1

Société nationale maritime Corse-Méditerranée (SNCM) SA (v nadaljevanju: SNCM) in Francoska republika s svojima pritožbama predlagata razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije v zadevi Corsica Ferries France/Komisija (T‑565/08, EU:T:2012:415, v nadaljevanju: izpodbijana sodba) v delu, v katerem je bila z njo razglašena ničnost drugega in tretjega odstavka člena 1 Odločbe Komisije z dne 8. julija 2008 o ukrepih C 58/02 (ex N 118/02), ki jih je Francija izvedla v korist Société Nationale Maritime Corse-Méditerranée (SNCM) (2009/611/ES) (UL L 225, str. 180, v nadaljevanju: sporna odločba).

2

Splošno sodišče je ugotovilo:

„Zadevne pomorske družbe

Upravni postopek

[…]

Zadevni ukrepi

[Sporna] odločba

3

Družba Corsica Ferries je s tožbo, ki jo je vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 17. decembra 2008, Splošnemu sodišču predlagala, naj razglasi ničnost sporne odločbe. V podporo svoji tožbi je v bistvu navedla šest tožbenih razlogov.

4

Prvi tožbeni razlog se nanaša na domnevno preširoko razlago člena 287 ES, ki naj bi se kazala v neobstoju obrazložitve sporne odločbe ter kršitvi pravice do obrambe in pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Tožbeni razlogi od drugega do šestega pa se nanašajo na kršitev členov 87 ES in 88 ES ter Smernic. Ti tožbeni razlogi se po vrsti nanašajo na kapitalski vložek v višini 53,48 milijona EUR iz naslova nadomestila za opravljanje javne službe, prodajo družbe SNCM po negativni ceni 158 milijonov EUR, kapitalski vložek družbe CGMF v višini 8,75 milijona EUR, ukrepe pomoči za osebe v višini 38,5 milijona EUR in na preostanek 22,52 milijona EUR, priglašen iz naslova pomoči za prestrukturiranje.

5

Splošno sodišče je sprejelo tožbene razloge od tretjega do šestega, ki jih je družba Corsica Ferries navedla v utemeljitev ničnostne tožbe, in razglasilo ničnost drugega in tretjega odstavka člena 1 sporne odločbe.

6

Družba SNCM s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

7

Družba Corsica Ferries Sodišču predlaga, naj:

8

Francoska republika Sodišču predlaga, naj:

9

S sklepom predsednika Sodišča z dne 24. januarja 2013 sta bili zadevi C‑533/12 P in C‑536/12 P združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

10

Družba SNCM v zadevi C‑533/12 P in Francoska republika v zadevi C‑536/12 P zoper izpodbijano sodbo navajata vsaka štiri pritožbene razloge, ki se v veliki meri ujemajo. Zato jih je treba preučiti skupaj.

11

Družba SNCM v prvem pritožbenem razlogu, ki se nanaša na prodajo družbe SNCM po negativni ceni v znesku 158 milijonov EUR, navaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker naj ne bi upoštevalo polja proste presoje Komisije, ter da je z razlago merila zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu v nasprotju s členom 345 PDEU izkrivilo sporno odločbo in ni izpolnilo obveznosti obrazložitve.

12

Po mnenju družbe SNCM Splošno sodišče ni upoštevalo polja proste presoje Komisije glede uporabe merila zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Komisija je namreč v sporni odločbi za dokaz neobstoja pomoči pri negativni ceni izvedla primerjavo med negativno prodajno ceno in dodatnimi odpravninami, ki naj bi jih država dodelila v primeru likvidacije družbe SNCM. Ta izračun temelji na podatkih, ki so jih predložile stranke in neodvisni strokovnjak. Splošno sodišče naj s tem, da je dvomilo glede ugotovitev Komisije, ne bi upoštevalo polja proste presoje Komisije glede presoje zapletenih gospodarskih vprašanj in naj bi napačno uporabilo pravo.

13

Družba Corsica Ferries navaja, da mora sodišče Unije v zvezi z opredelitvijo kot državna pomoč in področjem uporabe člena 107(1) PDEU načeloma izvajati celoten nadzor na tem področju.

