SOC/758

Ukrepi za boj proti stigmatizaciji oseb, okuženih z virusom HIV

MNENJE

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo

Ukrepi za boj proti stigmatizaciji oseb, okuženih z virusom HIV

[raziskovalno mnenje na zaprosilo španskega predsedstva]

Poročevalec: Pietro Vittorio BARBIERI

Soporočevalka: Nicoletta MERLO

1.Sklepi in priporočila

1.1Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja pobudo španskega predsedstva o določitvi cilja za odpravo stigmatizacije in diskriminacije oseb, okuženih z virusom HIV, v Evropi do leta 2030. To vprašanje je bilo predolgo zapostavljeno, čeprav razpoložljivi podatki nedvoumno kažejo na nadaljevanje njegovih škodljivih posledic v različnih delih sveta, posebnih socialnih razmerah in ključnih populacijah. Zato se EESO strinja s španskim predsedstvom, da bi bilo treba odpravo stigmatizacije in diskriminacije, povezanih z virusom HIV, šteti za eno od političnih prednostnih nalog v agendi EU.

1.2EESO se strinja, da bi bila potrebna izjava na visoki ravni, ki bi jo podale evropske institucije in bi bila Evropskemu parlamentu predstavljena 1. decembra 2023, ter se zavezuje, da jo bo podprl in pri njej sodeloval na vseh možnih ravneh, na vse možne načine in v vseh forumih.

1.3EESO meni, da je za odpravo stigmatizacije, diskriminacije in napačnih stereotipov bistveno spodbujati ukrepe za ozaveščanje, usposabljanje in obveščanje, zlasti v šolah, pri čemer je treba vključiti organizirano civilno družbo ter mladinske in študentske organizacije.

1.4Da bi dosegli širšo populacijo in pospešili napredek pri odpravljanju epidemije aidsa do leta 2030, je treba opredeliti in odpraviti ovire za profilakso pred izpostavitvijo (PrEP), s čimer bi omogočili boljši dostop do zdravil in napredek pri izvajanju PrEP. Preventivni ukrepi, kot sta profilaksa pred izpostavitvijo in po njej ter zdravljenje kot oblika preprečevanja, lahko pomembno vplivajo na obvladovanje okužbe z virusom HIV in drugih spolno prenosljivih okužb.

1.5Osebe, okužene z virusom HIV, morajo imeti enake možnosti dostopa in poklicne rasti v svetu dela. Prav tako bi morale imeti možnost, da izkoristijo posebne ureditve, kot je gibljiv delovni čas ali daljši dopust za obiske pri zdravniku z zajamčeno zaupnostjo.

1.6EESO poudarja, kako pomembno je sprejeti posebne ukrepe za ključne skupine prebivalstva: za učinkovito obravnavanje epidemije virusa HIV je treba s ciljno usmerjenimi informacijami in institucionalno izvajanimi preventivnimi programi doseči te skupine prebivalstva, da lahko posebne službe proaktivno stopijo v stik z njimi, po možnosti prek nevladnih združenj v skupnosti.

1.7Glede na to, da je Ukrajina država z drugo največjo stopnjo razširjenosti epidemije aidsa v regiji Vzhodne Evrope in Srednje Azije, EESO poudarja, kako pomembno je, da države gostiteljice zagotovijo neprekinjeno oskrbo ter brezplačno testiranje na virus HIV in zdravljenje ukrajinskih beguncev, da se izboljšajo njihove možnosti za testiranje ne glede na rezidentski status. Ker je večina beguncev žensk in otrok, je za testiranje ukrajinskih beguncev morda najprimernejše razširjeno testiranje v bolnišnicah, ustanovah primarnega zdravstvenega varstva in skupnostih.

1.8Protiretrovirusno zdravljenje ima lahko dvojno vlogo, in sicer se lahko z njim izboljša zdravje oseb, okuženih z virusom HIV, in učinkovito preprečuje prenos virusa HIV, saj je to zdravljenje zelo učinkovito pri supresiji virusnega bremena virusa HIV.

1.9Pravočasna diagnoza okužbe z virusom HIV, zgodnji začetek terapije in vztrajanje pri oskrbi (neprekinjena oskrba) so temelji za obvladovanje širjenja okužbe. Ker je več držav cilj že doseglo, EESO poziva k ambicioznejšemu novemu cilju, ki naj bi ga vse države dosegle do leta 2030, tj. da bi se raven pokritosti za testiranje, zdravljenje in virusno supresijo povečala na 95 %.

1.10Neprekinjena oskrba in neprekinjeno preprečevanje lahko sinergijsko predstavljata celovit odziv v boju proti epidemiji virusa HIV, zato ju je treba razvijati in izvajati.

1.11EESO poziva k novim in inovativnim strategijam za izboljšanje zgodnjega diagnosticiranja in doseganja tega, da bi se več posameznikov zavedalo svoje okuženosti. To bi lahko uresničili tako, da bi se raznoliki in uporabniku prijazni pristopi razširili na širše dostopno testiranje na virus HIV, na primer hitro testiranje, testiranje v skupnosti in samotestiranje, ter na celostni pristop k testiranju na virus HIV ter virus hepatitisa B in C.

