–

za Minister for Justice and Equality in Irsko M. Browne, Chief State Solicitor, D. Curley, S. Finnegan in A. Joyce, agenti, skupaj z J. Fitzgeraldom, SC, in A. Hanrahanom, BL,

–

za MA S. Brittain, BL, M. Lynam, SC, C. Mulholland, solicitor, in R. Munro, SC,

–

za madžarsko vlado Z. Biró-Tóth in M. Z. Fehér, agenta,

–

za vlado Združenega kraljestva S. Fuller, agent, skupaj z V. Ailes, J. Pobjoyem, barristers, in J. Eadiejem, KC,

–

za Evropsko komisijo H. Leupold, F. Ronkes Agerbeek in J. Vondung, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Sporazuma o trgovini in sodelovanju med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo na eni strani ter Združenim kraljestvom Velika Britanija in Severna Irska na drugi strani (UL 2021, L 149, str. 10, v nadaljevanju: STS) v povezavi s členom 49(1) in členom 52(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru izvršitve štirih nalogov za prijetje, ki so jih pravosodni organi Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske izdali zaradi uvedbe kazenskega postopka zoper MA, na Irskem.

3

Člen 7(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), določa:

„Nihče ne sme biti obsojen za katerokoli dejanje, izvršeno s storitvijo ali opustitvijo, ki ni bilo določeno kot kaznivo dejanje po domačem ali po mednarodnem pravu v času, ko je bilo storjeno. Prav tako se ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.“

4

V uvodni izjavi 6 Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34) je navedeno:

„Evropski nalog za prijetje, kot ga predvideva ta okvirni sklep, je na področju kazenskega prava prvi konkretni ukrep izvajanja načela medsebojnega priznavanja, o katerem je Evropski svet navedel, da je ‚temeljni kamen‘ pravosodnega sodelovanja.“

5

Člen 1(1) tega okvirnega sklepa določa:

„Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.“

6

Člen 126 Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (UL 2020, L 29, str. 7) določa:

„Prehodno obdobje oziroma obdobje izvajanja se začne na datum začetka veljavnosti tega sporazuma in konča 31. decembra 2020.“

7

V uvodni izjavi 23 STS je navedeno:

„OB UPOŠTEVANJU, da bo sodelovanje med Združenim kraljestvom in [Evropsko u]nijo v zvezi s preprečevanjem, preiskovanjem, odkrivanjem ali pregonom kaznivih dejanj in izvrševanjem kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem, omogočilo okrepitev varnosti Združenega kraljestva in Unije“.

8

Člen 1 STS določa:

„Ta sporazum določa podlago za obsežne odnose med pogodbenicama na območju blaginje in dobrega sosedstva, za katere so značilni tesni in miroljubni odnosi, ki temeljijo na sodelovanju ter spoštujejo avtonomijo in suverenost pogodbenic.“

9

Člen 3(1) STS določa:

„Pogodbenici z vsem medsebojnim spoštovanjem in v dobri veri druga drugi pomagata pri izvajanju nalog, ki izvirajo iz tega sporazuma ali katerega koli dopolnilnega sporazuma.“

10

Člen 522(1) STS določa:

„Cilj tega dela je zagotoviti sodelovanje na področju kazenskega pregona in pravosodno sodelovanje med državami članicami ter institucijami, organi, uradi in agencijami Unije na eni strani ter Združenim kraljestvom na drugi strani v zvezi s preprečevanjem, preiskovanjem, odkrivanjem in pregonom kaznivih dejanj ter preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma ter bojem proti njima.“

11

Člen 524 STS določa:

„1.   Sodelovanje iz tega dela temelji na dolgotrajnem spoštovanju demokracije, pravne države in varstva temeljnih pravic in svoboščin posameznikov s strani pogodbenic in držav članic, tudi kakor je določeno v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah[, ki jo je sprejela generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948,] in [EKČP], ter na pomembnosti uveljavljanja pravic in svoboščin iz navedene konvencije na nacionalni ravni.

2.   Nič v tem delu ne spreminja obveznosti spoštovanja temeljnih pravic in pravnih načel, kot se odražajo predvsem v [EKČP], v primeru Unije in njenih držav članic pa v [Listini].“

12

Člen 596 STS določa:

„Cilj tega naslova je zagotoviti, da sistem izročitve med državami članicami na eni strani in Združenim kraljestvom na drugi strani temelji na mehanizmu predaje na podlagi naloga za prijetje v skladu s pogoji iz tega naslova.“

13

Člen 599(3) STS določa:

„Ob upoštevanju člena 600, točk (b) do (h) člena 601(1), člena 602, člena 603 in člena 604, država ne zavrne izvršitve naloga za prijetje, izdanega v zvezi z naslednjim ravnanjem, kadar je za tako ravnanje predpisana zaporna kazen ali ukrep odvzema prostosti z zgornjo mejo najmanj 12 mesecev, in sicer:

14

V členih 600 in 601 STS so našteti razlogi za obvezno neizvršitev naloga za prijetje in drugi razlogi za neizvršitev naloga za prijetje.

15

Člen 602(1) in (2) STS določa:

„1.   Izvršitve naloga za prijetje ni mogoče zavrniti z utemeljitvijo, da lahko izvršitvena država kaznivo dejanje šteje kot politično kaznivo dejanje, kaznivo dejanje, povezano s političnim kaznivim dejanjem, ali kaznivo dejanje, spodbujeno s političnimi razlogi.

2.   Vendar lahko Združeno kraljestvo in Unija v imenu katere koli od svojih držav članic obvestita Specializirani odbor za sodelovanje na področju kazenskega pregona in pravosodno sodelovanje, da se bo odstavek 1 uporabljal samo v zvezi z naslednjim:

16

Člen 603(1) in (2) STS določa:

„1.   Izvršitve naloga za prijetje ni mogoče zavrniti z utemeljitvijo, da je zahtevana oseba državljan izvršitvene države.