14

Splošno sodišče je v zvezi s poljem proste presoje Komisije in sodnim nadzorom v točki 88 izpodbijane sodbe opozorilo na ustaljeno sodno prakso glede obsega in narave tega nadzora nad pojmom „državna pomoč“.

15

V skladu s to sodno prakso ima pojem „državna pomoč“, kot je opredeljen v Pogodbi, pravni značaj in ga je treba razlagati na podlagi objektivnih dejavnikov. Zato mora sodišče Unije načeloma in upoštevajoč konkretne dejavnike spora, o katerem odloča, in tehničnost ali zapletenost presoje, ki jo je opravila Komisija, izvajati celoten nadzor glede vprašanja, ali ukrep spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU. Sodišče Unije mora med drugim preveriti ne le vsebinsko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji zapletene situacije, in ali lahko utemeljijo iz njih izvedene sklepe (sodbe Francija/Ladbroke Racing in Komisija, C‑83/98 P, EU:C:2000:248, točka 25; Komisija/Scott, C‑290/07 P, EU:C:2010:480, točki 64 in 65, ter BNP Paribas in BNL/Komisija, C‑452/10 P, EU:C:2012:366, točka 100 in navedena sodna praksa).

16

Splošno sodišče je v točkah od 90 do 108 izpodbijane sodbe pravilno opravilo nadzor nad objektivnimi elementi, ki jih je Komisija upoštevala v sporni odločbi, da je zagotovilo pravilno uporabo člena 107 PDEU, in sicer v skladu s sodno prakso, navedeno v prejšnji točki.

17

Poleg tega, kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 39 sklepnih predlogov, je treba v nasprotju z navedbami družbe SNCM ugotoviti, da Splošno sodišče ni nikakor dvomilo o delu neodvisnega strokovnjaka, na katerem temelji sporna odločba.

18

Splošno sodišče je po preučitvi te odločbe menilo, da Komisija ni dovolj podprla svoje razlage in da se je oprla na elemente, ki niso ne objektivni ne preverljivi. Zato je treba zavrniti trditev družbe SNCM, da Splošno sodišče ni upoštevalo polja proste presoje Komisije ali da je s svojo razlago nadomestilo razlago strokovnjaka, ki ga je zadnja imenovala.

19

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je Splošno sodišče pravilno opravilo celoten nadzor, ki ga v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 15 te sodbe, mora opraviti.

20

Družba SNCM v zvezi z razlago merila zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu Splošnemu sodišču očita, da je Komisiji naložilo obveznost, da opredeli gospodarske dejavnosti zadevne države članice „zlasti na geografski in sektorski ravni“, da dokaže, da je ravnanje te države ustrezalo ravnanju, ki bi ga uporabil zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu. Podjetje pritožnik pa navaja, da je za ta preizkus upoštevno merilo, ki izhaja iz sodne prakse, in sicer merilo velikosti vlagatelja, in ne merilo sektorja, v katerem vlagatelj deluje. Splošno sodišče naj bi torej kršilo temeljno načelo prepovedi diskriminacije na podlagi lastninskopravne ureditve, ki je določeno s členom 345 PDEU in pomeni preizkus zasebnega vlagatelja.

21

Družba Corsica Ferries navaja, da Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je zahtevalo sektorsko in geografsko opredelitev zadevnih gospodarskih dejavnosti, da bi preverilo, ali je Komisija svojo oceno zadevnih ukrepov dejansko oprla na „vse upoštevne podatke“.

22

Francoska republika zatrjuje, da je Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da Komisija v okviru preizkusa zasebnega vlagatelja v bistvu ne bi smela upoštevati tveganja ogrozitve ugleda države članice kot globalne gospodarske akterke v zasebnem sektorju, napačno uporabilo pravo. Poleg tega meni, da je Splošno sodišče s tem, da je določilo pogoj obstoja dovolj ustaljene oziroma celo stalne prakse med vlagatelji v zadevnem sektorju na podlagi objektivnih in preverljivih elementov, določilo zahtevo, ki presega to, kar je potrebno za pravilno uporabo preizkusa zasebnega vlagatelja, kot ga zahteva sodna praksa.