1.12Skupnosti imajo ključno vlogo pri odzivanju na okužbe z virusom HIV, saj spodbujajo odgovornost, podpirajo preventivni aktivizem, izvajajo dejavnosti in prispevajo inovacije, ki so ključne za trajnostni napredek.

1.13Da bi ohranili in pospešili napredek pri doseganju teh ciljev, EESO poziva k nadaljnjim prizadevanjem za oblikovanje in izvajanje novih programov za večjo seznanjenost s statusom okuženega z virusom HIV (seropozitivnost) in večjo pokritost zdravljenja, s čimer bi lahko zmanjšali kroženje virusa HIV in s tem njegov prenos ter omejili razloge za diskriminacijo, npr. pri dostopu do zaposlovanja ali finančnih storitev.

2.Virus HIV v Evropi

2.1Prenos virusa HIV je še vedno velik problem javnega zdravja, saj z njim živi več kot 36 milijonov ljudi na svetu, od katerih jih 2,3 milijona živi v evropski regiji Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), zlasti v njenem vzhodnem delu. Leta 2021 je bila okužba z virusom HIV diagnosticirana pri skoraj 107 000 posameznikih v evropski regiji, od tega približno 17 000 v EU/EGP. Trend števila diagnoz okužbe z virusom HIV se od leta 2012 zmanjšuje; izrazitejše zmanjšanje tega števila (–24 %) je bilo opaženo v letih 2020 in 2021, verjetno zaradi učinkov pandemije COVID-19 na uporabo zdravstvenih storitev in/ali zaradi redkejšega prenosa, ki je bil posledica izvajanja javnozdravstvenih ukrepov v obdobju pandemije COVID-19.

2.2Okužba z virusom HIV v Evropi nesorazmerno prizadene socialno marginalizirane skupine prebivalstva in posameznike, katerih vedenje je družbeno stigmatizirano, kot so: intravenozni uporabniki drog in njihovi spolni partnerji, moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, transspolne osebe, spolni delavci, zaporniki in migranti.

2.3Podatki kažejo različne epidemične vzorce in trende v državah v evropski regiji SZO: glavni način prenosa v EU/EGP in zahodnem delu regije je spolni prenos med moškimi, v vzhodnem delu regije pa sta bila glavna prijavljena načina prenosa heteroseksualni prenos in intravenozna uporaba drog.

2.4Pozna diagnoza okužbe z virusom HIV je še vedno izziv za večino držav v regiji: več kot 50 % okuženih oseb je diagnozo prejelo, ko so imeli število celic CD4 manjše od 350/mmc.

3.Neprekinjena oskrba ukrajinskih beguncev, okuženih z virusom HIV

3.1Od začetka vojne 24. februarja 2022 je bilo več kot 13,5 milijona ljudi notranje razseljenih ali prisiljenih zbežati v sosednje države kot begunci, vključno z osebami, okuženimi z virusom HIV (po ocenah je teh oseb od 10 000 do 30 000), in ključnimi skupinami prebivalstva.

3.2Ukrajina je država z drugo največjo razširjenostjo epidemije aidsa v regiji Vzhodne Evrope in Srednje Azije. Število novih diagnoz okužbe z virusom HIV se je s 14 240 leta 2016 povečalo na 16 270 leta 2019, leta 2020 pa se je nekoliko zmanjšalo na 15 660, verjetno zaradi krize zaradi COVID-19. Po podatkih o spremljanju je do teh okužb v 9 000–10 000 primerih prišlo s heteroseksualnimi stiki, v približno 5 000 primerih pa z intravenozno uporabo drog.

3.3Pred začetkom vojne je Ukrajina dosegla velik napredek pri odzivanju na aids: v državnih klinikah za okužbe z virusom HIV po vsej državi sta bila na voljo brezplačna oskrba in zdravljenje okuženih oseb, vse več oseb, okuženih z virusom HIV, pa je prejemalo protiretrovirusno zdravljenje. Ocenjuje se, da je leta 2021 med 240 000 osebami, okuženimi z virusom HIV (0,6 % ukrajinskega prebivalstva), več kot 150 000 oseb prejemalo protiretrovirusno zdravljenje (62 %), 94 % od teh pa jih je doseglo virusno supresijo.

3.4V Ukrajini agencije OZN in partnerji na terenu, kot je sklad za nujno pomoč Skupnega programa Združenih narodov za boj proti aidsu (UNAIDS), tesno sodelujejo z lokalnimi organi, da bi dosegli posameznike, ki potrebujejo pomoč, in jim pomagali. Nedavno so dostavili humanitarno pomoč na posebej močno prizadeta območja v državi, ki so postala dostopna šele zdaj. Koalicija vlade, civilne družbe in mednarodnih organizacij je bila in ostaja temelj učinkovitega odziva na okužbe z virusom HIV v Ukrajini med vojno.

3.5UNAIDS bo še naprej podpiral preprečevanje, testiranje in zdravljenje okužbe z virusom HIV ter v zvezi s tem zagotavljal oskrbo in podporo osebam po vsej Ukrajini, ki jih je prizadela vojna, in osebam, razseljenim zaradi konflikta.

