EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62017CJ0391

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 31. oktobra 2019.
Evropska komisija proti Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska.
Neizpolnitev obveznosti države – Lastna sredstva – Pridruževanje čezmorskih držav in ozemelj (ČDO) k Evropski uniji – Sklep 91/482/EGS – Člen 101(2) – Dovolitev uvoza v Unijo z oprostitvijo carin za proizvode, ki po poreklu niso iz ČDO, so pa v prostem prometu v posamezni ČDO in se v enakem stanju ponovno izvažajo v Unijo – Izvozna potrdila EXP – Nezakonito izdajanje potrdil s strani organov posamezne ČDO – Člen 4(3) PEU – Načelo lojalnega sodelovanja – Odgovornost države članice, ki ima posebne odnose z zadevno ČDO – Obveznost nadomestitve izgube lastnih sredstev Unije, povzročene z nezakonitim izdajanjem izvoznih potrdil EXP – Uvoz aluminija z Angvile.
Zadeva C-391/17.

ECLI identifier: ECLI:EU:C:2019:919

SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 31. oktobra 2019 ( *1 )

„Neizpolnitev obveznosti države – Lastna sredstva – Pridruževanje čezmorskih držav in ozemelj (ČDO) k Evropski uniji – Sklep 91/482/EGS – Člen 101(2) – Dovolitev uvoza v Unijo z oprostitvijo carin za proizvode, ki po poreklu niso iz ČDO, so pa v prostem prometu v posamezni ČDO in se v enakem stanju ponovno izvažajo v Unijo – Izvozna potrdila EXP – Nezakonito izdajanje potrdil s strani organov posamezne ČDO – Člen 4(3) PEU – Načelo lojalnega sodelovanja – Odgovornost države članice, ki ima posebne odnose z zadevno ČDO – Obveznost nadomestitve izgube lastnih sredstev Unije, povzročene z nezakonitim izdajanjem izvoznih potrdil EXP – Uvoz aluminija z Angvile“

V zadevi C‑391/17,

zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 PDEU, vložene 30. junija 2017,

Evropska komisija, ki jo zastopajo A. Caeiros, J.‑F. Brakeland, L. Flynn in S. Noë, agenti,

tožeča stranka,

proti

Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska, ki so ga sprva zastopali J. Kraehling, G. Brown, R. Fadoju in S. Brandon, agenti, skupaj s K. Bealom, QC, in P. Luckhurstom, barristers, nato pa S. Brandon in F. Shibli, agenta, skupaj s K. Bealom, QC, in P. Luckhurstom, barristers,

tožena stranka,

ob intervenciji

Kraljevine Nizozemske, ki jo zastopajo M. K. Bulterman, P. Huurnink in J. Langer, agenti,

intervenientka,

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi K. Lenaerts, predsednik, R. Silva de Lapuerta, podpredsednica, J.‑C. Bonichot, A. Arabadjiev, M. Safjan, S. Rodin, predsedniki senatov, J. Malenovský, L. Bay Larsen, T. von Danwitz (poročevalec), sodniki, C. Toader, sodnica, C. Vajda, F. Biltgen, sodnika, in K. Jürimäe, sodnica,

generalni pravobranilec: M. Bobek,

sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 2. oktobra 2018,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 6. februarja 2019

izreka naslednjo

Sodbo

1

Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska s tem, da ni povrnilo izgube lastnih sredstev, ki bi morala biti določena in dana na razpolago proračunu Evropske unije v skladu s členi 2, 6, 10, 11 in 17 Uredbe Sveta (EGS, Euratom) št. 1552/89 z dne 29. maja 1989 o izvajanju Odločbe 88/376/EGS, Euratom o sistemu virov lastnih sredstev Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 155, zvezek 1, str. 1), če za uvoz aluminija z Angvile v obdobju 1999/2000 ne bi bila izdana izvozna potrdila v nasprotju s členom 101(2) Sklepa Sveta 91/482/EGS z dne 25. julija 1991 o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj k Evropski gospodarski skupnosti (UL 1991, L 263, str. 1, v nadaljevanju: Sklep ČDO), ni izpolnilo obveznosti iz člena 5 Pogodbe ES (postal člen 10 ES in nato člen 4(3) PEU).

Pravni okvir

Mednarodno pravo

2

Ustanovna listina Združenih narodov je bila podpisana 26. junija 1945 v San Franciscu. Člen 73(b) te listine, ki je v poglavju XI te listine, naslovljenem „Izjava v zvezi z ozemlji brez samouprave“, določa:

„Članice Organizacije združenih narodov, ki imajo ali prevzamejo odgovornost upravljanja ozemelj, katerih ljudstva se še niso sposobna upravljati povsem sama, spoštujejo načelo, da so interesi prebivalcev teh ozemelj najpomembnejši, in prevzamejo obveznost čim bolj spodbujati blaginjo njihovih prebivalcev v sistemu mednarodnega miru in varnosti, ki je vzpostavljen z ustanovno listino, in v ta namen:

[…]

b) razvijati samoupravo, upoštevati politične težnje ljudstev in jim pomagati izoblikovati neodvisne politične institucije ob upoštevanju posebnosti ozemelj in ljudstev ter različnih stopenj razvoja“.

Pravo Unije

Pogodba ES

3

Dejansko stanje, iz katerega izvira očitana neizpolnitev obveznosti, se nanaša na obdobje pred začetkom veljavnosti Amsterdamske pogodbe, s katero je bila spremenjena Pogodba ES, in po njem. Vendar so določbe, ki so upoštevne za to tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti, v bistvu ostale enake. Člen 5 Pogodbe ES (postal člen 10 ES) je določal:

„Države članice sprejmejo vse ustrezne ukrepe, splošne ali posebne, da bi zagotovile izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz te pogodbe ali so posledica ukrepov institucij Skupnosti. Tako olajšujejo izpolnjevanje nalog Skupnosti.

Vzdržijo se vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje ciljev te pogodbe.“

4

Ta določba je bila v bistvu nadomeščena s členom 4(3) PEU.

5

Četrti del te pogodbe, naslovljen „Pridruževanje čezmorskih držav in ozemelj“, je vseboval člene od 131 do 137 te pogodbe (ki so po spremembi postali členi od 182 ES do 188 ES in nato členi od 198 do 204 PDEU). Navedeni člen 131 (po spremembi postal člen 182 ES in nato člen 198 PDEU) je določal:

„Države članice soglašajo, da Skupnosti pridružijo neevropske države in ozemlja, ki imajo posebne odnose z Belgijo, Dansko, Francijo, Italijo, Nizozemsko in Združenim kraljestvom. Te države in ozemlja (v nadaljnjem besedilu ‚države in ozemlja‘) so navedene v Prilogi IV k tej pogodbi.

Namen pridruževanja je spodbujati gospodarski in socialni razvoj držav in ozemelj ter vzpostavljati tesne ekonomske odnose med njimi in Skupnostjo kot celoto.

V skladu z načeli, navedenimi v preambuli te pogodbe, je glavni namen pridruževanja podpirati interese in blaginjo prebivalcev držav in ozemelj, da bi jim omogočili gospodarsko, socialno in kulturno razvitost, za katero si prizadevajo.“

6

Člen 133(1) navedene pogodbe (po spremembi postal člen 184(1) ES in nato člen 200(1) PDEU) je določal:

„Pri uvozu blaga s poreklom iz držav in z ozemelj v države članice se carine prepovejo skladno s prepovedjo carin med državami članicami v skladu z določbami te pogodbe.“

7

Člen 136 te pogodbe (po spremembi postal člen 187 ES in nato člen 203 PDEU) je določal:

„Za začetno obdobje petih let po začetku veljavnosti te pogodbe se s konvencijo o izvajanju, ki je priloga k tej pogodbi, določi podrobnosti in postopek pridruževanja držav in ozemelj Skupnosti.

Svet še pred iztekom konvencije iz prejšnjega odstavka na podlagi pridobljenih izkušenj in načel iz te pogodbe soglasno sprejme določbe za naslednje obdobje.“

8

Člen 227(1) in (3) Pogodbe ES (po spremembi postal člen 299(1) in (3) ES ter nato člen 52(1) PEU in člen 355(2) PDEU) je določal:

„1.   Ta pogodba se uporablja za Kraljevino Belgijo, Kraljevino Dansko, Zvezno republiko Nemčijo, Helensko republiko, Kraljevino Španijo, Francosko republiko, Irsko, Italijansko republiko, Veliko vojvodstvo Luksemburg, Kraljevino Nizozemsko, Republiko Avstrijo, Portugalsko republiko, Republiko Finsko, Kraljevino Švedsko in Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska.

[…]

3.   Posebna ureditev glede pridruževanja iz četrtega dela te pogodbe se uporablja za čezmorske države in ozemlja, navedene v Prilogi IV k tej pogodbi.

Ta pogodba se ne uporablja za tiste čezmorske države in ozemlja, ki imajo posebne odnose z Združenim kraljestvom Velika Britanija in Severna Irska in ki niso vključeni v prej omenjeni seznam.“

9

Na seznamu iz Priloge IV k Pogodbi ES (ki je po spremembi postala Priloga II k Pogodbi ES in nato Priloga II k Pogodbi DEU), naslovljene „Čezmorske države in ozemlja, za katere se uporabljajo določbe četrtega dela Pogodbe“, je bila med drugim navedena Angvila.

Uredba št. 1552/89

10

S členi 2, 6, 10, 11 in 17 Uredbe št. 1552/89 so bili v času dejanskega stanja urejeni pogoji, pod katerimi so morale države članice določiti in dati na razpolago proračunu Unije lastna sredstva Unije, med katerimi so bile tudi carine.

Sklep ČDO

11

V prvi in tretji uvodni izjavi Sklepa ČDO je bilo navedeno:

„[K]er je treba za novo obdobje določiti določbe o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj k Evropski gospodarski skupnosti, v nadaljnjem besedilu ‚ČDO‘; ker se te določbe uporabljajo za ozemlja, ki so povezana s Francosko republiko, za države in ozemlja, ki so povezana z Združenim kraljestvom, za države, ki so povezane s Kraljevino Nizozemsko, in deloma za Grenlandijo;

[…]

ker je Skupnost že dolgo nazaj odprla svoj trg za proizvode s poreklom iz ČDO in za proizvode s poreklom iz držav AKP; ker je treba glede na posebne odnose med Skupnostjo in ČDO na podlagi določb Pogodbe, zlasti njenega četrtega dela, izboljšati določbe te pogodbe, tako da se ČDO odobri večja prožnost glede pravil o poreklu za proizvode s poreklom iz ČDO in s sprejetjem novih določb glede nekaterih proizvodov, ki nimajo porekla v ČDO“.