23

Družba SNCM tako kot Francoska republika meni, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah 86, 87, 95 in 96 izpodbijane sodbe določilo merila, ki so povsem odvisna od sodne prakse, kot so izvedba sektorske in geografske analize, dokazovanje dovolj ustaljene prakse in previsok standard za dokazovanje obstoja verjetnosti posredne materialne koristi, napačno uporabilo pravo pri razlagi merila zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

24

Družba SNCM med drugim še navaja, da je Splošno sodišče v točkah od 101 do 108 izpodbijane sodbe s tem, da je menilo, da Komisija ni dokazala, da je ravnanje francoske države temeljilo na razumni verjetnosti, da bo imela posredne in celo dolgoročne materialne koristi, zahtevalo previsok dokazni standard. Za opredelitev, ali ima privatizacija javnega podjetja po negativni prodajni ceni elemente državne pomoči, pa naj bi bilo treba oceniti, ali bi se v podobnih okoliščinah zasebni vlagatelj, ki bi se po velikosti lahko primerjal z organi, ki upravljajo javni sektor, odločil za enako velike kapitalske vložke ali pa za likvidacijo tega podjetja.

25

Po mnenju družbe SNCM je treba posredno korist, ki bi jo z zadevnim ukrepom lahko dobila francoska država, šteti za dokazano na podlagi primerjave verjetnih stroškov likvidacije in negativne prodajne cene.

26

Poleg tega je po mnenju družbe SNCM Splošno sodišče zahtevalo dokazni standard, ki ga je praktično nemogoče zagotoviti. Tožeča stranka navaja, da je nemogoče natančno opredeliti obseg škode, nastale v primeru zmanjšanja ugleda zadevne države članice. Pri taki opredelitvi obsega naj bi se bilo treba že zaradi njene narave opreti na elemente, ki jih je težko vnaprej predvideti, zlasti zaradi dejstva, da bi se opredelitev morala opreti na odziv drugih gospodarskih akterjev, kot so stranke, uporabniki, dobavitelji ali celo osebje družbe SNCM, pa tudi drugih javnih podjetij.

27

Po mnenju družbe Corsica Ferries je Splošno sodišče uporabilo polni učinek merila preudarnega zasebnega vlagatelja, ki predpostavlja dokaz o tem, da ravnanje države članice narekujejo obeti dolgoročnejše donosnosti, kar pomeni dokaz o dolgoročni gospodarski racionalnosti ravnanja zadevne države. Zato naj bi Splošno sodišče sankcioniralo Komisijo, ker naj v sporni odločbi ne bi pravno zadostno dokazala razumne verjetnosti, da je francoska država imela posredno in celo dolgoročno materialno korist od zadevnega ukrepa.

28

Družba SNCM v zvezi z opredelitvijo gospodarskih dejavnosti francoske države navaja tudi, da je Splošno sodišče s tem, da je menilo, da Komisija ni pravno zadostno opredelila gospodarskih dejavnosti te države, v zvezi s katerimi bi bilo treba presojati gospodarsko racionalnost zadevnih ukrepov, izkrivilo navedeno odločbo. Glede pojmov „dovolj ustaljena praksa“ in „stalna praksa“ družba SNCM meni, da izpodbijana sodba ni ustrezno obrazložena, saj naj Splošno sodišče ne bi opredelilo teh pojmov.

29

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da kakršna koli intervencija državnih organov v okviru kapitala podjetja lahko pomeni državno pomoč v smislu člena 87 ES, če so izpolnjeni pogoji iz tega člena (sodbi Španija/Komisija, od C‑278/92 do C‑280/92, EU:C:1994:325, točka 20, ter Italija in SIM 2 Multimedia/Komisija, C‑328/99 in C‑399/00, EU:C:2003:252, točka 36 in navedena sodna praksa).

