52012DC0095

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Boljše zagotavljanje koristi okoljskih ukrepov EU: krepitev zaupanja z boljšim znanjem in odzivnostjo

Uvod

Ideje iz tega sporočila so odgovor na zahtevek Sveta za okolje iz decembra 2010, da države članice in Komisija okrepijo in izboljšajo izvajanje in uveljavljanje okoljske zakonodaje EU za izboljšanje stanja okolja in zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev.

Raziskava mnenja Eurobarometer iz let 2008 in 2011 o odnosu evropskih državljanov do okolja potrjuje, da je za večino državljanov zdravo okolje za njihovo kakovost življenja enako pomembno kot stanje v gospodarstvu in socialni dejavniki.

Vendar poročilo za leto 2010 Evropske agencije za okolje (European Environment Agency – EEA) o stanju evropskega okolja in obetih potrjuje, da „se zdi, da EU v številnih trendih stagnira oziroma nazaduje, zaradi česar se prej oddaljuje od trajnosti, kot pa da bi se ji približevala“.

Kako lahko začnemo obračati te trende? Naše okolje je razen tal že predmet obsežne okoljske zakonodaje EU, velik del je le-te že dolgo uveljavljen, tako da je zdaj glavni izziv njeno učinkovito izvajanje.

Dve vprašanji izstopata: obseg našega znanja o stanju okolja in kako je varovano ter učinkovit način za obravnavanje težav na tem področju.

Obsežno znanje že obstaja o zadevah, kot so onesnaženost zraka v mestih in kakovost kopalnih voda. Na drugih področjih, kot sta biotska raznovrstnost in raba zemljišč, je bolj pomanjkljivo. Poleg tega ni natančne predstave o tem, kako poteka izvajanje v regiji, mestu ali vasi. Pritožbe, poslane Komisiji, ter peticije za Evropski parlament so sicer pogosto v pomoč, vendar so nepopolni vir informacij.

Analize in posvetovanja, ki se izvajajo v okviru priprave na 7. okoljski akcijski program, jasno kažejo, da se povečanje in izboljšanje izvajanja lahko šteje za prednostni cilj evropske okoljske politike. Cilj tega sporočila je preučiti načine za pomoč državam članicam, da dosežejo popolnoma sistematičen pristop pri zbiranju in širjenju znanja ter hitrejšem odzivanju na težave na tem področju. Učinkovit dostop do pravnega varstva je nujen, vendar ni zadosten, zato se predlaga tudi preverjanje inšpekcijskih pregledov in nadzora, mehanizma za pritožbe in formalizacije partnerstev, da se zagotovi izvajanje.

Namen predstavljenih zamisli je dopolnitev vsebine sporočila iz leta 2008 o tej temi[1] in čeprav so osredotočene na posebnosti okoljske zakonodaje, kot je poudarjena v Aarhuški konvenciji[2], črpajo navdih iz sporočila iz leta 2007 „Evropa rezultatov“[3], ki poudarja pomen večje preglednosti na ravni EU in ugotavlja, da „bi lahko pritožniki v nekaterih primerih uveljavljali svoje pravice neposredno na nacionalni ravni in na bolj učinkovit način.“[4]

Odzivi na to sporočilo bodo vključeni v priprave za 7. okoljski akcijski program. Lahko bodo privedli do tega, da bo Komisija predlagala posebne ukrepe, po potrebi na osnovi presoj vpliva. Kadar so cilji zakonodaje poleg okoljskih tudi drugi (npr. energetska zakonodaja), bi bilo morda treba tu opredeljene predloge dopolniti s posebnimi določbami, zlasti glede odnosov z nekaterimi zainteresiranimi stranmi.

Zakaj je pomembno ustrezno izvajanje

Zapoznelo ali neprimerno izvajanje ima veliko negativnih posledic. Navsezadnje škoduje okolju in zdravju ljudi, ustvarja regulativno negotovost za industrijo in ovira enake konkurenčne pogoje na enotnem trgu. Dolgoročni stroški sanacijskih ukrepov so lahko veliko višji od stroškov preprečevanja, na primer za čiščenje nezakonitih odlagališč in obnovo poškodovanih habitatov.