12

V skladu s členom 1 tega sklepa je bil njegov cilj spodbujati in pospešiti gospodarski, kulturni in družbeni razvoj ter krepitev ekonomskih struktur ČDO, naštetih v Prilogi I k navedenemu sklepu. Točka 5 te priloge se je nanašala na Angvilo kot ČDO „ki je povezana z [Združenim kraljestvom]“.

13

Člen 6, prvi odstavek, Sklepa ČDO je določal:

„V okviru svojih pristojnosti organi, ki sodelujejo v partnerskem postopku iz člena 10, redno preučujejo rezultate v zvezi z uporabo tega postopka ter dajejo mnenja in spodbude, ki so potrebni za doseganje ciljev tega sklepa.“

14

Člen 10 tega sklepa je določal:

„Da se pristojnim lokalnim organom ČDO omogoči, da so bolj vpleteni v izvajanje načel pridružitve ČDO k EGS, pri čemer je treba spoštovati pristojnosti centralnih organov zadevnih držav članic, se uvede posvetovalni postopek, ki temelji na načelu partnerstva med Komisijo, državo članico in ČDO.

To partnerstvo, katerega podrobna pravila so določena v členih 234, 235 in 236 tega sklepa, bo omogočilo preučitev dosežkov v okviru pridružitve in razpravljanje o težavah, ki se morda pojavljajo v odnosih med ČDO in Skupnostjo.“

15

Člen 101(2) navedenega sklepa je določal:

„Proizvodi, ki po poreklu niso iz ČDO, so pa v prostem prometu v posamezni ČDO in se v enakem stanju ponovno izvažajo v Skupnost, se uvozijo v Skupnost brez carin in dajatev z enakim učinkom pod pogojem, da:

so v zadevni ČDO plačane carine ali dajatve z enakim učinkom, ki so enako visoke ali višje kot carina, ki se uporablja v Skupnosti za uvoz enakih proizvodov s poreklom iz tretjih držav, za katere se uporablja klavzula o priznavanju največjih ugodnosti;

niso niti delno niti v celoti predmet oprostitve dajatev ali vračila carine ali dajatev z enakim učinkom;

jih spremlja izvozno potrdilo.“

16

V skladu s členom 108(1), druga alinea, Sklepa ČDO so bili pogoji za sprejem proizvodov, ki nimajo poreklo v ČDO, so pa v prostem prometu v ČDO, v Unijo in načini upravnega sodelovanja, ki so s tem povezani, opredeljeni v Prilogi III k temu sklepu.

17

Člen 234 tega sklepa je določal:

„Delovanje Skupnosti se, kolikor je le mogoče, opira na tesno sodelovanje med Komisijo, državo članico, s katero je ČDO povezana, in pristojnimi lokalnimi organi ČDO.

To sodelovanje se v nadaljevanju imenuje ‚partnerstvo‘.“

18

Člen 235(1) in (2) navedenega sklepa je določal:

„1.   Partnerstvo zajema načrtovanje, pripravo, financiranje, spremljanje in vrednotenje delovanja Skupnosti v okviru tega sklepa ter vse težave, ki se pojavljajo v odnosih med ČDO in Skupnostjo.

2.   V ta namen se lahko zlasti na zahtevo zadevnih ČDO ustanovijo delovne skupine za pridružitev ČDO, ki imajo svetovalno vlogo in so sestavljene iz treh partnerjev, navedenih v členu 234, bodisi za geografsko območje ČDO bodisi za skupino ČDO iste države članice. Te skupine se sestavijo:

ad hoc za obravnavanje specifičnih problemov,

na trajni podlagi za obdobje, ki še poteka v okviru sklepa o pridružitvi; v tem primeru se sestanejo najmanj enkrat letno, da se preuči izvajanje tega sklepa ali obravnava druga vprašanja, navedena v odstavku 1.“

19

Člen 237 tega sklepa je določal:

„Ob upoštevanju posebnih določb glede odnosov med ČDO in francoskimi čezmorskimi departmaji iz tega sklepa se ta sklep uporablja na eni strani za ozemlja, za katera se uporablja Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, pod pogoji iz navedene pogodbe, ter na drugi strani za ozemlja ČDO.“

20

Člen 2 Priloge III k Sklepu ČDO, naslovljen „Izvozno potrdilo EXP“, je v odstavkih 1 in 6 določal:

„1.   Spoštovanje določb člena 101(2) tega sklepa se dokazuje z izvoznim potrdilom EXP, katerega vzorec je v Prilogi I k tej prilogi.

[…]

6.   Izvozno potrdilo EXP izdajo carinski organi izvozne ČDO, če je za blago mogoče šteti, da je v prostem prometu v smislu člena 101(2) tega sklepa.“

21

Člen 7 te priloge, naslovljen „Nadzor nad izvoznimi potrdili EXP“, je določal:

„1.   Naknadno preverjanje izvoznih potrdil EXP se opravi z vzorčenjem in vsakič, ko se pri carinskih organih države uvoznice pojavi utemeljen dvom o verodostojnosti dokumenta ali pravilnosti informacij o resničnem poreklu zadevnih proizvodov.

[…]

6.   Če postopek preverjanja ali katera koli informacija kaže na kršitev določb te priloge, ČDO na svojo lastno pobudo ali na zahtevo Komisije opravi ustrezne poizvedbe ali zagotovi, da se te poizvedbe opravijo s potrebno nujnostjo, zaradi razkritja in preprečevanja takšnih kršitev. Komisija lahko sodeluje pri teh poizvedbah.

[…]

7.   Ugovori, ki jih ni bilo mogoče rešiti med carinskimi organi države uvoza in carinskimi organi izvozne ČDO, ali ugovori, ki se nanašajo na razlago te priloge, se predložijo odboru za carinsko zakonodajo.

[…]“.

22

Kot je razvidno zlasti iz Obvestila Komisije COM(77)210 final z dne 13. junija 1977 o stanju carinske unije Evropske gospodarske skupnosti, odbor za carinsko zakonodajo, ki ga je ustanovil Svet in mu predseduje predstavnik Komisije, sestavljajo predstavniki držav članic.

Carinski zakonik in Izvedbena uredba

23

Člen 220(2)(b) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307), kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2700/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 10, str. 239) (v nadaljevanju: Carinski zakonik), je določal:

„Razen v primerih iz drugega in tretjega pododstavka člena 217(1) se naknadna vknjižba ne opravi, če:

[…]

(b)

se zakonsko dolgovani znesek dajatev ni vknjižil zaradi napake carinskih organov in če dolžnik te napake ni mogel odkriti in je ravnal v dobri veri in upošteval vse določbe o carinski deklaraciji, predvidene v veljavni zakonodaji.

[…]“.

24

Člen 239(1) tega zakonika je določal:

„Uvozne ali izvozne dajatve se lahko povrnejo ali odpustijo v drugih primerih, kot so predvideni v členih 236, 237 in 238:

ki se morajo določiti skladno s postopkom odbora,

ki izhajajo iz okoliščin, pri katerih ne gre niti za malomarnost niti za goljufivo ravnanje udeleženega. Primeri, v katerih je mogoče upora biti to določbo, in podrobnosti postopka, ki jih je treba v ta namen upoštevati, se določijo skladno s postopkom odbora. Povračilo ali odpust sta lahko odvisna od izpolnjevanja posebnih pogojev.“

25

Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 6, str. 3), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1335/2003 z dne 25. julija 2003 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 13, str. 463) (v nadaljevanju: Izvedbena uredba), je v naslovu III, „Izterjava zneska carinskega dolga“, dela IV vsebovala člene od 868 do 876a, s katerimi so bili urejeni zahtevki, predloženi v skladu s členom 220(2)(b) Carinskega zakonika. Člen 873, prvi odstavek, te uredbe je določal:

„Po posvetovanju s skupino strokovnjakov, ki jo sestavljajo predstavniki vseh držav članic, ki se sestanejo v okviru Odbora, da bi obravnavali zadevni primer, se mora Komisija odločiti, ali so obravnavane okoliščine takšne, da zadevnih dajatev ni treba vknjižiti.“

26

Člen 874 navedene uredbe je določal:

„Zadevno državo članico je treba čimprej uradno obvestiti o odločitvi, navedeni v členu 873, v vsakem primeru pa v enem mesecu od izteka obdobja, navedenega v naveden [omenjenem] členu.

Komisija uradno obvesti države članice o odločitvah, ki jih je sprejela kot pomoč carinskim organom, da sprejmejo odločitve v situacijah, kjer gre za primerljiva vprašanja dejstev in zakonodaje [primerljiva dejanska in pravna vprašanja].“

27

Člen 875 te uredbe je določal:

„Če je bilo z odločitvijo, navedeno v členu 873, ugotovljeno, da so obravnavane okoliščine takšne, da zadevnih dajatev ni treba vknjižiti, lahko Komisija opredeli pogoje, pod katerimi se lahko države članice odpovejo naknadni vknjižbi v primerih, ko gre za primerljiva vprašanja dejstev in zakonodaje [primerljiva dejanska in pravna vprašanja].“

28

Poglavje 3 naslova IV v zvezi s povračilom in odpustom uvoznih ali izvoznih dajatev v delu IV Izvedbene uredbe je bilo naslovljeno „Posebne določbe za izvajanje člena 239 [Carinskega zakonika]“. Vsebovalo je oddelek 2, ki se je nanašal na odločbe Komisije in v katerem so bili členi od 905 do 909 te uredbe. Člen 907 te uredbe je v prvem odstavku določal:

„Po posvetovanju s skupino strokovnjakov, ki jo sestavljajo predstavniki vseh držav članic, ki se sestanejo v okviru Odbora, da bi obravnavali zadevni primer, se mora Komisija odločiti, ali je obravnavana situacija takšna, da utemeljuje povrnitev ali opustitev [odpust].“

29

Člen 908 te uredbe je določal:

„1.   Zadevno državo članico je treba čimprej uradno obvestiti o odločitvi, navedeni v členu 907, v vsakem primeru pa v enem mesecu od izteka obdobja, navedenega v omenjenem členu.

Komisija uradno obvesti države članice o odločitvah, ki jih je sprejela kot pomoč carinskim organom, da sprejmejo odločitve v situacijah, kjer gre za primerljiva vprašanja dejstev in zakonodaje [primerljiva dejanska in pravna vprašanja].

2.   Organ, ki sprejema odločitev, se odloči, ali bo ugodil vlogi za povrnitev ali opustitev [odpust], ki jo je prejel[,] na podlagi odločitve Komisije, ki je bila sporočena v skladu z odstavkom 1.