2.   Združeno kraljestvo in Unija v imenu katere koli od svojih držav članic lahko obvestita Specializirani odbor za sodelovanje na področju kazenskega pregona in pravosodno sodelovanje, da državljani te države ne bodo predani ali da se njihova predaja dovoli le pod določenimi natančno opredeljenimi pogoji. Obvestilo temelji na razlogih, povezanih s temeljnimi načeli ali prakso domačega pravnega reda Združenega kraljestva ali države, v imenu katere je bilo obvestilo dano. V takem primeru lahko Unija v imenu katere koli od svojih držav članic oziroma Združeno kraljestvo v razumnem času po prejemu obvestila druge pogodbenice obvestita Specializirani odbor za sodelovanje na področju kazenskega pregona in pravosodno sodelovanje, da lahko izvršitveni pravosodni organi države članice oziroma Združenega kraljestva zavrnejo predajo svojih državljanov tej državi ali da se njihova predaja dovoli le pod določenimi natančno opredeljenimi pogoji.“

17

Člen 604(c) STS določa:

„Za izvršitev naloga za prijetje, ki jo izvede izvršitveni pravosodni organ, lahko veljajo naslednja jamstva:

[…]

18

Člen 613(2) STS določa:

„Če izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da informacije, ki jih je sporočila odreditvena država, ne zadostujejo za odločitev o predaji, zaprosi, da se mu nujno pošljejo potrebne dodatne informacije, predvsem v zvezi s členom 597, členi 600 do 602, členom 604 in členom 606, in lahko določi rok za njihov prejem […].“

19

District Judge (okrožni sodnik) Magistrates’ Courts of Northern Ireland (magistratno sodišče Severne Irske, Združeno kraljestvo) je zoper MA izdal štiri naloge za prijetje zaradi kaznivih dejanj, povezanih s terorizmom, ki naj bi bila storjena med 18. in 20. julijem 2020, pri čemer se za nekatera od njih lahko izreče kazen dosmrtnega zapora.

20

High Court (višje sodišče, Irska) je s sodbo z dne 24. oktobra 2022 ter sklepoma z istega dne in z dne 7. novembra 2022 odredilo predajo MA Združenemu kraljestvu, hkrati pa tej osebi ni dopustilo pritožbe pri Court of Appeal (pritožbeno sodišče, Irska).

21

Supreme Court (vrhovno sodišče, Irska), ki je predložitveno sodišče, je z odločbo z dne 17. januarja 2023 MA dovolilo vložitev pritožbe zoper to sodbo in navedena sklepa High Court (višje sodišče).

22

MA pred predložitvenim sodiščem trdi, da njegova predaja Združenemu kraljestvu ni združljiva z načelom zakonitosti v kazenskem pravu.

23

V zvezi s tem to sodišče poudarja, da STS določa mehanizem predaje, ki se uporablja med Združenim kraljestvom in državami članicami. Ker je ta mehanizem enak mehanizmu, vzpostavljenemu z Okvirnim sklepom 2002/584, ter je enaka tudi irska ureditev, s katero sta prenesena ta okvirni sklep in STS, meni, da je treba v skladu s to irsko ureditvijo in navedenim okvirnim sklepom Združeno kraljestvo obravnavati, kot da bi bilo država članica.

24

Navedeno sodišče pojasnjuje, da bo v primeru predaje MA Združenemu kraljestvu in njegove obsodbe na zaporno kazen morebitni pogojni odpust MA urejen z zakonodajo Združenega kraljestva, sprejeto po domnevni storitvi kaznivih dejanj, zaradi katerih je kazensko preganjan.

25

Ureditev, ki omogoča pogojni odpust na Severnem Irskem (Združeno kraljestvo), je bila namreč spremenjena s 30. aprilom 2021. Pred to spremembo je bila oseba, ki je bila obsojena zaradi nekaterih terorističnih kaznivih dejanj, upravičena do samodejnega pogojnega odpusta po prestani polovici kazni. V skladu z ureditvijo, ki velja od tega datuma, pogojni odpust take osebe odobri specializirani organ in se lahko izvede šele po tem, ko ta oseba prestane dve tretjini kazni.

26

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice zavrnilo trditev, da retroaktivne spremembe sistemov odpustitve kazni ali predčasnega odpusta pomenijo kršitev člena 7 EKČP. Vendar je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi z dne 21. oktobra 2013, Del Río Prada proti Španiji (CE:ECHR:2013:1021JUD004275009), presodilo, da lahko ukrepi, ki se sprejmejo med izvrševanjem kazni, vplivajo na njen obseg. Zato naj bi bilo za odločanje o sporu o glavni stvari bistveno ugotoviti, ali ta sodba pomeni spremembo predhodne sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.

27

Supreme Court of the United Kingdom (vrhovno sodišče, Združeno kraljestvo) je s sodbo z dne 19. aprila 2023 odločilo, da uporaba nove ureditve pogojnega odpusta od 30. aprila 2021 za kazniva dejanja, storjena pred začetkom njene veljavnosti, ni nezdružljiva s členom 7 EKČP, saj se s to ureditvijo spreminja le način izvrševanja kazni odvzema prostosti zadevnih oseb, ne da bi se podaljšalo trajanje teh kazni.

28

V tem okviru je predložitveno sodišče zlasti glede na jamstva, ki jih zagotavlja pravosodni sistem Združenega kraljestva v zvezi z uporabo EKČP, neobstoj dokaza o obstoju sistemske pomanjkljivosti, ki bi kazala na verjetno in očitno kršitev pravic, zagotovljenih z EKČP, v primeru predaje MA ter možnost, ki jo bo imel MA, da vloži pritožbo pri Evropskem sodišču za človekove pravice, zavrnilo trditve MA, ki se nanašajo na nevarnost kršitve člena 7 EKČP.

29

Vendar se predložitveno sodišče kljub temu sprašuje, ali je mogoče podobno ugotoviti v zvezi z nevarnostjo kršitve člena 49(1) Listine.

