—

ki je potekala od 17. do 19. junija 2013 v Bruslju,

—

ob upoštevanju člena 18(1) Poslovnika,

—

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju Sporazuma iz Cotonouja,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. novembra 2012 o razmerah v Maliju,

—

ob upoštevanju resolucij Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2012 o vojaškem udaru v Gvineji Bissau (2012/2660(RSP)), z dne 20. aprila 2012 o razmerah v Maliju (2012/2603(RSP)), z dne 9. junija 2011 o razmerah na Madagaskarju (2011/2712(RSP)) in z dne 4. septembra 2008 o državnem udaru v Mavretaniji (2008/2623(RSP)),

—

ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

—

ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966 in Konvencije o pravicah otrok iz leta 1989,

—

ob upoštevanju strategije EU za varnost in razvoj Sahela, sprejete marca 2011,

—

ob upoštevanju Deklaracije iz Loméja voditeljev držav in vlad Organizacije afriške enotnosti z dne 12. julija 2000,

—

ob upoštevanju Ustanovne listine Afriške unije, sprejete leta 2000 na vrhu v Loméju (Togo) in z začetkom veljavnosti leta 2001,

—

ob upoštevanju sporočila voditeljev držav Afriške unije z dne 14. julija 2012 o razmerah v Maliju (PSC/AHG/COMM/1), sklepa z vrhunskega srečanja Afriške unije z dne 1. julija 2011 o razmerah na Madagaskarju (Assembly/AU/369), sklepa mirovnega in varnostnega sveta Afriške unije z dne 17. aprila 2012 o razmerah v Gvineji Bissau in resolucije mirovnega in varnostnega sveta Afriške unije z dne 6. februarja 2009 o razmerah v Mavretaniji,

—

ob upoštevanju Afriške listine o demokraciji, volitvah in upravljanju (Demokratična listina), ki jo je Afriška unija sprejela 30. januarja 2007 v Adis Abebi (Etiopija) in je začela veljati 15. februarja 2012,

—

ob upoštevanju protokola skupnosti Ecowas A/SP1/12/01 o demokraciji in dobrem upravljanju, sprejetem 21. decembra 2001 v Dakarju,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za politične zadeve (AKP–EU 101.355),

A.

ker so za demokracijo značilne svobodne in pregledne volitve, na katerih prebivalstvo preko volilnih skrinjic na legitimen način za določeno obdobje prenese svojo moč na posameznike; ker se med značilnosti demokracije štejejo spoštovanje pravne države, ravnovesje med izvršilno, zakonodajno in sodno vejo oblasti ter svoboda tiska; ker je demokratično menjavanje oblasti bistveni korak za utrditev demokracije;

B.

ker sprejetje pravnih instrumentov zoper protiustavne zamenjave vlade na ravni Afriške unije in skupnosti Ecowas ni preprečilo vedno bolj pogostih vojaških udarov;

C.

ker protiustavne zamenjave vlade nedvomno predstavljajo največjo oviro in izziv za zagotovitev miru, varnosti in razvoja družbe v državah in narodih, ki se z njimi soočajo;

D.

ker je v demokratični državi, kjer je uveljavljeno načelo pravne države, izvajanje zakonov znotraj državnih meja naloga policije in sodnega sistema, medtem ko oborožene vojaške sile zagotavljajo zunanjo varnost države;

E.

ker je zaradi močne medsebojne odvisnosti držav, prepustnosti meja, ki zadeva tudi trgovino z orožjem, in čezmejnih dejavnosti terorističnih skupin treba oblikovati regionalne rešitve, da se prepreči pojav podobnih razmer v sosednjih državah;

F.

ker prestrukturiranje nacionalnih vojsk v pokonfliktnih državah AKP z vključitvijo upornikov in njihovo integracijo ali mešanjem v redne vojaške enote ne glede na objektivna merila za vojaško rekrutiranje ali brez upoštevanja dejanskih virov, ki jih imajo države na voljo za vzdrževanje čet, resno spodkopava profesionalnost in elitnost državnih vojaških enot, kar vodi k nastanku primernih razmer za upore, vstaje in vojaške udare, ki zavirajo demokratični razvoj v državah AKP;

G.

ker državni udari in notranje napetosti predstavljajo priložnost za domače in zunanje teroristične skupine, da razširijo svoj vpliv in nenehno ogrožajo stabilnost na regionalni in tudi širši ravni;

H.

ker notranji in lokalni dejavniki, kot je vpliv vojske na javno življenje, korupcija, neučinkovito upravljanje naravnih virov, politizacija in instrumentalizacija etničnih in verskih napetosti, tekmovalnost med vojaškimi in varnostnimi silami ter vmešavanje od zunaj, predstavljajo pomembne razloge za nestabilnost države in prispevajo k širjenju kriz in konfliktov ter lahko povzročajo resne družbene, politične in varnostne probleme;

I.

ker vojaški udari in protiustavne zamenjave vlad ogrožajo lokalno prebivalstvo in sposobnost zagotavljanja državljanskih svoboščin in človekovih pravic;

J.

ker tudi močna demografska rast v revnem okolju predstavlja pomemben dejavnik nestabilnosti države, ki se lahko poglobi zaradi pospešenega procesa urbanizacije, ter tako povečuje endemično brezposelnost ter ogroža prehransko varnost, kar povzroča socialne nemire in lahko vodi v vstajo ali državni udar;

K.

ker se morajo zaradi skrajnega nasilja, ki ga vojaške ali oborožene uporniške enote izvajajo nad prebivalstvom, države soočiti z velikimi selitvami ljudi, ki v večini ostanejo znotraj države ali zbežijo v najbližjo sosednjo državo, saj nimajo sredstev, da bi šli dlje;

L.

ker selitve ljudi v državah ali preko meja držav v konfliktu prizadenejo predvsem ženske, starejše in otroke, ki so v teh okoliščinah zelo ranljivi;

M.

ker korupcija prispeva k nestabilnosti demokracije, kar vodi k novim vojaškim udarom, ogroža utrditev stabilnih demokratičnih državnih institucij in spodkopava prizadevanja za spodbujanje dobrih odnosov med vojsko in državljani;

N.

ker so dejavna prizadevanja celotne mednarodne skupnosti za preprečevanje in zatrtje vojaških udarov in protiustavnih zamenjav na splošno bistvena za dosego zmage demokratičnih vrednot, stabilizacijo držav v razvoju in krepitev miru po vsem svetu;

1.

poziva politične in vojaške akterje, naj spoštujejo mednarodno pravo, zlasti v zvezi s človekovimi pravicami, demokratičnim vladanjem, pravno državo in enakostjo spolov;

2.

meni, da se je treba iz nedavnih državnih udarov naučiti, kakšna je vloga vojske pri izgradnji demokratične države, in sicer spoštovanje pravne države ter zagotavljanje javnega reda in obrambe, kar ustvarja pogoje za trajnostni razvoj;

3.

poziva vse politične akterje, naj vzpostavijo in zagotovijo demokratično vlado, ki bo temeljila na političnem pluralizmu, okrepljeni vlogi državljanov in jasni delitvi oblasti med izvršilno, zakonodajno in sodno vejo oblasti ter na političnem pluralizmu, odgovornosti, preglednosti in spoštovanju človekovih pravic;

4.

meni, da sta za izgradnjo demokratične družbe in zagotavljanje politične stabilnosti potrebni predvsem močna politična volja in ambiciozna vizija političnih voditeljev, vlad in opozicije, usmerjeni v gradnjo političnih institucij, ki zagotavljajo človekove, državljanske, socialne, ekonomske in okoljske pravice prebivalstva;

5.

vztraja, da je treba na učinkovit način sprejeti in izvajati doktrino o protiustavnih zamenjavah vlade, ki sta jo oblikovala mirovni in varnostni svet Afriške unije in Komisija Afriške unije v Ustanovni listini, Protokolu mirovnega in varnostnega sveta, Deklaraciji iz Loméja in Afriški listini o demokraciji, volitvah in upravljanju, ter ustvariti okvir za opredelitev doktrine, sankcije in obnovo ustavnosti;

6.

poudarja pomen izvrševanja politično in gospodarsko usmerjenih ter mednarodno in regionalno usklajenih sankcij zoper povzročitelje protiustavnih zamenjav vlade in vojaških udarov ter pomen spodbujanja takojšnje obnove ustavnosti in pravne države;

7.

poudarja, da je treba poskrbeti za ponovno integracijo upornikov in pripadnikov milic v družbo z vključitvijo v redne vojaške enote ali pa razorožitvijo in usmerjanjem njihove vrnitve v civilno življenje, kar zajema tudi redno plačo in ostajanje v vojašnicah; poudarja potrebo po profesionalizaciji oboroženih sil v nacionalnem okviru pravne države s pomočjo misij za usposabljanje, ki spodbujajo zavest o dolžnostih na področju civilne zaščite in domoljubne vrednote; zatrjuje, da zastopanost državne raznolikosti v vojski in policiji prispeva k nacionalni enotnosti;

8.

priporoča, naj se v pokonfliktnih državah pri reformi vojske posebna pozornost nameni profilu ljudi za rekrutiranje ali vključitev v vojsko z ozirom na posebne zahteve vojaške službe, ob tem pa je treba upoštevati razpoložljive vire in dejanske potrebe zadevnih držav;

9.

poziva države AKP, naj ukrepe za reformo varnostnega sektorja vključijo v vse akcijske načrte, katerih cilj je vzpostavitev in krepitev demokratično odgovornih institucij;

10.

poziva h krepitvi regionalnega političnega sodelovanja za upravljanje in preprečevanje tveganj državnih udarov in terorizma;

11.

opozarja, da so za zagotavljanje politične stabilnosti nujni razorožitev upornikov in regulacija trgovine z orožjem ter nadzor nad njo, saj preprodaja orožja omogoča tudi financiranje organizacij, podobnih mafiji, uporniških enot in terorističnih skupin; poziva mednarodne in regionalne organizacije, naj izvajajo ustrezne programe za nadzor nad orožjem;

12.

poziva Evropsko komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje (EEAS), naj prednostno obravnavata in spremljata podporo svobodnim volitvam, na podlagi katerih je mogoče vzpostaviti institucije, ki predstavljajo prebivalstvo;

13.

poziva Evropsko komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj prednostno obravnavata reformo varnostnega sektorja in nadaljnje usposabljanje, krepitev državnih struktur in institucij ter posledice pokonfliktne obnove, da se okrepi odpornost in trajnost demokracije v državah AKP;

14.

meni, da je za zagotavljanje demokratične stabilnosti v državah AKP treba postaviti razvojno politiko v ospredje strategije preprečevanja konfliktov; prav tako verjame, da bi morali politični voditelji, organizacije civilne družbe ter predstavniki verskih in ženskih organizacij doseči nacionalno soglasje o ustreznih in primernih institucijah ter postopkih, na podlagi katerih je mogoče izvajati demokratične prakse;

15.

poziva Evropsko komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj zagotovita nadzor nad izvajanjem priporočil misij EU za opazovanje volitev v državah v postopku tranzicije, zlasti določb o reformi varnostnega sektorja;

16.

