19.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/1

—

ob upoštevanju ustanovnega akta parlamentarne skupščine Euronest z dne 3. maja 2011,

—

ob upoštevanju sklepov z vrhovnega srečanja vzhodnega partnerstva, ki je potekalo v Pragi 7. maja 2009, in z vrhovnega srečanja, ki je potekalo 29. in 30. septembra 2011 v Varšavi,

—

ob upoštevanju členov 8 in 49 Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju svežnja ukrepov na področju evropske sosedske politike z dne 20. marca 2013, vključno s poročilom o napredku za leto 2012 ter priporočili za ukrepe v zvezi z Armenijo, Azerbajdžanom, Gruzijo, Moldavijo in Ukrajino,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o vzhodnem partnerstvu z dne 18. februarja 2013,

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 17. novembra 2011 (P7_TA(2011)0514), ki vsebuje priporočila Parlamenta Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje zadeve (ESZD) za pogajanja o pridružitvenem sporazumu med EU in Gruzijo,

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 22. oktobra 2009 (P7_TA(2009)0056) o krepitvi demokracije v zunanjih odnosih EU,

—

ob upoštevanju resolucij Evropskega parlamenta z dne 7. aprila 2011 (P7_TA(2011)0153) o pregledu evropske sosedske politike – vzhodna dimenzija in o odnosih EU z Republiko Armenijo, Republiko Azerbajdžanom, Republiko Belorusijo, Gruzijo, Republiko Moldavijo in Ukrajino,

—

ob upoštevanju skupnih sporočil visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Komisije z dne 25. maja 2011 z naslovom „Nov odziv na spreminjajočo se soseščino“, in z dne 20. marca 2013 z naslovom „Evropska sosedska politika: na poti k močnejšemu partnerstvu“,

—

ob upoštevanju Evropske varnostne strategije in nacionalnih varnostnih strategij vzhodnoevropskih partnerskih držav,

—

ob upoštevanju komemorativne deklaracije Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) iz Astane decembra 2010 z naslovom „Na poti k varnostni skupnosti“ in sklepa ministrskega sveta OVSE z dne 7. decembra 2012 o procesu OVSE Helsinki + 40,

—

ob upoštevanju večletnega okvirnega programa Instrumenta za stabilnost za obdobje 2012–2013,

—

ob upoštevanju priprav na podpis pridružitvenega sporazuma med EU in Ukrajino in dobrega napredka dvostranskih pogajanj za nov pridružitveni sporazum med EU in Republiko Armenijo, Republiko Azerbajdžanom, Gruzijo in Republiko Moldavijo,

—

ob upoštevanju svoje Resolucije o izzivih za prihodnost demokracije, vključno z vprašanjem svobodnih in neodvisnih medijev v državah vzhodnega partnerstva in državah EU, ki je bila sprejeta na srečanju Parlamentarne skupščine Euronest v Bakuju 3. aprila 2012;

A

ker imajo EU in vzhodnoevropske partnerske države skupni bistveni interes zagotavljanja miru in večje varnosti v evropski vzhodni soseščini, kar je temeljni pogoj za razvoj, blaginjo in dolgoročno stabilnost v tej regiji;

B.

ker je bilo vzhodno partnerstvo zastavljeno kot skupno prizadevanje Evropske unije in vzhodnoevropskih partnerjev z glavnim ciljem pospešiti politično združevanje in podpirati gospodarsko povezovanje na podlagi diferenciacije, odgovornosti in skupnega lastništva; ker EU in njene vzhodnoevropske partnerice trenutno kažejo različne ravni želja po tesnejših odnosih z EU, od želje po članstvu v EU do okrepljenega sodelovanja; ker EU v zvezi s tem priznava želje svojih vzhodnoevropskih partnerskih držav na podlagi njihovih ambicij in zmožnosti izpolnjevanja zavez, ki izhajajo iz tega, vključno z zavezami, ki temeljijo na členu 49 Pogodbe o Evropski uniji;

C.

ker se EU in vzhodnoevropske partnerske države strinjajo, da regionalno varnost najbolj ogrožajo izzivi, kot so neuspel prehod na demokracijo, regionalni konflikti, nevarnost širjenja orožja za množično sodelovanje, nezakonita trgovina z orožjem in ljudmi, ter terorizem in organizirani kriminal, čeprav se njihovi pogledi na ta vprašanja morda razlikujejo;

D.

ker so cilji, kot so demokracija, spoštovanje človekovih pravic, dobro upravljanje in varnost, medsebojno povezani; ker nezadovoljstvo v družbi, revščina, neenakost, navzkrižja interesov, korupcija in kratkovidni populizem lahko sprožijo politične nemire;

E.

ker so kljub odpravi razmejitev, ki so med hladno vojno razdeljevale Evropo, nastale nove razpoke, ki ločujejo vzhodnoevropsko regijo, večinoma kot posledica nerešenih konfliktov zaradi separatizma, izzvanega iz tujine;

F.

ker je naraščajoče neravnotežje med vojaškimi zmogljivostmi splošna značilnost vojaških razmer v vzhodnoevropski regiji;

G.

ker splošno razširjeno tihotapljenje in hramba nezakonitega orožja ogrožata varnost nekaterih vzhodnoevropskih držav in ozemelj, zlasti v državah, v katerih konflikti niso bili rešeni;

H.

ker nerešeni konflikti ovirajo gospodarski, družbeni in politični razvoj udeleženih držav ter regionalno sodelovanje, stabilnost in varnost, spodkopavajo demokracijo v teh državah in preprečujejo, da bi se vzhodno partnerstvo v celoti razvilo; ker je treba zlasti obstoječe konflikte med ustanovnimi članicami vzhodnega partnerstva rešiti miroljubno in konstruktivno v duhu dobrih sosedskih odnosov, da bi utrli pot pristnemu procesu tesnejšega evropskega sodelovanja; ker bi v zvezi s tem morebitna večstranska razsežnost vzhodnega partnerstva lahko zagotovila dodaten okvir za pospešitev prizadevanj za mediacijo, medsebojno razumevanje, izgradnjo zaupanja in rešitev sporov;

I.

ker so voditelji v EU večino pozornosti posvetili političnim dogodkom v južnem sosedstvu EU, ki so sledili arabski pomladi, in odziv na varnostna vprašanja v vzhodnoevropski soseski ni bila prednostna naloga;

J.

ker se nekatere vzhodnoevropske partnerske države kljub temu, da ima večina teh držav skupno zgodovinsko dediščino in skupno željo, da bi s svojimi sosedi oblikovale odnose v obojestransko korist na podlagi zaupanja, spopadajo z med seboj tesno prepletenimi konflikti, ki izhajajo iz nezaupanja, jezikovnih in kulturnih razhajanj ali političnih sporov, in so se v obdobju Sovjetske zveze še poglobili; ker so ti konflikti vir nestabilnosti in negotovosti ter ovirajo politične reforme in gospodarski razvoj celotne regije;

K.

ker je izbruh nerešenih konfliktov v vzhodnoevropski regiji po razpadu Sovjetske zveze vodil do zaprtja meja, zaradi česar prebivalstvo ni moglo uživati koristi gospodarskih in družbenih izmenjav, propadli pa so tudi poskusi, da bi razvili medkulturni dialog in medsebojno razumevanje med narodi;

L.

ker si EU dejavno prizadeva za rešitev nerešenih konfliktov v vzhodnoevropski regiji, saj sopredseduje ženevskim pogovorom za mir in stabilnost v Gruziji, in kot opazovalka sodeluje pri formatu pogajanj 5 + 2 o konfliktu v Pridnestrju, medtem ko je Francija ena od treh držav, ki sopredsedujejo skupini OVSE iz Minska o spopadih v Gorskem Karabahu. ker je EU v skupnem sporočilu z dne 25. maja 2011 z naslovom „Nov odziv na spreminjajočo se soseščino“ izjavila, da namerava bolj sodelovati pri reševanju nerešenih konfliktov, zlasti s povečanjem podpore obstoječim pogajalskim okvirom; ker je bila lani ustanovljena Evropska ustanova za demokracijo, da bi zagotovili hitro in prilagodljivo podporo tistim, ki si prizadevajo za demokratične spremembe;

M.

ker je Ruska federacija glavni igralec v dolgotrajnih konfliktih, saj je zasedla območje Chinvalija in Abhazije v Gruziji, je vojaško prisotna v separatističnih predelih Republike Moldavije, in ima politični in gospodarski vpliv v celotni vzhodnoevropski regiji; ker v nasprotju s tem EU na tem območju sodeluje z dvema civilnima misijama, ki potekata v okviru skupne varnostne in obrambne politike (SVOP) EU, in sicer z misijo Evropske unije za pomoč na meji v Moldaviji in Ukrajini (EUBAM) in misijo Evropske unije za nadzor v Gruziji (EUMM);

N.

ker Ukrajina in Republika Moldavija sodelujeta v partnerstvih z EU v okviru SVOP EU; ker je Ukrajina edina vzhodnoevropska partnerica, ki je doslej na podlagi okvirnega sporazuma z EU, ki je omogočil hitro sodelovanje njenih vojaških sil, prispevala k misijam in operacijam SVOP EU; ker sta EU in Republika Moldavija v procesu ratifikacije podobnega okvirnega sporazuma;

O.

ker imajo nekatere države koristi od uporabe načela več za več v obliki večje finančne pomoči, kar odraža sistematično uporabo večjega političnega pogojevanja in hitrost reform v treh vzhodnoevropskih partnerskih državah;

P.

ker so vzhodnoevropske partnerske države na podlagi skupnih interesov vzpostavile dolgoročno sodelovanje z Organizacijo Severnoatlantske pogodbe (Nato); ker so odnosi med Natom in Republiko Armenijo, Republiko Azerbajdžanom, Gruzijo, Republiko Moldavijo in Ukrajino prispevali k demokratičnim, institucionalnim in obrambnim reformam na nacionalni ravni in k sodelovanju v operacijah v podporo miru pod vodstvom Nata;

Q.

ker so nevarnost kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih snovi, nezakonito širjenje orožja in organizirani kriminal še vedno pomembna vprašanja za regionalno varnost, saj so zaloge orožja in streliva iz hladne vojne ogromne;

R.

ker nadaljevanje nerešenih ozemeljskih konfliktov, pomanjkanje nepristranosti in neodvisnosti ter neučinkovitost sodstva in organov pregona, notranji politični spori in prepletanje zasebnih interesov in javnih zadev nudijo plodna tla za organizirani kriminal;

S.

ker bi morali v okviru vzhodnega partnerstva ustvariti velikanski potencial za povezavo med EU in vzhodnoevropskimi partnerskimi državami ter medsebojno koristne obete s podpiranjem in razvijanjem pomembnih dejavnosti in projektov, natančneje na področju energetske varnosti, povečanjem raznovrstnosti dobave in energetskih preskrbovalnih poti (južni koridor) in trgovinskim in gospodarskim povezovanjem, kar bi moralo biti eden od instrumentov za poglobitev varnosti in miru;

T.

ker naravne in druge nesreče veljajo za splošno grožnjo v celotni vzhodnoevropski regiji, ki je izpostavljena potresom, ekstremnim vremenskim pogojem, hidro-geološkim pojavom, kot so poplave in suše, ter urbanim in industrijskim nesrečam;

1.

poudarja, da je prepričan, da EU in vzhodnoevropske partnerske države nosijo skupno politično odgovornost za spodbujanje miru in varnosti po celotnem evropskem kontinentu s premagovanjem dolgoletnih zgodovinskih razhajanj in poudarjanjem skupnih vrednot;

2.

meni, da varnostni izzivi v vzhodnoevropski regiji izvirajo iz neuravnoteženega in nedokončanega prehoda na demokracijo, notranjega separatizma in zunanjih groženj, ki terjajo usklajen odziv in poglobljeno sodelovanje med državami v tej regiji in velesilami v soseščini na podlagi medsebojnega spoštovanja in zaščite svojih nacionalnih interesov;

3.

poudarja, da vzhodno partnerstvo zagotavlja edinstven večstranski okvir za poglobitev dialoga in sodelovanja glede vprašanj regionalne varnost v skupini držav, ki so zavezane vrednotam in načelom svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravne države, kot opredeljuje skupna izjava z vrhunskega srečanja vzhodnega partnerstva v Varšavi septembra 2011;

4.

poudarja, da prihajajoče vrhunsko srečanje vzhodnega partnerstva v Vilni ponuja najboljšo priložnost, da se poudari možnost pristopa EU za najambicioznejše vzhodnoevropske partnerske države, na podlagi njihovih želja po pristopu in njihove zavezanosti k spodbujanju skupnih evropskih vrednot in načel;

5.

poudarja, da so okrepitev demokracije, pravne države, spoštovanja človekovih pravic, manjšinskih pravic in temeljnih svoboščin, ter resnična neodvisnost in učinkovitost sodstva, nedopustnost selektivne pravice, vključno s prepovedjo podžiganja napadov na politične nasprotnike s sovražnim govorom in drugimi izzivalnimi dejanji, bistvenega pomena za oblikovanje pogojev, potrebnih za trajno varnost v vzhodnoevropski regiji, in izgradnjo dolgoročnega zaupanja ljudi v državne institucije; v zvezi s tem poziva vzhodnoevropske partnerske države, naj povečajo preglednost, odgovornost in demokratični nadzor nad organi pregona; poudarja, da sta dosledno spoštovanje pravne države in ustavnega reda bistvena za čas po volitvah;

