–

za A. B. A. Žemla, advokátka,

–

za češko vlado A. Edelmannová, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,

–

za Evropsko komisijo F. Blanc‑Simonetti, M. Debieuvre in M. Salyková, agentke,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med A. B., državljanom tretje države, in Ministerstvo vnitra, Odbor azylové a migrační politiky (ministrstvo za notranje zadeve, oddelek za azil in migracije, Češka republika; v nadaljevanju: ministrstvo) glede odločbe tega ministrstva, s katero je bilo A. B. zavrnjeno priznanje mednarodne zaščite.

3

Člen 5 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL 2008, L 348, str. 98) določa:

„Države članice pri izvajanju te direktive ustrezno upoštevajo:

in spoštujejo načelo nevračanja.“

4

V uvodni izjavi 14 Direktive 2011/95 je navedeno:

„Države članice bi morale imeti možnost uvesti ali ohraniti določbe, ugodnejše od standardov iz te direktive, za državljane tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki državo članico prosijo za mednarodno zaščito, kadar takšna prošnja temelji na tem, da je oseba bodisi begunec […] ali oseba, upravičena do subsidiarne zaščite.“

5

Člen 2(d) in (f) te direktive določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

6

Člen 3 navedene direktive določa:

„Države članice lahko uvedejo ali ohranijo ugodnejše standarde za opredelitev osebe kot begunca ali osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, in za opredelitev vsebine mednarodne zaščite, v kolikor so ti standardi združljivi s to direktivo.“

7

Člen 4(3)(a) iste direktive določa:

„Obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito se izvede v vsakem posameznem primeru posebej in vključuje upoštevanje naslednjega:

8

Člen 6 Direktive 2011/95 določa:

„Subjekti preganjanja ali resne škode vključujejo:

9

Člen 8(1) te direktive določa:

„V okviru obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito lahko države članice odločijo, da prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite, če v delu izvorne države:

in če v ta del države lahko varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v njem nastanil.“

10

Člen 10(1)(d) navedene direktive določa:

„Države članice pri ocenjevanju razlogov za preganjanje upoštevajo naslednje elemente:

[…]

11

Člen 15 iste direktive določa:

„Resna škoda zajema:

12

Člen 14a zákon č. 325/1999 Sb. o azylu (zakon št. 325/1999 Sb. o azilu) z dne 11. novembra 1999 v različici, ki je veljala do 30. junija 2023 (v nadaljevanju: zakon o azilu), je določal:

„1.   Tujcu, ki ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila, se prizna subsidiarna zaščita, če je bilo v postopku za priznanje mednarodne zaščite ugotovljeno, da v njegovem primeru obstajajo upravičeni razlogi za strah, da bi bil, če bi bil vrnjen v državo, katere državljan je, ali v primeru osebe brez državljanstva v državo, v kateri ima zadnje stalno prebivališče, izpostavljen utemeljenemu tveganju, da bo utrpel resno škodo v smislu odstavka 2, in se ugotovi, da zaradi tega tveganja ne more ali noče izkoristiti zaščite države, katere državljan je, ali države, v kateri ima zadnje stalno prebivališče.

2.   Za namene tega zakona resna škoda pomeni

13

A. B. je v Češko republiko prispel julija 2006. Njegovo prebivanje na ozemlju te države članice je bilo zakonito večino obdobja med njegovim vstopom na to ozemlje in dnem, ko so češki organi zavrnili prošnjo za podaljšanje njegovega dovoljenja za prebivanje, vloženo avgusta 2018. Nato je aprila 2019 v isti državi članici vložil prošnjo za mednarodno zaščito.

14

Ta prošnja je bila prvič zavrnjena z odločbo ministrstva, sprejeto februarja 2020. Krajský soud v Praze (okrožno sodišče v Pragi, Češka republika) je s sodbo z dne 17. junija 2021 to prvo odločbo odpravilo.