3.   Če se v odločitvi, navedeni v členu 907 ugotovi, da obravnavane okoliščine utemeljujejo povrnitev ali opustitev [odpust], lahko Komisija opredeli pogoje, pod katerimi lahko države članice povrnejo ali opustijo [odpustijo] dajatve v primerih, ko gre za primerljiva vprašanja dejstev in zakonodaje [primerljiva dejanska in pravna vprašanja].“

Uredba (ES, Euratom) št. 1605/2002

30

Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 74), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 1995/2006 z dne 13. decembra 2006 (UL 2006, L 390, str. 1) (v nadaljevanju: Finančna uredba), v členu 73a določa:

„Brez poseganja v določbe posebnih predpisov in uporabo Sklepa Sveta o sistemu virov lastnih sredstev Evropskih skupnosti velja za upravičenosti [terjatve] Skupnosti nasproti tretjim osebam in upravičenosti [terjatve] tretjih oseb nasproti Skupnosti rok zastaranja petih let.

Datum za izračun roka zastaranja in pogoji za prekinitev tega roka so določeni v izvedbenih določbah.“

Uredba (ES, Euratom) št. 2342/2002

31

Člen 85b Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 1605/2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 145), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES, Euratom) št. 478/2007 z dne 23. aprila 2007 (UL 2007, L 111, str. 13) (v nadaljevanju: Izvedbena uredba), naslovljen „Pravila za zastaralne roke“, v odstavku 1, prvi pododstavek, določa:

„Zastaralni rok za upravičenosti [terjatve] Skupnosti v zvezi s tretjimi osebami začne teči po poteku roka, ki se je dolžniku predložil v opominu […].“

Pravo Združenega kraljestva

32

V skladu s pravom Združenega kraljestva je Angvila britansko čezmorsko ozemlje, ki z drugimi britanskimi čezmorskimi ozemlji in Združenim kraljestvom tvori enotno ozemlje, vendar ni del Združenega kraljestva.

33

Angvila ima ustavo, v kateri je določena ustanovitev guvernerja, izvršnega sveta, skupščine, komisije za javne storitve in komisije za pravne storitve.

34

Britanska vlada je mednarodno odgovorna za zunanje odnose britanskih čezmorskih ozemelj, kot je Angvila. Poleg tega ima britanski parlament na podlagi ustavnega načela pooblastilo, da sprejme zakonodajo za ta ozemlja.

Dejansko stanje spora

35

Angvila in Corbis Trading (Anguilla) Ltd (v nadaljevanju: Corbis), družba s sedežem na Angvili, sta leta 1998 začela izvajati sistem pretovarjanja, v okviru katerega je bil uvoz aluminija s poreklom iz tretjih držav prijavljen carini na Angvili in nato prepeljan v Unijo.

36

Angvilski organi so v letih 1998 in 1999 izdali izvozna potrdila EXP (v nadaljevanju: potrdila EXP) za ponovni izvoz dobav aluminija s poreklom iz tretjih držav, ki so bile predmet postopka pretovarjanja na Angvili, v Unijo.

37

Commissioners for Her Majesty’s Revenue and Customs (davčna in carinska uprava Združenega kraljestva) je po tem, ko so bili izraženi dvomi glede skladnosti sistema pretovarjanja, ki je bil uveden na Angvili, s členom 101(2) Sklepa ČDO, novembra 1998 opravila preiskavo, ob koncu katere je pripravila poročilo, v katerem je bilo ugotovljeno, da so evropska podjetja, ki so delovala kot uvozniki aluminija na Angvilo, najprej plačala carine na Angvili in za ta uvoz aluminija prejela potrdilo EXP, nato pa jim je bila dodeljena „pomoč za transport“. V skladu z ugotovitvami iz tega poročila je navedenim podjetjem to „pomoč za transport“ izplačala družba Corbis, ki so ji angvilski organi povrnili zneske, izplačane iz naslova te pomoči. V navedenem poročilu je bilo na podlagi ugotovitve, da je bil sistem pretovarjanja, ki se je izvajal na Angvili, v bistvu uveden s ciljem vračila carin, sklenjeno, da je treba izplačilo te „pomoči za transport“ obravnavati kot delno vračilo carin, plačanih na Angvili, ki je v nasprotju s členom 101(2) Sklepa ČDO.

38

Rezultati preiskave, ki jo je izvedla davčna in carinska uprava Združenega kraljestva, so bili posredovani enoti Komisije za koordinacijo boja proti goljufijam (UCLAF).

39

UCLAF je 18. februarja 1999 objavila obvestilo na podlagi člena 45 Uredbe Sveta (ES) št. 515/97 z dne 13. marca 1997 o medsebojni pomoči med upravnimi organi držav članic in o sodelovanju med njimi in Komisijo zaradi zagotavljanja pravilnega izvajanja carinske in kmetijske zakonodaje (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 8, str. 217) (v nadaljevanju: obvestilo o medsebojni pomoči). UCLAF je v tem sporočilu navedla informacije, ki jih je davčna in carinska uprava Združenega kraljestva prejela v zvezi s sistemom pretovarjanja, ki je bil uveden na Angvili, kot so povzete v točki 37 te sodbe. UCLAF je menila, da potrdila EXP, izdana v takšnih okoliščinah, niso bila združljiva s členom 101(2) Sklepa ČDO, zato je organom držav članic priporočila, naj zavrnejo vsa potrdila EXP, ki so jih izdali angvilski organi, in sprejmejo zaščitne ukrepe, tako da od uvoznikov zahtevajo jamstvo ali polog za carine, dolgovane ob vstopu v Unijo.

40

Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) je 28. maja 2003 izdal skupno poročilo o misiji (v nadaljevanju: poročilo OLAF iz leta 2003), ki se je nanašalo na potrdila EXP, ki so jih izdali angvilski organi v letih 1998 in 1999. OLAF je v točki 4.2 tega poročila navedel, da so carinski postopki, ki veljajo na Angvili, to celotno obdobje ostali nespremenjeni in da so bila podjetja, ki so delovala kot uvozniki dobav aluminija na Angvilo, v potrdilih EXP, ki so jih izdali angvilski organi, navedena kot izvozniki tega blaga. V skladu z ugotovitvami iz točke 4.2 navedenega poročila je „pomoč za transport“, izplačana uvoznikom Unije, v navedenem obdobju prav tako ostala nespremenjena, čeprav je družba Corbis spremenila vsebino računov, naslovljenih na angvilske organe, v katerih ni bila več ločeno navedena „pomoč za transport“, ki jo je izplačevala družba Corbis. V točki 4.3 poročila OLAF iz leta 2003 je bilo dodano, da je ekonomska spodbuda, plačana v obliki te pomoči, na splošno znašala 25 ameriških dolarjev (USD) na tono aluminija, uvoženega v Unijo prek Angvile, in je v nekaterih primerih lahko presegla ta znesek. V tej točki 4.3 so bila navedena tudi imena družb uvoznic v Unijo, ki so prejela plačila iz naslova te „pomoči za transport“, in skupni znesek teh izplačil.

41

Komisija je v Odločbi REC 03/2004 (C/2004/5358) z dne 28. decembra 2004 (v nadaljevanju: Odločba REC 03/2004) v zvezi s posamičnim primerom, ko je italijansko podjetje 1. aprila 1999 s potrdilom EXP, ki so ga izdali angvilski organi, v Italijo uvozilo 41 aluminijastih ingotov s poreklom iz tretjih držav v surovi nelegirani obliki, odločila, da ni bilo treba opraviti naknadne vknjižbe uvoznih dajatev. Komisija je v tej odločbi navedla, da je bilo v okviru preiskave, ki so jo Unija in nekatere države članice vodile v zvezi s sistemom pretovarjanja na Angvili od leta 1998, ugotovljeno, da so bili gospodarski subjekti, ki so na Angvili sproščali aluminij v prosti promet, lahko upravičeni do izplačila „pomoči za transport“, ki je znašala 25 USD na tono te kovine in ki se je izplačevala na podlagi posamične odločbe, ki so jo sprejeli angvilski organi. Komisija je v zvezi z združljivostjo potrdil EXP, izdanih v okviru dodelitve te pomoči, s členom 101(2) Sklepa ČDO v točki 9 navedene odločbe navedla:

„Službe Komisije so po preučitvi načina, kako so se določbe člena 101(2) Sklepa ČDO uporabljale na Angvili, ugotovile, da obstaja povezava med plačilom carin in naknadnimi izplačili pomoči za transport, da ureditev, uvedena na tem ozemlju (pobiranje carin, ki jim sledi izplačilo pomoči za transport), ni bila v skladu z določbami zgoraj navedenega člena 101(2) in da je treba izplačilo pomoči za transport razlagati kot delno vračilo carin. Zato uvoz blaga v Skupnost z oprostitvijo carin ni bil mogoč“.

42

Komisija je v Odločbi REC 03/2004 poleg tega menila, da so angvilski organi izdali potrdila EXP, čeprav so vedeli ali bi razumno morali vedeti, da ureditev, ki so jo vzpostavili, ni bila v skladu temi določbami. V zvezi s tem je bilo v točkah 21 in 22 te odločbe poudarjeno:

„(21)

Ugotoviti je treba, da so v obravnavani zadevi nekateri elementi taki, da bi lahko dokazovali, da so pristojni angvilski organi vedeli ali bi vsaj morali vedeti, da blago, za katero so izdali potrdila EXP, ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za ugodno obravnavo pri uvozu v Skupnost.

(22)

Poleg tega je treba opozoriti, da se je izvoz aluminija v Evropsko unijo z Angvile v letih 1998 in 1999 močno povečal, pri čemer angvilski organi niso mogli prezreti tega, da je to povečanje povezano z dodelitvijo zgoraj navedene pomoči za transport, čeprav je bila navedena pomoč izplačana s strani lokalne uprave, ki je ločena od uprave, odgovorne za pobiranje carin ob sprostitvi v prosti promet na Angvili in za izdajo potrdil EXP.“

43

Komisija je v točkah od 24 do 28 te odločbe vseeno ugotovila, da napake, ki so jo storili angvilski organi, gospodarski subjekt, ki je ravnal v dobri veri, ni mogel sam ugotoviti v smislu člena 220(2)(b) Carinskega zakonika, kar je veljalo za zadevno italijansko uvozno podjetje.