30

Poleg tega iz načela enakega obravnavanja javnih in zasebnih podjetij v skladu z ustaljeno sodno prakso izhaja, da kapitala, ki ga da država neposredno ali posredno na razpolago podjetju, v okoliščinah, ki ustrezajo običajnim tržnim razmeram, ni mogoče šteti za državno pomoč (sodba Italija in SIM 2 Multimedia/Komisija, EU:C:2003:252, točka 37 in navedena sodna praksa). Zato pogoji, ki jih mora izpolnjevati ukrep, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot „pomoč“ v smislu člena 107 PDEU, niso izpolnjeni, če lahko javno podjetje isto ugodnost, kot je ta, ki mu je bila dodeljena z državnimi sredstvi, prejme v okoliščinah, ki ustrezajo običajnim tržnim pogojem, pri čemer se ta presoja za javna podjetja načeloma opravi z uporabo merila zasebnega vlagatelja (glej sodbo Komisija/EDF, C‑124/10 P, EU:C:2012:318, točka 78 in navedena sodna praksa).

31

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba razlikovati med vlogo države članice kot delničarke podjetja na eni strani in vlogo države kot javne oblasti na drugi strani. Zato je uporaba merila zasebnega vlagatelja na koncu odvisna od tega, ali država članica kot delničarka, in ne kot javna oblast, dodeli gospodarsko prednost podjetju (glej sodbi Španija/Komisija, EU:C:1994:325, točka 22, in Komisija/EDF, EU:C:2012:318, točki 80 in 81).

32

Zato je treba oceniti, ali bi se v podobnih okoliščinah zasebni vlagatelj, ki se po velikosti lahko primerja z organi, ki upravljajo javni sektor, odločil za enako velike kapitalske vložke (sodba Italija in SIM 2 Multimedia/Komisija, EU:C:2003:252, točka 38 in navedena sodna praksa).

33

Za namene te analize je treba presoditi, ali bi v običajnih tržnih pogojih tak ukrep sprejel zasebni vlagatelj, ki je v položaju, ki je kar najbolj podoben položaju zadevne države članice, pri tem pa je treba upoštevati samo koristi in obveznosti, povezane s položajem države kot delničarke, in ne tistih, ki so povezane z njeno javno oblastjo (sodba Komisija/EDF, EU:C:2012:318, točka 79).

34

Poleg tega, ker položaja javnega podjetja ni mogoče primerjati s položajem zasebnega podjetja, je treba „običajne tržne razmere“ ugotoviti z razpoložljivimi objektivnimi in preverljivimi dejavniki (sodbe Chronopost in drugi/Ufex in drugi, C‑83/01 P, C‑93/01 P in C‑94/01 P, EU:C:2003:388, točka 38, ter Komisija/EDF, EU:C:2012:318, točki 101 in 102).

35

Splošno sodišče je v zvezi s preizkusom zasebnega vlagatelja v točki 86 izpodbijane sodbe menilo, da mora Komisija opredeliti – zlasti na geografski in sektorski ravni – gospodarske dejavnosti zadevne države članice, glede na katere je treba presojati dolgoročno gospodarsko racionalnost ravnanja te države. Poleg tega je Splošno sodišče v točkah od 95 do 100 navedene sodbe menilo, da se za ta preizkus lahko uporabita le „dovolj ustaljena praksa“ ali „stalna praksa“ zasebnih podjetij.

36

V zvezi s tem je treba poudariti, da te zahteve niso absolutne, ampak je z njimi mogoče v posameznem primeru prepoznati zasebnega vlagatelja, ki bi se lahko primerjal z javnim podjetjem, za katero se uporabi preizkus zasebnega vlagatelja.

37

Splošno sodišče z uporabo takih besednih zvez ni naložilo posebnih zahtev v zvezi z naravo dokazov, s katerimi je mogoče dokazati, da bi preudaren zasebni vlagatelj, ki je v položaju, ki je kar najbolj podoben položaju javnega podjetja, vložil zadevni kapital, ampak je v točkah 93 in 94 izpodbijane sodbe ugotovilo, da Komisija ni pravno zadostno opredelila gospodarskih dejavnosti francoske države, v zvezi s katerimi je bilo treba oceniti gospodarsko racionalnost ukrepov, ki se obravnavajo v tej zadevi, in da ni imelo možnosti nadzirati dolgoročne gospodarske racionalnosti negativne prodajne cene, ki se obravnava v tej zadevi.