3.6V dokumentu Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) 1 , objavljenem julija 2022, so opisani ključni vidiki, ki bi jih bilo treba upoštevati pri odločanju in praktičnem izvajanju storitev, da se ohranijo standardi kakovosti pri oskrbi ukrajinskih beguncev, okuženih z virusom HIV, pri čemer je zlasti poudarjen pomen tega, da države gostiteljice zagotovijo neprekinjeno oskrbo ter brezplačno testiranje na virus HIV in zdravljenje okužbe z virusom HIV za ukrajinske begunce, da se izboljšajo njihove možnosti za testiranje ne glede na rezidentski status, saj se lahko zaradi omejenega dostopa do protiretrovirusnega zdravljenja poveča tveganje bolezni, smrti, pojava odpornih sevov in morebitnega nadaljnjega prenosa. Ker je večina beguncev žensk in otrok, je za testiranje ukrajinskih beguncev morda najprimernejše razširjeno testiranje v bolnišnicah, ustanovah primarnega zdravstvenega varstva in skupnostih.

4.Virus HIV v svetu

4.1Na svetovni ravni obstaja jasno soglasje, da so zdaj na voljo orodja za odpravo epidemije aidsa. V zadnjih dveh desetletjih je bilo v vse več študijah v različnih okoljih ugotovljeno, da je lahko vloga protiretrovirusnega zdravljenja dvojna, in sicer se lahko z njim izboljša zdravje oseb, okuženih z virusom HIV, in učinkovito preprečuje prenos virusa HIV (zdravljenje kot oblika preprečevanja), saj je to zdravljenje zelo učinkovito pri supresiji virusnega bremena virusa HIV (opredeljena kot manj kot 200 kopij/ml).

4.2V zadnjih letih se je splošno uveljavila strategija, pri kateri se pravočasna diagnoza okužbe z virusom HIV, zgodnji začetek terapije in vztrajanje pri oskrbi (neprekinjena oskrba) štejejo za temelje obvladovanja širjenja okužbe. Leta 2014 je UNAIDS določil cilj 90–90–90 (90 % oseb, okuženih z virusom HIV, je diagnosticiranih, 90 % od teh je zdravljenih in 90 % zdravljenih doseže virusno supresijo). Če bo ta cilj dosežen, bo imelo 73 % vseh oseb, okuženih z virusom HIV, zmanjšano virusno breme, take osebe pa virusa HIV ne morejo prenašati naprej.

4.3Dokazano je, da je ob koncu leta 2020 več držav z različnimi geografskimi razmerami, dohodkovnim statusom in epidemiološkimi značilnostmi že doseglo ta cilj. Po mnenju strokovnjakov bi ti rezultati lahko pomenili, da bi lahko vse države do leta 2030 dosegle ambicioznejši novi cilj, tj. da bi se raven pokritosti za testiranje, zdravljenje in virusno supresijo povečala na 95 %. Da bi ohranili in pospešili napredek pri doseganju teh ciljev glede odzivanja na epidemijo virusa HIV, si je treba še naprej prizadevati za oblikovanje in izvajanje novih programov za večjo seznanjenost s statusom okuženega z virusom HIV in večjo pokritost zdravljenja (pristop univerzalnega testiranja in zdravljenja), s čimer bi lahko zmanjšali kroženje virusa in s tem njegov prenos. Takšni novi programi se ne bi smeli osredotočati izključno na uporabo standardnih ukrepov, temveč bi se morali izvajati tudi glede na potrebe in posebne zahteve oseb, okuženih z virusom HIV.

4.4V zadnjem času se čedalje pogosteje predlaga pristop, podoben neprekinjeni oskrbi bolnikov, okuženih z virusom HIV, tj. neprekinjeno preprečevanje okužbe z virusom HIV, ki je namenjeno skupinam prebivalstva, izpostavljenim tveganju okužbe z njim; tako bi zagotovili, da se posamezniki z virusom HIV ne okužijo. Neprekinjeno preprečevanje okužbe z virusom HIV temelji na testiranju na virus HIV, ki mu sledi povezovanje oseb, ki niso okužene z njim, s preventivnimi storitvami, vztrajanjem pri uporabi teh storitev in upoštevanjem teh storitev, v okviru katerih se jim zagotavlja stalno svetovanje o zmanjševanju tveganja in spodbuja dosledna uporaba kondomov za preprečevanje okužbe z virusom HIV in njegovega prenosa. Vztrajanje je pomembno tudi za zagotovitev ponovnega testiranja na virus HIV in zgodnjega odkrivanja okužbe z njim, če pride do nje. Novookužene posameznike je treba takoj zajeti v oskrbo in zdravljenje okužbe z virusom HIV ter druge preventivne metode, vključno s testiranjem partnerja, uporabo kondomov in protiretrovirusnimi zdravili za preprečevanje. Več študij je pokazalo, da lahko na ravni populacije neprekinjena oskrba in neprekinjeno preprečevanje sinergijsko predstavljata celovit odziv v boju proti epidemiji virusa HIV.

4.5Potrebne so nove in inovativne strategije za izboljšanje zgodnjega diagnosticiranja in doseganja tega, da bi se več posameznikov zavedalo svoje okužbe. To bi lahko uresničili tako, da bi se raznoliki in uporabniku prijazni pristopi razširili na širše dostopno testiranje na virus HIV, na primer hitro testiranje, testiranje v skupnosti in samotestiranje, ter na celostni pristop k testiranju na virus HIV ter virus hepatitisa B in C.