6.

meni, da so reforma državnih institucij na osnovi demokratičnih načel in pravne države, okrepitev svobode izražanja in mnenja, ter pluralizem in neodvisnost medijev, zagotovitev zanesljivega, svobodnega in poštenega volilnega procesa, vključujoč dialog z opozicijo, ustrezno neodvisno sodstvo, preprečevanje zlorabe moči in boj proti korupciji, kritični dejavniki za zmanjšanje tveganja izbruha političnih konfliktov; meni, da razvoj dobrega upravljanja in proces demokratičnega sprejemanja odločitev pozitivno vplivata na politične voditelje v njihovem dialogu z družbo in odločitve glede varnostnih vprašanj;

7.

pozdravlja nedavne spremembe ustave v Gruziji, da bi še bolj uravnotežili izvršno in zakonodajno vejo oblasti;

8.

poziva k sprejetju celostne protidiskriminacijske zakonodaje; meni, da je zaščita človekovih pravic in pravic manjšin temeljna evropska vrednota, zato je treba preprečiti vsako ogrožanje ali kršenje teh pravic, saj je to lahko dejavnik tveganja za destabilizacijo in negotovost; poudarja, da je svoboden javni prostor ključen element vsake odgovorne družbe in temeljni pogoj za mirno reševanje političnih konfliktov; zato obsoja poskuse omejevanja svobode izražanja novinarjev, disidentov, zagovornikov človekovih pravic in civilne družbe;

9.

meni, da je močna in dinamična civilna družba ključni dejavnik, ki omogoča demokratični napredek in boljšo zaščito človekovih pravic; poziva vzhodnoevropske partnerske države, naj odpravijo neupravičene pravne in upravne omejitve, ki omejujejo univerzalne pravice do zbiranja in združevanja, in zagotovijo, da bodo zagovorniki človekovih pravic uživali celotno civilno in sodno zaščito, in da ne bodo odrinjeni na rob družbe;

10.

poziva vzhodnoevropske partnerske države, naj začnejo ali nadaljujejo gospodarske reforme, da bi končali prehod v dobro delujoče in rastoče tržno gospodarstvo, ter ustvarili pogoje za blaginjo, trajnostni razvoj ter socialno in regionalno kohezijo; poudarja, da je zmanjšanje revščine, socialne izključenosti in neenakosti bistvenega pomena za uspeh teh reform in povečanje zaupanja vanje ter za zmanjšanje tveganj družbenih nemirov, ki jih netijo skrajneži in radikalne skupine;

11.

poziva EU in vzhodnoevropske partnerske države, naj na vrhunskem srečanju vzhodnega partnerstva, ki bo jeseni leta 2013 v Vilni, dajo nov zagon skupnim prizadevanjem za spodbujanje demokracije ter socialnih in gospodarskih reform v vzhodnoevropski regiji; v povezavi s tem pričakuje, da bodo EU in vzhodnoevropske partnerske države, ki so zelo napredovale pri pogajanjih, do vrhunskega srečanja podpisale ali parafirale pridružitvene sporazume, vključno z razvitimi in celovitimi prostotrgovinskimi območji; glede tega poziva vse udeležene partnerje, naj že zgodaj začnejo razpravljati o teritorialni uporabi pridružitvenih sporazumov;

12.

podpira pristop EU k vzhodnoevropskim partnerskim državam, ki temelji na vzajemni odgovornosti in načelu več za več, in partnerje spodbuja, naj nadaljujejo potrebne politične reforme, da bi izpolnili skupne cilje vzhodnega partnerstva in zagotovili politično stabilnost in varnost; ugotavlja, da kot je bilo potrjeno v skupnem sporočilu Komisije in podpredsednice/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 20. marca 2013 z naslovom: „Evropska sosedska politika: na poti k močnejšemu partnerstvu“, načelo več za več pomeni naraščajočo potrebo za diferenciacijo političnega odziva EU, na podlagi ambicij in uspešnosti vsake posamezne partnerske države;

13.

je zaskrbljen zaradi nevarnosti povečevanja vojaških zmogljivosti v vzhodnoevropski regiji, ki odvrača sredstva od gospodarskega in človeškega razvoja; priporoča, da države članice EU in vzhodnoevropske partnerske države članice pregledajo svojo izvozno-uvozno politiko v regiji, povezano z orožjem, da bi dosegle dogovor o razorožitvi in demilitarizaciji konfliktnih območij, glede na napredek, ki so ga posamezne partnerske države dosegle pri prehodu na demokracijo, izgradnji institucij in spoštovanju človekovih pravic;

14.

priznava poseben pomen energetske varnosti za splošno varnost območja vzhodnega partnerstva; zato podpira izgradnjo varne in vključujoče energetske infrastrukture, kot je južni plinski koridor, ki bo pozitivno vplivala na varnost, gospodarski razvoj in dolgoročno stabilnost regije;

15.

poudarja, da je ohranjanje nespremenjenega stanja v nerešenih konfliktih v vzhodnoevropski regiji nesprejemljivo, saj to pomeni tveganje nadaljnjega stopnjevanja napetosti in obnovitve sovražnosti v obliki oboroženih spopadov; opozarja, da bi oboroževalna tekma samo še povečala nevarnosti, ki pretijo regionalni varnosti; pozdravlja delovanje EU, ki odraža celostni pristop EU na tem območju, saj obravnava vprašanja varnosti, pravne države in civilnega kriznega upravljanja; poudarja, da je zagotavljanje stabilnosti in mirnega reševanja konfliktov v skupnem interesu EU in vzhodnoevropskih partnerskih držav, in te države poziva, naj spodbujajo in vzpostavijo okoliščine, ki bodo pripomogle k napredku pri reševanju konfliktov, ter spodbuja izvajanje dejavnosti izgradnje miru, povezane s podporo;

16.

poudarja, da je EU odgovorna za to, da prispeva k reševanju konfliktov, tako da podpira dialog med stranmi ter izvaja programe in uporablja orodja za preoblikovanje konfliktov; poudarja vlogo posebnega predstavnika EU za južni Kavkaz in krizo v Gruziji, ki si prizadeva za mirno rešitev dolgotrajnih konfliktov, in podpira podaljšanje njegovega mandata na čas po 30. juniju 2013; izreka pohvalo misijam EUBAM in EUMM, ker se je z njima povečala varnost in sta pripomogli k izgradnji čezmejnega zaupanja v Republiki Moldaviji in Gruziji; priporoča, naj EU podaljša mandat EUBAM in EUMM in poveča njuno učinkovitost; poziva vse vpletene strani, naj še naprej sodelujejo v okviru evropskega partnerstva za mirno rešitev konflikta zaradi Gorskega Karabaha, programa civilne družbe, ki ga financira EU, in katerega druga faza se je začela novembra 2012;

17.

ugotavlja, da Ruska federacija zaradi svojega političnega in gospodarskega vpliva ter neposrednega vojaškega sodelovanja v vseh dolgotrajnih konfliktih igra pomembno vlogo v vzhodnoevropski regiji; poziva ruske oblasti, naj ta vpliv uporabijo konstruktivno in pri tem v celoti upoštevajo suverenost držav v tej regiji, ter se vzdržijo dejavnosti, ki bi ogrozile regionalno stabilnost; ponovno poudarja, da bi že dogovorjen umik tujih ruskih vojaških enot iz predelov Republike Moldavije in Gruzije, ki se želijo odcepiti, pomenil velik korak k mirni rešitvi konflikta;

18.

poziva Rusko federacijo, naj spoštuje suverenost, ozemeljsko celovitost in nedotakljivost mednarodno dogovorjenih mej Gruzije; v zvezi s tem poziva Rusko federacijo, naj zagotovi brezpogojno izvajanje sporazuma o prekinitvi ognja iz leta 2008, naj umakne svoje vojaške sile iz gruzijskih ozemelj, naj EUMM omogoči neoviran dostop do območja Chinvalija in Abhazije v Gruziji, in prekliče svojo odločitev, da bo priznala neodvisnost teh območij od Gruzije;

19.

poziva Rusko federacijo, naj izpolni zaveze, ki jih je sprejela ob vstopu v Svet Evrope leta 1996, in kasneje leta 1999 na vrhunskem srečanju OVSE v Istanbulu glede Pridnestrja, in priporoča, naj se obstoječe mirovne sile, ki se nahajajo na ozemlju Republike Moldavije, nadomestijo z mednarodno civilno misijo, katere legitimnost bodo priznale strani, vpletene v konflikt v Pridnestrju; odločno poziva ruske oblasti, naj se vzdržijo političnih in diplomatskih ukrepov, ki bi zmotili proces reševanja in ovirali pozitivne, ciljno naravnane dogovore;

20.

meni, da ni nobene alternative za mirno rešitev konflikta v Gorskem Karabahu in izraža svojo polno podporo nizu madridskih načel: obžaluje, da delo sopredsedujočih skupine OVSE iz Minska, ki temelji na načelih mednarodnega prava, ki je zapisano v Ustanovni listini OZN, Helsinški sklepni listini in okviru OVSE, doslej še ni prineslo konkretnih rezultatov, in poziva k bolj učinkovitemu in močnejšemu sodelovanju s strani EU; poziva vse zadevne strani, naj povečajo svoja prizadevanja in zavezanost, saj skupina OVSE iz Minska dve desetletji po svoji ustanovitvi še vedno ni dosegla odločilnega napredka; poziva sprti strani, Armenijo in Azerbajdžan, naj bosta konstruktivni v pogajanjih;

21.

poziva EU, naj poveča prizadevanja in se zelo dejavno udeležuje procesa mediacije za mirno rešitev dolgotrajnih konfliktov v okvirih, kjer je EU že prisotna; poudarja, da je dejavna mediacija s strani EU pri reševanju konfliktov bistvena za varnost in dolgoročno stabilnost vzhodnoevropske regije in temeljni pogoj za uspeh evropske sosedske politike; posebnega predstavnika EU za južni Kavkaz in krizo v Gruziji poziva, naj s pomočjo praktičnih ukrepov, kot so izgradnja zmogljivosti, pomoč pri doseganju dogovorov med stranmi, krepitvijo javne podpore in povečevanjem sodelovanja civilne družbe, tudi v prihodnje sodeluje pri reševanju konfliktov v južnem Kavkazu;

22.

poziva vse udeležene strani, naj dejavno sodelujejo s pridnestrsko stranjo, da bi čim prej prišli do vizije skupne prihodnosti, sprejemljive za obe strani, in naj se v skladu s tem dogovorijo o osnovnih parametrih rešitve; v zvezi s tem pozdravlja dogovor iz januarja 2012 o pristopu k reševanju praktičnih vprašanj„z majhnimi koraki“, ki so za navadne državljane bistvenega pomena;

23.

opozarja na sedanjo namero Evropskega parlamenta, da spodbudi določitev Evropske strategije pomorske varnosti, in ugotavlja, da bi bila taka strategija koristna za rešitev dolgotrajnih konfliktov, če bo vsebovala visoko zastavljen načrt za Črno morje;

24.

poziva EU, vzhodnoevropske partnerice in zadevne regionalne akterje, naj okrepijo politični dialog in predlagajo ukrepe za izgradnjo zaupanja v vzhodnoevropski regiji, da bi določili skupna načela ter načrt za okrepitev varnosti in iskanje poti za rešitev konfliktov; v zvezi s tem poziva ukrajinsko predsedstvo OVSE v letu 2013, naj uresniči visoko zastavljen načrt in zagotovi sodelovanje vseh vzhodnoevropskih partnerskih držav v različnih dialogih EU, vključno z dialogom o človekovih pravicah, da bi dosegli napredek pri procesu mirnega reševanja še nerešenih konfliktov;

25.

poziva EU in vzhodnoevropske partnerske države, naj nadgrajujejo regionalne večstranske programe, določijo spodbude za regionalno sodelovanje in si bolj prizadevajo za čezmejne projekte za vzpostavljanje in spodbujanje zaupanja med narodi, pri čemer naj posebno pozornost posvetijo ukrepom za preoblikovanje konfliktov ter prispevku k prenovi in družbenem razvoju v regijah, ki so jih prizadeli konflikti, tako da spodbujajo trgovino, potovanja in naložbe;

26.

poudarja, da je potreben dvostranski razvoj trgovine, gospodarskega povezovanja in infrastrukture med vzhodnoevropskimi partnerskimi državami;

27.

poziva vzhodnoevropske partnerske države, naj izvajajo kakovostne izobraževalne programe, ki bodo pomagali izkoreniniti etnično, teritorialno ter versko sovraštvo in sovražnost, in okrepiti pravice manjšin; meni, da je treba okrepiti medkulturni in medverski dialog, da bi med vzhodnoevropskimi partnerskimi državami vzpostavili medsebojno razumevanje, spoštovanje in strpnost; v zvezi s tem poudarja pomen močne in dejavne civilne družbe, ki lahko okrepi ta dialog, in pripomore k navezovanju medčloveških stikov čez meje in linije konfliktov; poziva forum civilne družbe v okviru vzhodnega partnerstva, naj še naprej sodeluje pri izvajanju večstranskih in dvostranskih dejavnosti vzhodnega partnerstva in si pri tem prizadeva za izpolnitev tega cilja;

