1

Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Irska s tem, da določb Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 381) ni uporabila za organizacijo delovnega časa mladih zdravnikov (zdravniki nekonzultanti, zaposleni v bolnišnici („non consultant hospital doctors“, v nadaljevanju: NCHD)), ni izpolnila obveznosti na podlagi členov 3, 5, 6 ter 17(2) in (5) te direktive.

2

Člen 2 Direktive 2003/88, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]“

3

Člen 3 Direktive 2003/88, naslovljen „Dnevni počitek“, določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do minimalnega dnevnega počitka 11 zaporednih ur v 24‑urnem obdobju.“

4

Člen 5 navedene direktive pod naslovom „Tedenski počitek“ v prvem odstavku določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima delavec v sedemdnevnem obdobju pravico do najmanj 24 ur neprekinjenega počitka in do 11 ur dnevnega počitka iz člena 3.“

5

Člen 6 Direktive 2003/88, naslovljen „Najdaljši tedenski delovni čas“, določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi v skladu s potrebo po varovanju zdravja in varnosti delavcev zagotovijo, da:

[…]

6

S členom 16 te direktive, naslovljenim „Referenčna obdobja“, so predpisani pogoji, pod katerimi lahko države članice določijo referenčna obdobja za uporabo zlasti njenih členov 5 in 6.

7

Člen 17 Direktive 2003/88 v odstavkih 2 in 5 določa:

„2.   Odstopanja iz [odstavka 5] se lahko določijo z zakoni, podzakonskimi ali upravnimi akti ali s kolektivnimi pogodbami ali sporazumi, sklenjenimi med socialnimi partnerji, če zadevni delavci dobijo enakovreden nadomestni počitek ali če se jim, v izjemnih primerih, ko to iz objektivnih razlogov ni mogoče, zagotovi ustrezno varstvo.

[…]

5.   V skladu z odstavkom 2 tega člena so odstopanja mogoča od členov 6 in 16(b) pri zdravnikih na usposabljanju, v skladu z določbami iz drugega in sedmega pododstavka tega odstavka.

Glede člena 6 so odstopanja iz prvega pododstavka dovoljena v prehodnem obdobju petih let od 1. avgusta 2004.

Če je to potrebno, imajo države članice lahko še dve leti več, zaradi upoštevanja težav pri izvrševanju določb o delovnem času v zvezi z odgovornostmi za organiziranje in zagotavljanje zdravstvenih storitev in medicinske oskrbe. […]

Če je potrebno, imajo države članice lahko dodatno obdobje do enega leta, zaradi upoštevanja posebnih težav pri izpolnjevanju obveznosti iz tretjega pododstavka. […]

Države članice zagotovijo, da število ur v delovnem tednu v nobenem primeru ne preseže povprečja 58 ur v prvih treh letih prehodnega obdobja, povprečja 56 ur v naslednjih dveh letih in povprečja 52 ur v morebitnem preostalem obdobju.

[…]

Odstopanja iz prvega pododstavka so za člen 16(b) dovoljena pod pogojem, da referenčno obdobje ne presega 12 mesecev v prvem delu prehodnega obdobja, opredeljenega v petem pododstavku, in šest mesecev po tem.“

8

Člen 19 te direktive, naslovljen „Omejitve odstopanj od referenčnih obdobij“, določa:

„Zaradi možnosti odstopanja od člena 16(b) […] referenčno obdobje ne sme preseči šestih mesecev.

Vendar pa imajo države članice skladno s splošnimi načeli varovanja zdravja in varnosti delavcev možnost, da iz objektivnih ali tehničnih razlogov ali razlogov, povezanih z organizacijo dela, kolektivnimi pogodbami ali sporazumi, sklenjenimi med socialnimi partnerji, določijo referenčna obdobja, ki v nobenem primeru ne presegajo dvanajstih mesecev.

[…]“

9

Z uredbo iz leta 2004 o Evropskih skupnostih (organizacija delovnega časa) (zdravniki na usposabljanju) (European Communities (Organisation of Working Time) (Activities of Doctors in Training) Regulations 2004, SI 2004, št. 494), kakor je bila spremenjena z uredbo iz leta 2010 (SI 2010, št. 533, v nadaljevanju: uredba iz leta 2004), je bil opravljen prenos Direktive 2003/88 v irsko pravo glede NCHD.

10

Ob upoštevanju tega, da Irska glede NCHD ni izpolnila obveznosti na podlagi členov 3, 5 in 17 Direktive 2003/88 glede minimalnega počitka ter členov 6 in 17(5) te direktive glede omejitve tedenskega delovnega časa, je Komisija 23. novembra 2009 tej državi članici poslala uradni opomin, na katerega je ta država članica odgovorila z dopisom z dne 25. januarja 2010.

11

Komisija je 30. septembra 2011 izdala obrazloženo mnenje, s katerim je Irsko pozvala, naj v dveh mesecih od prejema tega mnenja sprejme potrebne ukrepe za uskladitev z njim. Ta država članica je nanj odgovorila z dopisom z dne 13. januarja 2012.

12

Komisija po dodatni izmenjavi dopisov še vedno ni bila zadovoljna s pojasnili Irske, zato se je odločila vložiti to tožbo.

13

Komisija v okviru te tožbe navaja, da ne izpodbija prenosa Direktive 2003/88 z uredbo iz leta 2004. Ta institucija pa trdi, da irski javni organi te uredbe ne uporabljajo, kar naj bi pomenilo neizpolnitev obveznosti te države članice na podlagi členov 3, 5, 6 ter 17(2) in (5) te direktive.

14

Komisija se v utemeljitev tožbe sklicuje na to, da sta – da bi rešila spor o delovnem času NHCD – Irish Medical Organisation (irsko zdravniško združenje, v nadaljevanju: IMO), ki zastopa vse zdravnike, ki opravljajo dejavnost na irskem ozemlju, in Health Service Executive (uprava za zdravstvene storitve, v nadaljevanju: HSE), javni organ, ki zastopa zdravstvene organe, 22. januarja 2010 podpisala sporazum o poravnavi, ki sta mu priloženi kolektivna pogodba, ki sta jo sklenili isti stranki, (v nadaljevanju: kolektivna pogodba) in tipska pogodba o zaposlitvi za NHCD (v nadaljevanju: tipska pogodba o zaposlitvi).

15

Po mnenju Komisije sta klavzula 3(a) in (b) kolektivne pogodbe in nekatere določbe klavzule 5 tipske pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z določbami Direktive 2003/88. Nekatera poročila v zvezi z izvajanjem te direktive in izjava IMO naj bi potrjevali obstoj neizpolnitve obveznosti, ki v praksi izvira iz te direktive.

16

Komisija s prvim očitkom trdi, da se s klavzulo 3(a) kolektivne pogodbe, na podlagi katere se nekaterih ur usposabljanja NCHD ne sme šteti za „delovni čas“, krši Direktiva 2003/88. Po mnenju te institucije je treba zadevne dejavnosti usposabljanja, ker se zahtevajo v programu usposabljanja in potekajo na kraju, določenem v tem programu, za namene te direktive šteti za „delovni čas“.

17

Irska opozarja, prvič, da zadevne ure usposabljanja pomenijo „zaščiteni“ čas usposabljanja, v katerem NCHD niso na voljo za opravljanje njihove poklicne dejavnosti. Drugič, ta država članica meni, da je odnos med NHCD in njihovo izobraževalno ustanovo drugačen od njihovega odnosa z njihovim delodajalcem. Zahteve po usposabljanju NHCD naj ne bi spadale v okvir njihove zaposlitve. Delodajalec naj ne bi usmerjal poteka tega usposabljanja, določal dejavnosti, ki jih morajo NHCD opraviti v okviru usposabljanja, ugotavljal njihov napredek pri usposabljanju in določal kraja usposabljanja.