38

Splošno sodišče je pravilno opredelilo merilo dolgoročne gospodarske racionalnosti odločitve države članice, da dodeli gospodarsko korist podjetju, ki mora biti vsekakor izpolnjeno, da bi se uspešno prestal preizkus zasebnega vlagatelja. S tem torej ni kršilo člena 345 PDEU.

39

V skladu s sodno prakso je treba kapitalske vložke javnega vlagatelja, kadar ti niti dolgoročno ne vključujejo nobenih pričakovanj donosnosti, obravnavati kot pomoč v smislu člena 107 PDEU in je treba njihovo združljivost s skupnim trgom oceniti le na podlagi meril iz navedene določbe (glej v tem smislu sodbo Italija/Komisija, C‑303/88, EU:C:1991:136, točka 22).

40

Splošno sodišče v točki 85 izpodbijane sodbe v nasprotju s trditvami Francoske republike ni načelno izključilo, da bi varstvo ugleda države članice kot globalnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu lahko bilo v posebnih okoliščinah in s posebno prepričljivo obrazložitvijo temelj za dokaz dolgoročne gospodarske racionalnosti prevzema dodatnih stroškov, kakršni so dodatne odpravnine.

41

Splošno sodišče pa je v točki 85 izpodbijane sodbe lahko upravičeno ugotovilo, da splošno sklicevanje na ugled države članice kot globalnega akterja ne zadošča za utemeljitev, da ne gre za pomoč v smislu prava Unije.

42

Prvega pritožbenega razloga družbe SNCM prav tako ni mogoče sprejeti v delu, v katerem Splošnemu sodišču očita, da je v točkah od 101 do 108 izpodbijane sodbe Komisiji naložilo nesorazmerno visok dokazni standard glede dokazovanja, da je ravnanje francoske države temeljilo na razumni verjetnosti, da bo imela celo dolgoročne materialne koristi. V zvezi s tem iz izpodbijane sodbe izhaja, da je Komisija trdila zgolj to, da naj bi bil ugled francoske države ogrožen zaradi socialnih zapletov. Vendar glede na ugotovitve zlasti v točki 41 te sodbe take utemeljitve ni mogoče sprejeti.

43

Splošno sodišče je lahko v točki 108 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da dolgoročna gospodarska racionalnost ravnanja francoske države ni bila pravno zadostno dokazana.

44

Družba SNCM glede svojih trditev o izkrivljanju ni dokazala, da je Splošno sodišče izkrivilo odločbo Komisije oziroma jo je očitno napačno razlagalo.

45

Glede kritike s strani družbe SNCM, da Splošno sodišče ni izpolnilo obveznosti obrazložitve, ker naj ne bi opredelilo pojmov „dovolj ustaljena praksa“ in „stalna praksa“, je treba ugotoviti, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 62 sklepnih predlogov, da sta ta izraza jasna in se nanašata na presojo dejanskega stanja ter da je jasno, da eden ali nekaj primerov ravnanja ne more pomeniti „dovolj ustaljene prakse“ ali „stalne prakse“.

46

Zato je treba prvi pritožbeni razlog v celoti zavrniti.

47

Družba SNCM navaja, da je Splošno sodišče s tem, da pri presoji primerljivosti naložbenih pogojev sočasnih kapitalskih vložkov ni upoštevalo vseh upoštevnih elementov, zlasti vprašanja nespremenljive donosnosti in učinka razvezne klavzule, izkrivilo sporno odločbo.

48

Po mnenju družbe SNCM je Komisija vprašanje nespremenljivih donosov nedvomno proučila v točkah od 361 do 363 sporne odločbe. Pri tem naj bi ugotovila, da 10‑odstotni nespremenljivi donos kapitalske naložbe francoske države v družbo SNCM pomeni ustrezno dolgoročno donosnost vloženega kapitala za zasebnega vlagatelja.

