1

Družbi Scandlines Danmark ApS in Scandlines Deutschland GmbH na eni strani ter družba Stena Line Scandinavia AB na drugi strani predlagajo razveljavitev, prvič, sodbe z dne 13. decembra 2018, Scandlines Danmark in Scandlines Deutschland/Komisija (T‑630/15, EU:T:2018:942, v nadaljevanju: prva izpodbijana sodba), in drugič, sodbe z dne 13. decembra 2018, Stena Line Scandinavia/Komisija (T‑631/15, neobjavljena, v nadaljevanju: druga izpodbijana sodba) (v nadaljevanju skupaj: izpodbijani sodbi), s katerima je Splošno sodišče za ničen razglasilo Sklep Komisije C(2015) 5023 final z dne 23. julija 2015 o državni pomoči SA.39078 (2014/N) (Danska) za financiranje projekta stalne povezave prek ožine Fehmarn (UL 2015, C 325, str. 5) (v nadaljevanju: sporni sklep) v delu, v katerem se je Evropska komisija odločila, da ne bo nasprotovala ukrepom, ki jih je Kraljevina Danska odobrila družbi Femern A/S za načrtovanje, izgradnjo in obratovanje stalne povezave prek ožine Fehmarn.

2

Komisija z nasprotnima pritožbama predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb v delu, v katerem je bilo v njih ugotovljeno, da so tožbe, ki so jih vložile družbi Scandlines Danmark in Scandlines Deutschland ter družba Stena Line Scandinavia, dopustne v delu, v katerem se nanašajo na ukrepe, ki jih je Kraljevina Danska odobrila družbi Femern Landanlæg za načrtovanje, izgradnjo in obratovanje železniških in cestnih povezav z danskim zaledjem.

3

V skladu s členom 1(h) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339) pojem „zainteresirana stranka“ pomeni katero koli državo članico ali osebo, podjetje ali združenje podjetij, na katerih interese bi lahko dodelitev pomoči vplivala, predvsem upravičenca pomoči, konkurenčna podjetja in poklicna združenja.

4

Člen 4, od (1) do (4), te uredbe določa:

„1.   Komisija pregleda uradno priglasitev takoj, ko jo prejme. Brez poseganja v člen 8 Komisija sprejme odločbo skladno z odstavki 2, 3 ali 4.

2.   Če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da prijavljeni ukrep ni pomoč, to ugotovitev navede v odločbi.

3.   Če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da ni dvomov o združljivosti prijavljenega ukrepa [z notranjim] trgom, kolikor sodi na področje uporabe člena [107(1) PDEU], potem odloči, da je ukrep združljiv [z notranjim] trgom (v nadaljnjem besedilu ‚odločba o nenasprotovanju‘). V odločbi se navede, katera izjema na podlagi Pogodbe je bila uporabljena.

4.   Če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da obstajajo dvomi o združljivosti prijavljenega ukrepa [z notranjim] trgom, potem se odloči za začetek postopka na podlagi člena [108(2) PDEU] (v nadaljnjem besedilu ‚odločba o začetku formalnega postopka preiskave‘).“

5

Uredba Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije (UL 2015, L 248, str. 9), s katero je bila Uredba št. 659/1999 razveljavljena z učinkom od 14. oktobra 2015, vsebuje enake določbe, kot so te, navedene v prejšnji točki.

6

Predmet spora je financiranje projekta povezave prek ožine Fehmarn med Dansko in Nemčijo severno od mesta Lübeck (Nemčija) (v nadaljevanju: projekt). Projekt je sestavljen, prvič, iz izgradnje podmorskega predora med mestom Rødby na otoku Lolland na Danskem in vasjo Puttgarden na otoku Fehmarn v Nemčiji, dolgega približno 19 km, v katerem bi potekali elektrificirana železniška proga in avtocesta (v nadaljevanju: stalna povezava), ter drugič, iz razširitve in izboljšanja cestnih in železniških povezav z danskim zaledjem, med drugim obstoječe železniške povezave med mestoma Ringsted (Danska) in Rødby, dolge približno 120 km. Projekt je bil odobren s pogodbo med Kraljevino Dansko in Zvezno republiko Nemčijo, podpisano 3. septembra 2008 in ratificirano leta 2009.

7

Skupni ocenjeni strošek projekta – glede na fiksne cene iz leta 2014 – znaša 64,4 milijarde danskih kron (DKK) (približno 8,7 milijarde EUR), od tega 54,9 milijarde DKK (približno 7,4 milijarde EUR) za načrtovanje in izgradnjo stalne povezave ter 9,5 milijarde DKK (približno 1,3 milijarde EUR) za načrtovanje in izgradnjo izboljšav cestnih in železniških povezav z danskim zaledjem.

8

V skladu z navedeno pogodbo, podpisano 3. septembra 2008, in z Lov nr. 575 om anlæg og drift af en fast forbindelse over Femern Bælt med tilhørende landanlæg i Danmark (zakon št. 575 o izgradnji in obratovanju stalne povezave prek ožine Fehmarn in povezav z zaledjem na Danskem) z dne 4. maja 2015 sta bili za izvedbo projekta zadolženi danski javni podjetji. Prvo podjetje, družba Femern A/S, ustanovljena leta 2005, je odgovorna za financiranje, izgradnjo in obratovanje stalne povezave. Drugo podjetje, družba Femern Landanlæg A/S, ustanovljena leta 2009, je odgovorna za financiranje, izgradnjo in obratovanje cestnih in železniških povezav z danskim zaledjem. Družba Femern Landanlæg je hčerinska družba družbe Sund & Bælt Holding A/S, ki je v lasti danske države. Družba Femern je po ustanovitvi družbe Femern Landanlæg postala njena hčerinska družba.

9

Lastništvo zadevnih železniških povezav bo razdeljeno med družbo Banedanmark (20 %), ki je javni upravljavec danske nacionalne železniške infrastrukture, in družbo Femern Landanlæg (80 %).

10

Projekt financirata družbi Femern in Femern Landanlæg s posojili, pridobljenimi na mednarodnih finančnih trgih z jamstvom danske države ali s subsidiarnimi posojili danske centralne banke. Ti družbi pa ne bosta mogli pridobiti posojil za druge dejavnosti kot za financiranje, načrtovanje, izgradnjo in obratovanje stalne povezave ter cestne in železniške povezave z danskim zaledjem. Ti družbi sta prejeli tudi kapitalsko injekcijo danske države.

11

Družba Femern bo uporabnikom stalne povezave zaračunavala uporabnino, da bo lahko vrnila ta dolg in družbi Femern Landanlæg izplačala dividende, s katerimi bo ta povrnila svoj dolg.

12

Družba Femern Landanlæg bo prejela 80 % zneska uporabnin, ki jih operaterji v železniškem prometu plačajo družbi Banedanmark za uporabo železniških povezav, v skladu z razdelitvijo lastništva nad temi železniškimi povezavami med njo in tem upravljavcem.

13

Družba Banedanmark bo krila vse stroške obratovanja železniških povezav z danskim zaledjem, stroške njihovega vzdrževanja pa si bosta delili družbi Femern Landanlæg in Banedanmark sorazmerno s svojima lastniškima deležema.

14

Pred projektom je bila izvedena faza načrtovanja, financiranje katere so danski organi priglasili Komisiji.

15

Komisija je s sklepom z dne 13. julija 2009 v zvezi z državno pomočjo N 157/2009 – Financiranje faze načrtovanja stalne povezave prek ožine Fehmarn (UL 2009, C 202, str. 2) ugotovila, prvič, da ukrepi, povezani s financiranjem načrtovanja projekta, lahko ne pomenijo državne pomoči, in drugič, da so ti ukrepi vsekakor združljivi z notranjim trgom. Zato se je odločila, da ne bo nasprotovala v skladu s členom 4(2) in (3) Uredbe št. 659/1999.

16

Danski organi so 22. decembra 2014 Komisiji priglasili načine javnega financiranja projekta, in sicer kapitalske injekcije v delniški kapital obeh družb ter državna poroštva in posojila.

17

Komisija je te ukrepe odobrila s spornim sklepom. Med drugim je menila, da ukrepi javnega financiranja, ki so bili družbi Femern Landanlæg odobreni za financiranje železniških povezav z danskim zaledjem, ne pomenijo državne pomoči, saj ti ukrepi ne povzročajo izkrivljanja konkurence, ker ne obstaja konkurenca „na“ trgu ali „za“ trg upravljanja in obratovanja nacionalnega železniškega omrežja ter ker bo družba Banedanmark železniške povezave, ki pripadajo družbi Femern Landanlæg, izboljšala in njihovo upravljanje zagotavljala pod enakimi pogoji kot na drugih odsekih danskega nacionalnega železniškega omrežja.

18

Komisija je tudi menila, da ti ukrepi ne morejo vplivati na trgovino med državami članicami, ker sta se upravljanje in obratovanje zadevnega železniškega omrežja izvajala na nacionalnem trgu, ki je ločen in geografsko zaprt ter ni odprt za konkurenco.

19

Komisija je v zvezi z ukrepi, ki so bili družbi Femern odobreni za financiranje stalne povezave, navedla, da bi bili ti ukrepi, če bi pomenili državno pomoč, vsekakor združljivi z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(b) PDEU.

20

Družbi Scandlines Danmark in Scandlines Deutschland sta 10. novembra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa.

21

Kraljevina Danska je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 6. aprila 2016 vložila predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Komisije. Predsednik devetega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 29. junija 2016 to intervencijo dovolil in ugodil predlogu za zaupno obravnavanje, ki sta ga pritožnici vložili v zvezi s Kraljevino Dansko.