30

To sodišče v zvezi s tem poudarja, da je treba, ker člen 49(1) Listine ustreza členu 7(1) EKČP, tema določbama v skladu s členom 52(3) Listine načeloma priznati enak obseg. Zato naj bi se bilo mogoče brez dodatnih preverjanj opreti na razlogovanje v zvezi s členom 7(1) EKČP.

31

Vendar naj se Sodišče še ne bi izreklo o posledicah člena 49 Listine v zvezi s spremembo nacionalnih določb o pogojnem odpustu.

32

Poleg tega naj bi bilo treba glede na to, da mora izvršitvena država predati zahtevano osebo, presoditi, ali je ta država pristojna za odločanje o trditvah, ki se nanašajo na nezdružljivost določb o kaznih, ki se lahko uporabijo v odreditveni državi, s členom 49(1) Listine, saj ta država ni dolžna spoštovati Listine, Sodišče pa je določilo visoke zahteve glede upoštevanja nevarnosti kršitve temeljnih pravic v odreditveni državi članici.

33

Predložitveno sodišče zato meni, da je treba Sodišču postaviti vprašanje o merilih, ki jih mora izvršitveni pravosodni organ uporabiti pri presoji morebitnega obstoja nevarnosti kršitve načela zakonitosti kazni v okoliščinah, v katerih predaja ni izključena niti z nacionalno ustavo niti z EKČP.

34

V teh okoliščinah je Supreme Court (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Če se v skladu s [STS] predaja zahteva zaradi kazenskega pregona terorističnih kaznivih dejanj, posameznik pa se želi upreti taki predaji z zatrjevanjem, da bi bil kršen člen 7 EKČP in člen 49[(1)] [Listine], ker je bil sprejet zakonodajni ukrep, ki spreminja del kazni, ki bi jo bilo treba prestati v zaporu, in ureditev pogojnega odpusta, ter je bil sprejet po datumu domnevnega kaznivega dejanja, v zvezi s katerim se zahteva predaja, in če veljajo ti premisleki:

ali sodišče, zoper odločitve katerega ni mogoče vložiti pritožbe v smislu člena 267, tretji odstavek, PDEU in ob upoštevanju člena 52(3) Listine ter obveznosti zaupanja med državami članicami in tistimi, ki morajo predajo izvajati v skladu z določbami o [evropskem nalogu za prijetje] [in] na podlagi [STS], upravičeno ugotavlja, da zahtevana oseba ni dokazala resnične nevarnosti, da bi njena predaja pomenila kršitev člena 49[(1)] Listine, ali mora tako sodišče opraviti dodatno poizvedbo in, če da, kakšni sta narava in obseg te poizvedbe?“

35

Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 22. aprila 2024, Alchaster (C‑202/24, EU:C:2024:343), odločil, da začne hitri postopek predhodnega odločanja iz člena 105(1) Poslovnika Sodišča.

36

Ker se predložitveno sodišče v obrazložitvi predložitvene odločbe in besedilu postavljenega vprašanja sklicuje na Okvirni sklep 2002/584, je treba uvodoma opozoriti – kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 33 sklepnih predlogov – da iz člena 1(1) tega sklepa izhaja, da je področje njegove uporabe omejeno na izvrševanje evropskih nalogov za prijetje, ki jih izdajo države članice. Iz tega sledi, da navedeni okvirni sklep ne ureja izvršitve nalogov za prijetje, kakršni so ti iz postopka v glavni stvari, ki jih je Združeno kraljestvo izdalo po koncu prehodnega obdobja, ki se je v skladu s členom 126 Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo izteklo 31. decembra 2020.

37

Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba STS v povezavi s členom 49(1) Listine razlagati tako, da mora izvršitveni pravosodni organ – kadar se oseba, zoper katero je bil izdan nalog za prijetje na podlagi tega sporazuma, sklicuje na to, da bi bil v primeru njene predaje Združenemu kraljestvu lahko kršen navedeni člen 49(1), ker so bili za to osebo pogoji za pogojni odpust spremenjeni na slabše, do česar je prišlo po domnevni storitvi kaznivega dejanja, zaradi katerega je navedena oseba kazensko preganjana – v položaju, v katerem je ob upoštevanju splošnih jamstev Združenega kraljestva, kar zadeva spoštovanje EKČP, in možnosti, da ista oseba vloži pritožbo pri Evropskem sodišču za človekove pravice, že zavrnil nevarnost kršitve člena 7 EKČP, pred odločitvijo o izvršitvi tega naloga za prijetje presoditi, ali obstaja nevarnost kršitve navedenega člena Listine.

38

Čeprav predložitveno sodišče v zvezi s tem v vprašanju formalno ni navedlo nobene posebne določbe STS, to Sodišča ne ovira, da mu predloži vse vidike razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri odločanju o zadevi, ki mu je predložena, ne glede na to, ali se je predložitveno sodišče nanje v svojem vprašanju sklicevalo (glej po analogiji sodbo z dne 18. aprila 2023, E. D. L. (Bolezen kot razlog za zavrnitev), C‑699/21, EU:C:2023:295, točka 29).

39

Člen 1 STS določa, da ta sporazum določa podlago za obsežne odnose med Unijo in Združenim kraljestvom na območju blaginje in dobrega sosedstva, za katere so značilni tesni in miroljubni odnosi, ki temeljijo na sodelovanju ter spoštujejo avtonomijo in suverenost pogodbenic.

40

V ta namen se želi s STS, kot je razvidno iz njegove uvodne izjave 23, med drugim doseči okrepitev varnosti Unije in Združenega kraljestva z omogočanjem sodelovanja pri preprečevanju, preiskovanju, odkrivanju in pregonu kaznivih dejanj ter izvrševanju kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem.

41

Ta posebni cilj, ki je del splošnega cilja STS iz njegovega člena 1 (glej v tem smislu sodbo z dne 16. novembra 2021, Governor of Cloverhill Prison in drugi, C‑479/21 PPU, EU:C:2021:929, točka 67), se izvaja v tretjem delu tega sporazuma, kot je navedeno v členu 522(1) navedenega sporazuma.