49

Poleg tega je Komisija po mnenju družbe SNCM jasno opredelila, zakaj meni, da razvezna klavzula ne more ustvariti dvomov glede enakega obravnavanja sočasnih vlagateljev. Komisija naj bi v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče presodilo v točki 127 izpodbijane sodbe, dejansko poudarila, da se ta klavzula ne nanaša na sočasno naložbo zasebnih kupcev in države v privatizirano družbo SNCM, ampak na popolno prodajo družbe SNCM zasebnim kupcem. Razvezna klavzula naj bi bila torej vezana na prodajo družbe SNCM in bi jo bilo treba proučiti v tem okviru ter naj je v teh okoliščinah ne bi bilo mogoče upoštevati v okviru proučitve sočasne naložbe države in zasebnih kupcev, ki je bila opravljena ob koncu te prodaje.

50

Družba SNCM meni, da je bila razvezna klavzula ob prodaji družbe SNCM ovrednotena v negativni ceni 158 milijonov EUR. Ker je bila družba SNCM prodana po tržni ceni, je bila ta razvezna klavzula ovrednotena v tej prodajni ceni in je ni mogoče obravnavati tako, kot da je dodelila ugodnost kupcem. Zato naj se ne bi več upoštevala pri oceni, ali sočasna naložba francoske države spoštuje načelo enakega obravnavanja vlagateljev, razen če se določitev vrednosti navedene klavzule šteje dvakrat.

51

Družba SNCM glede upoštevanja privatizacije podjetja, v okviru katere se kapitalski vložek v znesku 8,75 milijona EUR vloži v njen kapital, meni, da se obveznosti, ki se nanašajo na ukrepe francoske države v okviru njene privatizacije, namreč na negativno ceno v znesku 158 milijonov EUR in predplačilo na tekoči račun v znesku 38,5 milijona EUR, ne smejo ponovno upoštevati v okviru ocene navedenega kapitalskega vložka. Ponovno upoštevanje negativne cene in kapitalskega vložka za oceno predplačila na tekoči račun bi pomenilo dvakratno upoštevanje te cene in tega vložka.

52

Francoska republika navaja, da je Splošno sodišče s tem, da je kršilo člen 87(1) ES, ko je menilo, da Komisija ni upoštevala vseh elementov, ki so upoštevni v okviru proučitve primerljivosti kapitalskega vložka družbe CGMF, ki je javni delničar družbe SNCM, v znesku 8,75 milijona EUR in kapitalskega vložka zasebnih kupcev v znesku 26,25 milijona EUR ter da bi Komisija morala upoštevati razvezno klavzulo o prodaji, ki je bila za zasebne kupce dogovorjena v okviru privatizacije družbe SNCM, napačno uporabilo pravo.

53

Družba Corsica Ferries navaja, da določitev vrednosti razvezne klavzule ob prodaji in v negativni ceni v znesku 158 milijonov EUR ne vpliva na razlago Splošnega sodišča ter da bi morala Komisija jasno in pregledno pojasniti, zakaj se je v okviru sprejetja sporne odločbe ognila podrobni analizi gospodarskega učinka navedene klavzule v zvezi s tem, ali je bila – kar pa ne drži – ovrednotena v zgoraj navedeni negativni ceni.

54

Treba je poudariti, da je Splošno sodišče v točki 117 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da zgolj dejstvo, da je bil kapital vložen skupaj in sočasno z zasebnimi vlagatelji, ne izključuje samodejno, da se to opredeli kot državna pomoč. Prav tako je treba upoštevati druge elemente, zlasti enako obravnavanje javnih in zasebnih lastnikov.

55

Splošno sodišče je v točki 130 izpodbijane sodbe navedlo, da razvezna klavzula o prodaji lahko najmanj odpravi vse tveganje za zasebne kupce v primeru pojava enega od sprožilnih vzrokov in da ima navedena klavzula zato resnično finančno vrednost. Po mnenju Splošnega sodišča lahko torej ta klavzula spremeni profile tveganja kapitalskih vložkov zasebnih kupcev in družbe CGMF in s tem omaja primerljivost naložbenih pogojev.