poziva Evropsko komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje in mednarodne partnerje, naj si prizadevajo za boljše usklajevanje zunanjih ukrepov in pospešeno mednarodno posredovanje v državah, v katerih je prišlo do protiustavnih zamenjav vlade ali državnih udarov, s poudarkom na pravni državi, oblikovanju in utrditvi države ter nacionalni spravi;

17.

obsoja dejstvo, da se na mnogih konfliktnih območjih posilstvo uporablja kot vojno orožje, in zahteva, da se ga prizna kot zločin zoper človeštvo; zahteva posebno podporo za žrtve posilstev;

18.

obsoja rekrutiranje otrok za vojake in poziva h kazenskemu pregonu vodij upornikov, ki jih izrabljajo; poudarja, da je ponovna vključitev otrok vojakov v družbo prednostna naloga za zagotavljanje dolgoročne politične stabilnosti in socialne kohezije; v zvezi s tem opozarja, da je treba nekdanjim otrokom vojakom zagotoviti dostop do izobraževanja;

19.

izpostavlja pozitivno in proaktivno vlogo, ki jo lahko imajo ženske v mirovnih procesih in pri procesih obnove, stabilizacije, demokratizacije in nacionalne sprave na splošno; poleg tega poziva Evropsko komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje, države AKP in regionalne ter mednarodne partnerje, naj podpirajo vključitev žensk v politične in gospodarske procese odločanja, načelo enakosti spolov in pravice žensk;

20.

poziva javne organe držav AKP in njihove regionalne in mednarodne partnerje, naj razvijajo in izvajajo zakonodajne strategije in programe za odpravljanje brezposelnosti mladih in spodbujanje vključevanja mladih v politične in gospodarske procese odločanja;

21.

poziva zadevne države in njihove tehnične in finančne partnerje, naj začnejo reforme pravosodnega sistema s poudarkom na usposabljanju pravosodnega osebja;

22.

opozarja na pomen dolgoročne pokonfliktne obnove in ugotavlja, da si je v zvezi s tem treba prizadevati za spodbujanje boljše trajnostne urbanizacije v državah AKP in tako prispevati k zmanjšanju endemične brezposelnosti in neustrezne prehranske varnosti ter omejevanju tveganj družbenih napetosti;

23.

priporoča, naj mednarodni donatorji, države AKP in njihovi regionalni partnerji sprejmejo vse potrebne ukrepe za spodbujanje izobraževanja od otroštva naprej, zlasti državljanske vzgoje, in za povečanje splošne ozaveščenosti o kulturi miru, človekovih pravicah, demokraciji, pravni državi in državljanskih svoboščinah med prebivalstvom;

24.

poziva Evropsko komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj dejavno sodelujeta v programih pomoči v pokonfliktnih razmerah, da bi bili ukrepi za izredne razmere in ukrepi za dolgoročni razvoj bolj usklajeni;

25.

poziva, da se zoper povzročitelje državnih udarov in protiustavnih zamenjav oblasti ter njihove pomočnike sprožijo sodni postopki;

26.

se zavzema za močnejše posredovanje Mednarodnega kazenskega sodišča, da bi bil boj proti nekaznovanosti bolj učinkovit;

27.

priporoča, naj kontinentalne organizacije, kot so Afriška unija in regionalne gospodarske skupnosti, še naprej spodbujajo močne politične in gospodarske povezave med svojimi državami članicami, da bi skupaj reševale skupne probleme, kot so terorizem, tihotapljenje, organiziran kriminal in verski fundamentalizem;

28.

priporoča, naj regionalne organizacije in njihove države članice podpirajo preprečevanje vojaških udarov z jasno določitvijo in opredelitvijo vlog in odgovornosti vojaških in političnih elit in na ta način spodbujajo odgovorno sprejemanje političnih odločitev in odgovorno obrambno politiko;

29.

priporoča, naj kontinentalne organizacije, kot je Afriška unija, in regionalne organizacije, kot je Ecowas, uporabljajo svoje sisteme zgodnjega opozarjanja za preprečevanje in blaženje možnih konfliktov v zgodnji fazi, ne samo med državami članicami, ampak tudi znotraj državnih meja;

30.

poziva mednarodno skupnost donatorjev, naj zagotovi pomoč civilnemu prebivalstvu, ki so ga prizadele posledice vojaških udarov in drugih protiustavnih zamenjav vlade, s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah, kot so razseljeno prebivalstvo, ženske, starejši ljudje in otroci;

31.

naroči svojima sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta institucijam Afriške unije in Evropske unije, svetu AKP, skupnosti Ecowas, Medvladni agenciji za razvoj (IGAD), Južnoafriški razvojni skupnosti (SADC), Skupnosti portugalsko govorečih držav, Mednarodni organizaciji za frankofonijo, Commonwealthu in generalnemu sekretarju Združenih narodov.

—

ki je potekala od 17. do 19. junija 2013 v Bruslju,

—

ob upoštevanju člena 21(1) in člena 21(3) naslova V Pogodbe EU,

—

ob upoštevanju člena 18(1) Poslovnika,

—

ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega v Cotonouju dne 23. junija 2000 (Sporazum iz Cotonouja) (3), zlasti členov 36 in 37 tega sporazuma, ter njegovih revizij iz let 2005 in 2010 (4),

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 26. septembra 2002, ki vsebuje njegova priporočila Komisiji glede pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu z državami in regijami iz skupine afriških, karibskih in pacifiških držav (5), ter resolucij z dne 23. marca 2006 o razvojnih učinkih sporazumov o gospodarskem partnerstvu (6), z dne 23. maja 2007 o sporazumih o gospodarskem partnerstvu (7), z dne 12. decembra 2007 o sporazumih o gospodarskem partnerstvu (8) in z dne 5. februarja 2009 o razvojnih učinkih sporazumov o gospodarskem partnerstvu (9),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 978/2012 z dne 25. oktobra 2012 o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 732/2008 (10) ter ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2012 o predlogu o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov (11),

—

ob upoštevanju resolucij Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2012 (12) in z dne 16. aprila 2013 (13) o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (ES) št. 1528/2007 glede izločitve številnih držav s seznama regij ali držav, ki so dokončale pogajanja,

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2010 (14) o človekovih pravicah ter o socialnih in okoljskih standardih v mednarodnih trgovinskih sporazumih,

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 20. novembra 2012 o delu Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU v letu 2011 (15),

—

ob upoštevanju resolucije skupne parlamentarne skupščine AKP-EU z dne 19. februarja 2004 o sporazumih o gospodarskem partnerstvu: težave in obeti (16) ter z dne 23. novembra 2006 o reviziji pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu (17),

—

ob upoštevanju resolucij Evropskega parlamenta z dne 25. marca 2009 o sporazumu o gospodarskem partnerstvu med državami Cariforuma na eni strani in Evropsko skupnostjo ter njenimi državami članicami na drugi strani (18), z dne 25. marca 2009 o začasnem sporazumu o gospodarskem partnerstvu med pacifiškimi državami na eni strani in Evropsko skupnostjo na drugi strani (19), z dne 25. marca 2009 o vmesnem sporazumu o gospodarskem partnerstvu med Slonokoščeno obalo na eni strani in Evropsko skupnostjo ter njenimi državami članicami na drugi strani (20), z dne 25. marca 2009 o vmesnem sporazumu o gospodarskem partnerstvu med Gano na eni strani in Evropsko skupnostjo ter njenimi državami članicami na drugi strani (21), z dne 25. marca 2009 o vmesnem sporazumu o gospodarskem partnerstvu med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Srednjo Afriko na drugi strani (22), z dne 25. marca 2009 o začasnem sporazumu o vzpostavitvi okvira za sporazum o gospodarskem partnerstvu med vzhodno- in južnoafriškimi državami na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani (23), z dne 25. marca 2009 o začasnem sporazumu o gospodarskem partnerstvu med državami SADC, ki izvajajo SGP, na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani (24), z dne 25. marca 2009 o sporazumu o vzpostavitvi okvira za sporazum o gospodarskem partnerstvu med partnerskimi državami Vzhodnoafriške skupnosti na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani (25) ter z dne 19. januarja 2011 o začasnem sporazumu o partnerstvu med ES in pacifiškimi državami (26),

—

ob upoštevanju prvega srečanja Skupnega sveta Cariforum-EU dne 17. maja 2010 v Madridu (Španija) in drugega srečanja Skupnega sveta Cariforum-EU dne 26. oktobra 2012 v Bruslju,

—

ob upoštevanju resolucije s 95. zasedanja sveta ministrov držav AKP, ki je potekalo od 10. do 15. junija 2012 v Port Vili (Vanuatu) o sporazumih o gospodarskem partnerstvu (27),

—

ob upoštevanju deklaracije iz Sipopa, sprejete na 7. vrhu voditeljev držav in vlad AKP, ki je potekalo v Ekvatorialni Gvineji 13. in 14. decembra 2012 (28),

—

ob upoštevanju Splošnega sporazuma o carinah in trgovini, zlasti člena XXIV, in ministrskih izjav, ki so bile sprejete na četrtem zasedanju ministrske konference STO dne 14. novembra 2001 v Dohi in na šestem zasedanju ministrske konference STO dne 18. decembra v Hongkongu,

—

ob upoštevanju sporočila Evropske komisije z dne 28. novembra 2006 o spremembi smernic za pogajanja o sporazumih o gospodarskem partnerstvu z državami in regijami AKP (COM(2006)0673) in sporočila Evropske komisije z dne 23. oktobra 2007 o sporazumih o gospodarskem partnerstvu (COM(2007)0635),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose, sprejetih aprila 2006, oktobra 2006, maja 2007, oktobra 2007, novembra 2007 ter maja in junija 2008,

—

ob upoštevanju sporočila, objavljenega ob zaključku 33. rednega srečanja konference voditeljev držav in vlad Karibske skupnosti, ki je potekalo od 4. do 6. julija 2012 v Gros Isletu (Saint Lucia),

—

ob upoštevanju izidov srečanja voditeljev pacifiških držav AKP, ki je potekalo 28. avgusta 2012 Rarotongi (Cookovi otoki),

—

ob upoštevanju odločitve o pospeševanju notranje trgovine v Afriki ter pospešenem uresničevanju celinskega območja proste trgovine (Doc. Assembly/AU/11(XIX)) z 19. redne seje Skupščine voditeljev držav in vlad Afriške unije, ki je potekala 15. in 16. julija 2012 v Adis Abebi (Etiopija),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. januarja 2012 Evropskemu parlamentu in Svetu o trgovini, rasti in razvoju – prilagoditev trgovinskih in naložbenih politik državam, ki najbolj potrebujejo pomoč (COM(2012)0022),

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 16. aprila 2013 (29) o pospeševanju razvoja s trgovino,

—

ob upoštevanju resolucije o sporazumih o gospodarskem partnerstvu in drugih trgovinskih zadevah s 97. zasedanja Sveta ministrov AKP, ki je potekalo od 3. do 5. junija 2013 v Bruslju,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za gospodarski razvoj, finance in trgovino (AP101.293/13/A/fin.),

A.