15

Ministrstvo je ponovno preučilo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložil A. B., in jo drugič zavrnilo z odločbo z dne 20. oktobra 2022. Krajský soud v Brně (okrožno sodišče v Brnu, Češka republika), ki je predložitveno sodišče, je s sodbo z dne 17. maja 2023 to drugo odločbo odpravilo.

16

Razlogi za odpravo teh dveh odločb so v bistvu temeljili na pomanjkljivosti informacij, ki jih je ministrstvo zbralo o zasebnem in družinskem življenju A. B., in na ugotovitvi, da ministrstvo ni zadostno preučilo nekaterih elementov v zvezi s tem zasebnim in družinskim življenjem, kot so trajanje njegovega prebivanja v Češki republiki, njegova integracija v tej državi članici, zdravstveno stanje, smrt njegove žene v navedeni državi članici ali neobstoj socialnih in družinskih vezi v njegovi državi izvora.

17

Ministrstvo je z odločbo z dne 9. novembra 2023 tretjič zavrnilo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložil A. B., predvsem zato, ker je bilo po preučitvi vseh upoštevnih elementov očitno, da A. B. v Češki republiki ni imel močnih socialnih ali zasebnih vezi. A. B. je zoper to tretjo odločbo vložil tožbo pri predložitvenem sodišču.

18

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da sta sodbi z dne 17. junija 2021 in z dne 17. maja 2023 ter presoja ministrstva temeljili na razlagi člena 14a(2)(d) zakona o azilu, ki so ji češka sodišča dosledno sledila. V skladu s to razlago se navedena določba uporablja v vseh položajih, v katerih bi odstranitev prosilca povzročila kršitev mednarodnih obveznosti Češke republike. V skladu z navedeno razlago je ista določba med drugim pomenila priznanje subsidiarne zaščite državljanom tretjih držav, katerih pravica do zasebnega in družinskega življenja bi bila v primeru odstranitve iz Češke republike kršena.

19

Vendar naj bi Nejvyšší správní soud (vrhovno upravno sodišče, Češka republika), ki je odločalo v razširjenem senatu, s sklepom z dne 15. februarja 2024 sprejelo drugačno razlago člena 14a(2)(d) zakona o azilu. To sodišče naj bi tako razsodilo, da se lahko subsidiarna zaščita na podlagi te določbe državljanu tretje države prizna le, če bi bil zaradi odstranitve v izvorni državi izpostavljen kršitvi mednarodnih obveznosti Češke republike. Zato v skladu s to drugo razlago subsidiarne zaščite prosilcu ne bi bilo več mogoče priznati, ker bi bilo v primeru odstranitve poseženo v njegovo zasebno ali družinsko življenje v Češki republiki.

20

Predložitveno sodišče dvomi o združljivosti navedene druge razlage s členom 3 Direktive 2011/95. Tako meni, da ta direktiva omogoča priznanje mednarodne zaščite v primerih, ki niso zajeti s subsidiarno zaščito, kot je opredeljena v tej direktivi, in ki presegajo primere, za katere se države članice lahko odločijo, da zanje velja ta subsidiarna zaščita na podlagi tega člena 3, ki državam članicam dovoljuje, da sprejmejo ugodnejše standarde za priznanje te zaščite, če so ti standardi združljivi z navedeno direktivo.

21

Predložitveno sodišče zato meni, da člen 14a(2)(d) zakona o azilu nikakor ni združljiv z Direktivo 2011/95 in da te določbe ni mogoče razlagati v skladu s to direktivo. Vendar pa naj uporabe navedene določbe v postopku v glavni stvari ne bi bilo mogoče izključiti, ker naj določbe direktive ne bi bilo mogoče neposredno uporabiti v škodo posameznika. Če razlaga člena 14a(2)(d) zakona o azilu, sprejeta s sklepom Nejvyšší správní soud (vrhovno upravno sodišče) z dne 15. februarja 2024, izdanim v razširjenem senatu, ne bi bila združljiva z Direktivo 2011/95, predložitveno sodišče meni, da bi moralo to določbo razlagati v skladu s pristopom, ki so ga češka sodišča sprejela pred tem sklepom.