22

Föreningen Svensk Sjöfart (v nadaljevanju: FSS), združenje lastnikov ladij s sedežem na Švedskem, in Naturschutzbund Deutschland (NABU) eV, organizacija za varstvo okolja s sedežem v Nemčiji, sta 7. aprila 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom pritožnic. Predsednik petega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 30. novembra 2016 ti intervenciji dovolil in ugodil predlogu pritožnic za zaupno obravnavanje v zvezi z združenjem FSS in organizacijo NABU.

23

Splošno sodišče je s prvo izpodbijano sodbo sporni sklep razglasilo za ničen v delu, v katerem je Komisija odločila, da ne bo nasprotovala ukrepom, ki jih je Kraljevina Danska odobrila družbi Femern za načrtovanje, izgradnjo in obratovanje stalne povezave, v preostalem pa tožbo zavrnilo.

24

Družba Stena Line Scandinavia je 11. novembra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa.

25

Kraljevina Danska je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 7. aprila 2016 vložila predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Komisije. Predsednik devetega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 29. junija 2016 to intervencijo dovolil.

26

Združenje FSS je 7. aprila 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložilo predlog za intervencijo v podporo predlogom pritožnice. Predsednik petega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 30. novembra 2016 to intervencijo dovolil.

27

Splošno sodišče je z drugo izpodbijano sodbo sporni sklep razglasilo za ničen v delu, v katerem je Komisija odločila, da ne bo nasprotovala ukrepom, ki jih je Kraljevina Danska odobrila podjetju Femern za načrtovanje, izgradnjo in obratovanje stalne povezave, za kar je navedlo enako obrazložitev kot v prvi izpodbijani sodbi, razen dodatnih pojasnil v točkah od 162 do 165 druge izpodbijane sodbe. V preostalem je tožbo zavrnilo.

28

Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 22. oktobra 2019, Scandlines Danmark in Scandlines Deutschland/Komisija (C‑174/19 P, neobjavljen, EU:C:2019:1096), družbama Rederi Nordö-Link AB in Trelleborg Hamn AB ter združenju Aktionsbündnis gegen eine feste Fehmarntquerung eV (v nadaljevanju: Aktionsbündnis) dovolil intervencijo v podporo predlogom družb Scandlines Danmark in Scandlines Deutschland.

29

S sklepom predsednika Sodišča z dne 22. oktobra 2019, Stena Line Scandinavia/Komisija (C‑175/19 P, neobjavljen, EU:C:2019:1095), je bila družbama Rederi Nordö-Link in Trelleborg Hamn ter združenju Aktionsbündnis dovoljena intervencija v podporo predlogom družbe Stena Line Scandinavia.

30

S sklepom predsednika Sodišča z dne 2. septembra 2020 sta bili zadevi C‑174/19 P in C‑175/19 P združeni za ustni postopek in izdajo sodbe.

31

Družbi Scandlines Danmark in Scandlines Deutschland Sodišču predlagata, naj:

32

Komisija Sodišču predlaga, naj:

33

Kraljevina Danska Sodišču predlaga, naj zavrne glavno pritožbo in ugodi nasprotni pritožbi.

34

Združenje FSS Sodišču predlaga, naj:

35

Organizacija NABU Sodišču predlaga, naj:

36

Družbi Rederi Nordö-Link in Trelleborg Hamn ter združenje Aktionsbündnis Sodišču predlagajo, naj:

37

Družba Stena Line Scandinavia Sodišču predlaga, naj:

38

Komisija Sodišču predlaga, naj:

39

Kraljevina Danska predlaga sodišču, naj zavrne glavno pritožbo in ugodi nasprotni pritožbi Komisije.

40

Združenje FSS Sodišču predlaga, naj:

41

Družbi Rederi Nordö-Link in Trelleborg Hamn ter združenje Aktionsbündnis Sodišču predlagajo, naj:

42

V zadevi C‑174/19 P družbi Scandlines Danmark in Scandlines Deutschland v utemeljitev pritožbe navajata sedem razlogov. Prvi in drugi pritožbeni razlog se nanašata na presojo Splošnega sodišča v zvezi s financiranjem dela projekta, ki se nanaša na železniške povezave z danskim zaledjem, ostali pritožbeni razlogi pa se nanašajo na presojo Splošnega sodišča v zvezi s financiranjem stalne povezave. V zadevi C‑175/19 P družba Stena Line Scandinavia v utemeljitev pritožbe navaja šest razlogov, ki so v bistvu enaki prvim šestim razlogom, ki sta jih navedli pritožnici v zadevi C‑174/19 P.

43

Komisija in Kraljevina Danska se najprej sklicujeta na nedopustnost tretjega, četrtega, petega in šestega pritožbenega razloga pritožnic, ki se nanašajo na to, da naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, kar zadeva spodbujevalni učinek, upravičenost stroškov povezav z danskim zaledjem in izkrivljanje konkurence, ki naj bi bili posledica ukrepov, odobrenih družbi Femern. Opirata se na člen 169(1) Poslovnika Sodišča in na sodno prakso, povezano s to določbo, ter trdita, da so ti pritožbeni razlogi nedopustni v delu, v katerem se nanašajo na obrazložitev, ne pa na izrek izpodbijanih sodb.

44

Pritožnice trdijo, da imajo pravni interes in da so ti pritožbeni razlogi dopustni, zlasti ker omogočajo, da se prepreči, da bi obrazložitev izpodbijanih sodb, ki se s tem izpodbijata, postala pravnomočna. Organizacija NABU in združenje FSS se v bistvu strinjata z argumentacijo pritožnic.

45

V skladu s členom 169(1) Poslovnika Sodišča se s pritožbo predlaga, naj se odločba Splošnega sodišča, kakor izhaja iz izreka te odločbe, v celoti ali deloma razveljavi.

46

Splošno sodišče je z izpodbijanima sodbama razglasilo ničnost obrazložitve spornega sklepa v zvezi z ukrepi, odobrenimi družbi Femern za stalno povezavo.

47

Pritožnici pa s tretjim, četrtim, petim in šestim pritožbenim razlogom trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri presoji spodbujevalnega učinka teh ukrepov, upravičenosti stroškov povezav z danskim zaledjem in izkrivljanja konkurence, ki je posledica navedenih ukrepov.

48

Zato je treba ugotoviti, da pritožnice s temi pritožbenimi razlogi ne poskušajo izpodbijati izreka izpodbijanih sodb, temveč njuni obrazložitvi, in da sprejetje teh pritožbenih razlogov ne bi omogočilo popolne ali delne razveljavitve izreka posamezne od teh dveh sodb.

49

Iz tega sledi, da je te pritožbene razloge treba zavreči kot nedopustne.

50

Te presoje ne more omajati argument organizacije NABU in združenja FSS, ki temelji na pravnomočnosti obrazložitve izpodbijanih sodb, na kateri se nanašajo ti tožbeni razlogi.

51

V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da pravnomočnost zajame le tisti del obrazložitve sodbe, ki je nujna podlaga njenega izreka in sta zato nerazdružljiva (sodba z dne 25. julija 2018, Société des produits Nestlé in drugi/Mondelez UK Holdings & Services, C‑84/17 P, C‑85/17 P in C‑95/17 P, EU:C:2018:596, točka 52 in navedena sodna praksa).

52

Zato se takrat, kadar Splošno sodišče razveljavi sklep Komisije, za dele obrazložitve, na podlagi katerih je to sodišče zavrnilo nekatere argumente strank, ne more šteti, da so postali pravnomočni (glej v tem smislu sodbo z dne 25. julija 2018, Société des produits Nestlé in drugi/Mondelez UK Holdings & Services, C‑84/17 P, C‑85/17 P in C‑95/17 P, EU:C:2018:596, točka 53).

53

Tretji, četrti, peti in šesti pritožbeni razlog v zadevah C‑174/19 P in C‑175/19 P pa se nanašajo na argumente, navedene na prvi stopnji, ki jih je Splošno sodišče v izpodbijanih sodbah zavrnilo. V teh okoliščinah argumenti, ki so jih pritožnice navedle v tretjem, četrtem, petem in šestem pritožbenem razlogu, tem pritožnicam ne morejo zagotoviti koristi niti ne morejo vplivati na del izreka izpodbijanih sodb, s katerim se za nično razglaša obrazložitev spornega sklepa v zvezi z ukrepi, odobrenimi družbi Femern.

54

Iz tega sledi, da je treba tretji, četrti, peti in šesti pritožbeni razlog v zadevah C‑174/19 P in C‑175/19 P zavreči kot nedopustne.

55

Pritožnici ob podpori družbe Rederi Nordö-Link in združenja Aktionsbündnis s sedmim pritožbenim razlogom v zadevi C‑174/19 P trdita, da je Splošno sodišče v točkah od 40 do 52 prve izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je njune tožbene razloge v zvezi z ukrepi pomoči v obliki uporabnin za železnice in za uporabo sredstev, ki pripadajo danski državi, zavrnilo kot nedopustne z obrazložitvijo, da se sporni sklep na te ukrepe ni nanašal. Organizacija NABU in združenje FSS se s to argumentacijo v bistvu strinjata.