ker je poglavje sporazuma iz Cotonouja o trgovinskem partnerstvu, v skladu s katerim je EU državam AKP odobrila enostranske trgovinske preferenciale, prenehalo veljati 31. decembra 2007 in sta AKP in EU nameravala podpisati sporazume o gospodarskem partnerstvu predvsem zaradi pomoči trgovini in razvoju držav AKP, ki so večinoma slabo razvite;

B.

ker naj bi, v skladu s sporazumom iz Cotonouja, pogajanja o sporazumih o gospodarskem partnerstvu potekala na ravni, ki ustreza državam AKP, in v skladu s postopki, ki jih je sprejela skupina AKP; ker je treba pri omenjenih pogajanjih upoštevati tudi obetavne procese regionalnega povezovanja, ki potekajo med državami AKP, ter izbiro politike in prednostnih razvojnih nalog teh procesov;

C.

ker so glavni cilji sodelovanja med AKP in EU za gospodarski, družbeni in kulturni razvoj držav AKP, ki so navedeni v sporazumu iz Cotonouja, zmanjšanje in, v končni fazi, odprava revščine ter prizadevanje za mir in varnost ter politično in demokratično stabilnost v državah AKP v okviru razvojnih ciljev tisočletja; ker povezava med liberalizacijo trgovine in zmanjšanjem revščine ni samoumevna, vendar so lahko prirejeni trgovinski ukrepi močan gonilnik rasti in razvoja, hkrati pa spodbujajo lokalna in manjša podjetja;

D.

ker sporazum iz Cotonouja temelji na enakopravnosti partnerjev in prevzemu odgovornosti za razvojne strategije;

E.

ker bi moral biti cilj sporazumov o gospodarskem partnerstvu podpirati regionalno povezovanje prek trgovinskega razvoja, trajnostne rasti in zmanjševanja revščine ter spodbujati postopno vključevanje gospodarstev držav AKP v svetovno gospodarstvo;

F.

ker je mogoče ugotoviti, da si Evropska komisija prizadeva za celovite sporazume o tesnem povezovanju, ki poleg liberalizacije trgovine z blagom vključujejo tudi liberalizacijo naložb, javnega naročanja in trgovine s storitvami ter ukrepe za zaščito intelektualnih pravic in spodbujanje trgovine; ker se smernice za pogajanja AKP osredotočajo predvsem na krepitev sodelovanja, ki bi povečalo gospodarske in trgovinske kapacitete držav AKP, da bi spodbujali njihovo trajnostno rast in izkoreninili revščino, hkrati pa povečali njihov delež v svetovni trgovini;

G.

ker so doslej zgolj države z območja Cariforuma sklenile sporazum o gospodarskem partnerstvu in ga v celoti izvajajo, medtem ko države v drugih regijah izvajajo ali uvajajo začasne dogovore, vendar so se zavezale, da bodo končale pogajanja o odprtih vprašanjih;

H.

ker naj bi bili sporazumi o gospodarskem partnerstvu regionalni sporazumi, ki naj bi spodbujali povezovanje majhnih in razdrobljenih trgov držav AKP v močnejše regionalno gospodarstvo, vendar pritisk na nekatere države AKP, naj podpišejo individualne sporazume, vzpostavlja drugačne trgovinske ureditve z EU kot v primeru sosednjih držav in uničuje regionalno povezovanje;

I.

ker Komisija v okviru trenutnih pogajanj o končnih sporazumih o gospodarskem partnerstvu predlaga pregled začasnih sporazumov o gospodarskem partnerstvu;

J.

ker je bilo na sedmem vrhu voditeljev držav in vlad AKP, ki je potekal v decembru 2012, ugotovljeno, da sporazumi o gospodarskem partnerstvu po desetih letih pogajanj niso prinesli želenega učinka, regije, ki so podpisale ali parafirale sporazume o gospodarskem partnerstvu konec leta 2007, pa so želele predvsem preprečiti tveganje motenj v trgovini, medtem ko so sporna vprašanja ostala in resno omejevala politični manevrski prostor ter rušila ravnovesje med pravicami in obveznostmi držav AKP;

K.

ker bi odprava tarif lahko povzročila velik primanjkljaj v proračunih številnih držav AKP, ki so odvisne od uvoznih in izvoznih dajatev, saj te predstavljajo velik del vladnih prihodkov;

L.

ker bodo države AKP morda potrebovale dodatna sredstva, da bi pokrile stroške prilagoditve zaradi sporazumov o gospodarskem partnerstvu, na primer zaradi zmanjšanja prihodkov ter večje konkurence, in ker bo za to, da bodo imele koristi od dostopa do evropskih, medregionalnih, regionalnih, in globalnih trgov, treba prispevati k razvoju infrastrukture ter proizvodnih zmogljivosti, spodbujati prizadevanja za diverzifikacijo ter povečati konkurenčnost;

M.

ker je bila Uredba (ES) št. 1528/2007 spremenjena (glede na dostop do trga brez carin in omejevalnih kvot) tako, da bodo iz njenega področja veljavnosti umaknjene tiste države, ki niso sprejele potrebnih ukrepov za sklenitev sporazumov o gospodarskem partnerstvu do 1. oktobra 2014;

N.

ker so območja AKP izrazila zaskrbljenost nad številnimi spornimi vprašanji, ki po njihovem mnenju bistveno omejujejo politični prostor ter rušijo ravnotežje med pravicami in obveznostmi v sporazumih o gospodarskem partnerstvu;

O.

ker so države AKP potrdile svojo zavezanost k sklenitvi pogajanj, v kolikor bodo v izidih upoštevani njihovi razvojni cilji ter politična vprašanja;

P.

ker bodo nedavne reforme splošnega sistema preferencialov v EU končale enostranske trgovinske preferenciale za nekatere države AKP;

1.

poudarja, da je sklenitev ter tekoče izvrševanje celovitih in uravnoteženih sporazumov o gospodarskem partnerstvu bistvenega pomena za trajnostni razvoj držav AKP, pri čemer je treba upoštevati njihove politične odločitve, razvojne prednostne naloge ter krepitev regionalnega povezovanja; meni, da mora vzpostavljanje državnih zmogljivosti ostati skupen cilj držav AKP in EU;

2.

poziva Evropsko Unijo, naj prenese usklajenost politik za razvoj v prakso, da bi tako zagotovila skladnost politik na področju trgovine, kmetijstva, davkov, podnebnih sprememb, naložb, dostopa do surovin ter razvoja in tako pripomogla k preoblikovanju držav AKP v samozadostna gospodarstva;

3.

meni, da je treba pri pogajanjih o sporazumih o gospodarskem partnerstvu upoštevati različne krize in gospodarski razvoj v zadnjem desetletju;

4.

opozarja, da je treba v vseh razpravah s članicami skupine AKP obnoviti zaupanje in ponovno vzpostaviti konstruktivni dialog; zato poziva vse strani, ki se pogajajo o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, naj ohranijo politično voljo in določeno stopnjo prožnosti ter pragmatičnosti tako pri reševanju odprtih vprašanj kot pri čimprejšnji zaključitvi tekočih pogajanj o celovitih sporazumih o gospodarskem partnerstvu, s katero bosta zadovoljni obe strani;

5.

opominja, da je regionalno povezovanje držav AKP eden od izrecnih ciljev pogajanj o sporazumu o gospodarskem partnerstvu;

6.

vztraja, da bi morali sporazumi o gospodarskem partnerstvu ter drugi trgovinski sporazumi temeljiti na pravnem redu trgovinskih odnosov med AKP in EU, zato poudarja, da ne bi smel ob koncu pogajanj položaj nobene od držav AKP ostati enak kot v času prejšnjih trgovinskih dogovorov med AKP in EU oziroma se poslabšati; poziva k preglednim ter pravičnim sporazumom o pošteni trgovini in naložbah z državami AKP, ki bodo služili njihovim razvojnim ciljem na podlagi družbenih in okoljskih meril;

7.

spominja na prvotno stališče Evropskega parlamenta o Uredbi o dostopu do trga št. 1528/2007, v skladu s katerim je potrebnega več časa, da bi poskrbeli za sklenitev, podpis in začetek izvajanja polnih sporazumov o gospodarskem partnerstvu ter omogočili stabilen, predvidljiv in povečan dostop do trga za izvoz držav AKP, ki ga določajo sporazumi o gospodarskem partnerstvu;

8.

podpira tekoče razprave o oblikovanju regionalnih skladov za sporazume o gospodarskem partnerstvu, ki bi olajšali prenos sredstev donatorjev EU in zagotavljali finančno podporo, predvsem pri težavah z omejenostjo ponudbe in proizvodnimi zmogljivostmi, pri povečanju konkurenčnosti in pri pobudah o diverzifikaciji prihodkov, pri fiskalnih reformah ter pri uvajanju dobrega upravljanja;

9.

podpira poziv voditeljev držav AKP k večji skladnosti pri ukrepih za regionalno povezovanje, sporazumih o gospodarskem partnerstvu in trenutnem krogu pogajanj v Dohi, in sicer z boljšim usklajevanjem med pogajalci na teh treh ravneh, kar bi zagotovilo večjo doslednost;

10.

podpira predlog Komisije, da je treba pri pomoči za trgovino določiti pristop, ki v večji meri temelji na potrebah, in se osredotočiti na najmanj razvite države ter države z nizkim dohodkom; poziva, naj se v teh državah več pozornosti nameni vzpostavljanju zmogljivosti, zlasti na področju infrastrukture in strokovnega znanja, saj bi to spodbujalo dobro delujoča trgovinska orodja;

11.

poziva Evropsko Komisijo, naj bo pri reševanju odprtih spornih vprašanj prilagodljiva in tako omogoči državam in regijam AKP, da spodbujajo industrializacijo, novonastali industrijski razvoj ter dodajanje vrednosti, povečajo prihodke, zlasti iz trgovanja med južnimi državami, ter dovolijo čim večjo uporabo političnega prostora za namene razvoja;

12.

poziva pogajalske strani, naj med pogajanji in zlasti med izvajanjem zagotovijo, da bodo obveznosti, ki so del sporazuma o gospodarskem partnerstvu in iz njega izhajajočih politik, učinkovito prispevale k zmanjševanju revščine, gospodarskemu razvoju držav AKP in okoljski trajnosti;

13.

poudarja pomembnost trgovine med AKP in EU, trgovine med južnimi državami, medregionalne trgovine in regionalnega povezovanja med državami AKP ter med državami AKP in čezmorskimi državami in ozemlji EU, saj so bistvenega pomena za trajnostni družbeni in gospodarski razvoj, h kateremu bi moral dejavno prispevati vsak samostojni, podregionalni ali regionalni sporazum o gospodarskem delovanju;

14.

poziva EU in države AKP naj skupaj razvijejo strategijo za povečanje konkurenčnosti kmetijstva držav AKP, ki bo presegala tržni dostop in obravnavala razvojna vprašanja na podeželju, vprašanja omejenosti na strani ponudbe ter dostopa do mikrofinanciranja, pri tem pa se osredotočala na zaščito malih kmetov, zagotavljanje samopreskrbe s hrano ter varnost;

15.

poudarja, da bi morali v sporazumih o gospodarskem partnerstvu spodbujati dostop do mikrofinanciranja, saj je kreditno, zavarovalniško in varčevalsko orodje, ki podpira podjetnike in omogoča trajnostne naložbe ter razvoj lokalnega gospodarstva;