44

Komisija je v točki 31 navedene odločbe v skladu s členom 875 Izvedbene uredbe tako podrobneje navedla pogoje, pod katerimi lahko države članice na podlagi člena 220(2)(b) Carinskega zakonika naknadno ne vknjižijo uvoznih dajatev v primerih, v katerih gre za primerljiva dejanska in pravna vprašanja:

„Z obravnavanim primerom so dejansko in pravno primerljive vloge, naj se ne opravi naknadna vknjižba, ki so vložene v zakonskih rokih in se nanašajo na uvoz v Skupnost z Angvile, če so okoliščine, v katerih so bile opravljene uvozne transakcije, dejansko in pravno primerljive z okoliščinami, ki so podlaga za obravnavani primer. Zadevne osebe nikakor ne smejo biti povezane s postopki prevoza blaga iz države izvoznice do vstopa na carinsko območje Skupnosti prek Angvile. Blago so morale kupiti na podlagi pogodbe DDP (delivered duty paid). Delovati morajo samo kot uvoznik blaga v Skupnost ali kot zastopnik takega uvoznika. Nazadnje, za njih se ne sme šteti, da so povezane s svojim dobaviteljem, izvoznikom na Angvili, osebami, ki so sodelovale pri prevozu blaga iz države izvoznice v Skupnost, ali z angvilsko vlado. […] Nazadnje, zadevne osebe ne smejo ravnati goljufivo ali očitno malomarno.“

45

Komisija se je v Odločbi REM 03/2004 [(2006) 2030] z dne 24. maja 2006 (v nadaljevanju: odločba REM 03/2004) izrekla o sistemu pretovarjanja, ki se je izvajal v Saint-Pierru in Miquelonu za uvoz aluminija s poreklom iz tretjih držav v Unijo prek te ČDO, pri čemer je tudi ta sistem vključeval plačilo carin, ki mu je sledilo izplačilo „pomoči za transport“ v višini 25 USD na tono te kovine gospodarskim subjektom, ki so v tej ČDO sprostili aluminij v prosti promet. Komisija je spet menila, da tak sistem ni v skladu s členom 101(2) Sklepa ČDO in da so organi te ČDO vedeli ali bi morali vedeti, da pogoji za izdajo potrdila EXP niso bili izpolnjeni. V teh okoliščinah je ugotovila, da je treba na podlagi člena 239 Carinskega zakonika uvozne dajatve odpustiti. Komisija je poleg tega potrdila svojo presojo sistema pretovarjanja na Angvili s tem, da je na podlagi člena 908 Izvedbene uredbe pojasnila, da lahko države članice povrnejo ali odpustijo uvozne dajatve „v zvezi z uvozom v [Unijo] iz Saint-Pierra in Miquelona, Angvile in Nizozemskih Antilov, kadar so okoliščine, v katerih so bile opravljene uvozne transakcije, dejansko in pravno primerljive z okoliščinami, ki so podlaga za obravnavani primer“.

46

V obdobju od marca 1999 do junija 2000 se je v Italijo uvažal aluminij s poreklom iz tretjih držav s predložitvijo potrdil EXP, ki so jih izdali angvilski organi med letom 1999. V tem letu so navedeni organi izdali dvanajst potrdil EXP.

47

Italijanski organi so v letih 2006 in 2007 obvestili Komisijo, da so sprejeli več odločb o odobritvi odpusta uvoznih dajatev za uvoz aluminija z Angvile na podlagi odločb REC 03/2004 in REM 03/2004. Na zahtevo Komisije so ji italijanski organi leta 2010 posredovali dodatne informacije.

48

Komisija je z dopisom z dne 8. julija 2010 od Združenega kraljestva na podlagi člena 5 Pogodbe ES (postal člen 10 ES in nato člen 4(3) PEU) zahtevala, naj nadomesti izgubo lastnih sredstev Unije, ki je po njenem mnenju posledica tega, da so angvilski organi izdajali potrdila EXP, ki niso bila združljiva s členom 101(2) Sklepa ČDO in ki so italijanskim organom preprečevala pobiranje carin za zadevni uvoz. Komisija je v tem dopisu pojasnila, da bo vsaka zamuda pri nadomestitvi te izgube povzročila uporabo zamudnih obresti.

49

Navedenemu dopisu je sledila izmenjava dopisov med Komisijo in Združenim kraljestvom.

Predhodni postopek

50

Komisija je 27. septembra 2013 Združenemu kraljestvu poslala uradni opomin, s katerim je od njega zahtevala, naj nadomesti izgubo lastnih sredstev, ki ustrezajo carinam, v zvezi s katerimi so italijanski organi izdali odločbe o odpustitvi na podlagi odločb REC 03/2004 in REM 03/2004.

51

Združeno kraljestvo je z dopisom z dne 21. novembra 2013 odgovorilo na ta uradni opomin, tako da je zavrnilo vsakršno odgovornost za dejanja, ki jih je storila Angvila, in vsakršno kršitev prava Unije.

52

Komisija je 17. oktobra 2014 Združenemu kraljestvu poslala obrazloženo mnenje, v odgovoru na katero je ta država članica vztrajala pri svojem stališču.

53

Združeno kraljestvo zahtevane nadomestitve ni izvedlo, zato se je Komisija odločila vložiti to tožbo.

Tožba

Trditve strank

54

Komisija trdi, da mora Združeno kraljestvo na podlagi načela lojalnega sodelovanja, določenega v členu 5 Pogodbe ES (postal člen 10 ES in nato člen 4(3) PEU), nadomestiti izgubo tradicionalnih lastnih sredstev, ki je posledica dejstva, da so, kot trdi, angvilski organi v letu 1999 izdali dvanajst potrdil EXP v nasprotju z določbami Sklepa ČDO in s tem italijanskim organom preprečili, da bi izterjali carine za zadevne uvoze. V zvezi s tem pojasnjuje, da želi s tožbo doseči ugotovitev, da Združeno kraljestvo ni izpolnilo te obveznosti nadomestitve, ne glede na to, kakšen je znesek te izgube, za katerega Sodišču ne predlaga, naj ga določi.

55

Prvič, Komisija meni, da mora Združeno kraljestvo kot država članica prevzeti odgovornost za dejanja in malomarnosti angvilskih organov, ki so v nasprotju s Sklepom ČDO, glede na posebne odnose, ki jih ima s svojo ČDO, ki v skladu z navedbami Komisije ni neodvisna država in je sestavni del Združenega kraljestva.

56

Komisija dodaja, da se Združeno kraljestvo ne more sklicevati na upravno avtonomijo, ki jo uživa Angvila, da bi upravičilo nespoštovanje svojih obveznosti, ki izhajajo iz načela lojalnega sodelovanja. Poleg tega naj bi Združeno kraljestvo ohranilo pristojnosti, ki so potrebne za preprečitev tega, da bi dejanja ali opustitve te ČDO povzročila izgubo lastnih sredstev za proračun Unije. Natančneje, britanski parlament naj bi imel neomejeno pristojnost za sprejemanje zakonodaje za ČDO Združenega kraljestva.

57

Drugič, Komisija opozarja, da načelo lojalnega sodelovanja državam članicam nalaga sprejetje vseh ukrepov, ki so primerni za zagotovitev polne učinkovitosti prava Unije. V obravnavanem primeru naj bi nezakonita izdaja potrdil EXP s strani angvilskih organov preprečila, da bi bile carine pobrane in dane na razpolago proračunu Unije kot lastna sredstva. Združeno kraljestvo pa naj bi s tem, da te izgube lastnih sredstev ni nadomestilo, oviralo pravilno delovanje sistema virov lastnih sredstev Unije, ker naj bi morale navedeno izgubo izravnati vse države članice z zvišanjem lastnih sredstev iz naslova bruto nacionalnega dohodka. Zato naj bi varstvo proračuna Unije zahtevalo, da se lahko Združeno kraljestvo šteje za odgovorno za kršitev Sklepa ČDO s strani angvilskih organov in za nadomestitev izgube sredstev, ki iz tega izhaja.

58

Tretjič, Komisija trdi, da mora Združeno kraljestvo, ker ni nadomestilo zadevne izgube lastnih sredstev, plačati zamudne obresti na znesek, ki ustreza tej izgubi. Komisija meni, da obveznost plačila teh zamudnih obresti ne temelji na ureditvi Unije na področju lastnih sredstev, ampak je del obveznosti lojalnega sodelovanja, ob upoštevanju neločljive zveze med obveznostjo določitve lastnih sredstev Unije, obveznostjo njihovega knjiženja na račun Komisije v predpisanih rokih in nazadnje obveznostjo plačila zamudnih obresti.

59

Komisija v zvezi z dejanskim stanjem, iz katerega izvira neizpolnitev obveznosti, ki se očita Združenemu kraljestvu, s sklicevanjem na poročilo urada OLAF iz leta 2003 trdi, da so angvilski organi leta 1999 izdali dvanajst potrdil EXP, ob tem pa so uvoznikom Unije dodelili „pomoč za transport“. Ker naj bi bilo treba dodelitev te pomoči v skladu z odločbama REC 03/2004 in REM 03/2004 šteti za delno vračilo carin s strani Angvile, naj bi bila ta potrdila izdana v nasprotju s členom 101(2) Sklepa ČDO. Ob upoštevanju navedb v navedenih potrdilih in uvoznih deklaracij, ki so jih posredovali italijanski organi, naj bi se ta potrdila uporabljala za uvoz aluminija brez carin in s tem povzročila izgubo lastnih sredstev Unije, ki naj je Združeno kraljestvo ne bi nadomestilo.

60

Združeno kraljestvo ob podpori Kraljevine Nizozemske izpodbija očitano neizpolnitev obveznosti. Na prvem mestu, trdi, da niti Carinski zakonik, niti zakonodaja Unije o lastnih sredstvih in niti Sklep ČDO ne omogočajo, da bi se štelo, da Angvila Uniji odgovarja za napake, ki so jih storili njeni organi pri uporabi tega sklepa, in izgubo lastnih sredstev, ki iz tega izhaja. Zato naj se tudi Združeno kraljestvo ne bi moglo šteti za odgovorno za te napake zgolj zato, ker je država članica, h kateri spada Angvila.

61

V skladu s sodno prakso Sodišča, ki izhaja iz mnenja 1/78 (Mednarodni sporazum o naravnem kavčuku) z dne 4. oktobra 1979 (EU:C:1979:224, točka 62), naj bi bilo treba razlikovati med odgovornostjo držav članic glede mednarodnih odnosov ČDO in obveznostmi teh držav v skladu s pravom Unije. V zvezi s tem Združeno kraljestvo poudarja, da se v skladu s členom 227(3) Pogodbe ES (postal člen 299(3) ES in nato člen 355(2) PDEU) Angvila šteje za subjekt, ki je ločen od te države članice in za katerega se splošne določbe Pogodb ne uporabljajo, razen če je to izrecno navedeno. Na podlagi teze, ki jo zagovarja Komisija, pa naj bi bile obveznosti iz člena 5 Pogodbe ES (postal člen 10 ES in nato člen 4(3) PEU) razširjene na dejanja in opustitve ČDO, ne da bi bilo to izrecno določeno v pravu Unije, zlasti v Sklepu ČDO. Ob neobstoju izrecne določbe v tem smislu naj Združeno kraljestvo ne bi bilo dolžno preprečiti, da Angvila kakor koli krši ta sklep, in za to odgovarjati Uniji.

62

Združeno kraljestvo meni, da je ob upoštevanju avtonomije, ki jo ima Angvila v skladu z nacionalnim ustavnim pravom, teza, da je odgovorno za dejanja organov te ČDO, v nasprotju s členom 4(2) PEU in z načelom mednarodnega običajnega prava, izraženim v členu 73 Ustanovne listine Združenih narodov. V skladu z nacionalnim ustavnim pravom naj namreč Angvila ne bi bila del Združenega kraljestva, temveč naj bi sestavljala ločeno ustavno enoto, ki ima visoko stopnjo avtonomije, zlasti na carinskem in davčnem področju. Ker naj bi bila Angvila organizirana v skladu s svojo pisno ustavo, naj pristojnost za sprejemanje zakonodaje, ki jo ima britanski parlament v razmerju do Angvile, temu ne bi omogočala vmešavanja v vsakodnevne dejavnosti organov tega ozemlja.

63

Na drugem mestu, Združeno kraljestvo trdi, da teze, da je odgovorno za dejanja angvilskih organov in da mora zato nadomestiti izgubo lastnih sredstev, ki je posledica kršitve Sklepa ČDO s strani teh organov, ni mogoče utemeljiti na členu 5 Pogodbe ES (postal člen 10 ES in nato člen 4(3) PEU). Ta odgovornost naj namreč ne bi bila določena v nobenem elementu besedila tega člena. Tako naj bi bila ta teza v nasprotju z načelom pravne varnosti, ki je še posebej pomembno, kadar gre za ureditev, ki lahko vključuje finančno breme.

64

Poleg tega naj bi angvilski organi – glede na to, da je s Sklepom ČDO organom ČDO priznana pomembna vloga pri vprašanjih pridružitve – izpodbijali razlago navedenega sklepa, na katero se sklicuje Komisija, in naj bi v skladu s členom 235 Sklepa ČDO zaprosili za sklic delovne skupine, ki bi bila pristojna za obravnavanje vseh problemov v odnosih med ČDO in Unijo, in za uvedbo partnerskega postopka iz člena 7(7) Priloge III k temu sklepu. Združeno kraljestvo meni, da bi morala Komisija za obravnavanje morebitnih napak, ki so jih storili angvilski organi, uporabiti te ukrepe, določene s Sklepom ČDO.

65

Združeno kraljestvo dodaja, da mu tudi ni mogoče naložiti plačila zamudnih obresti, ker za to ni pravne podlage. Člen 11 Uredbe št. 1552/89 naj se v tej zadevi ne bi uporabljal.

66

Nazadnje, Združeno kraljestvo glede dejanskega stanja, iz katerega izvira neizpolnitev obveznosti, ki se mu očita, izpodbija nezakonitost potrdil EXP, izdanih v letu 1999, ker naj Komisija ne bi dokazala, da je bila na podlagi teh potrdil dodeljena „pomoč za transport“. V zvezi s tem navaja, da od novembra 1998 na računih, ki jih je družba Corbis poslala angvilskim organom, ni bila več navedena nikakršna „pomoč za transport“, ampak naj bi ti vsebovali sklicevanje na „opravljene storitve“ te družbe. Poleg tega naj bi angvilska skupščina 22. januarja 1999 sprejela resolucijo, v skladu s katero bi bilo treba za vsak proizvod, ki prek Angvile potuje v Unijo, plačati carino, enakovredno carini Unije, ki se uporablja za ta proizvod. Združeno kraljestvo meni, da takšne „pomoči za transport“ nikakor ni mogoče šteti za delno vračilo carinskih dajatev, ki ni združljivo s členom 101(2) Sklepa ČDO.

67

Po mnenju Združenega kraljestva Komisija tudi ni dokazala, da je morebitna nezakonita izdaja navedenih potrdil EXP povzročila izgubo lastnih sredstev. V zvezi s tem Združeno kraljestvo – poleg tega, da izpodbija, da so bila ta potrdila dejansko predložena italijanskim organom – dvomi o obstoju vzročne zveze med morebitno nezakonito izdajo navedenih potrdil in zatrjevano izgubo lastnih sredstev. Meni namreč, da bi se zadevni gospodarski subjekti, če bi italijanski organi sprejeli zaščitne ukrepe, ki so priporočeni v obvestilu o medsebojni pomoči, eventualno odpovedali uvozu zadevnega blaga v Unijo. Poleg tega bi morali italijanski organi, če zahteve v zvezi z ravnanjem teh gospodarskih subjektov, kot so opredeljene v točki 31 Odločbe REC 03/2004, niso bile izpolnjene, izterjati carine, tako da se Združeno kraljestvo v zvezi s tem ne more šteti za odgovorno.

68

Združeno kraljestvo meni tudi, da sodna praksa, ki izhaja iz sodbe z dne 13. novembra 2014, Nencini/Parlament (C‑447/13 P, EU:C:2014:2372, točki 47 in 48), v obravnavanem primeru nasprotuje ugotovitvi, da krši domnevno obveznost, da se, po potrebi z obrestmi, nadomesti znesek izgube lastnih sredstev, ki je posledica nezakonite izdaje potrdil EXP s strani angvilskih organov. Komisija naj bi namreč to tožbo vložila sedemnajst let po zadevnem uvozu in več kot dvanajst let po objavi Odločbe REC 03/2004, torej po izteku razumnega roka, ki ga je morala Komisija v skladu s to sodno prakso spoštovati.

Presoja Sodišča

69

Najprej je treba poudariti, da medtem ko je bilo v obdobju ravnanja angvilskih organov, ki je razlog za to tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti, načelo lojalnega sodelovanja določeno v členu 5 Pogodbe ES in nato v členu 10 ES, sta bili ti določbi, ko je Komisija od Združenega kraljestva zahtevala, naj nadomesti izgubo lastnih sredstev, ki je po njenem mnenju posledica tega ravnanja, nadomeščeni s členom 4(3) PEU. Zato je treba tožbo preučiti glede na načelo lojalnega sodelovanja, kot izhaja iz zadnjenavedene določbe.

70

V skladu s členom 4(3), drugi pododstavek, PEU je Združeno kraljestvo kot država članica Unije dolžno sprejeti vse splošne ali posebne ukrepe, potrebne za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb ali aktov institucij Unije.

71

V ta namen morajo sicer res upoštevanje pravnih pravil Unije v okviru svojih pristojnosti zagotavljati vsi organi te države članice, vendar je na podlagi člena 258 PDEU edino ta država članica odgovorna Uniji za spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz tega prava (glej v tem smislu sodbi z dne 4. oktobra 2012, Byankov, C‑249/11, EU:C:2012:608, točka 64 in navedena sodna praksa, in z dne 13. maja 2014, Komisija/Španija, C‑184/11, EU:C:2014:316, točka 43 in navedena sodna praksa).

72

Kot je Komisija pojasnila v repliki, pa ta tožba zaradi neizpolnitve obveznosti ne temelji na napakah organov Združenega kraljestva, temveč na odgovornosti te države članice za izgubo lastnih sredstev zaradi kršitve določb Sklepa ČDO, s katerimi je urejeno izdajanje potrdil EXP, s strani angvilskih organov.

73

Kot izhaja iz člena 227(3) Pogodbe ES v povezavi s Prilogo IV k tej pogodbi (postala člen 299(3) ES in Priloga II k Pogodbi ES, nato pa člen 355(2) PDEU in Priloga II k Pogodbi DEU), je bila Angvila uvrščena med ČDO, naštete v navedeni prilogi, in zato vključena v posebno ureditev glede pridruževanja, ki je opredeljena v četrtem delu Pogodbe ES, v katerega so bili vključeni členi od 131 do 137 te pogodbe (postali členi od 182 ES do 188 ES in nato členi od 198 do 204 PDEU), pri čemer so bila podrobna pravila in postopki v zvezi s to ureditvijo vzpostavljena s Sklepom ČDO na podlagi člena 136 navedene pogodbe (postal člen 187 ES in nato člen 203 PDEU).

74

V tem okviru je treba poudariti, da je Sodišče sicer razsodilo, da se splošne določbe Pogodbe ES, in sicer določbe, ki jih ni v četrtem delu te pogodbe, ne uporabljajo za ČDO, če to ni izrecno navedeno (sodba z dne 5. junija 2014, X in TBG, C‑24/12 in C‑27/12, EU:C:2014:1385, točka 45 in navedena sodna praksa), vendar neizpolnitev obveznosti, ki se očita Združenemu kraljestvu, ne spada v primer, ki je zajet s to sodno prakso. Komisija namreč ne trdi tega, da se načelo lojalnega sodelovanja uporablja za Angvilo, ampak to, da mora Združeno kraljestvo na podlagi tega načela odgovarjati za posledice nezakonite izdaje potrdil EXP s strani angvilskih organov. Kot pa je bilo opozorjeno v točki 70 te sodbe, to načelo velja za Združeno kraljestvo kot državo članico Unije.

75

Ob upoštevanju teh preudarkov je treba preučiti, prvič, ali Združeno kraljestvo na podlagi obveznosti, ki jih ima kot država članica na podlagi člena 4(3) PEU, Uniji odgovarja za eventualno izdajanje potrdil EXP s strani angvilskih organov v nasprotju s Sklepom ČDO, drugič, ali mora na podlagi te določbe po potrebi skupaj z zamudnimi obrestmi nadomestiti znesek eventualne izgube lastnih sredstev Unije, ki iz tega izhaja, in, tretjič, v primeru pritrdilnega odgovora, ali je neizpolnitev obveznosti, ki se očita Združenemu kraljestvu, utemeljena.

Odgovornost Združenega kraljestva zaradi eventualne nezakonite izdaje potrdil EXP s strani angvilskih organov

76

Komisija trdi, da mora Združeno kraljestvo zaradi posebnih odnosov, ki obstajajo med Angvilo in to državo članico, Uniji odgovarjati za dejanja in opustitve angvilskih organov, ko so ti izdali potrdila EXP v nasprotju s Sklepom ČDO.

77

Združeno kraljestvo spada med države članice, ki imajo v skladu s členom 131, prvi odstavek, Pogodbe ES (postal člen 182, prvi odstavek, ES in nato člen 198, prvi odstavek, PDEU) „posebne odnose“ s ČDO. V skladu s to določbo je veljavnost posebne ureditve glede pridruževanja, ki je opredeljena v četrtem delu Pogodbe ES, za te države in ozemlja v času te izdaje temeljila na teh posebnih odnosih.