56

Pritožnici se v zvezi s tem sklicujeta na protislovje med to sodbo in sklepom z dne 13. decembra 2018, Scandlines Danmark in Scandlines Deutschland/Komisija (T‑890/16, neobjavljen, EU:T:2018:1004), v katerem naj bi Splošno sodišče ugotovilo, da se ta sklep, nasprotno, na navedene ukrepe nanaša. Trdita, da je to protislovje v nasprotju s členom 263, prvi in četrti odstavek, PDEU ter členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

57

Komisija in Kraljevina Danska trdita, da je treba sedmi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen, Komisija pa poleg tega meni, da je ta pritožbeni razlog vsekakor brezpredmeten.

58

V zvezi s tem je treba poudariti, da se Splošno sodišče v prvi izpodbijani sodbi ni izreklo tako, kot trdita pritožnici.

59

Na eni strani, Splošno sodišče je namreč v točki 48 te sodbe argumente pritožnic v zvezi s temi ukrepi zavrglo kot nove in zato nedopustne. Na drugi strani in zaradi celovitosti, Splošno sodišče v točki 52 navedene sodbe ni ugotovilo, da se sklep o gradnji leta 2015 ni nanašal na uporabnine za železnice in na brezplačno uporabo sredstev, ki pripadajo danski državi, temveč je zgolj zavrnilo argument pritožnic, da ta sklep v zvezi s temi ukrepi ni bil obrazložen, ker je menilo, da se ta argument v ožjem smislu ne nanaša na neobrazložitev navedenega sklepa. Poleg tega se je Splošno sodišče v tej točki 52 sklicevalo le na trditve pritožnic, ne da bi kakor koli presojalo vprašanje, ali se je ta isti sklep dejansko nanašal na navedene ukrepe (sklep z dne 3. septembra 2021, Scandlines Danmark in Scandlines Deutschland/Komisija, C‑173/19 P, neobjavljen, EU:C:2021:699, točka 53).

60

Iz tega sledi, da je treba sedmi pritožbeni razlog v zadevi C‑174/19 P zavrniti kot neutemeljen.

61

Pritožnice s prvim pritožbenim razlogom, ki ima štiri dele, trdijo, da je Splošno sodišče kršilo člen 107(1) PDEU in člen 108(2) PDEU, ker je presodilo, da Komisija ni napačno uporabila prava niti ni naletela na resne težave pri ugotovitvi, da ukrepi, odobreni družbi Femern Landanlæg, ne morejo izkrivljati konkurence. Z drugim pritožbenim razlogom trdijo, da je Splošno sodišče te določbe prav tako kršilo s tem, da je ugotovilo, da ti ukrepi niso mogli vplivati na trgovino med državami članicami.

62

Ponoviti je treba, da je v skladu s členom 107(1) PDEU, razen če Pogodbi ne določata drugače, vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.

63

Poleg tega je, ker se prvi in drugi pritožbeni razlog pritožnic nanašata na domnevno kršitev njunih procesnih pravic, treba spomniti tudi, da člen 4 Uredbe št. 659/1999 določa fazo predhodne preučitve priglašenih ukrepov pomoči, namen katere je omogočiti Komisiji, da si ustvari prvo mnenje o združljivosti zadevne pomoči z notranjim trgom. Komisija na koncu te faze lahko ugotovi, da ta ukrep bodisi ne pomeni pomoči bodisi spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU. Če v zadnjenavedenem primeru ni dvomov o združljivosti ukrepa z notranjim trgom, sprejme odločbo o nenasprotovanju, v kateri ugotovi, da je ukrep združljiv z notranjim trgom. V nasprotnem primeru pa mora Komisija začeti formalni postopek preiskave (glej v tem smislu sodbo z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točke 43, 44 in 46).

64

Kadar Komisija sprejme odločbo o nenasprotovanju, ne samo ugotovi, da je ukrep združljiv s skupnim trgom, ampak tudi – implicitno, a nujno – odloči, da ne bo začela formalnega postopka preiskave, določenega v členu 108(2) PDEU in členu 6(1) Uredbe št. 659/1999 (glej v tem smislu sodbo z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točka 45).

65

Postopek, določen v členu 108(2) PDEU, je nujno potreben, če ima Komisija resne težave pri presoji združljivosti pomoči s skupnim trgom. Da bi v zvezi z neko pomočjo sprejela ugodno odločitev, torej Komisija ne more opraviti zgolj faze predhodne preučitve iz člena 108(3) PDEU, razen kadar je na podlagi prve preučitve prepričana, da je ta pomoč združljiva z notranjim trgom. Če pa se Komisija na podlagi prve preučitve prepriča o nasprotnem ali če z njo ne more premostiti vseh težav, ki so se pokazale pri presoji združljivosti navedene pomoči z notranjim trgom, je dolžna zbrati vsa potrebna mnenja in v ta namen začeti postopek iz člena 108(2) PDEU (sodba z dne 2. aprila 2009, Bouygues in Bouygues Télécom/Komisija, C‑431/07 P, EU:C:2009:223, točka 61 in navedena sodna praksa).

66

Merilo „resnih težav“ je objektivno, zato je treba obstoj teh težav ugotavljati ne samo na podlagi okoliščin sprejetja sklepa Komisije ob koncu predhodne preučitve, temveč tudi na podlagi ugotovitev, na katere se je Komisija oprla (sodba z dne 21. decembra 2016, Club Hotel Loutraki in drugi/Komisija, C‑131/15 P, EU:C:2016:989, točka 31 in navedena sodna praksa).

67

Pri tej analizi je treba torej ugotoviti, ali bi morala presoja informacij in elementov, ki jih je imela Komisija v fazi predhodne preučitve priglašenega ukrepa, objektivno vzbuditi dvome o združljivosti ukrepa z notranjim trgom, ker je treba ob takih dvomih začeti formalni postopek preiskave, v katerem lahko sodelujejo zainteresirane stranke iz člena 1(h) Uredbe št. 659/1999, enaka načela pa se uporabljajo, kadar Komisija dvomi o sami opredelitvi preučenega ukrepa za pomoč v smislu člena 107(1) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2016, Club Hotel Loutraki in drugi/Komisija, C‑131/15 P, EU:C:2016:989, točki 32 in 33 ter navedena sodna praksa).

68

Pritožnice ob podpori intervenientov s prvim delom prvega pritožbenega razloga v zadevah C‑174/19 P in C‑175/19 P trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je menilo, da ukrepi, ki so bili odobreni družbi Femern Landanlæg, ne morejo vplivati na konkurenco, čeprav so stalna povezava in železniške povezave globalen projekt, v okviru katerega ni sporno, da ukrepi, odobreni družbi Femern, lahko izkrivljajo konkurenco. Združenje FSS in organizacija NABU se s to argumentacijo v bistvu strinjata.

69

Po mnenju pritožnic je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da dejavnosti družbe Femern Landanlæg ne vključujejo opravljanja prevoznih storitev v ožini Fehmarn, čeprav te povezave in stalna povezava pomenijo enoten integriran projekt in so bile vzpostavljene za zagotavljanje prevoznih storitev v tej ožini. Tako naj bi bil cilj ukrepov, ki so bili odobreni družbi Femern na eni strani, in ukrepov, ki so bili odobreni družbi Femern Landanlæg na drugi strani, enak in sicer opravljanje prevoznih storitev v ožini Fehmarn.

70

Poleg tega in vsekakor naj bi ukrepi, odobreni samo za železniške povezave, konkurenco izkrivljali enako kot ukrepi, namenjeni železniški infrastrukturi stalne povezave.

71

Zato naj bi Splošno sodišče v točki 88 prve izpodbijane sodbe in v točki 63 druge izpodbijane sodbe napačno presodilo, da se ukrepi, odobreni družbama Femern in Femern Landanlæg, nanašajo na isti projekt, vendar imajo drugačen cilj in upravičence.

72

Pritožnice prav tako trdijo, da ugovor nedopustnosti, ki sta ga podali Komisija in Kraljevina Danska, ni utemeljen.

73

Združenje FSS trdi, da okoliščina, da projekt izvajata dve ločeni družbi, ne upravičuje, da se odobreni finančni ukrepi preučijo ločeno, in meni, da bi bilo treba analizo učinkov na konkurenco opraviti na ravni celotnega projekta. Trdi, da je del projekta, ki se nanaša na železniške povezave z danskim zaledjem, povezan z obstojem stalne povezave in da se financiranje prvih poleg tega zagotavlja z dividendami, ki jih družba Femern izplačuje družbi Femern Landanlæg.

74

Družba Rederi Nordö-Link trdi, da ukrepi, odobreni družbi Femern Landanlæg, vsekakor vplivajo na trg prevoznih storitev za prečenje ožine Fehmarn in na konkurenco na trgih, ki so nižje v prodajni verigi, kot je trg dobave gradbenega materiala, in višje v prodajni verigi, kot je trg storitev železniškega prevoza na Danskem.

75

Komisija trdi, da pritožnici izpodbijanih točk obrazložitve izpodbijanih sodb nista natančno opredelili.

76

Dodaja, da je prvi del prvega pritožbenega razloga v zadevah C‑174/19 P in C‑175/19 P tudi sicer neutemeljen.

77

Kraljevina Danska najprej trdi, da se Komisija v spornem sklepu ni dokončno izrekla o vprašanju, ali ukrepi, odobreni družbi Femern, lahko izkrivljajo konkurenco, niti o vprašanju, ali gre za podjetje v smislu člena 107(1) PDEU. Trdi, da za podjetje ni mogoče opredeliti niti družbe Femern niti družbe Femern Landanlæg.

78

Poleg tega trdi, da pritožnice pred Sodiščem navajajo iste argumente, kot so ti, ki jih je Splošno sodišče zavrnilo.