16.

pozdravlja zavezanost voditeljev držav in vlad AKP k nadaljnjem pospeševanju pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, ki bodo spodbudili gospodarski in družbeni razvoj držav AKP ter regionalno povezovanje znotraj držav AKP;

17.

poudarja, da je za učinkovitost sporazumov o gospodarskem partnerstvu z vidika trajnostnega razvoja pomembno, da se jih natančno nadzira, tako v fazi pogajanj kot v fazi izvajanja;

18.

poziva pogajalske strani, naj razmislijo o skupni ustanovitvi mehanizma za nadziranje sporazumov o gospodarskem partnerstvu, ki bo ocenjeval tako dosežen napredek kot še nepremagane ovire pri pogajanjih o sporazumih o gospodarskem partnerstvu in njihovem izvajanju;

19.

spodbuja javne organe v državah AKP, naj zagotovijo, da bodo trgovinske obveze iz sporazumov o gospodarskem partnerstvu v skladu z nacionalnimi razvojnimi strategijami ter regionalnimi okvirnimi programi, saj bodo tako okrepile regionalno razsežnost;

20.

spodbuja partnerje EU in AKP, naj zagotovijo, da se časovne obveze v zvezi z liberalizacijo ujemajo s tistimi za razvojno pomoč;

21.

spodbuja države AKP, naj vključijo vse deležnike v procese pogajanja o sporazumu o gospodarskem partnerstvu in tako zagotovijo lokalno lastništvo procesa ter povezanost in nadaljnjo obravnavo naslednjih politik;

22.

poudarja vlogo parlamentov in nedržavnih organizacij pri nadzoru nad izvajanjem in pogajanji o sporazumih o gospodarskem partnerstvu; poziva k sistematičnemu sodelovanju pri procesih tekočih pogajanj, ki naj temelji na vključevalnem pristopu, in k čim večji preglednosti delovanja skupnih institucij, ustanovljenih na podlagi sporazumov o gospodarskem partnerstvu;

23.

naroči svojima sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta ministrskemu svetu AKP-EU, Evropskemu parlamentu, Evropski komisiji, predsedstvu Sveta, Afriški uniji, vseafriškemu parlamentu, nacionalnim in regionalnim parlamentom ter regionalnim organizacijam držav AKP.

—

ki je potekala od 17. do 19. junija 2013 v Bruslju,

—

ob upoštevanju člena 18(1) Poslovnika,

—

ob upoštevanju člena 25 splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki priznava zdravje kot temeljno pravico,

—

ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu AKP-ES (Sporazum iz Cotonouja), zlasti člena 25(1)(b), (c), (d) in (g) o razvoju socialnega sektorja, člena 29(3)(c) o sodelovanju med državami AKP in EU za regionalno sodelovanje in povezovanje ter člena 31(b)(iii) o vprašanjih enakosti spolov,

—

ob upoštevanju prednostnih nalog Evropske unije, opredeljenih decembra 2005 v okviru Evropskega soglasja o razvoju,

—

ob upoštevanju razvojnih ciljev tisočletja OZN iz leta 2000, zlasti glede človekovega razvoja (zdravje in izobraževanje),

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta o sistemu zdravstvenega varstva v podsaharski Afriki in svetovnem zdravju (31),

—

ob upoštevanju Strategije EU za ukrepe v zvezi s krizo na področju človeških virov v zdravstvenem sektorju v državah v razvoju (COM(2005)0642),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 21. decembra 2006 z naslovom „Evropski akcijski program za odpravo hudega pomanjkanja zdravstvenih delavcev v državah v razvoju (2007–2013)“ (COM(2006)0870),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 31. marca 2010 o vlogi EU na področju zdravja v svetu (COM(2010)0128),

—

ob upoštevanju svetovnega poročila o zdravju Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) za leto 2006 z naslovom: „Working together for health“ (Sodelovanje za zdravje),

—

ob upoštevanju Globalnega kodeksa zaposlovanja zdravstvenega osebja SZO (WHA63.16), sprejetega na 63. generalni skupščini SZO maja 2010,

—

ob upoštevanju poročila Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj iz leta 2010 z naslovom „International Migration of Health Workers: Improving International Co-operation to Address the Global Health Workforce Crisis“ (Mednarodne migracije zdravstvenih delavcev: boljše sodelovanje za reševanje globalne krize delovne sile v zdravstvu),

—

ob upoštevanju poročila SZO avtorjev C. Dolea in drugih (2010) z naslovom „Increasing access to health workers in remote and rural areas through improved retention“ (Večji dostop do zdravstvenih delavcev v oddaljenih in podeželskih območjih z izboljšanim zadrževanjem),

—

ob upoštevanju poročila SZO o menjavi delovnih nalog in smotrni porazdelitvi nalog med ekipami zdravstvenih delavcev – splošna priporočila in smernice, izdano v Ženevi, 2008,

—

ob upoštevanju deklaracije iz Kampale v okviru prvega globalnega foruma o človeških virih v zdravstvenem sektorju, Uganda, od 2. do 7. marca 2008,

—

ob upoštevanju skupne strategije Afriška unija/Evropska unija za zdravje, pripravljene v Lizboni decembra 2007,

—

ob upoštevanju zavez iz deklaracije iz Abudže o HIV/aidsu, tuberkulozi in drugih povezanih nalezljivih boleznih z dne 27. aprila 2001,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za socialne zadeve in okolje (ACP-EU/101.294/13/A/fin.),

A.

ker morajo za doseganje razvojnih ciljev tisočletja štirje milijoni zdravnikov, medicinskih sester, babic in drugih zdravstvenih delavcev opravljati bistvene zdravstvene posege in ker tega ni mogoče ustrezno doseči brez usposobljenih in zaposlenih zdravstvenih delavcev, ki imajo ustrezno podporo so ustrezno plačani glede na težke delovne razmere;

B.

ker se 38 držav AKP sooča z resnim pomanjkanjem zdravstvenih delavcev, zato Afrika nosi skoraj 25 % svetovnega bremena bolezni, ima pa le 3 % svetovnih zdravstvenih delavcev; ker težko upravno breme in uporaba zastarelih metod in postopkov zahtevajo preveč osebja;

C.

ker je pravica do zdravja temeljna pravica, zapisana v členu 25 splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah,

D.

ker bi bilo treba zdravstvene delavce obdržati v njihovih podeželskih in oddaljenih območjih, in sicer z izboljšanjem življenjskega in delovnega okolja ter z izobraževanjem in zagotavljanjem finančnih spodbud ter osebne in strokovne podpore;

E.

ker vse starejše prebivalstvo v državah z visokim prihodkom zahteva povečanje zdravstvenih storitev; ker se številne države v razvoju soočajo s kritičnim pomanjkanjem zdravstvenih delavcev; ker zahteve po manjši javni porabi, ki so del programov strukturnega prilagajanja Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada, v številnih državah zaostrujejo to težavo;

F.

ker ciljno usmerjeno zaposlovanje ter finančne in druge spodbude bogatih ciljnih držav v povezavi z nizkimi plačami, slabimi in nestabilnimi delovnimi razmerami ter šibkimi zdravstvenimi sistemi v številnih državah v razvoju prispevajo k mednarodni migraciji zdravstvenih delavcev;

G.

ker lahko prenos zdravstvenih in zdravstvenostoritvenih pristojnosti z višjih ravni zdravstvenega osebja na nižje, v nekaterih primerih celo na nepoklicno osebje (menjava in delitev delovnih nalog), če je skrbno načrtovan in izveden, izboljša dostop do kakovostnih zdravstvenih storitev in zmanjša stroške;

H.

ker je nediskriminatorno vključevanje lokalnih nepoklicnih zdravstvenih delavcev in zdravilcev, usposobljenih za posebne potrebe ciljnih skupin, kot so ljudje z HIV/aids, spolni delavci, mladi ter nosečnice, v zdravstvene sisteme bistveno za doseganje marginaliziranih ali težko dosegljivih skupin ter je rešitev za pomanjkanje zdravstvenih delavcev; ker se je uporaba zdravstvenih delavcev programih za zdravje na ravni lokalnih skupnosti izkazala za uspešno in stroškovno učinkovito;

I.

ker je mogoče informacijske in komunikacijske tehnologije uporabiti kot orodja, ki prispevajo k enakopravnemu dostopu do zdravstvenega varstva, zlasti v zvezi s diagnosticiranjem in zdravljenjem bolezni prek telemedicine, izboljšano širjenje informacij o javnem zdravju ter olajšano javno razpravo in dialog o glavnih grožnjah za javno zdravje v državah AKP;

1.

meni, da v zdravstvenih sistemih držav AKP trenutno primanjkuje sredstev za kakovostno izobraževanje, usposabljanje in medicinske raziskave;

2.

poziva države AKP, tudi tiste z omejenimi javnimi proračuni, naj razvijejo močnejše zdravstvene sisteme in strategije za:

3.

ugotavlja, da je SZO poudarila, da sistemi javnega zdravstva v državah AKP ne usposabljajo ali zaposlujejo dovolj ljudi; ugotavlja tudi, da obstaja precejšnja notranja migracija v zasebni sektor in sektor nevladnih organizacij;

4.

ponovno potrjuje, da je pomanjkanje človeških virov v zdravstvenem sektorju vprašanje temeljnega pomena, ki bi ga bilo treba nujno obravnavati, zlasti v okviru političnega dialoga med državami AKP in EU; priznava, da je migracija zdravstvenih delavcev, ki jih zaposlujejo razvite države, pomemben vzrok za težke razmere v državah v razvoju; pozdravlja svetovni kodeks prakse SZO o mednarodnem zaposlovanju zdravstvenih delavcev, ki je prvi korak, ter poziva države članice EU in druge razvite države, naj ga spoštujejo; meni, da bi razvite države morale vlagati v usposabljanje lastnih zdravstvenih delavcev;

5.

ponavlja, da bi morale države AKP in razvite države s pomočjo finančnih naložb in tehnično pomočjo donatorjev nemudoma obravnavati pomanjkanje človeških virov v zdravstvenem sektorju držav AKP glede na potrebe teh držav ter vključiti vse zadevne deležnike;

6.

poziva države AKP, naj izpolnijo leta 2001 zastavljen cilj iz Abudže, da bodo 15 % svojega proračuna namenile zdravstvu; poziva, naj tiste države, kjer ta obveza ni bila izpolnjena, sprejmejo nadaljnje ukrepe za pravično in dolgoročno strategijo za človeške vire v zdravstvenem sektorju, zlasti če še niso dosegle pozitivnega učinka na obolevnost in umrljivost;

7.

poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj s tehnično pomočjo pomagajo državam AKP doseči takšno porabo v zdravstvu na prebivalca, kot jo priporoča SZO, najranljivejšim in najmanj razvitim pa tudi z uradno razvojno pomočjo;

8.

opozarja, da je dolg držav AKP resna ovira, ki odžira vire, nujno potrebne za financiranje ključnih sektorjev, kot je zdravstvo, in spodbujanje splošnega gospodarskega razvoja; poziva k odpisu dolga, vsaj za najmanj razvite države, saj gre za sramotne dolgove, ki so jih vlade ustvarile v nasprotju z interesi prebivalstva;