42

V zvezi s splošnimi pogoji uporabe tega tretjega dela člen 524(1) STS določa, da sodelovanje iz navedenega tretjega dela temelji na dolgotrajnem spoštovanju demokracije, pravne države ter varstva temeljnih pravic in svoboščin posameznikov s strani Unije, Združenega kraljestva in držav članic, tudi kakor je določeno v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in EKČP, ter na pomembnosti uveljavljanja pravic in svoboščin iz EKČP na nacionalni ravni.

43

V okviru tega sodelovanja je v skladu s členom 596 STS cilj naslova VII tega dela zagotoviti, da sistem izročitve med državami članicami na eni strani in Združenim kraljestvom na drugi strani temelji na mehanizmu predaje na podlagi naloga za prijetje v skladu s pogoji iz tega naslova.

44

Člena 600 in 601 STS določata primere, v katerih se izvršitev naloga za prijetje, izdanega na podlagi tega sporazuma, zavrne ali se lahko zavrne.

45

Poleg tega člena 602 in 603 STS določata pravila v zvezi z izjemo za politična kazniva dejanja oziroma izjemo glede na državljanstvo, medtem ko so v členu 604 tega sporazuma opredeljena jamstva, ki jih mora v določenih primerih dati odreditvena država.

46

Čeprav nobena določba STS izrecno ne določa, da morajo države članice izvršiti nalog za prijetje, ki ga izda Združeno kraljestvo na podlagi tega sporazuma, iz strukture naslova VII tretjega dela navedenega sporazuma in zlasti vloge njegovih členov od 600 do 604 izhaja – kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 69 sklepnih predlogov – da lahko država članica izvršitev takega naloga zavrne le iz razlogov, ki izhajajo iz STS (glej po analogiji sodbo z dne 14. septembra 2023, Sofiyska gradska prokuratura (Zaporedni nalogi za prijetje), C‑71/21, EU:C:2023:668, točka 48).

47

Kar natančneje zadeva položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, člen 599(3) STS poleg tega posebej določa, da ob upoštevanju člena 600, člena 601(1), od (b) do (h), in členov od 602 do 604 tega sporazuma država ne zavrne izvršitve naloga za prijetje, ki je med drugim povezan s terorizmom, če se zadevna kazniva dejanja kaznujejo z zaporno kaznijo ali ukrepom odvzema prostosti z zgornjo mejo najmanj 12 mesecev.

48

Čeprav iz navedenega izhaja, da je izvršitveni pravosodni organ načeloma dolžan izvršiti nalog za prijetje, kakršni so ti iz postopka v glavni stvari, pa je v členu 524(2) STS pojasnjeno, da nič v tretjem delu tega sporazuma ne spreminja obveznosti spoštovanja temeljnih pravic in pravnih načel, kot se odražajo predvsem v EKČP, v primeru Unije in njenih držav članic pa v Listini.

49

Države članice morajo izpolniti obveznost spoštovanja Listine, na katero je opozorjeno v navedenem členu 524(2), kadar odločajo o predaji osebe Združenemu kraljestvu, saj pomeni odločitev o taki predaji izvajanje prava Unije v smislu člena 51(1) Listine. Izvršitveni pravosodni organi držav članic so torej pri sprejetju te odločitve dolžni zagotoviti spoštovanje temeljnih pravic, ki se osebi, zoper katero je bil izdan nalog za prijetje na podlagi STS, priznavajo z Listino, pri čemer v zvezi s tem ni mogoče upoštevati okoliščine, da se Listina za Združeno kraljestvo ne uporablja (glej po analogiji sodbo z dne 6. septembra 2016, Petruhhin, C‑182/15, EU:C:2016:630, točki 52 in 53).

50

Med temi pravicami so zlasti pravice, ki izhajajo iz člena 49(1) Listine, ki med drugim določa, da se ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.

51

Zato je ob obstoju nevarnosti kršitve navedenih pravic izvršitvenemu pravosodnemu organu lahko dovoljeno, da po tem, ko izvede primeren preizkus, naloga za prijetje, izdanega na podlagi STS, ne izvrši (glej po analogiji sodbe z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu), C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točka 59; z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 72, in z dne 21. decembra 2023, GN (Razlog za zavrnitev, ki temelji na otrokovi koristi), C‑261/22, EU:C:2023:1017, točka 43).

52

Kar zadeva podrobna pravila takega preizkusa, je iz sodne prakse Sodišča v zvezi z Okvirnim sklepom 2002/584 razvidno, da je treba o resničnosti nevarnosti kršitve temeljnih pravic, zagotovljenih v členih 4, 7, 24 in 47 Listine, načeloma presojati v okviru preučitve v dveh ločenih fazah, ki se ne smeta zamenjevati, saj vključujeta analizo na podlagi različnih meril, zato ju je treba izvesti zaporedoma (glej v tem smislu sodbe z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru, C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točke od 89 do 94; z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu), C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točke 60, 61 in 68; z dne 18. aprila 2023, E. D. L. (Bolezen kot razlog za zavrnitev), C‑699/21, EU:C:2023:295, točka 55, in z dne 21. decembra 2023, GN (Razlog za zavrnitev, ki temelji na otrokovi koristi), C‑261/22, EU:C:2023:1017, točka 46 in navedena sodna praksa).

53

Za to mora izvršitveni pravosodni organ v okviru prve faze ugotoviti, ali obstajajo objektivni, zanesljivi, natančni in ustrezno posodobljeni podatki, s katerimi se lahko dokaže obstoj resnične nevarnosti kršitve ene od teh temeljnih pravic v odreditveni državi članici bodisi zaradi sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti bodisi zaradi pomanjkljivosti, ki natančneje zadevajo objektivno opredeljivo skupino oseb (glej v tem smislu sodbe z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru, C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točka 89; z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 102, in z dne 21. decembra 2023, GN (Razlog za zavrnitev, ki temelji na otrokovi koristi), C‑261/22, EU:C:2023:1017, točka 47).