79

Uveljavlja tudi nedopustnost teh argumentov, ker naj se pritožnice ne bi natančno sklicevale na izpodbijane točke obrazložitve izpodbijanih sodb in ker naj bi izpodbijale tudi presojo dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče v zvezi s ciljem in funkcijo povezav z zaledjem, ne da bi zatrjevale, da je ta dejstva izkrivilo.

80

Nazadnje trdi, da je prvi del prvega pritožbenega razloga v obeh zadevah vsekakor neutemeljen.

81

Kar zadeva ugovor nedopustnosti, ki sta ga podali Komisija in Kraljevina Danska in ki se nanaša na neobstoj dovolj natančne opredelitve izpodbijanih točk obrazložitve izpodbijanih sodb, je očitno, da so pritožnice te točke jasno opredelile.

82

Zadostuje namreč ugotoviti, da sta se družbi Scandlines Danmark in Scandlines Deutschland v utemeljitev svoje argumentacije, navedene v utemeljitev prvega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑174/19 P, izrecno sklicevali na točke od 87 do 93 prve izpodbijane sodbe, zlasti na točko 88 te sodbe, v katerih se je Splošno sodišče izreklo o upoštevnosti tega, ali preučeni ukrepi spadajo v isti projekt, za uporabo člena 107(1) PDEU. Družba Stena Line Scandinavia pa se je v utemeljitev prvega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑175/19 P sklicevala na točke od 62 do 71 druge izpodbijane sodbe, zlasti na točko 63 te sodbe.

83

Ta ugovor nedopustnosti je torej treba zavrniti.

84

Prav tako ugovora nedopustnosti, ki ga je podala Kraljevina Danska in ki se nanaša na to, da naj bi pritožnice v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga zgolj ponovile argumente, navedene na prvi stopnji, ni mogoče sprejeti, ker pritožnice s temi argumenti izpodbijajo presojo Splošnega sodišča, s katero je to v točkah od 87 do 93 prve izpodbijane sodbe in v točkah od 62 do 71 druge izpodbijane sodbe njihove argumente zavrnilo.

85

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da se pravna vprašanja, obravnavana na prvi stopnji, lahko ponovno obravnavajo v pritožbi. Če namreč pritožnica svoje pritožbe ne bi mogla utemeljiti z razlogi in argumenti, ki jih je že navedla pred Splošnim sodiščem, bi pritožbeni postopek deloma izgubil smisel (glej zlasti sodbo z dne 21. decembra 2016, Club Hotel Loutraki in drugi/Komisija, C‑131/15 P, EU:C:2016:989, točka 26).

86

Nasprotno pa, kot trdi Kraljevina Danska, argumenti, ki so jih pritožnice navedle, da bi pokazale, da dejavnosti družbe Femern Landanlæg vključujejo opravljanje prevoznih storitev prek ožine Fehmarn, niso dopustne, ker pritožnice s temi argumenti Sodišču predlagajo, naj ponovno presodi dejstva, ne da bi zatrjevale, da je Splošno sodišče ta dejstva izkrivilo. Presoja dejstev in dokazov, razen v primeru njihovega izkrivljanja, namreč ni pravno vprašanje, ki je kot tako predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 2. marca 2021, Komisija/Italija in drugi, C‑425/19 P, EU:C:2021:154, točka 52 in navedena sodna praksa).

87

Ob tem, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 92 sklepnih predlogov, iz argumentov o integralnosti projekta, zlasti tistih, ki se nanašajo na cilj in način financiranja projekta, nikakor ne izhaja, da dejavnosti družbe Femern Landanlæg zajemajo opravljanje prevoznih storitev v ožini Fehmarn.

88

Poleg tega se argumenti družbe Rederi Nordö-Link, da naj bi ukrepi, odobreni družbi Femern Landanlæg, vplivali tudi na konkurenco na trgih, ki so v prodajni verigi nižje, kot je trg dobave materiala za gradnjo, in višje, kot je trg storitev železniškega prevoza na Danskem, v resnici nanašajo na točko 91 prve izpodbijane sodbe in na točko 66 druge izpodbijane sodbe, s katerima je Splošno sodišče napotilo na točke izpodbijanih sodb v zvezi z obstojem konkurence. Ti argumenti tako ne vplivajo na pravne posledice, ki bi jih imelo to, da različni preučevani ukrepi spadajo v isti projekt, zato jih ni mogoče uspešno navajati v utemeljitev prvega dela prvega pritožbenega razloga.

89

Za presojo prvega dela prvega pritožbenega razloga prav tako ni upoštevno vprašanje, ali sta družbi Femern in Femern Landanlæg podjetji v smislu člena 107(1) PDEU.

90

Nazadnje, vrsta ciljev, ki se jih uresničuje z državnimi ukrepi, in razlogi zanje nikakor ne vplivajo na opredelitev ukrepov za državno pomoč. Člen 107(1) PDEU namreč ne razlikuje glede na vzroke ali cilje državnih ukrepov, temveč jih opredeljuje glede na njihove učinke (sodba z dne 4. marca 2021, Komisija/Fútbol Club Barcelona, C‑362/19 P, EU:C:2021:169, točka 61 in navedena sodna praksa).

91

Iz tega sledi, da čeprav so ukrepi, ki so bili odobreni družbi Femern Landanlæg, del projekta, ki ima kot celota cilj, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 99 sklepnih predlogov, izboljšati pogoje prevoza potnikov in blaga med nordijskimi državami in Srednjo Evropo, ostaja dejstvo, da jih zgolj iz tega razloga ni mogoče v okviru člena 107(1) PDEU presojati skupaj z ukrepi, ki so bili odobreni družbi Femern, saj so dejavnosti prvega in drugega izmed teh podjetij različne. Ni namreč sporno, da se bodo, ko bo projekt izveden, dejavnosti družbe Femern Landanlæg omejile na upravljanje in obratovanje železniških povezav, medtem ko se bodo dejavnosti družbe Femern nanašale zgolj na stalno povezavo, ti različni infrastrukturi pa se poleg tega lahko uporabljata neodvisno druga od druge.

92

Iz navedenega izhaja, da je lahko Splošno sodišče, ne da bi napačno uporabilo pravo, v točki 88 prve izpodbijane sodbe in v točki 63 druge izpodbijane sodbe ugotovilo, da ukrepi, ki so bili odobreni družbi Femern Landanlæg in ki so bili sprejeti v okviru istega projekta, kot je ta, ki vključuje ukrepe, ki so bili odobreni družbi Femern za stalno povezavo in ki jih je Komisija opredelila za državno pomoč, ne morejo „zgolj iz tega razloga“ pomeniti državne pomoči, saj imata ti različni vrsti ukrepov drugačen cilj in upravičence. Splošno sodišče je zato v točkah od 90 do 92 prve izpodbijane sodbe in v točkah od 65 do 67 druge izpodbijane sodbe prav tako upravičeno razlikovalo med učinki ukrepov, ki so bili odobreni prvi ali drugi družbi, na konkurenco.

93

Iz tega sledi, da je prvi del prvega pritožbenega razloga pritožnic v zadevah C‑174/19 P in C‑175/19 P treba zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

94

Pritožnice ob podpori intervenientov z drugim in tretjim delom prvega pritožbenega razloga v zadevah C‑174/19 P in C‑175/19 P, ki ju je treba preučiti skupaj, trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da trg upravljanja železniške infrastrukture na Danskem ni odprt za konkurenco. V točkah od 108 do 120 prve izpodbijane sodbe in v točkah od 83 do 95 druge izpodbijane sodbe naj bi napačno zavrnilo njihove argumente glede obstoja dejanske konkurence in konkurence v pravu za upravljanje in obratovanje danske železniške infrastrukture. Organizacija NABU in združenje FSS se s to argumentacijo v bistvu strinjata.

95

Pritožnice najprej trdijo, da želijo s svojimi argumenti izpodbijati tudi presojo Splošnega sodišča iz točk od 94 do 96 prve izpodbijane sodbe in iz točk od 69 do 71 druge izpodbijane sodbe, da so železniške povezave z zaledjem del nacionalnega železniškega omrežja.

96

Kar zadeva obstoj konkurence v pravu, pritožnice menijo, da sistem licenc – predviden za upravljanje, obratovanje in vzdrževanje danske železniške infrastrukture ter uveden z dansko zakonodajo, na podlagi katere je treba za upravljanje železniške infrastrukture pridobiti licenco pri nacionalnem organu, pristojnem za promet, ki je bil leta 2015 nadomeščen s sistemom varnostnih dovoljenj – pomeni, da so te dejavnosti odprte za konkurenco, vsaj kar zadeva konkurenco „za“ trg upravljanja železniške infrastrukture. Vsaka družba, ki je pridobila licenco in varnostno dovoljenje, naj bi tako lahko zagotavljala obratovanje železniške infrastrukture. Poleg tega naj bi na Danskem obstajalo več subjektov, ki zagotavljajo obratovanje železniške infrastrukture.

97

Pritožnice se sklicujejo na „analizno mrežo“, ki jo je Komisija navedla v dokumentu o infrastrukturi za železnice, podzemne železnice in lokalni prevoz („Infrastructure Analytical Grid for Railway, Metro and local transport infrastructure“), v katerem je navedeno, da je upravljanje železniške infrastrukture zaprto za konkurenco le takrat, kadar sta upravljanje in obratovanje predmet zakonskega monopola, kar pomeni, da je storitev z zakonom rezervirana za izključnega izvajalca in da je vsakemu drugemu operaterju jasno prepovedano, da bi jo zagotavljal.