9.

meni, da je treba javne storitve, katerim kronično primanjkuje financiranja in osebja, utrditi in razviti, da bi lahko služile veliki večini prebivalcev; opaža, da najbogatejši sloj prebivalstva uporablja zasebni sistem in uživa mnogo boljše storitve;

10.

poziva države AKP, naj vključijo vse zadevne deležnike v pripravo načrtov za zdravstvene delavce, ki so pomemben del nacionalnih načrtov za zdravstvo;

11.

poziva države AKP, naj povečajo financiranje zdravstvenih delavcev, in sicer z naložbami v njihovo nediskriminatorno zaposlovanje, izobraževanje in usposabljanje, ustreznimi pobudami ter ustvarjanjem spodbudnega in varnega delovnega okolja za učinkovito zadrževanje zdravstvenih delavcev, zlasti na podeželskih območjih, in pravično porazdelitev zdravstvenih delavcev; v zvezi s tem poziva, naj se zdravstveni sektor izključi iz programov strukturnega prilagajanja Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada;

12.

poziva države AKP, naj v nacionalne načrte za zdravstvene delavce vključijo načelo prenosa zdravstvenih in zdravstvenostoritvenih pristojnosti z višjih kadrov zdravstvenega osebja na nižje; poziva države AKP, naj pri načrtovanju svojih zdravstvenih storitev raziščejo možnosti za izboljšanje učinkovitosti in kakovosti zdravstvenega varstva, da bi zmanjšali delovno obremenitev obstoječega osebja;

13.

poziva države v razvoju, naj razvijejo in/ali prenovijo svoje javne in osnovne sisteme zdravstvenega varstva in storitev ter poziva EU, naj podpre ta proces s pomočjo za okrepitev človeških in institucionalnih zmogljivosti in infrastruktur, vključno z izboljšanjem delovnih razmer za zdravstveno osebje, zagotavljanjem ustrezne zdravstvene opreme ter prenosom tehnologije;

14.

poziva organe javnega zdravstva držav AKP, naj lokalne nepoklicne zdravstvene delavce in zdravilce vključijo v uradne zdravstvene sisteme ter povečajo finančno in politično podporo lokalnim nepoklicnim zdravstvenim delavcem ter lokalnim rešitvam, in sicer z usposabljanjem, spremljanjem, pobudami in stalno podporo;

15.

poudarja pomen ozaveščanja in preventivnih zdravstvenih kampanj v boju proti epidemijam in pandemijam; meni, da je polno sodelovanje lokalnih nepoklicnih zdravstvenih delavcev in zdravilcev v teh kampanjah bistvenega pomena;

16.

priznava potencial informacijskih in komunikacijskih tehnologij pri zagotavljanju storitev zdravstvenega varstva; zato poziva države AKP, naj vzpostavijo ustrezne okvire politik in regulativne okvire za njihovo uporabo v sistemih zdravstvenega varstva;

17.

priznava pomembno vlogo civilne družbe, lokalnih oblasti, skupnosti ter javnozdravstvenih nepridobitnih in prostovoljskih organizacij, ki dopolnjujejo sisteme javnega zdravstva; zato poziva države AKP, naj vse zadevne deležnike aktivno vključijo v proces izboljševanja storitev zdravstvenega varstva;

18.

meni, da bi morale države članice EU povečati svojo finančno in tehnično podporo državam AKP za razvoj nacionalnih načrtov in strategij za javno zdravstvo, ki se osredotočajo na povezovanje sposobnosti zdravstvenih delavcev z lokalnimi potrebami ter zagotavljanje visokošolsko izobraževanja in usposabljanja za lokalne nepoklicne zdravstvene delavce; meni, da bi se ti načrti morali osredotočati na zagotavljanje stalnega usposabljanja in zadrževanje lokalnih nepoklicnih zdravstvenih delavcev, zlasti v podeželskih skupnostih, ter na širjenje znanja o njihovem delu in spoštovanja do njega, da bi izboljšali njihov ugled v skupnosti;

19.

predlaga, naj države AKP ob podpori EU opravijo obsežno oceno potrebe po usposabljanju, da bi ugotovile, kakšne so potrebe držav na področju človeških virov v zdravstvenem sektorju;

20.

opozarja, da mora biti zdravstvenim delavcem omogočeno delo v ustreznih delovnih razmerah, zato poziva EU in države AKP, naj se osredotočijo na razvoj kakovostne zdravstvene in bolnišniške infrastrukture, zlasti na podeželskih in oddaljenih območjih; spodbuja države EU in AKP, naj sklenejo partnerstva med evropskimi bolnišnicami in bolnišnicami v državah AKP;

21.

ugotavlja, da države AKP nimajo vedno dostopa do vrhunskega zdravljenja; poziva EU in druge donatorje, naj izboljšajo pogoje dostopa držav AKP do najnovejših zdravil, predvsem tistih, ki se lahko uporabijo za zdravljenje v primerih epidemij in pandemij;

22.

poziva države članice EU, naj izvajajo in spremljajo ukrepe iz sporočila Evropske komisije z naslovom „ Strategija EU za ukrepe v zvezi s krizo na področju človeških virov v zdravstvenem sektorju v državah v razvoju“ (COM(2005)0642), zlasti v zvezi s podpiranjem in financiranjem nacionalnih načrtov na področju človeških virov;

23.

poziva države članice EU in Evropsko komisijo ter vlade držav AKP, naj podprejo celostne zdravstvene storitve, kot so programi na področju HIV/aidsa ter spolnega in reproduktivnega zdravja, da bi povečali učinkovitost in uspešnost tudi na področju človeških virov;

24.

ponavlja poziv državam članicam EU, naj izvajajo in spremljajo ukrepe iz sporočila Evropske komisije z naslovom „Evropski akcijski program za odpravo hudega pomanjkanja zdravstvenih delavcev v državah v razvoju (2007–2013)“ (COM(2006)0870), predvsem, da bi razvili skupen načrt izvajanja in okvir za spremljanje nacionalnih in skupnih evropskih ukrepov na področju človeških virov;

25.

poziva države članice EU, naj ustrezno izvajajo in spremljajo globalni kodeks zaposlovanja zdravstvenega osebja SZO ter pospešujejo krožno migracijo kot sredstvo za zmanjšanje bega možganov iz držav s tovrstnimi težavami;

26.

poziva države članice EU, naj zagotovijo, da njihove migracijske politike, predvsem tiste, ki povzročajo beg možganov, ne bodo zmanjševale razpoložljivosti strokovnjakov za zdravje v tretjih državah, obenem pa spoštujejo posameznikovo svobodo gibanja ter osebne in strokovne ambicije;

27.

poziva države članice EU in države AKP, naj spodbujajo zaposlovanje strokovnjakov za zdravje iz držav AKP, ki živijo v EU, za določen čas in vizume za večkratni vstop za strokovnjake za zdravje, da se bodo lahko usposabljali v Evropi, vendar obdržali stalno prebivališče v državi izvora, ter tako spodbujajo mreženje;

28.

poziva EU, naj pospeši napredek glede dogovorjenih zavez v okviru Strategije Evropske unije za ukrepe v zvezi s krizo na področju človeških virov v zdravstvenem sektorju v državah v razvoju;

29.

poziva EU, naj kot prednostno nalogo v svoji prihodnji razvojni politiki opredeli izobraževanje in usposabljanje zdravstvenih delavcev ter zagotovi, da bo vsaj 20 % pomoči EU dodeljenih osnovnemu izobraževanju in zdravstvu;

30.

vztraja, naj se strategija človeških virov v zdravstvenem sektorju vključi v razvojni program po letu 2015;

31.

naroči svojima sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta Svetu ministrov AKP-EU, Evropskemu parlamentu, Evropski komisiji, predsedstvu Sveta Evropske unije, Afriški uniji, Vseafriškemu parlamentu in Svetu Združenih narodov za človekove pravice.

—

ki je potekala od 17. do 19. junija 2013 v Bruslju (Belgija),

—

ob upoštevanju člena 18(2) Poslovnika,

—

ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966 in Konvencije o odpravi vseh vrst diskriminacije žensk iz leta 1979,

—

ob upoštevanju člena 3 protokola II ženevske konvencije iz leta 1949, ki jo je Srednjeafriška republika ratificirala, ki prepovedujeta usmrtitve po hitrem postopku, posilstva, prisilno novačenje in druge zlorabe,

—

ob upoštevanju Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča iz leta 1998, ki ga je Srednjeafriška republika ratificirala leta 2001, kakor je bil leta 2010 spremenjen v Kampali, ki opredeljuje najhujša mednarodna kazniva dejanja, kot so zločini zoper človečnost, vojni zločini, vključno z umori, napadi na civilno prebivalstvo, mučenjem, plenjenjem, spolnim nasiljem, prisilnim novačenjem in uporabo otrok za oborožene sile ter prisilnim izginotjem, ter ki potrjuje temeljno obveznost vseh nacionalnih jurisdikcij o obveščanju in kaznovanju, in s tem preprečevanju storitve takšnih kaznivih dejanj,

—

ob upoštevanju izbirnega protokola glede udeležbe otrok v oboroženih spopadih in Konvencije o otrokovih pravicah, ki jo je Srednjeafriška republika podpisala,

—

ob upoštevanju afriške listine o človekovih pravicah in pravicah narodov, ki jo je Srednjeafriška republika ratificirala leta 1986,

—

ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu 2000/483/ES med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega v Cotonouju dne 23. junija 2000 in spremenjenega leta 2005 in 2010,

—

ob upoštevanju celovitega mirovnega sporazuma iz Librevilla med vlado Srednjeafriške republike in srednjeafriškimi politično-vojaškimi gibanji Ljudske vojske za ponovno vzpostavitev demokracije, Demokratične fronte za ljudstvo Srednjeafriške republike in Unije demokratičnih sil za enotnost z dne 21. junija 2008,

—

ob upoštevanju končnega sporočila izrednega vrha voditeljev držav in vlad Gospodarske skupnosti srednjeafriških držav (ECCAS) v N'Djameni (Čad) 21. decembra 2012,

—

ob upoštevanju izjave evropske komisarke za mednarodno sodelovanje, humanitarno pomoč in krizno odzivanje Kristaline Georgieve z dne 21. decembra 2012 o novem izbruhu spopadov v Srednjeafriški republiki,

—

ob upoštevanju političnega sporazuma iz Librevilla (Gabon) z dne 11. januarja 2013 o reševanju politično-vojaške krize v Srednjeafriški republiki, ki je bil podpisan pod okriljem voditeljev držav in vlad skupnosti ECCAS in določa pogoje za rešitev krize v Srednjeafriški republiki,

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 17. januarja 2013 o razmerah v Srednjeafriški republiki (33),

—

ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta Organizacije Združenih narodov (OZN) št. 2088(2013) z dne 24. januarja 2013 in deklaracij varnostnega sveta OZN o Srednjeafriški republiki,

