–

za poljsko vlado B. Majczyna in S. Żyrek, agenta,

–

za Evropsko komisijo K. Herrmann, P. Stancanelli in P. J. O. Van Nuffel, agenti,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 2, člena 4(2) in (3) ter člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi z Direktivo (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku (UL 2016, L 65, str. 1), člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), člena 267 PDEU ter načel primarnosti in učinkovitosti prava Unije ter delitve oblasti.

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru kazenskega pregona zoper P. B. zaradi tatvine goriva (zadeva C‑646/23) in kazenskega pregona zoper R. S. zaradi neizpolnitve obveznosti navzočnosti v njegovi vojaški enoti (zadeva C‑661/23).

3

Člen 175(1) Konstytucja Rzeczypospolitej Polskiej (ustava Republike Poljske) (v nadaljevanju: ustava) določa:

„V Republiki Poljski sodno oblast izvršujejo [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska)], splošna, upravna in vojaška sodišča. […]“

4

Člen 176(2) ustave določa:

„Organizacija in pristojnost sodišč ter sodni postopki se določijo z zakonom.“

5

Člen 179 ustave določa:

„Sodnike na predlog [Krajowa Rada Sądownictwa (nacionalni sodni svet, Poljska) (v nadaljevanju: KRS)] imenuje predsednik republike za nedoločen čas.“

6

Člen 180 ustave določa:

„1.   Sodniki so neodstavljivi.

2.   Sodnik proti svoji volji ne more biti razrešen, suspendiran ali premeščen na drugo sodišče ali na drug položaj, razen na podlagi sodne odločbe in le v primerih, ki so določeni z zakonom.

3.   Sodnik se lahko upokoji zaradi bolezni ali invalidnosti, zaradi katerih ne more opravljati svoje funkcije. Postopek in pravna sredstva so določeni z zakonom. […]“

7

Člen 70(1) in (2) ustawa – Prawo o ustroju sądów powszechnych (zakon o organizaciji splošnih sodišč) z dne 27. julija 2001 (Dz. U št. 98, pozicija 1070), v različici, ki se uporablja za spor v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o splošnih sodiščih), določa:

„1.   Sodnik se upokoji na podlagi lastnega predloga ali na podlagi predloga pristojnega sveta sodišča, če je bilo zaradi bolezni ali invalidnosti dokončno ugotovljeno, da ni zmožen opravljati sodniške funkcije.

2.   Predlog za upokojitev in preizkus nezmožnosti sodnika, da opravlja svojo funkcijo in odloča, lahko vloži zadevni sodnik ali pristojni svet sodišča. […]“

8

Člen 71(2) in (3) tega zakona določa:

„2.   Sodnik se lahko upokoji, če brez utemeljenega razloga ni opravil preizkusa iz člena 70(2), kadar je za preizkus zaprosil svet sodišča ali minister za pravosodje.

3.   Sodnik se lahko na predlog ministra za pravosodje upokoji tudi v primeru spremembe organizacije sodišč ali spremembe meja sodnih okrožij, če ni bil premeščen na drugo sodišče.“

9

Člen 73 od (1) do (3) navedenega zakona določa:

„1.   V primerih upokojitve sodnika iz členov 70 in 71 odločitev sprejme [KRS] na predlog sodnika, sveta pristojnega sodišča ali ministra za pravosodje.

2.   Zoper odločbe [KRS] v primerih iz členov 70 in 71 je mogoče vložiti pravno sredstvo pri [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)].

3.   Pravno sredstvo mora biti vloženo prek [KRS] […] Pravno sredstvo lahko vložijo sodnik, predsednik pristojnega sodišča in minister za pravosodje […].“

10

Člen 22(1) ustawa – Prawo o ustroju sądów powszechnych (zakon o organizaciji vojaških sodišč) z dne 21. avgusta 1997 (Dz. U št. 117, pozicija 753), v različici, ki se uporablja za spor v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o organizaciji vojaških sodišč), določa:

„Sodnik vojaškega sodišča […] je lahko častnik, ki opravlja poklicno vojaško službo […].“

11

Člen 23(1) tega zakona določa:

„Sodnik vojaškega sodišča je oseba, ki jo za to funkcijo imenuje predsednik Republike Poljske in ki je prisegla pred predsednikom Republike Poljske. […]“

12

Člen 35(1) in (4) navedenega zakona določa:

„1.   Sodnik ne more biti razrešen obveznosti poklicne vojaške službe, dokler po samem zakonu ne preneha službeno razmerje ali preden izgubi svoje delovno mesto ali se upokoji.

[…]

4.   Če je sodnik z odločbo vojaške zdravniške komisije dokončno spoznan za nezmožnega za opravljanje poklicne vojaške službe, [KRS] na pobudo zadevne osebe predsedniku Republike Poljske – brez posvetovanja s pristojno skupščino sodnikov – predlaga imenovanje sodnika vojaškega sodišča na mesto sodnika splošnega sodišča.“

13

Člen 70(1) in (2) istega zakona določa:

„1.   Določbe členov 70, 71 [in] 73 […] [zakona o splošnih sodiščih] se smiselno uporabljajo za vojaška sodišča […]

2.   Na področjih, ki niso urejena [s tem zakonom], so pravice in dolžnosti sodnikov vojaških sodišč določene z določbami o vojaški službi poklicnih vojakov.“

14

Člen 226, točka 3, ustawa o obronie Ojczyzny (zakon o obrambi domovine) z dne 11. marca 2022 (Dz. U., pozicija 665) v različici, ki je začela veljati 23. marca 2022 (v nadaljevanju: zakon o obrambi domovine), določa:

„Poklicni vojak je razrešen obveznosti poklicne vojaške službe, če: […] vojaška zdravniška komisija ugotovi, da je nezmožen opravljanja vojaške službe. […]“

15

Člen 229(2) tega zakona določa:

„Razrešitev obveznosti poklicne vojaške službe [v primeru] iz člena 226 [točka 3] začne veljati po samem zakonu od datuma, ko je ustrezna sodba postala pravnomočna, ali od datuma, ko je odločba postala dokončna, ali od datuma nastanka okoliščin, na katerih temelji razrešitev obveznosti poklicne vojaške službe, ob upoštevanju člena 233. […]“

16

Člen 233 navedenega zakona določa:

„Če je sodnik vojaškega sodišča ali vojaški državni tožilec, ki je poklicni vojak, razrešen obveznosti poklicne vojaške službe, ostane na položaju sodnika vojaškega sodišča ali vojaškega državnega tožilca v zadevnem organizacijskem oddelku sodišča ali državnega tožilstva, ne glede na obstoječe število mest v teh oddelkih. […]“

