–

za DB L. Specht, Rechtsanwalt,

–

za Austrian Airlines AG A. Danner, Rechtsanwalt,

–

za nemško vlado J. Möller, J. Heitz in M. Hellmann, agenti,

–

za Evropsko komisijo G. Braun, K. Simonsson, G. Wilms in N. Yerrell, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 17(1) ter členov 29 in 35 Konvencije o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz, ki je bila sklenjena 28. maja 1999 v Montrealu in jo je Evropska skupnost podpisala 9. decembra 1999, v njenem imenu pa je bila odobrena s Sklepom Sveta 2001/539/ES z dne 5. aprila 2001 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 5, str. 491; v nadaljevanju: Montrealska konvencija) in je za Evropsko unijo začela veljati 28. junija 2004.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo DB in družbo Austrian Airlines AG, letalskim prevoznikom, glede odškodninskega zahtevka, ki ga je oseba DB vložila zaradi prve pomoči, ki ji je bila nudena na letalu med letom, ki ga je opravil ta prevoznik.

3

V tretji in peti uvodni izjavi Montrealske konvencije je navedeno:

„[Države pogodbenice priznavajo] pomen[…] zagotavljanja varstva interesov potrošnikov v mednarodnem letalskem prevozu in potreb[o] po pravični odškodnini, ki temelji na načelu povrnitve v prejšnje stanje;

[…]

„[S]kupna dejavnost držav za nadaljnjo uskladitev in kodifikacijo nekaterih predpisov, ki urejajo mednarodni letalski prevoz, z novo konvencijo [je] najustreznejši način za doseganje pravičnega ravnotežja interesov“.

4

Člen 17 te konvencije, naslovljen „Smrt in poškodbe potnikov – škoda na prtljagi“, v odstavku 1 določa:

„Prevoznik je odgovoren za škodo v primeru smrti ali telesne poškodbe potnika le pod pogojem, da je do nesreče, ki je povzročila smrt ali poškodbo, prišlo na letalu ali med vkrcanjem ali izkrcanjem.“

5

Člen 29, prvi stavek, navedene konvencije, naslovljen „Podlaga za zahtevke“, določa:

„Pri prevozu potnikov, prtljage in tovora se lahko vsak zahtevek za odškodnino, ne glede na pravni temelj, ki je lahko ta konvencija, pogodba, nedopustno ravnanje ali drug pravni temelj, vloži le pod pogoji in omejitvami odgovornosti, kakor so določeni v tej konvenciji […].“

6

Člen 35 iste konvencije, naslovljen „Zastaranje“, v odstavku 1 določa:

„Odškodninska tožba zastara, če ni vložena v dveh letih od dneva prihoda v namembni kraj ali od dneva, ko bi letalo moralo prispeti, ali od dneva, ko je bil prevoz končan.“

7

V skladu s členom 3(1) Uredbe Sveta (ES) št. 2027/97 z dne 9. oktobra 1997, kakor je bil spremenjen z Uredbo (ES) št. 889/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. maja 2002 o odgovornosti letalskih prevoznikov v zvezi z letalskim prevozom potnikov in njihove prtljage, „odgovornost letalskega prevoznika Skupnosti v zvezi s potniki in njihovo prtljago urejajo vse določbe Montrealske konvencije, ki se nanašajo na takšno odgovornost“.

8

V skladu s členom 1489 Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch (splošni civilni zakonik), v različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari (v nadaljevanju: ABGB), lahko oškodovanec odškodninske zahtevke proti povzročitelju škode uveljavlja v roku treh let.

9

Oseba DB je 18. decembra 2016 letela iz Tel Aviva (Izrael) na Dunaj (Avstrija), pri čemer je šlo za let, ki ga je izvedla družba Austrian Airlines. Na tem letu je s servirnega vozička, s katerim se potnikom zagotavlja postrežba, padel vrč z vrelo kavo in osebo DB poparil. Na letalu je bila tej osebi nudena prva pomoč.

10

Oseba DB je 31. maja 2019 pri Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju, Avstrija) proti družbi Austrian Airlines vložila tožbo, s katero je na eni strani zahtevala odškodnino v višini 10.196 EUR in na drugi strani ugotovitev odgovornosti tega letalskega prevoznika za vse prihodnje poškodbe, ki bodo izhajale iz njenih opeklin zaradi neustrezne prve pomoči, nudene na letalu. Oseba DB je navedla, da je družba Austrian Airlines odgovorna ne le za nepazljivost svojega osebja, ki naj bi povzročila padec kavnega vrča, temveč tudi za neustreznost prve pomoči, nudene na letalu za oskrbo nastalih opeklin. Ker naj te prve pomoči ne bi bilo mogoče opredeliti kot „nesreče“ v smislu člena 17(1) Montrealske konvencije, naj bi jo urejalo nacionalno pravo. Zato naj se triletni rok za vložitev odškodninske tožbe za povrnitev škode, ki je nastala zaradi navedene prve pomoči, določen v členu 1489 ABGB, ne bi iztekel.