—

ob upoštevanju izjav generalnega sekretarja OZN Ban Ki Muna, predstavnika za stike z javnostjo generalnega sekretarja OZN in odposlanca OZN v Srednjeafriški republiki o političnih razmerah v Srednjeafriški republiki in o poslabšanju varnostnih in humanitarnih razmer,

—

ob upoštevanju deklaracij in sklepov Afriške unije o razmerah v Srednjeafriški republiki,

—

ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o razmerah v Srednjeafriški republiki,

—

ob upoštevanju izjave visoke komisarke za človekove pravice OZN Navanethem Pillay z dne 16. aprila 2013, v kateri poziva k prenehanju nasilja in ponovni vzpostavitvi pravne države v Srednjeafriški republiki,

—

ob upoštevanju izrednih zasedanj voditeljev držav in vlad v okviru skupnosti ECCAS, ki so 3. aprila 2013 in 18. aprila 2013 potekala v N’Djameni (Čad), in njihovih sklepov o ustanovitvi prehodnega nacionalnega sveta z zakonodajnimi in ustavodajnimi pristojnostmi ter o sprejetju časovnega načrta za proces tranzicije v Srednjeafriški republiki,

—

ob upoštevanju resolucije o državnem udaru v Srednjeafriški republiki, ki jo je nacionalni kongres Dominikanske republike sprejel 25. aprila 2013, v kateri obsoja državni udar, zavrača ukrepe uporniške koalicije Seleka, Mednarodno kazensko sodišče in vse zadevne države, vključno s Srednjeafriško republiko, pa poziva, naj raziščejo in pred sodišče privedejo storilce mednarodnih kaznivih dejanj, do katerih v okviru državnega udara še vedno prihaja,

—

ob upoštevanju srečanja mednarodne kontaktne skupine z dne 3. maja 2013 v Brazzavillu (Republika Kongo), ki je potrdila časovni načrt za tranzicijo in ustanovila poseben sklad za pomoč Srednjeafriški republiki,

—

ob upoštevanju različnih frakcij, iz katerih je sestavljena koalicija Seleka, in sicer Konvencije domoljubov za pravičnost in mir, Unije demokratičnih sil za enotnost, Demokratične fronte za ljudstvo Srednjeafriške republike, skupine Wa Kodro ter Zavezništva za preporod in ponovno ustanovitev,

A.

ker je med decembrom 2012 in marcem 2013 prišlo do spopadov med uporniškim gibanjem Seleka in vlado, saj predsednik François Bozizé ni spoštoval obvez celovitega mirovnega sporazuma iz Librevilla iz leta 2008;

B.

ker je bil 11. januarja 2013 v Librevillu (Gabon) podpisan mirovni sporazum med vlado predsednika Bozizéja in uporniki ter drugimi akterji, ki je zagotovil premirje in oblikovanje prehodne vlade narodne enotnosti, v kateri so pripadniki opozicije zasedli ključne položaje;

C.

ker so se uporniki konec marca 2013 pritožili, da vlada ne izpolnjuje svojih obveznosti iz sporazuma iz Librevilla iz januarja 2013, in ker so 24. marca prevzeli nadzor nad glavnim mestom Bangui in ostalim delom države ter s tem prisilili predsednika Bozizéja, da je zapustil državo;

D.

ker je vodja upornikov Michel Djotodia 24. marca 2013 prevzel oblast in se je 26. marca razglasil za predsednika republike, razveljavil nacionalno ustavo, razpustil nacionalno skupščino, razglasil triletno prehodno obdobje vladanja in obljubil, da bo Srednjeafriško republiko vodil do volitev leta 2016;

E.

ker je skupnost ECCAS na vrhu 3. aprila 2013 ustanovila prehodni nacionalni svet, v katerem so zastopane vse dejavne sile v državi in ki naj bi imel zakonodajne in ustavodajne pristojnosti; ker je na tem vrhu skupščina prehodnemu nacionalnemu svetu naročila, naj iz svojih vrst izvoli začasnega predsednika, ki bo predsedoval prehodnemu parlamentu, in dva podpredsednika;

F.

ker naj bi ob koncu 18-mesečnega prehodnega obdobja potekale svobodne, demokratične, pregledne in zakonite volitve, ker pa voditelj države, predsednik vlade, člani prehodne vlade in člani predsedstva prehodnega nacionalnega sveta ne bodo smeli kandidirati;

G.

ker je bil na vrhu skupnosti ECCAS, ki je potekal 18. aprila 2013 v N'Djameni (Čad), sprejet časovni načrt za sestavo in delovanje prehodnega nacionalnega sveta, število njegovih članov pa je bilo povečano na 135, da bi bili opozicija in civilna družba bolje zastopani;

H.

ker je skupnost ECCAS na vrhu, ki je potekal 18. aprila 2013 v N'Djameni (Čad), sklenila za štirikrat povečati obseg srednjeafriških večnacionalnih sil (FOMAC), in sicer s povečanjem števila vojakov s 500 na 2 000;

I.

ker mednarodna skupnost podpira in priznava predsednika vlade Nicolasa Tiangayeja, ker je sodeloval pri vzpostavitvi okvira, ki bo verjetno sprejemljiv za vse, in okolja, ugodnega za mir in stabilnost v Srednjeafriški republiki; ker poziva k spoštovanju časovnega načrta za sestavo in delovanje prehodnega nacionalnega sveta, sprejetega na vrhu skupnosti ECCAS 18. in 19. aprila 2013;

J.

ker je prehodni nacionalni svet za začasnega predsednika imenoval Michela Djotodia;

K.

ker je bil na srečanju mednarodne kontaktne skupine 3. maja 2013 v Brazzavillu (Republika Kongo) sprejet časovni načrt za tranzicijo in ustanovljen poseben sklad za pomoč Srednjeafriški republiki;

L.

ker so razmere v Srednjeafriški republiki še naprej zelo skrb vzbujajoče, z resnimi kršitvami človekovih pravic in mednarodnimi kaznivimi dejanji oboroženih skupin, vključno z umori, posilstvi – tudi posilstvi mladoletnih deklet – samovoljnim pridržanjem, prisilnim izginotjem, mučenjem, zlorabami ter uporabo in prisilnim ali prostovoljnim vključevanjem otrok v oborožene skupine; ker imata spolno nasilje in pogosta uporaba posilstva kot sredstva vojne tragične posledice in ju je treba obravnavati kot vojni zločin; ker je predsednik vlade Nicolas Tiangaye javno obsodil nasilje in plenjenje; ker je bila ustanovljena komisija za preiskovanje kaznivih dejanj; in ker je Mednarodno kazensko sodišče sklenilo, da začne preiskavo o domnevnih kaznivih dejanjih, ki spadajo v njegovo pristojnost;

M.

ker razmere kljub postopnem izvajanju varnostnih ukrepov, dogovorjenih v N'Djameni, ostajajo negotove;

N.

ker se Srednjeafriška republika sooča s socialnimi in gospodarskimi izzivi, saj sta bila javni in zasebni sektor izropana in uničena, kar resno spodkopava upravo države in njeno gospodarsko strukturo ter povzroča socialne nemire;

O.

ker so bile tudi bolnišnice močno izropane, kar je povzročilo katastrofalne zdravstvene razmere v državi;

P.

ker zaradi pomanjkanja hrane in preteklega in sedanjega nasilja več deset tisoč Srednjeafričanov poiskalo zatočišče v sosednjih državah ali bilo razseljenih znotraj države; ker po ocenah OZN 1,5 milijona državljanov Srednjeafriške republike potrebuje humanitarno pomoč, poleg 17 000 Kongovcev in Sudancev, ki so v Srednjeafriški republiki poiskali zatočišče pred boji v lastnih državah;

Q.

ker se večina teh ljudi nahaja na območjih, kjer nimajo dostopa do osnovnih storitev, in ker negotovost v državi in nevarnost napadov humanitarnim organizacijam otežujeta zagotavljanje učinkovite pomoči;

R.

ker je Afriška unija 25. marca 2013, po tem ko so uporniki v državi prevzeli oblast, izključila Srednjeafriško republiko, uporniškim voditeljem prepovedala potovanja in jim zamrznila premoženje;

S.

ker se je Stalni svet frankofonije 8. aprila 2013 odločil, da začasno izključi Srednjeafriško republiko in počaka na oceno zavez vseh strani v Srednjeafriški republiki;

T.

ker ima Evropska unija reden politični dialog s Srednjeafriško republiko v okviru sporazuma iz Cotonouja in je glavna donatorica te države, in sicer ji je do leta 2013 v okviru desetega Evropskega razvojnega sklada (ERS 2008–2013) namenila 137 milijonov EUR razvojne pomoči, poleg 14,3 milijona EUR, ki ga je prejela leta 2012 v okviru mirovne pomoči za Afriko za misijo MICOPAX za vzpostavljanje miru;

U.

ker je tudi Služba za humanitarno pomoč in civilno zaščito Evropske komisije leta 2012 prispevala 8 milijonov EUR za pomoč ljudem, ki so jih prizadeli spopadi in razselitev v Srednjeafriški republiki, in sicer z zagotavljanjem nujnih zdravstvenih storitev, preskrbe s hrano in neživilskimi izdelki, čiste vode in sanitarnih storitev;

V.

ker so nedavni napadi Gospodove uporniške vojske, zlasti v regiji Bria na severovzhodu države in v bližini rudnikov diamantov, zahtevali več kot dvanajst življenj;

1.

obžaluje prevzem oblasti z državnim udarom; poziva k ponovni vzpostavitvi ustavnega reda in poziva vse strani, naj se vzdržijo nasilja, v celoti spoštujejo človekove pravice in ponovno vzpostavijo javni red, javno varnost in stabilnost v državi;

2.

ponovno izraža podporo suverenosti, enotnosti in ozemeljski celovitosti Srednjeafriške republike;

3.

z zadovoljstvom ugotavlja, da je Srednjeafriška republika leta 2008 pristopila k pobudi za preglednost v ekstraktivni industriji; meni, da bi se moral nad upravljanjem bogatih srednjeafriških naravnih virov izvajati pregleden nadzor, zlasti v zvezi s sredstvi, ki jih rudarska in izvozna podjetja plačujejo vladam, ter delom teh prihodkov, ki se uporablja za razvojne programe;

4.

je seznanjen z ustanovitvijo prehodnega nacionalnega sveta, njegovo izvolitvijo voditelja države in oblikovanjem prehodne vlade; ugotavlja, da bo obdobje tranzicije trajalo 18 mesecev, po tem obdobju pa morata biti ustavna zakonitost in ustavni red v celoti ponovno vzpostavljena;

5.

poziva prehodno vlado in prehodni nacionalni svet, naj zagotovi spoštovanje pravne države in ščiti civilno prebivalstvo; pozdravlja dosedanja prizadevanja prehodnih organov, zlasti predsednika vlade Nicolasa Tiangayeja, in poziva celotno mednarodno skupnost, naj njega in njegove ukrepe podpre z vsemi ustreznimi sredstvi;

6.

pozdravlja prizadevanja predsednika Republike Konga in dejavno sodelovanje OZN, Afriške unije, EU, skupnosti ECCAS, Mednarodne organizacije za frankofonijo, Južne Afrike, Benina, Francije in Združenih držav, ki je prispevalo k podpisu sporazumov iz Librevilla;