28.

forumu civilne družbe v okviru vzhodnega partnerstva priporoča, naj da pobudo za programe usposabljanja medijev v sodelovanju evropskimi profesionalnimi novinarskimi organizacijami, s katerimi bi premagovali medsebojno sovraštvo in sovražni govor, ter zagotavljali profesionalne standarde pri poročanju o medetničnih odnosih, ter prosi za podporo neodvisne možganske truste, ki sodelujejo pri razvoju modelov, naj poskrbijo za varnost ter za reševanje in preprečevanje konfliktov;

29.

potrjuje, da nerešeni konflikti lahko med prebivalci spodbujajo občutke krivice in frustracijo; državnim funkcionarjem in političnim voditeljem v vzhodnoevropskih partnerskih državah priporoča, naj takih trendov v javnem mnenju ne izkoriščajo za notranje politične kampanje, saj to lahko le podžiga antagonizem in stopnjuje napetosti;

30.

poudarja, da so mednarodne organizacije in partnerstva imele bistveno vlogo pri reševanju regionalnih varnostnih izzivov in oblikovanju pristopa k varnosti v duhu sodelovanja, ki zajema politične in vojaške razsežnosti; v zvezi s tem poziva k tesnejšemu političnemu sodelovanju z Rusko federacijo, da bi poiskali trajne rešitve za regionalne varnostne izzive, vključno z dolgotrajnimi konflikti;

31.

poziva države članice EU in zadevne vzhodnoevropske partnerske države, naj okrepijo dialog o varnostnih vprašanjih v okviru obstoječih okvirov EU, Natovega Evroatlantskega partnerskega sveta, OVSE in Sveta Evrope, in priporoča, naj svoje delo usklajujejo, da bi lahko učinkoviteje delali na terenu, prihranili sredstva in vzpostavili programe, prilagojene posameznim potrebam sodelujočih držav; zlasti meni, da bi države članice EU in Nata morale združiti sredstva in utrditi sodelovanje z vzhodnoevropskimi partnerskimi državami v okviru SVOP in Natovega programa Partnerstvo za mir;

32.

potrjuje vrednost in dosežke sodelovanja med EU, Ukrajino in Republiko Moldavijo v okviru SVOP EU, ki je pripomoglo k sklepanju varnostnih sporazumov in okvirov za misije in operacije kriznega upravljanja pod vodstvom EU; poziva države članice, naj ustrezno upoštevajo načrte vzhodnoevropskih partnerskih držav, ki želijo povečati svoje zmogljivosti, da bi lahko okrepile sodelovanje v okviru formata SVOP, in priporoča tesnejše sodelovanje s pobudami, ki podpirajo izgradnjo zmogljivosti in usposabljanje nacionalnega osebja v varnostnem in obrambnem sektorju;

33.

pozdravlja sklep Ministrskega sveta OVSE z dne 7. decembra 2012 o začetku procesa Helsinki +40, s katerim naj bi zagotovili politični zagon prizadevanjem za varnostno skupnost in strateški načrt za okrepitev sodelovanja v OVSE do leta 2015, kar bo obeležilo 40. letnico podpisa Helsinške sklepne listine;

34.

spodbuja EU in ostale zadevne mednarodne organizacije ter ključne partnerje, naj izdelajo načrte pokonfliktne obnove, ki bi lahko nadalje spodbudili reševanje konfliktov, saj bi prikazali oprijemljive koristi mirne rešitve;

35.

poudarja, da je treba oživiti in razširiti sodelovanje na področju razoroževanja, regulacije trgovine z orožjem, nadzora konvencionalnega orožja in boja proti nezakoniti trgovini z orožjem; v ta namen priporoča, da EU in vzhodnoevropske partnerske države pregledajo, ali spoštujejo mednarodne sporazume, zlasti Pogodbo o konvencionalnih oboroženih silah v Evropi, in tudi v prihodnje spodbujajo splošno pogodbo o trgovini z orožjem, ter sodelujejo pri dialogu za nadaljnji razvoj sodelovanja pri razoroževanju in nadzoru orožja; poudarja bistven pomen zaustavitve oborožitvene tekme;

36.

poziva EU, naj okrepi programe sodelovanja, namenjene vzhodnoevropskim partnerskim državam, in poveča sredstva, namenjena tem programom v okviru Instrumenta stabilnosti EU, da bi zmanjšali nevarnost zaradi kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih snovi in širjenja orožja za množično uničevanje ter s tem povezanega tehnološkega strokovnega znanja;

37.

poudarja, da je reforma javne uprave, sodstva in organov pregona v vzhodnoevropskih partnerskih državah bistvena za napredek pri boju proti organiziranemu kriminalu, korupciji, kibernetskemu kriminalu, pranju denarja in terorizmu; poziva vzhodnoevropske partnerske države, naj pristopijo k ambicioznemu načrtu za zagotavljanje neodvisnosti sodstva oziroma naj nadaljujejo izvajanje tega načrta, in naj z EU tudi v prihodnje sodelujejo na področju izvrševanja zakonodaje in carinske uprave, da bi povečale zaupanje javnosti v te institucije;

38.

poziva EU in vzhodnoevropske partnerske države, naj nadgrajujejo in tudi po letu 2014 s krepitvijo odpornosti, pripravljenosti in odziva na naravne in druge nesreče držav izvajajo vodilno pobudo vzhodnega partnerstva za preprečevanje naravnih in drugih nesreč ter pripravljenosti in odziva nanje, katere glavni cilj je prispevati k miru, stabilnosti, varnosti in blaginji držav vzhodnega partnerstva in zaščititi okolje, prebivalstvo, kulturno dediščino, vire in infrastrukturo v tej regiji;

39.

poudarja pomen energetske varnosti pri oblikovanju varnega okolja v tej regiji; poziva k nadaljnjim prizadevanjem za povezovanje energetskih trgov EU in vzhodnoevropskih partnerskih držav, poudarja pomen južnega plinskega koridorja in vodilnih energetskih projektov čez Kaspijsko in Črno morje v okviru te pobude, da bi se zmanjšala odvisnost od uvoza energije od dobaviteljev, ki prevladujejo na trgih, in poziva EU, naj omogoči in spodbuja večjo raznovrstnost dobave plina, kar bo EU in vzhodnoevropske partnerske države spodbudilo k tesnejšemu sodelovanju in povezovanju;

40.

poziva h krepitvi regionalnega sodelovanja in dobrih sosedskih odnosov in pomoči pri razvoju regionalnih sinergij in odzivov na specifične geografske, gospodarske, varnostne, okoljske in družbene izzive v vzhodnoevropskih partnerskih državah, ter pri odnosih z EU; v zvezi s tem poziva k poglobljenemu sodelovanju pri sektorskih politikah, kot so izobraževanje, mladi, migracije, zdravstvo in promet;

41.

priporoča, naj vzhodnoevropske partnerske države poglobijo sodelovanje pri upravljanju meja in migracijskih tokov v tej regiji, in v ta namen uskladijo ali določijo skupne standarde z EU, ter se borijo proti trgovini z ljudmi, pri tem pa zagotovijo spoštovanje migrantov;

42.

poziva svoje sopredsednike, naj to resolucijo posredujejo predsedniku Evropskega parlamenta, Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za južni Kavkaz, Evropski službi za zunanje delovanje, vladam in parlamentom držav članic EU, vzhodnoevropskim partnerskim državam in Ruski federaciji.

19.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/10

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 25. maja 2011 z naslovom „Nov odziv na spremembe v sosedstvu“ (COM(2011)0303),

—

ob upoštevanju razvoja evropske sosedske politike od leta 2004, zlasti poročil Komisije o napredku na področju njenega izvajanja,

—

ob upoštevanju akcijskih načrtov, sprejetih z Armenijo, Azerbajdžanom, Gruzijo in Moldavijo, ter pridružitvenega načrta, sprejetega z Ukrajino,

—

ob upoštevanju sklepov s seje zunanjih ministrov vzhodnega partnerstva z dne 13. decembra 2010,

—

ob upoštevanju skupne izjave z vrhunskega srečanja o vzhodnem partnerstvu, ki je potekalo v Pragi 7. maja 2009, in skupne izjave z vrhunskega srečanja o vzhodnem partnerstvu, ki je potekalo v Varšavi 29. in 30. septembra 2011,

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1638/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o splošnih določbah o ustanovitvi Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva (2) in predloga Evropske komisije Evropskemu parlamentu in Svetu za vzpostavitev evropskega sosedskega instrumenta (3),

—

ob upoštevanju resolucij Evropskega parlamenta z dne 14. decembra 2011 o pregledu evropske sosedske politike (4), z dne 7. aprila 2011 o pregledu evropske sosedske politike – vzhodna dimenzija (5) in z dne 3. julija 2012 o trgovinskih vidikih vzhodnega partnerstva (6),

—

ob upoštevanju resolucije parlamentarne skupščine Euronest, sprejete 3. aprila 2012, o trgovinskih sporazumih med EU in vzhodnoevropskimi partnerskimi državami, vključno z razvitimi in celovitimi prostotrgovinskimi območji, ter pomoči EU na tem področju, ki jo je pripravil njen odbor za gospodarsko povezovanje ter približevanje pravnim sistemom in politikam EU,

—

ob upoštevanju svojega ustanovnega akta z dne 3. maja 2011,

—

ob upoštevanju Poslovnika,

A.

ker je približevanje pravnega reda na gospodarskem področju, čeprav ni samo po sebi cilj, pomemben korak na poti k okrepljenemu gospodarskemu sodelovanju, ki bo koristil vsem državam vzhodnega partnerstva in EU; ker bo uveljavitev zakonodaje in regulativnih sistemov, standardov in metod certificiranja, ki so združljive s tistimi v EU, te države približala tudi standardom in vrednotam EU;

B.

ker bo približevanje ekonomskim standardom EU, doseženo v skladu s cilji v skupnem interesu in posebnostmi posameznih držav, podprlo prizadevanja držav vzhodnega partnerstva za uresničitev uravnotežene in trajnostne rasti, visokih stopenj zaposlenosti in socialne zaščite, ekonomske in socialne kohezije, visokih okoljskih standardov, boljšega življenjskega standarda in boljše kakovosti življenja njihovih državljanov; ker bo zagotovilo tudi pogoje za povečanje konkurenčnosti njihovih gospodarstev, spodbujanje naložb in rast trgovine ter spodbudilo razvoj podjetniškega foruma vzhodnega partnerstva na pobudo foruma v Sopotu leta 2011;

C.

ker na nekaterih področjih ni mogoče določiti ločenih faz približevanja, ker zakonodaja, ki se na to nanaša, predstavlja celoto, zaradi česar sprejetje katerega koli njenega posameznega dela brez preostalih delov ne bi imelo učinka;

D.

ker je to zapleten, dinamičen in postopen proces, ki zahteva vzpostavitev in prilagoditev institucij in struktur ter vključuje temeljne spremembe odgovornosti zadevnih nacionalnih upravnih sistemov, zasebnih sektorjev in civilnih družb;

E

ker so države vzhodnega partnerstva na različnih stopnjah v procesu ekonomskega zbliževanja z EU, zato obstajajo velike razlike v količini in vrsti zakonodaje, ki je bila usklajena do zdaj, ter na splošno v pristopu vsake države do tega procesa;

F.

ker bi moral proces približevanja pravne ureditve na gospodarskem področju, kjer je to primerno, potekati vzporedno s približevanjem pravne ureditve, ki je povezano s pogajanji o razvitih in celovitih prostotrgovinskih območjih;

G.

ker je to približevanje pravne ureditve odprt, postopen proces, ki vključuje nadaljnje približevanje in v prihodnosti lahko pripelje do uskladitve;

1.

priznava, da so prizadevanja v smeri približevanja pravne ureditve že potekala v okviru sporazumov o partnerstvu in sodelovanju, in spodbuja države vzhodnega partnerstva, naj ta proces okrepijo v okviru prihodnjih pridružitvenih sporazumov; opozarja, da bi lahko v ustreznem trenutku sprejeli nadaljnje ukrepe, ki poglabljajo gospodarsko povezovanje, za vzpostavitev gospodarskega prostora vzhodnega partnerstva in EU, kot navaja skupna izjava na vrhu o vzhodnem partnerstvu, ki je potekal v Varšavi;

2.

poziva vsako državo vzhodnega partnerstva, ki tega še ni storila, naj sprejme delovni program, ki določa časovni razpored približevanja pravnega reda, vključno s konsolidiranim poglavjem o približevanju pravnega reda na gospodarskem področju, na podlagi zavez, ki jih je država sprejela v okviru sporazumov, ki urejajo njene dvostranske odnose z EU na gospodarskem področju; priporoča uvedbo celovitih zakonodajnih strategij, ki odražajo lastne interese in prednostne naloge držav, njihove socialne, gospodarske in politične razmere ter delo, ki so ga doslej dosegle na tem področju;

3.