17

S členom 10 ustawa o zmianie ustawy – Kodeks cywilny oraz niektórych innych ustaw (zakon o spremembi civilnega zakonika ter nekaterih drugih zakonov) z dne 28. julija 2023 (Dz. U., pozicija 1615, v nadaljevanju: zakon o spremembi) se je člen 233 zakona o obrambi domovine spremenil tako:

„Če je vojaški državni tožilec, ki je poklicni vojak, razrešen obveznosti poklicne vojaške službe, ostane na položaju vojaškega državnega tožilca v zadevnem organizacijskem oddelku državnega tožilstva, ne glede na obstoječe število mest v tem oddelku.“

18

Člen 13 tega zakona določa:

„Sodnik vojaškega sodišča, razrešen obveznosti poklicne vojaške službe, ki na dan začetka veljavnosti tega zakona ostane na sodniškem položaju, se s tem datumom upokoji. […]“

19

Na podlagi člena 14 navedenega zakona sta njegova člena 10 in 13 začela veljati 15. novembra 2023.

20

Zoper P. B. in R. S., ki sta poklicna vojaka, poteka v okviru postopkov v glavni stvari kazenski pregon, in sicer zoper prvega, ker je ukradel gorivo, zoper drugega pa, ker ni izpolnil svoje obveznosti navzočnosti v svoji vojaški enoti. Wojskowy Sąd Garnizonowy w Warszawie (prvostopenjsko vojaško sodišče v Varšavi, Poljska) je z dvema ločenima sodbama P. B. in R. S. razglasilo za kriva teh kaznivih dejanj. Prvi je bil obsojen na plačilo „dnevnih zneskov“, drugemu pa je bil odobren pogojni odlog izreka obsodbe s poskusno dobo enega leta.

21

P. B. in R. S. sta zoper ti sodbi vložila pritožbi pri Wojskowy Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno vojaško sodišče v Varšavi, Poljska), ki je predložitveno sodišče. Zadevi sta bili dodeljeni sodniku posamezniku tega sodišča, in sicer sodniku P. R., ki je 25. oktobra 2023 opravil obravnavo v zadevi, ki se je nanašala na P. B., in 9. novembra 2023 obravnavo v zadevi, ki se je nanašala na R. S.

22

Predložitveno sodišče v predlogih za sprejetje predhodne odločbe navaja, da je bilo glede sodnika P. R., ki je bil na to sodišče imenovan 29. januarja 2013, julija 2017 zaradi njegovega zdravstvenega stanja ugotovljeno, da je nezmožen opravljanja poklicne vojaške službe, ob tem pa je bilo ugotovljeno, da je sposoben še naprej opravljati sodniško funkcijo. Zato je v skladu s členom 35(4) zakona o vojaških sodiščih zaprosil za premestitev na enakovredno sodniško mesto na splošnem sodišču.

23

KRS je 25. julija 2017 predsedniku Republike Poljske predlagal, naj ugodi tej prošnji. Vendar je ta 27. decembra 2021, to je več kot štiri leta pozneje, zavrnil imenovanje sodnika P. R. na zaprošeno delovno mesto.

24

Poleg tega je minister za pravosodje decembra 2019 KRS predložil predlog za upokojitev sodnika P. R., vendar je KRS navedeni predlog zavrnil, ker glede P. R. ni bilo ugotovljeno, da je nezmožen opravljati sodniško funkcijo. Minister za obrambo je januarja 2022 vložil podoben predlog, vendar je KRS 12. junija 2023 zavrnil sprejetje takega ukrepa, ker je 24. aprila 2022 začel veljati člen 233 zakona o obrambi domovine, s katerim je bilo vsem vojaškim sodnikom, ki so bili razrešeni dolžnosti poklicne vojaške službe, dovoljeno, da še naprej opravljajo svojo funkcijo.

25

Iz istega razloga je predsednik Wojskowy Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno vojaško sodišče v Varšavi) sodnika P. R. razrešil obveznosti poklicne vojaške službe in ga ohranil na položaju na predložitvenem sodišču, kjer je ponovno zasedal od marca 2023.

26

Vendar je Sejm Rzeczypospolitej Polskiej (spodnji dom parlamenta Republike Poljske) z zakonom o spremembah po eni strani spremenil člen 233 zakona o obrambi domovine tako, da možnost, da vojaški sodni funkcionar po tem, ko je bil razrešen obveznosti poklicne vojaške službe, ostane na položaju, velja le za vojaške tožilce, po drugi strani pa je določil, da bo vsak sodnik, ki je bil razrešen obveznosti poklicne vojaške službe in ki je na dan začetka veljavnosti zakona o spremembah ostal na položaju, upokojen po samem zakonu na zadnjenavedeni datum.

27

Predložitveno sodišče dvomi o tem, ali po tej zakonodajni spremembi izpolnjuje merila „neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča“ v smislu prava Unije.

28

V zvezi s tem navaja, da je bila določba, s katero je bila odpravljena možnost sodnika vojaškega sodišča, da ostane na svojem položaju po tem, ko je bil razrešen obveznosti poklicne vojaške službe, pri čemer je bila ta možnost ohranjena za vojaške tožilce, ki so v podobnem položaju, sprejeta brez sklicevanja na pomemben javni interes in brez kakršne koli utemeljitve ter v nasprotju s členom 180(3) ustave, ki določa predčasno upokojitev sodnika le v primeru bolezni ali invalidnosti, zaradi katere ne more opravljati svoje funkcije.

29

Ta ukrep predčasne upokojitve, ki se na sodnika P. R. nanaša na podlagi zakona o spremembah, naj bi vplival na neodvisnost in nepristranskost predložitvenega sodišča ter s tem na zakonitost kazenskega pregona, uvedenega zoper P. B. in R. S., ter na spoštovanje domneve nedolžnosti, ki se želi zagotoviti z Direktivo 2016/343.

30

Predložitveno sodišče poleg tega navaja, da določbe členov 10 in 13 zakona o spremembah niso povezane s tem, kar je bil prvotni predmet tega zakona, in da prvotni predmet zakona ni bil povezan z organizacijo sodstva.

31

Dodaja, da ob upoštevanju sedanje sestave in sodne prakse Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče, Poljska) ni mogoče opraviti nobene ocene ustavnosti teh določb in da ni mogoč noben sodni nadzor nad ukrepom obvezne upokojitve, ki se nanaša na sodnika P. R.