7.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico, varnostni svet OZN in mirovni in varnostni svet Afriške unije, naj dejavno podpirajo izvajanje časovnega načrta in pozdravlja varnostne ukrepe (združevanje in vračanje, skupne patrulje itd.), ki jih je vlada narodne enotnosti že sprejela;

8.

podpira vlado narodne enotnosti v njenih prizadevanjih, da privede storilce kaznivih dejanj pred sodišče; čestita vladi narodne enotnosti za ustanovitev komisije za preiskovanje kaznivih dejanj;

9.

poziva, da je treba vse kršitelje človekovih pravic, vojne zločince, storilce zločinov zoper človečnost ter storilce spolnega nasilja nad ženskami ali novačenja otrok vojakov prijaviti, identificirati, kazensko preganjati in kaznovati v skladu z nacionalnim in mednarodnim kazenskim pravom; v zvezi s tem poudarja, da so bile razmere v Srednjeafriški republiki že obravnavane pred Mednarodnim kazenskim sodiščem in da po statutu sodišča genocid, zločini zoper človečnost ali vojni zločini ne zastarajo;

10.

je zaskrbljen zaradi humanitarnih razmer v državi, zlasti glede tistih državljanov Srednjeafriške republike, ki so bili razseljeni ali so begunci v sosednjih državah; poziva vse strani, naj spoštujejo mednarodno humanitarno pravo in delo zagovornikov človekovih pravic in novinarjev;

11.

pozdravlja humanitarno pomoč, ki so jo zlasti EU, Afriška unija in OZN zagotovile ljudem, ki so jih prizadeli spopadi in razselitev v Srednjeafriški republiki, in poziva te institucije in druge mednarodne in regionalne partnerje, naj dejavno podpirajo obnovo Srednjeafriške republike in proces vzpostavljanja miru;

12.

pozdravlja ukrepe, ki jih vlada narodne enotnosti sprejela v sodelovanju s Svetovnim programom za hrano za zagotavljanje preskrbe s hrano, varstva in razdeljevanja hrane razseljenemu prebivalstvu znotraj države; nujno poziva mednarodno skupnost, naj zagotovi ogromno finančno podporo, da bodo organi lahko ponovno vzpostavili državno infrastrukturo;

13.

obsoja vojni zločin uporabe in, prisilnega ali prostovoljnega, novačenja otrok vojakov, kar je kršitev mednarodnega prava; pozdravlja, da želi vlada kot del reforme varnostnega sektorja izvesti postopek za ponovno vzpostavitev obrambnih in varnostnih sil; pozdravlja, da je vlada pripravljena izbrati borce zveze Seleka in jih usposabljati, da bi jih lahko vključila v oborožene sile Srednjeafriške republike ter orožnike in policijske sile; podpira ukrepe za razorožitev, demobilizacijo, ponovno vključitev in vračanje borcev za zagotavljanje varnosti v postopku tranzicije; poziva vlado, naj sprejme podobne ukrepe za zagotovitev podpore in pravnih sredstev žrtvam nasilja in mednarodnih kaznivih dejanj;

14.

pozdravlja odločitev skupnosti ECCAS o povečanju števila enot srednjeafriških večnacionalnih sil (FOMAC) s 700 na 2 000 in poziva, naj se pooblastila FOMAC izvajajo pod okriljem OZN;

15.

z odobritvijo Srednjeafriške republike poziva k nadaljevanju in okrepitvi mednarodnih in regionalnih operacij za aretacijo članov Gospodove uporniške vojske, da se bo opustošenje, s katerim se je moralo ljudstvo Srednjeafriške republike soočiti zaradi te kriminalne združbe, končalo;

16.

ugotavlja, da je Srednjeafriška republika bogata s številnimi naravnimi viri (uran, surova nafta, zlato, diamanti itd.); poudarja, da sta preglednost in demokratični nadzor v rudarskem sektorju sedaj pomembnejša za razvoj države kot kadar koli prej;

17.

meni, da je poleg tega treba obravnavati posledice spopadov, predvsem z reformo oboroženih in varnostnih sil, razorožitvijo, demobilizacijo in ponovno vključitvijo nekdanjih borcev, vračanjem beguncev, vračanjem notranje razseljenih oseb na njihove domove in izvajanjem trajnih razvojnih programov;

18.

poziva vse politične in deležnike, naj obravnavajo razloge za to ponavljajoče se krize in meni, da so odločitve glede politične, gospodarske in družbene prihodnosti Srednjeafriške republike na podlagi mirne in demokratične tranzicije, ki temelji na spoštovanju pravne države, delitvi oblasti in izvajanju človekov pravic in temeljnih svoboščin v celoti in pravičnem dostopu do virov in porazdelitvi prihodkov prek državnega proračuna, v dobrobit ljudstva Srednjeafriške republike in tistih, ki ga zastopajo;

19.

pozdravlja dejstvo, da okrog 40 verskih voditeljev od 10. junija 2013 v Banguiju organizira razprave s ciljem preprečiti napetosti;

20.

naroči svojima sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta svetu AKP-EU, Svetu EU, Evropski komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, generalnemu sekretarju OZN, varnostnemu svetu OZN, Svetu OZN za človekove pravice, Afriški uniji, predsedniku Gospodarske skupnosti srednjeafriških držav, Mednarodni organizaciji za frankofonijo ter predsedniku prehodnega nacionalnega sveta in vladi Srednjeafriške republike.

—

ki je potekala od 17. do 19. junija 2013 v Bruslju (Belgija),

—

ob upoštevanju člena 18(2) Poslovnika,

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij,

—

ob upoštevanju člena 11(7) revidiranega Sporazuma iz Cotonouja, ki potrjuje zavezo držav podpisnic h krepitvi miru in mednarodnega pravosodja,

A.

ker je profesor Alpha Condé, voditelj države, prvi demokratično izvoljeni predsednik Republike Gvineje, odkar je država 2. oktobra 1958 postala samostojna;

B.

ker je Gvineja 14. julija 2003 ratificirala Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča,

C.

ker so volilni postopek odobrile misija EU za volitve, Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav (ECOWAS), Afriška unija in mednarodna frankofonska organizacija (Organisation internationale de la Francophonie – OIF), izid pa sta podprla ves politični spekter v Gvineji in mednarodna skupnost;

D.

ker so gvinejske oblasti, da bi dosledno upoštevale demokratični proces, v sodelovanju z neodvisno državno volilno komisijo (CENI) sklenile, da bodo organizirale zakonodajne volitve na datum, o katerem se bodo sporazumele vse udeležene stranke, potem ko so opozicijske politične stranke večkrat zahtevale preložitev;

E.

ker je neodvisna državna volilna komisija 29. marca 2013 sklenila, da bo spremljala razmere in s pomočjo svojih finančnih partnerjev Evropske unije, Združenih držav, mednarodne frankofonske organizacije, Programa Združenih narodov za razvoj in Francije ustanovila „odbor za tehnično spremljanje“, sestavljen iz članov, ki jih bo imenovala neodvisna državna volilna komisija, v njem pa bosta enako zastopani opozicija in predsedniška večina;

F.

ker se je na zahtevo opozicije ves politični spekter dogovoril o prerazporeditvi v neodvisni državni volilni komisiji, tudi glede sestave izvršnih članov, da bi zagotovili enako zastopanost članov;

G.

ker je bil ustanovljen tristranski „okvir za politični dialog“ s številnimi nosilci, med njimi predstavnikom ZN;

H.

ker so Združeni narodi posebnega predstavnika ZN za Zahodno Afriko Saida Džinita imenovali za „mednarodnega posrednika“, potem ko so člani opozicije nasprotovali imenovanju Lamineja Cisséja, ki je bil imenovan brez formalnega posvetovanja;

I.

ker je opozicija pozvala h bojkotu volitev, ki jih je predsednik republike načrtoval 30. junija 2013 na osnovi predloga neodvisne državne volilne komisije;

J.

ker so se na „posvetovalnem forumu“, ki je potekal od 3. do 9. junija, osredotočili na:

K.

ker so na tem posvetovanju mednarodna frankofonska skupnost, Evropska unija, Program Združenih narodov za razvoj, ECOWAS, Združene države in Francija zagotovili, da je bil postopek sestave volilnega imenika, ki jo je opravil tehnični operater, varen, in izjavili, da so pripravljeni sprejeti dodatne ukrepe, da bi bil postopek še varnejši, ter mobilizirati izredne vire v podporo odločitvam gvinejskih strank;

L.

ker tehnični operater, ki je sodeloval pri pripravi kandidatne liste, ne bo sodeloval pri drugih operacijah volilnega postopka;

M.

ker je mednarodni posrednik v imenu vseh posrednikov in mednarodne skupnosti, ki jo zastopa, ob upoštevanju vseh zagotovil in jamstev, pozval opozicijo, naj se strinja, da bo sodelovala na volitvah;

N.

ker so sodelovanje Gvinejcev po svetu na volitvah sprejeli pod enakimi pogoji, kot so veljali na predsedniških volitvah leta 2010, ter na podlagi takrat pripravljenih listov;

O.

ob upoštevanju sporazuma o ukrepih, ki jih je treba sprejeti, da bi odpravili pomanjkljivosti v neodvisni državni volilni komisiji;

P.

ker je visoka predstavnica Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednica Komisije čestitala predsedniku Alphi Condéju za velik napredek, ki je bil dosežen v političnem dialogu z opozicijo, ter dejala, da v Svetu poteka postopek, s katerim bi zagotovili, da se obdržijo sredstva, ki so Gvineji dodeljena v skladu z Evropskim razvojnim skladom, če bodo svobodne in pregledne volitve izvedene pred 31. oktobrom 2013;

Q.

ker je generalni sekretar ZN 12. junija 2013 dejal, ga je opogumil napredek, ki so ga stranke dosegle pri gvinejskem notranjem političnem dialogu, in da bo to pozitivno razpoloženje ustvarilo pogoje za svobodne, poštene in mirne volitve;

R.

ker politična negotovost škoduje gospodarstvu države;

S.

ob upoštevanju nasilja, ki je izbruhnilo konec februarja in začetek marca 2013 ter ponovno aprila in maja, potem ko je opozicija pozivala k demonstracijam, in v katerem je umrlo več ljudi, na stotine pa je bilo ranjenih;

T.

ker vladavina prava vključuje delovanje vseh institucij v skladu s predpisi, delitev oblasti ter svobodno uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kazensko odgovornost, odškodnine za žrtve in enakost pred zakonom;

U.

ker je ustanovitev ministrstva za človekove pravice in državljanske svoboščine ter komisije za resnico in spravo (prvih v zgodovini države), korak v pravo smer na poti k miroljubnemu in demokratičnemu reševanju problemov države;

V.

ker je zaradi politične razdrobljenosti resno ogrožena stabilnost v Gvineji;

W.

ker je predsednik republike začel reformirati varnostne službo;

1.

pozdravlja dejstvo, da se obeta konec prehoda v demokracijo, zahvaljujoč odločitvi gvinejskih oblasti ob soglasju neodvisne državne volilne komisije in gvinejske civilne družbe, da proces demokratizacije zelo kmalu zaključijo s svobodnimi in preglednimi volitvami v narodno skupščino;