poziva države vzhodnega partnerstva, naj določijo svoje sektorske prednostne naloge in opredelijo ključna vprašanja, ki se nanašajo nanje; jih spodbuja, naj izpostavijo posebne težave, s katerimi se soočajo v procesu približevanja pravnega reda, in skupaj z EU pripravijo strategije za reševanje teh težav; jih poziva, naj upoštevajo tudi priporočila EU v zvezi s posebnimi prizadevanji za reševanje večjih izzivov v svojih procesih pravnega zbliževanja na gospodarskem področju;

4.

poziva države vzhodnega partnerstva, naj prilagodijo zaporedje in hitrost svojih programov približevanja pravne ureditve, da okrepijo in konsolidirajo svoje makroekonomske reforme in svojo stabilnost; meni, da je približevanje pravnega reda dolgoročni cilj, ki bi moral biti v skladu z njihovimi gospodarskimi programi;

5.

poudarja, da bi se približevanje pravnega reda brez potrebnih institucionalnih sprememb in ustreznega izvajanja lahko sprevrglo v goli prenos pravil in privedlo do neizpolnjevanja prevzetih zavez; opozarja, da je potrebna realna – ne le formalna – uskladitev, da se doseže želeni gospodarski učinek, ki bo koristil vsem;

6.

priznava, da glavni izziv za države vzhodnega partnerstva ni toliko približevanje njihovih pravnih besedil, temveč preoblikovanje in prilagajanje njihovih zadevnih uprav, pravosodnih sistemov in družb v skladu s pogoji, ki so potrebni, da se zagotovi učinkovito in dobro izvajanje zakonodaje; meni, da bi države vzhodnega partnerstva morale vzpostaviti prave pogoje za takšno zakonodajo, da bi se lahko uporabljala; v zvezi s tem poudarja, da so potrebni ciljni ukrepi za okrepitev upravne zmogljivosti v zvezi z vladnimi strukturami, nacionalnimi parlamenti, sodstvom in zasebnim sektorjem posamezne države;

7.

v zvezi s tem poziva države vzhodnega partnerstva, naj vzpostavijo in konsolidirajo ustrezne upravne in organizacijske strukture za učinkovito izvajanje in izvrševanje sprejete zakonodaje ter, kjer je primerno, uvedejo usklajevalne in nadzorne mehanizme, ki bodo omogočili napredovanje procesa približevanja; poudarja, da je uvedba izvršilnih organov ključna za zagotovitev pravilnega izvajanja zakonodaje;

8.

poudarja pomen reform sodstva in boja proti korupciji v tem procesu; opozarja, da bi moral dobro delujoč pravosodni sistem v okviru pogojev, ki veljajo za decentraliziran gospodarski sistem, omogočati primerno hiter dostop do sodišč za posameznike in tudi za zasebne pravne osebe;

9.

poudarja pomen postopka liberalizacije vizumskega režima, ki ne pomaga le podpirati najvišjih standardov v državah vzhodnega partnerstva, temveč prispeva tudi k izboljšanju kulture podjetništva, ki je nujna za uspešno približevanje pravnega reda na gospodarskem področju;

10.

poziva države vzhodnega partnerstva, naj zagotovijo pravno varnost in preglednost za gospodarske subjekte z vzpostavitvijo sistema pravnih in komercialnih pravil;

11.

spodbuja ustanovitev posebnih tehničnih in strokovnih organov v zasebnem in javnem sektorju, ki bi med drugim lahko zagotovili civilni nadzor uporabe zadevne zakonodaje in gospodarskih procesov v celoti; v zvezi s tem ugotavlja, da je potrebna preglednost v regulativnih postopkih, javnih posvetovanjih ter rednih ocenjevanjih učinka in neodvisnih ocenjevanjih rezultatov politike;

12.

poudarja pomen vključenosti civilnih družb in nevladnih organizacij pri spodbujanju približevanja pravnega reda na gospodarskem področju ter meni, da bi jih EU morala v celoti podpreti, tako da bi nanje prenesla izkušnje in znanja Unije ter uporabo finančnih instrumentov;

13.

poudarja pomen socialne razsežnosti približevanja pravnega reda na gospodarskem področju, zlasti kadar zakonodaja na gospodarskem področju vpliva na področja, kot so socialna in okoljska politika ter varstvo potrošnikov; poudarja, da je potreben celovitejši pristop, ki bi upošteval potrebo po zagotovitvi bolje kvalificirane delovne sile z zagotovljenimi delavskimi pravicami, ki bo prispevala k uspešnosti gospodarskih reform;

14.

poziva EU in države vzhodnega partnerstva, naj v celoti izkoristijo platformo 2 vzhodnega partnerstva („Gospodarsko povezovanje in zbliževanje s politikami EU“), ki dodaja vrednost procesu dvostranskih posvetovanj ter je priložnost za izmenjavo informacij in najboljših praks;

15.

poudarja njeno vlogo pri spremljanju, olajševanju in podpiranju procesa približevanja nacionalne zakonodaje držav vzhodnega partnerstva zakonodaji EU na gospodarskem področju;

16.

poziva EU, naj poveča proračun za pomoč državam vzhodnega partnerstva v naslednjem večletnem finančnem okviru 2014–2020; pozdravlja namen Komisije, da bo pripravila drugo generacijo vodilnih pobud vzhodnega partnerstva, ter poziva k sprejetju novih in vidnih pobud na vrhu v Vilni za pomembna področja sodelovanja vzhodnega partnerstva, katerih cilj je podpreti razvoj gospodarskega sodelovanja;

17.

poziva Komisijo, naj pospeši postopek liberalizacije vizumskega režima z državami vzhodnega partnerstva, ki je nujen korak na poti h končnemu cilju brezvizumskega režima;

18.

poudarja, da je treba zagotoviti uporabo načela „več za več“, saj služi kot pomembno orodje za priznavanje in nadaljnje podpiranje napredka držav vzhodnega partnerstva v smeri usklajevanja s standardi in vrednotami EU;

19.

meni, da bi morala EU, čeprav mora vsaka država vzhodnega partnerstva sama določiti svoje prednostne naloge, kar zadeva sektorje, priporočiti, s katerimi ukrepi bi se bilo treba najprej spoprijeti, ter predlagati ključne ukrepe v vsakem sektorju in pri tem upoštevati izhodiščno točko, da je treba nekatera področja, kot je pravo družb, obravnavati kot nujno „podlago“ vsakega sodobnega gospodarstva;

20.

spodbuja EU, naj državam vzhodnega partnerstva zagotovi pomoč za načrtovanje njihovih zadevnih strategij za postopno približevanje ter učinkovito izvajanje in izvrševanje zadevne zakonodaje, zlasti v zvezi z zaporedjem, po katerem se področja zakonodaje približujejo, in pogoji, ki so potrebni za njihovo izvajanje; istočasno poudarja, da bi EU morala upoštevati posebne gospodarske razmere vsake države vzhodnega partnerstva, zlasti kadar lahko vplivajo na zaporedje, po katerem bi se vsaka država morala lotiti približevanja; v zvezi s tem ugotavlja, da je svetovalna skupina EU opravila produktivno delo, in poziva Komisijo, naj še naprej razvija ta format pomoči v posvetovanju z državami in partnerji;

21.

ugotavlja, da je potrebna večja usklajenost obstoječe pomoči EU; opozarja, da bi bilo treba takšno pomoč okrepiti, po potrebi dopolniti in bolj uskladiti; poudarja, da bi bilo treba posebno pozornost posvetiti cilju večje usklajenosti – in uresničevanju potenciala – tehnične pomoči držav članic; v zvezi s tem poziva države članice EU – in zlasti tiste države članice, ki so kot zadnje izvajale postopek približevanja pravnega reda (najnovejše) –, naj aktivneje prispevajo s svojim strokovnim znanjem in dobrimi praksami;

22.

priporoča, da se v prihodnje ustanovi urad za izmenjavo informacij (po zgledu urada, ki ga je ustanovila Komisija in ga podpira večdržavni program PHARE); opozarja, da bi urad moral olajšati zagotavljanje pomoči, ustvariti podatkovno zbirko in delovati kot klirinška družba, kjer se v okviru prošenj za pomoč lahko zagotovi razpoložljivo svetovanje in strokovno znanje;

23.

ugotavlja, da bi bilo treba približevanje pravnega reda organizirati in podpreti s posebnimi, prilagojenimi ukrepi tehnične pomoči; poudarja, da je treba upoštevati, da so sredstva za približevanje omejena tako v EU kot tudi v državah vzhodnega partnerstva, zato bi se morala osredotočiti na tista področja, kjer bo njihov učinek največji;

24.

poziva EU, naj še naprej podpira razvoj zmogljivosti institucij v državah vzhodnega partnerstva za pripravo potrebne zakonodaje; spodbuja večje izkoriščanje pomembnih instrumentov EU v zvezi s tem, kot so Urad za izmenjavo informacij o tehnični pomoči (TAIEX), program za celovito vzpostavljanje institucij, programi tesnega medinstitucionalnega sodelovanja in drugi; se zanaša na okrepitev programa za celovito vzpostavljanje institucij v novih finančnih perspektivah;

25.

poziva EU, naj poudari, kako pomembno je, da je zakonodaja učinkovita, da bodo številne koristi lahko dosegle zadevne družbe in da bo omogočeno nadaljnje usklajevanje s standardi EU; zato poudarja, da bi bilo treba, ko je nacionalna zakonodaja sprejeta, zagotoviti, da bo EU učinkovito spremljala njeno izvajanje in izvrševanje;

26.

ugotavlja, da bi bilo treba spodbujati tudi približevanje na drugih področjih, ki so povezana z gospodarskim področjem, kot sta socialna in okoljska politika, in da bi lahko postalo predmet ločenih pobud; meni, da bi si EU morala prizadevati za zagotovitev bolj celostnega pristopa ob priznavanju dejstva, da sta gospodarski in socialni razvoj medsebojno povezana;

27.

poziva EU, naj pripravi sklop podrobnih priporočil za države vzhodnega partnerstva o tem, kako nadaljevati približevanje in izvajanje zakonodaje na vsakem posameznem področju (na primer v obliki bele knjige); ugotavlja, da bi priporočila morala biti informativne in svetovalne narave;

28.

meni, da bi EU morala upoštevati posebne razmere v posamezni državi vzhodnega partnerstva in njeno stopnjo razvoja v primerjavi z drugimi državami vzhodnega partnerstva z vidika gospodarskega povezovanja, politike usklajevanja in izvajanja zakonodaje ter pripravljenosti na tesnejše sodelovanje, in priporoča EU, naj ukrepa na podlagi individualnih pristopov ob upoštevanju volje in interesov posamezne države vzhodnega partnerstva;

29.

naroči svojima sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta predsedniku Evropskega parlamenta, Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Evropski službi za zunanje delovanje ter vladam in parlamentom držav članic EU in držav vzhodnoevropskega partnerstva.

19.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/15

—

ob upoštevanju ustanovnega akta parlamentarne skupščine Euronest z dne 3. maja 2011,

—

ob upoštevanju sklepov s srečanja na vrhu vzhodnega partnerstva 29. in 30. septembra 2011 v Varšavi,

—

ob upoštevanju izjave udeležencev srečanja na vrhu o južnem koridorju 8. maja 2009 v Pragi,

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2010 z naslovom „Na poti k novi energetski strategiji za Evropo 2011–2020“,

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 12. junija 2012 z naslovom „Sodelovanje na področju energetske politike s partnerji zunaj naših meja: strateški pristop k zanesljivi, trajnostni in konkurenčni oskrbi z energijo“,

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 11. septembra 2007 z naslovom „Zunanji odnosi na področju energetike“ (2007/2000(INI)),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta Evropske unije z dne 24. novembra 2011 o krepitvi zunanje razsežnosti energetske politike EU,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice za zunanje zadeve in varnostno politiko in Komisije z dne 15. maja 2012 z naslovom „Vzhodno partnerstvo: časovni načrt za jesensko srečanje na vrhu 2013“,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. novembra 2008 o drugem strateškem pregledu energetske politike,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. novembra 2010 z naslovom „Prednostne naloge glede energetske infrastrukture za leto 2020 in pozneje – Načrt za integrirano evropsko energetsko omrežje“ in resolucije Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2011 o prednostnih nalogah glede energetske infrastrukture za leto 2020 in pozneje,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. septembra 2011 o zanesljivosti oskrbe z energijo in mednarodnem sodelovanju z naslovom „Energetska politika EU: povezovanje s partnerji zunaj naših meja“,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. novembra 2012 z naslovom „Za boljše delovanje notranjega energetskega trga“,

—

ob upoštevanju strateških dokumentov Armenije, Azerbajdžana, Belorusije, Gruzije, Moldavije in Ukrajine o energiji za obdobji do 2020 in 2030,

—

ob upoštevanju delovnega programa za vzhodno partnerstvo – platforma 3 – energetska varnost,

—

ob upoštevanju resolucije Parlamentarne skupščine EURONEST z dne 3. aprila 2012 o zanesljivosti oskrbe z energijo, energetski učinkovitosti in energetski infrastrukturi: razvoj dogodkov v vzhodnem partnerstvu in v državah EU,