54

V okviru druge faze mora izvršitveni pravosodni organ konkretno in natančno preveriti, v kolikšnem obsegu lahko pomanjkljivosti, ugotovljene v prvi fazi preučitve iz prejšnje točke te sodbe, vplivajo na osebo, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, in ali glede na njen osebni položaj obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo ta oseba izpostavljena resnični nevarnosti kršitve navedenih temeljnih pravic v primeru predaje odreditveni državi članici (glej v tem smislu sodbe z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru, C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točka 94; z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 106, in z dne 21. decembra 2023, GN (Razlog za zavrnitev, ki temelji na otrokovi koristi), C‑261/22, EU:C:2023:1017, točka 48).

55

Kot pa je v bistvu navedel generalni pravobranilec v točki 76 sklepnih predlogov, zahteve za izvedbo takega preizkusa v dveh fazah ni mogoče prenesti na presojo v postopku izvršitve naloga za prijetje, izdanega na podlagi STS, saj bi s tem lahko kršili člen 49(1) Listine.

56

Poenostavljen in učinkovit sistem predaje oseb, ki so obsojene ali osumljene storitve kaznivega dejanja, vzpostavljen z Okvirnim sklepom 2002/584, se namreč opira na visoko stopnjo zaupanja, ki mora obstajati med državami članicami, in na načelo medsebojnega priznavanja, ki v skladu z uvodno izjavo 6 tega okvirnega sklepa pomeni „temeljni kamen“ pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah (glej v tem smislu sodbi z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu), C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točki 40 in 41, in z dne 21. decembra 2023, GN (Razlog za zavrnitev, ki temelji na otrokovi koristi), C‑261/22, EU:C:2023:1017, točki 35 in 36).

57

Z načelom vzajemnega zaupanja, zlasti v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice, se od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom (glej v tem smislu mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014, EU:C:2014:2454, točka 191, in sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 93).

58

Tako se od držav članic, ko izvajajo pravo Unije, na podlagi tega prava lahko zahteva, da domnevajo, da druge države članice spoštujejo temeljne pravice, zaradi česar ne le, da od druge države članice ne morejo zahtevati višje nacionalne ravni varstva temeljnih pravic, kot je tista, ki se zagotavlja s pravom Unije, temveč ne smejo niti preveriti – razen v izjemnih primerih – ali je ta druga država članica v konkretnem primeru dejansko spoštovala temeljne pravice, ki jih zagotavlja Unija (glej v tem smislu mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014, EU:C:2014:2454, točka 192, in sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 94).

59

V tem kontekstu je namen obveznosti ugotavljanja obstoja pomanjkljivosti, kakršne so navedene v točki 53 te sodbe, preden je mogoče konkretno in natančno preveriti, ali za osebo, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, obstaja resnična nevarnost kršitve ene od temeljnih pravic, prav preprečiti, da bi se tako preverjanje lahko opravilo zunaj izjemnih primerov, in je torej posledica domneve spoštovanja temeljnih pravic v odreditveni državi članici, ki izhaja iz načela vzajemnega zaupanja (glej v tem smislu sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točke od 114 do 116).

60

Spoštovanje te obveznosti med drugim omogoča, da se zagotovi delitev pristojnosti med odreditveno in izvršitveno državo članico v zvezi z ohranitvijo zahtev, ki so neločljivo povezane s temeljnimi pravicami, pri čemer ta delitev izhaja iz polne uporabe načel vzajemnega zaupanja in medsebojnega priznavanja, na katerih temelji delovanje mehanizma evropskega naloga za prijetje (glej v tem smislu sodbe z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točka 46; z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točki 72 in 96, in z dne 21. decembra 2023, GN (Razlog za zavrnitev, ki temelji na otrokovi koristi), C‑261/22, EU:C:2023:1017, točka 43).

61

Načelo vzajemnega zaupanja pa je posebna značilnost odnosov med državami članicami.

62

To načelo namreč temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji Unija, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, kot je pojasnjeno v členu 2 PEU (glej v tem smislu mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014, EU:C:2014:2454, točka 168).

63

Navedeno načelo je poleg tega temeljnega pomena za Unijo in njene države članice, saj omogoča vzpostavitev in ohranjanje evropskega območja brez notranjih meja (glej v tem smislu mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014, EU:C:2014:2454, točka 191).

64

Sodišče je poleg tega pojasnilo, da je to, da se možnost preverjanja, ali je druga država članica v konkretnem primeru dejansko spoštovala temeljne pravice, določene z Listino, omeji na izjemne primere, povezano z bistvom narave Unije in pripomore k ravnotežju, na katerem ta temelji (glej v tem smislu mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014, EU:C:2014:2454, točki 193 in 194).

65

Ni sicer izključeno, da se lahko z mednarodnim sporazumom vzpostavi visoka stopnja zaupanja med državami članicami in nekaterimi tretjimi državami.

66

Sodišče je tako menilo, da to velja v primeru odnosov med državami članicami in Kraljevino Norveško (glej v tem smislu sodbo z dne 14. septembra 2023, Sofiyska gradska prokuratura (Zaporedni nalogi za prijetje), C‑71/21, EU:C:2023:668, točki 32 in 39).

67

Vendar je ta tretja država v posebnem položaju, ker ima privilegirane odnose z Unijo, ki presegajo okvir gospodarskega in trgovinskega sodelovanja, saj je stranka Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, sodeluje v skupnem evropskem azilnem sistemu, izvaja in uporablja schengenski pravni red ter je z Unijo sklenila Sporazum o postopku predaje med državami članicami Unije ter Islandijo in Norveško, ki je začel veljati 1. novembra 2019 (glej v tem smislu sodbo z dne 17. marca 2021, JR (Nalog za prijetje – Obsodba v tretji državi, članici EGP) (C‑488/19, EU:C:2021:206, točka 60).