78

Za te posebne odnose je značilno, da ČDO niso neodvisne države, ampak države in ozemlja, ki so odvisne od takšne države, ki med drugim zagotavlja njihovo zastopanje na mednarodni ravni (glej v tem smislu mnenji 1/78 (Mednarodni sporazum o naravnem kavčuku) z dne 4. oktobra 1979, EU:C:1979:224, točka 62, in 1/94 (Sporazumi, priloženi k Sporazumu STO) z dne 15. novembra 1994, EU:C:1994:384, točka 17).

79

V skladu s členom 131 Pogodbe ES (postal člen 182 ES in nato člen 198 PDEU) je uporaba posebne ureditve glede pridruževanja, opredeljene v četrtem delu te pogodbe, katere namen je pospeševanje gospodarskega, socialnega in kulturnega razvoja ČDO, upravičena le za države in ozemlja, ki imajo posebne odnose z zadevno državo članico, ki je zahtevala, naj se zanje uporabi posebna ureditev glede pridruževanja. Kar natančneje zadeva Angvilo, ki je povezana z Združenim kraljestvom, je treba navesti, da je bilo to ozemlje dodano na seznam ČDO iz Priloge IV k Pogodbi EGS (postala Priloga II k Pogodbi ES in nato Priloga II k Pogodbi DEU) na podlagi člena 24(2) Akta o pogojih pristopa Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska k Evropskim skupnostim ter o prilagoditvah Pogodb (UL 1972, L 73, str. 14).

80

Tako se z dikcijo, ki je zlasti v prvi uvodni izjavi ter členu 234 in členu 235(2) Sklepa ČDO uporabljena za imenovanje države članice, „s katero je povezana“ ČDO, izraženi posebni odnosi, ki obstajajo med njima, v skladu s členom 131, prvi odstavek, Pogodbe ES (postal člen 182, prvi odstavek, ES in nato člen 198, prvi odstavek, PDEU). To razlago potrjuje člen 1 Sklepa o ČDO v povezavi s Prilogo I, točka 5, k temu sklepu, iz koder je razvidno, da je Angvila ČDO, „ki je povezana z [Združenim kraljestvom]“.

81

Poleg tega so bili v okviru te posebne ureditve glede pridruževanja proizvodi s poreklom z Angvile v skladu s členom 133(1) Pogodbe ES (postal člen 184(1) ES in nato člen 200(1) PDEU) upravičeni do privilegiranega dostopa do notranjega trga brez carin, pri čemer je bil ta dostop s Sklepom ČDO, kot je bilo navedeno v njegovi tretji uvodni izjavi, razširjen na nekatere proizvode, ki nimajo porekla v tej ČDO. Na podlagi člena 101(2) tega sklepa v povezavi s členom 108(1), druga alinea, in Prilogo III k temu sklepu so se proizvodi, ki po poreklu niso iz ČDO, so pa v prostem prometu v posamezni ČDO in so se v enakem stanju ponovno izvažali v Unijo, uvažali brez carin in dajatev z enakim učinkom, če so bile za te proizvode v navedeni ČDO plačane carine ali druge dajatve z enakim učinkom v enakem ali višjem znesku kot carine, ki se uporabljajo v Uniji za uvoz teh proizvodov s poreklom iz tretjih držav, za katere velja klavzula o priznavanju največjih ugodnosti, če ti proizvodi niso bili predmet popolne ali delne oprostitve ali vračila carin ali dajatev z enakim učinkom ter če jim je bilo priloženo potrdilo EXP.

82

Izdajanje potrdil EXP s strani angvilskih organov pa je bilo urejeno s pravom Unije. V skladu s členom 2(1) in (6) Priloge III k Sklepu ČDO, ki se je na podlagi svojega člena 237 uporabljal za ozemlja ČDO, so morali namreč ta potrdila, ki dokazujejo spoštovanje določb člena 101(2) tega sklepa, izdati organi ČDO. Če so torej ti organi izdali taka potrdila, so morali spoštovati zahteve iz tega člena 101(2).

83

Poleg tega so postopki, ki so s Sklepom ČDO določeni za reševanje sporov ali težav, ki se lahko pojavijo v tem okviru, odražali osrednjo vlogo, ki so jo imeli za ureditev glede pridruževanja, opredeljeno v četrtem delu Pogodbe ES, posebni odnosi v smislu člena 131, prvi odstavek, Pogodbe ES (postal člen 182, prvi odstavek, ES in nato člen 198, prvi odstavek, PDEU) med zadevno ČDO in državo članico, s katero je bila povezana.

84

V zvezi s tem je treba upoštevati zlasti člen 7(7) Priloge III k Sklepu ČDO, v skladu s katerim so morali biti spori, ki se nanašajo na zakonitost potrdil EXP in ki jih ni bilo mogoče rešiti med carinskimi organi države uvoznice in carinskimi organi izvozne ČDO, rešeni na ravni odbora za carinsko zakonodajo v okviru postopka, v katerem je med drugim sodeloval predstavnik države članice, s katero je bila izvozna ČDO povezana, ne pa pristojni lokalni organi te ČDO.

85

Poleg tega je treba glede eventualnega reševanja problemov, ki bi se lahko pojavili v zvezi z nezakonito izdajo potrdil EXP, v okviru partnerstva iz členov 234 in 235 Sklepa ČDO ugotoviti, da to partnerstvo ni moglo temeljiti na dvostranskem dialogu med zadevno ČDO in Komisijo, ampak je zahtevalo tristransko usklajevanje, pri katerem so morali poleg Komisije sodelovati država članica, s katero je bila ČDO povezana, in pristojni lokalni organi te ČDO. V skladu s členom 10, prvi odstavek, tega sklepa je bilo sodelovanje države članice, s katero je bila ČDO povezana, pri tem tristranskem usklajevanju potrebno, da se zagotovi spoštovanje „pristojnosti centralnih organov zadevnih držav članic“.

86

V teh okoliščinah obstoj posebnih odnosov v smislu člena 131, prvi odstavek, Pogodbe ES (postal člen 182, prvi odstavek, ES in nato člen 198, prvi odstavek, PDEU) med Združenim kraljestvom in Angvilo lahko povzroči posebno odgovornost navedene države članice v razmerju do Unije, kadar organi te ČDO izdajo potrdila EXP v nasprotju z navedenim sklepom.

87

Vendar Združeno kraljestvo izpodbija obstoj takšne odgovornosti. Prvič, trdi, da je treba v skladu s sodno prakso, ki izhaja iz mnenja 1/78 (Mednarodni sporazum o naravnem kavčuku) z dne 4. oktobra 1979 (EU:C:1979:224, točka 62), razlikovati med Angvilo in Združenim kraljestvom kot državo članico. Drugič, po mnenju Združenega kraljestva bi se bilo na podlagi sistema upravnega sodelovanja, vzpostavljenega s Sklepom ČDO, mogoče obrniti neposredno na organe dane ČDO, tako da Komisija ne more šteti, da je na podlagi člena 4(3) PEU Združeno kraljestvo odgovorno za dejanja teh organov. Tretjič, priznanje te odgovornosti naj bi poseglo v ustavno avtonomijo Angvile, s čimer ne bi bila spoštovana člen 4(2) PEU in člen 73 Ustanovne listine Združenih narodov.

88

Kar zadeva prvo trditev, je Sodišče v točki 62 mnenja, navedenega v prejšnji točki, sicer res v bistvu razsodilo, da kadar država članica sklene mednarodni sporazum kot mednarodni zastopnik ČDO, ki je povezana s to državo, ne deluje kot država članica. Vendar ta ugotovitev, na podlagi katere je Sodišče lahko sklenilo, da takšno zastopanje ne vpliva na „razmejitev področij pristojnosti v Skupnosti“, ni upoštevna za presojo odgovornosti države članice v okviru, ko organi ČDO, ki je povezana s to državo članico, izdajo potrdila EXP v nasprotju s Sklepom ČDO, pri čemer je bila ta izdaja urejena s predpisi prava Unije, ki se uporabljajo na ozemlju ČDO.

89

V zvezi z drugo trditvijo Združenega kraljestva, ki se nanaša na sistem upravnega sodelovanja, uveden s Sklepom ČDO, je sicer res, da so bili v skladu s členom 7(6) Priloge III k temu sklepu organi zadevne ČDO tisti, ki so morali med drugim opraviti potrebne poizvedbe, če je nadzorni postopek iz člena 7(1) te priloge ali katera koli druga razpoložljiva informacija nakazovala na to, da so bile določbe te priloge kršene. Vendar je bilo na eni strani v istem odstavku 6 določeno, da Komisija „lahko sodeluje“ pri poizvedbah, katerih namen je odkrivanje in preprečevanje kršitev določb, s katerimi je urejena izdaja potrdil EXP, ne da bi bila Komisiji v zvezi s tem naložena obveznost. Na drugi strani je treba navesti, da je člen 7(7) navedene priloge sicer določal, da se spori, ki nastanejo v zvezi s takimi poizvedbami ali v katerih nastanejo težave glede razlage, „predložijo“ v postopek reševanja sporov, vendar iz besedila zadnjenavedene določbe izhaja, da se je ta nanašala samo na spore med državo uvoza in izvozno ČDO ter da je torej Komisiji ni bilo treba uporabiti.

90

Poleg tega in v nasprotju s tem, kar trdi Združeno kraljestvo, določbe o sodelovanju, imenovanem „partnerstvo“, prav tako ne nasprotujejo temu, da se lahko država članica na podlagi člena 4(3) PEU šteje za odgovorno za nezakonito izdajanje potrdil EXP s strani organov svojih ČDO. V skladu z besedilom člena 234 Sklepa ČDO se je namreč delovanje Unije moralo zgolj „kolikor je le mogoče“ opirati na to sodelovanje med Komisijo, državo članico, s katero je bila ČDO povezana, in pristojnimi lokalnimi organi zadnjenavedene. Poleg tega je bilo v členu 235(2) tega sklepa določeno, da se za reševanje kakršnih koli problemov med ČDO in Unijo zlasti na zahtevo zadevnih ČDO „lahko ustanovijo“ delovne skupine za pridruževanje. Tako v obravnavanem primeru ta partnerski postopek sicer res ni bil izveden, vendar je v besedilu teh določb navedeno, da je bilo na njihovi podlagi to izvajanje fakultativne narave.

91

Tretje trditve, ki se nanaša na ustavno avtonomijo Angvile, prav tako ni mogoče sprejeti, ker Združeno kraljestvo ne navaja, kako bi lahko odgovornost države članice za dejanja njenih ČDO, ki ne vpliva na naloge, ki so zadnjenavedenim zaupane s Sklepom ČDO, posegla v njihovo avtonomijo.

92

Preučiti je treba še, za katere vrste napak, ki jih stori ČDO v okviru izdaje potrdil EXP, mora odgovarjati država članica, s katero je ta ČDO povezana.

93

Glede tega iz načela lojalnega sodelovanja, ki je določeno v členu 4(3) PEU, izhaja, da morajo države članice sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev polne učinkovitosti prava Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 7. oktobra 2010, Stils Met, C‑382/09, EU:C:2010:596, točka 44, in z dne 5. decembra 2017, Nemčija/Svet, C‑600/14, EU:C:2017:935, točka 94).

94

Ob upoštevanju preferencialne in odstopajoče narave carinske ureditve, ki se uporablja za proizvode, ki nimajo porekla v ČDO, pod pogoji, določenimi v členu 101(2) Sklepa ČDO v povezavi s členom 108(1), druga alinea, tega sklepa in Prilogo III k njemu, pa je obveznost, na katero je opozorjeno v prejšnji točki, v obravnavani zadevi še posebej pomembna. Zato na podlagi člena 4(3) PEU odgovornost države članice, s katero je dana ČDO povezana, Uniji zajema vsako napako, ki so jo storili organi te ČDO v okviru izdajanja potrdil EXP. Tako je treba zavrniti trditev Združenega kraljestva, v skladu s katero ga v bistvu ni mogoče šteti za odgovorno za eventualno nezakonito izdajo potrdil EXP s strani angvilskih organov, ker so bila ta potrdila izdana, preden je bil z Odločbo REC 03/2004 pojasnjen obseg zahtev iz člena 101(2) Sklepa ČDO.

95

Glede na vse te preudarke je treba ugotoviti, da Združeno kraljestvo na podlagi obveznosti, ki jih ima kot država članica na podlagi člena 131, prvi odstavek, Pogodbe ES (postal člen 182, prvi odstavek, ES in nato člen 198, prvi odstavek, PDEU) in člena 4(3) PEU, Uniji odgovarja za eventualno izdajanje potrdil EXP s strani angvilskih organov v nasprotju s Sklepom ČDO (glej po analogiji sodbo z današnjega dne, Komisija/Nizozemska (Odgovornost za ravnanje ČDO), C‑395/17, točka 97).

Obveznost nadomestitve eventualne izgube lastnih sredstev na podlagi člena 4(3) PEU

96

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da morajo države članice na podlagi načela lojalnega sodelovanja odpraviti protipravne posledice kršitve prava Unije. Zato morajo organi držav članic v okviru svojih pristojnosti sprejeti vse potrebne ukrepe za odpravo kršitve tega prava (glej v tem smislu sodbe z dne 21. junija 2007, Jonkman in drugi, od C‑231/06 do C‑233/06, EU:C:2007:373, točki 37 in 38; z dne 26. julija 2017, Comune di Corridonia in drugi, C‑196/16 in C‑197/16, EU:C:2017:589, točka 35 in navedena sodna praksa, ter z dne 27. junija 2019, Belgisch Syndicaat van Chiropraxie in drugi, C‑597/17, EU:C:2019:544, točka 54).

97

Če izdaja potrdila EXP v nasprotju s členom 101(2) Sklepa ČDO organom zadevne države članice uvoza pod pogoji, določenimi v členu 220(2)(b) in členu 239 Carinskega zakonika, preprečuje, da bi pobrali carino, ki bi jo morali pobrati, če to potrdilo EXP ne bi bilo izdano, je izguba tradicionalnih lastnih sredstev Unije, ki iz tega izhaja, protipravna posledica kršitve prava Unije. V skladu s sodno prakso Sodišča mora biti ta izguba nadomeščena bodisi z drugimi lastnimi sredstvi bodisi s prilagoditvijo izdatkov (glej po analogiji sodbi z dne 15. novembra 2005, Komisija/Danska, C‑392/02, EU:C:2005:683, točka 54, in z dne 5. oktobra 2006, Komisija/Nemčija, C‑105/02, EU:C:2006:637, točka 88).

98

Zato mora država članica, ki Uniji odgovarja za nezakonito izdajo teh potrdil, v skladu z načelom lojalnega sodelovanja sprejeti vse potrebne ukrepe za odpravo te kršitve prava Unije in zlasti nadomestiti izgubo lastnih sredstev, ki je posledica te kršitve (glej po analogiji sodbo z današnjega dne, Komisija/Nizozemska (Odgovornost za ravnanje ČDO), C‑395/17, točka 100)).

99

Kar natančneje zadeva vprašanje, ali je treba znesek te izgube lastnih sredstev glede na okoliščine primera zvišati za zamudne obresti, zadošča navesti, da zgolj nadomestitev zneska carin, ki jih ni bilo mogoče pobrati, ne more zadostovati za odpravo protipravnih posledic nezakonite izdaje potrdila EXP.

100

Te razlage ne more omajati trditev v zvezi z načelom pravne varnosti, na katero se sklicuje Združeno kraljestvo, in sicer da ta obveznost nadomestitve ne more obstajati, če v pravu Unije ni izrecne določbe v zvezi z njo. Obveznost nadomestitve izgube lastnih sredstev, ki je posledica nezakonite izdaje potrdil EXP, je namreč le poseben izraz obveznosti, ki izhaja iz načela lojalnega sodelovanja, v skladu s katero morajo države članice sprejeti vse potrebne ukrepe za odpravo kršitve prava Unije in odpraviti protipravne posledice te kršitve. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, navedene v točki 96 te sodbe, zadnjenavedena obveznost velja za vse protipravne posledice kršitve tega prava, zlasti tiste, ki so finančne narave, kakršne so te v obravnavani zadevi.

101

Vendar zamudne obresti tečejo od datuma, ko je na zadevno državo članico naslovljena zahteva za nadomestitev te izgube lastnih sredstev.

102

Glede na vse te preudarke je treba ugotoviti, da mora država članica, ki Uniji odgovarja za nezakonito izdajanje potrdil EXP s strani z njo povezane ČDO, v skladu z načelom lojalnega sodelovanja nadomestiti eventualno izgubo lastnih sredstev, po potrebi skupaj z zamudnimi obrestmi.

Očitana neizpolnitev obveznosti

103

Komisija trdi, da so angvilski organi leta 1999 izdali dvanajst potrdil EXP v nasprotju s členom 101(2) Sklepa ČDO, da je ta nezakonita izdaja Uniji povzročila izgubo lastnih sredstev in da Združeno kraljestvo ni izpolnilo svoje obveznosti, da to izgubo nadomesti.

104

Na prvem mestu, Komisija glede domnevne nezakonitosti zadevnih potrdil EXP trdi, da odločbi REC 03/2004 in REM 03/2004 ter poročilo urada OLAF iz leta 2003 zadostujejo za to, da se dokaže taka nezakonitost. Združeno kraljestvo nasprotno meni, da mora Komisija za namene te tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti dokazati nezakonitost vsakega od teh potrdil.

105

V zvezi s tem je treba glede odločb REC 03/2004 in REM 03/2004 opozoriti, da lahko Komisija v skladu s členom 875 in členom 908(3) Izvedbene uredbe, kadar na podlagi členov 873 in 907 te uredbe sprejme odločbo o ugotovitvi, da se v obravnavanem položaju lahko ne opravi naknadna vknjižba zadevnih dajatev, navede pogoje, pod katerimi lahko države članice sprejmejo podobno odločitev v primerih, v katerih gre za primerljiva dejanska in pravna vprašanja (glej v tem smislu sodbo z dne 26. oktobra 2017, Aqua Pro, C‑407/16, EU:C:2017:817, točka 68).

106

Odločbi REC 03/2004 in REM 03/2004 sta odločbi, ki vsebujeta takšne ugotovitve. Komisija je v teh odločbah ugotovila, da so organi na Angvili in Saint-Pierru in Miquelonu v zadevnih obdobjih dodelili „pomoč za transport“, ki je znašala 25 USD na tono aluminija, gospodarskim subjektom, ki so najprej sprostili aluminij v prosti promet v teh ČDO in nato to blago ponovno izvozili v Unijo. Komisija je menila, da je bilo v teh okoliščinah izplačilo te pomoči povezano s predhodnim plačilom carin in je pomenilo delno vračilo teh carin, kar je pomenilo, da so bila potrdila EXP, ki so jih izdali navedeni organi, v nasprotju s členom 101(2), druga alinea, Sklepa ČDO. Glede na presoje v navedenih odločbah je bil obstoj „pomoči za transport“, ki ima te značilnosti, opredeljen kot odločilen element za ugotovitev kršitve te določbe.

107

V skladu s sodno prakso pa so dejanske in pravne presoje v neki odločbi, kot sta odločbi REC 03/2004 in REM 03/2004, zavezujoči za vse organe države članice, ki je naslovnica te odločbe, in pod pogoji, ki jih določi Komisija, tudi za organe drugih držav članic v primerih, v katerih gre za primerljiva dejanska in pravna vprašanja (glej v tem smislu sodbi z dne 20. novembra 2008, Heuschen & Schrouff Oriëntal Foods Trading, C‑375/07, EU:C:2008:645, točka 64 in navedena sodna praksa, ter z dne 26. oktobra 2017, Aqua Pro, C‑407/16, EU:C:2017:817, točka 69).

108

Poleg tega je treba opozoriti, da je v delu, v katerem poročilo urada OLAF vsebuje upoštevne elemente, med drugim v zvezi z ravnanjem carinskih organov izvozne ČDO, to poročilo mogoče upoštevati pri ugotavljanju, ali gre v danem primeru za dejanska in pravna vprašanja, ki so primerljiva s tistimi, ki so predmet odločbe Komisije, sprejete na podlagi členov 873 in 907 Izvedbene uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 26. oktobra 2017, Aqua Pro, C‑407/16, EU:C:2017:817, točki 55 in 70).

109

V obravnavani zadevi je treba navesti, da se Odločba REC 03/2004 in poročilo urada OLAF iz leta 2003 nanašata na carinske prakse v isti ČDO, in sicer na Angvili. Poleg tega je bilo v točki 4.2 tega poročila ugotovljeno, da so carinski postopki, ki so veljali na Angvili, in dodelitev ekonomske spodbude, ki je bila uvoznikom Unije izplačana v obliki „pomoči za transport“ – kljub spremembam navedb na računih, ki jih je družba Corbis posredovala organom te ČDO – v letih 1998 in 1999 ostali nespremenjeni. Poleg tega so angvilski organi v letu 1999 vsa zadevna potrdila EXP izdali podjetjem, za katera je bilo v točki 4.3 navedenega poročila ugotovljeno, da so bila prejemniki te pomoči.

110

Tako je mogoče na podlagi ugotovitev iz poročila urada OLAF iz leta 2003 dokazati, da so angvilski organi izdali zadevna potrdila EXP, hkrati pa dodelili te „pomoči za transport“. Komisija je s tem, ko se je oprla na to poročilo, v okviru te tožbe podrobno predstavila, da so bila ta potrdila izdana v položaju, v katerem gre za dejanska in pravna vprašanja, ki so primerljiva s položajem, ki je bil predmet Odločbe REC 03/2004.

111

Sicer je res, da mora Komisija v okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti, začetega na podlagi člena 258 PDEU, dokazati obstoj zatrjevane neizpolnitve obveznosti s tem, da Sodišču predloži vse dokaze, ki jih to potrebuje, da preveri obstoj te neizpolnitve, pri čemer se ne more sklicevati na nikakršno domnevo, vendar če je Komisija predložila dovolj dokazov, ki kažejo, da se določbe prava Unije na ozemlju tožene države članice v praksi ne uporabljajo pravilno, mora ta vsebinsko in podrobno izpodbijati predložene dokaze ter posledice, ki iz njih izhajajo (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 2016, Komisija/Portugalska, C‑398/14, EU:C:2016:61, točki 47 in 48 ter navedena sodna praksa).

112

Kot izhaja iz ugotovitve iz točke 95 te sodbe, je mogoče to sodno prakso uporabiti v položaju, kakršen je v obravnavani zadevi. Ker je torej Komisija, kot izhaja iz točke 110 te sodbe, na podlagi poročila urada OLAF iz leta 2003 podrobno razložila, da so bila zadevna potrdila EXP izdana v položaju, v katerem gre za dejanska in pravna vprašanja, ki so primerljiva s položajem, ki je bil predmet Odločbe REC 03/2004, ji za to ni bilo treba predložiti posebnega dokaza za vsako od teh potrdil. Nasprotno, v teh okoliščinah bi moralo Združeno kraljestvo vsebinsko in podrobno izpodbijati ugotovitve iz tega poročila.

113

Ugotoviti pa je treba, da v obravnavanem primeru Združeno kraljestvo te zahteve ni izpolnilo. S tem, da se je omejilo na splošne trditve, kot so navedene v točki 66 te sodbe, ni namreč navedlo nobenega konkretnega dokaza, s katerim bi bilo mogoče izpodbiti ugotovitev, podano zlasti v Odločbi REC 03/2004, da je treba pomoč za transport, ki je bila v skladu z ugotovitvami iz poročila urada OLAF iz leta 2003 dodeljena v okviru izdaje zadevnih potrdil EXP, šteti za delno vračilo carin.

114

V teh okoliščinah je pravno zadostno dokazano, da so angvilski organi zadevna potrdila EXP izdali v nasprotju s členom 101(2) Sklepa ČDO.

115

Da bi Komisija na drugem mestu dokazala, da je nezakonita izdaja zadevnih potrdil EXP povzročila izgubo lastnih sredstev, je v razpravo poleg teh potrdil predložila zlasti uvozne deklaracije, ki so ji jih posredovali italijanski organi. Združeno kraljestvo izpodbija, da bi ti dokumenti lahko dokazovali, da je prišlo do izgube lastnih sredstev, na katero se sklicuje Komisija.

116

V zvezi s tem med strankama ni sporno, da je bil uvoz aluminija, na katerega se nanaša Odločba REC 03/2004, izveden ob predložitvi zadevnih potrdil EXP italijanskim organom. Poleg tega je iz navedb na teh potrdilih in uvoznih deklaracijah razvidno, da so bila navedena potrdila, razen v dveh primerih, predložena italijanskim organom zaradi uvoza aluminija v Unijo brez carin. Enak opis zadevnega blaga in njegovega izvora, istovetnost uporabljenega plovila in podjetja, ki deluje kot uvoznik Unije, ter zlasti okoliščina, da je v navedenih uvoznih deklaracijah navedena referenčna številka navedenih potrdil EXP, namreč dokazujejo, da so bila ta dejansko predložena tem organom.

117

Tako je Komisija, razen v dveh primerih, s sklicevanjem na zadevna potrdila EXP in uvozne deklaracije dokazala, da so bila vsa ta potrdila predložena italijanskim organom.

118

Komisija je v odgovoru na vprašanje Sodišča sicer priznala, da dokumenti, priloženi k tožbi, ne zajemajo celotnega uvoza aluminija, na katerega se sklicuje za namene tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, vendar je treba navesti, da tožba Komisije ne vsebuje številčno ovrednotenega zahtevka. Poleg tega je Komisija na obravnavi poudarila, da je namen njene tožbe ugotovitev, da Združeno kraljestvo ni izpolnilo obveznosti lojalnega sodelovanja s tem, da je že v osnovi zavrnilo kakršno koli nadomestitev izgube lastnih sredstev, ki je bila posledica nezakonite izdaje zadevnih potrdil EXP, ne glede na znesek te izgube.

119

Ker ni sporno, da Združeno kraljestvo ni opravilo nobene takšne nadomestitve, za namene tega postopka ni treba opredeliti celotnega uvoza aluminija, ki je bil opravljen v Uniji ob predložitvi zadevnih potrdil EXP, niti zneska izgube lastnih sredstev, ki iz tega izhaja.

120

V zvezi s tem, ali je izdaja zadevnih potrdil EXP nedvomno povzročila izgubo lastnih sredstev, je treba ugotoviti, da so italijanski organi zaradi teh potrdil EXP, ki so bila nezakonito izdana, dopustili uvoz aluminija z Angvile v Unijo z oprostitvijo carin in izdali odločbe o odpustitvi ali vračilu carin.

121

Združeno kraljestvo izpodbija obstoj vzročne zveze med nezakonito izdajo zadevnih potrdil EXP in to izgubo lastnih sredstev. V bistvu trdi, da bi se italijanski organi lahko izognili tej izgubi, če bi na eni strani sledili priporočilom iz obvestila o medsebojni pomoči in na drugi strani ugotovili, da zahteve v zvezi z ravnanjem zadevnih subjektov, kot so opredeljene v točki 31 Odločbe REC 03/2004, niso bile izpolnjene.

122

Vendar obstoja te vzročne zveze ne more omajati zgolj okoliščina, na katero se sklicuje Združeno kraljestvo, da bi se zadevni gospodarski subjekti morda odpovedali uvozu zadevnega blaga v Unijo, če bi italijanski organi upoštevali priporočila iz obvestila o medsebojni pomoči. Prav tako se trditev Združenega kraljestva, da bi morali italijanski organi izterjati carine, če bi ugotovili, da zadevni gospodarski subjekti niso izpolnjevali zahtev iz točke 31 Odločbe REC 03/2004, nanaša na primer, ki ni povezan s tistim, ki je značilen za to zadevo, v kateri so ti organi, kot je bilo v bistvu navedeno v točki 47 te sodbe, odpustili ali vrnili carine na podlagi te odločbe.

123

Poleg tega Združeno kraljestvo trdi, da načeli pravne varnosti in dobrega upravljanja v obravnavani zadevi nasprotujeta možnosti, da se ugotovi neizpolnitev obveznosti nadomestitve te izgube, ker Komisija te nadomestitve ni zahtevala v razumnem roku v skladu s sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 13. novembra 2014, Nencini/Parlament (C‑447/13 P, EU:C:2014:2372, točka 48).

124

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se sodna praksa, ki izhaja iz sodbe, navedene v prejšnji točki, nanaša na člen 85b Izvedbene uredbe, ki določa, da začne petletni zastaralni rok iz člena 73a Finančne uredbe teči po poteku roka, ki se je dolžniku sporočil v opominu.

125

Sodišče je v navedeni sodbi sicer razsodilo, da če v aktih, ki se uporabljajo, ni posebnih določb v zvezi s tem, načelo pravne varnosti zahteva, da mora zadevna institucija to vročitev opraviti v razumnem roku, pri čemer je treba rok za vročitev opomina šteti za nerazumen, če je ta vročitev opravljena po petih letih od trenutka, ko je bila institucija običajno sposobna uveljavljati svojo terjatev (glej v tem smislu sodbo z dne 13. novembra 2014, Nencini/Parlament, C‑447/13 P, EU:C:2014:2372, točki 48 in 49).

126

Vendar je treba ugotoviti – ne da bi bilo treba preučiti, ali se člen 73a Finančne uredbe in člen 85b Izvedbene uredbe uporabljata za obveznost nadomestitve izgube lastnih sredstev na podlagi člena 4(3) PEU, kot je ta v obravnavani zadevi – da Komisija nikakor ni prekoračila petletnega roka, po poteku katerega je treba v skladu s sodno prakso, ki izhaja iz sodbe, navedene v prejšnji točki, šteti, da je rok za vročitev opomina nerazumen. Ker so morali namreč italijanski organi, kot izhaja iz člena 875 in člena 908(3) Izvedbene uredbe, izvršiti odločbi REC 03/2004 in REM 03/2004 ter odločiti o vračilu ali odpustu carin v zvezi z uvozom aluminija z Angvile, Komisija od Združenega kraljestva ni mogla zahtevati, naj nadomesti izgubo lastnih sredstev, ki iz tega izhaja, preden so jo italijanski organi obvestili o sprejetih odločitvah. Med strankama pa ni sporno, da so italijanski organi Komisiji to informacijo predložili, kot je bilo navedeno v točki 47 te sodbe, šele v letih 2006 in 2007. Zato je treba šteti, da je Komisija s tem, da je od Združenega kraljestva leta 2010 zahtevala, naj to izgubo nadomesti, spoštovala navedeni rok.

127

Ugotoviti je torej treba, da Združeno kraljestvo s tem, da ni nadomestilo izgube lastnih sredstev, ki je posledica tega, da so angvilski organi v obdobju 1999/2000 izdajali potrdila EXP za uvoz aluminija z Angvile v nasprotju s Sklepom ČDO, ni izpolnilo obveznosti iz člena 4(3) PEU.

Stroški

128

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Komisija je predlagala, naj se Združenemu kraljestvu naloži plačilo stroškov, in ker to s svojimi predlogi ni uspelo, se mu naloži plačilo stroškov.

129

V skladu s členom 140(1) tega poslovnika, na podlagi katerega države članice, ki intervenirajo v postopku, nosijo svoje stroške, Kraljevina Nizozemska nosi svoje stroške.

 

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

 

1.

Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska s tem, da ni nadomestilo izgube lastnih sredstev, ki je posledica tega, da so angvilski organi v obdobju 1999/2000 izdajali izvozna potrdila EXP za uvoz aluminija z Angvile v nasprotju s Sklepom Sveta 91/482/EGS z dne 25. julija 1991 o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj k Evropski gospodarski skupnosti, ni izpolnilo obveznosti iz člena 4(3) PEU.

 

2.

Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska nosi svoje stroške.

 

3.

Kraljevina Nizozemska nosi svoje stroške.

 

Podpisi


( *1 ) Jezik postopka: angleščina.

Top