98

To naj za Dansko ne bi veljalo, licenčni sistem pa naj bi podjetjem omogočal, da si konkurirajo tako pri izgradnji in zagotavljanju obratovanja infrastrukture kot pri zagotavljanju storitev na obstoječih infrastrukturah, če bi družbi Femern Landanlæg ali Banedanmark svoje dejavnosti prenesli na podizvajalce.

99

Poleg tega se pritožnice sklicujejo na druge gospodarske sektorje, v katerih dejavnost prav tako temelji na uporabi omrežja, kot so telekomunikacije, električna energija ali plin, da bi argumentirale, da je ugotovitev, da je neki trg odprt za konkurenco, odvisna zgolj od sistema, ki je bil uveden za to, da bi se konkurenčnim operaterjem omogočil dostop do infrastrukture, ne glede na to, ali so ti operaterji na trgu dejansko prisotni.

100

Prav tako naj bi Splošno sodišče v točki 112 prve izpodbijane sodbe in v točki 87 druge izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je menilo, da to, da so poleg družbe Banedanmark tudi druga podjetja pridobila licence in svoje dejavnosti upravljanja in obratovanja opravljajo na odsekih železniškega omrežja, ki imajo naravo „naravnih monopolov“, ne zadostuje za dokaz obstoja konkurence „na“ trgu ali „za“ trg zagotavljanja obratovanja in upravljanja nacionalne železniške infrastrukture.

101

Poleg tega naj dejstvo, da naj pravo Unije ne bi določalo, da je treba upravljanje železniške infrastrukture odpreti konkurenci, kot je Splošno sodišče opozorilo v točki 111 prve izpodbijane sodbe in v točki 86 druge izpodbijane sodbe, in dejstvo, da naj bi se gospodarski subjekti iz drugih držav članic lahko na Danskem sklicevali na dovoljenja, ki so jih izdale njihove države izvora, kot je navedlo v točki 113 prve izpodbijane sodbe in v točki 88 druge izpodbijane sodbe, ne bi bili upoštevni.

102

Vsekakor naj bi ukrepi, ki so bili odobreni družbi Femern Landanlæg, izkrivljali konkurenco na trgih, ki so v prodajni verigi nižje, kot je trg dobave gradbenega materiala, in višje, kot je trg zagotavljanja storitev prevoza na Danskem.

103

Pritožnice nato s podobnimi argumenti trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo tudi s tem, da ni ugotovilo obstoja dejanske konkurence na trgu, na katerem deluje družba Femern Landanlæg, zlasti ob upoštevanju obstoja družb, pooblaščenih za upravljanje lokalnih železniških omrežij, ločenih od nacionalnega omrežja.

104

Sklicujejo se tudi na Sporočilo Komisije o Smernicah Evropske unije za uporabo pravil o državni pomoči v zvezi s hitro postavitvijo širokopasovnih omrežij (UL 2013, C 25, str. 1), ki se lahko dodelijo operaterjem za gradnjo in zagotavljanje obratovanja infrastrukture, in trdijo, da je upoštevno merilo za ugotovitev, ali pomoč, dodeljena družbi Femern Landanlaeg, pomeni državno pomoč, to, ali je ta operater financiranje prejel pod tržnimi pogoji ali ne. V obravnavani zadevi menijo, da to ni bilo tako.

105

V repliki trdijo, da ugovora nedopustnosti, ki sta ju podali Komisija in Kraljevina Danska, nista utemeljena.

106

Združenje FSS poudarja edinstvenost analize Komisije v spornem sklepu, saj naj bi se redki primeri, v katerih je ta institucija do zdaj ugotovila, da je prišlo do izkrivljanja konkurence, nanašali v bistvu le na dejavnosti drugotnega pomena, ki so se najpogosteje opravljale daleč od meja in so imele izključno lokalne učinke.

107

Združenje FSS trdi, da je v zvezi s sistemom licenc, ki se uporablja na Danskem, Splošno sodišče napačno presodilo, da ni konkurence „za“ trg železniške infrastrukture, saj naj bi bilo mogoče naročilo za zagotavljanje obratovanja povezav z zaledjem dodeliti kateremu koli zainteresiranemu operaterju. Čeprav ima vsaka železniška infrastruktura značilnosti naravnega monopola, naj to ne bi pomenilo, da operaterji ne morejo biti konkurenti „za“ ta trg, tako da bi finančna podpora, dodeljena enemu samemu od njih, izkrivljala konkurenco.

108

Tudi če bi bili ti trgi zaradi zakonskega monopola zaprti za konkurenco, bi finančna pomoč po mnenju združenja FSS vplivala na konkurenco v prevoznem sektorju. Javno financiranje gradnje infrastrukture naj bi tako moralo imeti znatne posledice za konkurenčnost sektorja v škodo drugih načinov prevoza, zlasti z zmanjšanjem možnosti podjetij s sedežem v drugih državah članicah, da opravljajo prevozne storitve na trgu te države. Združenje FSS se sklicuje zlasti na točki 77 in 78 sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415), ter na sodbo z dne 30. aprila 2019, UPF/Komisija (T‑747/17, EU:T:2019:271).

109

Združenje FSS trdi tudi, da bo imelo financiranje železniških povezav z danskim zaledjem velike konkurenčne posledice za trge, ki so v prodajni verigi nižje, zlasti na področju gradbeništva, ker bodo podjetja, ki izvajajo gradnje, povečala svoj promet.

110

Po njegovem mnenju lahko financiranje povezav z zaledjem vpliva na konkurenco kot katera koli druga infrastruktura omrežne industrije, ki ima značilnosti naravnega monopola. Tako naj bi Komisija morala financiranje takih infrastruktur vsakič skrbno preučiti glede na pravila o državnih pomočeh. Združenje FSS se v zvezi s tem sklicuje na točko 214 in naslednje Obvestila Komisije o pojmu državne pomoči po členu 107(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (UL 2016, C 262, str. 1).

111

Organizacija NABU, družbi Rederi Nordö-Link in Trelleborg Hamn ter združenje Aktionsbündnis se s to argumentacijo strinjajo. Družba Rederi Nordö-Link prav tako trdi, da obstoj zakonskega monopola ne zadošča za ugotovitev neobstoja konkurence, ker železniška infrastruktura konkurira drugi prometni infrastrukturi, kot so pristanišča.

112

Komisija trdi, da so argumenti pritožnic nedopustni, ker Splošno sodišče v izpodbijanih sodbah ni ugotovilo, da z vidika prava konkurence ni.

113

Poleg tega naj se argumenti pritožnic v zvezi z morebitno dejansko konkurenco ne bi dovolj natančno nanašali na izpodbijane točke obrazložitve izpodbijanih sodb in naj bi bili zato nedopustni.

114

Trdi tudi, da argument, da je bila konkurenca na trgih, ki so v prodajni verigi nižje in višje, izkrivljena, ni bil naveden pred Splošnim sodiščem in zato pomeni nov pritožbeni razlog.

115

Nazadnje, po njenem mnenju je treba argumente, s katerimi pritožnice izpodbijajo razlago danskega prava, ki jo je podalo Splošno sodišče, zlasti v točkah 110 in 112 prve izpodbijane sodbe ter v točkah 85 in 87 druge izpodbijane sodbe, zavreči kot nedopustne v delu, v katerem se nanašajo na presojo dejstev.

116

Komisija podredno trdi, da drugi in tretji del prvega pritožbenega razloga v obeh zadevah nista utemeljena.

117

Kraljevina Danska trdi, da ta dela prvega pritožbenega razloga nista dopustna, ker le ponavljata argumente, navedene na prvi stopnji, in ker se nanašata na presojo dejanskega stanja, ki jo je opravilo Splošno sodišče, čeprav se ne zatrjuje nobeno izkrivljanje tega dejanskega stanja.

118

Trdi tudi, da drugi in tretji del prvega pritožbenega razloga v obeh zadevah nista utemeljena.

119

V nasprotju s trditvami Komisije in Kraljevine Danske so pritožnice dovolj natančno opredelile točke obrazložitve izpodbijanih sodb, ki jih izpodbijajo.

120

V zadevi C‑174/19 P se točka 35 glavne pritožbe nanaša na analizo Splošnega sodišča v zvezi z neobstojem konkurence „de lege“, navedenim v točkah od 108 do 116 prve izpodbijane sodbe, natančneje v točki 110 te sodbe. Prav tako se točka 47 te pritožbe nanaša na točke od 117 do 120 te sodbe, v katerih je Splošno sodišče odločilo o vprašanju, ali je bil ta isti trg „de facto“ odprt za konkurenco. Podobno je mogoče navesti glede glavne pritožbe, vložene v zadevi C‑175/19 P, saj je družba Stena Line Scandinavia natančno opredelila točke od 83 do 91 druge izpodbijane sodbe, natančneje njeno točko 85, in točke od 92 do 95 te sodbe.

121

Poleg tega je treba poudariti, da pritožnicam ni mogoče očitati, da se niso specifično sklicevale na točke obrazložitve izpodbijanih sodb, v katerih je Splošno sodišče menilo, da je Komisija upravičeno ugotovila, da zadevni ukrepi ne povzročajo izkrivljanja konkurence, ker je Splošno sodišče na splošno izpeljalo pravne posledice svoje presoje v zvezi z izkrivljanjem konkurence in vplivom na trgovino v točkah 133 in 134 prve izpodbijane sodbe ter v točkah 108 in 109 druge izpodbijane sodbe.