—

ob upoštevanju letnega poročila 2011 Evropskemu parlamentu in nacionalnim parlamentom o dejavnostih Energetske skupnosti in letnega poročila z dne 1. septembra 2012 o izvajanju pravnega reda v okviru Pogodbe o ustanovitvi Energetski skupnosti,

A.

ker vzhodno partnerstvo stremi h krepitvi energetske varnosti s sodelovanjem za dolgoročno, stabilno in varno oskrbo z energijo in prenos energije, vključno z boljšo zakonodajo, energetsko učinkovitostjo in večjo uporabo obnovljivih virov energije;

B.

ker je zaradi svetovnih izzivov na področju energetike in okolja potreben razvoj skupne strategije za sodelovanje na mednarodni ravni; ker se EU in vzhodnoevropske partnerske države soočajo s podobnimi političnimi izzivi na področju zmanjševanja emisij v energetskem sektorju in pri iskanju ustreznega ravnovesja med različnimi obstoječimi viri energije, zagotavljanju zanesljive in varne oskrbe ter racionalizaciji porabe energije, zlasti s povečevanjem energetske učinkovitosti;

C.

ker imajo zakonodajna telesa, ki oblikujejo energetsko politiko, predpise in okvirne pogoje na področju energetskih trgov, ključno vlogo pri učinkoviti uporabi domačih virov, da se zagotovijo dostopne cene energije, znatno zmanjšanje vpliva proizvodnje in porabe energije na podnebje in okolje ter vzpostavijo pravični trgovinski odnosi;

D.

ker se bo medsebojna odvisnost držav članic EU in vzhodnoevropskih partnerskih držav v prihodnosti vedno bolj krepila in je bil v okviru vzhodnega partnerstva vzpostavljen konstruktiven dialog o razvoju energetskih politik za pokritje prihodnjih potreb po energiji; ker bodo prihodnji dvostranski pridružitveni sporazumi med EU in zadevnimi vzhodnoevropskimi partnerji, vključno s sporazumi za poglobljena in celovita območja proste trgovine, vsebovali pomembne energetske sestavine za poenostavitev trgovine z energijo;

E.

ker se je dialog o regionalni energetski politiki v okviru vzhodnega partnerstva v preteklih letih okrepil in sedaj zajema zbliževanje energetskih trgov, diverzifikacijo oskrbe z energijo in tranzitnih poti ter razvoj trajnostnih virov energije in infrastrukture skupnega in regionalnega pomena;

F.

ker se energetski trgi v EU in vzhodnih partnerskih državah med seboj močno razlikujejo, čeprav je večina podedovala sistem, v katerem so imeli javni izvajalci na področju distribucije energije in oskrbe z njo prevladujoč položaj; ker se lahko stroški in viri energije, ki vplivajo na politične odločitve, med državami članicami in vzhodnoevropskimi partnerskimi državami močno razlikujejo; ker so bile države Vzhodne Evrope in Južnega Kavkaza na področju energetike v večini tesno povezane z nekdanjo Sovjetsko zvezo in so glede porabe nafte in plina še vedno zelo odvisne od uvoza iz Rusije;

G.

ker so v številnih državah članicah EU in v večini vzhodnoevropskih partnerskih držav energetski trgi še vedno močno koncentrirani, saj je število dobaviteljev energije ter operaterjev za prenos in distribucijo preveč omejeno; ker so bile politike v preteklosti bolj osredotočene na povečanje oskrbe z energijo in manj na povpraševanje;

H.

ker si je EU zastavila cilj in se tudi zavezala, da bo do leta 2014 dokončno vzpostavila popolnoma integriran notranji energetski trg, ki bo imel ključno vlogo v okviru splošne strategije za spodbujanje evropske konkurenčnosti, hkrati pa bo napredovala pri prehodu v nizkoogljično gospodarstvo;

I.

ker si EU prizadeva za liberalizacijo trgov z električno energijo in plinom na podlagi izvajanja tretjega energetskega svežnja EU, ki je bil sprejet leta 2009 in v katerem sta določena dva ključna elementa za dosego tega cilja, in sicer ločenost (ali nepovezanost) podjetij za prenos in dobavo energije ter načelo dostopa tretje stranke, ki dobaviteljem plina in električne energije zagotavlja dostop do prenosnih omrežij pod nediskriminatornimi pogoji; ker so države članice, ki so spodbujale postopno liberalizacijo trgov, že imele koristi od povečane trgovine na področju energetike in približevanja veleprodajnih cen energije, čeprav se še vedno soočajo z izzivi pri popolnem izvajanju zgoraj omenjenega svežnja na mednarodni in nacionalni ravni;

J.

ker je regulativno sodelovanje in zbliževanje predpisov ključnega pomena za napredek pri nadaljnji integraciji in povezovanju energetskih trgov ter za razvoj trgovinskih odnosov med energetskimi operaterji v EU in vzhodnoevropskih partnerskih državah pod pravičnimi in zanesljivimi pogoji; ker je treba nadaljevati institucionalno sodelovanje na področju usklajevanja tehničnih in operativnih pravil, ki urejajo trge električne energije in plina v Evropi;

K.

ker je s Pogodbo o energetski listini, ki so jo podpisale vse države članice in vzhodnoevropske partnerske države, vzpostavljen mednarodni forum za energetsko sodelovanje, poleg tega pa bo imela pogodba pomembno vlogo pri pripravljanju mednarodne pravne podlage za energetsko varnost, ki bo temeljila na načelih odprtih in konkurenčnih trgov ter trajnostnega razvoja; ker so bili s Pogodbo o ustanovitvi Energetske skupnosti položeni temelji za vzpostavitev popolnoma integriranega regionalnega energetskega trga, ki bo podlaga za trajnostno rast in naložbe med EU in devetimi pogodbenicami iz jugovzhodne in vzhodne Evrope;

L.

ker je bil v okviru Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva v obdobju 2007–2011 predviden proračun v višini 271 milijonov evrov finančne podpore EU vzhodnoevropskim partnerjem za energetski sektor, vključno z mednarodnim programom za sodelovanje na področju energetike INOGATE in Skladom za spodbujanje naložb v sosedstvo (NIF), kar je olajšalo dodelitev posojil Evropske investicijske banke in Evropske banke za obnovo in razvoj za gradnjo strateške energetske infrastrukture;

M.

ker vzhodnoevropske države, ki proizvajajo plin, iščejo varne in učinkovite poti za izvoz plina neposredno v Evropo, zaradi česar so lahko prisiljene v sprejemanje velikih političnih tveganj, povezanih z njihovim geopolitičnim položajem, vendar bi to pripomoglo k dolgoročni stabilnosti v regiji;

N.

ker EU kot glavni uvoznik energije potrebuje različne vire in poti za oskrbo z energijo; ker vzhodnoevropske partnerske države, ki proizvajajo energijo, potrebujejo različne porabnike;

O.

ker si EU z zavzemanjem za vzpostavitev južnega koridorja, ki bo povezal evropski trg z enim izmed največjih nahajališč plina na svetu, prizadeva za spodbujanje diverzifikacije oskrbe s plinom, gradnjo dolgoročnih povezav z državami proizvajalkami plina in tranzitnimi državami v vzhodnoevropski regiji ter za zanesljivo oskrbo z energijo;

1.

poudarja pomen oblikovanja trajnih in usklajenih strategij na področju energetike v EU in vzhodnoevropskih partnerskih državah, da bi se preusmerile k nizkoogljičnim energetskim sistemom z manjšim vplivom na podnebje in okolje, ki bi spodbujali uporabo varne, trajnostne in cenovno dostopne energije v korist porabnikov energije;

2.

poziva Svet EU in vlade vzhodnoevropskih partnerskih držav, naj zagotovijo, da bo sodelovanje na področju energetske varnosti jasno opredeljeno kot prednostna naloga v okviru vzhodnega partnerstva in evropske sosedske politike za obdobje 2014–2020; pričakuje, da bo tretje srečanje vzhodnega partnerstva, ki bo potekalo novembra 2013 v Vilni, spodbudilo okrepljeno sodelovanje na področju energetike v skladu z vizijo o ključnih ciljih partnerstva, kot so spoštovanje demokracije in človekovih pravic, politično združevanje, ekonomsko povezovanje in mobilnost državljanov;

3.

podpira cilje in prizadevanja platforme vzhodnega partnerstva o energetski varnosti in priporoča, naj države članice EU in vzhodnoevropski partnerji sprejmejo ukrepe za globlje sodelovanje in izkoriščanje njenih razvojnih dejavnosti v okviru integracije evropskih energetskih trgov; spodbuja države članice EU in vzhodnoevropske partnerje, naj partnerstvo razširijo z opredelitvijo skupnih stališč na mednarodnih forumih, kot je konferenca podpisnic energetske listine, in tudi v okviru drugih mednarodnih organov, ki obravnavajo energetska in podnebna vprašanja;

4.

meni, da je zelo pomembno zagotoviti doslednost in skladnost zunanjih odnosov EU z državami, ki imajo ključno vlogo pri proizvodnji, prenosu in porabi energije, ter poskrbeti za usklajenost in sodelovanje med državami članicami pri pogajanjih o dogovorih med državami članicami in dobavitelji energije ali tretjimi državami;

5.

zato poziva k večji preglednosti in močnejšemu sodelovanju EU pri pogajanjih o sporazumih med državami članicami in tretjimi državami, saj lahko ti sporazumi vplivajo na delovanje notranjega energetskega trga EU;

6.

izpostavlja sklep Sveta EU z dne 4. oktobra 2012 o vzpostavitvi mehanizma za izmenjavo informacij med državami članicami in Komisijo v zvezi z medvladnimi sporazumi na področju energije; meni, da bo ta sklep prispeval k nadaljnjemu usklajevanju politik držav članic, skupnim ukrepom in solidarnosti; poudarja, da morajo biti notranje in zunanje politike EU in vzhodnoevropskih partnerjev pregledne, da spodbudijo sodelovanje, ki bo temeljilo na medsebojnem zaupanju in vzajemnosti;

7.

priznava pomen mehanizma za zgodnje opozarjanje, ki sta ga vzpostavili EU in Rusija, da bi zagotovili zgodnjo oceno možnih tveganj in problemov, povezanih z rusko oskrbo energije EU, in hiter odziv v primeru nastanka izrednih razmer; kljub temu poudarja, da je v primerih, ko je mogoče predvideti prekinitev oskrbe z energijo zaradi političnih in gospodarskih sporov ali zaradi tehnični razlogov, treba nanje opozoriti, še preden se pojavijo; priporoča, naj EU in Rusija začneta dialog o razširitvi podobnih mehanizmov tudi na vzhodnoevropske partnerje in vzpostavitvi skupnega okvira za vzajemno pomoč, solidarnost in reševanje sporov v primeru kriz, ki bi lahko ogrozile oskrbo z energijo v eni ali več državah članicah ali vzhodnoevropskih partnerskih državah;

8.

poudarja, da je oblikovanje odprtega in integriranega energetskega trga med EU in vzhodnoevropskimi partnerji koristno za gospodarstvo in prispeva h krepitvi političnih vezi, gospodarski integraciji in solidarnosti v okviru vzhodnega partnerstva; v zvezi s tem poudarja, da bi odpiranje meja med sosednjimi državami v vzhodnoevropski regiji pomembno vplivalo na regionalno gospodarstvo in energetske trge, zlasti bi ustvarilo več možnosti na področju transporta in trgovine z energijo;

9.

meni, da bi morala zunanja energetska politika EU temeljiti na načelih solidarnosti, preglednosti, subsidiarnosti, trajnosti in sodelovanja ter jih spodbujati, prav tako pa bi morala podpirati vzajemnost in tržni pristop, osnovan na pravilih, ter usklajevanje med državami članicami EU in vzhodnoevropskimi partnerji; poudarja potrebo po usklajenih skupnih ukrepih na področju energetske varnosti, preglednosti in gradnji novih prevoznih koridorjev;

10.

poudarja, da bo oblikovanje učinkovitih energetskih trgov ob istočasnem prehodu na nizkoogljično gospodarstvo zahtevalo obsežne naložbe v infrastrukturo za proizvodnjo, prenos in distribucijo energije v skladu s podnebnimi in energetskimi cilji za leto 2050; meni, da bodo javni in zasebni investitorji vlagali v ambiciozne dolgoročne projekte le, če bodo energetski trgi temeljili na stabilnih, preglednih in harmoniziranih pravilih, ki bodo zagotavljala pošteno konkurenco in potrošnikom omogočala, da ima dejavno vlogo pri izbiri dobaviteljev in načinu oskrbe z energijo;

11.

trdno verjame, da je harmonizacija pravil o energetskem trgu v EU in vzhodnoevropskih partnerskih državah bistvena za spodbujanje konkurence in inovacij, zmanjšanje tveganja zlorabe prevladujočega položaja na trgih za oskrbo in distribucijo energije, lažje čezmejno trgovanje ter razvoj usklajenih postopkov, ki bodo energetskim podjetjem omogočali delovanje na nadnacionalni ravni;

12.

meni, da bo liberalizacija nacionalnih energetskih trgov v vzhodnoevropskih partnerskih državah uspela le, če bo uvedena postopoma, na prvo mesto pa je treba postaviti dobro in pregledno upravljanje deležnikov v javnem energetskem sektorju;

13.

poudarja, da na dobro delujočem konkurenčnem trgu cene energije ustrezajo stroškom njene proizvodnje, prenosa in distribucije; priznava okoljsko in družbeno razsežnost energetske politike; priporoča, da se zagotovijo varstvo potrošnikov in cene energije, ki bodo dostopne ranljivim skupinam potrošnikov;

14.

trdno podpira cilj EU, da bo do leta 2020 v svoji porabi energije dosegla 20 % delež obnovljivih virov energije; v zvezi s tem poudarja, da bi bil z odpiranjem energetskih trgov in spodbujanjem integracije močno poenostavljen vstop na trg novim akterjem, ki proizvajajo energijo iz obnovljivih virov;

15.

verjame, da bodo obnovljivi viri vedno bolj gospodarsko konkurenčni; meni, da tako stabilen ali vsaj predvidljiv regulativni okvir kakor tudi konkurenca spodbudno vplivata na naložbe v sektorjih obnovljivih virov energije; poziva EU in vzhodnoevropske partnerje, naj še naprej delijo izkušnje in krepijo politični dialog o načinih za spodbujanje uporabe obnovljivih virov energije na podlagi skupnih in usklajenih pristopov in brez nepotrebnega obremenjevanja državnih proračunov; priporoča, naj si države članice EU in vzhodnoevropski partnerji prizadevajo za prednostno obravnavo trgovine z energijo iz obnovljivih virov, ob upoštevanju mehanizmov in pogojev, ki so opredeljeni v Direktivi 2009/28/ES;

16.

poudarja velik potencial z vidika gospodarske rasti in vpliva na okolje, ki bi ga imelo izvajanje pravnega reda EU na področju energetske učinkovitosti; v zvezi s tem izpostavlja pomen energetskega regulativnega okvira, ki bi spodbujal preoblikovanje trga v smeri večje energetske učinkovitosti proizvodov, storitev, prevoznih sredstev in stavb, ter istočasno privedel do sprememb v obnašanju posameznikov in podjetij pri porabi energije; priporoča, naj države članice EU in vzhodnoevropski partnerji razvijejo energetsko učinkovite strategije z uresničljivimi cilji za varčevanje z energijo in izvajanje regulativnih okvirov za energetsko učinkovitost;

17.

priporoča, naj se državna pomoč energetskemu sektorju osredotoči na projekte za energetsko varnost, gradnjo strateške energetske infrastrukture, razvoj novih ter izboljšanje obstoječih trajnostnih tehnologij in obnovljivih virov energije ter povečanje energetske učinkovitosti; meni, da bi morale biti obveznosti javnih služb, povezane z zanesljivo oskrbo z energijo, pregledne tako za deležnike na področju energetike kot tudi za energetske operaterje;

18.

poudarja, da morajo EU in povezani vzhodnoevropski partnerji zagotoviti, da bo njihovo sodelovanje v energetskem sektorju v okviru prihodnjih pridružitvenih sporazumov usklajeno s pravili notranjega trga EU, ter energetskim operaterjem tako zagotoviti varno in stabilno pravno okolje v prihodnosti;

19.

priznava pomen Pogodbe o ustanovitvi Energetske skupnosti (ECT), ki določa temelje za dolgoročno oblikovanje popolnoma integriranega regionalnega energetskega trga med EU in njenimi jugovzhodnimi in vzhodnimi sosedami; poudarja, da se zanimanje za Energetsko skupnost v vzhodnoevropski regiji postopoma veča, kar dokazuje pristop Moldavije leta 2010 in pristop Ukrajine 2011, kakor tudi sodelovanje Armenije in Gruzije, ki imata status opazovalk; meni, da se mora sodelovanje EU z Armenijo in Gruzijo, kakor tudi z Azerbajdžanom in Belorusijo, nadaljevati v skladu s cilji Pogodbe o ustanovitvi Energetske skupnosti ter na temelju vzajemnih koristi in posebnih značilnosti posameznih držav;

20.

priporoča podaljšanje trajanja Energetske skupnosti preko leta 2016 ter krepitev njenega okvira za sodelovanje z oblikovanjem operativnega časovnega načrta, ki bo omogočil posodobitev energetskih sektorjev v državah pogodbenicah Energetske skupnosti, nadaljnji napredek pri harmonizaciji pravil na energetskem trgu ter prilagoditev struktur odločanja in organizacijskih struktur v Energetski skupnosti prihodnjim izzivom;

21.

poudarja, da so se članice Energetske skupnosti zavezale k izvajanju pravil pravnega reda EU, ki zadevajo trg električne energije, obnovljive vire energije, zanesljivo oskrbo in energetsko učinkovitost ter tretji zakonodajni energetski sveženj EU; meni, da bi si morale pogodbenice prizadevati za približevanje svojih energetskih regulativnih okvirov evropskim standardom in predpisom in zagotoviti, da bodo novi dvostranski sporazumi, ki jih sklenejo s tretjimi stranmi, v skladu z obveznostmi iz pogodbe;

22.

priznava pomen zakonodajne in tehnične podpore, s katero EU pomaga vzhodnoevropskim partnerjem pri izvajanju reform za približevanje evropskim standardom in predpisom; poziva EU, naj v okviru prihodnjega Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva za obdobje 2014–2020 za to obliko podpore nameni enako količino finančnih sredstev;

23.

poudarja potrebo po nadaljnjem razvoju izmenjave izkušenj in povezovanja strokovnih skupnosti med EU in vzhodnoevropskimi partnerji na področju regulativnih politik in praks; v zvezi s tem pozdravlja ustanovitev konkurenčne mreže Energetske skupnosti 23. novembra 2012, ki služi kot platforma za spodbujanje sodelovanja in izmenjavo izkušenj v povezavi s konkurenčno politiko, zakonodajo in izvrševanjem konkurenčnega pravnega reda EU v okviru Energetske skupnosti; pozdravlja pobudo za izvedbo letnih strokovnih seminarjev pod okriljem odbora za zanesljivo oskrbo z energijo parlamentarne skupščine Euronest;

24.

priznava dosežke in napredek pri izvajanju vodilne pobude vzhodnega partnerstva o energiji, katere glavni cilji vključujejo spodbujanje konvergence trga električne energije; se zaveda, da so trgi električne energije v vzhodnoevropskih partnerskih državah na različnih stopnjah razvoja, zato priporoča nadaljnja prizadevanja za spodbujanje liberalizacije trga električne energije;

25.

poudarja pomen krepitve vloge in neodvisnosti nacionalnih energetskih regulatorjev; poziva nacionalne regulatorje držav članic in vzhodnoevropskih partnerjev, naj svoje sodelovanje okrepijo z razvojem skupnih programov usposabljanja in rednimi izmenjavami v okviru Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev in Regionalne zveze energetskih regulatorjev;

26.

pozdravlja ukrepe Konvencije županov, v katero je vključenih 48 mest iz vzhodnoevropskih partnerskih držav, ki so se zavezala k izvajanju trajnostnih energetskih politik, da bi s povečanjem energetske učinkovitosti in razvojem obnovljivih virov energije izpolnila ali presegla cilj EU glede zmanjšanja emisij ogljikovega dioksida za 20 % do leta 2020; poudarja, da imajo lokalni organi kot proizvajalci in regulatorji energije ključno vlogo pri pospeševanju sprememb na trgu in spodbujanju decentralizacije ter obnovljivih virov energije; priporoča krepitev podpore EU in povečanje dejavnosti Konvencija županov kot platforme za izmenjavo in orodja za upravljanje na več ravneh v okviru vzhodnega partnerstva;

27.

meni, da lahko razvoj uporabe nekonvencionalnih fosilnih goriv na svetovni ravni, zlasti plina iz skrilavca, pomembno vpliva na energetski trg v EU in vzhodnoevropskih partnerskih državah; priporoča, naj EU in vzhodnoevropske partnerske države v okviru platforme vzhodnega partnerstva za energetsko varnost začnejo izmenjevati strokovno znanje in izkušnje o politikah in predpisih, ki urejajo razvoj pridobivanja plina iz nekonvencionalnih virov v Evropi, ter zglede dobre prakse za varstvo zdravja ljudi, podnebja in okolja;

28.

poudarja, da je treba pri gradnji in upravljanju energetske infrastrukture v državah članicah EU in vzhodnoevropskih partnerskih državah zagotoviti uporabo najvišjih standardov na področju zaščite in varstva okolja; v zvezi s tem EU in vzhodnoevropske partnerske države poziva, naj nadaljujejo razvoj sodelovanja in krepijo regulativni okvir za jedrsko varnost;

29.

priporoča, naj EU in vzhodnoevropski partnerji zagotovijo sinergije med svojimi dejavnostmi v okviru vzhodnega partnerstva, Energetske skupnosti, sinergije Črnega morja, pobude Baku in mednarodnega programa za sodelovanje na področju energije INOGATE;

30.

poudarja možne vzajemne koristi, ki bi jih EU in vzhodnoevropskim partnerjem prinesel razvoj južnega koridorja v polnem obsegu, ter pozitiven vpliv politike diverzifikacije, ki bi omogočila bolj konkurenčne cene energije v EU in vzhodnoevropskih partnerskih državah ter zmanjšala odvisnost od uvoza energije od dobaviteljev s prevladujočim položajem na trgu;

31.

poudarja, da zmogljivosti za medsebojno energetsko povezovanje med državami članicami EU in vzhodnoevropskimi partnerji niso zadostne, kar močno ovira razvoj konkurenčnega in integriranega trga v sektorjih električne energije, nafte in plina;

32.

ugotavlja, da se lahko močna odvisnost od dobaviteljev, ki imajo na trgu prevladujoč položaj, izkoristi kot instrument zunanje politike za izvajanje pritiska; zato poudarja, da je diverzifikacija dobaviteljev in dobavnih poti nujno potrebna za krepitev geopolitične neodvisnosti in za zagotavljanje dejanske konkurence med viri zemeljskega plina in nafte v EU in vzhodnoevropskih partnerskih državah;

33.

meni, da bi morali biti za zagotavljanje financiranja prihodnjih omrežij in infrastrukture odgovorni predvsem trgi in zasebni vlagatelji, medtem ko bi morale javne naložbe imeti nalogo, da pritegnejo zasebni kapital;

34.

se zaveda, da potreba po stalni, varni in zanesljivi oskrbi z energijo predstavlja velik izziv; poudarja, da so zanesljive energetske storitve del svetovne blaginje, saj ustvarjajo možnosti za izboljšanje življenjskega standarda, spodbujajo industrijsko proizvodnjo in konkurenčnost na svetovnem trgu ter pospešujejo gospodarsko rast in odpiranje novih delovnih mest;

35.

pozdravlja predlog uredbe Komisije o vzpostavitvi instrumenta za povezovanje Evrope kot novega celostnega instrumenta za vlaganje v prednostne naloge EU pri gradnji infrastrukture za promet, energetiko in telekomunikacije; izpostavlja, da je pri načrtovanju prednostnih nalog na področju energetske infrastrukture EU treba v celoti upoštevati razsežnost vzhodnega sosedstva;

36.

poziva EU in vzhodnoevropske partnerske države, naj okrepijo politični dialog za določitev skupnih prednostnih nalog v okviru diverzifikacije virov energije in energetskih preskrbovalnih poti; priporoča, naj EU in vzhodnoevropske partnerske države pri načrtovanju energetske infrastrukture upoštevajo tudi razvoj tranzitnih koridorjev, zlasti južnega koridorja, ter vključijo tudi transkaspijske projekte za prenos energije in utrditev ali razširitev že obstoječih tranzitnih koridorjev;

37.

poudarja, da bi razvoj transkaspijskega koridorja za nafto in zemeljski plin ter južnega koridorja, skupaj z nadaljnjim razvojem naftovodov Baku-Tbilisi-Ceyhan in Baku-Supsa, povezal države iz osrednje Azije z Evropo, tako gospodarsko kot politično, hkrati pa bi ponudil priložnosti državam v Vzhodni Evropi kot zanesljivim tranzitnim partnerjem;

38.

poudarja vlogo črnomorskega območja pri diverzifikaciji virov in poti za dobavo plina EU, kakor tudi njegov potencial z vidika obnovljivih virov energije, ki izhaja iz njegove geostrateške lokacije; meni, da je razvoj južnega koridorja posebej pomemben, kot je izpostavljeno v sporočilu Komisije z naslovom „Prednostne naloge glede energetske infrastrukture za leto 2020 in pozneje – Načrt za integrirano evropsko energetsko omrežje“; priporoča, naj EU in vzhodnoevropski partnerji spodbujajo projekte za prenos energije in razvoj tranzitne infrastrukture;

39.

priporoča, naj EU in vzhodnoevropski partnerji spodbujajo projekte na področju posodobitve infrastrukture za prenos plina z omogočanjem povratnega toka;

40.

poudarja, da ima nova infrastruktura za učinkovit prenos električne energije z uporabo novih tehnologij, zlasti pametnih omrežij in števcev, ključno vlogo pri razvoju integriranega električnega omrežja in povečanju energetske učinkovitosti;

41.

poudarja potrebo po krepitvi sodelovanja EU in vzhodnoevropskih partnerskih držav pri raziskavah na področju proizvodnje, prenosa in shranjevanje energije;

42.

poziva Komisijo, Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER), Evropsko omrežje upravljavcev prenosnih sistemov za električno energijo (ENTSO-E) in Evropsko omrežje upravljavcev prenosnih omrežij za plin (ENTSOG), naj bolj dejavno sodelujejo pri razvoju kodeksov omrežij in pravil o interoperabilnosti, ki zadevajo infrastrukturo za prenos električne energije in plina, ter k sodelovanju pritegnejo tudi sorodne organizacije iz vzhodnoevropskih partnerskih držav;

43.

poudarja, da je Evropska mreža upravljavcev prenosnih sistemov za električno energijo z izboljšanjem upravljanja evropskega omrežja za prenos električne energije pomembno prispevala k delovanju notranjega trga EU in čezmejni trgovini; spodbuja prizadevanja Moldavije in Ukrajine, ki nadgrajujeta svoje zmogljivosti za prenos električne energije, da bi povezali svoji omrežji z evropskim in se pridružili ENTSO-E;

44.

meni, da razvoj obnovljivih virov energije prinaša izzive za sedanjo infrastrukturo omrežij, saj nekateri obnovljivi viri ustvarjajo spremenljivo oskrbo z energijo iz različnih lokalnih proizvodnih obratov; poziva države članice EU in vzhodnoevropske partnerske države, naj spodbujajo dobro načrtovane naložbe v ustrezno infrastrukturo za obnovljive vire energije, da bi olajšale njihovo integracijo na trgih in pospešile raziskovalno dejavnost na področju ustvarjanja novih inovativnih zmogljivosti za prenos in shranjevanje električne energije;

45.

poziva svoje sopredsednike, naj to resolucijo posredujejo predsedniku Evropskega parlamenta, Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Evropski službi za zunanje delovanje, vladam in parlamentom držav članic in vzhodnoevropskim partnerskim državam.

