EUR-Lex Access to European Union law
This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 62005CC0328
Opinion of Mr Advocate General Mazák delivered on 18 January 2007. # SGL Carbon AG v Commission of the European Communities. # Appeals - Competition - Agreements, decisions and concerted practices - Guidelines on the method of setting fines - Leniency Notice - Principle non bis in idem. # Case C-328/05 P.
Sklepni predlogi generalnega pravobranilca - Mazák - 18. januarja 2007.
SGL Carbon AG proti Komisiji Evropskih skupnosti.
Pritožba - Konkurenca - Omejevalni sporazum - Smernice o načinu določanja glob - Obvestilo o ugodni obravnavi - Načelo ne bis in idem.
Zadeva C-328/05 P.
Sklepni predlogi generalnega pravobranilca - Mazák - 18. januarja 2007.
SGL Carbon AG proti Komisiji Evropskih skupnosti.
Pritožba - Konkurenca - Omejevalni sporazum - Smernice o načinu določanja glob - Obvestilo o ugodni obravnavi - Načelo ne bis in idem.
Zadeva C-328/05 P.
ECLI identifier: ECLI:EU:C:2007:34
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
J. MAZÁKA,
predstavljeni 18. januarja 2007(1)
Zadeva C-328/05 P
SGL Carbon AG
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
(Pritožba – Konkurenca – Posebni grafiti – Ne bis in idem)
I – Uvod
1. S to pritožbo nemška družba SGL Carbon AG (v nadaljevanju: SGL) Sodišču predlaga, naj razveljavi sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 15. junija 2005 v združenih zadevah T-71/03, T-74/03, T-87/03 in T-91/03 Tokai in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti(2) (v nadaljevanju: izpodbijana sodba), ker je Sodišče zavrnilo njeno tožbo v zadevi T-91/03 zaradi razglasitve ničnosti Odločbe Komisije C(2002)5083 konč. z dne 17. decembra 2002 (v nadaljevanju: sporna odločba), ki se je nanašala na postopek na podlagi člena 81 ES.
2. Z izpodbijano sodbo je Sodišče prve stopnje med drugim zmanjšalo globo, ki je bila družbi SGL naložena zaradi kršitve, storjene v sektorju izostatičnega grafita, v preostalem delu pa tožbo zavrnilo.
3. Ta pritožba je glede na dejansko stanje in navedene pritožbene razloge tesno povezana s pritožbo, vloženo v zadevi C-308/04 P v zvezi z globami, ki jih je Komisija naložila zaradi sodelovanja pri skupku sporazumov in usklajenih ravnanj v sektorju izostatičnega grafita. Ta zadeva je bila rešena s sodbo Sodišča z dne 29. junija 2006.(3)
II – Pravni okvir
A – Uredba št. 17
4. Člen 15 Uredbe Sveta št. 17 z dne 16. februarja 1962: Prva uredba o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe(4) (v nadaljevanju: Uredba št. 17) določa:
„1. Komisija lahko podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži globo od 100 do 5000 obračunskih enot, kadar namerno ali iz malomarnosti:
[...]
(b) v odgovoru na zahtevo po členu 11(3) ali (5) navedejo netočne podatke
[...]
2. Komisija lahko podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži globo od 1.000 do 1.000.000 obračunskih enot ali višjo vsoto, ki pa ne presega 10 % prometa v predhodnem poslovnem letu vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi, kadar namerno ali iz malomarnosti:
(a) kršijo člen [81](1) ali člen [82] Pogodbe;
[...]
Pri določanju višine globe se upoštevata teža in trajanje kršitve.
[...]“
B – Smernice
5. Obvestilo Komisije, z naslovom „Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe o ESPJ” (5) (v nadaljevanju: Smernice), v uvodu navaja:
„Načela, opisana [...], bi morala zagotavljati preglednost in nepristranskost odločb Komisije v očeh podjetij in prav tako Sodišča Evropskih skupnosti, kadar potrjuje pooblastila, ki so Komisiji podeljena v okviru ustrezne zakonodaje za določanje glob v mejah 10 % celotnega prometa. To pooblastilo mora upoštevati skladno in nediskriminatorno politiko, ki je v skladu z zastavljenimi cilji za kaznovanje kršitev pravil konkurence.
Nova metoda določanja zneska globe bo upoštevala naslednja pravila, ki se začnejo z osnovnim zneskom, ki se bo povečal, da bo upošteval oteževalne okoliščine, ali zmanjšal, da bo upošteval olajševalne okoliščine.“
C – Obvestilo o ugodni obravnavi
6. Komisija je v Obvestilu o nenalaganju ali zmanjševanju glob pri kartelih(6) (v nadaljevanju: Obvestilo o ugodni obravnavi) opredelila pogoje, pod katerimi se podjetja, ki s Komisijo sodelujejo pri preiskavi o omejevalnem sporazumu, lahko oprostijo plačila globe ali se jim prizna zmanjšanje globe, ki bi jim jo bilo treba drugače naložiti.
7. Oddelek A, točka 5, Obvestila o ugodni obravnavi določa:
„Sodelovanje podjetja s Komisijo je le eden izmed dejavnikov, ki jih ta upošteva pri določitvi globe [...]“
8. Oddelek C Obvestila o ugodni obravnavi, z naslovom „Znatno zmanjšanje globe“, določa:
„Podjetju, ki Komisiji razkrije tajni omejevalni sporazum, potem ko je ta z odločbo uvedla preiskavo proti podjetjem, udeležencem omejevalnega sporazuma, pri čemer ta preiskava ni mogla dati zadostne podlage za utemeljitev začetka postopka za sprejetje odločbe, se ob tem, da izpolnjuje pogoje, navedene v [oddelku] B, od b) do e), odobri od 50 % do 75 % zmanjšanje globe“.
9. Pogoji iz oddelka B, na katerega napotuje oddelek C, se nanašajo na podjetje, ki:
„(a) obvesti Komisijo o tajnem omejevalnem sporazumu, preden je Komisija z odločbo uvedla preiskavo proti vpletenim podjetjem in če še nima zadostnih podatkov, s katerimi bi dokazala obstoj omejevalnega sporazuma, o katerem je bila obveščena;
je prvo posredovalo odločilne dokaze o obstoju omejevalnega sporazuma;
(c) je najpozneje ob razkritju omejevalnega sporazuma prenehalo sodelovati pri nezakoniti dejavnosti;
(d) Komisiji posreduje vse upoštevne informacije ter vse dokumente in dokaze, ki jih ima na voljo v zvezi z omejevalnim sporazumom, in še naprej nepretrgano in v celoti sodeluje ves čas preiskave;
(e) ni prisililo drugega podjetja, da sodeluje pri omejevalnemu sporazumu, in ni bilo pobudnik ali ni imelo odločilne vloge pri nezakoniti dejavnosti“.
10. Odstavek 1 oddelka D določa: „Kadar podjetje sodeluje, vendar pri tem ne izpolnjuje vseh pogojev, navedenih v oddelkih B ali C, se mu znesek globe, ki bi mu bila izrečena, če ne bi sodelovalo, zmanjša za od 10 % do 50 %.“; odstavek 2 tega oddelka pa določa: „To lahko velja še zlasti v primeru, če:
– podjetje pred pošiljanjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah posreduje Komisiji podatke, dokumente ali druge dokaze, ki bistveno pripomorejo k ugotovitvi obstoja storjene kršitve;
– podjetje po prejemu obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah obvesti Komisijo, da ne izpodbija dejanskega stanja, na katerega Komisija opira svoje obtožbe“.
D – Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin
11. Člen 4 Protokola št. 7 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin („EKČP“), podpisane v Rimu, 4. novembra 1950, določa:
“Pravica, da nisi dvakrat sojen ali kaznovan za isto kaznivo dejanje
Pravosodni organi iste države ne smejo nikogar ne kazensko preganjati ne kaznovati za kaznivo dejanje, za katero je bil na podlagi zakona in v skladu s kazenskim postopkom te države s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen.
Določbe prejšnjega odstavka ne preprečujejo obnove kazenskega postopka na podlagi zakona in skladno s kazenskim postopkom zadevne države, če obstajajo dokazi o novih ali na novo odkritih dejstvih ali pa če je v prejšnjih postopkih prišlo do bistvene napake, ki bi lahko vplivala na izid sojenja.
Od določil tega člena ni mogoče odstopiti s sklicevanjem na 15. člen Konvencije“.
III – Dejstva in dejansko stanje v zvezi s sprejetjem izpodbijane odločbe
12. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi dejansko stanje, v zvezi s katerim je bila vložena tožba, povzelo takole:
“1 Komisija je v odločbi ugotovila, da so bila različna podjetja udeležena pri skupku sporazumov in usklajenih ravnanj v smislu člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljevanju: Sporazum EGP), v sektorju posebnih grafitov, v obdobju od julija 1993 do 1998.
2 Izraz „posebni grafiti“ v smislu odločbe opisuje skupino grafitov, ki niso grafitne elektrode za jeklarstvo in so namenjeni za različne uporabe, in sicer izostatični grafit, ekstrudirani in uliti grafit.
3 Mehanske lastnosti izostatičnega grafita so boljše od lastnosti ekstrudiranega in ulitega grafita, pri čemer se cena posamezne skupine grafitov spreminja glede na njihove mehanske lastnosti. Izostatični grafit se zlasti v obliki elektrod nahaja v napravah za elektroerozijsko obdelavo, ki se uporabljajo za izdelavo kovinskih kalupov za avtomobilsko in elektronsko industrijo. Uporablja se tudi za izdelavo kalupov za kontinuirano litje neželeznih kovin, kot so baker in bakrene zlitine.
4 Stroški za izdelavo izostatičnega grafita se razlikujejo od stroškov za izdelavo ekstrudiranega ali ulitega grafita za najmanj 20 %. Na splošno je ekstrudirani grafit najcenejši in zato se po njem posega, če izpolnjuje uporabnikove zahteve. Ekstrudirani proizvodi se uporabljajo za različne vrste industrijske uporabe, v glavnem v proizvodnji železa in jekla, aluminija ter v kemični industriji in metalurgiji.
5 Uliti grafit je navadno namenjen za večje aplikacije, ker je običajno slabše kakovosti od ekstrudiranega grafita
[...]
7 Odločba zadeva ločena omejevalna sporazuma, od katerih se eden nanaša na trg izostatičnega posebnega grafita, drugi pa na trg ekstrudiranega posebnega grafita, pri čemer pa v zvezi z ulitim grafitom ni bilo nobenih dokazov o kršitvi. Ti omejevalni sporazumi so zadevali zelo specifične proizvode, in sicer grafit v obliki standardnih in razrezanih blokov, ne pa obdelanih proizvodov, to pomeni, izdelanih po naročilu kupca.
8 Večji proizvajalci posebnih grafitov v zahodnem svetu so multinacionalne korporacije [...]
9 Ko je bila Odločba sprejeta, sta bili največji proizvajalki izostatičnega posebnega grafita v Skupnosti/EGP nemška družba SGL Carbon AG (v nadaljevanju: SGL) in francoska družba Le Carbone-Lorraine SA (v nadaljevanju: LCL). Japonska družba Toyo Tanso Co. Ltd (v nadaljevanju: TT) se je uvrstila kot tretja, tej pa so sledile druge japonske družbe, in sicer Tokai Carbon Co. Ltd (v nadaljevanju: Tokai), Ibiden Co. Ltd (v nadaljevanju: Ibiden), Nippon Steel Chemical Co. Ltd (v nadaljevanju: NSC) in NSCC Techno Carbon Co. Ltd (v nadaljevanju: NSCC) ter ameriška družba UCAR International Inc. (v nadaljevanju: UCAR), sedaj GrafTech International Ltd.
[...]
11 Glavni udeleženki na svetovnem trgu ekstrudiranega grafita sta bili družbi UCAR (40 %) in SGL (30 %). Na evropskem trgu sta predstavljali dve tretjini prodaje. Japonski proizvajalci so skupaj imeli okoli 10 % svetovnega trga in 5 % trga Skupnosti. Ekstrudirani proizvodi, v obliki blokov ali razrezanih blokov (strojno neobdelani proizvodi), so predstavljali od 20 % do 30 % prodaje za UCAR in 40 % do 50 % prodaje za SGL.
12 Junija 1997 je Evropska Komisija uvedla preiskavo v zvezi s trgom grafitnih elektrod, ki je privedla do sprejetja odločbe z dne 18. julija 2001 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP– zadeva COMP/E-1/36.490 – Grafitne elektrode (UL 2002, L 100, str. 1). Med to preiskavo je družba UCAR leta 1999 stopila v stik s Komisijo, da bi predložila zahtevo na podlagi [Obvestila o ugodni obravnavi]. Zahteva se je nanašala na domnevno protikonkurenčno ravnanje na trgih izostatičnega in ekstrudiranega grafita.
13 Na podlagi dokumentov, ki jih je predložila družba UCAR, je Komisija v skladu s členom 11 Uredbe št. 17 poslala zahteve po informacijah družbam SGL, Intech, Ibiden, Tokai in TT, pri čemer je zahtevala podrobna pojasnila glede stikov s konkurenti. Te družbe so stopile v stik s Komisijo in izrazile pripravljenost za sodelovanje v preiskavah Komisije.
14 V Združenih državah Amerike je bil marca 2000 in februarja 2001 zaradi sodelovanja pri nezakonitem omejevalnem sporazumu na trgu posebnih grafitov uveden kazenski pregon zoper hčerinski družbi LCL in TT. Družbi sta priznali krivdo in pristali na plačilo globe. Oktobra 2001 je tudi družba Ibiden priznala krivdo in plačala globo.
15 Komisija je 17. maja 2002 naslovnikom Odločbe poslala obvestilo o ugotovitvah o mogočih kršitvah. V odgovorih so vse družbe, razen Intech EDM BV in Intech EDM AG, priznale kršitev. Nobena od njih ni prerekala dejanskega stanja.
16 Glede na podobnost metod, ki so jih članice omejevalnega sporazuma uporabljale, in glede na dejstvo, da sta se obe kršitvi nanašali na sorodne proizvode, ter glede na okoliščino, da sta bili družbi SGL in UCAR vpleteni v oba primera, je Komisija menila, da je prav, da se kršitvi na obeh trgih proizvodov obravnavata samo v enem postopku.
17 Upravni postopek se je končal 17. decembra 2002 s sprejetjem Odločbe, v kateri je bilo ugotovljeno, prvič, da so tožeče stranke TT, UCAR, LCL, Ibiden, NSC in NSCC določale priporočene svetovne cene (ciljne cene) na trgu neobdelanega izostatičnega grafita, in drugič, da sta SGL in UCAR storili podobno kršitev, tudi v svetovnem merilu, na trgu neobdelanega ekstrudiranega grafita.
18 V zvezi s kršitvijo na trgu izostatičnega grafita je v Odločbi ugotovljeno, da so se cene določale in razdelale glede na uporabo, geografsko področje (Evropa ali Združene države) in raven v distribucijski verigi (distributerji/strojne delavnice in veliki končni odjemalci z obdelovalnimi zmogljivostmi). Cilj omejevalnega sporazuma je bil usklajevati tržne pogoje in izmenjevati spremno dokumentacijo za zagotovitev podrobnega nadzora nad prodajo in odkrivanje neupoštevanja navodil kartela. Nekajkrat je prišlo do izmenjave informacij o porazdelitvi večjih odjemalcev.
19 V odločbi je navedeno, da so se tajni sporazumi na trgu izostatičnega grafita izvajali z rednimi večstranskimi sestanki na štirih ravneh:
– „sestanki na najvišji ravni“, ki so se jih udeleževali člani najvišjih poslovodnih organov družb in na katerih so oblikovali glavna načela sodelovanja;
– „mednarodni delovni sestanki“, ki so se nanašala na klasifikacijo grafitnih blokov v različne kategorije in na določanje minimalnih cen za posamezno kategorijo;
– „regionalni“ sestanki (za Evropo);
– „lokalni“ (nacionalni) sestanki, ki so se nanašali na italijanski, nemški, francoski, britanski in španski trg.
[...]
21 Glede trga ekstrudiranega grafita iz Odločbe jasno izhaja, da sta dva glavna akterja na evropskem trgu takšnih proizvodov, namreč družbi SGL in UCAR, priznala udeležbo na številnih dvostranskih sestankih, povezanih s tem trgom, v obdobju od leta 1993 do konca leta 1996. Družbi UCAR in SGL sta se dogovorili o povečanju cen ekstrudiranega grafita na trgu Skupnosti/EGP. Redno sta razpravljali o cenah in o klasifikaciji proizvodov, da bi se izognili konkuriranju pri cenah. Nove cene sta dejansko odjemalcem sporočali izmenično, ena ali druga.
22 Komisija je zadevnim družbam na podlagi ugotovljenih dejstev in pravne presoje v odločbi izrekla globe, izračunane na način, določen v Smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe o ESPJ [...] ter Obvestilom o ugodni obravnavi.
23 V skladu s prvim odstavkom člena 1 izreka [sporne] odločbe so naslednja podjetja kršila člen 81(1) ES in člen 53(1) Sporazuma EGP, ker so v navedenih obdobjih sodelovala pri skupku sporazumov in usklajenih ravnanj, ki so vplivali na trge izostatičnih posebnih grafitov v Skupnosti in EGP:
[…]
b) SGL [Carbon], od julija 1993 do februarja 1998;
[…]
24 V skladu z drugim odstavkom iste določbe so naslednja podjetja kršila člen 81(1) ES in člen 53(1) Sporazuma o EGP, ker so v navedenih obdobjih sodelovala pri skupku sporazumov in usklajenih ravnanj, ki so vplivali na trge ekstrudiranih posebnih grafitov v Skupnosti in EGP:
– SGL [Carbon], od februarja 1993 do novembra 1996
[…]
25 V skladu členom 3 izreka [sporne odločbe] se naložijo naslednje globe:
[…]
b) SGL [Carbon]:
– izostatični grafit: 18.940.000 EUR,
– ekstrudirani grafit: 8.810.000 EUR;
[…]
26 Člen 3 dalje določa, da je treba globe plačati v treh mesecih od datuma vročitve odločbe, sicer začnejo teči zamudne obresti, v višini 6,75 %.
27 Odločba je bila z dopisom z dne 20. decembra 2002 poslana vsaki od tožečih strank. V njem je bilo navedeno, da bo Komisija po izteku roka za plačilo, ki je določen v odločbi, storila vse potrebno za izterjavo zadevnih zneskov; če pa bi se začel postopek pred Sodiščem prve stopnje, Komisija ne bo začela z izvršbo, če bodo plačane obresti, v višini 4,75 %, in predložena bančna garancija.“
IV – Postopek pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba
13. Z ločenimi vlogami so družba SGL Carbon in druga podjetja, ki jim je bila vročena sporna odločba pri Sodišču prve stopnje, vložili tožbe za razglasitev ničnosti te odločbe.
14. V izpodbijani sodbi je Sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo in odločilo:
,,V sodbi T-91/03, SGL v zadevi Carbon proti Komisiji,
– se globa, ki je tožeči stranki naložena na podlagi člena 3 odločbe, določi v višini 9.641.970 EUR za kršitev, storjeno v sektorju izostatičnega grafita;
– v preostalem se tožba zavrne;
– tožeča stranka nosi dve tretjini svojih stroškov in dve tretjini stroškov, ki jih je priglasila Komisija, Komisija pa nosi eno tretjino svojih stroškov in eno tretjino stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka.“
V – Predlogi strank v pritožbenem postopku
15. SGL trdi, da bi moralo Sodišče:
– delno razveljaviti sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 15. junija 2005 v združenih zadevah T-71/03, T-74/03, T-87/03 in T-91/03, kolikor je bila z njo zavrnjena tožba v zadevi T-91/03 zoper odločbo Komisije C(2002)5083 konč. z dne 17. decembra 2002, v postopku na podlagi člena 81 Pogodbe ES;
– podredno zmanjšati globo, ki je bila tožeči stranki naložena v členu 3 Odločbe z dne 17. decembra 2002 in poleg tega ustrezno zmanjšati znesek procesnih in zamudnih obresti, določenih v izreku izpodbijane sodbe;
– naložiti toženi stranki plačilo vseh stroškov postopka.
16. Komisija trdi, da bi Sodišče moralo:
– pritožbo zavrniti,
– pritožniku naložiti plačilo stroškov.
VI – Pritožba
17. SGL v utemeljitev svoje pritožbe uveljavlja šest razlogov, v katerih navaja napačno uporabo določb postopka in kršitev prava Skupnosti.
18. V okviru prvega pritožbenega razloga SGL trdi, da je Sodišče prve stopnje kršilo načelo ne bis in idem, s tem ko ni upoštevalo glob, ki so bile tej družbi naložene v Združenih državah. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na nasprotovanje povečanju zneska globe, izrečene družbi SGL Carbon, za 35 %, in sicer zaradi vloge izključnega vodje. V okviru tretjega pritožbenega razloga pritožnik zatrjuje, da Sodišče prve stopnje ni obravnavalo tožbenega razloga nepopravljive kršitve pravic obrambe zaradi neustreznega jezikovnega znanja članov skupine Komisije, ki je obravnavala primer. V okviru četrtega pritožbenega razloga družba SGL trdi, da je bilo njeno sodelovanje podcenjeno. V okviru petega pritožbenega razloga SGL zatrjuje, da Sodišče prve stopnje pri presoji finančne zmožnosti plačila globe ni upoštevalo njenega ekonomskega položaja in da znesek globe ni sorazmeren. V okviru šestega pritožbenega razloga zatrjuje, da Sodišče prve stopnje ni pravilno določilo obrestne mere.
A – Prvi pritožbeni razlog: kršitev načela ne bis in idem
Bistvene trditve
19. Z utemeljitvami, navedenimi v prvem pritožbenem razlogu, družba SGL v bistvu trdi, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ker v točkah od 112 do 116 izpodbijane sodbe ni upoštevalo prejšnjih glob, naloženih SGL v Združenih državah v letu 1999. Te kazni bi morale že zaradi naravne pravičnosti privesti do zmanjšanja naložene globe. To izhaja iz pravilnega razumevanja temeljnega načela ne bis in idem, ki se, v nasprotju z ugotovitvami Sodišča prve stopnje, uporablja tudi v zvezi s sankcijami, ki se izrečejo v tretjih državah.
20. Glede vsebine in obsega uporabe tega načela se družba SGL sklicuje zlasti na člen 50 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, člen 4 Protokola št. 7 EKČP, na nacionalni pravni red držav članic ter na številne sodbe Sodišča in Sodišča prve stopnje. Na podlagi sodbe Boehringer(7) ni mogoče sklepati, kakor je Sodišče prve stopnje napačno trdilo v točki 112 izpodbijane sodbe, da pravilo proti kumulaciji sankcij ne velja za primer, kakršen je obravnavani primer, pri katerem so dejstva, na katerih temeljita obe kršitvi, enaka. Načelo teritorialnosti, na katero se Sodišče prve stopnje sklicuje v točki 113 izpodbijane sodbe, ni v nasprotju s tem stališčem. Poleg tega ta ugotovitev, kolikor je Sodišče prve stopnje v točki 116 izpodbijane sodbe zavzelo stališče, da interesi, ki jih ščitijo pristojni organi Skupnosti in pristojni organi Združenih držav niso enaki, ni pravilna.
21. Poleg tega družba SGL še zlasti trdi, da Sodišče prve stopnje ni imelo prav, ko je v točki 114 izpodbijane sodbe odločilo, da ni treba upoštevati trditve SGL, da so se kazni, ki so ji jih naložile Združene države zaradi njenega sodelovanja v omejevalnem sporazumu za grafitne elektrode, nanašale tudi na posebne grafite ali da bi s tem v zvezi zaslišalo pričo, ki jo je predlagala družba SGL. V vsakem primeru je SGL dokazala obstoj „idem“.
22. Na obravnavi je družba SGL v zvezi s sodbo Sodišča v zadevi SGL Carbon(8) dodala, da čeprav je Sodišče zavrnilo stališče, da je treba v vsakem primeru upoštevati predhodno kazen, naloženo podjetju v tretji državi, to še ne pomeni, da Komisija nima pooblastila, da po svoji presoji takšno okoliščino upošteva. Lahko se namreč zgodi, da bo Komisija, prav z vidika potrebe po zagotovitvi sorazmernosti kazni, morala uporabiti pooblastila za odločanje po prostem preudarku v tej zadevi na način, da bo upoštevala predhodne kazni, kakršne so kazni, navedene v obravnavanem primeru.
23. Komisija predloži podrobne argumente, s katerimi zavrača argumente, ki jih je predložila družba SGL, in trdi, da je Sodišče prve stopnje imelo prav, ko je odločilo, da se načelo ne bis in idem v tej zadevi ne uporablja.
Presoja
24. Najprej je treba opozoriti, da načelo ne bis in idem prepoveduje, da bi bila ista oseba več kot enkrat kaznovana za isto nezakonito ravnanje za zaščito istega pravnega interesa. V skladu z ustaljeno sodno praksa je to načelo, ki je vključeno tudi v člen 4 Protokola št. 7 EKČP, temeljno načelo prava Skupnosti, katerega spoštovanje zagotavlja sodišče Skupnosti.(9) Nazadnje se je treba spomniti na to, da morajo biti za uporabo tega načela izpolnjeni trije kumulativni pogoji, in sicer identično dejansko stanje, identičnost kršitelja in identičnost pravnega interesa. Po tem načelu torej ista oseba ne more biti več kot enkrat kaznovana za eno nezakonito ravnanje za zaščito istega predmeta pravnega varstva.(10)
25. Dalje, glede prav posebej obravnavanega pritožbenega razloga je treba ugotoviti, da je Sodišče že odločilo v sodbah SGL Carbon(11) in Showa Denko(12), ter je enako stališče zavzelo tudi v sodbi Archer Daniels(13), da Komisija ni dolžna upoštevati postopkov, ki so se vodili zoper podjetje, in kazni za kršitev konkurenčnih pravil, ki so bile izrečene podjetju v tretjih državah.
26. V zvezi s tem je Sodišče v sodbi SGL Carbon zavrnilo podobne zahteve, ki so se opirale na v bistvu enake utemeljitve, kot jih je družba SGL predložila v tej zadevi.
27. Glede področja uporabe načela ne bis in idem v primerih, v katerih so pristojni organi tretje države ravnali v skladu s pooblastili za izrekanje kazni na področju prava varstva konkurence, veljavnem na območju te države, je Sodišče v obrazložitvi najprej poudarilo mednarodni kontekst takega omejevalnega sporazuma, ki ga zlasti označuje posredovanje pravnih redov tretjih držav na njihovih ozemljih, in ugotovilo, da izvajanje pooblastil pristojnih organov tretjih držav, odgovornih za varstvo svobodne konkurence v njihovi teritorialni pristojnosti, izpolnjuje zahteve, lastne tem državam.(14)
28. Poleg tega je Sodišče navedlo, da elementi, ki so temelj pravnih sistemov drugih držav na področju konkurence, ne vključujejo le posebnih namenov in ciljev, temveč imajo za posledico tudi sprejetje posebnih materialnopravnih predpisov in številne različne pravne posledice na področju upravnega, kazenskega ali civilnega prava, kadar organi navedenih držav ugotovijo obstoj kršitev veljavnih pravil o konkurenci.
29. Sodišče je jasno razlikovalo takšen položaj – ki ga zaznamujejo različne teritorialne pristojnosti in veliko pravnih redov, ki zasledujejo svoje namene in cilje – od položaja, v katerem se za podjetje uporabi izključno pravni red Skupnosti in pravni red ene ali več držav članic v zvezi s konkurenco, torej, da je omejevalni sporazum omejen izključno na teritorialno območje uporabe pravnega reda Evropske skupnosti.(15)
30. Poudarilo je poseben značaj pravnega interesa, varovanega na ravni Skupnosti, zaradi katerega se lahko presoje Komisije v okviru pooblastil, ki jih ima na voljo, precej razlikujejo od presoj, ki jih izvedejo pristojni organi tretjih držav.
31. Sodišče je zato sklenilo, zlasti ob upoštevanju razlike med pravnim interesom, varovanim s pravnimi redi Skupnosti in z interesom, varovanim v tretjih državah, zlasti v Združenih državah, da je Sodišče prve stopnje popolnoma upravičeno presodilo, da se načelo ne bis in idem ne uporablja.
32. Ustrezno trditev družbe SGL v tej zadevi, ki zatrjuje kršitev načela ne bis in idem, je zato treba iz istega razloga zavrniti.
33. Glede sklicevanja družbe SGL na druga načela, kot je načelo naravne pravičnosti, je treba dodati, da je Sodišče v zadevi SGL Carbon presodilo, da ni drugih načel, vključno z načeli mednarodnega prava, ki zavezujejo Komisijo, da upošteva postopke, ki so se zoper zadevno družbo vodili, in kazni, ki so bile izrečene v tretjih državah.(16)
34. Glede utemeljitve, ki jo je SGL podal na obravnavi, in sicer da je treba sodbo SGL Carbon razumeti tako, da daje Komisiji diskrecijo glede, ali bo upoštevala kazen, predhodno naloženo v tretji državi in da bo Komisija v končni fazi to morala storiti, je dovolj navesti, da takšen pristop pomeni poskus izkrivljanja jasne razlage Sodišča, ki je v nasprotju s to sodbo in ga zato ni mogoče sprejeti(17).
35. Iz tega sledi, da Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava niti kršilo načela ne bis in idem, ko je v točkah od 112 do 116 izpodbijane sodbe ugotovilo, da Komisiji pri naložitvi kazni družbi SGL ni bilo treba upoštevati predhodnih kazni, ki so bile tej družbi naložene v Združenih državah.
36. Poleg tega je treba, posebej glede sklicevanja Sodišča prve stopnje na zadevo Boehringer v točki 112 izpodbijane sodbe(18), poudariti, da Sodišče v tej zadevi pravzaprav ni odločalo o vprašanju, ali mora Komisija všteti kazen, ki so jo naložili organi tretje države, ker ni bilo dokazano, da je bilo dejansko stanje, ki so ga zoper tožečo stranko ugotovili Komisija in ameriški organi, zares identično.(19)
37. Kakor koli, Sodišče je v tej zadevi odločilo, da načelo ne bis in idem zahteva, da gre za identična ravnanja in da se ta ravnanja ne smejo bistveno razlikovati glede svojega cilja in geografske umeščenosti.(20)
38. Ko je Sodišče prve stopnje v točki 112 izpodbijane sodbe, kjer je izrazilo ugotovitve o tem načelu, navedlo, da „se načelo ne bis in idem ne uporablja, kadar dejansko stanje, ki predstavljajo podlago teh dveh kršitev, izhaja iz iste skupine sporazumov, ki pa se med seboj razlikujejo po cilju in geografski umestitvi“, je pravilno uporabilo to sodno prakso.
39. Nazadnje, glede domnevne napake Sodišča prve stopnje v točki 114 izpodbijane sodbe, da ni upoštevalo trditve družbe SGL, da so se kazni, ki so ji bile naložene v Združenih državah zaradi sodelovanja pri omejevalnem sporazumu za grafitne elektrode, nanašale tudi na posebne grafite in da ni v zvezi s tem zaslišalo priče, ki jo je predlagala SGL, je treba opozoriti, da je Sodišče prve stopnje, ki je, kot je navedeno zgoraj, upravičeno presodilo, da se načelo ne bis in idem ne uporabi v zvezi s kaznimi, naloženimi v tretjih državah, ker ni identičnosti varstva pravnega interesa, tudi pravilno presodilo, da ni treba nadaljevati obravnavati obstoja “idem” glede na dejstva, torej glede enakega ravnanja. Ta argument je zato treba zavrniti.
40. Na podlagi prej omenjenih preudarkov je zato treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
B – Drugi pritožbeni razlog: izpodbijanje zvišanja zneska globe za 35 % zaradi domnevno izključnega položaja vodje SGL
Bistvene trditve
41. V okviru drugega pritožbenega razloga družba SGL izpodbija ugotovitve Sodišča prve stopnje v točkah od 138 do 155 in v točkah od 316 do 331 izpodbijane sodbe, kjer je to sodišče ugotovilo, da je družba SGL dejanski vodja omejevalnega sporazuma, in presodilo, da je treba posledično zvišanje osnovnega zneska globe za SGL zmanjšati s 50 % na 35 %.
42. Ta pritožbeni razlog ima dva dela.
43. Prvič, SGL v bistvu trdi, da Sodišče prve stopnje ni podalo nobene utemeljitve za zvišanje zneska globe za 35 %, kajti nesporna dejstva in protislovne ugotovitve Sodišča ne dajejo podlage za takšno ravnanje. V zvezi s tem se družba SGL sklicuje na svoje argumente pred Sodiščem prve stopnje, kot so povzeti v točkah od 303 do 310 izpodbijane sodbe.
44. Drugič, SGL v bistvu trdi, da Sodišče prve stopnje ni pravilno domnevalo, da obvestilo o ugotovitvah o mogočih kršitvah zadošča, glede potrditve vloge izključnega vodje, za zagotovitev spoštovanja njegovih pravic obrambe. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da iz očitkov Komisije ni jasno, da ta namerava obravnavati družbo SGL kot izključnega vodjo. Zato je Sodišče prve stopnje v točki 150 izpodbijane sodbe ni pravilno ocenilo, da bi se družba SGL lahko sama ustrezno branila na podlagi informacij, vsebovanih v obvestilu o ugotovitvah o mogočih kršitvah.
45. Komisija izpodbija vsakega od argumentov, ki jih navaja SGL, in trdi, da tožbeni razlog vsaj delno ni dopusten.
Presoja
46. Glede prvega dela tožbenega razloga je treba najprej spomniti na to, da pritožba lahko temelji samo na razlogih, povezanih s kršitvijo pravnih pravil, brez kakršne koli presoje dejstev. Sodišče prve stopnje je izključno pristojno, prvič, za ugotavljanje dejstev, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin, ki so mu bile predložene, in drugič, za presojo teh dejstev. Zato Sodišče ni pristojno za ugotavljanje dejstev niti načeloma za presojo dokazov, ki jih je Sodišče prve stopnje sprejelo v podporo tem dejstvom. Če so bili namreč ti dokazi pravilno pridobljeni ter če so bila spoštovana splošna načela prava in pravila postopka, ki veljajo zanje, Sodišče prve stopnje presodi vrednost, ki jo je treba pripisati podatkom, ki so mu bili predloženi.(21)
47. Poleg tega Sodišče ne more odločati o pritožbi, če ta v resnici predstavlja le zahtevo po ponovni obravnavi zahtevka, ki je že bil predložen Sodišču prve stopnje. V skladu s členom 225 ES, členom 58(1) Statuta Sodišča in členom 112(1)(c) Poslovnika Sodišča je treba v pritožbi jasno navesti izpodbijane elemente sodbe, katere razveljavitev želi SGL doseči, in tudi pravne argumente, ki specifično utemeljujejo pritožbo. Ta zahteva ni izpolnjena v pritožbi, ki namesto da bi vključevala argumente, ki bi na specifičen način dokazali napačno uporabo prava, ki naj bi bila podana pri izpodbijani sodbi, samo ponavlja ali povzema tožbene razloge in argumente, ki so bili že prej predloženi Sodišču prve stopnje.(22)
48. V prvem delu drugega tožbenega razloga družba SGL izpodbija ugotovitve Sodišča prve stopnje v točki 316 in naslednjih izpodbijane sodbe, da je bila SGL dejanski vodja kršitve. Vendar ne predloži nobenih utemeljitev, s katerimi bi dokazala, na kakšen način Sodišče prve stopnje v tem primeru ni pravilno uporabilo prava. Utemeljitve SGL torej dejansko zadevajo tozadevne ugotovitve in oceno dejstev Sodišča prve stopnje. Poleg tega, ker se SGL sklicuje in ponavlja svoje utemeljitve, že predložene Sodišču prve stopnje, je ta del pritožbenega razloga dejansko zahteva po ponovni obravnavi zahtevka, ki je že bil predložen Sodišču prve stopnje.
49. Zato je treba ugotoviti, kot je Komisija pravilno poudarila, da je treba prvi del pritožbenega razloga v tem delu zavrniti kot nedopusten.
50. Ker pa SGL trdi, da je obrazložitev izpodbijane sodbe protislovna, je to pravno vprašanje, ki je lahko predmet sodnega nadzora v okviru pritožbe.(23)
51. Po mnenju SGL je obrazložitev Sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi protislovna v tem, da Sodišče v točki 328 in naslednjih te sodbe odloči, da ravnanje drugih članov omejevalnega sporazuma, zlasti družb LCL in Tokai, ni tako zelo drugačno od ravnanja SGL, kot trdi Komisija, vendar pa vseeno v točki 331 načelno potrdi zvišanje, ki ga samo zmanjša na 35 %.
52. Ne strinjam se, da gre za protislovje, ker Sodišče prve stopnje ni navedlo, da ni nobene razlike med težo kršitve SGL in težo kršitev Tokai in LCL, ampak je le ugotovilo, da razlika ni tako pomembna, da bi upravičila 50 % zvišanje osnovnega zneska, določenega za SGL. Posledično je Sodišče prve stopnje pri izvrševanju neomejene pristojnosti v točki 331 izpodbijane sodbe zvišanje s 50 % zmanjšalo na 35 %. Ta trditev torej ni utemeljena.
53. Prvi del drugega tožbenega razloga je zato treba zavrniti.
54. Glede drugega dela tega pritožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pravic obrambe podjetja SGL, je Sodišče prve stopnje v točki 139 izpodbijane sodbe pravilno opisalo standard za izračun glob, kot je določen v ustaljeni sodni praksi Sodišča, v skladu s katerim Komisija izpolni obveznost spoštovanja pravice podjetij do izjave, če v obvestilu o ugotovitvah o mogočih kršitvah navede glavne pravne in dejanske elemente, ki lahko privedejo do naložitve globe, kot so teža in trajanje domnevne kršitve ter okoliščina, da je bila kršitev storjena namerno ali iz malomarnosti.(24)
55. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da Komisija s tem zadevnim podjetjem priskrbi potrebne elemente, da se branijo ne le proti ugotovljeni kršitvi, ampak tudi proti dejstvu, da jim je naložena globa.(25)
56. Pravilno je presodilo, da so pravice obrambe v tem kontekstu pred Komisijo zagotovljene z možnostjo podajanja pripomb glede trajanja, teže in predvidljivosti protikonkurenčne narave kršitve, pri čemer pa Komisiji ni treba razlagati načina uporabe teh dejanskih in pravnih elementov pri določanju višine globe.(26)
57. Po mojem mnenju in glede na sodno prakso je Sodišče prve stopnje, ne da bi napačno uporabilo pravo, presodilo, da obravnavano obvestilo o ugotovitvah o mogočih kršitvah vsebuje dovolj natančne navedbe glede načina, ki ga je Komisija uporabila pri določanju globe, zlasti glede teže kršitve.
58. Kot je Sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 148 izpodbijane sodbe, čeprav takšna opredelitev v končni fazi ni bila potrjena v zvezi z družbo LCL, je bilo v obvestilu o ugotovitvah o mogočih kršitvah vsekakor navedeno, da je imela družba SGL, z družbo LCL, vlogo vodje ali pobudnika omejevalnega sporazuma. SGL se je torej zavedala, da ji Komisija namerava pripisati vlogo vodje in da bi se to lahko upoštevalo pri določanju globe.
59. Da je Komisija v končni fazi družbo SGL opredelila kot izključnega vodjo omejevalnega sporazuma, po mojem mnenju ni spremenilo položaja SGL v takšni meri, da bi bistveno poslabšalo njeno pravico do obrambe, glede na to, da je za obvestilo o ugotovitvah o mogočih kršitvah značilno, da je začasno in da lahko Komisija vanj vnese popravke pri naknadni presoji, in sicer na podlagi pripomb, ki jih predložijo stranke, kar vključuje opustitev nekaterih navedb, kot na primer navedbe, da je imela družba LCL vlogo vodje.
60. Treba je dodati, kot je poudarila Komisija, da je tako v skladu s Smernicami in prakso Komisije, da se naložena globa lahko zviša za 50 %, ne glede na to, ali se za vodjo omejevalnega sporazuma šteje samo eden udeleženec sporazuma ali več teh.
61. Poleg tega je Sodišče prve stopnje v zvezi s tem v točki 149 izpodbijane sodbe presodilo, da ni ničesar, kar bi navajalo na misel, da se je odgovornost družbe SGL kot vodje omejevalnega sporazuma dejansko povečala, ker ji je bil dodeljen del vloge skupnega vodenja, ki jo je Komisija prvotno pripisala družbi LCL. To predstavlja ugotovitev o dejstvih, ki ni predmet nadzora Sodišča, kajti družba SGL ni trdila, da bi Sodišče prve stopnje v zvezi s tem izkrivilo dokaze.(27)
62. Tudi drugi del drugega pritožbenega razloga je zato treba zavrniti.
C – Tretji pritožbeni razlog: napačna uporaba prava v zvezi s pritožbo o neustreznem jezikovnem znanju članov skupine Komisije, ki je zadevo obravnavala
Bistvene trditve
63. V okviru tretjega pritožbenega razloga se družba SGL v bistvu pritožuje, da Sodišče prve stopnje v točki 154 izpodbijane sodbe ni upoštevalo njenega ugovora, da so njene pravice obrambe nepopravljivo kršene zaradi neustreznega jezikovnega znanja članov skupine Komisije, ki zadevo obravnava, in to kljub podkrepljenim navedbam in ponudbam SGL, naj predloži dokaze.
64. Sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo, da je ta ugovor čista domneva, ki ni podprta z nobenim zanesljivim dokazom. To predstavlja napačno presojo dejstev.
65. Poleg tega je dejstvo, da zadevni uradniki niso imeli potrebnega jezikovnega znanja, prikrajšalo družbo SGL za njeno pravico do obrambe v upravnem postopku. Ker je Sodišče prve stopnje ni upoštevalo te okoliščine kot pomembne, je kršilo njene pravice obrambe.
66. Komisija meni, da so ugotovitve Sodišča prve stopnje v točkah 154 in 155 izpodbijane sodbe pravilne in da pri njih ni podana nepravilna ocena dejstev ali kršitev pravic obrambe. Ker je upravni postopek vodil generalni direktorat za konkurenco, Evropska komisija kot celota pa ga je zaključila, meni, da jezikovno znanje posameznega člana skupine za preiskavo ni odločilnega pomena.
Presoja
67. V delu, v katerem družba SGL v okviru tretjega pritožbenega razloga najprej ugovarja ugotovitvi Sodišča prve stopnje v točki 154 izpodbijane sodbe, v kateri je zavrnilo navedbo SGL, da je Komisija zaupala „nemški spis“ uradnikom, ki niso imeli zadostnega znanja nemščine, ta ugotovitev temelji na presoji dejstev in dokazov ter je v pritožbi ni mogoče izpodbijati.(28) Ker je to podano, tretji pritožbeni razlog v tem delu ni dopusten.
68. Poleg tega, glede trditve, ki je bila v zvezi s tem navedena, in sicer da je družba SGL ponudila dodatne dokaze za podkrepitev svojega zahtevka, je treba pripomniti, da je Sodišče prve stopnje tisto, ki oceni primernost takšne ponudbe glede na predmet spora in potrebo po preučitvi dodatnih dokazov.(29)
69. Kolikor SGL dalje navaja, da je Sodišče prve stopnje kršilo njene pravice obrambe, ko je obravnavalo dejstvo, da zadevni uradniki niso imeli ustreznega jezikovnega znanja (v tem primeru nemščine), je treba najprej ugotoviti, kot je navedeno zgoraj, da je Sodišče prve stopnje že zavrnilo to trditev na podlagi dejstev, tako da samo vprašanje, ali je ta okoliščina povzročila kršitev pravice družbe do izjave, dejansko ni bilo predmet obravnave pred tem sodiščem.
70. Drugič, sam bi vendarle zavzel stališče, da jezikovno znanje – ali pomanjkanje tega – posameznega člana skupine za preiskavo znotraj Komisije ne more biti per se odločilnega pomena. Komisija kot celota je odgovorna za vodenje postopkov na področju prava varstva konkurence in nosi tudi kolektivno odgovornost za končne odločbe, s katerimi se ti postopki končajo.
71. Če bi družba SGL uspela dokazati, kot je Sodišče prve stopnje pravilno poudarilo v točki 154 izpodbijane sodbe, da številke, na katere se je Komisija oprla v sporni odločbi, niso pravilne, bi odločba vsebovala vsebinsko napako in bi bila posledično v zvezi s tem razveljavljena iz teh razlogov, ne glede na to, ali je bila ta napaka pripisana neustreznemu jezikovnemu znanju določenega člana skupine ali kakšni drugi okoliščini v notranji organizaciji Komisije, ki bi lahko pripeljala do napake.
72. Iz tega sledi, da je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti.
D – Četrti pritožbeni razlog: podcenjenost sodelovanja SGL glede na zmanjšanje globe v skladu z Obvestilom o ugodni obravnavi
Bistvene trditve
73. V okviru četrtega tožbenega razloga družba SGL izpodbija ugotovitve Sodišča prve stopnje v točkah od 367 do 375 izpodbijane sodbe, s katerimi je to zavrnilo njene trditve o domnevni kršitvi Obvestila o ugodni obravnavi, in v širšem smislu nezadostno znižanje globe, ki ga je to Sodišče priznalo.
74. SGL v bistvu trdi, da je bilo njeno sodelovanje podcenjeno. Prvič, Sodišče prve stopnje v točki 367 izpodbijane sodbe ni pravilno ugotovilo, da družba SGL ni upravičena do večjega znižanja globe, ker je bila napačno opredeljena za vodjo. Drugič, SGL trdi, da je bila žrtev diskriminacije, ker je bilo sodelovanje, ki ga je nudila, vsaj enakovredno sodelovanju drugih udeležencev, zlasti UCAR.
75. SGL graja ugotovitve Sodišča prve stopnje v točkah 368, 370 in 373 izpodbijane sodbe in v zvezi s tem med drugim trdi, da vrednost ponujenega sodelovanja ni odvisna od prispevka, ki ga je Komisija dejansko upoštevala.
76. Po mnenju Komisije so zadevne ugotovitve Sodišča prve stopnje pravilne in je treba trditve SGL, ki deloma niso dopustne, v celoti zavrniti.
77. Sklicuje se zlasti na pravico do odločanja po prostem preudarku, ki jo ima Komisija v zvezi z znižanjem globe ter še zlasti pri ocenjevanju kakovosti in koristnosti sodelovanja, ki ga nudijo razni člani omejevalnega sporazuma. Poleg tega Komisija navaja, da je bilo pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, in sicer če bi Sodišče prve stopnje odločalo, da mora ta institucija ugotoviti obstoj kršitve v določenem obdobju in za določeno podjetje, bi si to sodišče s tem prisvojilo pooblastila Komisije.
Presoja
78. Najprej je treba upoštevati, da ima Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso pri določanju zneska globe, kar vključuje znižanje globe v skladu z Obvestilom o ugodni obravnavi, široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku.(30) Ker je torej Sodišče tisto, ki ugotavlja, ali je Sodišče prve stopnje pravilno presodilo izvajanje tega pooblastila s strani Komisije, Sodišče zaradi pravičnosti ne sme, ko odloča o pritožbi, s svojo presojo nadomestiti presoje Sodiš.(31)
79. Glede preudarka o zmanjšanju, odobrenega podjetju SGL, je Sodišče prve stopnje svojo presojo, ki je po mojem mnenju pravilna, najprej oprlo na predpostavko, da je v skladu z jasnim besedilom Obvestila o ugodni obravnavi, ki se nanaša na podjetje, ki je „prvo“ navedlo „odločilen“ dokaz o „obstoju“ omejevalnega sporazuma, samo eno podjetje – in sicer prvo podjetje, ki navede takšen dokaz o obstoju omejevalnega sporazuma, ne pa druga podjetja, ki pozneje predložijo dokaze, ki se nanašajo na določena obdobja ali na posebne vidike tega sporazuma – lahko deležno precejšnjega znižanja v skladu z oddelkom B Obvestila o ugodni obravnavi.
80. Sodišče prve stopnje je potem lahko pravilno ocenilo, da je Komisija upravičeno ugotovila, da je bil le UCAR tisto prvo podjetje v smislu oddelkov B in C Obvestila o ugodni obravnavi.
81. Posledično je Sodišče prve stopnje v točki 367 izpodbijane sodbe tudi pravilno ugotovilo, da SGL ni izpolnil pogojev, določenih v oddelku B(b) Obvestila o ugodni obravnavi ali v oddelku B(e) zaradi svoje vloge vodje. Ta presoja je temeljila na presoji dejstev, ki se je, kakor sem zgoraj navedel(32), ne da izpodbijati v okviru te pritožbe.
82. Dalje, glede trditve SGL zoper točko 368 izpodbijane sodbe ugotavljam, da Sodišča prve stopnje ni ravnalo napačno, ko je presodilo, da Komisija ni dolžna nagraditi sodelovanja z znižanjem globe, ker se ni oprla na zadevne dokaze v zvezi z ugotavljanjem ali s kaznovanjem kršitve prava varstva konkurence. V zvezi s tem sodna praksa Sodišča kaže, da lahko takšen prispevek upraviči znižanje globe na osnovi sodelovanja samo takrat, ko dejansko omogoča Komisiji izvršitev njene naloge, ki obsega ugotavljanje obstoja kršitve in odpravo kršitve, ter ko dejansko podpira nalogo Komisije(33), kar pa ne more veljati, če Komisija zadevnega prispevka ni niti upoštevala.
83. V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje v točkah 369 in 370 izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da Komisija zaradi pooblastila za odločanja po prostem preudarku, ki ga ima v zvezi s tem, ne more biti zavezana k ugotavljanju in kaznovanju vseh primerov protikokurenčnega ravnanja, pa tudi sodišče Skupnosti ne more razsoditi – čeprav samo za znižanje globe –, da bi Komisija, ob upoštevanju dokazov, ki jih ima na voljo, morala ugotoviti obstoj kršitve v določenem obdobju in za določeno podjetje. SGL zato ne more trditi, da bi moral biti njegov prispevek nagrajen s precejšnjim znižanjem globe samo zato, ker bi Komisija morala na podlagi tega prispevka ugotoviti ali kaznovati določeno kršitev.
84. Glede trditve družbe SGL, da je bilo sodelovanje, ki ga je nudila, podcenjeno v primerjavi s sodelovanjem ostalih članov omejevalnega sporazuma, je treba najprej opozoriti, da je Sodišče prve stopnje v točki 371 izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da ima Komisija široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku pri presojanju kakovosti in koristnosti sodelovanja, ki ga nudijo različni člani omejevalnega sporazuma. Drugič, SGL ni navedla, na kakšen način je Sodišče prve stopnje opustilo sankcioniranje očitne zlorabe teh pooblastil s strani Komisije.
85. Poleg tega je treba glede trditve SGL, da je v primerjavi z UCAR diskriminirana, opozoriti, da je sicer res, da je Komisija pri določanju globe in pri dodeljevanju zmanjšanja, kljub širokemu pooblastilu za odločanje po prostem preudarku, načeloma dolžna spoštovati načelo enakega obravnavanja(34), vendar pa je prispevek, ki ga je nudila družba UCAR, kot sem zgoraj omenil, to upravičeno uvrstilo kot „prvo“ podjetje za namene oddelka B Obvestila o ugodni obravnavi. Samo zaradi tega nimata teža njenega prispevka in zmanjšanje, ki ji je bilo dodeljeno, nobene povezave s prispevkom, ki ga je nudila SGL, in z zmanjšanjem, ki je bilo tej dodeljeno. SGL zato ne more trditi, da je bila diskriminirana zaradi razlike med zmanjšanjem, ki je bilo dodeljeno njej, in zmanjšanjem, ki je bilo dodeljeno družbi UCAR.
86. Iz tega sledi, da pri ugotovitvah Sodišča prve stopnje v zvezi z zmanjšanjem globe, ki je bilo dodeljeno družbi SGL, ni podana napačna uporaba prava. Četrti pritožbeni razlog je zato treba zavrniti.
E – Peti pritožbeni razlog: Sodišče prve stopnje ni upoštevalo zmožnosti SGL za plačilo globe in nesorazmerna višina naloženih glob
Bistvene trditve
87. V okviru petega pritožbenega razloga družba SGL trdi, da Sodišče prve stopnje v točki 333 izpodbijane sodbe ni pravilno presodilo, da Komisiji pri določanju zneska globe ni bilo treba upoštevati težkega finančnega stanja SGL in pomanjkanja sredstev za plačilo globe.
88. SGL za ta pritožbeni razlog v bistvu navaja dve utemeljitvi. Prvič, trdi, da je naložena globa – tudi po zmanjšanju – nesorazmerno visoka, in to še toliko bolj, ker v času sprejetja odločbe ni bila upoštevana zmožnost zadevnega podjetja za plačilo globe. Drugič, SGL trdi, da sta Komisija in Sodišče pravno zavezana upoštevati plačilno zmožnost SGL. Ker Sodišče prve stopnje ni preverilo, ali naložena globa ogroža zmožnost ekonomskega preživetja zadevnega podjetja, je izkrivilo besedilo oddelka 5(b) Smernic.
89. Komisija trdi, da te trditve niso dopustne in v vsakem primeru niso utemeljene.
Presoja
90. Ker je družba SGL v pritožbi najprej navedla nekaj utemeljitev, s katerimi je sprožila vprašljivost sorazmernosti naložene globe, peti pritožbeni razlog ni dopusten, ker v resnici želi doseči splošno ponovno presojo glob, za izvedbo katere pa Sodišče v okviru pritožbe ni pristojno.(35)
91. Drugič, glede trditve, da Sodišče prve stopnje ni upoštevalo plačilne zmožnosti SGL, je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso, ki jo točka 333 izpodbijane sodbe v celoti izraža, Komisija pri določanju zneska globe ni dolžna upoštevati slabega finančnega stanja podjetja, ker bi bilo priznavanje takšne obveznosti enakovredno dajanju neupravičenih konkurenčnih prednosti podjetjem, ki so najslabše prilagojena tržnim pogojem.(36)
92. Glede oddelka 5(b) Smernic, v katerem je navedeno, da je treba upoštevati resnično plačilno sposobnost podjetja, je Sodišče že odločilo v sodbi SGL Carbon, da določba v ničemer ne postavlja pod vprašaj zgoraj navedene sodne prakse. Kot je Sodišče navedlo v tej sodbi, je lahko plačilna zmožnost pomembna samo v „določenem socialnem kontekstu“, ki ga predstavljajo posledice, ki bi jih plačilo globe prineslo, zlasti s tem, ko bi privedlo do povečanja nezaposlenosti ali poslabšanja položaja gospodarskih sektorjev, ki so v proizvodni ali distribucijski verigi nad zadevnim podjetjem ali pod njim.(37)
93. Glede na zgoraj povedano se strinjam s Sodiščem prve stopnje, da dejstvo, da lahko ukrep, ki ga sprejme organ Skupnosti, povzroči plačilno nezmožnost ali likvidacijo določenega podjetja, po pravu Skupnosti ni izključen. Poleg tega družba SGL ni predložila dokaza o obstoju posebnega socialnega konteksta – v zgoraj navedenem smislu.
94. V teh okoliščinah Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava, ko je v točki 333 izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni razlog, neupoštevanja plačilne zmožnosti podjetja SGL s strani Komisije.
95. Peti pritožbeni razlog je zato treba zavrniti.
F – Šesti pritožbeni razlog: nepravilna določitev obrestne mere
Bistvene trditve
96. Šesti pritožbeni razlog je usmerjen proti točkam od 408 do 415 izpodbijane sodbe, v katerih je Sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene razloge, s katerimi je družba SGL poskušala doseči razveljavitev obrestnih mer, določenih v členu 3(3) izpodbijane odločbe (6,75 %) in dopisu Komisije z dne 20. decembra 2002 (2 %).
97. SGL vztraja pri svojih utemeljitvah, predloženih Sodišču prve stopnje, in sicer da so določene obrestne mere previsoke in da bi bilo treba zadevni odstavek sporne odločbe razveljaviti. Posebej visoke obresti, ki jih je treba plačati naknadno, predstavljajo dodatno globo, za katero ni pravne podlage.
98. Komisija trdi, da trditve SGL – ki se nanašajo na ugotavljanje dejstev in predstavljajo ponavljanje trditev, ki so bile že predložene Sodišču prve stopnje – niso dopustne oziroma v vsakem primeru niso utemeljene.
Presoja
99. Najprej je treba opozoriti, da se je v odgovoru na domnevno nezakonitost zamudnih obresti, v višini 6,75 %, določeni v sporni odločbi, Sodišče prve stopnje v točki 411 izpodbijane sodbe pravilno sklicevalo na ustaljeno sodno prakso, in sicer da pooblastila, ki jih Komisiji daje člen 15(2) Uredbe št. 17, zajemajo možnost določitve obrestne mere zamudnih obresti in podrobnih pogojev za izvršitev odločbe.(38)
100. Prav tako je pravilno odločilo, da je Komisija lahko izbrala referenčno obrestno mero, ki je višja od običajne povprečne tržne obrestne mere, ker je bilo to potrebno, da se prepreči zavlačevanje pri plačilu globe.(39)
101. V okviru te pritožbe družba SGL ni dokazala, v čem je Sodišče prve stopnje v točki 412 izpodbijane sodbe napačno ocenilo, da Komisija ni prekoračila pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima, kot je zgoraj navedeno, pri določanju obrestne mere zamudnih obresti. Namesto tega SGL v bistvu ponavlja svoje trditve, ki jih je Sodišče prve stopnje že obravnavalo in ki se nanašajo na previsoko obrestno mero, kar dejansko pomeni zahtevo po ponovni obravnavi.(40) V tem delu pritožbeni razlog ni dopusten.
102. Drugič, Sodišče prve stopnje je glede zatrjevane nezakonitosti obrestne mere, v višini 2 % od predčasnih plačil podjetij na račun globe, ta tožbeni razlog, ki ni bil naveden v zahtevi pred tem sodiščem, po mojem mnenju pravilno opredelilo, kot novi razlog v smislu člena 48(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje. Tako je lahko v točki 413 izpodbijane sodbe pravilno zavrnilo ta tožbeni razlog kot nedopusten. Zato lahko SGL še toliko manj uveljavlja ta razlog v pritožbi.
103. Šesti pritožbeni razlog je zato treba zavrniti.
104. Iz vseh prej navedenih preudarkov izhaja, da je treba pritožbo v celoti zavrniti.
VII – Stroški
105. V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki se na podlagi člena 118 tega poslovnika uporablja za pritožbeni postopek, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Komisija je predlagala, naj se družbi SGL Carbon naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.
VIII – Predlog
106. Iz zgoraj navedenih razlogov Sodišču predlagam, naj:
1. pritožbo zavrne;
2. družbi SGL Carbon naloži plačilo stroškov.
1 – Jezik izvirnika: angleščina.
2 – Recueil, str. II-10.
3 – Sodba v zadevi SGL Carbon proti Komisiji (C-308/04 P, ZOdl., str. I-5977). Ta pritožba je v tem besedilu v določenem obsegu povezana tudi s pritožbo, vloženo v zadevi Showa Denko proti Komisiji (C-289/04 P, ZOdl., str. I-5859).
4 – UL, posebna angleška izdaja, 1959–1962, str. 87.
5 – UL 1998, C 9, str. 3.
6 – UL 1996, C 207, str. 4.
7 – Sodba Sodišča z dne 14. decembra 1972 v zadevi Boehringer Mannheim proti Komisiji (7/72, Recueil, str. 1281).
8 – Navedeno v opombi 3.
9 – Glej med drugim sodbi Sodišča z dne 5. maja 1966 v združenih zadevah Gutmann proti Komisiji EAEC (18/65 in 35/65, Recueil, str. 103 in 119) ter z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji (C-238/99 P, C-244/99 P, C-245/99 P, C-247/99 P, od C-250/99 P do C-252/99 P in C-254/99 P, Recueil, str. I-8375, točka 59).
10 – Glej med drugim sodbo Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji (C-204/00 P, C-205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, Recueil, I-123, točka 338).
11 – Navedeno v opombi 3.
12 – Navedeno v opombi 3.
13 – Sodba Sodišča z dne 18. maja 2006 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji (C-397/03 P, Recueil, str. I-4429).
14 – Točki 28 in 29.
15 – Točka 30.
16 – Točke od 33 do 37.
17 – Glej v ta namen v opombi 3 navedeni sodbi SGL Carbon, točka 36, in Showa Denko, točka 60.
18 – Navedeno v opombi 7.
19 – Glej v opombi 13 navedeno sodbo Archer Daniels, točki 48 in 49.
20 – Glej sodbo SGL Carbon, točka 27.
21 – Glej med drugim Sklep Sodišča z dne 17. septembra 1996 v zadevi San Marco Impex Italiana proti Komisiji (C-19/95 P, Recueil, str. I-4435, točka 40), sodbi Sodišča z dne 2. marca 1994 v zadevi Hilti proti Komisiji (C-53/92 P, Recueil, str. I-667, točka 42) ter z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji (C-189/02 P, C-202/02 P, od C-205/02 P do C-208/02 P in C-213/02 P, ZOdl., str. I-5425, točka 177).
22 – V zvezi s tem glej, med drugim, sodbi Sodišča z dne 28. maja 1998 v zadevi John Deere proti Komisiji (C-7/95 P, Recueil, str. I-3111, točka 20) in z dne 7. julija 2005 v zadevi Le Pen proti Parlamentu (C-208/03 P, Recueil, str. I-6051, točka 39 in v njej navedena sodna praksa).
23 – Glej predvsem sodbe Sodišča z dne 1. oktobra 1991 v zadevi Vidrányi proti Komisiji (C-283/90 P, Recueil, str. I-4339, točka 29); z dne 20. novembra 1997 v zadevi Komisija proti V. (C-188/96 P, Recueil, str. I-6561, točka 24); z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji (C-185/95 P, Recueil, str. I-8417, točka 25) in z dne 7. maja 1998 v zadevi Somaco proti Komisiji (C-401/96 P, Recueil, str. I-2587, točka 53).
24 – V ta namen glej, med drugim, v opombi 21 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 428, in sodbo Sodišča z dne 9. novembra 1983 v zadevi Michelin proti Komisiji (322/81, Recueil, str. 3461, točki 19 in 20) ter v opombi 3 navedeno sodbo Showa Denko, točka 69.
25 – Glej predvsem opombi 21 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 428, ter sodbo Sodišča z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji (od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 21).
26 – V ta namen glej, med drugim, v opombi 21 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točke od 434 do 439; glej tudi sodno prakso Sodišča prve stopnje v zvezi s tem, zlasti sodbo z dne 20. marca 2002 v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji (T-23/99, Recueil, str. II-1705, točka 200).
27 – Glej zgoraj navedeno točko 46.
28 – Glej zgoraj navedeno točko 46 in sodno prakso, navedeno v opombi 21.
29 – V ta namen glej, med drugim, v opombi 21 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 68, in v opombi 23 navedeno sodbo Baustahlgewebe proti Komisiji, točka 70.
30 – Glej v opombi 21 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točki 393 in 394.
31 – Glej v opombi 3 navedeno sodbo SGL Carbon, točka 48, ter v opombi 21 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 245.
32 – Glej zgoraj navedeni točki 46 in 48.
33 – Glej v ta namen sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi SCA Holding proti Komisiji (C-297/98 P, Recueil, str. I-10101, točki 36 in 37) ter v opombi 21 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 399.
34 – Glej v opombi 9 navedeno sodbo Limburgse Vinyl Maatschappijin drugi proti Komisiji, točka 617.
35 – Glej med drugim v opombi 21 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točki 245 in 246, ter sodbo Sodišča z dne 29. aprila 2004 v zadevi British Sugar proti Komisiji (C-359/01 P, Recueil, str. I-4933, točki 48 in 49).
36 – Glej sodbo Sodišča z dne 8. novembra 1983 v združenih zadevah IAZ in drugi proti Komisiji (od 96/82 do 102/82, 104/82, 105/82, 108/82 in 110/82, Recueil, str. 3369, točki 54 in 55) ter v opombi 21 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 327.
37 – V opombi 3 navedena sodba SGL Carbon, točka 106.
38 – Glej v opombi 3 navedeno sodbo SGL Carbon, točka 113.
39 – Glej v ta namen, ibid., točki 114 in 115.
40 – Glej zgoraj navedeno točko 47.