122

Prav tako je treba zavrniti ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija in ki se nanaša na to, da naj Splošno sodišče v izpodbijanih sodbah ne bi ugotovilo neobstoja konkurence z vidika prava. Iz točk 97 in 98 ter od 108 do 116 prve izpodbijane sodbe in iz naslova „,De lege‘ odprtje upoštevnih trgov z zakonom št. 1249“, ki je naveden pred točko 108 te sodbe, namreč izrecno izhaja, da je Splošno sodišče zadevne ukrepe preučilo glede na merilo izkrivljanja konkurence. Te preučitve so navedene tudi v točkah 72 in 73 ter od 83 do 91 druge izpodbijane sodbe.

123

Ugovor nedopustnosti, ki ga uveljavlja Kraljevina Danska in ki se nanaša na to, da argumenti pritožnic pomenijo le ponovitev argumentov, navedenih na prvi stopnji, je poleg tega oblikovan preveč splošno in nenatančno, da bi ga bilo mogoče sprejeti.

124

Nasprotno pa je treba delno ugoditi ugovoru nedopustnosti, ki sta ga podali Komisija in Kraljevina Danska in ki se nanaša na to, da naj bi pritožnice izpodbijale presojo dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče, ne da bi zatrjevale ali dokazale izkrivljanje.

125

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora očitano izkrivljanje, da se ga lahko zatrjuje, očitno izhajati iz listin v spisu, ne da bi bilo treba ponovno presojati dejstva in dokaze (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 2. marca 2021, Komisija/Italija in drugi, C‑425/19 P, EU:C:2021:154, točka 52 in navedena sodna praksa, in z dne 6. novembra 2018, Scuola Elementare Maria Montessori/Komisija, Komisija/Scuola Elementare Maria Montessori in Komisija/Ferracci, od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točka 107).

126

Iz tega izhaja, da pritožnice ne morejo izpodbijati presoje Splošnega sodišča iz točk od 94 do 96 prve izpodbijane sodbe in iz točk od 69 do 71 druge izpodbijane sodbe, da so železniške povezave z danskim zaledjem, na katere se projekt nanaša, del danskega nacionalnega železniškega omrežja, saj niso zatrjevale izkrivljanja, da bi izpodbile to presojo, ki v bistvu temelji na ugotovitvi, navedeni v točki 95 prve izpodbijane sodbe in točki 70 druge izpodbijane sodbe, da bo železniške povezave, ki bodo nastale z razširitvijo in izboljšanjem železniške povezave, ki obstaja med mestoma Ringsted in Rødby ter ki pripada družbi Banedanmark, upravljala zadnjenavedena družba v skladu s pravili, ki se uporabljajo za celotno nacionalno omrežje, ter da bodo zato te povezave zgolj povezale stalno povezavo z obstoječim nacionalnim omrežjem, s čimer bodo postale sestavni del tega nacionalnega omrežja.

127

Iz tega tudi izhaja, da pritožnice prav tako ne morejo nasprotovati analizi Splošnega sodišča v zvezi s trgi, na katerih bi ukrepi, odobreni družbi Femern Landanlæg, lahko izkrivljali konkurenco, tako da bi v okviru svojih pritožb zatrjevale izkrivljanje konkurence na drugih trgih, ki so v prodajni verigi nižje ali višje od tistih, ki jih je analiziralo Splošno sodišče.

128

V nasprotju s tem, kar trdi zlasti Komisija, pa pritožnice z argumenti – usmerjenimi zoper presojo Splošnega sodišča v točkah 110 in 112 prve izpodbijane sodbe ter v točkah 85 in 87 druge izpodbijane sodbe, da danska ureditev licenc ne pomeni, da mora biti trg upravljanja in zagotavljanja obratovanja nacionalne železniške infrastrukture odprt za konkurenco – ne izpodbijajo zgolj presoje dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče, temveč se sklicujejo tudi na pravno presojo, ki jo je opravilo v zvezi s tako ureditvijo, kar zadeva obstoj konkurence „za“ zadevni trg v položaju, v katerem je del obratovanja infrastrukture tudi predmet monopola, zato je treba šteti, da so ti argumenti na ravni pritožbe dopustni.

129

Kot je bilo navedeno v točki 62 te sodbe, opredelitev za „državno pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU med drugim zahteva, da zadevni ukrep izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco v smislu te določbe.

130

Kot je Komisija v bistvu navedla v točkah 188 in 219 svojega obvestila o pojmu „državna pomoč“ po členu 107(1) PDEU, dejstvo, da država članica javno službo, ki je predmet zakonskega monopola, dodeli javnemu podjetju, v nekaterih okoliščinah ne povzroči izkrivljanja konkurence in prednost, dana subjektu, ki zagotavlja obratovanje infrastrukture, ki je predmet zakonskega monopola, v takih okoliščinah ne more izkrivljati konkurence. Vendar je, kot je Komisija prav tako pojasnila v točki 188(b) tega obvestila, za to, da bi bilo tako izkrivljanje v takih okoliščinah lahko izključeno, nujno, da zakonski monopolist ne izključuje le konkurence „na“ trgu, ampak tudi konkurenco „za“ trg, ker izključuje kakršno koli morebitno konkurenco, da bi postal izključni ponudnik zadevne storitve (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, Arriva Italia in drugi, C‑385/18, EU:C:2019:1121, točka 57).

131

V obravnavani zadevi pritožnici nista izpodbijali ugotovitve Splošnega sodišča iz točke 112 prve izpodbijane sodbe in točke 87 druge izpodbijane sodbe, da družba Banedanmark nacionalno železniško omrežje upravlja kot zakonski monopol.

132

Zato ni sporno, da ima družba Banedanmark tak zakonski monopol za upravljanje in zagotavljanje obratovanja nacionalne železniške infrastrukture, ki jo ima in katere del so železniške povezave z zaledjem.

133

Iz izpodbijanih sodb je razvidno tudi, da bo družba Banedanmark ostala odgovorna za upravljanje in obratovanje železniških povezav po izvedbi projekta, vključno s povezavami, ki pripadajo družbi Femern Landanlæg.

134

Poleg tega, čeprav zlasti iz točke 112 prve izpodbijane sodbe in točke 87 druge izpodbijane sodbe izhaja, da danska ureditev podjetjem, ki izpolnjujejo določene pogoje, omogoča pridobitev licence za upravljanje in obratovanje odsekov železniškega omrežja, gre za dele tega omrežja, ki so ločeni od nacionalnega železniškega omrežja.

135

V zvezi s tem ni bilo dokazano niti zatrjevano, da bi dodelitev licenc ali pozneje izdaja varnostnih dovoljenj omogočila drugim podjetjem poleg družbe Banedanmark, da opravljajo dejavnosti na ali za trg upravljanja in obratovanja nacionalne železniške infrastrukture.

136

Dodati je treba, da je na podlagi dejstva, da ima družba Banedanmark zakonski monopol za upravljanje in obratovanje nacionalne železniške infrastrukture, mogoče ugotoviti, da je Kraljevina Danska s predpisi zavezana upravljanje in obratovanje nacionalne železniške infrastrukture dodeliti izključno temu upravljavcu v smislu, kot to zahteva sodna praksa Sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, Arriva Italia in drugi, C‑385/18, EU:C:2019:1121, točka 58 in navedena sodna praksa).

137

Poleg tega je Splošno sodišče, potem ko je v točki 113 prve izpodbijane sodbe in v točki 88 druge izpodbijane sodbe ugotovilo, da danska zakonodaja gospodarskim subjektom s sedežem v drugih državah članicah Unije omogoča, da se sklicujejo na dovoljenja, izdana v državi izvora, iz tega sklepalo, ne da bi napačno uporabilo pravo, da trg upravljanja ali obratovanja železniške infrastrukture na Danskem samo zato ni odprt za konkurenco.

138

Kar zadeva argument združenja FSS, da je treba tudi v primeru takega monopola preučiti obstoj potencialne konkurence z drugimi načini prevoza, ki temelji na točki 97 sodbe z dne 30. aprila 2019, UPF/Komisija (T‑747/17, EU:T:2019:271), iz te točke 97 izhaja, da se je ta zadeva nanašala na drugačen položaj kot v obravnavanih zadevah, v katerem Komisija ni ugotovila, da obstaja potencialna konkurenca za pristaniške storitve, ki se ponujajo v okviru monopola, temveč za prevozne storitve, ki jih ponujajo pristanišča in ki so v neki meri konkurenčne s prevoznimi storitvami, ki jih ponujajo druga pristanišča ali drugi prevozniki.

139

Nazadnje, v nasprotju s trditvami pritožnic je ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 111 prve izpodbijane sodbe in točke 86 druge izpodbijane sodbe, da pravo Unije priznava, da železniška infrastruktura pomeni naravni monopol, upoštevna za preverjanje, ali pravo Unije ne glede na to, kar določa dansko pravo, nasprotuje zakonskemu monopolu družbe Banedanmark.

140

Iz navedenega izhaja, da je Splošno sodišče v točkah 110 in 112 prve izpodbijane sodbe ter v točkah 85 in 87 druge izpodbijane sodbe lahko upravičeno ugotovilo, da iz danske zakonodaje, ki vzpostavlja sistem licenc za upravljanje železniške infrastrukture, ne izhaja, da je obstajala konkurenca „de lege“„na“ ali „za“ trg upravljanja in obratovanja nacionalne infrastrukture, za katera ima družba Banedanmark zakonski monopol.

141

Dodati je treba, da to, da se zadevni ukrepi dodelijo drugemu podjetju, kot je družba Femern Landanlæg, ki ga je danski zakonodajalec ustanovil za zagotovitev financiranja dela projekta, ki se nanaša na železniške povezave z danskim zaledjem, in ki bo odgovorno tudi za obratovanje in vzdrževanje teh povezav, te ugotovitve ne more spremeniti.