22

V teh okoliščinah je Krajský soud v Brně (okrožno sodišče v Brnu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 3 Direktive [2011/95] razlagati tako, da se za ugodnejši standard za opredelitev osebe kot osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, v smislu te določbe lahko šteje ureditev države članice, na podlagi katere se prosilcu za mednarodno zaščito subsidiarna zaščita lahko prizna tudi v primeru utemeljenega tveganja nastanka resne škode take vrste, ki ni določena v členu 15 zadevne direktive in pri kateri gre za to, da bi bila naložitev – prosilcu za mednarodno zaščito – obveznosti zapustiti državo članico v nasprotju z mednarodnimi obveznostmi te države članice, ob predpostavki, da se to nasprotje z mednarodnimi obveznostmi države članice obenem nanaša na razmere v izvorni državi prosilca za mednarodno zaščito?“

23

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča mora v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, Sodišče nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena. V zvezi s tem mora iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, in zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe razbrati elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora (glej v tem smislu sodbi z dne 13. decembra 1984, Haug‑Adrion, 251/83, EU:C:1984:397, točka 9, in z dne 30. aprila 2024, M. N. (EncroChat), C‑670/22, EU:C:2024:372, točka 78).

24

V obravnavanem primeru je iz postavljenega vprašanja razvidno, da se to nanaša na razlog za subsidiarno zaščito, ki temelji na položaju prosilca za mednarodno zaščito v izvorni državi.

25

Vendar je iz predložitvene odločbe razvidno, da v postopku v glavni stvari predvideni razlog za subsidiarno zaščito ne temelji na položaju prosilca za mednarodno zaščito v izvorni državi, ampak na tveganju, da bi bila temu prosilcu v primeru odstranitve v to državo kršena pravica do zasebnega življenja zaradi pretrganja vezi med njim in državo članico, ki obravnava njegovo prošnjo za mednarodno zaščito.

26

Zato je treba postavljeno vprašanje razumeti tako, da naj Sodišče presodi, ali je treba člen 3 Direktive 2011/95 razlagati tako, da nasprotuje temu, da se za ugodnejši standard, ki ga je mogoče sprejeti v skladu s tem členom, šteje nacionalna ureditev, ki določa priznanje subsidiarne zaščite državljanu tretje države, ki bi bil, če bi bil odstranjen v izvorno državo, izpostavljen utemeljenemu tveganju, da bo zaradi pretrganja vezi z državo članico, ki obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, kršena njegova pravica do zasebnosti.

27

V skladu s členom 2(f) Direktive 2011/95 je treba subsidiarno zaščito priznati vsakemu državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za begunca, a je bilo v zvezi z njim izkazano, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se, če bi se vrnil v izvorno državo, soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v členu 15 te direktive, ne da bi za tega državljana tretje države veljala izključitvena klavzula, in ne more ali zaradi tega tveganja noče izkoristiti zaščite te države.

28

V skladu s členom 15 navedene direktive resna škoda pomeni smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo življenju ali telesni celovitosti civilista zaradi vsesplošnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

29

Iz tega izhaja, kot navaja predložitveno sodišče, da kršitev pravice do zasebnega življenja ne spada med resne škode, ki bi na podlagi Direktive 2011/95 upravičevale priznanje subsidiarne zaščite.

30

Vendar člen 3 te direktive državam članicam dovoljuje, da uvedejo ali ohranijo „ugodnejše standarde za opredelitev osebe kot begunca ali osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, in za določitev vsebine mednarodne zaščite, kolikor so ti standardi združljivi [z navedeno] direktivo“.