68

Sodišče je poleg tega poudarilo, prvič, da sta pogodbenici v preambuli zadnjenavedenega sporazuma izrazili medsebojno zaupanje v strukturo in delovanje svojih pravnih sistemov ter v svojo sposobnost zagotavljanja pravičnega sojenja, in, drugič, da so določbe navedenega sporazuma zelo podobne ustreznim določbam Okvirnega sklepa 2002/584 (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2020, Ruska Federacija, C‑897/19 PPU, EU:C:2020:262, točki 73 in 74).

69

Vendar preudarka iz točke 66 te sodbe, ki temelji na posebnih odnosih med Unijo in nekaterimi državami članicami EGP, ni mogoče razširiti na vse tretje države.

70

Kar natančneje zadeva ureditev, vzpostavljeno s STS, je treba najprej ugotoviti, da s tem sporazumom med Unijo in Združenim kraljestvom niso vzpostavljeni tako privilegirani odnosi, kot so opisani v sodni praksi, navedeni v točkah 67 in 68 te sodbe. Predvsem Združeno kraljestvo ni del evropskega območja brez notranjih meja, katerega izgradnjo omogoča zlasti načelo vzajemnega zaupanja.

71

Dalje, čeprav je iz besedila člena 524(1) STS, navedenega v točki 42 te sodbe, razvidno, da sodelovanje med Združenim kraljestvom in državami članicami temelji na dolgotrajnem spoštovanju varstva temeljnih pravic in svoboščin posameznikov, to sodelovanje ni predstavljeno, kot da temelji na ohranitvi vzajemnega zaupanja med zadevnimi državami, ki je obstajalo pred izstopom Združenega kraljestva iz Unije 31. januarja 2020.

72

Nazadnje, obstajajo bistvene razlike med določbami STS v zvezi z mehanizmom predaje, vzpostavljenim s tem sporazumom, in ustreznimi določbami Okvirnega sklepa 2002/584.

73

V zvezi s tem je treba zlasti poudariti, da ta okvirni sklep ne vsebuje izjem glede politične narave kaznivih dejanj ali državljanstva zahtevane osebe, ki bi omogočale odstopanje od izvršitve evropskih nalogov za prijetje v položajih, primerljivih s tistimi iz člena 602(2) in člena 603(2) STS. Take izjeme ponazarjajo meje zaupanja, vzpostavljenega med strankami tega sporazuma.

74

Prav tako navedeni okvirni sklep ne vsebuje določbe, primerljive s členom 604(c) STS, ki izrecno določa, da če se upravičeno domneva, da obstaja resnična nevarnost za spoštovanje ene ali več temeljnih pravic zahtevane osebe, lahko izvršitveni pravosodni organ pred odločanjem, ali bo izvršil nalog za prijetje, po potrebi zahteva dodatna jamstva glede ravnanja z zahtevano osebo po njeni predaji.

75

Navedeni člen 604(c) tako omogoča zaprosilo za dodatna jamstva, da se odpravijo dvomi glede spoštovanja temeljnih pravic v odreditveni državi, ki jih ni mogoče zavrniti na podlagi obstoječega zaupanja med Združenim kraljestvom in državami članicami, pri čemer za uporabo tega mehanizma ni treba predhodno ugotoviti obstoja bodisi sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti bodisi pomanjkljivosti, ki natančneje zadevajo objektivno opredeljivo skupino oseb.

76

V členu 604(c) STS sicer ni izrecno določeno, da lahko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev naloga za prijetje, če ne prejme dodatnih jamstev ali če prejeta dodatna jamstva ne zadostujejo za zavrnitev razlogov, iz katerih je sprva domneval, da obstaja resnična nevarnost za varstvo temeljnih pravic zahtevane osebe.

77

Vendar bi bil z drugačno razlago te določbe mehanizmu, ki je v tej določbi vsebovan, odvzet celoten polni učinek.

78

Iz tega izhaja, da izvršitveni pravosodni organ, ki se mora izreči o nalogu za prijetje, izdanem na podlagi STS, ne more odrediti predaje zahtevane osebe, če po konkretni in natančni preučitvi položaja te osebe ugotovi, da se upravičeno domneva, da bi v primeru njene predaje Združenemu kraljestvu nastala resnična nevarnost za njene temeljne pravice.

79

Kadar se torej oseba, zoper katero je bil izdan nalog za prijetje na podlagi STS, pred tem izvršitvenim pravosodnim organom sklicuje na obstoj nevarnosti kršitve člena 49(1) Listine v primeru, da bi bila predana Združenemu kraljestvu, navedeni izvršitveni pravosodni organ ne more odrediti te predaje, ne da bi konkretno – po primernem preizkusu v smislu točke 51 te sodbe – ugotovil, ali je mogoče upravičeno domnevati, da je navedena oseba izpostavljena resnični nevarnosti take kršitve, saj bi nasprotna rešitev pomenila kršitev obveznosti spoštovanja temeljnih pravic iz člena 524(2) tega sporazuma.

80

Za namene te ugotovitve je treba na prvem mestu poudariti, da obstoj deklaracij in pristop k mednarodnim pogodbam, s katerimi se načeloma zagotavlja spoštovanje temeljnih pravic, sama zase sicer še ne zagotavljata primerne zaščite pred nevarnostjo kršitve temeljnih pravic in svoboščin (glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2016, Petruhhin, C‑182/15, EU:C:2016:630, točka 57), mora pa izvršitveni pravosodni organ kljub vsemu upoštevati dolgotrajno spoštovanje varstva temeljnih pravic in svoboščin posameznikov s strani Združenega kraljestva, zlasti tistih, določenih v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in v EKČP, na kar je izrecno opozorjeno v členu 524(1) STS, ter določbe, ki so bile sprejete in se izvajajo v pravu Združenega kraljestva, da se zagotovi spoštovanje temeljnih pravic, določenih z EKČP (glej po analogiji sodbo z dne 19. septembra 2018, RO, C‑327/18 PPU, EU:C:2018:733, točka 52).