Stroški sedanje zakonodaje, ki se ni izvajala, so na splošno ocenjeni na približno 50 milijard EUR letno[5]. To se ne nanaša le na vplive na okolje, temveč tudi na vplive na človekovo zdravje. Na primer, 20 %–50 % evropskega prebivalstva živi na območjih, kjer je kršena evropska mejna vrednost kakovosti zraka in ocenjeni letni stroški izdatkov za zdravstvo ali izgubljene dni dela znašajo več milijard eurov.

V smislu koristi strategija Evropa 2020 ugotavlja, da so za nove vire rasti odločilne naložbe v znanje in inovacije. Ker se za okoljsko industrijo EU ocenjuje, da njen letni promet presega 300 milijard EUR, lahko negotovost glede možnosti izvajanja, načinov in časovnih okvirov pomeni precejšnje stroške za zamujene priložnosti[6].

Natančneje, za popolno izvajanje zakonodaje EU o odpadkih se ocenjuje, da ustvarja 400 000 delovnih mest in neto stroške, ki so za 72 milijard EUR letno nižji kot pri alternativnem scenariju neizvajanja[7].

Obenem inovativne ali izpopolnjene metode izvajanja nudijo možnost za zmanjšanje upravnih obremenitev in bolj enake konkurenčne pogoje, tako da je sprejemanje odločitev bolj ozaveščeno, pa tudi strožje, bolj predvidljivo in usklajeno.

Zakaj mora EU izboljšati znanje o izvajanju

Znanje o izvajanju zajema na eni strani stanje okolja, na drugi strani pa vse zahtevane upravne in druge ukrepe, namenjene za njegovo zaščito in izboljšanje.

Okoljski pravni akti EU vsebujejo pravila, na osnovi katerih se pridobivajo informacije, na primer zahteve glede spremljanja kakovosti zraka, ter pravila, ki zahtevajo, da je treba dati informacije na voljo širši javnosti.

V zadnjih desetih letih je bil okrepljen način za strukturiranje in uporabo znanja, deloma zaradi revizije Direktive o prostem dostopu[8], sprejetja Direktive INSPIRE[9], dela na podlagi Sporočila Komisije iz leta 2008 „Za skupni okoljski informacijski sistem (SEIS)“[10] in večje uporabe informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) na ravni EU in nacionalni ravni. Vendar znanje o izvajanju ostaja problematično.

Na primer, ni vedno enostavno hitro ugotoviti, katera določba nacionalne zakonodaje ustreza določeni določbi direktive. Spremljanje prizadevanj po Evropi ni enako, pridobljene informacije pa so pomanjkljive in pogosto zastarele. Okoljske informacije so na voljo na podlagi posameznih zahtevkov in se ne objavljajo sistematično.

Boljše informacije na nacionalni, regionalni in lokalni ravni bi omogočile opredelitev glavnih težav ter najbolj ustreznih in učinkovitih načinov za njihovo obravnavo. Večja uporaba načela SEIS „poročaj enkrat, uporabi pogosto“ bi pripomogla k racionalizaciji zahtev po informacijah.

Izboljšanje znanja o izvajanju

Glavno odgovornost za izvajanje imajo države članice in tu so največje potrebe in pričakovanja državljanov, uprav in podjetij v zvezi z okoljskimi informacijami. Za izpolnjevanje tega morajo države članice vzpostaviti informacijske sisteme, ki pridobivajo, upravljajo in sporočajo informacije o tem, kako se pravni akti EU izvajajo in uporabljajo v praksi[11]. Zadevne informacije morajo zajemati fizično stanje okolja in upravne ukrepe, nespremenljive[12] in dinamične elemente[13]. Ustrezati morajo različnim končnim uporabnikom, pomagati pristojnim organom pri opravljanju njihovih nalog, nadzornim organom pri preverjanju skladnosti in javnosti pri razumevanju svoje zaščite in varstva okolja. To deluje samo v primeru, če obstaja tesno sodelovanje med strokovnjaki za okolje, statistiki, strokovnjaki za informacijsko in komunikacijsko tehnologijo in uradniki, da se zagotovijo informacije, ki so na eni strani znanstveno in pravno zanesljive, na drugi strani pa pomembne za splošno javnost, strokovnjake in oblikovalce politik. Končno Aarhuška konvencija predvideva postopno izboljšanje spletnih okoljskih informacij.