56

Treba je ugotoviti, da pritožnici nista uspeli dokazati, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo.

57

Trditev, da je bila razvezna klavzula ovrednotena v prodajni ceni družbe SNCM in da te klavzule ni več mogoče upoštevati pri oceni primerljivosti kapitalskih vložkov javnih in zasebnih lastnikov, je treba zavrniti.

58

Namreč, kot navaja Splošno sodišče v točki 111 izpodbijane sodbe, je bil zadevni skupni in sočasni vpis predviden že v memorandumu o soglasju glede zadevne prodaje. Zato je jasno, da je bil zadevni kapitalski vložek predviden v okviru delne privatizacije družbe SNCM.

59

Kot je priznala Francoska republika, bo v primeru uporabe razvezne klavzule prvotni lastnik, ki je prodal svoje deleže kupcu, moral temu povrniti njegov kapitalski vložek, zaradi česar ima kupec, drugače od prvotnega lastnika, možnost pridobiti nazaj svoj kapitalski vložek v primeru uporabe razvezne klavzule in se osvoboditi obveznosti iz zadevnega javnega podjetja.

60

V teh okoliščinah je jasno, da razvezna klavzula lahko vpliva na pogoje te finančne sanacije in pogoje primerljivosti.

61

Ker je Splošno sodišče proučilo elemente tega vpliva, je lahko pravilno ugotovilo, da se Komisija v sporni odločbi ne bi smela ogniti izvedbi poglobljene analize gospodarskega učinka razvezne klavzule o prodaji. Kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 115 sklepnih predlogov, je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da Komisija svoje odločbe ni oziroma ni dovolj oprla na enako obravnavanje javnih in zasebnih vlagateljev v družbo SNCM.

62

Zato je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti, ne da bi bilo treba preizkusiti vprašanje ocene donosnosti kapitalskega vložka družbe CGMF.

63

Po mnenju družbe SNCM je Splošno sodišče izkrivilo sporno odločbo, ker je menilo, da je Komisija zatrjevala, da to, da zadevni ukrep ne izhaja iz strogih zakonskih obveznosti, lahko samo po sebi izključuje njegov značaj državne pomoči v smislu člena 87(1) ES.

64

Splošno sodišče naj bi s tem, da je poseglo v polje proste presoje Komisije pri oceni zapletenih gospodarskih položajev, napačno uporabilo pravo. Z ugotovitvijo v točki 144 izpodbijane sodbe, da „obstoj depozitnega računa lahko ustvari spodbudo za zaposlene [v družbi SNCM], da zapustijo podjetje ali vsaj da ga zapustijo, ne da bi se pogajali o svojem odhodu, še zlasti glede morebitne podelitve dodatnih odpravnin […], kar bi ustvarilo posredno gospodarsko prednost za družbo SNCM“, naj bi Splošno sodišče prekoračilo nadzor nad očitno napako pri presoji, ki se zahteva pri presoji zapletenih gospodarskih položajev.

65

Splošno sodišče naj ne bi dovolj obrazložilo svoje odločitve glede koristi, ki naj bi jo imela družba SNCM. Na podlagi njegove proučitve depozitnega računa v točki 144 izpodbijane sodbe naj dejansko ne bi bilo mogoče razumeti, zakaj naj bi Komisija s tem, da ukrepov pomoči osebam ni opredelila kot „državno pomoč“, storila očitno napako pri presoji.

66

Poleg tega družba SNCM in Francoska republika menita, da je izpodbijana sodba pomanjkljivo obrazložena. Splošno sodišče naj ne bi proučilo ugotovitve Komisije, da „tudi ob prištetju zneska 38,5 milijona EUR h kapitalskemu vložku države v višini 142,5 milijona EUR prilagojena negativna prodajna cena, to je 196 milijonov EUR, ostaja veliko nižja od stroška sodne likvidacije družbe SNCM“. Komisija je torej dokazala, da bi bili stroški likvidacije za francosko državo višji kot negativna cena, tudi če se ji prišteje znesek pomoči osebam.