19.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/24

—

ob upoštevanju skupne izjave z vrhunskega srečanja o vzhodnem partnerstvu, ki je potekalo 7. maja 2009 v Pragi,

—

ob upoštevanju skupne izjave z vrhunskega srečanja o vzhodnem partnerstvu, ki je potekalo 29. in 30. septembra 2011 v Varšavi,

—

ob upoštevanju ustanovnega akta parlamentarne skupščine Euronest z dne 3. maja 2011,

—

ob upoštevanju členov 8 in 49 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti, podpisane v Lizboni,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Parlamentu in Svetu z dne 3. decembra 2008 z naslovom „Vzhodno partnerstvo“ (COM(2008)0823),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Komisije z dne 25. maja 2011 z naslovom „Nov odziv na spremembe v sosedstvu“,

—

ob upoštevanju sporočil Komisije z naslovi „Močna evropska sosedska politika“ z dne 5. decembra 2007, „Krepitev evropske sosedske politike“ z dne 4. decembra 2006, „Evropska sosedska politika – strateški dokument“ z dne 12. maja 2004 in „Širša Evropa – sosedstvo: nov okvir za odnose EU z njenimi vzhodnimi in južnimi sosedami“ z dne 1. marca 2003,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Komisije z naslovom „Vzhodno partnerstvo: Časovni načrt za jesensko srečanje na vrhu 2013“ z dne 15. maja 2012,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Komisije z naslovom „Uresničevanje zavez v okviru nove evropske sosedske politike“ (JOIN(2012)14) z dne 15. maja 2012 in spremnega skupnega delovnega dokumenta služb o regionalnem poročilu o izvajanju evropske sosedske politike leta 2011: vzhodno partnerstvo ter poročil o napredku držav za Armenijo, Azerbajdžan, Gruzijo, Ukrajino in Republiko Moldavijo iz leta 2011,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Evropske komisije z naslovom „Evropska sosedska politika: na poti k močnejšemu partnerstvu“ z dne 20. marca 2013,

—

ob upoštevanju tekočih dvostranskih pogajanj o pridružitvenih sporazumih med EU in Armenijo, Azerbajdžanom, Gruzijo in Republiko Moldavijo ter sporazuma o partnerstvu in sodelovanju, ki sta ga EU in Belorusija podpisali leta 1995, a ga nista ratificirali,

—

ob upoštevanju prejšnjih resolucij Evropskega parlamenta o vzhodni dimenziji evropske sosedske politike in o Armeniji, Azerbajdžanu, Belorusiji, Gruziji, Republiki Moldaviji in Ukrajini,

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta o pregledu evropske sosedske politike – vzhodna dimenzija z dne 7. aprila 2011 (2),

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta o pregledu evropske sosedske politike z dne 14. decembra 2011 (3),

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta o trgovinskih vidikih vzhodnega partnerstva z dne 3. julija 2012 (4),

—

ob upoštevanju resolucije parlamentarne skupščine Euronest z dne 3. aprila 2012 o krepitvi civilne družbe v državah vzhodnega partnerstva, vključno z vprašanjem sodelovanja med vlado in civilno družbo ter vprašanjem reform, katerih namen je krepitev civilne družbe,

—

ob upoštevanju Deklaracije tisočletja Združenih narodov iz septembra 2000 in resolucije z naslovom „Uresničiti obljube: združeni za doseganje razvojnih ciljev tisočletja“, ki jo je Generalne skupščina ZN sprejela 19. oktobra 2010,

—

ob upoštevanju evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti, ki ga je leta 2010 izvedla Evropska unija,

—

ob upoštevanju Poslovnika,

A.

ker se izraz revščina nanaša na stanje pomanjkanja prihodkov in ustreznih materialnih virov za dostojno življenje, vključno z nezadostnim dostopom do osnovnih storitev, kot so zdravstvo, stanovanja in izobraževanje, ter izključitvijo s trga dela; ker ima pojem socialne izključenosti širši pomen in je pogosto neposredno povezan z revščino;

B.

ker se je vzhodno partnerstvo kot posebna razsežnost evropske sosedske politike vzpostavilo, da bi podpiralo države vzhodnega partnerstva pri prizadevanju, da bi nadaljevale s trajnostnimi reformami, da se pospeši njihovo politično in gospodarsko povezovanje z EU;

C.

ker so se voditelji držav in vlad in predstavniki Armenije, Azerbajdžana, Gruzije, Republike Moldavije in Ukrajine ter predstavniki Evropske unije na drugem vrhunskem srečanju vzhodnega partnerstva 29. in 30. septembra 2011 v Varšavi ponovno zavezali za cilje in nadaljnje izvajanje vzhodnega partnerstva;

D.

ker bi podpis pridružitvenih sporazumov z Evropsko unijo in zlasti poglobljenih in celovitih sporazumov o prosti trgovini ustvaril nove priložnosti za podjetnike, mednarodno trgovino in razvoj trga;

E.

ker je preoblikovanje javnih financ skladno z načeli tržnega gospodarstva v državah nekdanje Sovjetske zveze, vključno z državami vzhodnega partnerstva, privedlo do močno zmanjšane porabe za zdravstvo, izobraževanje in druge socialne programe, kar je vodilo v izjemno povečanje revščine;

F.

ker po poročilih o državah za Armenijo, Azerbajdžan, Gruzijo, Republiko Moldavijo in Ukrajino, ki jih je leta 2011 pripravila Komisija, več kot 30 % prebivalstva v mnogih od teh držav živi pod državnim pragom revščine;

G.

ker sta se revščina in socialna izključenost v državah vzhodnega partnerstva povečali tudi zaradi svetovne finančne in gospodarske krize, najbolj pa so bile prizadete najranljivejše skupine, kot so starejši in invalidi;

H.

ker se neustrezna prehranjenost premalo priznava, težko odkriva in slabo upravlja ter je neposredno povezana z ravnjo revščine in socialne izključenosti v državah vzhodnega partnerstva;

I.

ker ima neustrezna prehranjenost dolgotrajne negativne posledice in ovira zdrav razvoj in vseživljenjsko produktivnost posameznikov, zlasti otrok, pri katerih vodi v učne in spominske težave, nižji inteligenčni kvocient in slabše učne rezultate ter vedenjske motnje v otroštvu in adolescenci;

J.

ker lahko huda revščina vodi v resno zmanjšanje človekovega dostojanstva, marginalizacijo, diskriminacijo in kršenje človekovih pravic v nedemokratičnih državah;

K.

ker lahko revščina otrok vodi v marginalizacijo in izključenost ter ima negativne posledice pri nadaljnji vključenosti v trg dela in družbeno življenje;

L.

ker se prebivalstvo držav vzhodnega partnerstva stara, upokojitev baby boom generacije pa predstavlja velik izziv za učinkovitost reform in ekonomsko stabilnost in rast;

M.

ker je treba sprejemati nenehne reforme, čeprav ima vsaka država vzhodnega partnerstva drugačen pristop v boju proti revščini in socialni izključenosti, zato da ostanejo konkurenčne, za ustvarjanje služb in za boj proti revščini;

N.

ker bi moralo vzhodno partnerstvo temeljiti na nadaljnjem gospodarskem povezovanju med EU in njenimi partnerji ter na podpori liberalizacije trgovine in naložb v državah vzhodnega partnerstva, njegov cilj pa bi moral biti vzpostaviti mrežo poglobljenih in celovitih območij proste trgovine;

O.

ker je sodelovanje v okviru vzhodnega partnerstva, ki deluje kot platforma za izmenjavo mnenj, namenjeno doseganju pozitivnih učinkov, iskanju skupnih stališč glede svetovnih izzivov našega časa, vključno z gospodarstvom, trgovino, bojem proti revščini in socialni izključenosti, in krepitvi vezi med državami v regiji in EU ter med samimi državami vzhodnega partnerstva;

P.

ker je spodbujanje trgovine, dostopa do trga dela, zdravniške oskrbe in osnovnih družbenih storitev nujno za zmanjšanje revščine;

Q.

ker so družbene storitve, še posebej dostop do storitev varstva otrok, starejših in drugih vzdrževanih oseb, bistvene za enakopravno udeležbo žensk in moških na trgu dela ter pri izobraževanju in usposabljanju;

R.

ker bi mirnejše, varnejše, stabilnejše in manj konfliktne regije spodbudile trajnostni gospodarski in socialni razvoj držav vzhodnega partnerstva, odpravile ovire pri regionalnem sodelovanju in ustvarile priložnost za boj proti revščini in socialni izključenosti v teh državah;

S.

ker je cilj nove evropske sosedske politike podpirati vključujoč gospodarski razvoj, da lahko sosede EU trgujejo, vlagajo in spodbudijo rast svojega gospodarstva na trajnosten način in pri tem zmanjšujejo socialne in regionalne neenakosti ter revščino, ustvarjajo delovna mesta za svoje prebivalstvo in omogočijo višji življenjski standard;

1.

spodbuja vse države vzhodnega partnerstva, naj razmislijo o tem, da bi si zadale jasne in ambiciozne cilje glede zmanjšanja revščine;

2.

poziva vse države vzhodnega partnerstva, naj zagotovijo, da bodo potrebna proračunska ali alternativna sredstva dodeljena boju proti revščini in socialni izključenosti, in omogočijo, da so ta sredstva lažje dostopna ustreznim interesnim skupinam; poziva države članice EU, naj zagotovijo, da so v naslednjem večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 na voljo sredstva, potrebna za financiranje zunanjega delovanja Evropske unije, zlasti programov vzhodnega partnerstva;

3.

spodbuja vse države vzhodnega partnerstva, naj izkoristijo finančne instrumente za podporo socialni in teritorialni koheziji, s posebnim poudarkom na boju proti revščini v mestih in na podeželju;

4.

poudarja potrebo po spodbujanju enakosti spolov in ekonomske neodvisnosti žensk, s posebnim poudarkom na višji stopnji tveganja revščine za starejše ženske, pri čemer je treba upoštevati, da sta razlika v plačilu med spoloma in posledično razlika v pokojnini med spoloma še vedno poglavitna razloga, da se ženske v poznejšem življenjskem obdobju znajdejo pod pragom revščine tako kot samohranilci, invalidke in pripadnice etničnih manjšin;

5.

poudarja, da sta prihodnja ekonomska konkurenčnost in blaginja držav vzhodnega partnerstva močno odvisni od njihove sposobnosti, da uporabijo svojo delovno silo, kar vključuje povečano udeležbo žensk na trgu dela;

6.

poudarja pomembnost boja proti revščini med invalidi z zagotavljanjem enakopravnega dostopa do trga dela, z odpravljanjem ovir za popolno uveljavljanje njihovih pravic, z razvojem storitev, ki ustrezajo njihovim potrebam, in z zagotavljanjem enakopravnega dostopa do sodobne zdravniške oskrbe;

7.

poziva države vzhodnega partnerstva, naj se popolnoma zavežejo izkoreninjenju neustrezne prehranjenosti, ki ima daljnosežne zdravstvene posledice in povečuje obremenitev in stroške zdravljenja za posameznike in družbo;

8.