11

Družba Austrian Airlines je navedla, da so bile poškodbe, ki jih je utrpela oseba DB, pravilno oskrbljene in da se Montrealska konvencija v obravnavanem primeru uporablja, tako da se je dvoletni rok za vložitev odškodninske tožbe, določen v členu 35(1) te konvencije, iztekel.

12

Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju) je s sodbo z dne 17. junija 2020 to tožbo zavrnilo. Navedena sodba je bila v pritožbenem postopku potrjena s sodbo Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju, Avstrija) z dne 28. oktobra 2020, pri čemer je to sodišče presodilo, da so bile poškodbe, ki jih je utrpela oseba DB, posledica „nesreče“ v smislu člena 17(1) Montrealske konvencije, tudi če bi bile te poškodbe lahko manjše ali preprečene, če bi oseba DB prejela ustrezno prvo pomoč. To sodišče je tako menilo, da odškodninska tožba, ki jo je vložila oseba DB, spada na področje uporabe te konvencije in da se je v skladu z njenim členom 35(1) dvoletni rok za vložitev take tožbe iztekel.

13

Oseba DB je zoper to sodbo vložila revizijo pri Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), predložitvenem sodišču, pri čemer je navedla, da prva pomoč, nudena na letalu, ne spada pod pojem „nesreča“ v smislu člena 17(1) Montrealske konvencije, tako da naj se ta konvencija v obravnavanem primeru ne bi uporabila. Zato naj bi se za odškodninsko tožbo, ki jo je vložila, uporabil triletni zastaralni rok, določen v členu 1489 ABGB.

14

To sodišče meni, da padec kavnega vrča s servirnega vozička, s katerim se potnikom zagotavlja postrežba, do katerega je prišlo na letalu in ki je potniku povzročil opekline, pomeni „nesrečo“ v smislu člena 17(1) Montrealske konvencije, kot se razlaga v sodbi z dne 19. decembra 2019, Niki Luftfahrt (C‑532/18, EU:C:2019:1127). Sprašuje pa se, ali prva pomoč, nudena na letalu zaradi take nesreče, pomeni škodni dogodek, ki je ločen od te nesreče, ali pa ta dogodka tvorita eno samo „nesrečo“ v smislu te določbe.

15

Po mnenju predložitvenega sodišča pojem „vzročnost“ iz člena 17(1) Montrealske konvencije ter sistematika in cilj poenotenja te konvencije govorijo v prid razlagi, da je treba v obravnavanem primeru padec kavnega vrča na eni strani in prvo pomoč, nudeno na letalu, na drugi strani obravnavati, kot da spadata pod isto „nesrečo“ v smislu te določbe. Če namreč vrč ne bi padel, prva pomoč ne bi bila nudena, tako da ne bi bilo ne ločenih telesnih poškodb ne poslabšanja nastalih telesnih poškodb. To sodišče pojasnjuje, da če bi se sprejela teza enotne nesreče, bi odškodninska tožba, ki jo je vložila oseba DB, na podlagi člena 35(1) te konvencije zastarala.

16

Vendar navedeno sodišče ne izključuje, da bi se lahko padec vrča in prva pomoč, nudena na letalu zaradi telesne poškodbe, povzročene s tem padcem, lahko štela za samostojna škodna dogodka, in Sodišče prosi, naj se v zvezi s tem izreče.

17

V tem primeru se predložitveno sodišče sprašuje, ali je glede na člen 29 Montrealske konvencije mogoče vložiti odškodninsko tožbo na podlagi nacionalnega prava za povrnitev škode, ki je potniku nastala zaradi navedene prve pomoči. Po mnenju tega sodišča bi bilo tako tožbo mogoče vložiti na podlagi nacionalnega prava le, če bi bilo treba Montrealsko konvencijo razlagati tako, da ne zajema telesnih poškodb, ki jih je potnik na letalu utrpel brez nesreče ali neodvisno od kakršne koli nesreče, kot samostojnega škodnega dogodka.

18

V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

19

Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 17(1) Montrealske konvencije razlagati tako, da je treba za nudenje neustrezne prve pomoči potniku na letalu, pri čemer je ta pomoč povzročila poslabšanje telesnih poškodb, nastalih zaradi „nesreče“ v smislu te določbe, šteti, da spada pod to nesrečo.

20

Najprej je treba opozoriti, da v skladu s členom 3(1) Uredbe št. 2027/97, kakor je bil spremenjen z Uredbo št. 889/2002, odgovornost letalskega prevoznika Unije v zvezi s potniki urejajo vse določbe Montrealske konvencije, ki se nanašajo na to odgovornost.

21

V skladu s členom 17(1) te konvencije je prevoznik odgovoren za škodo v primeru smrti ali telesne poškodbe potnika le pod pogojem, da je do nesreče, ki je povzročila smrt ali poškodbo, prišlo na letalu ali med vkrcanjem oziroma izkrcanjem.

22

Pojem „nesreča“ je treba razumeti kot nenameren, škodljiv in nepredviden dogodek, ki ne zahteva, da škoda izhaja iz uresničitve tveganja, ki je tipično za letalski prevoz, ali da obstaja zveza med „nesrečo“ in uporabo ali premikanjem letala (glej v tem smislu sodbi z dne 19. decembra 2019, Niki Luftfahrt,C‑532/18, EU:C:2019:1127, točki 35 in 41, ter z dne 2. junija 2022, Austrian Airlines (Razbremenitev odgovornosti letalskega prevoznika),C‑589/20, EU:C:2022:424, točka 20).

23

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da nastanka škode ni vedno mogoče pripisati ločenemu dogodku, kadar je ta škoda posledica skupka medsebojno odvisnih dogodkov. Tako je treba v primeru sklopa dogodkov, ki so neločljivo povezani in si nepretrgoma sledijo v prostoru in času, za ta sklop šteti, da pomeni eno samo „nesrečo“ v smislu člena 17(1) Montrealske konvencije.

24

To velja, kadar, kot v obravnavanem primeru, je padec vrča z vročo kavo potniku povzročil opekline, zaradi česar mu je moralo kabinsko osebje nemudoma nuditi prvo pomoč. Ob upoštevanju prostorske in časovne kontinuitete, ki povezuje padec tega kavnega vrča in prvo pomoč, nudeno tako poškodovanemu potniku, namreč ni mogoče izpodbijati obstoja vzročne zveze med tem padcem in poslabšanjem telesnih poškodb, ki jih je povzročil navedeni padec, zaradi nudenja neustrezne prve pomoči.

25

Ta razlaga je v skladu s cilji Montrealske konvencije. Namreč, v skladu s tretjo uvodno izjavo te konvencije so se države pogodbenice navedene konvencije ob zavedanju ,,pomena zagotavljanja varstva interesov potrošnikov v mednarodnem letalskem prevozu in potrebe po pravični odškodnini, ki temelji na načelu povrnitve v prejšnje stanje“, odločile določiti sistem objektivne odgovornosti letalskih prevoznikov. Taka ureditev kljub temu pomeni – kot izhaja iz pete uvodne izjave navedene konvencije – da je treba ohraniti ,,pravično ravnotežje interesov“ letalskih prevoznikov in potnikov (sodba z dne 12. maja 2021, Altenrhein Luftfahrt,C‑70/20, EU:C:2021:379, točka 36).

26

Člen 17(1) Montrealske konvencije pa z razmejitvijo pojma „nesreča“ v smislu te določbe na skupek neločljivo povezanih dogodkov, ki si nepretrgoma sledijo v prostoru in času, potnikom omogoča, da prejmejo odškodnino enostavno in hitro, ne da bi se letalskim prevoznikom naložilo zelo veliko breme nadomestitve težko opredeljive in izračunljive škode, kar bi lahko ogrozilo ali celo ohromilo njihovo ekonomsko dejavnost (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, Niki Luftfahrt,C‑532/18, EU:C:2019:1127, točka 40).

27

Okoliščina, da je zadevni letalski prevoznik kršil svojo dolžnost pazljivosti in skrbnosti – ob predpostavki, da je dokazana – ne more omajati teh ugotovitev (glej v tem smislu sodbo z dne 2. junija 2022, Austrian Airlines (Razbremenitev odgovornosti letalskega prevoznika),C‑589/20, EU:C:2022:424, točka 22). Za opredelitev kot „nesreča“ v smislu člena 17(1) Montrealske konvencije namreč zadostuje, da se je dogodek, ki je povzročil smrt ali telesno poškodbo potnika, zgodil na letalu ali med vkrcanjem oziroma izkrcanjem.

28

Glede na zgoraj navedeno obrazložitev je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 17(1) Montrealske konvencije razlagati tako, da je treba za nudenje neustrezne prve pomoči potniku na letalu, pri čemer je ta pomoč povzročila poslabšanje telesnih poškodb, nastalih zaradi „nesreče“ v smislu te določbe, šteti, da spada pod to nesrečo.

29

Ker je bilo drugo vprašanje postavljeno le za primer, da bi bil odgovor na prvo vprašanje nikalen, ga ni treba preučiti.

30

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 17(1) Konvencije o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz, ki je bila sklenjena 28. maja 1999 v Montrealu in jo je Evropska skupnost podpisala 9. decembra 1999, v njenem imenu pa je bila odobrena s Sklepom Sveta 2001/539/ES z dne 5. aprila 2001,

je treba razlagati tako, da

je treba za nudenje neustrezne prve pomoči potniku na letalu, pri čemer je ta pomoč povzročila poslabšanje telesnih poškodb, nastalih zaradi „nesreče“ v smislu te določbe, šteti, da spada pod to nesrečo.