81

Vendar okoliščina, da je izvršitveni pravosodni organ ob upoštevanju splošnih jamstev Združenega kraljestva, kar zadeva spoštovanje EKČP, in možnosti, da zahtevana oseba vloži pritožbo pri Evropskem sodišču za človekove pravice, že zavrnil nevarnost kršitve člena 7 EKČP, sama zase ne more biti odločilna.

82

Iz točke 78 te sodbe namreč izhaja, da člen 524(2) in člen 604(c) STS v povezavi s členom 49(1) Listine zahtevata, da mora izvršitveni pravosodni organ preučiti vse elemente, upoštevne za oceno predvidljivega položaja zahtevane osebe v primeru njene predaje Združenemu kraljestvu, kar nasprotno od preizkusa v dveh fazah, opisanega v točkah od 52 do 54 te sodbe, pomeni hkratno upoštevanje tako splošnih pravil in praks v tej državi kot tudi – ker se ne uporabljata načeli vzajemnega zaupanja in medsebojnega priznavanja – posebnosti posamičnega položaja te osebe.

83

Zato mora izvršitveni pravosodni organ – kot je navedel generalni pravobranilec v točkah 78 in 79 sklepnih predlogov – opraviti avtonomno presojo ob upoštevanju določb Listine, ne da bi se pri tem lahko omejil na upoštevanje sodne prakse Supreme Court of the United Kingdom (vrhovno sodišče, Združeno kraljestvo), na katero je napoteno v točki 27 te sodbe, ali na splošna jamstva, zagotovljena v pravosodnem sistemu te države, na katera se nanaša točka 28 te sodbe.

84

V tem okviru mora morebitna ugotovitev obstoja resnične nevarnosti, da bo v primeru predaje zadevne osebe Združenemu kraljestvu kršen člen 49(1) Listine, temeljiti na zadostni dejanski podlagi (glej po analogiji sodbo z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točki 60 in 61).

85

Torej lahko izvršitveni pravosodni organ na podlagi člena 524(2) in člena 604(c) STS v povezavi s členom 49(1) Listine zavrne izvršitev naloga za prijetje le, če ima ob upoštevanju posamičnega položaja zahtevane osebe na voljo objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke, na podlagi katerih lahko upravičeno domneva, da obstaja resnična nevarnost kršitve navedenega člena 49(1) (glej po analogiji sodbi z dne 6. septembra 2016, Petruhhin, C‑182/15, EU:C:2016:630, točka 59, in z dne 19. septembra 2018, RO, C‑327/18 PPU, EU:C:2018:733, točka 61).

86

Na drugem mestu, izvršitveni pravosodni organ mora v skladu z obveznostjo medsebojne pomoči v dobri veri, kot to določa člen 3(1) STS, ob preučitvi morebitnega obstoja nevarnosti kršitve člena 49(1) Listine v celoti uporabiti instrumente, ki jih določa navedeni sporazum za spodbuditev sodelovanja med izvršitvenim in odreditvenim pravosodnim organom.

87

V zvezi s tem člen 613(2) STS določa, da če izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da podatki, ki mu jih je poslala odreditvena država, ne zadostujejo za odločitev o predaji, zaprosi, da se mu nujno pošljejo potrebne dodatne informacije, predvsem v zvezi s členom 604 STS.

88

Ta pravosodni organ torej mora zahtevati nujno predložitev vsakršne dodatne informacije, za katero meni, da jo potrebuje za sprejetje odločbe o predaji osebe, zoper katero je bil izdan nalog za prijetje na podlagi STS.

89

Ker torej ugotovitev resne nevarnosti kršitve člena 49(1) Listine nujno temelji na analizi prava odreditvene države, izvršitveni pravosodni organ ne more priti do te ugotovitve, ne da bi odreditveni pravosodni organ predhodno zaprosil za informacije o pravilih tega prava in tem, kako bi se lahko uporabila za posamični položaj zahtevane osebe, sicer bi to pomenilo kršitev obveznosti medsebojne pomoči v dobri veri iz člena 3(1) STS.

90

Po drugi strani mora izvršitveni pravosodni organ v skladu s členom 604(c) STS, če upravičeno domneva, da obstaja resnična nevarnost za kršitev člena 49(1) Listine, zaprositi za dodatna jamstva.

91

Torej lahko izvršitveni pravosodni organ izvršitev naloga za prijetje, izdanega na podlagi STS, zaradi obstoja take nevarnosti zavrne le, če je zaprosil za dodatna jamstva in takih jamstev za prenehanje sprva ugotovljene nevarnosti kršitve člena 49(1) Listine ni dobil.

92

Na tretjem mestu, kar natančneje zadeva obseg člena 49(1) Listine, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da člen 49 Listine zajema vsaj enaka jamstva, kot so jamstva, določena s členom 7 EKČP, ki jih je treba v skladu s členom 52(3) Listine upoštevati kot prag najmanjšega varstva (glej v tem smislu sodbe z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 164; z dne 5. decembra 2017, M. A. S. in M. B., C‑42/17, EU:C:2017:936, točka 54; z dne 2. februarja 2021, Consob, C‑481/19, EU:C:2021:84, točka 37, in z dne 10. novembra 2022, DELTA Stroy 2003, C‑203/21, EU:C:2022:865, točka 46 in navedena sodna praksa).

93

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da so v skladu z ureditvijo Združenega kraljestva, sprejeto po domnevni storitvi kaznivih dejanj iz postopka v glavni stvari, storilci nekaterih terorističnih kaznivih dejanj, kakršna so ta, katerih je osumljen MA, upravičeni do pogojnega odpusta le, če ga odobri specializirani organ, in sicer šele po tem, ko prestanejo dve tretjini kazni, medtem ko je prejšnja ureditev določala samodejen pogojni odpust po tem, ko obsojena oseba prestane polovico kazni.