142

Zlasti je treba poudariti dejstvo, da je Splošno sodišče v točki 119 prve izpodbijane sodbe in v točki 94 druge izpodbijane sodbe, ne da bi bilo to izpodbijano, ugotovilo, da niti iz danske zakonodaje v zvezi z družbo Femern Landanlæg niti iz statuta te družbe ne izhaja, da ta družba opravlja ali bi lahko opravljala druge naloge, kot so te, ki so ji bile zaupane za izvedbo projekta.

143

Prav tako je upoštevna ugotovitev Splošnega sodišča v točki 132 prve izpodbijane sodbe in v točki 107 druge izpodbijane sodbe v okviru preučitve vprašanja, ali sporni ukrepi pomoči lahko vplivajo na trgovino med državami članicami, da okoliščina, da družba Banedanmark opravlja dejavnosti vzdrževanja danskega železniškega omrežja v konkurenci z drugimi družbami in da lahko vstopi na druge nacionalne trge, tudi če bi bila dokazana, ne dokazuje, na eni strani, da ukrepi, ki so bili odobreni družbi Femerg Lanemerg, ne pa družbi Banedanmark, pomenijo posredno pomoč družbi Banedanmark, niti na drugi strani, da so ti ukrepi taki, da bi lahko povzročili izkrivljanje konkurence na trgu, na katerem deluje družba Femerg Lanemerg.

144

Iz navedenega izhaja, da je Splošno sodišče lahko upravičeno zavrnilo argumente, ki so jih pritožnice navedle v okviru drugega dela prvega tožbenega razloga v zvezi z obstojem konkurence „de lege“ na trgu, na katerem deluje družba Femern Landanlæg.

145

Iz istih razlogov argumenti, ki so jih pritožnice navedle v okviru tretjega dela prvega pritožbenega razloga, ki se nanašajo na „de facto“ odprtje za konkurenco in ki so analogni argumentom v zvezi z odprtjem „de lege“ za konkurenco, te analize ne morejo ovreči.

146

Glede argumenta pritožnic, da naj bi bilo upoštevno merilo za analizo v resnici to, ali so bila finančna sredstva, ki jih je prejela družba Femern Landanlæg, dodeljena pod pogoji, ki ustrezajo tržnim pogojem, je treba opozoriti, da gre za ločen pogoj, potreben za opredelitev za državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, ki ni upošteven glede vprašanja, ali je trg, na katerem deluje podjetje, odprt za konkurenco.

147

Iz tega sledi, da je treba drugi in tretji del prvega pritožbenega razloga v zadevah C‑174/19 P in C‑175/19 P zavreči kot delno nedopustna in zavrniti kot delno neutemeljena.

148

Pritožnice ob podpori intervenientov s četrtim delom prvega pritožbenega razloga v zadevah C‑174/19 P in C‑175/19 P trdijo, da je Splošno sodišče v točkah od 121 do 127 prve izpodbijane sodbe in v točkah od 96 do 102 druge izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je za presojo učinkov ukrepov, ki so bili odobreni družbi Femern Landanlæg, na konkurenco razlikovalo med dejavnostmi gradnje in vzdrževanja železniške infrastrukture na eni strani ter dejavnostmi upravljanja in obratovanja te infrastrukture na drugi strani. Organizacija NABU in združenje FSS se s to argumentacijo v bistvu strinjata.

149

Pritožnice trdijo, da danski sistem licenc, ki je bil pozneje nadomeščen s sistemom varnostnega dovoljenja, brez razlikovanja zajema vse te dejavnosti. Pojasnjujejo, da je v danskem pravu upravljavec infrastrukture opredeljen kot vsak subjekt, ki je za to infrastrukturo odgovoren.

150

Dodajajo, da razlogi, iz katerih Splošno sodišče razlikuje med temi dejavnostmi, niso razvidni iz izpodbijanih sodb in da to razlikovanje ne izhaja iz Direktive 2012/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o vzpostavitvi enotnega evropskega železniškega območja (UL 2012, L 343, str. 32), ki je sicer omenjena v točkah od 101 do 104 prve izpodbijane sodbe in v točkah od 76 do 79 druge izpodbijane sodbe. Sklicujejo se zlasti na člen 3, točka 2, te direktive, ki določa, da „upravljavec infrastrukture“ pomeni vsak organ ali podjetje, ki je odgovoren zlasti za „upravljanje in vzdrževanje“ železniške infrastrukture, in na člen 7(1) te direktive, ki se brez dodatnih pojasnil sklicuje na „bistvene funkcije“ upravljavca infrastrukture.

151

Trdijo, da je Splošno sodišče v točkah 125 in 127 prve izpodbijane sodbe ter točkah 100 in 102 druge izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo in izkrivilo dokaze, ker je ugotovilo, da niti iz danske zakonodaje, niti iz spornega sklepa, niti iz statuta družbe Femern Landanlæg ne izhaja, da je to podjetje odgovorno za opravljanje nalog gradnje in vzdrževanja železniškega omrežja v konkurenci z drugimi operaterji.

152

Dodajajo, da v nasprotju s trditvami Kraljevine Danske argumentov zoper točko 125 prve izpodbijane sodbe in točko 100 druge izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče ugotovilo, da družba Femern Landanlæg ne more opravljati teh nalog, ni mogoče šteti za nov in zato nedopusten pritožbeni razlog, ker presoja, navedena v teh točkah, ne izhaja iz spornega sklepa in je zato ni bilo mogoče izpodbijati pred Splošnim sodiščem.

153

Družbi Rederi Nordö-Link in Trelleborg Hamn ter združenje Aktionsbündnis trdijo tudi, da je Splošno sodišče v točkah 122 in 127 prve izpodbijane sodbe ter v točkah 97 in 102 druge izpodbijane sodbe izkrivilo dokaze, vključno s spornim sklepom, ker je menilo, da dejavnosti upravljanja in obratovanja omrežja Femern Landanlæg ne zajemajo gradnje in vzdrževanja tega omrežja.

154

Komisija in Kraljevina Danska menita, da četrti del prvega pritožbenega razloga ni utemeljen.

155

Kraljevina Danska dodaja, da so argumenti, s katerimi pritožnice izpodbijajo razlago Splošnega sodišča glede danske zakonodaje, novi in jih je treba vsekakor zavreči kot nedopustne.

156

Najprej je treba navesti, da je Splošno sodišče, potem ko je v točkah od 122 do 124 prve izpodbijane sodbe in v točkah od 98 do 100 druge izpodbijane sodbe navedlo upoštevne nacionalne določbe, v točki 125 prve izpodbijane sodbe in v točki 100 druge izpodbijane sodbe ugotovilo, da je družba Femern Landanlæg odgovorna za izvajanje dejavnosti gradnje in obratovanja železniških povezav, ne more pa sama izpolniti nalog v zvezi z vzdrževanjem in gradnjo omrežja, v konkurenci z drugimi operaterji. Zato je v nasprotju s trditvami pritožnic ta presoja zadostno obrazložena.

157

Dalje, ne da bi bilo treba odločiti o ugovoru nedopustnosti, ki ga je podala Kraljevina Danska, je treba ugotoviti, da je argumente pritožnic, s katerimi želijo dokazati, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze z ugotovitvijo, da družba Femern Landanlæg ni pristojna za gradbene naloge in naloge vzdrževanja železniške infrastrukture, vsekakor treba zavrniti kot brezpredmetne.

158

Kot poudarjata Komisija in Kraljevina Danska, namreč niti iz točke 125 prve izpodbijane sodbe niti iz točke 100 druge izpodbijane sodbe ne izhaja, da družba Femern Landanlæg ni odgovorna za gradnjo in vzdrževanje železniških povezav. Splošno sodišče je zgolj navedlo, da to podjetje ne„more samo izpolniti“ teh nalog ali, kot je pojasnilo v točki 127 prve izpodbijane sodbe in v točki 102 druge izpodbijane sodbe, da navedeno podjetje teh dejavnosti „ne opravlja neposredno“, ne da bi bila ta presoja dejstev izpodbijana.

159

Splošno sodišče je v točki 9 izpodbijanih sodb v opisu projekta tudi opozorilo, da bo družba Femern Landanlæg „odgovorna“ za gradnjo in upravljanje „vključno z vzdrževanjem“ železniških povezav z zaledjem ter da bo stroške nosila sorazmerno s svojim lastniškim deležem, drugi del pa bo nosila družba Banedanmark. Poleg tega zlasti iz točke 124 prve izpodbijane sodbe in iz točke 99 druge izpodbijane sodbe izhaja, da bo družba Banedanmark odgovorna za izvajanje teh dejavnosti.

160

Iz tega sledi, da razlikovanje, ki ga je Splošno sodišče vzpostavilo v točki 122 prve izpodbijane sodbe in v točki 97 druge izpodbijane sodbe, med trgom gradnje in vzdrževanja železniške infrastrukture, na katerem družba Femern Landanlæg ni „dejavna“, ter trgom upravljanja in obratovanja „v ožjem smislu“ temelji izključno na razlikovanju med tem, ali to podjetje te različne dejavnosti dejansko izvaja.

161

Vendar je treba, kot poudarja Komisija, pri presoji učinka ukrepov, ki so bili odobreni družbi Femern Landanlæg, na konkurenco upoštevati prav tiste dejavnosti, za katere je to podjetje dejansko zadolženo.