4.6SZO priporoča celovit sveženj zdravstvenih storitev za preprečevanje okužbe z virusom HIV s posebnim poudarkom na doseganju ključnih skupin prebivalstva. Zlasti je pomembno, da se storitve preprečevanja okužbe z virusom HIV vključijo v storitve za spolno in reproduktivno zdravje, duševno zdravje, preprečevanje spolnega nasilja in nasilja na podlagi spola ter oskrbo žrtev takega nasilja, zdravljenje odvisnosti od drog, preprečevanje in zdravljenje hepatitisa C, obvladovanje tuberkuloze, zdravje v zaporih, nenalezljive bolezni ter pravno in socialno podporo.

4.7Različni načini dostopa do testiranja na virus HIV lahko pomenijo priložnost za pravočasno diagnosticiranje različnih skupin prebivalstva, ki so izpostavljene okužbi z njim.

4.8UNAIDS kot pristop k preprečevanju okužbe z virusom HIV priporoča „kombinirano preprečevanje“. Nobena strategija preprečevanja sama ne zadostuje za zajezitev širjenja bolezni, zato so pri takem pristopu potrebni biomedicinski, vedenjski in strukturni ukrepi, ki so posebej izbrani in prilagojeni lokalnim potrebam, kot jih opredelijo prizadete skupnosti. Da bi bili uspešni, morajo biti ti ukrepi usklajeni, učinkoviti in dosledni ter morajo temeljiti na zavezanosti vseh vpletenih skupnim ciljem.

5.Odziv skupnosti na okužbo z virusom HIV

5.1UNAIDS je v preteklosti dobro dokumentiral in priznal vlogo skupnosti oseb, okuženih z virusom HIV, marginaliziranih in ranljivih skupin, žensk in mladih pri zagotavljanju storitev in raziskav v zvezi z virusom HIV ter razvoju zdravil proti njemu, zagovorništvu, družbeni in politični odgovornosti, mobilizaciji virov ter socialni zaščiti in varstvu človekovih pravic 2 . V zadnjih treh desetletjih se je izkazalo, da imajo skupnosti oseb, okuženih z virusom HIV, in sorodne skupnosti ključno vlogo pri ohranjanju prizadevanj in zavzemanja za enakost na področju zdravja in financiranje zdravja ter pri zagotavljanju, da se človekove pravice vseh ljudi priznajo in spoštujejo. Kakovostno in učinkovito povezovanje zdravstvenih sistemov in splošnega zdravstvenega varstva se lahko učinkoviteje oblikuje, izvaja in vzdržuje, kadar imajo skupnosti oseb, okuženih z virusom HIV, in sorodne skupine v njih osrednjo vlogo. Skupnosti so s svojo vodilno vlogo in delovanjem neposredno prispevale k izboljšanju rezultatov glede dostopa do zdravljenja, preprečevanja, podpore in oskrbe v zvezi z virusom HIV po vsem svetu.

5.2Skupnosti imajo ključno vlogo pri odzivanju na okužbe z virusom HIV, saj spodbujajo odgovornost, podpirajo preventivni aktivizem, izvajajo dejavnosti in prispevajo inovacije, ki so ključne za trajnostni napredek. Platforme za zagotavljanje storitev, ki jih vodi skupnost, so v primerjavi s platformami formalnih zdravstvenih ustanov pogosto učinkovitejše pri doseganju marginaliziranih in nezadostno preskrbljenih skupin prebivalstva, zlasti v okoljih, kjer sta razširjeni stigmatizacija in diskriminacija. Organizacije, ki jih vodi skupnost, so zelo primerne za to, da opredelijo vrzeli v storitvah, omejitve, ki zavirajo zagotavljanje in uporabo storitev, pa tudi priložnosti, da se storitve priznajo kot del temeljnih pravic posameznika ter postanejo bolj osredotočene na ljudi, priročnejše in učinkovitejše.

5.3Skupnost (ki se razume kot skupina nevladnih združenj in organizacij, ki se vsakodnevno ukvarjajo z bojem proti aidsu in varovanjem pravic oseb, okuženih z virusom HIV) ima ključno vlogo pri izražanju stališč najbolj ranljivih in ogroženih skupin prebivalstva ter prinaša učinkovite rešitve za zajezitev epidemije virusa HIV/aidsa. Delo skupnosti je tako pomembno, da jim je Svetovna zdravstvena organizacija (UNAIDS) leta 2019 posvetila svetovni dan aidsa (1. december) s sloganom „skupnosti dosežejo spremembe“.

5.4Razmisliti bi bilo treba tudi o stalnem spremljanju in izvajanju ocen učinka različnih zdravstvenih politik in zakonodajnih okvirov, ki se sprejmejo v posameznih državah članicah, in sicer s pomočjo neodvisnih in nepristranskih akterjev; to bi bilo namenjeno tudi ugotavljanju primerov najboljše prakse, ki bi jih lahko izmenjali in predlagali na evropski ravni.

5.5Kljub zavedanju in cilju, da se seropozitivnost „normalizira“, je priporočljivo, da se tako pri stikih z zdravstvenimi ustanovami za dostop do storitev kot tudi na območjih, povezanih z vsakodnevnimi dejavnostmi (šola, delo itd.) spoštuje zasebnost vsakega posameznika. Zato morajo biti pravila v vseh državah članicah usmerjena v zagotavljanje varstva temeljnih pravic in svoboščin ter prirojenega dostojanstva oseb, okuženih z virusom HIV.

5.6Da bi premagali stigmatizacijo, diskriminacijo in napačne stereotipe, bi bilo treba spodbujati ukrepe za ozaveščanje, usposabljanje in obveščanje, zlasti v šolah, pri čemer bi bilo treba vključiti organizirano civilno družbo, kot so lokalna združenja in skupnosti, ter mladinske in študentske organizacije.

6.Profilaksa pred izpostavitvijo (PrEP) za preprečevanje okužbe z virusom HIV

6.1Profilaksa pred izpostavitvijo (PrEP) je biomedicinski pristop k preprečevanju okužbe z virusom HIV, pri katerem osebe z velikim tveganjem okužbe jemljejo peroralna protiretrovirusna zdravila. Učinkovitost PrEP, kadar se jemlje v skladu z navodili, je dobro dokumentirana. Gre za bistven element v „kombiniranem preprečevanju“, ki je potrebno za doseganje cilja trajnostnega razvoja, da se epidemija aidsa odpravi do leta 2030, njegovo uporabo pa priporočajo nacionalne in mednarodne smernice. V skladu z mnenjem ECDC bi morale države EU razmisliti o vključitvi PrEP v svoje obstoječe programe preprečevanja okužbe z virusom HIV za ključne skupine prebivalstva in tiste z največjim tveganjem okužbe.

6.2V več študijah sta ugotovljeni počasno uvajanje PrEP v kliničnem okolju in neoptimalno vztrajanje pri oskrbi. Zagotavljanje vztrajanja pri uporabi PrEP je bilo povezano z največjim učinkom na incidenco okužbe z virusom HIV, vendar številni uporabniki prenehajo jemati PrEP v prvem letu po začetku uporabe in ugotovljeno je bilo, da je pri zdravljenju vztrajala manj kot polovica pacientov. Razlogi za prenehanje jemanja PrEP so različni: spremembe v spolnem vedenju v določenih obdobjih življenja, neželeni učinki zdravil, pa tudi dojemanje majhnega tveganja, strah pred nezadostno zaščito s PrEP, stigmatizacija, motnje dnevne rutine in uporaba psihoaktivnih snovi, stroški ter nezadostno zavarovalno kritje in finančna podpora ter pogosti obiski zdravnika.

6.3Razpoložljivost PrEP v Evropi je razdrobljena, zapletena in spremenljiva. Geografska razčlenitev zagotavljanja PrEP kaže velike razlike v Evropi in Srednji Aziji. Da bi dosegli širše prebivalstvo in pospešili napredek pri odpravi epidemije aidsa do leta 2030, je treba opredeliti in odpraviti ovire za PrEP za boljši dostop do zdravil in napredek pri izvajanju PrEP.

6.4Preventivni ukrepi, kot sta profilaksa pred izpostavitvijo in po njej ter zdravljenje kot oblika preprečevanja, lahko pomembno vplivajo na obvladovanje okužbe z virusom HIV in drugih spolno prenosljivih okužb.

7.Ključne skupine prebivalstva

7.1Kljub odličnim rezultatom, ki so bili v zadnjih desetletjih doseženi pri zmanjševanju okužbe z virusom HIV v različnih delih sveta (z znatnim zmanjšanjem števila smrtnih primerov zaradi aidsa), celovit nabor kombiniranih ukrepov za preprečevanje okužbe še zdaleč ni „univerzalno“ na voljo. In tam, kjer se aids ne zdravi, se okužbe z virusom HIV še naprej nesorazmerno širijo in ljudje še naprej umirajo.

7.2Okužbe z virusom HIV se še naprej širijo v skupinah prebivalstva, ki jih preventivni ukrepi iz različnih razlogov ne morejo doseči ali ki po okužbi ne morejo izkoristiti protiretrovirusnega zdravljenja, ki je trenutno na voljo. Te skupine prebivalstva, ki so bolj izpostavljene okužbi z virusom HIV, se imenujejo „ključne skupine prebivalstva“ in vključujejo odvisnike od drog, spolne delavce, geje in moške, ki imajo spolne odnose z moškimi, zapornike, transspolne osebe, migrante in njihove partnerje. Zanje sta značilna višja stopnja obolevnosti in umrljivosti kot pri splošnem prebivalstvu ter slabši dostop do zdravstvenih storitev, imajo pa tudi ključno vlogo pri širjenju epidemije. Vseeno je bilo s kombiniranimi storitvami za preprečevanje okužbe z virusom HIV mogoče doseči le manj kot polovico posameznikov v teh skupinah, kar dokazuje, da so te še vedno marginalizirane in zapostavljene, ko gre za najnovejši napredek v boju proti aidsu.

7.3Ranljivost teh podskupin prebivalstva je lahko odvisna od posebnih praks teh skupin in od težav, ki jih imajo pri dostopu do storitev v zvezi z virusom HIV zaradi revščine in razmer, ki jih povzročata marginalizacija in izoliranost v različnih družbenih okoljih iz različnih razlogov, kot so kulturni, verski in celo pravni razlogi.

7.4Da bi lažje dosegli vse ključne skupine prebivalstva, vključno s tistimi, ki živijo na obrobnih območjih, bi bilo treba razširiti in okrepiti uporabo uličnih enot, ki bi nudile tudi osnovne storitve, kot so hitri testi. Mobilne storitve so lahko tudi prvi stik za učinkovitejšo in trajnejšo oskrbo posameznika na primernejših lokacijah za ljudi, ki živijo na obrobnih ali težko dostopnih območjih.

7.5V nekaterih primerih so ženske v še bolj neugodnem položaju kot moški, so bolj ekonomsko prikrajšane, ne morejo se vedno pogajati o spolnosti in so pogosto žrtve nasilja 3 . V drugih primerih diskriminacija, povezana z nekaterimi praksami, ter predsodki, nestrpnost ali celo kaznovalni zakoni, ki kriminalizirajo homoseksualnost, preprečujejo prost dostop do storitev. Zelo pogosto je mogoče opaziti tudi prekrivanje različnih dejavnikov, ki povečujejo ranljivost.

7.6Osebe, okužene z virusom HIV, morajo imeti enake možnosti dostopa in poklicne rasti v svetu dela. Prav tako bi morale imeti možnost, da izkoristijo posebne ureditve, kot je gibljiv delovni čas ali daljši dopust za obiske pri zdravniku z zajamčeno zaupnostjo. V nekaterih državah veljajo prepovedi, ki osebam, okuženim z virusom HIV, preprečujejo delo v nekaterih organih, kot so policija, carinske službe in centri za pridržanje 4 . Osebe, okužene z virusom HIV, se še vedno soočajo s težavami in višjimi obrestnimi merami, ko prosijo za zavarovanje, hipoteko in posojilo, čeprav so bili v nekaterih državah članicah sprejeti ukrepi, ki olajšujejo dostop in omejujejo zvišanje obrestnih mer za osebe s hudimi zdravstvenimi težavami. EESO se zavzema za pogoje, ki bi odražali izboljšanje zdravljenja, zdravja in pričakovane življenjske dobe. Za boljši dostop do takih finančnih storitev bi bilo torej treba uporabiti anonimizirane statistične dokaze, ki so na voljo v evropskem zdravstvenem podatkovnem prostoru.

7.7Epidemiološke izredne razmere zaradi COVID-19 so močno vplivale na zdravstvene sisteme po vsem svetu, saj so se zaradi njih še povečale obstoječe neenakosti, otežilo pa se je tudi doseganje ciljev SZO, zlasti v državah z omejenimi sredstvi. Podobno naj bi se zaradi oviranja preventivnih ukrepov neizogibno povečalo število primerov okužbe z virusom HIV, in sicer v zadostnem obsegu, da je bil izgubljen celoten napredek, dosežen s prizadevanji v prejšnjih letih.

7.8V Evropi so ključne skupine prebivalstva, ki so najbolj prizadete zaradi okužbe z virusom HIV, odvisniki od drog, moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, in migranti. Razširjenost je geografsko različna, odvisno od posamezne države. Za učinkovito obravnavanje epidemije virusa HIV je treba s ciljno usmerjenimi informacijami in institucionalno izvajanimi preventivnimi programi doseči te skupine prebivalstva, da lahko posebne službe proaktivno stopijo v stik z njimi, po možnosti prek nevladnih združenj v skupnosti.

7.9Zdravstveno varstvo je neodtujljiva pravica vsakega posameznika 5 . V skladu s priporočili mednarodne klasifikacije bolezni mora biti dostop do zdravstvene oskrbe in minimalnega skupnega standarda kakovostnih storitev za dobro počutje oseb, okuženih z virusom HIV, brezplačen in zagotovljen vsem osebam, okuženim z virusom HIV, brez diskriminacije in omejitev, kot velja za vse druge bolezni. Spoštovanje načel enakosti in učinkovitosti je treba skrbno spremljati in nadzorovati.

8.Odvisniki od drog

8.1Odvisnost od drog, ki se uporabljajo intravenozno, je bila vedno povezana s prenosom virusa HIV zaradi izmenjave okuženega pribora za uporabo drog. Vendar je lahko tudi neintravenozna uporaba drog povezana z nevarnimi spolnimi praksami ter s tem tudi z morebitnim tveganjem okužbe z virusom HIV in njegovega prenosa, pa tudi drugih spolno prenosljivih okužb. Zlasti uporaba poživil, kot so kokain, crack in metamfetamin, je pogosto povezana z zelo tveganimi spolnimi praksami. Zato se spolnega prenosa virusa HIV med odvisniki od drog ne sme podcenjevati.

8.2Leta 2018 je bilo več kot 80 % okužb z virusom HIV v vzhodni Evropi povezanih z odvisniki od drog, večinoma zelo mladimi in večinoma ženskami. Mlade ženske so bolj prizadete kot moški, tudi zaradi prostitucije, ki je tesno povezana z uporabo drog. Lokalne epidemije virusa HIV so bile dokumentirane tudi med marginaliziranimi skupinami uporabnikov drog, ki si droge vbrizgavajo, v zahodni Evropi.

8.3Pri zapornikih je v primerjavi s splošnim prebivalstvom stopnja uporabe drog višja, njihovi vzorci uporabe drog pa so škodljivejši, vključno s parenteralno uporabo, zaradi česar so odvisniki od drog, ki so v zaporu, še posebej ranljivi.