31

Iz tega besedila v povezavi z uvodno izjavo 14 Direktive 2011/95 izhaja, da ugodnejši standardi iz člena 3 te direktive lahko med drugim pomenijo omilitev pogojev, pod katerimi lahko državljan tretje države uživa status subsidiarne zaščite (glej v tem smislu sodbi z dne 4. oktobra 2018, Ahmedbekova, C‑652/16, EU:C:2018:801, točka 70, in z dne 9. novembra 2021, Bundesrepublik Deutschland (Ohranjanje enotnosti družine), C‑91/20, EU:C:2021:898, točka 39).

32

Sodišče je presodilo, da pojasnilo iz navedenega člena 3, v skladu s katerim mora biti kakršen koli ugodnejši standard združljiv z Direktivo 2011/95, pomeni, da ta standard ne sme posegati v splošno sistematiko ali cilje te direktive. Zlasti so prepovedani standardi, ki priznavajo status begunca ali status subsidiarne zaščite državljanom tretje države ali osebam brez državljanstva, ki so v položajih, ki nimajo nobene zveze z logiko mednarodne zaščite (glej v tem smislu sodbe z dne 18. decembra 2014, M’Bodj, C‑542/13, EU:C:2014:2452, točka 44; z dne 4. oktobra 2018, Ahmedbekova, C‑652/16, EU:C:2018:801, točka 71, in z dne 9. novembra 2021, Bundesrepublik Deutschland (Ohranjanje enotnosti družine), C‑91/20, EU:C:2021:898, točka 40).

33

Iz več določb Direktive 2011/95 pa je razvidno, da je mednarodna zaščita povezana s položajem prosilca, ne v državi članici, ki obravnava njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, temveč v njegovi izvorni državi, če bi se moral vrniti v to državo.

34

Tako, na prvem mestu, iz opredelitve pojmov „begunec“ in „oseba, upravičena do subsidiarne zaščite“ iz člena 2(d) in (f) te direktive izhaja, da je namen mednarodne zaščite nadomestiti zaščito izvorne države, kadar prosilec ne more ali zaradi določenih strahov ali tveganj noče izkoristiti zaščite te države.

35

V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da mora presoja zmožnosti izvorne države, da zagotovi zaščito pred dejanji preganjanja, ki je odločilni element pri presoji, ki vodi do priznanja statusa begunca, tako kot presoja obstoja utemeljenega strahu pred preganjanjem temeljiti na preučitvi okoliščin, ki obstajajo v izvorni državi (glej v tem smislu sodbe z dne 7. novembra 2013, X in drugi, od C‑199/12 do C‑201/12, EU:C:2013:720, točka 43; z dne 19. novembra 2020, Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (Vojaški rok in azil), C‑238/19, EU:C:2020:945, točka 21, in z dne 20. januarja 2021, Secretary of State for the Home Department, C‑255/19, EU:C:2021:36, točki 36 in 57).

36

Na drugem mestu, v členu 4(3) Direktive 2011/95, v katerem so našteti elementi, ki jih je treba upoštevati pri posamični obravnavi prošnje za mednarodno zaščito, ni omenjena obravnava položaja prosilca v državi članici, ki obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ali obravnava posledic pretrganja vezi med prosilcem in to državo članico. Ta določba, nasprotno, nalaga preučitev vseh upoštevnih dejstev, ki se nanašajo na izvorno državo v času odločanja o prošnji.

37

Na tretjem mestu, elementi, ki jih je zakonodajalec Unije uporabil za natančnejšo opredelitev strahov in tveganj, s katerimi je mogoče utemeljiti priznanje mednarodne zaščite, kažejo, da se ti strahovi in tveganja nanašajo na razmere v izvorni državi in da se nikakor ne nanašajo na razmere v državi članici, ki obravnava prošnjo za mednarodno zaščito.