162

Ker družba Femern Landanlæg ne more sama zagotavljati niti gradbene dejavnosti niti dejavnosti vzdrževanja železniških povezav, je Splošno sodišče v točki 126 prve izpodbijane sodbe in v točki 101 druge izpodbijane sodbe lahko upravičeno ugotovilo, da obstoj družb, ki te dejavnosti opravljajo v danskem železniškem omrežju, zlasti na podlagi javnega razpisa za oddajo javnih naročil, ne dokazuje, da so dejavnosti upravljanja ali zagotavljanja obratovanja železniške infrastrukture, ki jih na tem področju izvaja družba Femern Landanlæg, prav tako odprte za konkurenco.

163

Kar zadeva argumente, da se dejavnosti tega podjetja vseeno izvajajo na trgu, odprtem za konkurenco, kot naj bi to izhajalo zlasti iz sistema licenc, ki obstaja na Danskem, je treba poudariti, da se ti argumenti dejansko nanašajo na učinek – na konkurenco – ukrepov, odobrenih družbi Femern Landanlæg, ki je predmet drugega in tretjega dela prvega tožbenega razloga.

164

Iz tega sledi, da Splošno sodišče s tem, da je razlikovalo med dejavnostmi družbe Femern Landanlæg, ki se nanašajo na gradnjo in vzdrževanje železniškega omrežja, in dejavnostmi v zvezi z obratovanjem tega omrežja v ožjem smislu, ni napačno uporabilo prava.

165

Zato je treba četrti del prvega pritožbenega razloga v zadevah C‑174/19 P in C‑175/19 P zavrniti kot neutemeljen.

166

Ker je treba zavrniti vse dele prvega tožbenega razloga, je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

167

Pritožnice, združenje FSS in družba Rederi Nordö-Link z drugim pritožbenim razlogom v zadevah C‑174/19 P in C‑175/19 P trdijo, da ukrepi, ki so bili odobreni družbi Femern Landanlæg, lahko vplivajo na trgovino med državami članicami v smislu člena 107(1) PDEU, ker lahko vplivajo na konkurenco tako na trgu upravljanja železniške infrastrukture kot na trgu prevoza, ki se opravlja prek ožine Fehmarn. Upoštevati pa naj bi bilo treba tudi čezmejnost projekta, ki povezuje dve državi članici.

168

Komisija in Kraljevina Danska trdita, da drugi pritožbeni razlog ni dopusten, ker pritožnice niso natančno opredelile točk obrazložitve izpodbijanih sodb, ki jih izpodbijajo, in da je vsekakor neutemeljen.

169

Kraljevina Danska dodaja, da so argumenti, s katerimi pritožnice izpodbijajo točke od 129 do 132 prve izpodbijane sodbe in točke od 104 do 107 druge izpodbijane sodbe, ne da bi zatrjevale, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva ali dokaze, nedopustne, ker se nanašajo na presojo dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče.

170

V nasprotju s trditvami Komisije in Kraljevine Danske so v drugem pritožbenem razlogu v zadevah C‑174/19 P in C‑175/19 P izpodbijane točke izpodbijanih sodb dovolj natančno opredeljene, saj se pritožnice sklicujejo zlasti na točke od 128 do 132 prve izpodbijane sodbe in točke od 103 do 107 druge izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče odločilo o argumentih pritožnic v zvezi s tem, ali so sporni ukrepi pomoči vplivali na trgovino med državami članicami.

171

Navesti je treba tudi, da pritožnicam ni mogoče očitati, da niso specifično navedle točk izpodbijanih sodb, v katerih naj bi Splošno sodišče ugotovilo, da zadevni ukrepi ne morejo vplivati na trgovino, ker je Splošno sodišče v točkah 133 in 134 prve izpodbijane sodbe ter v točkah 108 in 109 druge izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo prvi tožbeni razlog in prvi očitek drugega dela tretjega pritožbenega razloga pritožnic, ki sta se nanašala na kršitev člena 107(1) PDEU in kršitev obveznosti začetka formalnega postopka preiskave v zvezi z analizo ukrepov, odobrenih družbi Femern Landanlæg za načrtovanje, izgradnjo in obratovanje železniških povezav.

172

Nato je treba spomniti, da iz preučitve drugega in tretjega dela prvega pritožbenega razloga izhaja, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je presodilo, da je Komisija upravičeno ugotovila, da na trgu upravljanja in obratovanja nacionalne železniške infrastrukture ni konkurence.

173

Iz tega sledi, da je Splošno sodišče v točkah 129 in 130 prve izpodbijane sodbe ter v točkah 104 in 105 druge izpodbijane sodbe prav tako lahko upravičeno ugotovilo, prvič, da neobstoj konkurence na tem trgu družbam s sedežem v drugih državah članicah preprečuje vstop na ta trg, in drugič, da zakon o načrtovanju, naveden v točki 13 obrazložitve spornega sklepa, in zakon o gradnji, naveden v točki 50 obrazložitve tega sklepa, družbi Femern Lanldanædag ne omogočata, da bi opravljala druge dejavnosti razen načrtovanja, gradnje in zagotavljanja obratovanja železniških povezav.

174

Iz tega je tako lahko v točki 131 prve izpodbijane sodbe in v točki 106 druge izpodbijane sodbe sklepalo, da pritožnice niso uspele dokazati, da bi lahko družba Femern Landanlæg opravljala druge dejavnosti razen dejavnosti v zvezi s projektom in bi tako lahko vstopila na trge v drugih državah članicah.

175

Kot poudarja Kraljevina Danska, te točke spadajo v okvir presoje dejanskega stanja, ki jo je opravilo Splošno sodišče in v zvezi s katero ni bilo izrecno niti zatrjevano niti dokazano nikakršno izkrivljanje.

176

Glede argumenta pritožnic, ki se nanaša na čezmejnost projekta, ker naj bi omogočil povezavo dveh držav članic, je treba poudariti, da se ukrepi, obravnavani v okviru tega pritožbenega razloga, vsekakor nanašajo le na železniške povezave z danskim zaledjem, ki niso „čezmejne“ v smislu, na katerega se sklicujejo pritožnice. V zvezi s financiranjem teh povezav je bila poleg tega opravljena presoja, ločena od presoje financiranja stalne povezave, kot je razvidno zlasti iz točke 88 prve izpodbijane sodbe in iz točke 63 druge izpodbijane sodbe.

177

Iz navedenega izhaja, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je v točki 133 prve izpodbijane sodbe in v točki 108 druge izpodbijane sodbe presodilo, da Komisija pri preučitvi merila vpliva na trgovino med državami članicami ni napačno uporabila prava in da ni imela resnih težav, zaradi katerih bi morala začeti formalni postopek preiskave.

178

Iz tega sledi, da drugi pritožbeni razlog v zadevah C‑174/19 P in C‑175/19 P ni utemeljen.

179

Ker so bili vsi pritožbeni razlogi, ki so jih pritožnice navedle v utemeljitev svojih glavnih pritožb, zavrnjeni, je treba ti pritožbi zavrniti v celoti.

180

Komisija v nasprotnih pritožbah navaja en sam pritožbeni razlog, ki se nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče neupravičeno implicitno priznalo procesno upravičenje pritožnic za izpodbijanje spornega sklepa v delu, v katerem se nanaša na ukrepe, odobrene družbi Femern Landanlæg.

181

Pritožnice, organizacija NABU in združenje FSS trdijo, da sta ti nasprotni pritožbi nedopustni.

182

V zvezi s tem in ne da bi bilo treba odločiti o tem ugovoru nedopustnosti nasprotnih pritožb, je treba navesti, na eni strani, da Splošno sodišče v izpodbijanih sodbah, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 43 sklepnih predlogov, ni odločilo o dopustnosti tožb, ki so jih pritožnice pri njem vložile zoper sporni sklep v delu, v katerem se nanaša na ukrepe, odobrene družbi Femern Landanlæg, in na drugi strani, da je lahko upravičeno ravnalo tako, saj s tem, da je ti tožbi zavrnilo, ni napačno uporabilo prava.

183

Iz tega sledi, da je treba nasprotni pritožbi zavrniti.

184

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče.

185

Člen 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, določa, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

186

Ker je Komisija predlagala, naj se pritožnicam naloži plačilo stroškov in te s svojimi pritožbenimi razlogi niso uspele, se jim naloži, naj poleg svojih stroškov nosijo tudi stroške, ki so Komisiji nastali v okviru glavnih pritožb.

187

Ker Komisija s svojimi predlogi v okviru nasprotnih pritožb ni uspela, je treba odločiti, da nosi svoje stroške v zvezi s tema pritožbama.

188

Člen 184(4) Poslovnika določa, da če pritožbe ni vložil intervenient na prvi stopnji, se mu lahko plačilo stroškov pritožbenega postopka naloži le, če je sodeloval pri pisnem ali ustnem delu postopka pred Sodiščem. Če je intervenient sodeloval v postopku, lahko Sodišče odloči, da nosi svoje stroške.

189

V skladu s temi določbami Kraljevina Danska, združenje FSS in organizacija NABU, intervenienti na prvi stopnji, ki so sodelovali v postopku pred Sodiščem, nosijo svoje stroške v zadevah, v katerih so intervenirali.

190

Nazadnje, v skladu s členom 140(3) Poslovnika, ki se za pritožbeni postopek uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, lahko Sodišče intervenientu, ki ni eden od subjektov iz odstavkov 1 in 2 tega člena, naloži, da nosi svoje stroške.

191

V skladu s temi določbami družbi Rederi Nordö-Link in Trelleborg Hamn ter združenje Aktionsbündnis nosijo svoje stroške v obeh zadevah.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: