9.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 50/91

—

ob upoštevanju sklepa, ki ga je sprejela konferenca predsednikov dne 16. decembra 2015,

—

ob upoštevanju osnutka medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo o boljši pripravi zakonodaje,

—

ob upoštevanju člena 17(1) Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju člena 295 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju predloga Komisije za medinstitucionalni sporazum o boljšem pravnem urejanju (COM(2015)0216 in priloge),

—

ob upoštevanju Okvirnega sporazuma z dne 20. oktobra 2010 o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo (1) (v nadaljnjem besedilu: okvirni sporazum iz leta 2010),

—

ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 16. decembra 2003 med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Komisijo Evropskih skupnosti o boljši pripravi zakonodaje (2) (v nadaljnjem besedilu: medinstitucionalni sporazum iz leta 2003),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. februarja 2014 o ustreznosti predpisov, subsidiarnosti in sorazmernosti v EU – 19. poročilo o boljši pripravi zakonodaje za leto 2011 (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. septembra 2015 o delovnem programu Komisije za leto 2016 (4),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 18. in 19. februarja 2016;

—

ob upoštevanju člena 140(1) Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve (A8-0039/2016),

A.

ker je Parlament že večkrat pozval k ponovnim pogajanjem o spremembi medinstitucionalnega sporazuma iz leta 2003, da bi se upoštevalo novo zakonodajno okolje, nastalo z Lizbonsko pogodbo, da bi se utrdile sedanje najboljše prakse in bi se sporazum posodobil v skladu z agendo za boljšo pripravo zakonodaje;

B.

ker so Odbor regij, Evropski ekonomsko-socialni odbor ter različni nacionalni parlamenti izrazili stališča o sporočilu Komisije z dne 19. maja 2015„Boljše pravno urejanje za boljše rezultate – agenda EU“ (COM(2015)0215) in zgoraj navedenem predlogu Komisije za medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje oziroma je bilo med institucijami doseženo soglasje o novem medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje;

C.

ker je Parlament v svoji zgoraj navedeni resoluciji z dne 16. septembra 2015 pozdravil začetek pogajanj za nov medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje ter določil več prednostnih nalog, predvsem v zvezi s kakovostjo priprave zakonodaje s strani Komisije, večletnim in letnim načrtovanjem, krepitvijo ocene učinka osnutkov zakonov, enakim obravnavanjem obeh vej zakonodajne oblasti skozi celotni zakonodajni postopek v smislu dostopa do informacij, ustreznimi medinstitucionalnimi posvetovanji, nadaljnjim spremljanjem predlogov in priporočil Parlamenta s strani Komisije ter zagotavljanjem podrobnih utemeljitev za vsak predviden umik;

D.

ker so se medinstitucionalna pogajanja uradno začela 25. junija 2015;

E.

ker je konferenca predsednikov 16. decembra 2015 z večino glasov potrdila začasni sporazum, ki je bil 8. decembra 2015 dosežen med pogajalci vseh treh institucij o besedilu novega medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (v nadaljnjem besedilu: novi medinstitucionalni sporazum);

F.

ker naj bi novi medinstitucionalni sporazum nadomestil medinstitucionalni sporazum iz leta 2003 in medinstitucionalni skupni pristop k oceni učinka iz novembra 2005 in ker naj bi priloga k novemu medinstitucionalnemu sporazumu nadomestila skupni dogovor o delegiranih aktih iz leta 2011;

G.

ker v skladu z izjavo Evropskega parlamenta in Komisije iz Priloge II k temu sklepu novi medinstitucionalni sporazum ne posega v okvirni sporazum iz leta 2010;

H.

ker lahko kljub temu nekatere določbe okvirnega sporazuma iz leta 2010 zastarajo ali jih bo zaradi novega medinstitucionalnega sporazuma treba posodobiti;

I.

ker novi medinstitucionalni sporazum predvideva nova medinstitucionalna pogajanja, predvsem o praktičnih ureditvah za sodelovanje in izmenjavo informacij v okviru sklenitve mednarodnih sporazumov ter o merilih za uporabo členov 290 in 291 PDEU o delegiranih in izvedbenih aktih;

J.

ker bo zaradi novega medinstitucionalnega sporazuma treba prilagoditi nekatere določbe Poslovnika Parlamenta, kot so določbe v zvezi z delovnim programom Komisije in preverjanjem pravne podlage aktov;

K.

ker novi medinstitucionalni sporazum tako ali drugače obravnava glavne pomisleke, ki jih je odbor Evropskega parlamenta za ustavne zadeve izrazil v dokumentu „Prispevek odbora AFCO k stališču Evropskega parlamenta za pogajanja o spremembi medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje“ z dne 22. aprila 2015;

1.

pozdravlja sporazum, dosežen med institucijami, in meni, da je dobra podlaga za vzpostavitev in razvijanje novega, bolj odprtega in preglednega odnosa med njimi z namenom zagotavljanja boljše priprave zakonodaje v interesu državljanov Unije;

2.

globoko obžaluje, da v kontekstu boljše priprave zakonodaje pogajanja o novem medinstitucionalnem sporazumu niso sledila ustaljeni praksi glede postopka v odboru Evropskega parlamenta;

3.

pozdravlja zlasti rezultate pogajanj v zvezi z večletnim in letnim medinstitucionalnim načrtovanjem, ukrepanjem Komisije na osnovi zakonodajnih pobud Parlamenta in utemeljevanjem predvidenega umika zakonodajnih predlogov in posvetovanje o tem; poudarja, da dogovor o osredotočanju na delovni program Komisije ne more biti razumljen kot opravičilo za omejevanje zakonodajnih pooblastil Parlamenta oz. njegove pravice do pobude; pozdravlja dogovorjeno medinstitucionalno izmenjavo mnenj v primeru predvidene spremembe pravne podlage akta in izreka veliko odločenost, da bo nasprotoval vsakršnemu poskusu spodkopavanja zakonodajnih pooblastil Evropskega parlamenta s spreminjanjem pravne podlage;

4.

poudarja pomen določb novega medinstitucionalnega sporazuma v zvezi z orodji za boljšo pripravo zakonodaje (ocenami učinka, posvetovanji z deležniki in javnostjo, ocenjevanji itd.) za dobro utemeljen, vključujoč in pregleden postopek sprejemanja odločitev ter za pravilno uporabo zakonodaje, hkrati pa ugotavlja, da te določbe ohranjajo posebne pravice zakonodajalcev; meni, da morajo biti ocene učinka podrobne in popolne, uravnotežene in da naj bi med drugim morale prinašati ocene stroškov za proizvajalce, potrošnike, delavce, upravitelje in za okolje v primeru, da se potrebna zakonodaja ne bi sprejela; je zaskrbljen, ker besedilo v zvezi z ocenami učinka ni dovolj zavezujoče za vse tri institucije, da bi v svoje ocene učinka vključevale mala in srednja podjetja ter preskuse konkurenčnosti; opozarja, da je treba upoštevati in paziti na potrebe malih in srednjih podjetij v vseh fazah zakonodajnega ciklusa; poudarja, da bo glede na delovni dokument služb Komisije z dne 19. maja 2015 o smernicah za boljšo pripravo zakonodaje (SWD(2015)0111) ocena učinka za mala in srednja podjetja vključena v poročila o ocenah učinka in Komisijo poziva, naj zagotovi dodatne informacije o tej praksi; pozdravlja cilj boljšega izvajanja in uporabe zakonodaje Unije, med drugim z učinkovitejšim odkrivanjem nacionalnih ukrepov, ki jih zakonodaja Unije, ki jo je treba prenesti, ne zahteva (t. i. čezmerno prenašanje), in od držav članic pričakuje, da bodo jasno nakazale in dokumentirale tovrstne ukrepe, čeprav se zaveda, da lahko države članice svobodno določijo višje standarde, kadar so s predpisi Unije določeni zgolj minimalni;

5.

je seznanjen, da lahko kumulativni strošek zakonodaje povzroča precejšnje težave podjetjem in posameznikom, na katere se pravila Unije nanašajo;

6.

je seznanjen s pismom prvega podpredsednika Komisije z dne 15. decembra 2015 o delovanju novega odbora za regulativni nadzor, ki naj bi nadziral kakovost ocen učinka Komisije (čeprav mu ne more biti podeljena pravica do veta nad zakonodajnimi predlogi, saj je to v pristojnosti izvoljenih organov); opozarja, da je v resoluciji z dne 27. novembra 2014 o pregledu smernic za oceno učinka Komisije in vlogi testa za mala in srednja podjetja (5), zahteval večjo neodvisnost odbora za regulativni nadzor (prej odbor za oceno učinka) in je opozoril, da njegovi člani ne smejo biti pod političnim nadzorom; ob tem meni, da je ustanovitev odbora za regulativni nadzor dobrodošel prvi korak za doseganje njegove neodvisnosti; poudarja, da lahko zakonodajalci pripravijo tudi svoje ocene učinka, kadar menijo, da je to potrebno; upošteva, da ocene učinka ne nadomeščajo procesa političnega odločanja; poudarja še, da je z novi medinstitucionalnim sporazumom predpisana izmenjava informacij med institucijami o najboljši praksi in metodologijah, povezanih z ocenami učinka, kar odpira možnost za pregled delovanja odbora za regulativni nadzor v doglednem času, ta pregled pa bi prispeval k oblikovanju skupne metodologije;

7.

pozdravlja dogovor med institucijami za sodelovanje pri posodabljanju in poenostavitvi zakonodaje ter izmenjavi mnenj o tem še pred dokončnim sprejetjem delovnega programa Komisije; poudarja pomen dogovorjene „letne študije obremenjenosti“, ki bo nekakšno orodje za jasno in pregledno odkrivanje in spremljanje rezultatov prizadevanj Unije s ciljem zamejiti in se izogniti prekomernemu predpisovanju in upravnemu obremenjevanju, ki bi moralo vključevati poseben seznam za mala in srednja podjetja ter razlikovati med bremeni, ki naj bi bili posledica predlogov Komisije oz. ukrepov posameznih držav članic; poudarja, da je treba izvedljivost in zaželenost opredeljevanja ciljev za zmanjšanje bremena v posameznih sektorjih oceniti skrbno, za vsak primer posebej in v tesnem sodelovanju med institucijami, ki se morajo pri tem osredotočati na kakovost zakonodaje, ne da bi to negativno vplivalo na ustrezne standarde Unije; od Komisije pričakuje, da bo redno pripravljala predloge za razveljavitev pravnih aktov, če se bo to izkazalo za potrebno; v zvezi s tem pozdravlja dejstvo, da so se vse tri institucije strinjale, da mora biti v ocenah učinka obravnavan tudi učinek predlogov na upravno breme, zlasti za mala in srednja podjetja; priznava, da se lahko z ustrezno zakonodajo Unije zmanjšajo upravna bremena za mala in srednja podjetja, saj bi bilo 28 sklopov pravil, ki se med seboj lahko precej razlikujejo, nadomeščenih z enim samim sklopom pravil za notranji trg;

8.

meni, da je bila v zvezi z delegiranimi in izvedbenimi akti načeloma najdena uravnotežena rešitev, ki zagotavlja preglednost in enakopravnost zakonodajalcev, vendar poudarja potrebo po čimprejšnjem dogovoru o ustreznih merilih za jasno razlikovanje med delegiranimi in izvedbenimi akti ter čim hitrejši uskladitvi vseh temeljnih aktov s pravnim okvirom, uvedenim z Lizbonsko pogodbo;

9.

priznava, da dogovorjeni ukrepi za izboljšanje medsebojne izmenjave stališč in informacij med Parlamentom in Svetom kot zakonodajalcema pomenijo korak naprej, čeprav meni, da bi jih bilo treba razvijati še naprej, zlasti glede obojestranskega dostopa do informacij in sestankov, da se zagotovita resnična uravnoteženost in dejansko enaka obravnava med zakonodajalcema skozi celoten zakonodajni postopek ter da se zagotovo sledi načelu vzajemnega in iskrenega sodelovanja med institucijami; opozarja, da dogovorjena neuradna izmenjava mnenj ne sme postati nov prostor za nepregledna medinstitucionalna pogajanja;

10.

opozarja, da je s PDEU določen redni zakonodajni postopek s tremi obravnavami; opozarja, da bi morali biti v zadevah, kjer Parlament in Svet v celoti izvajata svoja pooblastila v zakonodajnem postopku, sporazumi v drugi obravnavi standardni postopek, sporazumi v prvi obravnavi pa naj bi se uporabili le, če se o tem sprejme pretehtana in izrecna odločitev;

11.

pozdravlja zavezanost k zagotavljanju preglednosti zakonodajnih postopkov, vendar poudarja potrebo po konkretnejših določbah in orodjih za doseganje te preglednosti, zlasti pri sporazumih v prvi obravnavi;

12.

meni tudi, da bi se morale bolje uporabljati določbe o političnem dialogu z nacionalnimi parlamenti; ob tem opozarja na pomembno vlogo, ki so jo z Lizbonsko pogodbo dobili nacionalni parlamenti, ki ne le nadzorujejo spoštovanje načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ampak lahko tudi pozitivno prispevajo k političnemu dialogu in to možnost dejansko tudi uresničujejo; spodbuja k boljši uporabi mehanizmov za subsidiarnost in sorazmernost, ki so določeni v Pogodbah; poudarja potrebo po večji prožnosti glede osemtedenskega roka, v katerem morajo nacionalni parlamenti podati obrazloženo mnenje o neupoštevanju načela subsidiarnosti;

13.

poziva k temeljitemu ovrednotenju učinka, ki ga bo novi medinstitucionalni sporazum imel na okvirni sporazum iz leta 2010 in druge veljavne medinstitucionalne sporazume, ob upoštevanju potrebe po varovanju stališča in pooblastil Evropskega parlamenta ter po poenostavitvi strukture številnih predpisov, ki urejajo medinstitucionalne odnose;

14.

meni, da je treba takšno poenostavitev izvesti, ko bodo vse praktične ureditve za izvajanje novega medinstitucionalnega sporazuma v celoti vzpostavljene in bodo lahko tedaj institucije na podlagi izkušenj z izvajanjem novega medinstitucionalnega sporazuma tudi ocenile, ali ga je treba prilagoditi;

15.

poudarja pomen ustreznega izvajanja, zagotoviti pa je treba tudi to, da se bodo sprejete obveze in dogovorjeni roki iz novega medinstitucionalnega sporazuma dejansko spoštovali;

16.

poudarja, da je treba na tehnični in/ali politični ravni dodatno spremljati zlasti naslednja vprašanja, pri katerih bodo aktivno s svojim strokovnim znanjem sodelovali vsi parlamentarni odbori z ustreznimi izkušnjami:

17.

odobri osnutek sporazuma iz Priloge I k temu sklepu;

18.

odobri izjavo Parlamenta in Komisije iz Priloge II k temu sklepu;

19.

poziva svoj pristojni odbor, naj razišče, kolikšne spremembe ali razlage Poslovnika oz. običajnih postopkov, upravnega dela in kanalov za kontakte z drugimi institucijami so potrebne za izvajanje novega medinstitucionalnega sporazuma;

20.

naroči svojemu predsedniku, naj skupaj s predsednikom Sveta in predsednikom Komisije novi medinstitucionalni sporazum podpiše in poskrbi za njegovo objavo v Uradnem listu Evropske unije;

21.

naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep skupaj s prilogami posreduje Svetu in Komisiji v vednost.