38

Prvič, v členu 6 Direktive 2011/95 so „subjekti preganjanja ali resne škode“ opredeljeni kot država, stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države, ali nedržavni subjekti, proti katerim država ali te organizacije niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite.

39

Ker „država“ iz tega člena 6 logično ne more biti država članica, katere zaščita se zahteva zaradi varstva pred praksami subjektov preganjanja ali resne škode, za pretrganje vezi med prosilcem in to državo članico ni mogoče šteti, da izhaja iz ravnanja enega od teh subjektov.

40

Drugič, člen 8 te direktive državam članicam omogoča, da izključijo priznanje mednarodne zaščite, kadar je dejansko verjetno, da prosilec v delu svoje izvorne države ne bo podvržen dejanjem preganjanja in resne škode ali užival zaščite pred temi dejanji.

41

Tretjič, v zvezi z razlogi za preganjanje je treba zlasti navesti, da iz člena 10(1)(d), drugi pododstavek, navedene direktive izhaja, da je treba obstoj „družbene skupine“ v smislu tega člena 10(1)(d) ugotoviti na podlagi razmer, ki prevladujejo v izvorni državi. Sodišče je prav tako razsodilo, da je treba obstoj političnega prepričanja ter vzročno zvezo med tem prepričanjem in dejanji preganjanja presojati glede na razmere v izvorni državi prosilca za mednarodno zaščito (glej v tem smislu sodbo z dne 12. januarja 2023, Migracijos departamentas (Razlogi za preganjanje na podlagi političnega prepričanja), C‑280/21, EU:C:2023:13, točka 33).

42

Četrtič, iz člena 15(b) iste direktive izhaja, da se resna škoda iz te določbe uporabi le, če je v izvorni državi prosilca za mednarodno zaščito prisotno nečloveško ali ponižujoče ravnanje (glej po analogiji sodbo z dne 18. decembra 2014, M’Bodj, C‑542/13, EU:C:2014:2452, točka 33).

43

Iz vseh teh elementov izhaja, da je treba za izdajo dovoljenja za prebivanje iz razloga, ki se ne nanaša na položaj v izvorni državi prosilca, šteti, da nima nobene povezave z logiko mednarodne zaščite, tako da država članica na podlagi takega razloga ne more priznati subsidiarne zaščite v smislu Direktive 2011/95, ne da bi kršila člen 3 te direktive.

44

Ker je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da namerava predložitveno sodišče ureditev iz postopka v glavni stvari razlagati tako, da omogoča priznanje subsidiarne zaščite iz razloga, ki se ne nanaša na razmere v izvorni državi prosilca, je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče, kadar uporabi določbe svojega nacionalnega prava, sprejete za prenos obveznosti, določenih z direktivo, zagotoviti skladno razlago zadevnega nacionalnega prava, da bi v okviru svojih pristojnosti zagotovilo polni učinek prava Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 5. oktobra 2004, Pfeiffer in drugi, od C‑397/01 do C‑403/01, EU:C:2004:584, točka 114, in z dne 8. novembra 2016, Ognyanov, C‑554/14, EU:C:2016:835, točka 58).

45

Res je, da ima načelo skladne razlage nacionalnega prava nekatere omejitve. Tako je obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na vsebino direktive, omejena s splošnimi načeli prava, zlasti z načeloma pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti, in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem (glej v tem smislu sodbi z dne 4. julija 2006, Adeneler in drugi, C‑212/04, EU:C:2006:443, točka 110, in z dne 21. decembra 2023, BMW Bank in drugi, C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21, EU:C:2023:1014, točka 222).

46

Vendar načelo skladne razlage nacionalnega prava zahteva, da nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in ob uporabi metod razlage, ki jih priznava to pravo, storijo vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek konkretne direktive in dosežejo rešitev, ki je v skladu s ciljem te direktive (glej v tem smislu sodbi z dne 5. oktobra 2004, Pfeiffer in drugi, od C‑397/01 do C‑403/01, EU:C:2004:584, točki 118 in 119, in z dne 15. oktobra 2024, KUBERA, C‑144/23, EU:C:2024:881, točka 51).