poziva Evropsko unijo, naj države vzhodnega partnerstva spodbudi, da obravnavajo neustrezno prehranjenost otrok in dejavno znižajo stopnjo zaostanka v razvoju in hujšanja pri otrocih, starih manj kot pet let, in sicer z ustvarjanjem javno-zasebnih partnerstev v povezavi z družbeno odgovornostjo gospodarskih družb; poudarja, da pristopi, kakršne podpira sporočilo Komisije z naslovom „Krepitev prehrane mater in otrok v zunanji pomoči: okvir politike EU“ z dne 12. marca 2013, prinašajo neposredne družbene in gospodarske koristi ter dolgoročno vplivajo na zdravstvene stroške;

9.

poudarja dejstvo, da je trgovina eden najučinkovitejših načinov spodbujanja gospodarske rasti in poglaviten vidik trajnostnega razvoja in izboljšanja ekonomskih in socialnih pogojev v državah vzhodnega partnerstva;

10.

priznava pomen gospodarskega razvoja, olajševanja trgovine in vključevanja držav vzhodnega partnerstva v svetovno gospodarstvo na področju boja proti revščini in socialni izključenosti; izpostavlja, da so države, vključene v prosto trgovino, doživele visoko gospodarsko rast in izboljšanje kazalnikov revščine;

11.

spodbuja regionalno sodelovanje med državami vzhodnega partnerstva z razvojem njihovega regionalnega trga prek pogajanj o regionalnih in dvostranskih sporazumih z Evropsko unijo ter prek izvajanja teh sporazumov;

12.

poudarja pomen pogajanj o pridružitvenih sporazumih, vključno s poglobljenimi in celovitimi sporazumi o prosti trgovini, kot bistvenega orodja za spodbujanje trgovinske liberalizacije in odpravljanje trgovinskih omejitev v državah vzhodnega partnerstva in torej za učinkovit in trajnosten boj proti revščini;

13.

poziva vse države vzhodnega partnerstva, naj v svoje razvojne strategije vključijo trgovino, saj je močan gospodarski dejavnik, ki s podporo regionalnemu vključevanju in sodelovanju ter učinkovitemu ekonomskemu upravljanju, z razvojem človeških virov, s spodbujanjem temeljnih delovnih standardov in z boljšim dostopom na trg (zlasti za ljudi na podeželju) prispeva k zmanjševanju revščine;

14.

poudarja, da bi odprava trgovinskih omejitev skupaj z notranjimi reformami pomembno prispevala k trajnostnemu gospodarskemu razvoju in boju proti revščini in socialni izključenosti; poudarja, da se moč regionalnega povezovanja okrepi, ko to preseže meje in se razširi v globlje vključevanje v svetovno gospodarstvo;

15.

pozdravlja zavezanost večine držav vzhodnega partnerstva sporazumom Svetovne trgovinske organizacije (STO) kot opori za verodostojno s trgovino povezano notranjo politiko in kot spodbudi za izboljšano regulativno in institucionalno okolje za trgovino;

16.

poziva Evropsko unijo in Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), naj z dodatno tehnično in finančno pomočjo podpreta države vzhodnega partnerstva pri reformiranju in povečevanju trgovinskih zmogljivosti, in poziva Komisijo, naj preuči, kako se te cilje lahko doseže;

17.

poudarja, da bi morala narava reform trgovinske politike odražati specifične pogoje vsake države vzhodnega partnerstva in biti rezultat nacionalnega dialoga, v katerega so vključeni vlada, zasebni sektor in predstavniki delavcev in civilne družbe, ter spremljati makroekonomske in institucionalne reforme, ki spodbujajo rast in človekov razvoj;

18.

podpira razvoj medsektorskih pristopov, ki omogočajo delovanje na več povezanih področjih politik, kot so zaposlovanje, izobraževanje, zdravstvo, mladina, stanovanjska politika in politika socialne zaščite;

19.

poudarja, da mora boj proti revščini in socialni izključenosti temeljiti na rasti in zaposlovanju ter na sodobni in učinkoviti politiki socialne zaščite; poudarja, da so raziskave o kakovosti življenja Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (5) potrdile, da sta zagotovitev in razvoj družbenih storitev dva od najpomembnejših načinov za izboljšanje kakovosti življenja določenega prebivalstva, zagotavljanje popolne vključenosti v družbo ter socialne in teritorialne kohezije;

20.

meni, da družbene storitve zajemajo zakonsko predpisane in dopolnilne sisteme socialne varnosti ter splošno dostopne storitve, ki se ljudem zagotovijo neposredno, njihov namen pa je izboljšati kakovost življenja vseh; imajo vlogo pri preprečevanju, socialni koheziji in vključenosti ter zagotavljanju temeljnih pravic;

21.

poziva države vzhodnega partnerstva, naj se zavzemajo za razpoložljivost dostopnih, cenovno dosegljivih in visokokakovostnih družbenih storitev, in naj zagotovijo nediskriminatoren dostop do njih, ne glede na spol, prihodek, raso ali etnično pripadnost, vero ali prepričanja, invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali zaposlitvene pogoje;

22.

meni, da je brezposelnost eden od glavnih vzrokov za revščino delovno aktivnega prebivalstva držav vzhodnega partnerstva, in zato poudarja, da bi se morala ustrezna politika osredotočiti predvsem na ustvarjanje trajnostnih delovnih mest; poudarja, da je treba ljudem zagotoviti ustrezno izobraževanje, usposabljanje in spretnosti ter jim omogočiti, da pridobijo konkurenčne službe;

23.

poudarja, da je spodbujanje zaposlovanja staršev ključni dejavnik pri boju proti revščini otrok, saj se revščino pogosto „podeduje“; spodbuja sprejemanje ukrepov, ki staršem zagotavljajo boljši dostop do usposabljanja in posebnih kvalifikacij, jih podpirajo pri vstopu na trg dela ali ponovnem vstopu po prekinitvi poklicne poti in jim zagotavljajo prožen delovni čas in pogoje za dopust;

24.

poziva vlade, naj z davčnimi olajšavami, otroškimi dodatki, denarnimi prejemki, izobraževanjem, otroškim varstvom in stanovanjskimi dodatki podprejo dohodke gospodinjstev z otroki, in sicer družin s specifičnimi potrebami (številni otroci, otroci invalidi, samohranilci, rejniške družine); poziva EU, naj pri stikih s svojimi partnerji spodbuja delovne in socialne standarde;

25.

poziva k boju proti revščini in socialni izključenosti med mladimi, in sicer z izboljšanimi storitvami izobraževanja, zlasti na ogroženih območjih, in s posodobljeno infrastrukturo predšolskega in šolskega izobraževanja ter prek priložnostnega učenja in sodelovanja;

26.

poziva EU, naj začne izvajati in še naprej razvija programe za izmenjavo in poklicno usposabljanje dijakov in študentov ter pedagoških delavcev, in sicer s povečanjem sinergije med univerzami, ustanovami za usposabljanje, mladinskimi organizacijami in podjetji; poudarja pomen prilagajanja spretnosti trgu dela, da se tako omogoči prehod v pametno, trajnostno in vključujoče gospodarstvo; poudarja potrebo, da mladi izboljšajo svoje sposobnosti pri iskanju službe na področju, ki jih zanima, in so bolj ozaveščeni o človekovih pravicah, politiki enakosti med spoloma in zaščiti otrok ter invalidov;

27.

poudarja, da mora biti odpravljanje posebnih ovir, s katerimi se mlade ženske soočajo pri iskanju službe, poglavitnega pomena pri postopnem pristopu k brezposelnosti mladih; poziva države vzhodnega partnerstva, naj se osredotočijo na strategije, ki združujejo politiko izobraževanja in usposabljanja s ciljno politiko zaposlovanja za mlade ženske;

28.

poudarja, da bodo mladi iz držav vzhodnega partnerstva s poenostavitvijo vizumskih postopkov in programi mobilnosti dobili več možnosti za izobraževanje v tujini in izmenjave; poziva Komisijo, naj države vzhodnega partnerstva tehnično in finančno podpre pri približevanju visokošolskih diplom in standardov evropskemu visokošolskemu prostoru;

29.

poziva Evropsko unijo, naj države vzhodnega partnerstva spodbuja, da mladim med šolanjem zagotovijo možnosti za usposabljanje, prakse in vajeništva, kar bo obogatilo njihove delovne izkušnje in s tem povečalo njihovo zaposljivost; poziva vlade držav vzhodnega partnerstva, naj na zakonodajni ravni okrepijo ekonomske mehanizme, ki delodajalce spodbujajo, da diplomantom ponudijo prvo zaposlitev, učencem in študentom poklicnih šol in visokošolskih zavodov pa možnosti za usposabljanje in prakse;

30.

poudarja, da je najpoglavitnejši ukrep pri zmanjševanju revščine med mladimi spodbujanje k njihovemu zaposlovanju in ustvarjanje novih delovnih mest, in sicer z izboljšanjem kakovosti poslovnega okolja za mala in srednje velika podjetja; meni, da je razvijanje podjetniškega znanja in spretnosti temelj dobro zasnovanih in izpeljanih nacionalnih strategij;

31.

poudarja, da podjetništvo med ženskami predstavlja dragocen vir gospodarske rasti in ustvarjanja delovnih mest; zato poziva države vzhodnega partnerstva, naj med ženskami spodbujajo podjetništvo in dostop do financiranja, večjo razpoložljivost shem mentorstva ter programov usposabljanja in izobraževanja;

32.

poziva države vzhodnega partnerstva, naj odstranijo ovire za razvoj malih in srednje velikih podjetij, vključno z izkrivljeno in nelojalno konkurenco ter monopoli, naj preprečujejo korupcijo organov, pristojnih za registracijo, obdavčenje, komunalne storitve, kataster in carino malih in srednje velikih podjetij, in drugih nadzornih organov ter naj olajšajo proces pridobivanja bančnih kreditov, ki ga pogosto ovirajo posebno visoke obrestne mere in zapleteni postopki;

33.

poudarja dejstvo, da regionalno povezovanje, ki je eden od ključnih elementov za spodbujanje trgovine, nudi tudi spodbude za preudarno politiko na področju standardov, varstva intelektualne lastnine in socialne zaščite; poudarja, da je treba trgovinske zmogljivosti izboljšati prek druge razvojne pomoči, povezane s trgovino, vključno s sektorsko in davčno politiko, ki izboljšujeta naložbeno okolje, in prek ustrezne podpore razvoja zasebnega sektorja, zlasti malega in srednjega podjetništva; izraža svojo podporo razvoju regionalnih trgov in institucij med državami vzhodnega partnerstva, zlasti prek pogajanj o dvostranskih in regionalnih sporazumih z EU ter njihovega sklepanja in izvajanja;

34.

meni, da bi morale države vzhodnega partnerstva za zmanjšanje revščine posodobitev pokojninskih sistemov obravnavati prednostno; poudarja potrebo po zaščiti zmogljivosti pokojnin, da se upokojencem zagotovi varne in ustrezne prihodke; poudarja, da bi morala posodobitev pokojninskih sistemov odsevati spreminjajoče se potrebe družbe in trga dela;

35.

opozarja, da bodo nacionalni oblikovalci politik v državah vzhodnega partnerstva še naprej odgovorni za pokojninske sisteme; predlaga, da bi morali pokojninski sistemi učinkovito preprečevati revščino in socialno izključenost upokojencev, in sicer z zagotavljanjem primernega življenjskega standarda v pokoju;

36.

meni, da je treba pokojninske sisteme pregledati, da se zagotovi njihova finančna trajnost in usklajenost s shemami upokojevanja in davčnimi ugodnostmi;

37.

priznava, da ima razvoj sistemov zdravstvenega varstva ključno vlogo pri boju proti revščini in socialni izključenosti;

38.

vztraja pri zmanjševanju tveganja z zdravjem povezane revščine prek visokokakovostnega, dostopnega in finančno trajnostnega zdravstvenega sistema, ki upošteva potrebe in težave najbolj prikrajšanih skupin in posameznikov;

39.

izraža skrb, da širša javnost ne priznava, da je neustrezna prehranjenost veliko tveganje za javno zdravje; poudarja, da morajo vlade, izvajalci zdravstvenega in socialnega varstva, strokovnjaki in posamezniki neustrezno prehranjenost obravnavati na vseh ravneh;

40.

poziva države vzhodnega partnerstva, da vzpostavijo ustrezne mehanizme, politike in programe, da se zagotovi, da sta preventiva in upravljanje neustrezne prehranjenosti neločljiv sestavni del vseh kliničnih področij in področij nege;

41.

poziva države vzhodnega partnerstva, naj povečajo prizadevanja pri preprečevanju spolno prenosljivih bolezni in spodbujajo programe preventive; opozarja, da se je cepljenje proti hepatitisu B izkazalo kot zelo uspešno in znižalo stopnjo kroničnih okužb med imuniziranimi otroci po svetu na manj kot 1 %; poudarja, da okužba z virusom HIV pogosto vodi v socialno izključenost; zato poziva vlade teh držav, naj razvijejo aktivno politiko preprečevanja in zdravljenja virusa HIV ter informacijske kampanje o prenašanju in preprečevanju okužbe;

42.

naroči svojima sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta predsedniku Evropskega parlamenta, Svetu, Komisiji, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednici Komisije, Evropski službi za zunanje delovanje, vladam in parlamentom držav članic ter držav vzhodnega partnerstva.