28.11.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 289/1

(1)

V okviru skupne prometne politike je pomembno zagotoviti uporabniške pravice potnikov v mednarodnem železniškem prometu, ki potujejo med državami članicami, ter izboljšati kakovost in učinkovitost storitev mednarodnega železniškega prevoza potnikov med državami članicami, kar lahko pripomore k povečanju deleža železniškega prevoza v primerjavi z drugimi vrstami prevoza.

(2)

Sporočilo Komisije „Strategija varstva potrošnikov 2002-2006“ (4) si je postavila za cilj dosego visoke ravni varstva potrošnikov na področju prevoza v skladu s členom 153(2) Pogodbe.

(3)

Potnik v železniškem prometu je šibkejša stran prevozne pogodbe, zato je treba njegove pravice v tem pogledu zaščititi.

(4)

Med pravice uporabnikov prevoznih storitev v železniškem prometu sodi prejemanje informacij v zvezi s prevozno storitvijo pred in med potovanjem. Če je le mogoče, morajo železniška podjetja in prodajalci vozovnic te informacije kar se da hitro zagotoviti vnaprej.

(5)

Podrobnejše zahteve glede zagotavljanja potovalnih informacij bodo določene v tehničnih specifikacijah za interoperabilnost (TSI) iz Direktive 2001/16/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. marca 2001 o interoperabilnosti železniškega sistema za konvencionalne hitrosti (5).

(6)

Krepitev pravic potnikov v mednarodnem železniškem prometu bi morala temeljiti na obstoječem sistemu mednarodnega prava o tej zadevi iz Dodatka A — Enotna pravila za pogodbe v mednarodnem železniškem prevozu potnikov in prtljage (CIV) h Konvenciji o mednarodnih železniških prevozih (COTIF) z dne 9. maja 1980, kakor je spremenjena s Protokolom o spremembi Konvencije o mednarodnih železniških prevozih z dne 3. junija 1999 (Protokol iz leta 1999).

(7)

Železniška podjetja bi morala sodelovati pri zagotavljanju lažjega prehoda potnikov mednarodnega železniškega prometa od enega operaterja k drugemu s pomočjo izdaje enotnih vozovnic, če je to mogoče.

(8)

Zagotavljanje informacij in vozovnic potnikom mednarodnega železniškega prometa bi moralo biti olajšano s prilagoditvijo računalniško podprtih sistemov skupni specifikaciji.

(9)

Nadaljnji razvoj sistemov za potovalne informacije in rezervacije bi moral potekati skladno s TSI.

(10)

Storitve železniškega prevoza potnikov v mednarodnem prometu naj bodo v korist vseh državljanov. Tako bi morale imeti osebe z omejeno sposobnostjo gibanja, naj bo vzrok zanjo invalidnost, starost ali kateri koli drugi dejavnik, možnosti za potovanje po železnici, primerljive s tistimi, ki jih imajo drugi državljani. Osebe z omejeno sposobnostjo gibanja imajo, tako kot vsi drugi državljani, pravico do prostega gibanja, svobode izbire in nediskriminacije. Med drugim je treba posvetiti posebno pozornost zagotavljanju informacij osebam z omejeno sposobnostjo gibanja v zvezi z dostopnostjo do prevoznih storitev v železniškem prometu, pogoji dostopa do tirnih vozil in njihovo opremo. Da bi bili potniki z omejeno možnostjo zaznavanja kar najbolje obveščeni o zamudah, je treba uporabljati optične in akustične sisteme. Osebe z omejeno sposobnostjo gibanja bi morale imeti možnost kupiti vozovnico na vlaku brez dodatnih stroškov.

(11)

Železniška podjetja bi morala biti obvezno zavarovana ali bi morala skleniti enakovreden dogovor o odgovornosti do potnikov mednarodnega železniškega prometa v primeru nesreč. Najnižja zavarovalna vsota za železniška podjetja bi morala biti predmet prihodnjega pregleda.

(12)

Krepitev pravic do nadomestila in pomoči v primeru zamud, zamujenih zvez vlakov ali odpovedi prevozne storitve v mednarodnem prometu naj bi spodbudila delovanje trga storitev mednarodnega železniškega potniškega prometa v korist potnikov.

(13)

Zaželeno je, da bi ta uredba uvedla sistem nadomestil za potnike v primeru zamude, povezane z odgovornostjo železniškega podjetja, na isti podlagi kot mednarodni sistem, ki ga zagotavlja COTIF in zlasti njegovi dodatki CIV, ki se nanašajo na pravice potnikov.

(14)

Zaželeno je, da se žrtve nesreč in vzdrževane družinske člane razbremeni kratkotrajnih finančnih skrbi neposredno po nesreči.

(15)

V interesu potnikov mednarodnega železniškega prometa je, da se v dogovoru z javnimi organi sprejmejo ustrezni ukrepi za zagotovitev osebne varnosti potnikov na postajah in vlakih.

(16)

Potniki mednarodnega železniškega prometa bi morali imeti možnost, da pritožbo v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz te uredbe, predložijo kateremu koli železniškemu podjetju ali zadevnemu prodajalcu vozovnic, in pravico do odgovora v razumnem roku.

(17)

Železniška podjetja bi morala določiti, upravljati in spremljati standarde kakovosti za storitve mednarodnega železniškega prevoza potnikov.

(18)

Vsebina te uredbe bi morala biti pregledana glede na prilagoditev finančnih zneskov na inflacijo ter glede zahtev v zvezi z informacijami in kakovostjo storitev ob upoštevanju tržnega razvoja in vpliva te uredbe na kakovost storitev.

(19)

Ta uredba ne sme posegati v Direktivo 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (6).

(20)

Države članice morajo predvideti kazni za kršitve te uredbe in zagotoviti izvajanje teh kazni. Kazni, med katerimi bi lahko bilo tudi plačilo nadomestila zadevni osebi, morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(21)

Ker ciljev te uredbe, namreč razvoja železnic Skupnosti in uvedbe pravic potnikov v mednarodnem železniškem prometu, ni mogoče v ustrezni meri doseči na ravni držav članic in jih je zaradi znatnih mednarodnih razsežnosti in potrebe po mednarodni uskladitvi mednarodnega potniškega prometa lažje dosegati na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kot je določeno v členu 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz istega člena, ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego teh ciljev.

(22)

Eden od ciljev te uredbe je podpreti čezmejno povezovanje na območjih, kjer državljani dveh ali več sosednjih držav članic delajo v eni, prebivajo pa — pretežno — v drugi državi članici. Zato bi morale države članice imeti možnost, da pri posameznih čezmejnih prevoznih storitvah začasno dovolijo izjeme. To bi veljalo za prevozne storitve v urbanih aglomeracijah ali regijah, ki ležijo v dveh ali več državah članicah, za storitve v regijah, pri katerih se znaten del storitve izvaja izven Skupnosti, ali storitve, pri katerih krajši del prevozne poti prečka drugo državo članico ali je v drugi državi članici le namembna postaja.

(23)

Ukrepe, ki so potrebni za izvajanje te uredbe, je treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (7) —

a)

informacijami, ki jih morajo zagotavljati železniška podjetja, s sklepanjem pogodb o prevozu, z izdajanjem vozovnic in delovanjem računalniško podprtega sistema informiranja in rezervacij za železniški promet,

b)

odgovornostjo železniških podjetij in njihovimi obveznostmi v zvezi z zavarovanjem potnikov in njihove prtljage,

c)

obveznostmi železniških podjetij do potnikov v primeru zamud,

d)

zaščito in pomočjo osebam z omejeno sposobnostjo gibanja, ki potujejo po železnici,

e)

določanjem in spremljanjem standardov kakovosti za prevozne storitve v mednarodnem prometu, obvladovanjem tveganj v zvezi z osebno varnostjo potnikov in reševanjem pritožb,

f)

splošnimi predpisi o izvrševanju.

a)

določena prevozna storitev v mednarodnem prometu zagotavlja prevoze, s katerimi je mogoče zapolniti prevozne potrebe v urbanih aglomeracijah ali regijah, ki ležijo v dveh ali več državah članicah, ali

b)

znaten del prevozne storitve v mednarodnem prometu, ki vključuje vsaj en v voznem redu predviden postajni postanek, se izvaja izven Skupnosti, ali

c)

se prevozna storitev v mednarodnem prometu začenja in končuje v isti državi članici in s komercialnimi postanki ali brez njih prečka drugo državo članico v razdalji do 100 km, ali

d)

prevozna storitev v mednarodnem prometu prečka mejo ene države članice in se končuje na železniški postaji, ki je meji najbližja.

1.

„železniško podjetje“ pomeni železniško podjetje, kakor je opredeljeno v Direktivi 2001/14/ES (9) ali katero koli javno ali zasebno podjetje, ki se ukvarja s prevozom blaga in/ali potnikov po železnici, pri čemer mora zadevno podjetje zagotoviti vleko; tu so zajeta tudi podjetja, ki zagotavljajo samo vleko;

2.

„prevoznik“ pomeni pogodbeno železniško podjetje, s katerim je potnik sklenil prevozno pogodbo ali niz zaporednih železniških podjetij, ki jih lahko zavezuje ta pogodba;

3.

„nadomestni prevoznik“ pomeni železniško podjetje, ki ni sklenilo prevozne pogodbe s potnikom, vendar mu je pogodbeno železniško podjetje v celoti ali deloma poverilo izvedbo prevoza po železnici;

4.

„upravljavec infrastrukture“ pomeni vsak organ ali podjetje, odgovorno predvsem za vzpostavitev in vzdrževanje celote ali dela železniške infrastrukture po opredelitvi iz člena 3 Direktive 91/440/ES (10), kar lahko obsega tudi upravljanje sistemov nadzora in varnosti te infrastrukture; naloge, ki jih ima upravljavec infrastrukture v omrežju ali delu omrežja, se lahko dodelijo različnim organom ali podjetjem;

5.

„upravljavec postaje“ pomeni organizacijski subjekt v državi članici, na katerega je bila prenesena odgovornost za upravljanje železniške postaje in ki je lahko upravljavec infrastrukture;

6.