32

Nazadnje navaja, da sta člena 10 in 13 zakona o spremembah dejansko določbi ad hominem, ki se nanašata le na sodnika P. R. Uvedba teh določb naj bi bila pojasnjena z željo poljske vlade, da tega sodnika izključi zaradi njegovih javnih stališč v korist pravne države in njegovih prejšnjih dejavnosti kot podpredsednika KRS v njegovi nekdanji sestavi. Sodnik P. R. naj bi bil tako žrtev nadlegovanja s strani javnih organov in medijev, ki so blizu tej vladi. Prišlo naj bi do lažnih informacij o njegovem zasebnem življenju in zoper njega naj bi bil uveden kazenski pregon brez podlage. Poleg tega naj bi bil brez razloga razrešen s položaja predsednika Wojskowy Sąd Garnizonowy w Warszawie (prvostopenjsko vojaško sodišče v Varšavi) in naj bi bil večkrat pod pritiskom, da bi ga prisilil k njegovi predčasni upokojitvi.

33

V tem okviru se predložitveno sodišče na prvem mestu sprašuje, ali pravo Unije nasprotuje ukrepu upokojitve, določenemu z zakonom o spremembah, glede na to, da se, najprej, ta ukrep nanaša le na enega sodnika, ne pa na vojaške tožilce kljub temu, da so ti v podobnem položaju kot ta sodnik, in glede na to, da je ta določba del zakona, ki se ne nanaša na organizacijo sodišč. Dalje, navedeni ukrep naj ne bi bil utemeljen z nobenim razlogom v javnem interesu in naj bi bil, nasprotno, kaznovalen za zadevnega sodnika, ki naj bi bil zaradi svojih dejavnosti, katerih namen je zaščititi neodvisnost sodnikov, izpostavljen pregonu izvršilne veje oblasti. Nazadnje, navedenemu sodniku naj ne bi bilo na voljo nobeno pravno sredstvo za izpodbijanje njegove predčasne upokojitve.

34

Na drugem mestu, to predložitveno sodišče sprašuje, ali mu pravo Unije omogoča, da začasno zadrži uporabo členov 10 in 13 zakona o spremembah, dokler Sodišče ne odgovori na njegova vprašanja za predhodno odločanje. V zvezi s tem navedeno sodišče, ki navaja, da poljsko pravo ne določa mehanizma, ki bi omogočal zadržanje uporabe teh določb, meni, da je tak ukrep, ki bi sodniku P. R. omogočil, da še naprej opravlja svojo sodniško funkcijo do izdaje sodbe Sodišča, edini, s katerim je mogoče zagotoviti polni učinek prava Unije.

35

Na tretjem in zadnjem mestu, isto sodišče sprašuje, ali bi moralo, če bi Sodišče menilo, da člen 19(1), drugi pododstavek, PEU nasprotuje uporabi člena 13 zakona o spremembah, zavrniti uporabo te določbe in ali bi posledično to pomenilo, da se sodnik P. R. ne bi upokojil.

36

V teh okoliščinah je Wojskowy Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno vojaško sodišče v Varšavi) prekinilo odločanje in Sodišču v zadevi C‑646/23 v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

37

V zadevi C‑661/23 je to sodišče prav tako prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

38

Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 6. decembra 2023 zadevi C‑646/23 in C‑661/23 združil za pisni in ustni del postopka ter izdajo sodbe.

39

Predložitveno sodišče je Sodišču predlagalo, naj ti zadevi obravnava po hitrem postopku iz člena 105 Poslovnika Sodišča.

40

V utemeljitev teh predlogov je v bistvu navedlo, da se vprašanja za predhodno odločanje nanašajo na temeljno pravico do učinkovitega sodnega varstva pred neodvisnim, nepristranskim in z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem ter da tako bistveni preudarki upravičujejo hiter odgovor Sodišča.

41

Člen 105(1) Poslovnika določa, da če je treba zadevo zaradi njene narave obravnavati v kar najkrajšem času, lahko predsednik Sodišča na predlog predložitvenega sodišča ali izjemoma po uradni dolžnosti po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odloči, da se z odstopanjem od določb tega poslovnika predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku.

42

Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 30. januarja 2024, LiTA (C‑646/23 in C‑661/23, EU:C:2024:107), po opredelitvi sodnika poročevalca in generalne pravobranilke odločil, da je treba predloga, naj se ta predloga za sprejetje predhodne odločbe obravnavata po hitrem postopku, zavrniti, prvič, ker je nacionalna ureditev, ki določa upokojitev po samem zakonu, 15. novembra 2023, sodnika vojaškega sodišča, za katerega je bilo ugotovljeno, da ni zmožen opravljanja poklicne vojaške službe, zadevala le enega vojaškega sodnika, ne pa velikega števila sodnikov, tako da uporaba te ureditve ni mogla sistemsko ogroziti delovanja poljskega pravosodnega sistema, in drugič, da uporaba hitrega postopka Sodišču ne bi omogočila, da izda odločbo v roku, ki bi predložitvenemu sodišču omogočil rešitev sporov o glavni stvari pred začetkom veljavnosti navedene ureditve.

43

Predložitveno sodišče je v dopisu z dne 19. aprila 2024 navedlo, da je sodnik P. R. pri Sąd Rejonowy dla Warszawy-Śródmieścia w Warszawie (občinsko sodišče v Varšavi Center, Poljska) vložil predlog za ugotovitev obstoja njegovega delovnega razmerja in da ga je po tem, ko je to sodišče sprejelo začasne ukrepe, predsednik Wojskowy Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno vojaško sodišče v Varšavi) začasno vrnil na sodniško funkcijo.

44

Vendar je predložitveno sodišče v odgovor na zahtevo Sodišča za informacije pojasnilo, da se Sąd Rejonowy dla Warszawy-Śródmieścia w Warszawie (občinsko sodišče v Varšavi Center, Poljska) v okviru postopka, ki se nanaša na presojo obstoja delovnega razmerja glede sodnika P. R., ne more niti izreči o veljavnosti členov 10 in 13 zakona o spremembah niti izpodbijati učinkov, ki so že nastali s tema določbama.

45

Predložitveno sodišče je 29. januarja 2025 Sodišču predložilo sklep z dne 7. januarja 2025, s katerim je Sąd Rejonowy dla Warszawy-Śródmieścia w Warszawie (občinsko sodišče v Varšavi Center, Poljska) prekinilo postopek, ki poteka pred njim, do odločitve Sodišča.

46

Najprej je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče tisto, ki mora preizkusiti okoliščine, v katerih mu je nacionalno sodišče predložilo zadevo, da preveri, ali je zanjo pristojno oziroma ali je predlog, ki mu je bil predložen, dopusten (sodba z dne 11. julija 2024, Hann-Invest in drugi, C‑554/21, C‑622/21 in C‑727/21, EU:C:2024:594, točka 29 in navedena sodna praksa).