Namen spodaj opisanih ciljev je preučiti, kako dejavneje sodelovati z državami članicami, da bodo vzpostavile učinkovite informacijske sisteme; zagotoviti boljše zbirne informacije na ravni EU; zagotoviti zaupanje v pridobljene informacije kot celoto in pomagati državam članicam, da odpravijo vrzeli pri podatkih in učinkoviteje spremljajo spremembe pokritosti zemljišč.

Cilj: Sodelovanje z državami članicami, da vzpostavijo učinkovitejše informacijske sisteme o izvajanju

Za vse ključne obveznosti EU na področju okolja je treba vzpostaviti informacijski sistem, ki bi v skladu z Aarhuško konvencijo omogočil čim učinkovitejše in pravočasno spremljanje izvajanja.

Za ponazoritev, za več tisoč industrijskih in drugih obratov po vsej Evropi, ki so podvrženi posebnim kontrolam, bi bilo primerno imeti spletne informacije o ključnih okoljskih določbah, ki se uporabljajo. To bi na primer omogočilo vsem kategorijam uporabnikov, da na preprost način prek spletnega portala in interaktivnega zemljevida preverijo, ali ima določen obrat dovoljenje in ali se rešujejo kateri koli problemi, ki so bili ugotovljeni med spremljanjem podatkov ali drugače.

Direktiva o prostem dostopu že vsebuje minimalne zahteve za aktivno in sistematično razširjanje informacij ter splošno dolžnost, da se zagotovi, da se informacije ažurirane, natančne in primerljive[14]. Vendar do zdaj te določbe niso bile sistematično povezane z informacijami o izvajanju in skladnosti s posameznimi pravnimi akti EU.

Komisija bo ocenila:

· kako bi se lahko okrepila učinkovitost Direktive o prostem dostopu. Možnosti vključujejo razvoj smernic za najboljše prakse in/ali predlagane okrepitve obstoječih določb.

· možnost za države članice, da s podporo Komisije razvijejo strukturirane okvire za izvajanje in informacije (structured implementation and information frameworks – SIIF) za vse ključne okoljske pravne akte EU. Ti bi bili oblikovani za pojasnitev temeljnih določb direktive ter opredelitev vrste podatkov, ki so potrebni za ponazoritev, kako se zakonodaja EU izvaja na terenu. SIIF bi bili namenjeni obstoječi zakonodaji in bi skupaj s pobudami v okviru skupnega okoljskega informacijskega sistem (SEIS) usmerjali razvoj informacijskih sistemov s strani držav članic, s katerimi bi se stalno spremljalo izvajanje na terenu.

· kako bi se financiranje EU v državah članicah lahko uporabilo za razvoj, posodabljanje in uporabo ustreznih interoperabilnih informacijskih sistemov in s tem povezano usposabljanje.

Cilj: Izboljšanje informacij na ravni EU

Izboljšane informacijske sisteme v državah članicah bi bilo treba dopolniti z boljšim pregledom na ravni EU, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji. EEA je skupaj s Statističnim uradom Evropske unije (Eurostat) in Skupnim raziskovalnim središčem (SRS) razvila vedno večjo vlogo pri obdelavi podatkov spremljanja in drugih podatkov, ki jih države članice sporočijo Komisiji. Letno poročilo o čistosti kopalnih voda Komisije, ki se na primer pripravi s podporo EEA, zagotavlja celovit pregled uporabe prostorsko opredeljenih podatkov o več kot 21 000 kopalnih vodah po vsej Evropi. S spletne strani lahko uporabniki nalagajo podatke in preverijo interaktivne zemljevide, od evropske ravni pa vse do posameznih postaj. Razvijajo se pilotne dejavnosti o kakovosti zraka in ravnanju z odpadki, ki vključujejo EEA, da se izboljša skupno izvajanje.

Komisija bo preučila:

· kako bi javnosti lahko zagotovila sistematične in izboljšane spletne informacije o izvajanju, skupaj z uporabo preglednih orodij in meril za spremljanje.

· kako skupaj z državami članicami in v sodelovanju z EEA, kadar je to primerno, prispevati k razširitvi pristopa iz Direktive o kopalnih vodah v vse okoljske pravne akte EU.

Cilj: Pomoč pri zagotovitvi zaupanja v informacije, pridobljene na nacionalni, regionalni in lokalni ravni

Zaupanje v okoljsko zakonodajo EU je odvisno od enakovrednosti prizadevanj držav članic glede obsega in zanesljivosti spremljanja stanja okolja in drugih dejavnosti, ki pridobivajo informacije. Glede na svojo razvojno vlogo pri obdelavi in potrjevanju okoljskih podatkov je lahko EEA v veliko pomoč.

Komisija namerava še naprej sodelovati z EEA v skladu z njenimi pristojnostmi, da bo agencija lahko

· v pomoč Komisiji pri zagotavljanju kakovosti ureditev za spremljanje stanja okolja na nacionalni ravni, pregledovanju sistemov spremljanja, da se zagotovi, da so na splošno primerljivi, ustrezajo namenu in se ustrezno osredotočajo na največje tveganje.

· opravljala druge naloge, povezane z zagotavljanjem informacij o izvajanju okoljskih ukrepov EU.

Cilj: Zapolnitev pomembnih informacijskih vrzeli o spodbujanju in uveljavljanju skladnosti ter spremljanju pokritosti zemljišč

Na nacionalni ravni ni podatkov inšpektorjev, tožilcev in sodišča o skladnosti in izvrševanju. To pomeni, da izbira med različnimi pristopi k skladnosti, vključno z dopolnilnimi, ki so potencialno obetavni in vključujejo spodbude, ni enostavna.

Spremljanje in odzivanje na spremembe v pokritosti zemljišč je bistvenega pomena za uspeh večjega dela okoljske zakonodaje EU, npr. za nadzor nezakonitih postopkov ravnanja z odpadki in upravljanje redkih habitatov. Tehnološki napredek, npr. tehnike za opazovanje Zemlje, zagotavljajo možnosti, vključno z zmanjšanjem stroškov spremljanja, vendar se trenutno še ne uporabljajo sistematično.

Komisija meni, da se spremembe lahko dosežejo s:

· sodelovanjem z državami članicami in odprtjem dialoga s ključnimi omrežji inšpektorjev, tožilcev in sodnikov, da se opredelijo ključne kategorije informacij in najboljša sredstva za zbiranje in primerjanje podatkov.

· pobudo, da bi države članice uporabljale tehnike za opazovanje Zemlje za razširitev učinkovitosti spremljanja izvajanja na terenu.

Zakaj mora EU izboljšati odzivnost na nacionalni, regionalni in lokalni ravni

Poglobljeno znanje bo prispevalo k boljšemu izvajanju, vendar samo po sebi ni dovolj. Spremljanje izvajanja je ključna odgovornost organov in oseb, ki imajo naloge in/ali pooblastila ter pravice, da v skladu z obveznostmi spoštovanja skladnosti poizvedujejo, nadzirajo, preverjajo, svetujejo ali zagotavljajo odgovornost. Tu so vključeni nacionalni inšpektorji, varuhi človekovih pravic, tožilci, sodišča, revizorji in nevladne organizacije ter državljani, ki uveljavljajo pravice udeleženosti in predložijo pripombe. Na ravni EU imajo pomembno vlogo Komisija, Parlament, Sodišče, evropski varuh človekovih pravic in EEA.

Komisija kot varuhinja pogodb uporablja svoja izvršilna pooblastila, kadar ni zahtevanih končnih rezultatov. Vendar veliko število kršitev, pritožb in peticij, povezanih z okoljsko zakonodajo EU, kaže na potrebo, da se na splošno okrepi spremljanje izvajanja v državah članicah.

Izboljšanje odzivnosti na nacionalni, regionalni in lokalni ravni

Komisija predlaga, da se preveri serija pobud, s katerimi bi se lahko našla rešitev za ta izziv. Čeprav se te pobude glede na zasluge lahko izvedejo posamično, so dopolnilne in bodo učinkovitejše v kombinaciji. Na primer, boljši dostop do pravnega varstva brez izboljšanja reševanja pritožb lahko pusti državljane razočarane v primerih, ko ne želijo na sodišče.

Cilj: Izboljšanje inšpekcijskih pregledov in nadzora, ki veljajo za zakonodajo EU

Inšpekcijski pregledi in nadzor na nacionalni ravni so pomembni pri zagotavljanju zaupanja v zahteve okoljske zakonodaje EU. Inšpekcijski pregledi industrijskih obratov imajo že koristi od okvira, ki vključuje najmanjša merila za inšpekcijske preglede iz Priporočila 2001/331/ES[15] ter zavezujoče sektorske predpise. Vendar bi imela poleg področja industrijskih obratov cela vrsta dejavnosti, ki imajo lahko precejšnje škodljive vplive na okolje (od črpanja podtalnice do trgovine z zaščitenimi vrstami), korist od dodatnih določb o inšpekcijskih pregledih in nadzoru, npr. da bi se te poenostavile in da bi temeljile na tveganju. Zaradi medsektorske narave okoljske zakonodaje EU (na primer med zakonodajo o vodah in zakonodajo o naravi) bi moral ta pristop vključevati popolno skladnost in usklajevanje med pristojnimi nacionalnimi organi.

Okvir za obravnavanje inšpekcijskih pregledov in nadzora na nacionalni ravni vključuje tudi zahteve za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev ter potrebne stopnje sodelovanja in doslednosti glede vprašanj, ki imajo čezmejni značaj, kar prispeva k izboljšanju medsebojnega zaupanja med državami članicami.

Komisija meni, da bile primerne izboljšave z

· nadgradnjo obstoječega okvira za inšpekcijske preglede in nadzor;

· oceno vrednosti vključitve posebnih določb za inšpekcijske preglede in nadzor za vso novo zakonodajo, ob upoštevanju izkušenj obstoječih zavezujočih določb;

· oceno možnosti za usmerjeno dopolnitev nacionalnih inšpekcijskih pregledov in nadzora na ravni EU, vključno z

· inšpekcijskimi pregledi in nadzorom na ravni EU;

· omejeno vlogo Komisije pri inšpekcijskih pregledih, ki upošteva upravno samostojnost držav članic, pri čemer bi lahko bila zgled Uredba o ozonu[16], ali pooblastila za revizije inšpekcijskih pregledov držav članic, kot je določeno v Direktivi o poskusih na živalih[17];

· bolj sistematično uporabo medsebojnih inšpekcijskih pregledov na podlagi obstoječih pobud IMPEL (mreža nacionalnih inšpektorjev);

· ureditvami za neodvisno strokovno znanje na ad hoc podlagi za soočanje s primeri, ki pomenijo zelo posebne izzive pri izvajanju.

Cilj: Boljše reševanje pritožb in mediacija na nacionalni ravni

Trenutno ni splošnega okvira o tem, kako bi morali pristojni organi reševati pritožbe na nacionalni ravni. Dvojni pristop, ki vključuje neposredno reševanje in ponovno obravnavanje pritožb, bi povečal verjetnost, da se bodo zahtevki in pritožbe obravnavali dosledno in brez zamude.

Sistemi za reševanje pritožb lahko izboljšajo medsebojno sodelovanje državljanov in organov, vendar bi bili v nekaterih okoliščinah mediacija ali drugi podobni mehanizmi za reševanje sporov še dodatno koristni.

Izboljšave reševanja pritožb na nacionalni ravni nikakor ne vplivajo na pravico do pritožbe Komisiji, vendar morajo zmanjšati nezadovoljstvo državljanov, ki lahko nastane, kadar so institucije EU pozvane k posredovanju zaradi pomanjkanja nacionalnih pravnih sredstev. Takšne izboljšave bi bile skladne tudi z novejšim trendom v drugih politikah EU, zlasti v potrošniški zakonodaji[18], da bi se uvedle posebne določbe za reševanje pritožb in sporov na nacionalni ravni.

Komisija meni, da je vredno raziskati pobudo za izboljšanje reševanja pritožb v državah članicah. Ta pobuda lahko vključuje na primer zavezujoča splošna merila ali nezavezujoča splošna merila, ki jih dopolnjujejo zavezujoče določbe za posamezne sektorje, in bi zajemala:

Pritožbe, usmerjene na potrebo po posredovanju pristojnega organa. Merila za reševanje pritožb v EU bi imela cilj ustvariti enake konkurenčne pogoje v smislu odzivnosti pristojnih organov in zagotoviti splošne zaščitne ukrepe o zadevah, kot so zaupnost, vodenje evidenc in pravočasna obravnava.

Pritožbe, usmerjene na administrativno neodzivnost ali neustreznost. Cilj meril za reševanje pritožb v EU je državljanom zagotoviti sredstva, da bi o svojem nezadovoljstvu lahko obvestili neodvisni nacionalni organ upravne revizije, kot je varuh človekovih pravic.

Pritožbe, za katere je lahko primerna mediacija ali drugi podoben mehanizem za reševanje sporov. Merila EU bi tak mehanizem predvidela za primere, ko pogodbenici vidita medsebojno korist v sporazumnem reševanju.

Cilj: Boljši dostop do sodnega varstva

Posebne določbe za zagotavljanje ustreznega dostopa do sodnega varstva so trenutno omejene na nekaj področij okoljske zakonodaje EU. Predlog Komisije iz leta 2003[19], katerega cilj je bilo olajšanje širšega dostopa, ni dosegel napredka, vendar se je spremenilo širše ozadje, zlasti je Sodišče pred kratkim potrdilo, da morajo nacionalna sodišča razlagati predpise o dostopu do sodnega varstva na način, ki je v skladu z Aarhuško konvencijo[20]. Nacionalna sodišča ter nosilci gospodarskih in okoljskih interesov se soočajo z negotovostjo pri obravnavanju tega izziva.

Komisija meni, da je primerno raziskati, kako bi se lahko zagotovila večja varnost za nacionalna sodišča ter gospodarske in okoljske interese. Možnosti vključujejo:

· oblikovanje navodil ob upoštevanju obsežne novejše sodne prakse, da bi se izboljšalo izvajanje obstoječih določb za dostop do sodnega varstva[21], in

· opredelitev pogojev na ravni EU za učinkovit in uspešen dostop do nacionalnih sodišč za vsa področja okoljske zakonodaje EU.

Cilj: Izboljšanje okoljskih rezultatov z izgradnjo zmogljivosti in izvajanjem sporazumov, ki vključujejo države članice

Na evropski ravni so varuh človekovih pravic, okoljske agencije, inšpektorji, odvetniki, ki delajo z vladami, sodniki in tožilci vzpostavili omrežja. Vendar se kljub številnim pobudam potencial sodelovanja ni v celoti izvajal v vseh omrežjih. Izziv je zagotoviti, da imajo omrežja potrebne stabilne sekretariate za učinkovito delovanje v daljših obdobjih, ter opredeliti in izvajati projekte in pobude, ki pomagajo pri navezovanju stikov med člani in poenostavitvi izvajanja.

Omrežja so lahko koristna tudi v državah članicah, na primer za boljše vključevanje regionalnih in lokalnih oblasti v izvajanje. Pomemben prispevek ima lahko tudi povezovanje nacionalnih inšpektorjev ali tožilcev[22].

Kadar se pojavijo težave, bi se morale države članice z referenčnimi merili in časovnimi načrti jasno zavezati k vzpostavitvi ukrepov, da se zagotovijo zahtevani rezultati. Te obveznosti je treba formalizirati in dati na voljo javnosti, da bi države članice, Evropski parlament, podjetja in državljani lahko zaupali, da se njihove zadeve obravnavajo v okviru strukturiranega okvira. S tem izzivom bi se lahko soočili s sporazumi o izvajanju partnerstva, ki bi prispevali k izboljšanim okoljskim rezultatom.

Komisija meni, da se izboljšave lahko dosežejo z

· aktivnim sodelovanjem v omrežjih EU, s poudarkom na njihovih različnih vlogah in prednostih ter z izogibanjem podvajanju in poenostavitvijo komunikacije med omrežji. Rezultati sodelovanja bodo upoštevali avtonomne vloge Komisije in omrežij. Pokrivajo lahko podporo za usposabljanja tožilcev, preiskovalcev in sodnikov. Morebitni novih rezultati takih omrežij zajemajo:

· informacije o uspešnih dopolnilnih pristopih za skladnost in uveljavljanje;

· svetovanje ali druge oblike pomoči za nacionalne varuhe človekovih pravic pri preiskovanju pritožb, povezanih z okoljsko zakonodajo EU;

· predlagana merila za vzpostavitev upravnih in kazenskih sankcij (tožilci);

· nasvete o tem, kako odpraviti vrzeli manjkajočih podatkov o spodbujanju in izvrševanju skladnosti na nacionalni ravni;

· splošni nasvet o izvedljivosti in izvršljivosti okoljskih predlogov EU.

· Soorganizacija dogodkov in konferenc o izvajanju z Odborom regij in vzpostavitev tehnične platforme za sodelovanje o okolju v okviru platforme, ki je že vzpostavljena za zdravje

· Izvajanje sporazumov, da se države članice brez poseganja v določbe pogodb in vlogo Komisije kot varuhinje pogodb zavežejo za ukrepe, ki imajo za preventivni cilj lahko krepitev zmogljivosti za zagotavljanje učinkovitega izvajanja ali, kadar je primerno, za sanacijski cilj reševanje posebnih problemov s ciljnimi ukrepi. Sporazumi o izvajanju partnerstva bi lahko proaktivno usmerjali pomoč EU v izboljšanje strukture izvajanja v državah članicah in so lahko povezani z drugimi pobudami v tem sporočilu, kot so učinkoviti informacijski sistemi, mehanizmi reševanja pritožb in inšpekcijski pregledi. Prav tako bi lahko, za vsak primer posebej, podprli sanacijske načrte držav članic za razreševanje posebnih problemov z usmerjenimi in ustrezno financiranimi programi dela z mejniki, jamstvi za preglednost in drugimi zaščitnimi ukrepi.

Sklepne ugotovitve

To sporočilo dopolnjuje prej navedena sporočila iz let 2007 in 2008 z razvojem zamisli, katerih prvotni cilj je bil, da se državam članicam zagotovijo boljša orodja za izboljšanje izvajanja na terenu.

Znanje in odzivnost sta dopolnilna vidika izvajanja. Če omenimo zgolj en primer, boljše znanje lahko omogoči carinskim organom, da uporabijo boljše strategije za nadzor nezakonite trgovine z odpadki in ogroženimi vrstami.

Izvajanje je povezano s stroški. Vendar so stroški neizvajanja zelo pogosto veliko višji, zato sprejetje ukrepov, predlaganih v tem sporočilu, pomeni dobro naložbo, ne le za prihodnost, ampak tudi za sedanjost.

To sporočilo je naslovljeno na Evropski parlament, države članice, državljane in vse akterje na področju izvajanja in uveljavljanja okoljske zakonodaje. S 7. okoljskim akcijskim programom je treba zagotoviti ustrezne nadaljnje ukrepe, posebni ukrepi pa bodo predmet presoje vplivov.

[1]               COM(2008) 773 konč.

[2]               Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah.

[3]               COM(2007) 502 konč.

[4]               Te ideje se bodo delile z državami pristopnicami, ki jih bodo lahko uporabile za načrtovanje in izboljšanje izvajanja od začetka usklajevanja z okoljskim pravnim redom.

[5]               „Stroški neizvajanja okoljskega pravnega reda“, COWI, 2011.

[6]               Prav tam.

[7]               „Izvajanje zakonodaje EU o odpadkih za zeleno rast“, Bio Intelligence Service, 2011.

[8]               Direktiva 2003/4/ES o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS, UL L 41, 14.2.2003.

[9]               Direktiva 2007/2/ES o vzpostavitvi infrastrukture za prostorske informacije v Evropski skupnosti (INSPIRE), UL L 108, 25.4.2007.

[10]             COM(2008) 46 konč, 1.2.2008.

[11]             Za prenos direktiv v nacionalno zakonodajo glej skupno politično izjavo Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije o obrazložitvenih dokumentih z dne 27. oktobra 2011, UL C 369, 17.12.2011.

[12]             Npr. lega določenih območij.

[13]             Npr. spremljanje podatkov.

[14]             Člena 7 in 8.

[15]             Priporočilo 2001/331/ES o določitvi najmanjših meril za okoljske inšpekcijske preglede v državah članicah, UL L 118, 27.4.2001.

[16]             Uredba (ES) št. 1005/2009 o snoveh, ki tanjšajo ozonski plašč, UL L 286, 31.10.2009.

[17]             Direktiva 2010/63/EU o zaščiti živali, ki se uporabljajo v znanstvene namene (UL L 276, 20.10.2010).

[18]             Direktiva 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES, UL L 211, 14.8.2009.

[19]             COM(2003) 624 konč.

[20]             Zadeva C-240/09.

[21]             Direktiva 2003/35/ES.

[22]             Lahko se navedejo primeri iz Irske in flamske regije v Belgiji.