„organizator potovanja“ pomeni organizatorja ali posrednika, pri katerem ne gre za železniško podjetje v smislu točk (2) in (3) člena 2 Direktive Sveta 90/314/EGS (11);

7.

„prodajalec vozovnic“ pomeni vsakega posrednika prevoznih storitev v železniškem prometu, ki sklepa prevozne pogodbe in prodaja vozovnice v svojem imenu ali v imenu železniškega podjetja;

8.

„pogodba o prevozu“ pomeni pogodbo o prevozu, za katerega se zahteva plačilo, ali brezplačnem prevozu med železniškim podjetjem ali prodajalcem vozovnic in potnikom o zagotovitvi ene ali več prevoznih storitev;

9.

„rezervacija“ pomeni dovoljenje, pisno ali elektronsko, ki daje prevoznemu subjektu pravico do prevoza na podlagi predhodno potrjenih dogovorov o prevozu za določeno osebo;

10.

„enotna vozovnica“ pomeni vozovnico ali vozovnice, ki predstavljajo prevozno pogodbo o zaporednih storitvah železniškega prevoza enega ali več železniških podjetij;

11.

„mednarodno potovanje“ pomeni potovanje potnika po železnici med dvema državama članicama na podlagi ene same prevozne pogodbe, pri čemer med odhodnim in namembnim krajem potnik prečka vsaj eno izmed meja države članice in ko na podlagi iste pogodbe potnik potuje na vsaj eni mednarodni liniji. Potnik lahko odvisno od odhodnega in namembnega kraja v prevozni pogodbi potuje tudi v sklopu ene ali več prevoznih storitev v notranjem prometu;

12.

„potovanje znotraj domače države“ pomeni potovanje potnika po železnici na podlagi ene prevozne pogodbe, pri čemer potnik ne prečka meje države članice;

13.

„prevozna storitev v mednarodnem prometu“ pomeni storitev železniškega prevoza potnikov, ki se začne in konča v Skupnosti in prečka vsaj eno mejo države članice;

14.

„prevozna storitev v notranjem prometu“ pomeni storitev železniškega prevoza potnikov, pri kateri ni prečkanja meje države članice;

15.

„zamuda“ pomeni časovno razliko med časom prihoda potnika, načrtovanega v skladu z objavljenim voznim redom, in časom njegovega dejanskega ali pričakovanega prihoda;

16.

„računalniško podprti sistem informiranja in rezervacij za železniški promet (Computerised Information and Reservation System for Rail Transport — CIRSRT)“ pomeni računalniško podprti sistem, ki vsebuje informacije o železniških prevozih, ki jih ponujajo železniška podjetja; informacije, shranjene v CIRSRT, obsegajo:

17.

„oseba z omejeno sposobnostjo gibanja“ pomeni katero koli osebo, katere mobilnost je pri uporabi prevoza zmanjšana zaradi telesne invalidnosti (senzorične ali gibalne, stalne ali začasne) ali katerega koli drugega vzroka invalidnosti, duševne prizadetosti, ali zaradi starosti, in katere stanje terja posebno pozornost in prilagajanje storitev, ki so na voljo vsem potnikom, njenim potrebam;

18.

„splošni pogoji prevoza“ pomeni pogoje prevoznika v obliki splošnih pogojev ali tarif, ki pravno veljajo v vsaki državi članici in ki so postali s sklenitvijo pogodbe o prevozu njen sestavni del;

19.

„vozilo“ pomeni motorno vozilo ali priklopnik, ki se prevaža na tirnem vozilu v času, ko se prevažajo potniki.

(a)

prek prodajnih mest ali prodajnih avtomatov,

(b)

prek telefona/interneta ali druge široko dostopne informacijske tehnologije,

(c)

na vlakih.

(a)

povračilom cene celotne vozovnice pod pogoji, po katerih je bila plačana, za del ali dele poti, ki niso bili opravljeni, in za del ali za dele poti, ki so bili že opravljeni, če mednarodno potovanje glede na potnikov prvotni potovalni načrt ne služi več svojemu namenu, in ob prvi priložnosti, kadar je primerno, tudi povratno prevozno storitvijo do prvega izhodišča. Izplačilo povračila se izvede pod istimi pogoji kot izplačilo nadomestila iz člena 15; ali

(b)

nadaljevanjem ali spremembo potovanja pod primerljivimi pogoji prevoza do namembne postaje, in sicer ob prvi priložnosti; ali

(c)

nadaljevanjem ali spremembo potovanja pod primerljivimi pogoji prevoza do namembne postaje in sicer s kasnejšim datumov po izbiri potnika.

(a)

25 % cene vozovnice v primeru zamude od 60 do 119 minut;

(b)

50 % cene vozovnice v primeru zamude 120 minut ali več.

(a)

obrok in osvežilno pijačo, primerno glede na čakalno dobo, če je na voljo na vlaku ali na postaji,

(b)

hotel ali drugo vrsto namestitve in prevoz od železniške postaje do mesta namestitve, kadar je potrebna ena ali več nočitev ali kadar je potrebna dodatna nočitev, kjer in kadar je to fizično mogoče,

(c)

če vlak obtiči na progi, prevoz od vlaka do železniške postaje, nadomestnega izhodišča ali namembne postaje pri zadevni prevozni storitvi, kjer in kadar je to fizično mogoče.

(a)

Pomoč se nudi pod pogojem, da so bili železniško podjetje, upravljavec postaje, prodajalec vozovnic ali organizator potovanja, pri katerem je bila kupljena vozovnica, vsaj 48 ur prej obveščeni o tem, da je tovrstna pomoč potrebna. Kjer vozovnica dovoljuje več potovanj, zadostuje eno obvestilo, in sicer pod pogojem, da se zagotovijo ustrezne informacije o času naslednjih potovanj.

(b)

Železniška podjetja, upravljavci postaj, prodajalci vozovnic in organizatorji potovanj ukrenejo vse potrebno za prejemanje obvestil.

(c)

Če predhodnega obvestila v skladu s točko (a) ni, si železniško podjetje in upravljavec postaje po najboljših močeh prizadevata nuditi pomoč, tako da bi oseba z omejeno sposobnostjo gibanja lahko potovala.

(d)

Brez poseganja v pristojnosti drugih subjektov glede območij izven prostorov železniške postaje upravljavec postaje določi točke znotraj in zunaj železniške postaje, kjer lahko osebe z omejeno sposobnostjo gibanja napovedo svoj prihod na železniško postajo in po potrebi zahtevajo pomoč.

(e)

Pomoč se nudi pod pogojem, da se oseba zglasi na določenem mestu:

28.11.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 289/30

(1)

Direktiva Sveta 91/440/EGS z dne 29. julija 1991 o razvoju železnic Skupnosti (4) je bila zasnovana z namenom, da se olajša prilagoditev železnic Skupnosti zahtevam enotnega trga in da se izboljša njihova učinkovitost.

(2)

Direktiva 2001/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti in naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture (5) se nanaša na načela in postopke, ki naj bi se uporabljali glede določanja in zaračunavanja uporabnin za uporabo železniške infrastrukture ter glede dodeljevanja železniških infrastrukturnih zmogljivosti.

(3)

Komisija je v Beli knjigi z naslovom „Evropska prometna politika do leta 2010: čas za odločitev“ napovedala svojo namero, da bo nadaljevala oblikovanje notranjega trga železniških storitev, in sicer s predlogom odprtja trga mednarodnih storitev potniškega prometa.

(4)

Cilj te direktive je pripraviti odprtje trga mednarodnih železniških storitev v potniškem prometu v Skupnosti in tako ne zadeva železniških storitev med državami članicami in tretjimi državami. Državam članicam bi moralo biti hkrati omogočeno, da s področja uporabe te direktive izključijo tranzitne storitve preko Skupnosti.

(5)

Razmere na področju mednarodnih storitev železniškega prometa so trenutno zelo raznolike. Storitve železniškega prometa na dolge razdalje (na primer nočni vlaki) se soočajo s težavami, zaradi česar so prevozniki v železniškem prometu, ki te storitve opravljajo, v zadnjem času ukinili mnoge od njih, da bi zmanjšali izgube. Po drugi strani se je trg z mednarodnimi storitvami visokohitrostnega prometa močno povečal, njegov razvoj pa bo še prodornejši glede na podvojitev obsega in medsebojno povezovanje čezevropskega visokohitrostnega omrežja do leta 2010. Ne glede na to pa nizkocenovni letalski prevozniki v obeh primerih vršijo velik konkurenčni pritisk. Bistvenega pomena je torej, da se s krepitvijo konkurence med prevozniki v železniškem prometu podpre nove pobude na tem področju.

(6)

Odprtje trga mednarodnih storitev potniškega prometa ni mogoče brez podrobnih določb o načinu dostopa do infrastrukture, brez občutnega napredka na področju interoperabilnosti in brez strogega okvira za varnost železniškega prometa na nacionalni in evropski ravni. Vsi ti elementi so sedaj vzpostavljeni, in sicer po prenosu Direktive 2001/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o spremembi Direktive Sveta 91/440/ES (6), Direktive 2004/51/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o spremembi Direktive Sveta 91/440/EGS (7), Direktive 2001/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o spremembi Direktive Sveta 95/18/ES (8), Direktive 2001/14/ES ter Direktive 2004/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o varnosti na železnicah Skupnosti (9). Ta novi regulatorni okvir bi moral biti podprt z uveljavljeno in utrjeno prakso, in sicer do dne, ki je predlagan za odprtje trga mednarodnih storitev potniškega prometa. Za takšno odprtje trga bo potreben določen čas. Ciljni datum za odprtje trga bi tako moral biti 1. januar 2010.

(7)

Število storitev železniškega prometa brez vmesnih postankov je zelo omejeno. V primerih potovanj z vmesnimi postanki je bistvenega pomena, da se novim operaterjem na trgu dovoli pobiranje in odlaganje potnikov tekom potovanja, s čimer se takšnim storitvam omogoči, da so ekonomsko sposobne preživeti, in hkrati izogne temu, da se morebitni konkurenti ne bi znašli v slabšem položaju glede na obstoječe operaterje, ki imajo pravico, da potnike pobirajo in odlagajo tekom potovanja. Takšna pravica ne bi smela posegati v predpise Skupnosti in nacionalne predpise o konkurenci.

(8)

Uvedba novega odprtega dostopa za mednarodne storitve z vmesnimi postanki ne bi smela pripeljati do odprtja trga domačih storitev potniškega prometa, temveč bi se morala osredotočiti le na pomožne postanke na mednarodni progi. Na podlagi tega bi se morala uvedba takega dostopa nanašati na storitve, katerih glavni namen je prevoz potnikov na mednarodnem potovanju. Pri določanju, ali je to glavni namen storitve, bi bilo treba upoštevati merila, kot so razmerje med prometom od domačih in mednarodnih potnikov ter razmerje med obsegom prevoza domačih in mednarodnih potnikov ter dolžino proge. O tem bi moral odločati ustrezni nacionalni regulatorni organ na zahtevo zainteresirane strani.

(9)

Uredba Sveta (EGS) št. 1191/69 z dne 26. junija 1969 o ukrepanju držav članic glede obveznosti javne službe v železniškem in cestnem prometu ter prometu po celinskih plovnih poteh (10) dovoljuje državam članicam in organom lokalnih oblasti, da dodeljujejo pogodbe za opravljanje javne službe. Te pogodbe lahko zajemajo izključne pravice za izvajanje nekaterih storitev. Zaradi tega bi bilo torej treba zagotoviti skladnost določb te uredbe z načeli odprtja mednarodnih storitev potniškega prometa za konkurenco.

(10)

Odprtje mednarodnih storitev potniškega prometa za konkurenco, ki vključuje pravico pobiranja in odlaganja potnikov na kateri koli postaji na progi mednarodne storitve, vključno s postajami v isti državi članici, lahko vpliva na organiziranje in financiranje storitev potniškega železniškega prometa, ki se izvajajo na podlagi pogodbe za opravljanje javne službe. Države članice bi morale imeti možnost, da omejijo pravico dostopa na trg, kadar bi ta pravica ogrozila ekonomsko ravnotežje teh pogodb za opravljanje javne službe in kadar to odobri ustrezni regulatorni organ iz člena 30 Direktive 2001/14/ES, in sicer na podlagi objektivne ekonomske analize ter zahteve pristojnih organov, ki so dodelili pogodbo za opravljanje javne službe.

(11)

Nekatere države članice so že naredile prve korake v smeri odprtja trga železniških storitev potniškega prometa s preglednimi, za konkurenco odprtimi razpisnimi postopki za opravljanje nekaterih takšnih storitev. Od teh držav članic se ne bi smelo zahtevati, da zagotovijo popolnoma odprt dostop do mednarodnih storitev potniškega prometa, saj je razpis za pravico uporabe nekaterih železniških prog predstavljal zadosten preizkus tržne vrednosti opravljanja omenjenih storitev.

(12)

Pri presoji, ali bi bilo lahko ekonomsko ravnotežje pogodb za opravljanje javne službe ogroženo, bi bilo treba upoštevati vnaprej določena merila, na primer posledice za donosnost katere koli storitve, ki jo zajema pogodba o opravljanju javne službe, vključno s posledičnim vplivom na neto stroške pristojnega javnega organa, ki je dodelil naročilo, povpraševanje potnikov, cene vozovnic, ureditev izdajanja vozovnic, lokacijo in število postaj na obeh straneh meje ter čas in pogostnost predlagane nove storitve. Države članice lahko ob upoštevanju te presoje in odločitve regulatornega organa odobrijo, spremenijo ali zavrnejo pravico dostopa za zaprošeno mednarodno storitev potniškega prometa, vključno z uporabnino, ki se naloži prevozniku nove mednarodne storitve potniškega prometa, in sicer v skladu z ekonomsko analizo in s pravom Skupnosti ter z načeloma enakosti in nediskriminacije.

(13)

Da bi se zagotovilo financiranje obveznosti javne službe, je primerno državam članicam dovoliti, da v skladu z zakonodajo Skupnosti pobirajo dajatev od storitev potniškega prometa na svojem ozemlju.

(14)

Regulatorni organ bi moral delovati tako, da ne pride do konflikta interesov in kakršne koli vpletenosti v dodeljevanje pogodb o opravljanju javne službe, ki se preučuje. Zlasti pa bi bilo treba v primeru, ko je organizacijsko ali pravno tesno povezan s pristojnim organom, udeleženim v dodelitvi zadevne pogodbe za opravljanje javne službe, zagotoviti njegovo funkcionalno neodvisnost. Pristojnost regulatornega organa bi bilo treba razširiti, da bi mu omogočili presojanje namena mednarodne storitve in, kjer je to ustrezno, morebitnega ekonomskega učinka na obstoječe pogodbe o opravljanju javne službe.

(15)

Ta direktiva predstavlja nadaljnjo stopnjo odpiranja trga železniških storitev. Nekatere države članice so že odprle trg mednarodnih storitev potniškega prometa na svojem ozemlju. Zato se te direktive ne sme razmeti na način, da ustvarja obveznosti, da te države članice pred 1. januarjem 2010 dodelijo pravico dostopa prevoznikom v železniškem prometu, ki imajo licenco v državi članici, kjer podobne pravice niso dodeljene.

(16)

Nacionalni regulatorni organi bi morali na podlagi člena 31 Direktive 2001/14/ES izmenjevati informacije in, kadar je to ustrezno, v posameznih primerih usklajevati načela in prakso za presojo, ali je ekonomsko ravnotežje pogodbe za opravljanje javne službe ogroženo. Na podlagi izkušenj bi morali postopoma oblikovati smernice.

(17)

Uporabo te direktive bi bilo treba oceniti na podlagi poročila, ki bi ga Komisija predložila dve leti po odprtju trga mednarodnih storitev potniškega prometa.

(18)

Za države članice, ki železniškega sistema nimajo in tudi ne predvidevajo njegove vzpostavitve v bližnji prihodnosti, bi bila obveznost prenosa in izvajanja direktiv 91/440/EGS in 2001/14/ES nesorazmerna in nesmiselna. Zaradi tega bi bilo treba takšne države članice, dokler nimajo železniškega sistema, izvzeti iz obveznosti prenosa in izvajanja teh direktiv.

(19)

Ker cilja te direktive, in sicer razvoja železnic v Skupnosti, države članice glede na potrebo, da se zagotovijo pošteni in nediskriminatorni pogoji dostopa do infrastrukture in da se upošteva očitna mednarodna razsežnost načina obratovanja pomembnih delov železniških omrežij, kot tudi glede na potrebo po usklajenem naddržavnem ukrepanju, ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj zato lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja.

(20)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (11) se države članice poziva, da za lastne potrebe in v interesu Skupnosti pripravijo tabele, ki naj kar najbolj nazorno prikazujejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos, ter da te tabele objavijo.

(21)

Direktivi 91/440/EGS in 2001/14/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti —

1)

v členu 2 se doda naslednji odstavek:

„4.   Države članice lahko iz področja uporabe te direktive izključijo katero koli storitev železniškega prometa, ki se opravlja kot tranzit preko Skupnosti, pri kateri sta izhodiščni in namembni kraj zunaj ozemlja Skupnosti.“;

2)

črta se četrta alinea člena 3;

3)

v člen 3 se za peto alineo vstavi naslednja alinea:

4)

v členu 3 se za šesto alineo vstavi naslednja alinea:

5)

črta se prva alinea člena 5(3);

6)

v členu 8(1) se črta besedilo „in mednarodna združenja“;

7)

črta se odstavek 1 člena 10;

8)

v člen 10 se vstavijo naslednji odstavki:

„3a.   Prevoznikom v železniškem prometu, ki spadajo v področje uporabe člena 2, se do 1. januarja 2010 odobri pravica dostopa do infrastrukture v vseh državah članicah za namene izvajanja mednarodnih storitev potniškega prometa. Pri izvajanju mednarodnih storitev potniškega prometa imajo prevozniki v železniškem prometu pravico, da potnike pobirajo in odlagajo na kateri koli postaji na mednarodni progi, vključno s postajami v isti državi članici.

Pravica dostopa do infrastrukture držav članic, za katere delež mednarodnega prevoza potnikov z vlakom predstavlja več kot polovico realizacije potniškega prometa prevoznikov v železniškem prometu v tej državi članici, se dodeli do 1. januarja 2012.

O tem, ali je glavni namen storitve prevoz potnikov med postajami, ki se nahajajo v različnih državah članicah, odloči ustrezni regulatorni organ ali organi iz člena 30 Direktive 2001/14/ES, in sicer na zahtevo ustreznih pristojnih organov in/ali zainteresiranih prevoznikov v železniškem prometu.

3b.   Države članice lahko omejijo pravico dostopa, opredeljeno v odstavku 3a, na storitve med odhodnim krajem in namembnim krajem, ki jih zajema ena ali več pogodb o opravljanju javne službe v skladu z veljavno zakonodajo Skupnosti. Takšna omejitev ne sme povzročiti omejevanja pravice, da se potnike pobira in odlaga na kateri koli postaji na mednarodni progi, vključno s postajami v isti državi članici, z izjemo primerov, v katerih bi izvajanje te pravice ogrozilo ekonomsko ravnotežje pogodbe za opravljanje javne službe.

O tem, ali bi gospodarsko ravnotežje lahko bilo ogroženo, odloči regulatorni organ ali organi iz člena 30 Direktive 2001/14/ES, in sicer na podlagi objektivne ekonomske analize in na podlagi vnaprej določenih meril ter na zahtevo:

Pristojni organi in prevozniki v železniškem prometu, ki opravljajo javno službo, priskrbijo ustreznemu regulatornemu organu ali organom informacije, za katere se razumno šteje, da so potrebne za sprejetje odločitve. Regulatorni organ preuči prejete informacije in se po potrebi o njih posvetuje z vsemi ustreznimi stranmi ter jih o svoji utemeljeni odločitvi obvesti v vnaprej določenem razumnem roku, ki ne sme presegati dveh mesecev od prejema vseh potrebnih informacij. Regulatorni organ poda utemeljitev svoje odločitve, določi rok in pogoje, v skladu s katerimi:

lahko zaprosijo za ponovno preučitev odločitve.

3c.   Države članice lahko prav tako omejijo pravico, da se potnike pobira in odlaga na kateri koli postaji na mednarodni potniški progi, kadar je bila izključna pravica za prevoz potnikov med omenjenimi postajami dodeljena na podlagi koncesijske pogodbe pred … na podlagi poštenega in konkurenčnega razpisnega postopka ter v skladu z ustreznimi načeli prava Skupnosti. Takšna omejitev lahko velja do izteka prvotne veljavnosti koncesijske pogodbe oziroma 15 let, kar od obojega nastopi prej.

3d.   Določbe te direktive od države članice ne zahtevajo, da pred 1. januarjem 2010 odobri pravico dostopa iz odstavka 3a prevoznikom v železniškem prometu in njihovim neposrednim ali posredno nadzorovanim podružnicam, ki imajo licenco v državi članici, kjer podobne pravice dostopa niso dodeljene.

3e.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da je glede odločitev iz odstavkov 3b, 3c in 3d možen sodni nadzor.

3f.   Brez poseganja v odstavek 3b lahko države članice pod pogoji iz tega člena pooblastijo ustrezne organe, da od vseh železniških prevoznih storitev potniškega prometa na svojem ozemlju pobirajo dajatev za prispevanje k financiranju nadomestil za obveznost opravljanja javne službe v okviru pogodb o opravljanju javne službe, ki so bile sklenjene v skladu s pravom Skupnosti.

V skladu s pravom Skupnosti nadomestilo iz prvega pododstavka ne sme presegati zneska, potrebnega za kritje vseh ali dela stroškov, ki so nastali pri izvajanju obveznosti javne službe, ob upoštevanju ustreznih prejemkov in razumnega dobička za izvajanje teh obveznosti.

Dajatev se naloži v skladu z zakonodajo Skupnosti, zlasti ob upoštevanju načel pravičnosti, preglednosti, nediskriminacije in sorazmernosti, predvsem med ceno storitve in ravnijo dajatve. Obveznost prispevanja k financiranju nadomestil za obveznost opravljanja javne službe ne sme ogroziti ekonomske sposobnosti preživetja mednarodnih storitev potniškega prometa.

Ustrezni organi hranijo potrebne podatke, ki omogočajo sledljivost izvora dajatev in njihove uporabe. Države članice te informacije posredujejo Komisiji.“;

9)

člen 10(8) se nadomesti z naslednjim:

„8.   Komisija do 1. januarja 2009 predloži Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij poročilo o izvajanju te direktive.

Poročilo obravnava:

10)

v členu 10 se doda naslednji odstavek:

„9.   Komisija do 31. decembra 2012 predloži Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij poročilo o izvajanju določb odstavka 3.“;

11)

v členu 15 se doda naslednji odstavek:

„Obveznost prenosa in izvajanja te direktive se ne uporablja za Ciper in Malto, dokler se na njunih ozemljih ne vzpostavi železniški sistem.“.

1)

v členu 1(3) se doda naslednja točka:

2)

v členu 2 se doda naslednja točka:

3)

v členu 13 se doda naslednji odstavek:

„4.   Če prosilec namerava zaprositi za infrastrukturno zmogljivost, da bi izvajal mednarodno storitev potniškega prometa, kakor je opredeljena v členu 3 Direktive 91/440/EGS, obvesti zadevne upravljavce infrastrukture in regulatorne organe. Da bi omogočili presojo namena mednarodne storitve glede prevoza potnikov med postajami v različnih državah članicah in morebitnih ekonomskih učinkov na obstoječe pogodbe za opravljanje javne službe, regulatorni organi zagotovijo, da se obvestijo vsi pristojni organi, ki so dodelili železniško storitev potniškega prometa, opredeljeno v pogodbi o opravljanju javne službe, vsi drugi zainteresirani organi, ki imajo pravico omejiti dostop v skladu s členom 10(3b) Direktive 91/440/EGS, ter vsi prevozniki v železniškem prometu, ki izvajajo pogodbo o opravljanju javne službe na progi te mednarodne storitve potniškega prometa.“;

4)

člen 17(5) se nadomesti z naslednjim:

„5.   Okvirne pogodbe se načelno sklepajo za obdobje petih let in se obnavljajo za obdobja, enaka njihovemu prvotnemu trajanju. Upravljavec infrastrukture lahko v posebnih primerih privoli v krajše ali daljše obdobje. Vsako obdobje, daljše od petih let, se utemelji z obstojem gospodarskih pogodb, posebnih naložb ali tveganj.

5a.   Okvirne pogodbe za storitve, za katere se uporablja posebna infrastruktura iz člena 24, za katero so potrebne obsežne in dolgoročne naložbe, ki jih prosilec ustrezno utemelji, se lahko sklenejo za obdobje 15 let. Obdobje, daljše od 15 let, je dopustno le v izjemnih primerih, zlasti za obsežne, dolgoročne naložbe in predvsem, kadar so takšne naložbe vezane na pogodbene obveznosti, vključno z večletnim amortizacijskim načrtom.

Prosilec lahko v tem primeru zahteva podrobno opredelitev karakteristik zmogljivosti — vključno s pogostnostjo, obsegom in kakovostjo vlakovnih poti — ki mu bodo zagotovljene v času trajanja okvirne pogodbe. Upravljavec infrastrukture lahko zmanjša rezervirane zmogljivosti, ki so se najmanj en mesec uporabljale v manjšem obsegu, kot je prag kvote iz člena 27.

Začetna okvirna pogodba se lahko od 1. januarja 2010 sklepa za obdobje 5 let z možnostjo enkratnega podaljšanja, in sicer na podlagi karakteristik zmogljivosti, ki so jih uporabljali prosilci, ki so izvajali storitve pred 1. januarjem 2010, s čimer se upoštevajo posebne naložbe ali obstoj gospodarskih pogodb. Regulatorni organ iz člena 30 odobri začetek veljavnosti takšne pogodbe.“;

5)

pred zadnjim stavkom člena 30(1) se vstavi naslednji stavek:

„Prav tako je funkcionalno neodvisen od vseh pristojnih organov, udeleženih v dodelitev pogodbe za opravljanje javne službe.“;

6)

v členu 38 se doda naslednji pododstavek:

„Obveznost prenosa in izvajanja te direktive se ne uporablja za Ciper in Malto, dokler se na njunih ozemljih ne vzpostavi železniški sistem.“.

28.11.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 289/42

(1)

V skladu z Direktivo 2004/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o varnosti na železnicah Skupnosti (4) morajo upravljavci železniške infrastrukture in prevozniki v železniškem prometu vzpostaviti sisteme varnega upravljanja, ki bo v železniškem sistemu omogočil vsaj doseganje skupnih varnostnih ciljev, izpolnjevanje nacionalnih varnostnih predpisov in zahtev, opredeljenih v tehničnih specifikacijah za interoperabilnost (TSI), in uporabo ustreznih delov skupnih varnostnih metod. Ti sistemi varnega upravljanja med drugim predvidevajo programe in postopke za usposabljanje osebja, ki zagotavljajo ohranjanje usposobljenosti osebja in opravljanje nalog na ustrezen način.

(2)

Direktiva 2004/49/ES določa, da morajo prevozniki v železniškem prometu pridobiti varnostno spričevalo za dostop do železniške infrastrukture.

(3)

V skladu z Direktivo Sveta 91/440/EGS z dne 29. julija 1991 o razvoju železnic Skupnosti (5) imajo prevozniki v železniškem prometu, ki so imetniki dovoljenj, od 15. marca 2003 dalje dostop do vseevropskega železniškega omrežja za prevoz blaga v okviru mednarodnih storitev prevoza blaga po železnici in bodo imeli najpozneje od 2007 dalje dostop do celotnega železniškega omrežja za notranje in mednarodne storitve prevoza blaga. Takšna postopna razširitev pravic dostopa bo neizogibno vodila v povečanje čezmejnega gibanja strojevodij. Posledica bo povečana potreba po strojevodjih, ki so usposobljeni in imajo spričevalo za delovanje v več kot eni državi članici.

(4)

Študija, ki jo je izvedla Komisija leta 2002, je pokazala, da se zakonodaje držav članic na področju izdaje spričeval strojevodjem bistveno razlikujejo. Da bi odpravili te razlike in hkrati ohranili sedanjo visoko raven varnosti v železniškem sistemu Skupnosti, je treba sprejeti pravila za izdajo spričeval strojevodjem na ravni Skupnosti.

(5)

Poleg tega bi morala takšna pravila na ravni Skupnosti prispevati k uresničevanju strategij Skupnosti glede svobode gibanja delavcev, svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev v okviru skupne prometne politike in hkrati izključiti kakršnokoli izkrivljanje konkurence.

(6)

Cilj skupnih določb je predvsem olajšati mobilnost strojevodij med državami članicami in različnimi prevozniki v železniškem prometu in na splošno poenostaviti priznavanje dovoljenj in usklajenih dopolnilnih spričeval s strani vseh udeležencev v železniškem sektorju. V ta namen je treba določiti minimalne zahteve za pridobitev dovoljenja in usklajenega dopolnilnega spričevala, ki bi jih morali prosilci izpolnjevati.

(7)

Tudi če država članica izključi iz področja uporabe te direktive strojevodje, ki delujejo izključno v določenih kategorijah železniškega sistema, omrežja in infrastrukture, to nikakor ne omejuje obveznosti države članice, da spoštuje veljavnost dovoljenja za celotno območje Evropske unije ali veljavnost usklajenega dopolnilnega spričevala za ustrezno infrastrukturo.

(8)

Zahteve bi se morale nanašati vsaj na minimalno starost strojevodje, fizične in psihične sposobnosti prosilca, poklicne izkušnje in poznavanje določenih področij, relevantnih za upravljanje lokomotiv, ter poznavanje infrastrukture in jezikov, ki se tam uporabljajo.

(9)

Zaradi izboljšanja stroškovne učinkovitosti bi morali usposabljanje strojevodij za pridobitev usklajenih dopolnilnih spričeval– kolikor je to možno in iz varnostnega vidika zaželeno — usmeriti v posebne storitve, ki jih mora opraviti strojevodja, npr. ranžiranje, storitve vzdrževanja, storitve v zvezi s prevozom potnikov ali blaga. Pri ocenjevanju izvajanja te direktive bi morala Evropska agencija za železnice (v nadaljevanju „Agencija“) oceniti potrebo po spremembi zahtev glede usposabljanja, določenih v Prilogi, da bi se lahko bolje odrazile nastajajoče strukture trga.

(10)

Prevozniki v železniškem prometu in upravljavci železniške infrastrukture, ki izdajajo usklajena dopolnilna spričevala, lahko sami zagotavljajo usposabljanje za izboljšanje splošnega poklicnega znanja, jezikovnega znanja, znanja o voznih sredstvih in infrastrukturi. Vendar se je glede izpitov treba izogniti vsakršnemu navzkrižju interesov, ne glede na možnost, da lahko izpraševalec pripada prevozniku v železniškem prometu ali upravljavcu železniške infrastrukture, ki izdaja usklajeno dopolnilno spričevalo.

(11)

Usposobljenosti osebja ter prepisi glede zdravja in varnosti se obravnavajo v okviru direktiv o interoperabilnosti, zlasti kot del „upravljanja in delovanja prometa“ TSI. Treba je zagotoviti usklajenost med navedenimi TSI in prilogami k tej direktivi. To bo doseženo s spremembami, ki jih bo sprejela Komisija v skladu s postopkom z odborom, na podlagi mnenja, ki ga bo izdal isti odbor.

(12)

Zahteve glede dovoljenj in usklajenih dopolnilnih spričeval, navedene v tej direktivi, naj bi zadevale le pravne pogoje, ki strojevodji dajejo pravico, da vozi vlak. Vse druge zakonske zahteve, ki zadevajo prevoznike v železniškem prometu, upravljavce železniške infrastrukture, železniško infrastrukturo in vozni park ter so v skladu z zakonodajo Skupnosti in se uporabljajo brez diskriminacije, bi morale biti izpolnjene, preden lahko strojevodja vozi vlak na določeni železniški infrastrukturi.

(13)

Ta direktiva ne sme posegati v izvajanje Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (6), niti v izvajanje Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (7).

(14)

Skupnost bi morala za zagotovitev potrebne enotnosti in preglednosti vzpostaviti enoten, s strani vseh držav članic priznan vzorec dokumentov, s katerimi bi strojevodje dokazovali izpolnjevanje določenih minimalnih zahtev ter njihove strokovne usposobljenosti in jezikovnega znanja, izdaja dovoljenj pa bi bila prepuščena pristojnim organom držav članic, medtem ko bi prevozniki v železniškem prometu in upravljavci železniške infrastrukture izdajali usklajena dopolnilna spričevala.

(15)

Agencija naj bi preverila tudi uporabo pametne kartice namesto dovoljenja in usklajenih dopolnilnih spričeval. Prednost takšne pametne kartice je v združitvi obeh dokumentov, hkrati pa bi se lahko uporabljala tudi v druge namene, bodisi na področju varnosti ali kadrovskega upravljanja strojevodij.

(16)

Varnostni organi bi morali uporabljati vse informacije, ki jih vsebujejo dovoljenja, usklajena dopolnilna spričevala in registri dovoljenj in usklajenih dopolnilnih spričeval, da bi olajšali postopek ocenjevanja izdaje spričeval osebju, določeno v členih 10 in 11 Direktive 2004/49/ES, in pospešili izdajo varnostnih spričeval, predvidenih v navedenih členih.

(17)

Zaposlitev strojevodij, ki so pridobili spričevalo v skladu s to direktivo, prevoznikov v železniškem prometu in upravljavcev železniške infrastrukture ne odvezuje obveznosti, da v skladu s členom 9 in Prilogo III k Direktivi 2004/49/ES vzpostavijo sistem nadzora in interne kontrole usposobljenosti in ravnanja njihovih strojevodij; zaposlitveni vidik naj bi bil del tega sistema. Usklajeno dopolnilno spričevalo prav tako ne odvezuje prevoznikov v železniškem prometu ali upravljavcev železniške infrastrukture njihove odgovornosti glede varnosti in še zlasti usposabljanja njihovega osebja.

(18)

Določena podjetja zagotovijo storitve strojevodij za prevoznike v železniškem prometu in upravljavce železniške infrastrukture. V teh primerih bi se moral prevoznik v železniškem prometu ali upravljavec železniške infrastrukture, ki pogodbeno zaposli strojevodjo, prepričati, ali ima strojevodja dovoljenje in spričevalo, ki je v skladu s to direktivo.

(19)

Za nemoteno delovanje železniškega prometa je treba strojevodjem, ki so opravljali ta poklic že pred začetkom veljavnosti te direktive, omogočiti, da v prehodnem obdobju ohranijo pridobljene pravice.

(20)

Pri nadomestitvi dovoljenj za vožnjo, ki so bila strojevodjem izdana pred uporabo ustreznih določb te direktive, z dovoljenji in usklajenimi dopolnilnimi spričevali, ki so v skladu s to direktivo, se je treba izogniti nepotrebnim upravnim in finančnim bremenom. Predhodno izdana dovoljenja bi zato morala, kolikor je mogoče, še naprej ostati v veljavi. Organi izdaje dovoljenj bi morali upoštevati kvalifikacije in izkušnje vsakega strojevodje ali skupine strojevodij, če je treba ta dovoljenja nadomestiti. Organ izdaje bi moral na podlagi kvalifikacij in/ali izkušenj odločiti, ali je potrebno, da strojevodja ali skupina strojevodij opravi dodatni preskus in/ali usposabljanje, preden lahko pridobi svoje nadomestno dovoljenje ali usklajeno dopolnilno spričevalo. Organ izdaje lahko zato odloči, da kvalifikacije in/ali izkušnje zadostujejo za izdajo zahtevanih dovoljenj in usklajenih dopolnilnih spričeval, ne da bi bil potreben kakršen koli dodatni preskus ali usposabljanje.

(21)

Nepotrebnim upravnim in finančnim bremenom bi se bilo treba izogniti tudi, kadar strojevodje zamenjajo delodajalca. Prevoznik v železniškem prometu, ki zaposli strojevodjo, bi moral upoštevati predhodno pridobljene sposobnosti in se, koliko je mogoče, izogniti dodatnim preskusom in usposabljanju.

(22)

Brez poseganja v splošno ureditev o vzajemnem priznavanju poklicnih dovoljenj iz Direktive 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (8), ki se še naprej uporablja do konca prehodnega obdobja, na podlagi te direktive glede dovoljenj za vožnjo, ki so jih strojevodje pridobili pred začetkom uporabe te direktive, ne bi smela obstajati nobena pravica v zvezi z vzajemnim priznavanjem.

(23)

Ukrepe za izvajanje te direktive je potrebno sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (9).

(24)

V skladu z odstavkom 34 Med-institucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (10) se države članice spodbuja, da za lastne potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo lastne tabele, ki naj, kolikor je to mogoče, prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos v nacionalno pravo.

(25)

Države članice bi morale predvideti kontrole v zvezi z upoštevanjem te direktive in ustrezne ukrepe v primeru, če strojevodja krši določbe te direktive.

(26)

Države članice bi morale v okviru izvajanja te direktive predvideti ustrezne kazni za kršitev nacionalnih predpisov.

(27)

Ker cilja te direktive, in sicer določitve skupnega zakonskega okvira za izdajo spričeval strojevodjem, ki upravljajo lokomotive in vlake za prevoz potnikov in blaga, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ga je zaradi obsega in učinkov lažje doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje tega cilja.

(28)

Z vidika stroškovne učinkovitosti bi se lahko izkazalo za smotrno, če bi strojevodje, ki delujejo izključno na območju ene države članice za omejeno časovno obdobje izključili iz področja uporabe določb te direktive, ki se nanašajo na obveznost, da bi morali strojevodje imeti dovoljenja in usklajena dopolnilna spričevala, ki so v skladu s to direktivo. Pogoji za takšna izvzetja bi morali biti jasno opredeljeni.

(29)

Za državo članico, ki železniškega sistema nima in tudi ne predvideva njegove vzpostavitve v bližnji prihodnosti, bi bila obveznost prenosa in izvajanja določb te direktive nesorazmerna in nesmotrna. Zato je treba takšno državo članico, dokler nima železniškega sistema, izvzeti iz obveznosti prenosa in izvajanja te direktive —

(a)

podzemne železnice, tramvaje in druge sisteme mestne in primestne železnice;

(b)

omrežja, ki so funkcionalno ločena od ostalega železniškega sistema in so namenjena zgolj opravljanju lokalnega, mestnega ali primestnega prevoza potnikov in blaga;

(c)

zasebno železniško infrastrukturo, ki jo uporablja izključno njen lastnik za lastne prevoze blaga;

(d)

dele prog, ki so začasno zaprti za običajni promet zaradi vzdrževalnih, obnovitvenih ali posodobitvenih del v železniškem sistemu.

(a)

„pristojni organ“ pomeni varnostni organ iz člena 16 Direktive 2004/49/ES;

(b)

„strojevodja“ pomeni osebo, ki je sposobna in ima dovoljenje za samostojno, odgovorno in varno upravljanje vlakov, vključno z lokomotivami, premikalnimi lokomotivami, delovnimi vlaki, vozili za opravljanje vzdrževalnih del ali vlaki za prevoz potnikov ali blaga po železnici;

(c)

„železniški sistem“ pomeni sistem, ki ga v skladu z definicijo v Direktivi Sveta 96/48/ES z dne 23. julija 1996 o interoperabilnosti vseevropskega železniškega sistema za visoke hitrosti (11) in Direktive 2001/16/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. marca 2001 o interoperabilnosti vseevropskega železniškega sistema za konvencionalne hitrosti (12) sestavljajo železniške infrastrukture s progami in nepremičnimi napravami železniškega sistema ter vozna sredstva vseh kategorij in izvora, ki vozijo po tej infrastrukturi;

(d)

„upravljavec infrastrukture“ pomeni vsak organ ali podjetje, ki je odgovorno zlasti za vzpostavitev in vzdrževanje celotne ali delne železniške infrastrukture po opredelitvi iz člena 3 Direktive 91/440/ES, kar lahko obsega tudi upravljanje sistemov nadzora in varnosti te infrastrukture. Naloge upravljavca železniške infrastrukture v omrežju ali delu omrežja, se lahko dodelijo različnim organom ali podjetjem;

(e)

„prevoznik v železniškem prometu“ pomeni katerega koli prevoznika v železniškem prometu, kakor je opredeljeno v Direktivi 2001/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti, naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in varnostnega spričevala (13), ali katero koli drugo javno ali zasebno podjetje za prevoz blaga in/ali potnikov po železnici, pri čemer mora ta prevoznik zagotoviti vleko. Izraz zajema tudi prevoznike, ki zagotavljajo samo vleko;

(f)

„tehnične specifikacije za interoperabilnost“ ali „TSI“ pomenijo specifikacije, ki veljajo za vsak podsistem ali del podsistema, da bi zadostil bistvenim zahtevam in zagotovil interoperabilnost vseevropskega železniškega sistema za visoke hitrosti in vseevropskega železniškega sistema za konvencionalne hitrosti, kakor je opredeljeno v Direktivi 96/48/ES in Direktivi 2001/16/ES;

(g)

„Agencija“ pomeni Evropsko železniško agencijo, ustanovljeno z Uredbo (ES) št. 881/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o ustanovitvi Evropske železniške agencije (14);

(h)

„varnostno spričevalo“ pomeni spričevalo, ki ga prevozniku v železniškem prometu izda pristojni organ v skladu s členom 10 Direktive 2004/49/ES;

(i)

„spričevalo“ pomeni usklajeno dopolnilno spričevalo, v katerem je navedeno, po kateri železniški infrastrukturi lahko imetnik spričevala vozi in katera vozna sredstva lahko upravlja;

(j)

„varnostno pooblastilo“ pomeni dovoljenje, ki ga pristojni organ izda upravljavcu železniške infrastrukture v skladu s členom 11 Direktive 2004/49/ES;

(k)

„center za usposabljanje“ pomeni organ, pooblaščen ali priznan s strani pristojnega organa, za izvajanje tečajev usposabljanja.

(a)

dovoljenje, iz katerega je razvidno, da strojevodja izpolnjuje minimalne pogoje glede zdravstvenih zahtev, osnovne izobrazbe in splošne strokovne usposobljenosti. Dovoljenje vsebuje osebne podatke o strojevodji in podatke o organu izdaje ter čas veljavnosti dovoljenja. Do sprejetja vzorca spričevala Skupnosti iz odstavka 4 je dovoljenje v skladu z zahtevami v Prilogi I;

(b)

eno ali več spričeval, v katerih je navedeno, po katerih železniških infrastrukturah imetnik spričevala lahko vozi in katera vozna sredstva lahko imetnik spričevala upravlja. Vsako spričevalo je skladno z zahtevami v Prilogi I.

(a)

če upravljavec železniške infrastrukture oceni, da je zaradi motenj v železniškem prometu potrebna preusmeritev vlakov, ali pa so na tirih vzdrževalna dela;

(b)

za enkratne posebne vožnje z muzejskimi vlaki;

(c)

za enkratne posebne vožnje v tovornem prometu, če s tem soglaša upravljavec železniške infrastrukture;

(d)

za dobavo ali predstavitev novega vlaka ali lokomotive;

(e)

za namene usposabljanja in preverjanja strojevodij.

(a)

kategorija A: premikalne lokomotive, delovni vlaki, vozila za opravljanje vzdrževalnih del in lokomotive, kadar so le te uporabljene za premik;

(b)

kategorija B: prevoz potnikov in/ali blaga.

(a)

izdajanje in posodabljanje dovoljenj in zagotavljanje dvojnikov v skladu s členoma 6 in 14;

(b)

zagotavljanje rednih preverjanj in/ali preskusov v skladu s členom 16(1);

(c)

začasen preklic in odvzem dovoljenj ter pošiljanje utemeljenih zahtevkov za začasen preklic spričeval organu izdaje v skladu s členom 28;

(d)

priznavanje oseb ali organov v skladu s členoma 23 in 24, če jih je v ta namen imenovala država članica;

(e)

zagotavljanje objave in posodabljanja registra oseb in organov, pooblaščenih ali priznanih v skladu s členom 20;

(f)

zagotavljanje vodenja in posodabljanja registra dovoljenj v skladu s členoma 16(1) in 22;

(g)

spremljanje postopka potrjevanja strojevodij v skladu s členom 25:

(h)

izvajanje kontrol v skladu s členom 28;

(i)

določanje nacionalnih meril za ocenjevalce v skladu s členom 24(5).

(a)

prevoznik v železniškem prometu izdaja dovoljenja samo svojim strojevodjem;

(b)

prevoznik v železniškem prometu na zadevnem ozemlju ni izključno pristojen za nobeno od prenesenih ali naročenih nalog.

(a)

voditi register vseh dovoljenj, ki so bila izdana, posodobljena, obnovljena, prenehala veljati, bila spremenjena, odložena, odvzeta ali prijavljena kot izgubljena, ukradena ali uničena. V registru vsebuje podatke, ki so za vsako dovoljenje predpisani v točki 4 Priloge I, do katerih je možen dostop prek nacionalne številke, dodeljene vsakemu strojevodji. Register se redno posodablja;

(b)

pristojnim organom drugih držav članic, Agenciji ali delodajalcu strojevodij na utemeljeno zahtevo posredovati informacije o statusu dovoljenj.

(a)

voditi ali zagotoviti vodenje registra vseh spričeval, ki so bila izdana, posodobljena, obnovljena, spremenjena, prenehala veljati, odložena, preklicana ali prijavljena kot izgubljena, ukradena ali uničena. Register vsebuje podatke, ki so za vsako spričevalo predpisani v točki 4 Priloge I, in podatke o rednih preverjanjih iz člena 16. Register se redno posodablja;

(b)

sodelovati s pristojnim organom države članice, v kateri imajo sedež, da izmenjajo informacije s pristojnim organom in mu omogočijo dostop do zahtevanih podatkov;

(c)

pristojnim organom drugih držav članic na utemeljeno zahtevo posredovati informacije o vsebini teh spričeval, če je to potrebno zaradi njihovih nadnacionalnih dejavnosti.

(a)

ustreznimi TSI. Komisija v skladu s postopkom iz člena 31(2) zagotovi usklajenost med omenjenim TSI in prilogami k tej direktivi, ali

(b)

merili, ki jih je predlagala Agencija v skladu s členom 17 Uredbe (ES) št 881/2004 in sprejela Komisija v skladu s členom 31(2) te direktive.

(a)

za del v zvezi z dovoljenjem: pristojni organ, ko določi postopek za pridobitev dovoljenja v skladu s členom 14(1);

(b)

za del v zvezi s spričevalom: prevoznik v železniškem prometu ali upravljavec železniške infrastrukture, ko določi postopek za pridobitev spričevala v skladu s členom 15.

(a)

v primeru dovoljenja, ki ga je izdal pristojni organ: pristojni organ odvzame dovoljenje. Odvzem je začasen ali trajen glede na obseg problemov, povzročenih za varnost v železniškem prometu. Svojo utemeljeno odločitev nemudoma sporoči zadevnemu strojevodji in njegovemu delodajalcu brez poseganja v pravico do pritožbe, predvidene v členu 21. Pristojni organ sporoči, po katerem postopku je možna ponovna pridobitev dovoljenja;

(b)

v primeru dovoljenja, ki ga je izdal pristojni organ v drugi državi članici, se pristojni organ na ta organ obrne z utemeljenim zahtevkom za dodatno kontrolo ali odvzem dovoljenja. Pristojni organ prosilec o svojem zahtevku obvesti Komisijo in druge pristojne organe. Organ, ki je zadevno dovoljenje izdal, preveri zahtevo v roku štirih tednov in o svoji odločitvi obvesti drugi organ. Pristojni organ, ki je dovoljenje izdal, o odločitvi obvesti tudi Komisijo in druge pristojne organe. Vsak pristojni organ lahko strojevodjem prepove delovanje na svojem območju, dokler ne prejme obvestila o odločitvi organa, ki je dovoljenje izdal;

(c)

v primeru spričevala: pristojni organ se obrne na organ, ki je spričevalo izdal in zahteva dodatno kontrolo ali odvzem spričevala. Organ izdaje uvede ustrezne ukrepe in o njih v štirih tednih poroča pristojnemu organu. Pristojni organ lahko strojevodjem prepove delovanje na območju svoje pristojnosti, dokler ne prejme povratnih informacij organa izdaje; o tem obvesti Komisijo in druge pristojne organe.

(a)

postopki izdaje dovoljenj in spričeval,

(b)

akreditacijo centrov za usposabljanje in ocenjevalcev,

(c)

sistemom kakovosti, ki so ga vzpostavili pristojni organi,

(d)

vzajemnim priznavanjem potrdil,

(e)

ustreznostjo zahtev po usposabljanju iz prilog IV, V in VI glede na strukturo trga in kategorije iz člena 4(2)(a),

(f)

povezanostjo registrov in mobilnostjo na trgu dela.

1.

Registri iz člena 22 se vzpostavijo v dveh letih po sprejetju osnovnih parametrov registrov iz člena 22(3).

2.

3.

Strojevodje, ki jim je bila dovoljena vožnja v skladu z določbami, veljavnimi pred uporabo določb odstavka 2(a) ali (b) te direktive, lahko svojo poklicno dejavnost na podlagi teh dovoljenj in brez uporabe določb te direktive še naprej opravljajo sedem let po vzpostavitvi registrov, kakor je predvideno v odstavku 1.

Države članice lahko strojevodjem v izobraževalnem procesu, ki so pred uporabo določb odstavka 2(a) ali (b) te direktive začeli potrjeni izobraževalni program in program usposabljanja ali potrjeni tečaj usposabljanja, izdajo potrdila v skladu z obstoječimi nacionalnimi predpisi.

Zadevni pristojni organ ali organi, lahko strojevodje in kandidate za strojevodje, ki so že vključeni v izobraževalni proces, navedeni v tem odstavku, v izjemnih primerih oprostijo izpolnjevanja zdravstvenih zahtev, določenih v Prilogi II. Veljavnost dovoljenja, izdanega s to oprostitvijo, je omejena na območje zadevne države članice.

4.

Pristojni organi, prevozniki v železniškem prometu in upravljavci železniške infrastrukture zagotovijo postopno uvajanje rednih preverjanj strojevodij, katerih dovoljenja in spričevala niso v skladu s to direktivo; ta preverjanja ustrezajo preverjanjem, predvidenim v členu 16.

5.

Za države članice, ki to zahtevajo, Komisija v posvetovanju z zadevno državo članico zaprosi Agencijo za izvedbo analize stroškov in koristi, ki izhajajo iz uporabe določb te direktive za strojevodje, ki vozijo izključno po progah na območju te države članice. Analiza stroškov in koristi zajema obdobje desetih let. Komisiji se predloži v dveh letih od vzpostavitve registrov iz odstavka 1.

Če analiza stroškov in koristi pokaže, da so stroški uporabe določb te direktive za te strojevodje višji od koristi, Komisija v skladu s postopkom iz člena 31(2) o tem odloči v šestih mesecih po predložitvi rezultatov te analize stroškov in koristi. V tej odločitvi se lahko predvidi, da določb odstavka 2(b) in (c) tega člena za te strojevodje na območju zadevne države članice v obdobju do deset let ni treba uporabljati.

Najpozneje 24 mesecev pred potekom tega začasnega obdobja izvzetja lahko Komisija ob upoštevanju ustreznega razvoja v železniškem sektorju zadevne države članice Agencijo v skladu s postopkom iz člena 31(2) zaprosi za izvedbo nove analize stroškov in koristi, ki se mora Komisiji predložiti najpozneje dvanajst mesecev pred potekom tega začasnega obdobja izvzetja. Komisija sprejme odločitev v skladu s postopkom iz prejšnjega odstavka.

28.11.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 289/68

(1)

Skupnost si je zadala cilj ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice. Za postopno vzpostavitev takšnega območja bi morala Skupnost sprejeti ukrepe, povezane s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, in sicer v obsegu, v kakršnem so potrebni za pravilno delovanje notranjega trga.

(2)

V skladu s členom 65(b) Pogodbe so med temi ukrepi tudi tisti, ki spodbujajo združljivost predpisov, ki se uporabljajo v državah članicah glede kolizije zakonov in sporov o pristojnosti.

(3)

Na zasedanju v Tampereju dne 15. in 16. oktobra 1999 je Evropski svet potrdil načelo vzajemnega priznavanja sodb in drugih odločb pravosodnih organov kot temelj pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah ter pozval Svet in Komisijo, naj sprejmeta program ukrepov za izvajanje navedenega načela.

(4)

Svet je dne 30. novembra 2000 sprejel skupni program ukrepov Komisije in Sveta za izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (3). Program ukrepe za usklajevanje predpisov glede kolizije zakonov opredeljuje kot ukrepe, ki olajšujejo vzajemno priznavanje sodb.

(5)

S Haaškim programom (4), sprejetim dne 5. novembra 2004, je Evropski svet pozval k aktivnemu nadaljevanju dela v zvezi s predpisi glede kolizije zakonov v zvezi z nepogodbenimi obveznostmi („Rim II“).

(6)

Pravilno delovanje notranjega trga zaradi večje predvidljivosti izida pravde, pravne varnosti ter prostega pretoka sodnih odločb zahteva, da predpisi držav članic glede kolizije zakonov določajo uporabo istega nacionalnega zakona ne glede na državo sodišča, kjer je vložena tožba.

(7)

Materialno področje uporabe in določbe te uredbe bi morale biti skladni z Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (5) („Bruselj I“) in Rimsko konvencijo o pravu, ki se uporablja za pogodbene obveznosti (6).

(8)

Ta uredba bi se morala uporabljati ne glede na vrsto sodišča, ki obravnava postopek.

(9)

Zahtevki, nastali zaradi „acta iure imperii“, bi morali vključevati zahtevke zoper uradnike, ki delujejo v imenu države in odgovornost za dejanja državnih organov, vključno z odgovornostjo javno imenovanih uslužbencev. Zato bi bilo treba te zadeve izvzeti iz področja uporabe te uredbe.

(10)

Družinska razmerja zajemajo starševstvo, zakonsko zvezo, svaštvo in sorodstvo v stranski vrsti. Sklicevanje v členu 1(2) na razmerja, ki imajo primerljiv učinek kot zakonska zveza in druga družinska razmerja, naj se razlagajo v skladu s pravom države članice, v kateri je sodišče, ki obravnava postopek.

(11)

Pojem nepogodbene obveznosti se v državah članicah razlikuje. Zato bi se morala za namene te uredbe izraz nepogodbena obveznost razumeti kot avtonomen pojem.

(12)

Enotna pravila, uporabljena ne glede na pravo, katerega uporabo določajo, lahko omogočijo preprečevanje izkrivljanja konkurence med pravdnima strankama Skupnosti.

(13)

Načelo lex loci delicti commissi pomeni temeljno rešitev v zvezi z nepogodbenimi obveznostmi v skoraj vseh državah članicah, vendar je praktična uporaba tega načela v primeru razpršenosti dejavnikov primera na več držav lahko različna. Takšno stanje ogroža pravno varnost.

(14)

Enotna pravila izboljšajo predvidljivost sodnih odločb in zagotovijo razumno ravnotežje med interesi osebe, za katero se zatrjuje, da nosi odgovornost in osebe, ki je utrpela škodo. Povezava z državo, v kateri je neposredna škoda nastala (lex loci damni), vzpostavi pravično ravnotežje med interesi osebe, za katero se zatrjuje, da nosi odgovornost in osebe, ki je utrpela škodo, in tudi odraža sodoben pristop k civilnopravni odgovornosti in k razvoju sistemov objektivne odgovornosti.

(15)

Pravo, ki se uporablja, bi se moralo določiti na podlagi tega, kje je nastala škoda, ne glede na državo ali države, v katerih lahko pride do posrednih posledic. Zato bi morala biti v primerih telesne poškodbe ali materialne škode na premoženju, država, v kateri je nastala škoda, tista država, v kateri je prišlo do telesne poškodbe ali kjer je nastala materialna škoda na premoženju.

(16)

Splošno pravilo iz te uredbe je „lex loci damni“ iz člena 4(1). Izjema od tega splošnega načela je člen 4(2), saj vzpostavlja posebno povezavo, kadar imata stranki običajno prebivališče v isti državi. Določbo člena 4(3) bi bilo treba razumeti kot „odstopno klavzulo“ glede na člen 4(1) in (2), kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je škodno dejanje očitno v tesnejši zvezi z drugo državo.

(17)

Treba bi bilo določiti posebna pravila za primere posebnih škodnih dejanj, kjer splošno pravilo ne omogoča razumnega ravnotežja med zadevnimi interesi.

(18)

V zvezi z odgovornostjo za izdelke naj bi predpis glede kolizije zakonov upošteval cilje pravične razdelitve tveganja, ki je del sodobne družbe z visoko razvito tehnologijo, varovanja zdravja potrošnikov, spodbujanja inovacij, zagotavljanja neizkrivljene konkurence in poenostavitve trgovine. Uravnotežena rešitev v zvezi s temi cilji je vzpostavitev kaskadnega sistema povezovanja dejavnikov skupaj s klavzulo predvidljivosti. Prvi dejavnik, ki ga je treba upoštevati, je pravo države, v kateri je imela oseba, ki je utrpela škodo, v času nastale škode običajno prebivališče, če se je izdelek tržil v tej državi. Drugi elementi v kaskadnem sistemu se sprožijo, če se izdelek ni tržil v tej državi, brez poseganja v člen 4(2) in v možnost izrazito tesnejše povezave z drugo državo.

(19)

Posebno pravilo iz člena 6 ni izjema od splošnega pravila iz člena 4(1), ampak zgolj njegovo pojasnilo. Glede nelojalne konkurence bi moral predpis glede kolizije zakonov varovati konkurente, potrošnike in splošno javnost ter zagotavljati pravilno delovanje tržnega gospodarstva. Povezava s pravom države, v kateri so razmerja med konkurenti ali skupni interesi potrošnikov prizadeti ali bi lahko bili prizadeti, je na splošno v skladu s temi cilji.

(20)

Nepogodbene obveznosti, nastale zaradi omejevanja konkurence iz člena 6(3), bi morale zajemati kršitve tako nacionalnega konkurenčnega prava kot konkurenčnega prava Skupnosti. Pravo, ki se uporablja za takšne nepogodbene obveznosti, bi moralo biti pravo države, na katere trgu ima omejitev učinek ali bi ga lahko imela, pod pogojem, da je učinek neposreden in bistven. Kjer škoda nastane v več kot eni državi, naj se uporaba katerega koli prava teh držav omeji na škodo povzročeno v tej državi.

(21)

Med primere zadev, ki so zajete v členu 6(3), sodijo prepoved sporazumov med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko vplivali na trgovino med državami članicami in katerih cilj ali posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence v državi članici ali na notranjem trgu, kakor tudi prepoved zlorabe prevladujočega položaja v državi članici ali na notranjem trgu.

(22)

Glede okoljske škode, člen 174 Pogodbe, ki določa, da bi bilo treba doseči visoko raven varstva, ki temelji na previdnostnem načelu in načelih, da bi bilo treba delovati preventivno, da je treba okoljsko škodo prednostno odpravljati pri viru in da mora plačati povzročitelj obremenitve, popolnoma opravičuje uporabo načela diskriminacije v korist osebe, ki je utrpela škodo. Vprašanje, kdaj lahko oseba, ki zahteva odškodnino, izbira pravo, ki naj se uporabi, bi bilo treba določiti v skladu s pravom države članice, v kateri je sodišče, kjer poteka postopek.

(23)

Glede kršitev pravic intelektualne lastnine bi bilo treba ohraniti splošno priznano načelo lex loci protectionis. Za namene te uredbe bi bilo treba izraz „pravice intelektualne lastnine“ razlagati v pomenu, na primer, avtorske pravice, sorodne pravice, pravice sui generis za varstvo zbirk podatkov ter pravice industrijske lastnine.

(24)

Točna vsebina pojma delovanja delavcev in delodajalcev, kot je stavka ali izprtje, se v državah članicah razlikuje in je urejena v skladu z notranjimi predpisi vsake države članice. Zaradi tega ta uredba temelji na splošnem načelu, da se uporablja pravo države, v kateri je prišlo do takega delovanja delavcev in delodajalcev, s ciljem, da se zaščitijo njihove pravice in obveznosti.

(25)

Posebno pravilo o delovanju delavcev in delodajalcev iz člena 9 ne posega v pogoje v zvezi z izvedbo takega delovanja v skladu z nacionalno zakonodajo ter ne posega v pravni status predstavniških organizacij delavcev ali sindikatov, kakor je predvideno v nacionalni zakonodaji držav članic.

(26)

Treba bi bilo predvideti posebna pravila za primere, kjer škodo povzroči dejanje, ki ni škodno dejanje, na primer neupravičena obogatitev, negotiorum gestio in culpa in contrahendo.

(27)

Culpa in contrahendo je za namene te uredbe avtonomen pojem, za katerega ni nujno, da se razlaga v okviru pomena, ki ga ima v nacionalnem pravu. Vključeval naj bi kršitev dolžnosti razkritja in prekinitev pogodbenih pogajanj. Člen 12 zajema le nepogodbene obveznosti, ki predstavljajo neposredno povezavo z dejanji pred sklenitvijo pogodbe. To pomeni, da se uporabljajo člen 4 ali druge ustrezne določbe te uredbe, če oseba med pogajanji o pogodbi utrpi telesno poškodbo.

(28)

Strankama bi bilo treba dovoliti, da se lahko izrecno odločita, katero pravo se bo uporabljalo za nepogodbene obveznosti, da se tako spoštujejo nameni strank in okrepi pravna varnost. Primerno bi bilo zaščititi šibkejše stranke, tako da se ta izbira omeji z določenimi pogoji.

(29)

Upoštevanje javnega interesa upravičuje, da lahko sodišča držav članic v izjemnih okoliščinah uporabijo izjeme na podlagi javnega reda in prevladujočih obveznih določb.

(30)

Prizadevanje za razumno ravnotežje med strankama zahteva, da se, kolikor je to primerno, upoštevajo pravila o varnosti in ravnanju, ki veljajo v državi, v kateri je bilo povzročeno škodno dejanje, četudi se za nepogodbeno obveznost uporablja drugo pravo. Izraz „pravila o varnosti in ravnanju“ bi bilo treba razumeti tako, da se nanaša na vse predpise, ki so v kakršni koli povezavi z varnostjo in ravnanjem, vključno na primer s predpisi o varnosti v cestnem prometu v primeru nesreče.

(31)

Treba bi se bilo izogibati stanju, ko so predpisi glede kolizije zakonov razpršeni med več instrumenti ter obstoju razlik med temi predpisi. Vendar pa ta uredba ne izključuje možnosti vključitve predpisov glede kolizije zakonov v okviru nepogodbenih obveznosti v predpise Skupnosti v zvezi s posebnimi zadevami.

Ta uredba ne sme vplivati na uporabo drugih instrumentov, ki opredeljujejo določbe, katerih namen je spodbujati pravilno delovanje notranjega trga, če se te določbe ne morejo uporabljati skupaj s pravom, določenim s pravili te uredbe.

(32)

Zaradi spoštovanja mednarodnih obveznosti, ki so jih prevzele države članice, ta uredba ne sme vplivati na mednarodne konvencije, katerih pogodbenice so ena ali več držav članic v času, ko se sprejme ta uredba. Komisija bi morala za zagotovitev lažje dostopnosti veljavnih pravil na podlagi informacij, ki jih predložijo države članice, objaviti seznam zadevnih konvencij v Uradnem listu Evropske unije.

(33)

Komisija bo Evropskemu parlamentu in Svetu predložila predlog v zvezi s postopki in pogoji, v skladu s katerimi bi se lahko države članice v svojem imenu v posameznih in izjemnih primerih v zvezi s sektorskimi zadevami pogajale in sklenile sporazume s tretjimi državami, ki bi vsebovali določbe o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti.

(34)

Ker države članice ne morejo v zadostni meri doseči cilja te uredbe, ampak ga je mogoče zaradi obsega in učinkov uredbe bolje doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kakor je navedeno v členu 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz istega člena, ta uredba ne prekoračuje okivrov, ki so potrebni za dosego navedenega cilja.

(35)

V skladu s členom 3 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, sta Združeno kraljestvo in Irska sporočila željo, da bi sodelovala pri sprejetju in uporabi te uredbe.

(36)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, Danska ne sodeluje pri sprejemanju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se zanjo ne uporablja —

(a)

nepogodbene obveznosti, nastale zaradi družinskih razmerij in razmerij, ki imajo po pravu, ki se uporablja za taka razmerja, primerljiv učinek, vključno s preživninskimi obveznostmi;

(b)

nepogodbene obveznosti, nastale zaradi premoženjskega stanja zakoncev, premoženjskega stanja partnerskih zvez, ki imajo po pravu, ki se uporablja za te zveze, primerljiv učinek kot zakonska zveza, oporoke in dedovanja;

(c)

nepogodbene obveznosti, nastale zaradi menic, čekov in zadolžnic ter drugih prenosljivih vrednostnih papirjev, kolikor obveznosti iz teh drugih prenosljivih vrednostnih papirjev izvirajo iz njihove prenosljive narave;

(d)

nepogodbene obveznosti, nastale zaradi prava družb in drugih fizičnih ali pravnih oseb glede zadev, kot je ustanovitev, z registracijo ali kako drugače, pravna sposobnost, notranja organizacija ali likvidacija družb in drugih fizičnih ali pravnih oseb, osebna odgovornost uradnikov in članov organov kot takih za obveznosti družb ter pravnih in fizičnih oseb, kot tudi osebna odgovornost revizorjev družbe ali njenih članov pri obveznih revizijah računovodskih dokumentov;

(e)

nepogodbene obveznosti, nastale zaradi razmerij med ustanovitelji, skrbniki in upravičenci prostovoljno ustanovljenega sklada;

(f)

nepogodbene obveznosti zaradi jedrske škode;

(g)

nepogodbene obveznosti, nastale zaradi kršitev zasebnosti in osebnostnih pravic, vključno z obrekovanjem.

(a)

dogodek, ki je povzročil škodo, zajema dogodke, ki povzročijo škodo in za katere je verjetno, da se bodo zgodili; in

(b)

škodo, vključuje škodo, za katero je verjetno, da se bo zgodila.

(a)

pravo države, kjer je imela oseba, ki je utrpela škodo, v času nastale škode običajno prebivališče, če se je izdelek tržil v tej državi; ali, če to ni mogoče,

(b)

pravo države, v kateri je bil izdelek kupljen, če se je izdelek tržil v tej državi; ali, če to ni mogoče,

(c)

pravo države, v kateri je nastala škoda, če se je izdelek tržil v tej državi.

(a)

pravo države, v kateri je škoda nastala, ne glede na državo, v kateri se je zgodil dogodek, ki je povzročil nastalo škodo, in ne glede na državo ali države, v katerih so nastale posredne posledice, ali

(b)

kadar imata stranki v času, ko je nastal dogodek, ki je povzročil škodo, običajno prebivališče v isti državi, pravo te države, ali

(c)

kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je nepogodbena obveznost, ki je nastala z dejanji pred sklenitvijo pogodbe, očitno v tesnejši zvezi z drugo državo kot z državo iz odstavkov (a) in (b), pravo te druge države.

(a)

s sporazumom, sklenjenim po dogodku, ki je povzročil nastalo škodo;

ali

(b)

kadar obe stranki opravljata trgovinsko dejavnost, tudi s sporazumom, o katerem sta se stranki svobodno dogovorili pred dogodkom, ki je povzročil nastalo škodo.

(a)

podlago in obseg odgovornosti, vključno z določitvijo oseb, ki bi lahko bile odgovorne za svoja dejanja;

(b)

razloge za izvzetje iz odgovornosti, njeno omejitev ali delitev;

(c)

obstoj, naravo in oceno škode ali zahtevano odškodnino;

(d)

v okviru pooblastil sodišča v skladu s procesnim pravom ukrepe, ki jih lahko sprejme sodišče za preprečitev ali odpravo poškodbe ali škode ali za zagotovitev odškodnine;

(e)

vprašanje, ali je pravica do nadomestila ali odškodnine lahko prenosljiva, vključno z dedovanjem;

(f)

osebe, upravičene do nadomestila za osebno utrpelo škodo;

(g)

odgovornost za dejanja druge osebe;

(h)

način prenehanja obveznosti ter pravila glede zastaranja in izgube pravic, nastale s potekom roka zastaranja, vključno s pravili v zvezi z začetkom, prekinitvijo in zadržanjem zastaralnega roka ali roka za izgubo pravic.

(i)

seznam konvencij iz odstavka 1;

(ii)

preklice konvencij iz odstavka 1.