47

Vprašanja za predhodno odločanje se nanašajo na razlago člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členoma 2 in 4 PEU ter Direktivo 2016/343 in na razlago člena 47 Listine.

48

Na prvem mestu, kar zadeva člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, se ta določba z vsebinskega vidika uporablja za vsakega nacionalnega sodnika ali sodišče, ki lahko odloča o vprašanjih, ki se nanašajo na uporabo ali razlago prava Unije in torej spadajo na področja, ki jih ureja to pravo, v smislu te določbe (glej v tem smislu sodbe z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses,C‑64/16, EU:C:2018:117, točke od 32 do 40; z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 34, in z dne 25. februarja 2025, Sąd Rejonowy w Białymstoku in Adoreikė, C‑146/23 in C‑374/23, EU:C:2025:109, točka 34 in navedena sodna praksa).

49

Iz navedb v predlogih za sprejetje predhodne odločbe, potrjenih s pojasnili poljske vlade v pisnem stališču, pa je razvidno, da to velja v obravnavanem primeru za predložitveno sodišče, ki lahko kot vojaško sodišče odloča o vprašanjih, povezanih z uporabo ali razlago prava Unije.

50

Na drugem mestu, v zvezi s členom 47 Listine iz ustaljene sodne prakse izhaja, da lahko Sodišče v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU razlaga pravo Unije le v mejah pristojnosti, ki so mu dodeljene (sodba z dne 6. marca 2025, D. K. (Razrešitev sodnika),C‑647/21 in C‑648/21, EU:C:2025:143, točka 37 in navedena sodna praksa).

51

Člen 51(1) Listine pa določa, da se njene določbe uporabljajo za države članice, le kadar izvajajo pravo Unije, ta zadnjenavedena določba pa potrjuje ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero se temeljne pravice, ki jih zagotavlja pravni red Unije, uporabljajo v vseh položajih, ki jih ureja pravo Unije, v drugih položajih pa ne (sodba z dne 14. novembra 2024, S. (Sprememba sestave),C‑197/23, EU:C:2024:956, točka 37 in navedena sodna praksa).

52

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče ni navedlo, da se zadevi iz postopka o glavni stvari nanašata na razlago ali uporabo pravila prava Unije, ki bi se izvajalo na nacionalni ravni. Čeprav se namreč prvo vprašanje v zadevi C‑646/23 nanaša na Direktivo 2016/343, to vprašanje ni postavljeno glede na določbe te direktive, prav tako pa predložitveno sodišče ni podalo nobenega pojasnila glede povezave, ki naj bi obstajala med navedeno direktivo in to zadevo (glej po analogiji sodbo z dne 6. marca 2025, D. K. (Razrešitev sodnika),C‑647/21 in C‑648/21, EU:C:2025:143, točka 39).

53

Zato se v skladu s členom 51(1) Listine člen 47 te listine sam po sebi v teh zadevah ne uporablja.

54

Vendar ker člen 19(1), drugi pododstavek, PEU vsem državam članicam nalaga, da vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije, zlasti v smislu člena 47 Listine, je treba pri razlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU ustrezno upoštevati zadnjenavedeno določbo (glej v tem smislu sodbi z dne 2. marca 2021, A. B. in drugi (Imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča – Pravno sredstvo), C‑824/18, EU:C:2021:153, točka 143, in z dne 25. februarja 2025, Sąd Rejonowy w Białymstoku in Adoreikė, C‑146/23 in C‑374/23, EU:C:2025:109, točka 43 in navedena sodna praksa).

55

Sodišče je zato pristojno, da odgovori na vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče.

56

Predložitveno sodišče s prvima vprašanjema v zadevi C‑646/23 in prvim vprašanjem v zadevi C‑661/23, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa predčasno upokojitev po samem zakonu, in sicer od začetka veljavnosti te ureditve, vojaškemu sodniku, za katerega je bilo ugotovljeno, da ni zmožen opravljanja poklicne vojaške službe, v okoliščinah, v katerih, najprej, v navedeni ureditvi niso pojasnjeni razlogi, ki upravičujejo uvedbo njenih določb, niti ni naveden noben javni interes, ki bi mu te določbe služile, dalje, se ta ureditev ne uporablja za vojaške tožilce, za katere je bilo ugotovljeno, da niso zmožni opravljati poklicne vojaške službe, čeprav so za ti kategoriji sodnih funkcionarjev prej veljala enaka pravila, in se dejansko nanaša le na enega sodnika, ob tem pa spada v niz ukrepov, sprejetih v zvezi s tem sodnikom, ki imajo naravo sankcije, in nazadnje, navedenemu sodniku ni na voljo nobeno pravno sredstvo za izpodbijanje ukrepa prisilne predčasne upokojitve, ki se nanaša nanj.

57

Za odgovor na ta vprašanja je treba spomniti, prvič, da člen 19(1), drugi pododstavek, PEU določa, da države članice vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za to, da se pravnim subjektom zagotovi spoštovanje njihove pravice do učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije.

58

Načelo učinkovitega sodnega varstva, na katero se sklicuje ta člen, je splošno načelo prava Unije, ki je med drugim določeno v členu 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), ki mu ustreza člen 47, drugi odstavek, Listine.

59

Ker poleg tega Listina določa pravice, ki ustrezajo pravicam, ki jih zagotavlja EKČP, je namen člena 52(3) Listine zagotoviti potrebno usklajenost med pravicami iz Listine in ustreznimi pravicami, zagotovljenimi z EKČP, ne da bi to posegalo v avtonomijo prava Unije. V skladu s Pojasnili k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 17) člen 47, drugi odstavek, Listine ustreza členu 6(1) EKČP. Sodišče mora zato paziti, da se z razlago, ki jo poda v obravnavanih zadevah, zagotovi raven varstva, s katero ni kršena raven varstva, zagotovljena s členom 6(1) EKČP, kot ga razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice (glej po analogiji sodbe z dne 15. februarja 2016, N.,C‑601/15 PPU, EU:C:2016:84, točki 47 in 77; z dne 11. julija 2024, Hann-Invest in drugi, C‑554/21, C‑622/21 in C‑727/21 EU:C:2024:594, točka 46, in z dne 6. marca 2025, D. K. (Razrešitev sodnika),C‑647/21 in C‑648/21, EU:C:2025:143, točka 64 in navedena sodna praksa).