2.

pozdravlja napredek, ki je bil dosežen pri dialogu, ter sporazum glede tehničnega operaterja in volilnega imenika, volitev Gvinejcev po svetu, notranjega delovanja neodvisne državne volilne komisije in načela ponovnega odprtja in pregleda kandidatne liste, o katerem so se politične stranke pod vodstvom vlade in treh posrednikov dogovorile 9. junija 2013; poziva k upoštevanju in izvajanju tega sporazuma;

3.

pozdravlja izjavo visoke predstavnice Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednico Komisije z dne 12. junija 2013 o napredku, doseženem v notranjem gvinejskem političnem dialogu in ohranitvi sredstev, ki so Gvineji dodeljena v desetem Evropskem razvojnem skladu, če bodo izpeljali svobodne in pregledne volitve pred 31. oktobrom 2013;

4.

pozdravlja tehnično pomoč, ki jo zagotavljajo EU in drugi dvostranski in večstranski partnerji, da bi zaščitili in zagotovili preglednost in verodostojnost volitev;

5.

poziva Evropsko unijo, Afriško unijo, mednarodno frankofonsko skupnost, ECOWAS in Združene narode, naj bodo še naprej tesno vključeni v volilni proces;

6.

poziva gvinejske politike, naj se osredotočijo na dialog in posvetovanje, da bodo premostili razlike in nadaljevali volitve, s tem pa okrepili proces demokratizacije v Gvineji;

7.

poziva politične sile, naj nadaljujejo prehod v demokracijo, ki poteka že od izvolitve Alphe Condéja za predsednika, ter spoštujejo demokracijo, institucije in pravice opozicije; meni, da morajo biti volitve svobodne in pregledne, da bodo v celoti odigrale svojo vlogo pri tem procesu demokratizacije;

8.

poudarja pomen svobodne opozicije z uveljavljenimi in upoštevanimi pravicami in dolžnostmi, vključno s pravico do mirnih demonstracij; ugotavlja, da je takšna opozicija ena od protiuteži, ki so potrebne za pravilno delovanje demokracije;

9.

izraža zaskrbljenost nad nevarnostjo nasilja med skupnostmi ter poziva politične voditelje, naj zaradi stabilnosti, kohezije in socialnega miru v državi nehajo igrati na frakcijsko karto;

10.

poziva politične sile, naj prevzamejo odgovornost, tako da si ustrezno prizadevajo, da ne bodo ogrožale državljanskega miru, ter prekinejo provokacije in nasilje; poleg tega poziva varnostne sile države, naj spoštujejo pravico do mirnih demonstracij in skrbijo za varnost skupin civilnega prebivalstva, pri tem pa upoštevajo človekove pravice in vladavino prava;

11.

pozdravlja vzpostavitev stalnega okvira za dialog o organizaciji zakonodajnih volitev ter utrjevanju vladavine prava in demokratičnih načel v Gvineji, v katerem sodelujejo trije posredniki, vključno s predstavnikom ZN;

12.

pozdravlja zavzetost voditelja države za zagotavljanje preglednosti in zanesljivosti volilnega procesa ter njegovo odločitev, da pomilosti tiste, ki so bili prijeti v protestih političnih strank;

13.

pozdravlja zavezo vlade in strank predsedniške večine in opozicije z dne 24. aprila 2013, da bodo svoje spore reševale zgolj po mirni poti; obžaluje, da ni bilo tako že doslej; izraža (svoje) sožalje družinam žrtev; upa, da bodo v prihodnje spoštovale to zavezo;

14.

vztraja, naj sodni organi raziščejo ter pošteno in vestno obravnavajo vse primere kršitev človekovih pravic;

15.

je seznanjena z izjavo generalnega sekretarja ZN z dne 25. aprila 2013, v kateri je ta pozdravil napredek v Gvineji na poti k nadaljevanju političnega dialoga in zlasti zavezo voditelja države za zagotavljanje preglednosti in zanesljivosti volitev ob podpori mednarodnih partnerjev ter njegovo izjavo z dne 12. junija 2013, v kateri je poudaril napredek, ki je bil dosežen pri ustvarjanju pogojev za svobodne, poštene in mirne volitve;

16.

pozdravlja zavezo predsednika Republike Gvineje, da bo spoštoval izid volitev, kakršen koli že bo, in upa, da so voditelji opozicije sprejeli enako zavezo;

17.

pozdravlja ustanovitev ministrstva za človekove pravice in državljanske svoboščine ter komisije za resnico in spravo; poudarja, da je treba tema institucijama zagotoviti vso potrebno pomoč, da bosta lahko opravljali svoje delo; vztraja, da mora biti komisija za resnico in spravo neodvisna, da se bodo problemi državljanov lahko reševali mirno in demokratično;

18.

meni, da so neodvisno sodstvo in mediji bistveni za oblikovanje in izvajanje demokratične prakse, ki je namenjena krepitvi vladavine prava, gradnji demokratičnih institucij, vključno z delujočim parlamentom s političnim pluralizmom, ter krepitvi vloge civilne družbe; poziva donatorje, naj zagotovijo pomoč za krepitev pravosodnega sistema v Gvineji;

19.

meni, da bi skrbno upravljanje bogatih gvinejskih naravnih virov, ki bi moralo vključevati tudi vzpostavitev preglednega nadzornega mehanizma za objavo sredstev, ki so jih rudarska in izvozna podjetja plačala vladi, ter dela teh prihodkov, ki se uporablja za razvojne programe, moralo gvinejskemu prebivalstvu pomagati, da se izkoplje iz dolgotrajne revščine, in utreti pot k trajnostnemu razvoju;

20.

pozdravlja prizadevanja gvinejskih oblasti za izboljšanje makroekonomskega upravljanja v Gvineji, ki so omogočila obnovitev odnosov z dvo- in večstranskimi donatorji, vključno z institucijami Bretton Woods, in zaključek pobude za zelo zadolžene revne države;

21.

poziva tudi politične oblasti, naj ne pozabijo na druge prednostne naloge, ki so pomembne za trajnostni razvoj države;

22.

poziva Svet, Komisijo, države članice EU, države AKP, Združene narode, ECOWAS, mednarodno frankofonsko skupnost, Združene države, Francijo ter sekretariat AKP, naj še naprej podpirajo gvinejske oblasti, da bi izpeljali svobodne in pregledne zakonodajne volitve;

23.

izraža solidarnost s prebivalci Republike Gvineje in podpira njihovo željo, da bi se prehodno obdobje končalo in bi se vzpostavila demokracija;

24.

naroči svojima sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta institucijam EU, Afriški uniji, skupini AKP, skupnosti ECOWAS, mednarodni frankofonski skupnosti, Združenim državam, Franciji, generalnemu sekretarju ZN in gvinejskim oblastem.

(a)

države, ki so v postopku ratifikacije Sporazuma o partnerstvu;

(b)

države članice skupine AKP.

(i)

poročila stalnih odborov, in sicer največ tri poročila na zasedanje. Dolžina predlogov resolucij, ki so sestavni del poročil, je opredeljena v Prilogi II k temu poslovniku;

(ii)

nujna vprašanja, ki jih predlagajo stalni odbori ali predsedstvo. Nujna vprašanja se na dnevni red uvrstijo le izjemoma, na enem zasedanju pa se nikoli ne obravnava več kot dve takšni temi. Druge teme se posredujejo pristojnemu stalnemu odboru;

(iii)

glavna tema za razpravo na visoki ravni.

—

spodbujanje demokratičnega procesa s pomočjo dialoga in posvetovanja,

—

gospodarske, finančne in trgovinske zadeve ter izvajanje Evropskega razvojnega sklada,

—

socialna in okoljska vprašanja.

I.

ODBOR ZA POLITIČNE ZADEVE

Odbor je pristojen za:

Ta odbor usklajuje delovanje misij za ugotavljanje dejstev, vključno z misijami, napotenimi na opazovanje volitev v skladu s členom 28 Poslovnika Skupščine.

II.

ODBOR ZA GOSPODARSKI RAZVOJ, FINANCE IN TRGOVINO

Odbor je pristojen za:

III.

ODBOR ZA SOCIALNE ZADEVE IN OKOLJE

Odbor je pristojen za:

—

Obrazložitvene izjave, pripravljalni delovni dokumenti in poročila misij za ugotavljanje dejstev: šest strani.

—

Predlogi resolucij, ki so sestavni del poročil, in nujne zadeve: štiri strani, vključno z uvodnimi izjavami, a brez sklicevanj.

(a)

Za vsako srečanje v običajnih krajih dela Evropskega parlamenta

(b)

Za vsako srečanje izven običajnih krajev dela Evropskega parlamenta

—

Spoštujte suverenost in mednarodne človekove pravice.

—

Spoštujte zakone države in avtoriteto volilnih teles.

—

Bodite ves čas politično povsem nepristranski.

—

Spoštujte integriteto mednarodne misije za opazovanje volitev.

—

Ne ovirajte volilnih postopkov.

—

Ustrezno se identificirajte.

—

Ves čas natančno opazujte in pri svojih ugotovitvah izkazujte profesionalnost.

—

Vzdržite se komentarjev v javnosti in za medije, dokler misija ne spregovori kot celota.

—

Sodelujte z drugimi opazovalci volitev.

—

Ves čas se primerno obnašajte.

1.

Poslanci so ves čas dela delegacije politično povsem nepristranski.

2.

Poslanci v polni meri sodelujejo pri delu delegacije, od prvega informativnega sestanka do zaključne tiskovne konference.

3.

V delegaciji za opazovanje volitev so samo poslanci, spremljajo pa jih uslužbenci sekretariatov Evropskega parlamenta in skupine držav AKP. Nobena druga oseba ne more biti član delegacije ali je spremljati.

4.

Poslanci, ki v delegaciji za opazovanje volitev sodelujejo prvič, se udeležijo informativnega sestanka o delegacijah za opazovanje volitev.

5.

Na dan volitev dejavno sodelujejo tako, da so prisotni na volilnih mestih in opazujejo začetek in konec volitev, postopek glasovanja ter štetje glasov.

6.

Poslanci lahko pojasnijo naravo delegacije za opazovanje volitev in njene dejavnosti. Pred skupno tiskovno konferenco ne dajejo izjav za javnost ali medije o nobenih drugih zadevah, povezanih z opazovanjem volitev. Medijem ali drugim zainteresiranim stranem pojasnijo, da je informacije mogoče dobiti:

—

imajo vodje delegacije Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU pooblastilo, da poslanca izključijo iz delegacije;

—

delegacija lahko z večino glasov in z ločenim glasovanjem kolegija prekine mandat vodje delegacije, če meni, da je kriv hujše kršitve;

—

sopredsednika Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU sta o tem obveščena; če gre za poslanca Evropskega parlamenta, to obvestilo posredujejo predsedniku ustrezne politične skupine (ali predsedstvu v primeru samostojnih poslancev), če gre za poslanca iz parlamenta države AKP, pa obvestilo posredujejo predsedniku parlamenta države AKP, iz katere poslanec prihaja.

—

Poslanec je lahko izključen iz sodelovanja v delegacijah za opazovanje volitev za obdobje štirih let.