67

V zvezi s tem naj torej Splošno sodišče – s tem, da je ukrepe pomoči osebam v znesku 38,5 milijona EUR opredelilo kot „državne pomoči“ v smislu člena 87(1) ES, ne da bi podredno preverilo, ali ti ukrepi izpolnjujejo pogoje preizkusa preudarnega zasebnega vlagatelja – ne bi pravno zadostno obrazložilo svoje odločitve.

68

Družba Corsica Ferries navaja, da je Splošno sodišče Komisijo grajalo ravno zato, ker ni mogla ugotoviti, da gre za običajno uporabo sistema dodatnih socialnih nadomestil za prekinitev pogodbe o zaposlitvi glede na mehanizem depozitnega računa.

69

Sodišče v skladu z ugotovitvami v točkah od 14 do 16 te sodbe meni, da je preizkus, ki ga je opravilo Splošno sodišče in je naveden v točki 144 izpodbijane sodbe, skladen z ravnjo nadzora, ki jo mora izvajati.

70

Glede trditve družbe SNCM in Francoske republike, da bi Splošno sodišče moralo podredno preveriti, ali je bil znesek 38,5 milijona EUR upravičen na podlagi preizkusa zasebnega vlagatelja, je treba poudariti, da Sodišče ni sprejelo prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša na opredelitev zneska dodatnih odpravnin v višini 158 milijonov EUR.

71

Kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 132 sklepnih predlogov, je znesek 38,5 milijona EUR na depozitnem računu prav tako namenjen izplačilu, v obravnavanem primeru kot dodatne odpravnine.

72

Pritožnici torej nista navedli nobenega argumenta, s katerim bi dokazali, da bi bila narava tega zneska 38,5 milijona EUR drugačna od narave zneska 158 milijonov EUR, ki je bil ocenjen v okviru preizkusa prvega pritožbenega razloga v zvezi z uporabo preizkusa zasebnega vlagatelja.

73

Glede razlogov, ki jih je generalni pravobranilec navedel v točkah od 122 do 137 sklepnih predlogov, Sodišče meni, da Splošno sodišče pri svoji preučitvi ugotovitev in trditev v zvezi s tem pritožbenim razlogom ni izkrivilo sporne odločbe in je pravno zadostno obrazložilo izpodbijano sodbo.

74

Zato je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti.

75

Družba SNCM in Francoska republika menita, da je razlogovanje Splošnega sodišča glede preostanka za prestrukturiranje v znesku 15,81 milijona EUR napačno.

76

Pritožnici navajata, da razlogovanje Splošnega sodišča v točkah od 148 do 153 izpodbijane sodbe temelji na predpostavki, da je Komisija menila, da je bil načrt za leto 2006 izvzet iz elementov državnih pomoči. Pritožnici torej skušata s svojima pritožbama dokazati, da je Splošno sodišče pri preučitvi ukrepov iz načrta za leto 2006 napačno uporabilo pravo in ni izpolnilo obveznosti obrazložitve.

77

Iz vlog pritožnic izhaja, da je četrti pritožbeni razlog odvisen od odločitve Sodišča, ali sprejme prejšnje pritožbene razloge, navedene v podporo navedenima pritožbama.

78

Sodišče je torej v točkah 39, 55 in 66 te sodbe zavrnilo prvi, drugi in tretji pritožbeni razlog ter potrdilo izpodbijano sodbo.

79

V teh okoliščinah je treba četrti pritožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten, ne da bi bilo treba preizkusiti trditve pritožnic.

80

Ker pritožnici nista uspeli z nobenim pritožbenim razlogom, je treba pritožbi v zadevah C‑533/12 P in C‑536/12 P zavrniti.

81

Če pritožba ni utemeljena, v skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča o stroških odloči Sodišče. Člen 138(1) Poslovnika, ki se v skladu z njegovim členom 184(1) uporablja v pritožbenem postopku, določa, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

82

Ker je družba Corsica Ferries predlagala, naj se družbi SNCM in Francoski republiki naloži plačilo stroškov, in ker ti s svojimi pritožbenimi razlogi nista uspeli, se jima naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: