52013DC0121

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o uporabi finančnih sredstev, namenjenih za razgradnjo jedrskih objektov, izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov

KAZALO

1........... UVOD........................................................................................................................... 4

1.1........ OZADJE........................................................................................................................ 4

1.2........ METODOLOGIJA........................................................................................................ 4

2........... SEDANJE PRAKSE FINANCIRANJA GLEDE NA PRIPOROČILO KOMISIJE...... 6

2.1........ RAZGRADNJA JEDRSKIH OBJEKTOV.................................................................... 6

2.1.1..... Razgradnja in ravnanje z odpadki.................................................................................... 6

2.1.2..... Načelo „onesnaževalec plača“......................................................................................... 6

2.1.3..... Popolnost finančnih sredstev (vključno z ravnanjem z odpadki)........................................ 6

2.2........ INSTITUCIONALNI IN PROCEDURALNI VIDIKI.................................................. 7

2.2.1..... Člen 41 Pogodbe o ESAE: predlog režima financiranja razgradnje................................... 7

2.2.2..... Nacionalni organ............................................................................................................. 7

2.3........ SKLADI ZA RAZGRADNJO....................................................................................... 7

2.3.1..... Ustreznost in izvor sredstev............................................................................................. 7

2.3.2..... Vrsta skladov, nadzor uporabe in pregled........................................................................ 8

2.3.3..... Novi jedrski objekti........................................................................................................ 9

2.4........ OCENA STROŠKOV RAZGRADNJE........................................................................ 9

2.4.1..... Ločeni izračuni stroškov za tehnično razgradnjo in ravnanje z odpadki.............................. 9

2.4.2..... Izračuni stroškov in ustreznost......................................................................................... 9

2.4.3..... Ocene stroškov za vsak objekt posebej.......................................................................... 9

2.5........ UPORABA SKLADOV ZA RAZGRADNJO............................................................. 10

2.5.1..... Uporaba za predvideni namen in preglednost................................................................. 10

2.5.2..... Varen profil tveganja..................................................................................................... 10

2.5.3..... Neučinkovitost upravljanja skladov............................................................................... 10

2.5.4..... Nekomercialni jedrski objekti....................................................................................... 11

3........... SKLEPNE UGOTOVITVE IN OBETI....................................................................... 12

1.           UVOD

1.1.        OZADJE

Komisija je oktobra 2004 Evropskemu parlamentu predložila prvo poročilo o uporabi finančnih sredstev, namenjenih za razgradnjo jedrskih elektrarn[1]. Odziv na poročilo iz leta 2004 je bil zelo dober in sledilo je poročilo[2], ki ga je Evropski parlament napisal na lastno pobudo. V tem poročilu je bilo ugotovljeno, da je razgradnja jedrskih objektov zapleten problem in da je za razumevanje mehanizmov financiranja posameznih držav članic potreben bolj poglobljen razmislek.

Komisija je leta 2006 po obširnem dialogu s strokovnjaki iz držav članic in ob upoštevanju lastnega strokovnega znanja na tem področju sprejela priporočilo[3] o finančnih sredstvih za razgradnjo. Decembra 2007 je predstavila drugo poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu[4], v katerem načine financiranja upravljavcev jedrskih elektrarn in držav članic EU primerja z merili, ki so podrobno opisana v priporočilu Komisije.

Ena od sklepnih ugotovitev drugega poročila je bila, da je treba od držav članic pridobiti podrobnejše in bolje strukturirane informacije. Rezultat postopka je bilo oblikovanje smernic in vprašalnika, ki so podlaga za to poročilo, kakor je opisano v naslednjem poglavju.

To poročilo še ne analizira posledic Direktive Sveta 2011/70/Euratom z dne 19. julija 2011 o vzpostavitvi okvira Skupnosti za odgovorno in varno ravnanje z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki[5], pač pa temelji, kot v preteklosti, na neprekinjenem delu, ki ga izvajajo države članice in Komisija za izvajanje priporočila, zlasti v skupini za financiranje razgradnje. Namen poročila je predstaviti celovit pregled stanja v državah članicah. Zlasti obravnava napredek pri usklajevanju nacionalnih režimov za financiranje razgradnje in ravnanja z odpadki s priporočilom Komisije.

1.2.        METODOLOGIJA

Komisija je leta 2004 ustanovila priložnostno skupino strokovnjakov, skupino o financiranju razgradnje (DFG). DFG je bila uradno predstavljena s priporočilom iz leta 2006, njena naloga pa je bila pomagati Evropski komisiji pri:

· pospeševanju jasnega razumevanja politik in strategij razgradnje ter spremljajočih nalog in dejavnosti;

· zagotavljanju najsodobnejšega znanja o ocenah stroškov razgradnje in upravljanju rezervacij/sredstev;

· proučevanju možnih prihodnjih načinov za nadaljnje sodelovanje in usklajevanje na evropski ravni.

DFG je edini organ v EU, ki združuje države članice in Komisijo pri skupnem razmišljanju in razpravi o vprašanjih financiranja razgradnje. Zato nista niti ENSREG (skupina evropskih regulatorjev za jedrsko varnost) niti ENEF, Evropski forum za jedrsko energijo, ustanovila podskupine, ki bi se ukvarjala izključno z vprašanji financiranja razgradnje.

V sklepnih ugotovitvah drugega poročila so poudarjene prednosti raziskovanja usklajenih načinov financiranja razgradnje v EU ob upoštevanju razlik v strategijah držav članic.

Nacionalni strokovnjaki v DFG so skupaj s Komisijo oblikovali smernice, ki podrobno proučujejo različne vidike financiranja razgradnje, da bi se uveljavilo skupno razumevanje priporočila3 Komisije iz leta 2006 o financiranju razgradnje. DFG in Komisija sta na podlagi teh smernic pripravili vprašalnik za države članice.

Vprašalniki so bili septembra 2010 poslani vsem državam članicam in večina držav članic je poslala izpolnjene dokumente v prvih mesecih leta 2011. Prva razprava o ugotovitvah je potekala na sestanku skupine DFG 16. marca 2011. Zbiranje odgovorov se je nadaljevalo v letu 2011. Nekatere države članice so bile posebej naprošene, da pojasnijo ali dopolnijo nekatere nejasne ali manjkajoče podatke.

Na sestanku DFG 12. marca 2012 je bil podrobno obravnavan prvi osnutek delovnega dokumenta služb Komisije. Večina držav, ki so pomagale pri sestanku, je predložila posodobitve, popravke in dopolnitve osnutka dokumenta, zlasti glede poglavja, ki opisuje sisteme financiranja razgradnje v posameznih državah.

V naslednjem oddelku se izvlečki iz priporočila iz leta 2006 in smernic primerjajo s stanjem na področju financiranja razgradnje v državah članicah, in sicer na podlagi odgovorov na vprašalnik in naknadnih informacij. Oštevilčeni odstavki sledijo zaporedju iz priporočila iz leta 2006 in povzemajo informacije o ključnih določbah priporočila, ki so jih v času zbiranja predložile države članice.

2.           SEDANJE PRAKSE FINANCIRANJA GLEDE NA PRIPOROČILO KOMISIJE

2.1.        RAZGRADNJA JEDRSKIH OBJEKTOV

2.1.1.     Razgradnja in ravnanje z odpadki

Vse države članice se strinjajo z načelom, da se po dokončnem zaprtju jedrski objekti razgradijo in da se z odpadki primerno ravna. Vendar so izbrale precej različne poti za uresničevanje tega načela: nekatere države članice se odločajo za takojšnjo razgradnjo, druge pa dajejo prednost odloženi razgradnji po izteku začetnega obdobja varne ograjenosti. Kar zadeva končno stanje lokacije, se nekatere države zavzemajo za zelene („greenfield“), druge pa za opuščene („brownfield“) lokacije. Vzpostavitev zelene lokacije je dražje in zahteva več sredstev, ki jih je treba zbrati v življenjski dobi elektrarne.

V skladu s priporočilom Komisije iz leta 2006 bi morala za vsak jedrski objekt veljati strategija razgradnje, usklajena s politiko razgradnje. Oba načrta obstajata v večini držav članic. V nekaterih državah članicah sta strategija in načrt načeloma vzpostavljena, natančne podrobnosti pa je treba še opredeliti. Samo podrobno načrtovanje lahko zagotovi, da se zberejo zadostna sredstva.

2.1.2.     Načelo „onesnaževalec plača“

Vse države članice se strinjajo z načelom „onesnaževalec plača“. V državah članicah s komercialnimi jedrskimi dejavnostmi so bili vzpostavljeni celoviti sistemi, ki obvezujejo imetnika dovoljenja, da zbere ustrezna finančna sredstva pred koncem življenjske dobe objekta in tako zagotovi, da so po potrebi na voljo za razgradnjo zadevnih naprav.

Za vsak jedrski objekt morajo biti posamezne obveznosti jasno opredeljene. V vseh državah članicah je jasno, da odgovornost nosi imetnik dovoljenja, in tudi, kdo je imetnik dovoljenja.

Od zadnjega poročila o financiranju razgradnje je bil dosežen spodbuden napredek pri izvajanju tega priporočila. Zdaj obstaja splošno soglasje o ciljih, kar bo Komisiji omogočilo, da se bo lahko v prihodnje podrobneje ukvarjala z režimi financiranja.

Nedavni primeri dobre prakse:

· Na Nizozemskem je zadnja revizija zakona o jedrski energiji, ki je začela veljati aprila 2011, uvedla jasno zakonsko obveznost ustanovitve sklada za razgradnjo, da se v celoti pokrijejo stroški razgradnje. Medtem ko je v preteklosti obstajal sporazum glede uporabe načela „onesnaževalec plača“ in so se skladi ustanavljali prostovoljno, je to zdaj jasna zakonska obveznost.

· V Franciji, kjer je bila takšna zakonodaja sprejeta leta 2006, imajo zdaj tudi konkretne načrte za ustanovitev sklada za razgradnjo raziskovalnih objektov, ki jih financira država.

· V Španiji so nedavne spremembe v zakonodaji še dodatno preusmerile financiranje razgradnje od splošne pristojbine k prispevkom imetnikov dovoljenj.

2.1.3.     Popolnost finančnih sredstev (vključno z ravnanjem z odpadki)

Tudi stroške ravnanja z odpadki je treba upoštevati kot del dejavnosti razgradnje.

Lahko rečemo, da se vprašanje obravnava v vseh državah članicah in da obstajajo ločeni izračuni po vsej EU. Zlasti za države članice z obsežnimi komercialnimi jedrskimi programi obstajajo verodostojne in zanesljive metodologije obračunavanja stroškov, ki zajemajo vse vidike dejavnosti razgradnje. Enako lahko načeloma trdimo za stroške ravnanja z jedrskimi odpadki, čeprav z višjo stopnjo negotovosti, saj je večina držav še na začetni stopnji priprav v zvezi s končnim odlaganjem.

Nekatere države članice so vzpostavile ločene režime financiranja za razgradnjo in za ravnanje z odpadki.

2.2.        INSTITUCIONALNI IN PROCEDURALNI VIDIKI

2.2.1.     Člen 41 Pogodbe o ESAE: predlog režima financiranja razgradnje

Načelo obveščanja o režimih financiranja razgradnje v okviru postopka obveščanja iz člena 41 Pogodbe o ESAE je bilo na splošno upoštevano v najnovejših obvestilih Komisiji. Vendar obvestila niso vedno vsebovala v celoti razvitega režima financiranja razgradnje, vključenega v zakonodajo. Vsebovati bi morala opis naložbenih programov in načrtovanih režimov financiranja razgradnje (znesek, načrt za sestavo sredstev v skladu, načine upravljanja sklada, …).

Pri vseh prihodnjih obvestilih v skladu s členom 41 se pričakuje tak podroben opis, vsaj v obliki osnutka zakona. Tako bi se omogočilo posvetovanje z DFG o predlogu.

To priporočilo se izrecno sklicuje na DFG in ji določa vlogo. Zagotavlja podlago za delo skupine: mandat ter merila, o katerih bi morala DFG dati svoje mnenje, se določijo znotraj DFG na podlagi predloga Komisije.

2.2.2.     Nacionalni organ

Nacionalni organ mora imeti dovolj tehničnega in finančnega strokovnega znanja in izkušenj za izvajanje svojih nalog.

Nacionalni organi s strokovnim znanjem obstajajo v veliki večini držav članic. V najbolj zapletenih primerih je bila ustanovljena posebna organizacija, ki ji je bila zaupana naloga neodvisnega nadzora nad skladom. V drugih državah članicah funkcije nacionalnega organa opravljajo pristojno ministrstvo ali visoko specializirani neodvisni revizorji.

V nekaterih primerih so še možne izboljšave, kar zadeva jasnost glede stopnje neodvisnosti od upravljavca in glede vprašanja, kdo dejansko opravlja nadzorne funkcije neodvisno od sklada. Na splošno je treba vprašanje neodvisnosti nacionalnega organa podrobneje obravnavati pri prihodnjem delu DFG in v prihodnjih poročilih.

Vsi nacionalni organi imajo pristojnosti za izvajanje popravnih ukrepov, zlasti v primeru pomanjkanja sredstev. Na splošno so imetniki dovoljenj dolžni pokriti pomanjkanje sredstev, ki ga odkrije nacionalni organ.

Vsi nacionalni organi izvajajo redne kontrole ocen stroškov razgradnje. Pregledi se opravijo vsaj vsakih pet let, vendar so kontrole dostikrat še pogostejše.

Nacionalni organ ima pomembno vlogo pri preverjanju ustreznosti sklada in stopnje obveznosti v zvezi z razgradnjo. Če se stroški razgradnje povišajo med življenjsko dobo objekta, je upravljavec odgovoren za te povečane stroške in mora v skladu s tem povečati sklad. Države članice to točko že jemljejo zelo resno. Za večje zaupanje je priporočljivo, da nacionalni organi igrajo še bolj pomembno vlogo na tem področju (npr. bolj pogosti pregledi ali hitrejše izvajanje popravnih ukrepov).

2.3.        SKLADI ZA RAZGRADNJO

2.3.1.     Ustreznost in izvor sredstev

Sistemi v vseh državah članicah s komercialnimi jedrskimi dejavnostmi temeljijo na modelu vzpostavitve ustreznih skladov za razgradnjo na podlagi prihodkov iz njihovih dejavnosti med življenjsko dobo.

Na splošno se stopnja kopičenja do danes zdi ustrezna. Večina držav članic s komercialnimi jedrskimi programi je že zbrala znatna sredstva, nekatere pa se celo približujejo predvidenemu potrebnemu znesku. V primerih, ko zbrane vsote kot deli potrebnega celotnega zneska zaostajajo za predvidenimi vsotami na določeni stopnji življenjske dobe objekta, gre morda za posledico tekočih pogajanj o podaljšanju življenjske dobe. Vendar pričakovanje podaljšanja življenjske dobe ne sme biti povod za zmanjšanje prizadevanja pri zbiranju sredstev.

Časovni okvir za zbiranje sredstev običajno zajema celotno pričakovano obdobje izkoriščanja. Krajša obdobja niso izključena in so sredstvo za zaščito pred nepredvidljivimi primeri, kot je predčasno zaprtje.

V primerih predčasnega zaprtja zaradi političnih odločitev za pokritje nastalega primanjkljaja v skladu navadno poskrbijo pristojni vladni organi. V primeru nesreč velja režim mednarodne odgovornosti, ki temelji na ustreznih mednarodnih konvencijah.

V nekaterih državah članicah zaradi zgodovinskih razlogov obstajajo izjeme od pravila, da je treba sredstva zbrati iz prihodkov jedrskih dejavnosti: vzroki so lahko predčasno zaprtje (referendum po nesreči v Černobilu), neobstoječi skladi pred pristopom k EU ali stečaj upravljavca. Tudi v primerih, ko Evropska unija vzpostavi sistem skladov za podporo razgradnji zadevnih objektov, končno odgovornost za zbiranje sredstev za razgradnjo in ravnanje z odpadki vseeno nosita imetnik dovoljenja in zadevna država. Dodatno prizadevanje v zvezi s tem je potrebno, kadar sredstva ne zadostujejo za kritje celotnih stroškov razgradnje.

Za vse druge jedrske objekte, razen navedenih zgodovinskih primerov, mora biti režim financiranja popolnoma skladen s priporočilom in Direktivo 2011/70/Euratom za ravnanje z odpadki.

Program za razgradnjo jedrskih objektov, ki so v lasti Evropske komisije v okviru Pogodbe Euratom (jedrski objekti Skupnega raziskovalnega središča), je zajet v rednih posebnih sporočilih Parlamentu in Svetu. Sklade za razgradnjo upravlja Skupno raziskovalno središče na podlagi večletnega programa, ki ga je odobril proračunski organ.

Primer dobre prakse:

· Finsko in Švedsko lahko navedemo kot primera za ustreznost zneskov, ki so bili do sedaj zbrani v ločenem skladu.

2.3.2.     Vrsta skladov, nadzor uporabe in pregled

Države članice so sprejele svoje modele na podlagi naslednjih osnovnih vrst skladov:

· ločenega notranjega sklada, ki ga vodi upravljavec objekta, vendar kot ločen proračun, ki se ga lahko porabi le za razgradnjo in ravnanje z odpadki, in sicer pod nadzorom nacionalnega organa. Tovrstne sklade imajo na primer v Franciji, Belgiji in na Češkem;

· ločenega zunanjega sklada, tj. ločenega od upravljavca objekta, kakršen obstaja na Finskem in Švedskem, kjer je ločen tudi od državnega proračuna, ter na Madžarskem, v Romuniji, na Slovaškem in v Bolgariji, kjer pa so skladi nekako del državnih proračunov;

· neločenega notranjega sklada, kakršni obstajajo v Nemčiji, kjer gospodarsko pravo zahteva, da družbe, ki upravljajo jedrske elektrarne, v svojih bilancah stanja ustvarijo znatne rezerve za prihodnje stroške razgradnje in ravnanja z odpadki.

Čeprav se priporoča uporaba ločenega sklada, se lahko varen sistem zgradi tudi z dobro nadzorovanimi neločenimi skladi. Če se finančna sredstva, ki jih zberejo ločeni skladi, spet posodijo imetniku dovoljenja, mora neodvisni organ povečati stopnjo nadzora.

Nacionalni organ mora biti pri pregledu popolnoma neodvisen od upravljavca in imeti potrebne pristojnosti, da se zagotovi izvajanje vseh predlaganih popravnih ukrepov. Te pristojnosti so lahko dvomljive, če imajo predstavniki imetnika dovoljenja pravico, da imenujejo predstavnike v odboru nacionalnega organa, kar se dogaja v nekaterih državah članicah.

2.3.3.     Novi jedrski objekti

Države članice brez obstoječega in popolnoma delujočega režima financiranja, ki nameravajo graditi nove jedrske objekte in zlasti nove jedrske elektrarne, bi morale, preden se odločijo za naložbo, oblikovati zakone za vzpostavitev zanesljivega režima financiranja razgradnje-

Najnovejši primeri za nove režime financiranja:

· v Združenem kraljestvu se bo oblikoval zunanji in ločeni sklad za prihodnje nove gradnje;

· Litva, ki se je odločila, da bo zgradila novo jedrsko elektrarno v bližini nekdanje jedrske elektrarne, trenutno razvija režim financiranja;

· Poljska je pred kratkim sprejela zakonodajo za režim financiranja razgradnje, in sicer dovolj zgodaj, da se lahko sprejme odločitev glede zgraditve načrtovane(-ih) jedrske(-ih) elektrarne(-).

2.4.        OCENA STROŠKOV RAZGRADNJE

2.4.1.     Ločeni izračuni stroškov za tehnično razgradnjo in ravnanje z odpadki

Načelo ločenih izračunov stroškov za razgradnjo objekta in ravnanje z odpadki je sprejeto v vseh državah članicah; nekatere od njih so oblikovale splošne ločene sklade, in sicer posebej za razgradnjo in ravnanje z odpadki.

Izračuni stroškov ravnanja z odpadki so zaradi zgodnje faze načrtovanja končnih odlagališč navadno povezani z višjo stopnjo negotovosti kot izračuni stroškov za razgradnjo.

Prenos Direktive Sveta 2011/70/Euratom z dne 19. julija 2011 o vzpostavitvi okvira Skupnosti za odgovorno in varno ravnanje z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki[6] bo prispeval k pomembnemu napredku pri finančnem načrtovanju stroškov ravnanja z odpadki.

2.4.2.     Izračuni stroškov in ustreznost

Kakor je navedeno zgoraj, sta Komisija in Agencija za jedrsko energijo (NEA) razvili in predlagali metodologijo „rumene knjige“ za obračunavanje stroškov razgradnje kot pomoč metodologiji za ocene stroškov. Čeprav se močno priporoča za opravljanje izračunov ali primerjalnih analiz, to ni obvezen postopek, vendar bi lahko pomagal pri obveščanju in krepitvi metodologij v nekaterih državah. Pred kratkim je „mednarodna struktura za razčlenitev stroškov razgradnje“ (ISDC), ki jo je objavila OECD/NEA leta 2012 (NEA št. 7088), posodobila in nadomestila „rumeno knjigo“. Zaenkrat še ni enakovredne strukture za oceno stroškov v zvezi z jedrskimi odpadki.

V vseh državah članicah še ni jasno, ali nacionalni organ pregleda vse ocene stroškov, kakor bi moral storiti. Komisija bo razmere še naprej opazovala.

2.4.3.     Ocene stroškov za vsak objekt posebej

Da bodo ocene veljale „za vsak objekt posebej“ ter zaradi točnosti in preglednosti, je treba stroške pri lokacijah z več jedrskimi enotami razčleniti na raven posameznih enot. Kadar je to primerno, se lahko uporablja „skupinski pristop“ k stroškom.

V državah članicah je opaziti splošen trend prehajanja od splošne ocene stroškov k oceni stroškov za vsak objekt posebej. Večina držav članic že dosledno upošteva to merilo, kar kaže na zelo pozitiven razvoj.

2.5.        UPORABA SKLADOV ZA RAZGRADNJO

2.5.1.     Uporaba za predvideni namen in preglednost

Skladi za razgradnjo se uporabijo le za podrobno opredeljene namene, za katere so bili ustanovljeni, kot je določeno v načrtu dokončne razgradnje, in za noben drug namen. Nacionalni organ ima v fazi razgradnje pomembno vlogo pri spremljanju in preverjanju, da se sredstva uporabljajo pravilno.

V zvezi s tem niti odgovori na vprašalnik niti na nadaljnje zahtevke za informacije še vedno niso dovolj podrobni. Vzrok za to bi lahko bilo dejstvo, da večina skladov še ni dosegla faze izplačila. To zadevo je treba pozorno spremljati v prihodnosti.

Primeri dobre prakse v zvezi s tem:

· na Švedskem nacionalni sklad vsako leto na svojem spletnem mestu v švedščini in angleščini objavi zelo podrobno poročilo, ki vsebuje vse pomembne informacije: http://www.karnavfallsfonden.se/;

· tudi spletno mesto organa NDA v Združenem kraljestvu, http://www.nda.gov.uk/, vsebuje podobne informacije.

2.5.2.     Varen profil tveganja

Za varen profil tveganja je treba dati prednost sredstvom z nizkim tveganjem, pri čemer se ne izključi sredstev z visokim tveganjem, za katera pa veljajo omejitve glede izpostavljenosti tveganju. Cilj strategije upravljanja bi moral biti pokritje vseh stroškov razgradnje in zagotovitev razpoložljivosti takrat, ko je to potrebno, pod nadzorom nacionalnega organa.

Zadovoljiv donos na kapital je treba doseči brez prevelikega tveganja: v nekaterih državah članicah lahko sklad upravljavcu povrne največ 75 % vloženega kapitala, ta pa mora plačati obresti, ki jih določi vlada. V drugih državah mora sklad vedno vključevati diskontirane rezervacije, upravičena sredstva pa so določena z odlokom, vendar se upravljavci o tej osnovi svobodno odločijo. V enem primeru ima sklad tudi omejitve glede upravičenosti nekaterih sredstev in si mora prizadevati za najvišji možni donos pod temi pogoji. V številnih državah članicah sklad upravlja ali ustanovi finančno ministrstvo. V teh primerih iz odgovorov na vprašalnik ni popolnoma jasno, kako se vlaga kapital.

Veliko držav članic zahteva visoke naložbe skladov v državne obveznice. Nedavni dogodki na finančnih trgih so ustvarili resne dvome glede absolutne varnosti državnih obveznic, zato bi bilo priporočljivo razmisliti o implicitnih predpostavkah, na katerih temelji obstoječa zakonodaja v zvezi s tem.

Kot možen primer dobre prakse v zvezi z naložbami skladov bi lahko navedli Francijo, kjer obstajajo zelo natančna pravila za upravičene kategorije sredstev in se trenutno izvaja revizija.

2.5.3.     Neučinkovitost upravljanja skladov

Če se ugotovi primanjkljaj med vrednostjo sklada in obveznostmi v zvezi z razgradnjo, je treba nemudoma opredeliti popravne ukrepe, ki se jih izvede v bližnji prihodnosti. Zato je izredno pomembno, da se izvaja letni pregled nakopičenih sredstev in da nacionalni organ preverja ocene stroškov.

To načelo se dosledno izvaja v vseh državah članicah, ki se odločijo za ustanovitev režimov notranjih skladov. V vseh primerih nacionalni organ v zvezi s to bistveno zahtevo izvaja redne kontrole.

2.5.4.     Nekomercialni jedrski objekti

Tukaj obravnavani objekti so običajno državni storitveni objekti, kot so zdravstveni domovi, raziskovalna središča, obrati za proizvodnjo izotopov in pospeševalniki delcev. Ker so za te objekte običajno odgovorne države, se njihova razgradnje plača iz državnega proračuna. Kljub temu pa je treba pripraviti načrt dokončne razgradnje, v katerem se podrobno opredelijo obseg obveznosti in s tem povezani stroški. Vse države članice, ki imajo takšne objekte, so že oblikovale načrte razgradnje ali pa jih oblikujejo.

3.           SKLEPNE UGOTOVITVE IN OBETI

Od predstavitve drugega poročila o razgradnji leta 2007 se je pravno okolje na področju razgradnje in ravnanja z odpadki znatno spremenilo zaradi sprejetja Direktive Sveta 2011/70/Euratom z dne 19. julija 2011 o vzpostavitvi okvira Skupnosti za odgovorno in varno ravnanje z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki[7]. Ta direktiva, ki jo morajo države članice prenesti v nacionalne zakonodaje do 23. avgusta 2013, v členu 9 predvideva, da „[d]ržave članice poskrbijo, da se v nacionalnem okviru predpiše razpoložljivost ustreznih finančnih sredstev, potrebnih za izvajanje nacionalnih programov iz člena 11, zlasti za ravnanje z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki, pri čemer je ustrezno upoštevana odgovornost proizvajalcev izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov“.

To načelo, ki ga navaja tudi priporočilo, je zdaj pravno zavezujoča določba, ki jo morajo prenesti vse države članice. Nacionalni programi ravnanja z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki bodo morali zajemati vse vrste odpadkov in vse faze ravnanja z odpadki, od njihovega nastanka do odlaganja, ter dovolj podrobno opredeljeno osnovo za ocenjevanje dolgoročnih stroškov, na podlagi katere se zberejo ustrezna sredstva za ravnanje z odpadki. Obveznost zajemanja vseh faz ravnanja z odpadki od nastanka naprej pomeni, da bo zajet tudi dobršen del dejavnosti razgradnje.

Nacionalni programi morajo zagotoviti podrobno oceno stroškov vseh faz ravnanja z odpadki vse do odlaganja ter s tem povezanih dejavnosti, kot so raziskave in razvoj. Zagotoviti morajo tudi informacije o financiranju.

Če nacionalni program obravnava samo začasno dolgoročno skladiščenje, ne pa odlaganja, se zaradi količine privarčevanega denarja pojavi tveganje, da bi lahko zadevni upravljavec okrepil svoj položaj na trgu v primerjavi s konkurenti v državah članicah, kjer je financiranje odlagališč obvezno. Takšno situacijo bi lahko razumeli kot očitno izkrivljanje konkurence. Po nekaterih ocenah se potencialna stroškovna prednost giba med 3,5 in 4 odstotki pričakovanih skupnih proizvodnih stroškov[8].

Direktiva vsebuje tudi zavezujoča pravila glede programov financiranja in preglednosti, ki odražajo tudi nekaj osnovnih načel iz priporočila. Člen 10 o preglednosti zagotavlja obveščanje javnosti in pravico, ki daje javnosti možnost dejanskega sodelovanja v postopku odločanja. Člen 12 o nacionalnih programih vključuje obveznost navajanja ocene stroškov in veljavnih programov financiranja, pa tudi politike ali postopka za preglednost.

Direktiva z obveznostjo, da države članice redno dopolnjujejo in medsebojno strokovno pregledujejo svoje nacionalne programe, povečuje preglednost in kakovost mehanizmov financiranja za ravnanje z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki in razgradnjo.

Direktiva o jedrski varnosti 2009/71/Euratom[9] je pomembna za razgradnjo, saj v svoje področje uporabe vključuje vse civilne jedrske objekte, ki imajo dovoljenje, vključno z dovoljenji za razgradnjo jedrskega objekta. To je še en odločilen korak v smeri zavezujočih pravil za kopičenje ustreznih finančnih sredstev za razgradnjo in ravnanje z odpadki jedrskih objektov. Ta pravila so trdna podlaga za skupni pravni okvir in močno kulturo varnosti v EU. Skupaj s priporočilom Komisije iz leta 2006 bodo določila okvir za nadaljnja prizadevanja za dodatno izboljšanje razmer v vseh državah članicah v zvezi z ustreznostjo, razpoložljivostjo in varnostjo finančnih sredstev, namenjenih za razgradnjo in ravnanje z odpadki.

Tudi ko bo direktiva o jedrskih odpadkih v celoti prenesena, bo morala DFG skupaj s Komisijo nadaljevati delo za spodbujanje jasnega razumevanja politik in strategij razgradnje, in sicer s posodabljanjem znanja o ocenah stroškov razgradnje in upravljanju skladov ter proučevanjem prihodnjih možnosti v smislu nadaljnjega sodelovanja ali celo usklajevanja.

DFG je na sestanku marca 2012 razpravljala o nekaterih morebitnih nadaljnjih vprašanjih: poročanje v skladu s priporočilom in direktivo o jedrskih odpadkih bi bilo treba uskladiti. Po prvem poročanju v skladu z direktivo o jedrskih odpadkih bo potreben razmislek o poročanju v skladu s priporočilom. Druga pomembna točka v zvezi s tem bo premislek o povezavi DFG z direktivo o jedrskih odpadkih, tudi kar zadeva postopek prenosa in povezave z ENSREG in ENEF. Revidiran mandat DFG je treba določiti v sodelovanju med DFG in Komisijo.

Pomembna točka skupnega razmisleka bi lahko bile izkušnje, pridobljene iz nedavne bančne in državne dolžniške krize. Vse države članice se morajo odzvati na pretrese na finančnih trgih v zadnjih nekaj letih, sodelovanje znotraj DFG pa lahko prispeva k večji stabilnosti finančnih sredstev za razgradnjo v prihodnosti.

[1]               Poročilo o uporabi finančnih sredstev, namenjenih za razgradnjo jedrskih elektrarn, COM(2004) 719 final z dne 26. oktobra 2004.

[2]               Resolucija Evropskega parlamenta o uporabi finančnih sredstev, namenjenih za razgradnjo jedrskih elektrarn (2005/2027(INI)), P6_TA-PROV(2005)0432.

[3]               UL L 330, 28.11.2006.

[4]               COM(2007) 794 final z dne 12. decembra 2007.

http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2007:0794:FIN:SL:PDF.

[5]               UL L 199, 2.8.2011, str. 48, v nadaljnjem besedilu: direktiva o jedrskih odpadkih.

[6]               UL L 199, 2.8.2011, str. 48.

[7]               UL L 199, 2.8.2011, str. 48.

[8]               COMMISSION STAFF WORKING DOCUMENT, Accompanying document to the revised proposal for a COUNCIL DIRECTIVE (Euratom) on the Management of Spent Fuel and Radioactive Waste IMPACT ASSESSMENT (DELOVNI DOKUMENT SLUŽB KOMISIJE, Spremni dokument k spremenjenemu predlogu DIREKTIVE SVETA (Euratom) o ravnanju z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki, OCENA UČINKA), COM (2010) 618, poglavje 2.3.3.

[9]               UL L 172, 2.7.2009, str. 218.