8.4Odvisniki od drog imajo slab dostop do testiranja in pogosteje prejmejo pozno diagnozo. Celo v Italiji so odvisniki od drog, ki so se testirali na virus HIV, predstavljali majhen odstotek vseh lokalnih uporabnikov storitev za podporo odvisnikom, pri čemer je bila nagnjenost k temu, da so jim ponudili testiranje, če niso imeli simptomov, povezanih z virusom HIV, nizka.

8.5Dostop do zdravljenja je za uporabnike drog nedvomno zelo majhen, čeprav je v posameznih državah različen. Na splošno se ocenjuje, da le 8 % odvisnikov od drog prejema protiretrovirusno zdravljenje in da je od vseh bolnikov, ki se zdravijo, le 20 % odvisnikov od drog. V primerjavi z osebami, okuženimi z virusom HIV, v splošnem prebivalstvu je za odvisnike od drog tudi manj verjetno, da bodo dosegli virusno supresijo. Razlog za to je dejstvo, da je za odvisnike od drog značilna nižja stopnja sodelovanja pri zdravljenju in se pogosto popolnoma prenehajo zdraviti. To povzroča večje tveganje smrti zaradi aidsa pri odvisnikih od drog, ki imajo potrjeno okužbo z virusom HIV.

8.6Brez programov, namenjenih učinkovitejšemu doseganju odvisnikov od drog, ne bomo dosegli cilja univerzalnega dostopa do zdravljenja okužbe z virusom HIV v Evropi in zunaj nje.

9.Moški, ki imajo spolne odnose z moškimi

9.1Na splošno je pri moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, tveganje okužbe z virusom HIV 27-krat večje kot pri splošnem prebivalstvu 6 . Zaradi nekaterih bioloških dejavnikov je pri njih okužba z njim lažja. Večina moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, se z virusom HIV okuži prek nezaščitenega analnega spolnega odnosa, kar je v primerjavi z drugimi spolnimi praksami najbolj tvegana oblika spolnega odnosa za okužbo z njim. V tej skupini prebivalstva lahko k veliki razširjenosti okužbe prispevata tudi veliko število spolnih partnerjev in razširjena rekreativna uporaba psihoaktivnih snovi, vključno z intravenozno uporabo drog (ki pogosto vključujejo spolne odnose, imenovane „kemseks“).

9.2Vse večja razpoložljivost protiretrovirusnega zdravljenja, s katero se je širjenje virusa HIV na splošno znatno zmanjšalo, pri moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, ni imela enakega učinka. Nasprotno se je v zadnjih letih v številnih zahodnih državah razširjenost okužbe z virusom HIV v tej populaciji povečala 7 , delež primerov, ki jih je mogoče pripisati prenosu znotraj te populacije, pa se je prav tako postopoma povečal.

9.3Kondomi prispevajo tudi k preprečevanju prenosa virusa HIV in drugih spolno prenosljivih okužb, vendar njihova uporaba ni tako razširjena zaradi kulturnih, izobraževalnih in dobavnih ovir, ki izražajo različne socialne razmere in zdravstvene storitve.

9.4V številnih državah in mnogih individualnih okoliščinah zaradi stigmatizacije, homofobije in diskriminacije obstajajo različne ovire za dostop do preventivnih orodij, kar otežuje dostopanje do zdravstvenih storitev in ustreznih informacij. V številnih primerih kazenski zakoni kriminalizirajo posameznike, ki imajo spolne odnose z osebami istega spola, zaradi česar so ti prisiljeni delovati prikrito in skrivati svojo spolno usmerjenost ali, še slabše, svojo identiteto. Tudi kadar zakonodaja ni odkrito diskriminatorna, stigmatizacija in strah ljudi odvračata od dostopa do storitev v zvezi z virusom HIV, zaradi česar ne poznajo orodij, ki so na voljo za preprečevanje okužbe z njim.

9.5Stigmatizacija vpliva tudi na dostop do testiranja in diagnosticiranja. Številni moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, navajajo, da se bojijo obsojanja zdravstvenih delavcev in se izogibajo testiranju, zaradi česar je diagnoza pogosto pozno postavljena. Ker se ne zavedajo svoje okužbe, nimajo dostopa do protiretrovirusnih zdravil, ki bi poleg tega, da bi vplivala na njihovo zdravje, zmanjšala tudi tveganje prenosa na spolne partnerje.

9.6Številni moški navajajo, da bi se raje testirali zunaj tradicionalnih zdravstvenih ustanov. Programi testiranja, ki jih podpira skupnost (nevladna združenja), bi lahko bili v različnih situacijah odličen način za spodbujanje preprečevanja in zagotavljanje dostopa do testiranja najbolj ogroženim osebam, kjer je stopnja okužbe višja.

9.7Za zagotovitev, da bi se cilj 90–90–90 lahko dosegel tudi pri moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, je sodelovanje med skupnostmi in institucijami bistveno.

10.Migranti

10.1Ocenjuje se, da je po vsem svetu približno 231 milijonov migrantov. Pri migracijah so posamezniki zaradi socialno-ekonomskih in političnih dejavnikov izjemno izpostavljeni okužbi z virusom HIV, v nekaterih državah pa so migracije celo opredeljene kot največji dejavnik tveganja okužbe z njim. Migranti se vsakodnevno srečujejo z ovirami, ki jim otežujejo dostop do storitev zdravstvenega in socialnega varstva. Okužbi z virusom HIV so zelo izpostavljeni zlasti zaradi socialne izključenosti.

10.2Več kot tretjina novih okužb z virusom HIV v EU se diagnosticira migrantom 8 . Čeprav se to število zmanjšuje, polovica migrantov, ki prejmejo diagnozo okužbe z virusom HIV, prihaja iz držav, kjer je bolezen endemična (na primer držav podsaharske Afrike), kar kaže na okužbe, ki izvirajo iz njihove izvorne celine. Povečuje se tudi število dokazov, da se velik delež oseb okuži po migraciji v državi gostiteljici 9 . Poleg tega ne bi smeli podcenjevati možnosti okužbe med začasnimi obiski v izvorni državi.

10.3Velik delež tujcev, okuženih z virusom HIV, predstavljajo ženske. Delež žensk z novo diagnozo okužbe z virusom HIV med državljani EU znaša 16 %, med tujci, zlasti afriškimi ženskami, pa je ta delež večji, in sicer 40 %.

10.4V poročilu Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC), objavljenem leta 2017 (ki je bilo v celoti osredotočeno na vprašanje migrantov, okuženih z virusom HIV), je ugotovljeno, da imajo tujci v Evropi težave pri dostopu do preventivnih storitev v zvezi z virusom HIV in do testiranja nanj. Kot glavni oviri sta navedeni stigmatizacija in diskriminacija, zlasti do posameznikov iz držav z veliko razširjenostjo okužbe (vključno s stigmatizacijo in diskriminacijo s strani zdravstvenih delavcev). Zato tujci, okuženi z virusom HIV, diagnozo prejmejo pozneje kot evropski državljani, in sicer ko že imajo simptome imunske pomanjkljivosti. Po diagnozi imajo tujci, zlasti tisti, ki nimajo dovoljenja za zakonito prebivanje, tudi težave pri dostopu do zdravljenja. Petnajst držav tujcem ne zagotavlja ustreznega protiretrovirusnega zdravljenja, s čimer te države ne izpolnjujejo zavez iz Dublinske konvencije iz leta 2004 za boj proti diskriminaciji in kršitvam pravic najšibkejših in najranljivejših skupin prebivalstva, ki so že od nekdaj manj zaščitene.

V Bruslju, 31. maja 2023

Cinzia DEL RIO
predsednica strokovne skupine za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo

_____________

(1)      Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni, Operational considerations for the provision of the HIV continuum of care for refugees from Ukraine in the EU/EEA (Operativni vidiki zagotavljanja neprekinjene oskrbe beguncem iz Ukrajine v EU/EGP, ki so okuženi z virusom HIV), 5. julij 2022, Stockholm: ECDC, 2022.

(2)      Leta 2016 so svetovni voditelji podpisali politično deklaracijo Združenih narodov o odpravi aidsa, v kateri so priznali bistveno vlogo skupnosti pri zagovorništvu, sodelovanju pri usklajevanju odzivov na aids in zagotavljanju storitev. Poleg tega so priznali, da je treba okrepiti odzivanje skupnosti na okužbe z virusom HIV, in se zavezali, da bodo do leta 2030 vsaj 30 % storitev vodile skupnosti.

(3)      Čeprav je EU Istanbulsko konvencijo podpisala leta 2017, je nekatere države članice še vedno niso ratificirale.

(4)      Predpisi so pogosto še iz zgodnjih let epidemije virusa HIV, ko še ni bilo veliko znanja o njegovem prenosu in zdravljenje še ni bilo na voljo.

(5)      Kot je navedeno v členu 25 Splošne deklaracije človekovih pravic in členu 35 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

(6)      Tveganje okužbe z virusom HIV je za moške, ki imajo spolne odnose z moškimi, sicer večje po vsem svetu, vendar se stopnje okužbe med geografskimi območji razlikujejo: v tej skupini prebivalstva so zabeležili 50 % vseh novih primerov okužbe z virusom HIV v Severni Ameriki in zahodni Evropi, 47 % v Latinski Ameriki, 20 % v vzhodni Evropi, Aziji, na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, ter 12 % v Afriki.

(7)      V zahodni Evropi se je med letoma 2010 in 2014 število oseb s potrjeno okužbo z virusom HIV v populaciji moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, povečalo za skoraj 20 %. Pri moških v Italiji se večina novih diagnoz okužbe z virusom HIV pojavlja v populaciji moških, ki imajo spolne odnose z moškimi.

(8)      Delež migrantov med novodiagnosticiranimi primeri okužbe z virusom HIV je v posameznih državah različen, in sicer od 70 % v Luksemburgu in na Švedskem do 5 % v nekaterih vzhodnih državah, kot so Poljska, Litva in Romunija. V več kot 10 državah je ta delež večji od 50 %.

(9)      Po ocenah lahko znaša delež okužb z virusom HIV po migraciji od najmanj 2 % med migranti iz podsaharske Afrike, ki se priselijo v Švico, pa do 62 % med temnopoltimi moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, s Karibov, ki migrirajo v Združeno kraljestvo.