94

Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da je treba za namene uporabe člena 7 EKČP razlikovati med ukrepom, ki v bistvu pomeni „kazen“, in ukrepom v zvezi z „izvrševanjem“ ali „uporabo“ kazni. Kadar se torej narava in cilj ukrepa nanašata na odpust kazni ali na spremembo v sistemu pogojnega odpusta, ta ukrep ni sestavni del „kazni“ v smislu navedenega člena 7 (ESČP, 21. oktober 2013, Del Río Prada proti Španiji, CE:ECHR:2013:1021JUD004275009, točka 83).

95

Ker razlikovanje med ukrepom, ki pomeni „kazen“, in ukrepom v zvezi z „izvrševanjem“ kazni v praksi ni vedno jasno, je treba za odločitev o vprašanju, ali se ukrep, sprejet med izvrševanjem kazni, nanaša le na načine izvrševanja kazni ali, nasprotno, vpliva na njen obseg, za vsak primer posebej preučiti, kaj je dejansko pomenila naložena „kazen“ v skladu z nacionalnim pravom, ki je veljalo v času dejanskega stanja, oziroma kakšna je bila njena notranja narava (ESČP, 21. oktober 2013, Del Río Prada proti Španiji, CE:ECHR:2013:1021JUD004275009, točki 85 in 90).

96

V zvezi s tem je Evropsko sodišče za človekove pravice pred nedavnim potrdilo, da se okoliščina, da se lahko zaradi po obsodbi zvišanega praga za dopustnost pogojnega odpusta poveča strogost prestajanja zapora, nanaša na izvrševanje kazni, ne pa na samo kazen, zato iz take okoliščine ni mogoče izpeljati, da je naložena kazen strožja od kazni, ki jo je naložilo sodišče, pristojno za vsebinsko obravnavo zadeve (ESČP, 31. avgust 2021, Devriendt proti Belgiji, CE:ECHR:2021:0831DEC003556719, točka 29).

97

Torej ukrep v zvezi z izvrševanjem kazni ni združljiv s členom 49(1) Listine le, če povzroči retroaktivno spremembo samega obsega kazni, ki je bila predpisana na dan storitve zadevnega kaznivega dejanja, zaradi česar bi bila naložena kazen strožja od tiste, ki je bila sprva predpisana. Čeprav to ne velja, kadar je s tem ukrepom zgolj zvišan prag za dopustnost pogojnega odpusta, je lahko drugače zlasti v primeru, da se z navedenim ukrepom v bistvu odpravi možnost pogojnega odpusta ali da je ta ukrep sestavni del celote ukrepov, ki privedejo do zaostritve bistva narave sprva zagrožene kazni.

98

Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 524(2) in člen 604(c) STS v povezavi s členom 49(1) Listine razlagati tako, da mora izvršitveni pravosodni organ – kadar se oseba, zoper katero je bil izdan nalog za prijetje na podlagi tega sporazuma, sklicuje na to, da bi bil v primeru njene predaje Združenemu kraljestvu lahko kršen navedeni člen 49(1), ker so bili za to osebo pogoji za pogojni odpust spremenjeni na slabše, do česar je prišlo po domnevni storitvi kaznivega dejanja, zaradi katerega je navedena oseba kazensko preganjana – v položaju, v katerem je ob upoštevanju splošnih jamstev Združenega kraljestva, kar zadeva spoštovanje EKČP, in možnosti, da ista oseba vloži pritožbo pri Evropskem sodišču za človekove pravice, že zavrnil nevarnost kršitve člena 7 EKČP, pred odločitvijo o izvršitvi tega naloga za prijetje opraviti avtonomen preizkus obstoja nevarnosti kršitve navedenega člena Listine. Po tem preizkusu lahko ta izvršitveni pravosodni organ izvršitev navedenega naloga za prijetje zavrne le, če ima, po tem ko je odreditveni pravosodni organ zaprosil za dodatne informacije in jamstva, na voljo objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke, s katerimi lahko dokaže obstoj resnične nevarnosti spremembe samega obsega kazni, ki je bila predpisana na dan storitve zadevnega kaznivega dejanja, zaradi česar bi bila naložena kazen strožja od tiste, ki je bila sprva predpisana.

99

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

Člen 524(2) in člen 604(c) Sporazuma o trgovini in sodelovanju med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo na eni strani ter Združenim kraljestvom Velika Britanija in Severna Irska na drugi strani v povezavi s členom 49(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

je treba razlagati tako, da

mora izvršitveni pravosodni organ – kadar se oseba, zoper katero je bil izdan nalog za prijetje na podlagi tega sporazuma, sklicuje na to, da bi bil v primeru njene predaje Združenemu kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske lahko kršen navedeni člen 49(1), ker so bili za to osebo pogoji za pogojni odpust spremenjeni na slabše, do česar je prišlo po domnevni storitvi kaznivega dejanja, zaradi katerega je navedena oseba kazensko preganjana – v položaju, v katerem je ob upoštevanju splošnih jamstev Združenega kraljestva, kar zadeva spoštovanje Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, in možnosti, da ista oseba vloži pritožbo pri Evropskem sodišču za človekove pravice, že zavrnil nevarnost kršitve člena 7 te konvencije, pred odločitvijo o izvršitvi tega naloga za prijetje opraviti avtonomen preizkus obstoja nevarnosti kršitve navedenega člena Listine. Po tem preizkusu lahko ta izvršitveni pravosodni organ izvršitev navedenega naloga za prijetje zavrne le, če ima, po tem ko je odreditveni pravosodni organ zaprosil za dodatne informacije in jamstva, na voljo objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke, s katerimi lahko dokaže obstoj resnične nevarnosti spremembe samega obsega kazni, ki je bila predpisana na dan storitve zadevnega kaznivega dejanja, zaradi česar bi bila naložena kazen strožja od tiste, ki je bila sprva predpisana.