47

V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je Nejvyšší správní soud (vrhovno upravno sodišče), ki je odločalo v razširjenem senatu, v sklepu z dne 15. februarja 2024 zadevno nacionalno določbo razlagalo tako, da se nanaša izključno na tveganje kršitev temeljnih pravic, povezanih z razmerami v izvorni državi prosilca. Tako se zdi, da je s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, to nacionalno določbo mogoče razlagati tako, da se v sporu o glavni stvari doseže rešitev, ki je v skladu s ciljem Direktive 2011/95.

48

Poleg tega člen 3 Direktive 2011/95 državi članici ne prepoveduje, da prizna nacionalno zaščito s pravicami, ki osebam, ki nimajo statusa begunca in niso upravičene do subsidiarne zaščite, omogočajo prebivanje na njenem ozemlju, ne da bi priznanje take zaščite spadalo na področje uporabe te direktive. Tako lahko država članica na podlagi zgolj svojega nacionalnega prava državljanom tretjih držav, katerih vrnitev v izvorno državo bi posegla v njihovo pravico do zasebnega življenja zaradi prenehanja njihove vezi s to državo članico, prizna pravico do prebivanja iz humanitarnih razlogov, če te pravice do prebivanja ni mogoče zamenjati s statusom begunca ali upravičenca do subsidiarne zaščite v smislu te direktive (glej v tem smislu sodbi z dne 9. novembra 2010, B in D, C‑57/09 in C‑101/09, EU:C:2010:661, točke od 117 do 120, in z dne 12. septembra 2024, Changu, C‑352/23, EU:C:2024:748, točki 48 in 49).

49

Poleg tega, ker bi lahko pristojni organi zaradi zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito po potrebi razmislili o sprejetju odločbe o vrnitvi zoper A. B., je treba opozoriti, da je člen 5 Direktive 2008/115 splošno pravilo, ki ga morajo države članice spoštovati takoj, ko začnejo izvajati to direktivo, v vseh fazah postopka vračanja (glej v tem smislu sodbo z dne 22. novembra 2022, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja), C‑69/21, EU:C:2022:913, točka 55.

50

Čeprav v členu 5 Direktive 2008/115 med elementi, ki jih morajo države članice upoštevati pri izvajanju te direktive, ni omenjeno zasebno življenje državljana tretje države, ki nezakonito prebiva v državi članici, pa morajo države članice spoštovati temeljne pravice, ki so državljanu tretje države priznane z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, in zato odločbe o vrnitvi ali ukrepa odstranitve ni mogoče sprejeti, če se z njim krši pravica zadevnega državljana tretje države do spoštovanja zasebnega življenja (glej v tem smislu sodbo z dne 22. novembra 2022, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja), C‑69/21, EU:C:2022:913, točka 92.

51

Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3 Direktive 2011/95 razlagati tako, da nasprotuje temu, da se za ugodnejši standard, ki ga je mogoče sprejeti v skladu s tem členom 3, šteje nacionalna ureditev, ki določa priznanje subsidiarne zaščite državljanu tretje države, ki bi bil, če bi bil odstranjen v izvorno državo, izpostavljen utemeljenemu tveganju, da bo zaradi pretrganja vezi z državo članico, ki obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, kršena njegova pravica do zasebnosti.

52

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 3 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite

je treba razlagati tako, da

nasprotuje temu, da se za ugodnejši standard, ki ga je mogoče sprejeti v skladu s tem členom 3, šteje nacionalna ureditev, ki določa priznanje subsidiarne zaščite državljanu tretje države, ki bi bil, če bi bil odstranjen v izvorno državo, izpostavljen utemeljenemu tveganju, da bo zaradi pretrganja vezi z državo članico, ki obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, kršena njegova pravica do zasebnosti.