18

V zvezi s tem ni sporno, da na podlagi klavzule 3(a) kolektivne pogodbe ne štejejo za delovni čas ure usposabljanja, navedene v točki 1 Priloge 1 h kolektivni pogodbi, ki določa:

„Določiti je mogoče tri kategorije ur usposabljanja:

19

Na obravnavi je bilo predstavljeno, da se trajanje teh ur usposabljanja giba med 2 urama 30 minut in 17 ur na mesec glede na fazo usposabljanja, v kateri je NCHD, in glede na zadevne dejavnosti. Komisija je v repliki natančneje navedla, da je treba ure usposabljanja, navedene v Prilogi 1, točka 1(A) in (B), h kolektivni pogodbi (v nadaljevanju: ure usposabljanja A in B), razen kategorije ur, opisane v navedeni točki 1(C), šteti za „delovni čas“ v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2003/88.

20

V skladu z ustaljeno sodno prakso je, prvič, opredelitev „delovnega časa“ v smislu Direktive 2003/88 kot obdobje prisotnosti delavca odvisna od obveznosti tega delavca, da je na voljo delodajalcu (sodba Dellas in drugi, C‑14/04, EU:C:2005:728, točka 58, in sklep Grigore, C‑258/10, EU:C:2011:122, točka 53).

21

Odločilni dejavnik je to, da je delavec zavezan biti fizično prisoten na kraju, ki ga določi delodajalec, in da mu mora biti tam na voljo, da bi lahko takoj opravil ustrezne naloge, če bi bilo to potrebno (sodba Dellas in drugi, C‑14/04, EU:C:2005:728, točka 48, ter sklepa Vorel, C‑437/05, EU:C:2007:23, točka 28, in Grigore, C‑258/10, EU:C:2011:122, točka 53).

22

Drugič, Komisija mora v postopku zaradi neizpolnitve obveznosti dokazati obstoj zatrjevane neizpolnitve obveznosti in Sodišču predložiti potrebne dokaze, da lahko to preveri, ali gre za neizpolnitev obveznosti, pri čemer se Komisija ne more opreti na nikakršno domnevo (glej zlasti sodbo Komisija/Poljska, C‑356/13, EU:C:2014:2386, točka 104 in navedena sodna praksa).

23

Poleg tega, zlasti glede očitka v zvezi z izvajanjem nacionalne ureditve, so za dokazovanje neizpolnitve obveznosti države potrebni posebni dokazi v primerjavi z dokazi, ki se običajno upoštevajo pri tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti, ki zadeva zgolj vsebino nacionalne določbe, in da je v teh okoliščinah neizpolnitev mogoče dokazati le z dovolj podrobnim dokazovanjem, podprtim z dokumenti, prakso, ki se očita upravi in/ali nacionalnim sodiščem in se pripisuje zadevni državi članici (glej sodbi Komisija/Belgija, C‑287/03, EU:C:2005:282, točka 28, in Komisija/Nemčija, C‑441/02, EU:C:2006:253, točka 49).

24

Najprej je treba navesti, da Komisija ne izpodbija pojasnil, ki jih je podala Irska, v skladu s katerimi zadevne ure usposabljanja pomenijo „zaščiteno“ obdobje usposabljanja, v katerem NCHD niso na voljo za zagotavljanje zdravstvene oskrbe pacientom. Nasprotno, Komisija trdi, da spadajo dejavnosti usposabljanja NCHD v okvir njihove zaposlitve, saj morajo ti navedene dejavnosti opravljati v skladu s svojo pogodbo o zaposlitvi.

25

V zvezi s tem je treba navesti, da je – kot je navedla Irska in to ni bilo prerekano – odnos med NHCD in njihovo izobraževalno ustanovo drugačen od njihovega odnosa z njihovim delodajalcem. Natančneje, Komisija na obravnavi ni mogla podpreti svoje teze, v skladu s katero je treba zadevne izobraževalne ustanove in delodajalce NCHD istovetiti z državo, ki je edini delodajalec NCHD v smislu Direktive 2003/88.

26

V teh okoliščinah zaradi dejstva, na katerega se sklicuje Komisija, da se ure usposabljanja A in B zahtevajo „s programom usposabljanja“ in potekajo na kraju, določenem „s tem programom“, ni mogoče šteti, da so NCHD zavezani biti fizično prisotni na kraju, ki ga določi delodajalec, in da mu morajo biti tam na voljo, da bi lahko takoj opravili ustrezne naloge, če bi bilo to potrebno, v smislu sodne prakse, opisane v točki 21 te sodbe.

27

Te ugotovitve tudi ni mogoče izpodbiti s sklicevanjem Komisije na klavzuli 6 in 8 tipske pogodbe o zaposlitvi.

28

Namreč, glede klavzule 6, v kateri so naštete obveznosti in naloge NCHD v okviru njihove pogodbe o zaposlitvi, Komisija ni dokazala, da imajo ti na podlagi navedene klavzule obveznost usposabljanja.

29

Glede klavzule 8 tipske pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere „mora delodajalec odvisno od primera v skladu z zahtevami zakona o zdravniški službi iz leta 2007 (Medical Practitioners Act 2007) omogočiti usposabljanje in/ali jamčiti za usposobljenost, ki se zahteva za delovno mesto NHCD“, ti pa se usposabljajo „v skladu z zahtevami [navedenega zakona]“, Komisija ni dokazala, da je pomen te klavzule drugačen od tistega, ki ga zagovarja Irska in v skladu s katerim so v navedeni klavzuli zgolj ponovljene zahteve, določene v navedenem zakonu, in v njej niso niti uvedene niti določene posebne obveznosti na področju usposabljanja.

30

Nazadnje, Komisija ni predložila nobenega dokaza v utemeljitev svoje trditve, ki jo Irska izpodbija, da NCHD tvegajo, da jih bo njihov delodajalec odpustil, če ne bodo dokončali usposabljanja v skladu z urami usposabljanja A in B.

31

Iz zgoraj navedenega sledi, da v takih okoliščinah Komisija ni dokazala, da ure usposabljanja A in B pomenijo „delovni čas“ v smislu Direktive 2003/88. Zato, glede klavzule 3(a) kolektivne pogodbe ni dokazala obstoja prakse, ki je v nasprotju s to direktivo. V teh okoliščinah je treba prvi očitek zavrniti.

32

Komisija z drugim očitkom trdi, da je klavzula 3(b) kolektivne pogodbe, v skladu s katero „[mora biti] referenčno obdobje NCHD, katerih pogodbe o zaposlitvi presegajo dvanajst mesecev, […] podaljšano s šest na dvanajst mesecev“, v nasprotju z določbami Direktive 2003/88. Priznava, da člen 19 te direktive predvideva možnost, da se na podlagi kolektivnih pogodb referenčno obdobje, uporabljeno za izračun najdaljšega tedenskega delovnega časa, podaljša na dvanajst mesecev. Vendar ta institucija opozarja, da je tako podaljšanje na podlagi navedene določbe mogoče le ob upoštevanju splošnih načel varovanja zdravja in varnosti delavcev ter iz objektivnih ali tehničnih razlogov ali razlogov, povezanih z organizacijo dela.

33

Irska v obrambo trdi, da je podaljšanje referenčnega obdobja s šest na dvanajst mesecev za NCHD, katerih pogodba o zaposlitvi presega dvanajst mesecev, v skladu s to direktivo, zlasti z njenim členom 19. Poudarja, da je v zadevni kolektivni pogodbi omenjen objektivni razlog ali razlog, povezan z organizacijo dela, ki zahteva podaljšanje referenčnega obdobja, in sicer skrb HSE, da vpiše NCHD v razpored dela dovolj fleksibilno, tako da se v celoti izpolnijo zakonske obveznosti.

34

V zvezi s tem je treba navesti, da Komisija ob tem, da priznava, da se referenčno obdobje lahko v skladu s členom 19 Direktive 2003/88 podaljša na dvanajst mesecev, le opozarja na pogoje za tako podaljšanje, ne da bi kakor koli pojasnila, v katerem delu – drugače kot trdi Irska – naj ti pogoji v obravnavanem primeru ne bi bili izpolnjeni.

35

Zato Komisija glede klavzule 3(b) kolektivne pogodbe ni dokazala obstoja prakse, ki je v nasprotju z Direktivo 2003/88. Drugi očitek je zato treba zavrniti.

36

Komisija s tretjim očitkom meni, da so nekatere določbe klavzule 5 tipske pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z Direktivo 2003/88. Tako se, prvič, sklicuje na klavzulo 5(a) te tipske pogodbe o zaposlitvi, v skladu s katero je osnovni delovni teden 39 ur, in na klavzulo 5(e) in (f) te pogodbe, ki prepoveduje, da se od NCHD zahteva, da delajo več kot 24 zaporednih ur na delovnem mestu, in določa, da delodajalec skrbi za to, da ti v več kot petini primerov niso – razen v izjemnih okoliščinah – dežurni 24 ur. Po mnenju te institucije ni nobenega elementa, ki bi kazal na to, da imajo zdravniki pravico do minimalnega dnevnega ali tedenskega počitka, določenega z Direktivo 2003/88, ali do enakovrednega nadomestnega počitka.

37

Komisija se, drugič, sklicuje na klavzulo 5(i) tipske pogodbe o zaposlitvi, v skladu s katero so NCHD lahko prisiljeni opraviti dodatne ure (dežurstva na delovnem mestu) nad njihovimi 39 delovnimi urami, da bi opravili dežurstva zunaj delovnega mesta in zunaj časovnih okvirov in/ali dodatnih ur, kot jih določi direktor kliničnih storitev/delodajalec, in delati zunaj urnikov, vpisanih v razpored dela glede na zahteve službe, čeprav mora delodajalec to možnost uporabiti izjemoma. Tako po mnenju te institucije ni izrecne omejitve skupnega trajanja delovnega tedna.

38

Komisija poudarja, da morajo države članice ob prenosu in izvajanju direktive določiti jasen pravni okvir, ki posameznikom omogoča, da prepoznajo svoje pravice. Klavzula 5 tipske pogodbe o zaposlitvi naj ne bi določala takega pravnega okvira. To ugotovitev naj bi poleg tega potrjevala klavzula 5(m) tipske pogodbe o zaposlitvi, v skladu s katero „delo zunaj okvira, določenega s pogodbo, […] ni dovoljeno, če vsota dela, povezanega s to zaposlitvijo, in delovni čas, povezan s katero koli drugo zaposlitvijo, presega najdaljši tedenski delovni čas, opredeljen v [uredbi iz leta 2004]“. Po mnenju te institucije se zdi, da ta določba a contrario določa, da se omejitve, določene z uredbo iz leta 2004, ne uporabljajo za tipsko pogodbo o zaposlitvi.

39

Irska trdi, da so zaščitni ukrepi, določeni z uredbo iz leta 2004 in Direktivo 2003/88, čeprav niso zajeti v besedilu tipske pogodbe o zaposlitvi, njen del v skladu s sporazumom o poravnavi z dne 22. januarja 2010. Ti zaščitni ukrepi naj bi bili v skladu z uredbo iz leta 2004 vsekakor zavezujoči za delodajalce NCHD.

40

Ta država članica meni, da je s tem, da se Komisija opira na posamezne določbe klavzule 5 tipske pogodbe o zaposlitvi, kršen jasen pravni okvir, del katerega je ta pogodba na splošno in posebej njene določbe. Irska glede klavzule 5(m) tipske pogodbe o zaposlitvi trdi, da ta določba določa izrecno varstvo omejitev delovnega časa, kot so določene z uredbo iz leta 2004.

41

V zvezi s tem je treba opozoriti, da morajo določbe, s katerimi se opravi prenos direktive, posameznikom omogočati, da se sklicujejo na jasen, natančen in nedvoumen pravni okvir (glej v tem smislu sodbo Komisija/Irska, C‑282/02, EU:C:2005:334, točka 80).

42

Vendar Komisija v okviru te tožbe ne izpodbija prenosa Direktive 2003/88 z uredbo iz leta 2004. S sklicevanjem zlasti na nekatere določbe klavzule 5 tipske pogodbe o zaposlitvi le trdi, da se ta uredba v praksi ne uporablja.

43

Poleg tega stranki ne izpodbijata tega, da je pravni okvir, kot izhaja iz zakonodaje, s katero je prenesena Direktiva 2003/88, to je uredba iz leta 2004, jasen in ga je vsekakor mogoče uporabiti.

44

V teh okoliščinah Komisija s tem, da se sklicuje na posamezne določbe klavzule 5 tipske pogodbe o zaposlitvi, katere natančen domet je poleg tega predmet razprave med strankama, ni uspela dokazati obstoja prakse, ki je v nasprotju z Direktivo 2003/88. Zato je treba tretji očitek zavrniti.

45

Komisija se sklicuje tudi na različna poročila o spremljanju izvajanja Direktive 2003/88, ki so jih irski organi sestavili v letih 2013 in 2014 ter jih sporočili Komisiji, ter na izjavo IMO, iz katere je po njenem mnenju razvidno, da Irska kljub temu, da je dosegla napredek pri uporabi Direktive 2003/88, še vedno ni v celoti izpolnila obveznosti iz te direktive.

46

Irska priznava, da v praksi ni bilo mogoče doseči popolnega položaja, ki bi bil v vseh primerih v skladu z Direktivo 2003/88, vendar prereka, da je to posledica njene neizpolnitve obveznosti sprejetja ukrepov, potrebnih za dosego takega položaja. Poudarja, da si je stalno in usklajeno prizadevala za dosego popolne usklajenosti v praksi in da se še vedno spopada z vsemi primeri nespoštovanja, vključno z uporabo finančnih sankcij.

47

Po mnenju te države članice Komisija s svojim argumentom v bistvu trdi, da le to, da ureditev, v katero je opravljen prenos Direktive 2003/88, ni spoštovana na vseh ravneh, ne zadošča za to, da se utemelji ugotovitev, da zadevna država članica ni izpolnila obveznosti na podlagi prava Unije.

48

V zvezi s tem je treba navesti, da Komisija v tožbi ni natančno navedla, ali se sklicuje na zadevna poročila o spremljanju in na zadevno izjavo le kot na ponazoritev težav, do katerih naj bi pripeljala domnevna kršitev Direktive 2003/88, ki izhaja iz klavzule 3(a) in (b) kolektivne pogodbe ter nekaterih določb klavzule 5 tipske pogodbe o zaposlitvi, ali kot na samostojno navedbo neuporabe te direktive v praksi.

49

Vsekakor ne zadošča, da se Komisija sklicuje na zadevna poročila o spremljanju in na izjavo IMO, da bi dokazala, da Irska ni uporabila Direktive 2003/88. Kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točkah 22 in 23 te sodbe, mora namreč tudi dokazati – ne da bi imela možnost opreti se na kakršno koli domnevo – da je prakso, ki je domnevno v nasprotju s to direktivo, mogoče kakor koli pripisati Irski.

50

Komisija v obravnavanem primeru v zvezi s tem le navaja, da je HSE odraz države. Ne pojasni pa vloge te uprave, razen tiste, da je podpisala sporazum o poravnavi, naveden v točki 14 te sodbe, h kateremu sta priloženi kolektivna pogodba in tipska pogodba o zaposlitvi. Kot je razvidno iz točk od 16 do 44 te sodbe, ta institucija ni dokazala, da zadnjenavedena dokumenta pomenita prakso, ki je v nasprotju z Direktivo 2003/88.

51

Iz vsega zgoraj navedenega sledi, da Komisija v zvezi z Irsko ni dokazala obstoja prakse, ki je v nasprotju s členi 3, 5, 6 ter 17(2) in (5) Direktive 2003/88 glede organizacije delovnega časa NCHD.

52

Zato je treba tožbo zavrniti.

53

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je Irska predlagala, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi tožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: