Zadeva C-396/03 P

Magnus Killinger

proti

Zvezni republiki Nemčiji in drugim

„Pritožba – Pravniki z nemško visokošolsko diplomo – Diskriminacija“

Sklep Sodišča (četrti senat) z dne 3. junija 2005 

Povzetek sklepa

1.     Pritožba – Razlogi – Razlogi sodbe, ki kršijo pravo Skupnosti – Izrek, ki je pravilen iz drugih pravnih razlogov – Zavrnitev

2.     Tožba zaradi nedelovanja – Opomin instituciji – Poziv k ukrepanju – Tožba sama – Izključitev

(člen 232, drugi odstavek, ES)

3.     Pravo Skupnosti – Načela – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Kršitev prava Skupnosti s strani nacionalnih organov države članice – Predložitev zadeve sodišču Skupnosti s strani Komisije ali druge države članice in predložitev pristojnim nacionalnim sodiščem s strani fizičnih ali pravnih oseb – Neobstoj ogrožanja učinkovitosti sodnega varstva

1.     Kršitev prava Skupnosti s strani Sodišča prve stopnje ni taka, da bi bila njena posledica razveljavitev izpodbijanega sklepa, ker je izrek utemeljen z drugimi pravnimi razlogi.

(Glej točko 12.)

2.     Člen 232, drugi odstavek, ES dopustnost tožbe zaradi nedelovanja pogojuje s tem, da mora biti zadevna tožena institucija prej pozvana k ukrepanju. Glede pogoja za dopustnost tožbe ni mogoče meniti, da se tožba, vložena pred Sodiščem prve stopnje, lahko opredeli kot poziv v smislu te določbe.

(Glej točko 16.)

3.     V sistemu pravnih sredstev, kot ga določa Pogodba, lahko Komisija ali druga država članica sodišču Skupnosti predloži kršitev prava Skupnosti s strani nacionalnih organov, kar zajema kršitev člena 234, tretji odstavek, ES, oziroma jo lahko vsaka fizična ali pravna oseba predloži pristojnemu nacionalnemu sodišču. V tem primeru mora to sodišče zagotavljati varstvo norm prava Skupnosti in torej nikakor ne škoduje učinkovitosti sodnega varstva.

(Glej točko 28.)

SKLEP SODIŠČA (četrti senat)

z dne 3. junija 2005(*)

„Pritožba – Pravniki z nemško visokošolsko diplomo – Diskriminacija“

V zadevi C-396/03 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča z dne 22. septembra 2003,

Magnus Killinger, stanujoč v Meiningenu (Nemčija), ki ga zastopa T. Scheuernstuhl, odvetnik,

tožeča stranka,

druge stranke v postopku so bile

Zvezna republika Nemčija,

Svet Evropske unije,

Komisija Evropskih skupnosti,

tožene stranke v postopku na prvi stopnji,

SODIŠČE (četrti senat),

v sestavi K. Lenaerts, predsednik senata, K. Schiemann (poročevalec) in E. Juhász, sodnika,

generalni pravobranilec: A. Tizzano,

sodni tajnik: R. Grass,

po nastopu generalnega pravobranilca

sprejema naslednji

Sklep

1       Killinger s pritožbo zahteva razveljavitev sklepa Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 8. julija 2003 v zadevi Killinger proti Nemčiji in drugi (T-186/03, neobjavljen v Recueil, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je to njegovo tožbo zavrglo kot nedopustno zaradi:

–       razglasitve ničnosti odločbe ministrstva za pravosodje in evropske zadeve dežele Turingije in vrste odločitev nemških sodišč glede tožbe, ki jo je Killinger najprej vložil pri Verwaltungsgerichtu Weimar;

–       naložitve Zvezni republiki Nemčiji, naj mu kot pravniku na ravni Skupnosti dovoli opravljanje svobodne poklicne in gospodarske dejavnosti pod enakimi pogoji, kot veljajo za diplomante prava iz drugih držav članic;

–       podredno, vrnitve zadeve, na podlagi katere so bile izdane odločitve, omenjene v prejšnji alinei, drugemu senatu Verwaltungsgerichta Weimar, in ugotovitve, da so nemška sodišča kršila obveznosti, ki izhajajo iz člena 234, drugi in tretji odstavek, ES;

–       naložitve Zvezni republiki Nemčiji, naj mu plača odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi diskriminatorne prakse, ki jo izvaja ta država članica;

–       ugotovitve nedelovanja Zvezne republike Nemčije, Sveta Evropske unije in Komisije Evropskih skupnosti, ker ti niso sprejeli zakonodajnih aktov in aktov izvršilne oblasti, ki so na ravni Skupnosti potrebni za nediskriminatorno opravljanje poklica nemških pravnikov;

–       in naložitve Zvezni republiki Nemčiji, Svetu in Komisiji, naj spremenijo ali dopolnijo svoje zakonodajne akte in akte izvršilne oblasti, da bi se zagotovilo, da za svobodno poklicno dejavnost pravnikov, ki so diplomirali v Nemčiji, na ravni Skupnosti ne bi bilo pogojev, ki bi se glede kakovosti razlikovali od tistih, določenih za pravnike, ki so diplomirali v drugih državah članicah.

2       Killinger poleg tega Sodišču predlaga, naj dokončno odloči o sporu in ugodi predlogom, ki jih je vložil na Sodišču prve Stopnje.

3       Killinger je na prvi stopnji menil zlasti to, da merilo drugega državnega izpita za izobraževanje in usposabljanje pravnikov v Nemčiji nemške državljane diskriminira v korist tistih, ki so postali pravniki v drugih državah članicah. To merilo naj bi bilo nesorazmerno strožje. Po eni strani naj bi nemške pravnike postavljalo v manj ugoden položaj pri njihovi možnosti za odvetniški poklic v Nemčiji ob upoštevanju dejstva, da imajo diplomanti iz drugih držav članic možnost, da se jim prizna enakovrednost njihovega izobraževanja, do katere naj bi prišli lažje. Po drugi strani naj bi več mednarodnih institucij, med njimi Sodišče Evropskih skupnosti, ravnalo diskriminatorno s tem, da možnost pravnikov, ki so diplomirali v Nemčiji, za kariero določenih poklicev pogojuje z opravljenim drugim državnim izpitom, medtem ko naj bi morali pravniki iz drugih držav izpolnjevati manj stroga merila glede kakovosti, ki v državah, iz katerih prihajajo, veljajo za možnost za odvetniški poklic.

 Izpodbijani sklep

4       Z izpodbijanim sklepom je Sodišče prve stopnje ob uporabi člena 111 Poslovnika razglasilo, da je tožba Killingerja očitno nedopustna.

5       V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni pristojno za odločanje o tožbi fizične osebe zoper državo članico. V točki 4 izpodbijanega sklepa pa je ugotovilo:

„S to tožbo tožeča stranka zahteva razglasitev ničnosti odločbe nacionalne uprave in več odločb nacionalnih sodišč. Tožba torej ni vložena zoper akt institucij ali organa Evropskih skupnosti in je zato očitno nedopustna. Ker je tožba poleg tega vložena zoper državo članico, jo je treba kot očitno nedopustno zavreči, ne da bi jo bilo treba vročiti toženim strankam.“

 Pritožba

6       Na podlagi člena 119 Poslovnika lahko Sodišče pritožbo, če je očitno nedopustna, kadar koli zavrne ali zavrže z obrazloženim sklepom.

7       Iz pritožbe je mogoče izluščiti štiri različne pritožbene razloge. Killinger Sodišču prve stopnje očita:

–       da je neupravičeno uporabilo člen 111 Poslovnika;

–       da ni priznalo, da je bila njegova tožba vložena ne samo zoper institucije Zvezne republike Nemčije, ampak tudi zoper Svet in Komisijo, in da je izpodbijal ravnanja, pa tudi opustitve, vidike tožbe, ki jih Sodišče prve stopnje neupravičeno ni obravnavalo.

–       da ni priznalo, da je treba institucije Zvezne republike Nemčije s funkcionalnega vidika šteti za institucije Evropske unije in da je zato Sodišče prve stopnje pristojno za odločanje o tožbi, vloženi zoper njih;

–       in da ni priznalo, da je za varstvo prava Skupnosti bistveno to, da so pravice državljanov predmet tožbe pred sodiščema Skupnosti.

 Prvi pritožbeni razlog

8       S prvim pritožbenim razlogom Killinger zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje neupravičeno uporabilo člen 111 Poslovnika in škodovalo njegovi pravici do zakonitega in učinkovitega sodnega postopka v smislu členov 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP), in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašene v Nici 7. decembra 2000 (UL C 364, str. 1), brane v povezavi s členom 6 EU.

9       Glede tega zadošča ugotovitev, da sama uporaba postopka iz člena 111 Poslovnika Sodišča prve stopnje ne škoduje pravici do zakonitega in učinkovitega sodnega postopka, zato ker ta določba velja samo za zadeve, v katerih Sodišče prve stopnje očitno nima pristojnosti za odločanje o tožbah, ali če je ta očitno nedopustna ali očitno neutemeljena. Če je Sodišče prve stopnje napačno presodilo, da so bili pogoji za uporabo omenjenega člena izpolnjeni, bi bilo treba izpodbijati ne samo uporabo omenjenega člena, temveč to presojo, kot je Killinger to storil v drugem, tretjem in četrtem pritožbenem razlogu. Zato se prvi pritožbeni razlog zavrne kot očitno neutemeljen.

 Drugi pritožbeni razlog

10     Z drugim pritožbenim razlogom Killinger Sodišču prve stopnje očita, da ni priznalo, da je bila njegova tožba vložena ne samo zoper institucije Zvezne republike Nemčije, ampak tudi zoper Svet in Komisijo, in da je izpodbijalo ravnanja, pa tudi opustitve, vidike tožbe, ki jih Sodišče prve stopnje neupravičeno ni obravnavalo.

11     Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da Sodišče prve stopnje ni obravnavalo tretjega in četrtega predloga Killingerja na prvi stopnji. Taka opustitev je očitno v nasprotju s pravom Skupnosti.

12     Vendar kršitev prava Skupnosti s strani Sodišča prve stopnje ni taka, da bi bila njena posledica razveljavitev izpodbijanega sklepa, ker je izrek utemeljen z drugimi pravnimi razlogi (glej v tem smislu sodbe z dne 9. junija 1992 v zadevi Lestelle proti Komisiji, C-30/91 P, Recueil, str. I‑3755, točka 28; z dne 30. septembra 2003 v zadevi Biret International proti Svetu, C-93/02 P, Recueil, str. I‑10497, točka 60, in z dne 2. decembra 2004 v zadevi José Martí Peix proti Komisiji, C-226/03 P, ZOdl., str. I-11421, točka 29).

13     Preučiti je treba torej to, ali dejstvo, da Sodišče ni obravnavalo četrtega in petega predloga Killingerja na prvi stopnji, lahko omaja izrek izpodbijanega sklepa.

 Četrti predlog na prvi stopnji

14     Killinger je s četrtim predlogom na prvi stopnji želel doseči to, da bi Sodišče prve stopnje ugotovilo nedelovanje Zvezne republike Nemčije, Sveta in Komisije v tem, da ti niso sprejeli zakonodajnih aktov in aktov izvršilne oblasti, ki so na ravni Skupnosti potrebni za nediskriminatorno opravljanje poklica nemških pravnikov.

15     Glede Zvezne republike Nemčije je bil ta predlog očitno nedopusten, ker sodišči Skupnosti nista pristojni za odločanje v sporu med fizično osebo in državo članico, kot bo to pojasnjeno v točki 26 tega sklepa.

16     Glede Sveta in Komisije je Sodišče prve stopnje načeloma pristojno za odločanje o tožbi zaradi nedelovanja, ki jo fizične osebe vložijo na podlagi člena 232, tretji odstavek, ES. Vendar pa drugi odstavek tega člena dopustnost te tožbo pogojuje s tem, da mora biti zadevna tožena institucija prej pozvana k ukrepanju. Killinger pa je na enajsti strani svoje vloge, vložene na Sodišču prve stopnje, izrecno priznal, da Svetu ali Komisiji ni poslal predhodnega poziva. Dodati je treba, da glede pogoja za dopustnost tožbe, v nasprotju s tem, kar zahteva Killinger, ni mogoče meniti, da se njegova vloga lahko opredeli kot poziv v smislu člena 232, drugi odstavek, ES.

17     V teh okoliščinah je bil četrti predlog Killingerja na prvi stopnji očitno nedopusten in izrek izpodbijanega sklepa ni vprašljiv (izpodbit, omajan??), zaradi dejstva, da Sodišče prve stopnje tega predloga ni obravnavalo.

 Peti predlog na prvi stopnji

18     S petim predlogom je Killinger na prvi stopnji želel doseči to, da se Zvezni republiki Nemčiji, Svetu in Komisiji naloži, naj spremenijo ali dopolnijo svoje zakonodajne akte in akte izvršilne oblasti, zato da se zagotovi, da svobodna poklicna dejavnosti pravnikov, ki so diplomirali v Nemčiji, na ravni Skupnosti ni omejena z različnimi pogoji, ki se glede kakovosti in količine razlikujejo od tistih, določenih za pravnike, ki so diplomirali v drugih držav članicah, in sicer z zahtevo po drugem državnem izpitu. Killinger očita Komisiji zlasti to, da zahteva od pravnikov, ki so diplomirali v Nemčiji, za sodelovanje na natečajih za delovna mesta te institucije ta drugi izpit, kar naj bi bilo diskriminatorno glede na pravnike drugih držav članic, za katere naj bi veljali lažji pogoji. Killinger je na strani 62 priloge k njegovi vlogi, vloženi na Sodišču prve stopnje, posredoval pismo kadrovske službe Sodišča z dne 11. marca 1991, s katerim je bila njegova vloga za zaposlitev na mesto pravnika prevajalca v nemškem prevajalskem oddelku, v obvestilu o natečaju CJ 5/90, objavljenem 17. oktobra 1990 (UL C 262, str. 11), zavrnjena samo zato, ker ni uspešno opravil omenjenega drugega državnega izpita, ki se na podlagi naslova III, točka 2(a), obvestila o natečaju zahteva kot pogoj za opravljanje tega natečaja.

19     Glede Zvezne republike Nemčije je bil peti predlog Killingerja na prvi stopnji očitno nedopusten, saj tako, kot je to navedeno v točki 15 tega sklepa, sodišči Skupnosti nista pristojni za odločanje o sporu med fizično osebo in državo članico.

20     Glede Sveta in Komisije se uporabijo ugotovitve iz točke 16 tega sklepa in je tudi peti predlog očitno nedopusten, ker pogoj iz člena 232, drugi odstavek, ES ni izpolnjen.

21     Poleg tega je treba pojasniti, da se je v skladu z besedilom omenjenega člena mogoče obrniti na Sodišče zato, da bi to ugotovili nedelovanje institucij, vendar pa je to očitno nepristojno za sprejetje začasnih odredb zoper slednje.

22     Glede domnevno diskriminatornih meril institucij Skupnosti za zaposlovanje, na katera se je Killinger skliceval, zadošča ugotovitev, da ta zoper obvestilo o konkretnem natečaju ali zoper zavrnitev prijave ni vložil tožbe v skladu z določbami člena 236 ES, branimi v povezavi s členoma 90 in 91 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti. Glede zavrnitve Killingerjeve vloge s strani služb Sodišča 11. marca 1991 je treba v vsakem primeru poudariti, da bi bilo treba tožbo vložiti zoper to institucijo in ne zoper Komisijo in da je rok treh mesecev, ki je za ta namen določen v členu 91(3) omenjenih Kadrovskih predpisov, že davno potekel. Glede obvestila z dne 30. aprila 2003 o delovnem mestu pri Evropskem sodišču za človekove pravice, katerega kopija je na straneh 301 in 311 priloge k vlogi, vloženi na Sodišču prve stopnje, je treba poudariti, da omenjeno sodišče ni del institucionalnega sistema Evropske unije in da sodišči Skupnosti torej v nobenem primeru nista pristojni za odločanje o tožbi zoper to institucijo.

23     V teh okoliščinah je bil četrti predlog Killingerja na prvi stopnji očitno nedopusten in izrek izpodbijanega sklepa ni omajan zaradi dejstva, da Sodišče prve stopnje tega predloga ni obravnavalo.

24     Drugi pritožbeni razlog Killingerja je posledično očitno brezpredmeten in se zato zavrne kot očitno neutemeljen.

 Tretji pritožbeni razlog

25     S tretjim pritožbenim razlogom Killinger Sodišču prve stopnje očita to, da je ugotovilo nedopustnost njegove tožbe, ker je bila vložena zoper Zvezno republiko Nemčijo. Po njegovem mnenju bi Sodišče prve stopnje institucije te države članice v funkcionalnem smislu moralo šteti za institucije Evropske unije in bi se zato moralo izreči za pristojno.

26     Ob uporabi načela iz člena 5, prvi odstavek, ES sta sodišči Skupnosti pristojni za odločanje na področjih, za katera jima je pristojnost podelila Pogodba ES ali akti sekundarnega prava. Pogodba jasno razlikuje med državami članicami in institucijami Skupnosti in ne dopušča „funkcionalne“ analize, kot jo predlaga Killinger. Sodišče prve stopnje je torej pravilno sklenilo, da ni bilo pristojno za odločanje o sporu med fizično osebo in državo članico. Zato je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti kot očitno neutemeljenega.

 Četrti pritožbeni razlog

27     S četrtim pritožbenim razlogom Killinger v bistvu zatrjuje, da naj bi bilo za varstvo pravice do učinkovitega sodnega varstva v smislu člena 13 EKČP bistveno to, da se Sodišče prve stopnje izreče za pristojno za odločanje o sporu, in sicer tudi zoper državo članico in ne glede na dejstvo, da v zvezi s tem v Pogodbi ni določena nobena posebna pristojnost, če je očitana kršitev člena 234, drugi in tretji odstavek, ES. V nasprotnem primeru nacionalni organi lahko ne bi spoštovali prava Skupnosti, ne da bi bilo mogoče to nespoštovanje sankcionirati.

28     Glede na to je treba spomniti, da sta sodišči Skupnosti pristojni za odločanje samo na področjih, za katera jima je bila pristojnost izrecno podeljena, kot je bilo to odločeno v točki 26 tega sklepa. V sistemu pravnih sredstev, kot ga določa Pogodba, lahko Komisija ali druga država članica sodiščema Skupnosti predloži kršitev prava Skupnosti s strani nacionalnih organov, kar zajema kršitev člena 234, tretji odstavek, ES, oziroma jo lahko vsaka fizična ali pravna oseba predloži pristojnemu nacionalnemu sodišču. V tem primeru mora to sodišče zagotavljati varstvo norm prava Skupnosti in torej nikakor ne škoduje učinkovitosti sodnega varstva. Zato je treba četrti pritožbeni zavrniti kot očitno neutemeljenega.

29     V teh okoliščinah je treba pritožbo ob uporabi člena 119 Poslovnika zavrniti kot očitno neutemeljeno.

 Stroški

30     Na podlagi člena 69(1) Poslovnika Sodišča, ki se na podlagi člena 118 tega Poslovnika uporablja tudi v pritožbenem postopku, sklep, s katerim se postopek konča, vsebuje odločbo o stroških. Ker je bila pritožba Killingerja zavrnjena, ta nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) sklenilo:

1)      Pritožba se zavrne.

2)      Killinger nosi svoje stroške.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nemščina.