60

Drugič, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, je za zagotovitev, da lahko sodišče, ki odloča o vprašanjih v zvezi z uporabo ali razlago prava Unije, zagotovi učinkovito sodno varstvo, ki se zahteva s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU, ohranitev njegove neodvisnosti bistvena, kot potrjuje člen 47, drugi odstavek, Listine, v katerem je med zahtevami, povezanimi s temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva, naveden dostop do „neodvisnega“ sodišča (glej v tem smislu sodbi z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses,C‑64/16, EU:C:2018:117, točka 41, in z dne 7. septembra 2023, Asociaţia Forumul Judecătorilor din România,C‑216/21, EU:C:2023:628, točka 61 in navedena sodna praksa).

61

Ta zahteva po neodvisnosti sodišč, ki je neločljivo povezana z nalogo sojenja, je del bistvene vsebine pravice do učinkovitega pravnega varstva in temeljne pravice do poštenega sojenja, ki ima poglaviten pomen kot garant varstva vseh pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, in ohranitve skupnih vrednot držav članic, ki so navedene v členu 2 PEU, zlasti vrednote pravne države (glej v tem smislu sodbi z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu),C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točki 48 in 63, in z dne 6. marca 2025, D. K. (Razrešitev sodnika),C‑647/21 in C‑648/21, EU:C:2025:143, točka 66 in navedena sodna praksa).

62

Sodišče je tako razsodilo, da ta jamstva zahtevajo, da obstajajo pravila, ki se nanašajo zlasti na sestavo organa ter na imenovanje, trajanje funkcije in razloge za vzdržanje, izločitev in razrešitev njegovih članov, ter na podlagi katerih je mogoče zavrniti vsak legitimen dvom pri pravnih subjektih o zavarovanosti navedenega organa pred zunanjimi dejavniki in o njegovi nevtralnosti glede nasprotujočih si interesov (sodbi z dne 25. julija 2022, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema), C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točka 66, in z dne 13. januarja 2022, Minister Sprawiedliwości,C‑55/20, EU:C:2022:6, točka 65 in navedena sodna praksa).

63

Poleg tega, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, nujno potrebna svoboda sodnikov v zvezi s kakršnimi koli zunanjimi posegi ali pritiski zahteva nekatera jamstva, kot je neodstavljivost, s katerimi se zaščitijo osebe, ki jim je poverjena naloga sojenja (sodbi z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu),C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točka 64 in navedena sodna praksa, in z dne 13. januarja 2022, Minister Sprawiedliwości,C‑55/20, EU:C:2022:6, točka 66 in navedena sodna praksa).

64

Načelo neodstavljivosti, katerega temeljni pomen je Sodišče večkrat poudarilo, zlasti zahteva, da lahko sodniki ostanejo na položaju, dokler ne dopolnijo obvezne upokojitvene starosti ali dokler jim ne poteče mandat, če je ta začasen. To načelo sicer ni absolutno, vendar je v zvezi z njim mogoče določiti izjeme le, če to upravičujejo legitimni in nujni razlogi, pri čemer je treba spoštovati načelo sorazmernosti. Tako je splošno priznano, da je sodnike mogoče razrešiti, če niso več primerni za opravljanje svoje funkcije zaradi nezmožnosti ali hude kršitve, pri tem pa je treba spoštovati ustrezne postopke (sodba z dne 24. junija 2019, Komisija/Poljska (Neodvisnost vrhovnega sodišča),C‑619/18, EU:C:2019:531, točka 76; z dne 5. novembra 2019, Komisija/Poljska (Neodvisnost splošnih sodišč),C‑192/18, EU:C:2019:924, točka 113, in z dne 17. maja 2024, NADA in drugi, C‑115/22, EU:C:2024:384, točka 43 in navedena sodna praksa).

65

Z jamstvom neodstavljivosti članov sodišča se tako zahteva, da so primeri razrešitve članov sodišča določeni s posebnimi predpisi, in sicer z izrecnimi zakonskimi določbami, ki zagotavljajo jamstva, ki presegajo tista, ki so določena s splošnimi pravili upravnega prava in delovnega prava, ki se uporabljajo za nezakonito razrešitev (glej v tem smislu sodbo z dne 17. maja 2024, NADA in drugi, C‑115/22, EU:C:2024:384, točka 44 in navedena sodna praksa).

66

Tretjič, iz sodne prakse izhaja, da država članica ne more spremeniti svoje zakonodaje tako, da bi povzročila poslabšanje varstva vrednote pravne države, kar je vrednota, ki je konkretizirana zlasti v členu 19 PEU. Države članice morajo tako zagotoviti, da se njihova zakonodaja na področju organiziranja sodstva z vidika te vrednote ne poslabša, tako da ne sprejmejo pravil, ki bi posegala v neodvisnost sodnikov (glej v tem smislu sodbi z dne 20. aprila 2021, Repubblika,C‑896/19, EU:C:2021:311, točki 63 in 64, in z dne 7. septembra 2023, Asociaţia Forumul Judecătorilor din România,C‑216/21, EU:C:2023:628, točka 69 in navedena sodna praksa).

67

V tem okviru je Sodišče v bistvu že razsodilo, da je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim določbam v zvezi z organizacijo sodstva, ki lahko v zadevni državi članici pomenijo poslabšanje varstva vrednote pravne države, zlasti jamstev neodvisnosti sodnikov (sodba z dne 20. aprila 2021, Repubblika,C‑896/19, EU:C:2024:311, točka 65 in navedena sodna praksa).

68

V obravnavanem primeru je iz navedb predložitvenega sodišča razvidno, da je bila nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari, ki ureja položaj vojaškega sodnika, za katerega je bilo ugotovljeno, da ni zmožen opravljanja poklicne vojaške službe, večkrat zaporedoma spremenjena.

69

Najprej, in sicer v skladu s členom 35(4) zakona o vojaških sodiščih, se je vojaški sodnik, ki je bil v takem položaju, lahko obrnil na KRS, da bi ta predsedniku Republike Poljske predlagal njegovo imenovanje na enakovredno funkcijo na splošnem sodišču, ta predsednik pa je takrat imel diskrecijsko pravico za tako imenovanje.

70

Nato je poljski zakonodajalec v člen 233 zakona o obrambi domovine, ki je začel veljati 23. marca 2002, uvedel pravilo, v skladu s katerim je sodnik ali vojaški tožilec, ki je bil razrešen obveznosti poklicne vojaške službe, po samem zakonu ohranil funkcijo, ki jo je opravljal na zadevnem vojaškem sodišču.

71

Kasneje je bilo to pravilo o ohranitvi na delovnem mestu ukinjeno za vojaške sodnike, in sicer tako, da je bil s členom 10 zakona o spremembah spremenjen člen 233 zakona o obrambi domovine. Iz pojasnil, ki jih je poljska vlada navedla v pisnem stališču, je razvidno, da je ta sprememba pomenila vrnitev v pravno stanje, ki je veljalo pred začetkom veljavnosti zakona o obrambi domovine, tako da lahko vojaški sodniki, ki so razrešeni obveznosti poklicne vojaške službe, načeloma ponovno zaprosijo, naj jih predsednik Republike Poljske na predlog KRS imenuje na enakovredno funkcijo na splošnem sodišču na podlagi člena 35(4) zakona o vojaških sodiščih. Vendar člen 13 zakona o spremembah določa izjemo od tega načela za vojaške sodnike, ki so bili razrešeni obveznosti poklicne vojaške službe pred datumom začetka veljavnosti tega zakona, to je 15. novembra 2023, vendar so ostali na položaju vojaškega sodnika v skladu s členom 233 zakona o obrambi domovine. V skladu s tem členom 13 se zadevni sodniki po samem zakonu upokojijo od datuma začetka veljavnosti zakona o spremembah.

72

Predložitveno sodišče bo moralo presoditi, ali so s to nacionalno ureditvijo, s katero je bil v okoliščinah, navedenih v prejšnji točki, uveden ukrep predčasne upokojitve vojaških sodnikov, razrešenih obveznosti poklicne vojaške službe, kršene zahteve, ki izhajajo iz načela neodvisnosti sodnikov, kot izhaja iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU. Spomniti je namreč treba, da člen 267 PDEU Sodišču ne daje pristojnosti, da uporabi pravila Unije v določenem primeru, ampak le, da se izreče o razlagi Pogodb in aktov, ki jih sprejmejo institucije Unije. Vendar lahko v skladu z uveljavljeno sodno prakso Sodišče v okviru pravosodnega sodelovanja, uvedenega s tem členom 267 PDEU, na podlagi elementov v spisu, s katerimi razpolaga, nacionalnemu sodišču poda elemente razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri presoji učinkov neke določbe tega prava (sodba z dne 17. oktobra 2024, NFŠ,C‑28/23, EU:C:2024:893, točka 39 in navedena sodna praksa).

73

Prvič, iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe in stališč poljske vlade je razvidno, da zlasti v pripravljalnem gradivu zakona o spremembah ni mogoče najti nobenega razloga za utemeljitev nacionalne ureditve, ki določa predčasno upokojitev po samem zakonu, 15. novembra 2023, vojaških sodnikov, ki so, čeprav so bili razrešeni obveznosti poklicne vojaške službe, ostali na položaju vojaškega sodnika. Poleg tega se zdi, da se ta zakon uporablja le za vojaške sodnike, ne pa za vojaške tožilce, čeprav so za ti kategoriji sodnih funkcionarjev pred tem veljala ista pravila o ohranitvi funkcije, potem ko so bili razrešeni obveznosti poklicne vojaške službe. Iz navedenega izhaja tudi, da poljski zakonodajalec tega različnega obravnavanja ni utemeljil z obstojem objektivne razlike v položajih med tema kategorijama sodnih funkcionarjev v zvezi s predmetom navedene ureditve. V teh okoliščinah in s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, se zdi, da nacionalna ureditev, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, krši zahtevo, navedeno v točki 64 te sodbe, v skladu s katero morajo biti izjeme od načela neodstavljivosti sodnikov utemeljene z legitimnimi in nujnimi razlogi.

74

Drugič, v skladu z navedbami v predlogih za sprejetje predhodne odločbe, ki jih je poljska vlada potrdila v pisnem stališču, na eni strani zakon o spremembah izhaja iz parlamentarnega amandmaja, ne da bi bilo mogoče ugotoviti kakršno koli povezavo med tem amandmajem, ki se nanaša na vojaška sodišča, in predmetom prvotnega osnutka zakona. Na drugi strani naj bi se člen 13 tega zakona dejansko nanašal le na sodnika P. R. Dejansko naj bi bil le zadnjenavedeni v položaju vojaškega sodnika, ki je na dan 15. novembra 2023 ostal na položaju na vojaškem sodišču, potem ko je bil razrešen obveznosti poklicne vojaške službe. V tem primeru pa je treba navedeno ureditev, čeprav ima obliko splošne določbe, dejansko šteti za posamičen ukrep.

75

V zvezi s tem je Evropsko sodišče za človekove pravice v skladu s svojo ustaljeno sodno prakso zlasti v točkah 59 in od 115 do 117 sodbe z dne 23. junija 2016, Baka proti Madžarski (CE:ECHR:2016:0623JUD002026112), v bistvu poudarilo, da mora poseganje v uresničevanje pravice načeloma temeljiti na instrumentu splošne uporabe.

76

Tretjič, tako iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe kot iz pisnega stališča poljske vlade je razvidno, da ukrep predčasne upokojitve sodnika P. R. ni bil sprejet zaradi nezmožnosti tega sodnika, da nadaljuje delo zaradi nezmožnosti ali hude kršitve svojih dolžnosti, temveč zaradi javno izraženih kritik navedenega sodnika glede reforme pravosodja na Poljskem. Kot poudarja Komisija v pisnem stališču, razvoj kariere in položaja tega sodnika, povzet v točkah od 22 do 26 te sodbe, poleg tega potrjuje obstoj vzročne zveze med njegovim uresničevanjem svobode izražanja o vprašanjih, ki se nanašajo na reforme poljskega pravosodnega sistema, na eni strani in ukrepom predčasne upokojitve, katerega predmet je bil na podlagi člena 13 zakona o spremembah, na drugi strani. Zato se s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, zdi, da ta ukrep spada v niz ukrepov, ki so bili sprejeti v zvezi s tem sodnikom in ki imajo naravo sankcije.

77

Četrtič, iz navedb v predlogih za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da medtem ko člen 73(2) in (3) zakona o splošnih sodiščih določa, da je mogoče vložiti pravno sredstvo zoper odločbo, s katero je bila sodniku po samem zakonu odrejena predčasna upokojitev zaradi njegove nezmožnosti za opravljanje sodniške funkcije, zakon o spremembah ni določal nobenega pravnega sredstva za sodnika, zoper katerega je bil sprejet ukrep predčasne upokojitve na podlagi člena 13 tega zakona, ki ni utemeljen z njegovo nezmožnostjo za opravljanje sodniške funkcije, temveč z njegovo nezmožnostjo za opravljanje poklicne vojaške službe. S pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, se zdi, da tej presoji ne nasprotuje okoliščina, da je sodnik P. R. lahko vložil tožbo pri Sąd Rejonowy dla Warszawy-Śródmieścia w Warszawie (občinsko sodišče v Varšavi Center), da bi se ugotovil obstoj njegovega delovnega razmerja. Kot je namreč razvidno iz točke 44 te sodbe, je predložitveno sodišče v odgovor na zahtevo za informacije, ki mu jo je poslalo Sodišče, pojasnilo, da bi imela odločba o ugotovitvi neobstoja prenehanja delovnega razmerja sodnika P. R. omejen obseg, saj ne bi povzročila niti retroaktivne razveljavitve učinkov, ki so že nastali z ukrepom predčasne upokojitve na podlagi člena 13 zakona o spremembah, niti vrnitve tega sodnika na sodniško funkcijo na sodišču, na katerem opravlja svoje naloge.

78

Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice pa izhaja, da imajo sodniki pravico do varstva pred samovoljnim ravnanjem in da je ta pravica lahko učinkovita le takrat, kadar nadzor zakonitosti odločbe o razrešitvi opravi neodvisen sodni organ (glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 24. oktobra 2023, Pająk in drugi proti Poljski, CE:ECHR:2023:1024JUD002522618, točka 194 in navedena sodna praksa).

79

Petič, določbe členov 10 in 13 zakona o spremembah lahko – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – z odpravo pravice vojaškega sodnika, ki je bil razrešen obveznosti poklicne vojaške službe, da ostane na položaju na vojaškem sodišču, na katero je bil imenovan, in z naložitvijo predčasne upokojitve, 15. novembra 2023, vojaškega sodnika, ki je tako ostal na svojem položaju na podlagi zakona, povzročijo poslabšanje poljske zakonodaje na področju organizacije pravosodja, kar je v nasprotju z načelom prepovedi poslabšanja položaja, na katero je bilo opozorjeno v točkah 66 in 67 te sodbe.

80

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvi dve vprašanji v zadevi C‑646/23 in na prvo vprašanje v zadevi C‑661/23 odgovoriti, da je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa predčasno upokojitev po samem zakonu, in sicer od začetka veljavnosti te ureditve, vojaškega sodnika, za katerega je bilo ugotovljeno, da ni zmožen opravljanja poklicne vojaške službe, v okoliščinah, v katerih, najprej, v navedeni ureditvi niso pojasnjeni razlogi, ki upravičujejo uvedbo njenih določb, niti ni naveden noben javni interes, ki bi mu te določbe služile, dalje, se ta ureditev ne uporablja za vojaške tožilce, za katere je bilo ugotovljeno, da niso zmožni opravljati poklicne vojaške službe, čeprav so za ti kategoriji sodnih funkcionarjev prej veljala enaka pravila, in se dejansko nanaša le na enega sodnika, ob tem pa spada v niz ukrepov, sprejetih v zvezi s tem sodnikom, ki imajo naravo sankcije, in nazadnje, navedenemu sodniku ni na voljo nobeno pravno sredstvo za izpodbijanje ukrepa predčasne upokojitve po samem zakonu, ki se nanaša nanj.

81

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v zadevi C‑661/23 in četrtim vprašanjem v zadevi C‑646/23 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU in načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da nacionalnemu sodišču in vsem drugim organom zadevne države članice nalagata, da ne uporabijo nacionalne ureditve, ki nalaga predčasno upokojitev sodnika, če je bila ta ureditev sprejeta v nasprotju s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU, in ali iz tega izhaja, da je treba sodnika, upokojenega na podlagi navedene ureditve, vrniti na njegovo funkcijo.

82

Za odgovor na to vprašanje je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo primarnosti prava Unije določa prednost prava Unije pred pravom držav članic. To načelo zato vsem organom držav članic nalaga, da različnim predpisom Unije zagotovijo polni učinek, pri čemer pravo držav članic ne more vplivati na učinek, ki je tem predpisom priznan na ozemlju navedenih držav (sodbe z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinske komisije vrhovnega sodišča), C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982, točki 157 in 158, ter z dne 6. marca 2025, D. K. (Razrešitev sodnika),C‑647/21 in C‑648/21, EU:C:2025:143, točka 88, in navedena sodna praksa).

83

Navedeno načelo tako med drugim vsakemu nacionalnemu sodišču, ki mora v okviru svojih pristojnosti uporabiti določbe prava Unije, nalaga obveznost, da zagotovi polni učinek zahtev tega prava v sporu, ki mu je predložen, pri čemer lahko po potrebi po lastni presoji odloči, da ne bo uporabilo nacionalne ureditve ali prakse, ki je v nasprotju z določbo prava Unije, ki ima neposredni učinek, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati na predhodno odpravo te nacionalne ureditve ali prakse po zakonodajni poti ali nekem drugem ustavnem postopku (sodbe z dne 9. marca 1978, Simmenthal,106/77, EU:C:1978:49, točka 24; z dne 24. junija 2019, Popławski,C‑573/17, EU:C:2019:530, točka 58, in z dne 6. marca 2025, D. K. (Razrešitev sodnika),C‑647/21 in C‑648/21, EU:C:2025:143, točka 89 in navedena sodna praksa).

84

Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, kot se razlaga z vidika člena 47 Listine, ki državam članicam nalaga jasno in natančno obveznost rezultata, ki ne vsebuje nobenega pogoja – med drugim glede neodvisnosti in nepristranskosti sodišč, ki morajo razlagati in uporabljati pravo Unije, ter glede zahteve, da morajo biti ta sodišča predhodno ustanovljena z zakonom – pa ima tak neposredni učinek, ki pomeni, da se ne uporabi nobena določba, sodna praksa ali nacionalna praksa, ki je v nasprotju s temi določbami prava Unije, kot jih razlaga Sodišče (sodba z dne 6. marca 2025, D. K. (Razrešitev sodnika),C‑647/21 in C‑648/21, EU:C:2025:143, točka 90 in navedena sodna praksa).

85

Sodišče je v okviru ukrepa suspenza sodnika, ki ga je sprejel disciplinski organ v nasprotju s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU, razsodilo, da mora nacionalno sodišče, da bi izpolnilo med drugim obveznosti, na katere je bilo opozorjeno v točkah od 82 do 84 te sodbe, zavrniti uporabo tega ukrepa, če je to nujno glede na zadevni postopkovni položaj za zagotovitev primarnosti prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 2023, YP in drugi (Odvzem imunitete in suspenz sodnika), C‑615/20 in C‑671/20, EU:C:2023:562, točka 65 in navedena sodna praksa).

86

Ta razlaga se uporablja tudi v primerljivih okoliščinah zadev v glavni stvari, za katere je značilno sprejetje ureditve, ki nalaga predčasno upokojitev sodnika v nasprotju s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU.

87

Ker je za končno presojo dejanskega stanja ter uporabo in razlago nacionalnega prava v okviru postopka iz člena 267 PDEU pristojno le predložitveno sodišče, bo moralo to sodišče določiti konkretne posledice, ki v postopkih v glavni stvari izhajajo iz načela, navedenega v prejšnji točki. Vendar lahko Sodišče, kot je bilo opozorjeno v točki 72 te sodbe, na podlagi elementov iz spisa, ki ga ima na voljo, temu sodišču predloži elemente razlage prava Unije, ki bi mu lahko za to koristili.

88

V zvezi s tem iz odgovora na prvi dve vprašanji v zadevi C‑646/23 in na prvo vprašanje v zadevi C‑661/23 izhaja, da primarnost in neposredni učinek člena 19(1), drugi pododstavek, PEU pomenita, da predložitveno sodišče ne uporabi nacionalne ureditve, ki v nasprotju z navedeno določbo nalaga predčasno upokojitev sodnika posameznika, ki sestavlja to sodišče. To sodišče mora imeti tudi možnost, da v isti sestavi nadaljuje preučitev postopkov, ki so mu bili predloženi ob upokojitvi tega sodnika, ki ga je zato treba vrniti na funkcijo, sodni organi, pristojni za določitev in spremembo sestav nacionalnega sodišča, pa morajo zagotoviti to vrnitev na delovno mesto (glej po analogiji sodbi z dne 13. julija 2023, YP in drugi (Odvzem sodnikove imunitete in njegov suspenz), C‑615/20 in C‑671/20, EU:C:2023:562, točka 72, in z dne 6. marca 2025, D. K. (Razrešitev sodnika),C‑647/21 in C‑648/21, EU:C:2025:143, točka 95 in navedena sodna praksa).

89

Zato je treba na drugo vprašanje v zadevi C‑661/23 in četrto vprašanje v zadevi C‑646/23 odgovoriti, da je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU in načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da nacionalnemu sodišču in vsem drugim organom zadevne države članice nalagata, da ne uporabijo nacionalne ureditve, ki nalaga predčasno upokojitev sodnika, če je bila ta ureditev sprejeta v nasprotju s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU, kar vključuje, da je treba sodnika, upokojenega na podlagi navedene ureditve, vrniti na njegovo funkcijo. Organi, pristojni za imenovanje in spremembo sestave tega senata, morajo zagotoviti to vrnitev na funkcijo.

90

Predložitveno sodišče s tretjima vprašanjema v zadevah C‑646/23 in C‑661/23 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU razlagati tako, da ima nacionalno sodišče, ki se odloči prekiniti odločanje in Sodišču predložiti vprašanja za predhodno odločanje, pravico začasno zadržati uporabo nacionalne ureditve, ki določa predčasno upokojitev po samem zakonu sodnika posameznika, ki sestavlja to sodišče, in to do razglasitve odločbe, sprejete po odgovoru Sodišča, tudi če v skladu z nacionalnim pravom ne bi imelo pristojnosti za odreditev takega zadržanja. Predložitveno sodišče sprašuje tudi, ali glede na okoliščine primera tako zadržanje uporabe pomeni, da mora biti navedenemu sodniku dovoljeno, da nadaljuje obravnavo drugih zadev, ki so mu bile predložene na dan, ko je začel veljati ukrep predčasne upokojitve po samem zakonu, ki je bil sprejet zoper njega.

91

V skladu z ustaljeno sodno prakso polni učinek prava Unije zahteva, da lahko sodišče, ki odloča o sporu, za katerega se uporablja to pravo, izda začasne odredbe, ki zagotavljajo polni učinek sodne odločbe, ki bo izdana o obstoju pravic, zatrjevanih na podlagi tega prava. Če namreč nacionalno sodišče, ki prekine postopek, dokler Sodišče ne odgovori na njegovo vprašanje za predhodno odločanje, ne bi moglo izdati začasnih odredb do izdaje svoje odločbe, sprejete na podlagi odgovora Sodišča, bi bil polni učinek sistema, uvedenega s členom 267 PDEU, zmanjšan. V učinkovitost tega sistema bi bilo poseženo tudi, če veljavnosti, ki je povezana s takimi začasnimi odredbami, lahko med drugim ne bi upošteval javni organ, ki izhaja iz države članice, v kateri so bili sprejeti navedeni ukrepi (sodba z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑487/19, EU:C:2021:798, točki 142 in 161).

92

Sodišče je poleg tega pojasnilo, da nacionalno sodišče po potrebi ne sme uporabiti pravil nacionalnega prava, ki bi ovirala to pristojnost za izdajo začasnih ukrepov (glej v tem smislu sodbi z dne 19. junija 1990Factortame in drugi, C‑213/89, EU:C:1990:257, točka 21, in sklep predsednika Sodišča z dne 25. februarja 2021, Sea Watch,C‑14/21 in C‑15/21, EU:C:2021:149, točka 32 in navedena sodna praksa).

93

Iz tega sledi, da mora imeti predložitveno sodišče možnost, da zadrži uporabo določb zakona o spremembah, na podlagi katerih mu je odrejen ukrep obvezne upokojitve, dokler ne odloči o kazenskih postopkih v glavni stvari po prejetju odgovora Sodišča. To začasno zadržanje uporabe te ureditve in s tem ukrepa predčasne upokojitve sodnika posameznika, ki sestavlja to sodišče, pomeni tudi, da temu sodišču ni mogoče odvzeti drugih zadev, ki so mu bile predložene na dan začetka veljavnosti tega ukrepa, iz razlogov, povezanih z njegovo uporabo, tako da mora imeti možnost nadaljevati obravnavo teh zadev vsaj v obdobju, ki ga zajema navedena začasna odložitev.

94

Glede na zgornje preudarke je treba na tretji vprašanji v zadevah C‑646/23 in C‑661/23 odgovoriti, da je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU razlagati tako, da ima nacionalno sodišče, ki se odloči prekiniti odločanje in Sodišču predložiti vprašanja za predhodno odločanje, pravico začasno zadržati uporabo nacionalne ureditve, ki določa obvezno predčasno upokojitev sodnika posameznika, ki sestavlja to sodišče, in to do razglasitve odločbe, sprejete po odgovoru Sodišča, tudi če v skladu z nacionalnim pravom ne bi imelo pristojnosti za odreditev takega zadržanja. To začasno zadržanje pomeni, da mora imeti sodnik, na katerega se nanaša ukrep obvezne upokojitve, možnost nadaljevati obravnavo drugih zadev, ki so mu bile predložene na dan začetka veljavnosti tega ukrepa.

95

Ker je ta postopek za stranki v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: