52012DC0785

1.  Uvod in cilji

1.1.        Ozadje

Zaradi hitrega razvoja na finančnih trgih v devetdesetih letih 20. stoletja so se na njem pojavile finančne skupine, ki zagotavljajo storitve in izdelke v različnih sektorjih finančnih trgov, tj. tako imenovani finančni konglomerati. Leta 1999 je Evropska komisija v akcijskem načrtu za finančne storitve opredelila potrebo po nadzoru teh konglomeratov na ravni skupine in napovedala oblikovanje zakonodaje v zvezi z bonitetnim nadzorom, ki naj bi dopolnjevala sektorsko zakonodajo o bančništvu, naložbah in zavarovanju. Ta dopolnilni bonitetni nadzor je bil uveden 20. novembra 2002 z Direktivo o finančnem konglomeratu (v nadaljnjem besedilu: direktiva FICOD)[1]. Direktiva upošteva načela Skupnega foruma[2] o finančnih konglomeratih iz leta 1999.

Prva sprememba direktive o finančnem konglomeratu (v nadaljnjem besedilu: direktiva FICOD1) je bila sprejeta novembra 2011 ob upoštevanju spoznanj, pridobljenih v obdobju finančne krize med letoma 2007 in 2009. Direktiva FICOD1[3] je spremenila sektorske direktive, da bi se nadzornikom omogočilo izvajanje konsolidiranega bančnega nadzora in nadzora zavarovalniških skupin na ravni končnega matičnega subjekta, tudi kadar je ta subjekt mešani finančni holding. Poleg tega je direktiva FICOD1 spremenila pravila za identifikacijo konglomeratov, uvedla zahtevo po preglednosti za pravne in operativne strukture skupin ter v okviru dopolnilnega nadzora uvedla upravitelje alternativnih investicijskih skladov na enak način kot družbe za upravljanje.

Člen 5 direktive FICOD1 določa, da Komisija do 31. decembra 2012 predloži poročilo o pregledu, ki obravnava predvsem področje uporabe navedene direktive, razširitev njene uporabe na neregulirane subjekte, merila za identifikacijo finančnih konglomeratov, ki so v lasti širših nefinančnih skupin, sistemsko pomembne finančne konglomerate in obvezno stresno testiranje. Po pregledu naj bi se po potrebi pripravili zakonodajni predlogi.[4]

Opozoriti je treba, da so bile ali bodo nekatere težave, kot so obravnavanje sistemske pomembnosti zapletenih skupin ter instrumenti za sanacijo in reševanje, ki presegajo zahtevo po načrtih poslovanja v primeru krize ali zloma v direktivi FICOD1, po sprejetju direktive FICOD1 odpravljene v drugih okvirih in so zato manj pomembne za ta pregled.

1.2.        Namen pregleda in spremenjena načela Skupnega foruma

Ta pregled temelji na cilju direktive FICOD, v skladu s katerim je treba zagotoviti dopolnilni nadzor subjektov, ki so del konglomerata, pri čemer se je treba osredotočiti na možna tveganja medsebojnih negativnih vplivov, tveganja zapletenosti upravljanja in koncentracijo tveganj (t. i. tveganja skupine) ter na zaznavanje in odpravljanje „dvojne uporabe“ (večkratna uporaba kapitala). Cilj pregleda je analizirati, ali so obstoječe določbe direktive FICOD v povezavi z ustreznimi sektorskimi pravili o skupinskem in konsolidiranem nadzoru učinkovite brez dodatnih določb, ki jih uvaja direktiva FICOD1.

Pregled je potreben, saj se je dinamika na trgih, na katerih delujejo konglomerati, bistveno spremenila, odkar je leta 2002 začela veljati Direktiva FICOD. Finančna kriza je pokazala, kako so se tveganja skupine uresničila v celotnem finančnem sektorju. To kaže na pomembnost skupinskega nadzora nad takšnimi medsebojnimi povezavami v okviru finančnih skupin in med finančnimi institucijami, saj tak nadzor na ravni skupine dopolnjuje sektorske zahteve v zvezi z bonitetnim nadzorom.

Omejeni pristop direktive FICOD1 delno temelji na pričakovanju uporabe spremenjenih načel Skupnega foruma, ki bi morala biti obravnavana v tem pregledu. Ta načela so bila objavljena septembra 2012[5], pri čemer sta glavni dve težavi vključitev nereguliranih subjektov na področje uporabe nadzora, da se pokrijejo vsa različna tveganja, ki jim je ali jim je lahko izpostavljena finančna skupina, in potreba po opredelitvi subjekta, ki je končno odgovoren za skladnost z zahtevami na ravni skupine. Ta pregled ustrezno upošteva spremenjena načela in razvijajočo se sektorsko zakonodajo, kot je predstavljena spodaj.   

1.3.        Razvijajoče se regulativno in nadzorno okolje

Pravila iz direktive FICOD so po svoji naravi dopolnilna. Dopolnjujejo pravila, ki jih morajo kreditne institucije, zavarovalnice in investicijske družbe upoštevati v skladu z ustreznimi predpisi za bonitetni nadzor. Zdaj se ta sektorska zakonodaja temeljito prenavlja, regulativno okolje pa se razvija.

Direktiva o kapitalskih zahtevah (v nadaljnjem besedilu: direktiva CRD IV)[6] in Omnibus II[7] sta predloga v fazi obravnave v Evropskem parlamentu in Svetu, direktiva Solventnost II pa vključuje določbe o okrepljenem skupinskem nadzoru, ki še niso začele veljati. Ko bodo te določbe začele veljati, bo Komisija pozorno spremljala izvajanje teh novih okvirov, ki vključujejo tudi več delegiranih in izvedbenih aktov, vključno z regulativnimi tehničnimi standardi, ki jih bodo sčasoma oblikovali Komisija in evropski nadzorni organi (ESA). Poleg tega bodo nedavne spremembe direktive FICOD začele veljati šele od sredine leta 2013, tako da jih v praksi ne bo mogoče v celoti preveriti do konca leta 2014. Vključujejo tudi regulativne in izvedbene tehnične standarde ter splošne smernice, ki jih izdajo organi ESA. Prav tako je v predlog Uredbe o bančni uniji[8] vključena velika sprememba pri nadzoru evropskih bank, pri čemer bo ta uredba vplivala na nadzor konglomeratov, saj bi bila v skladu s predlogom ena od nalog, ki se bo dodelila Evropski centralni banki, sodelovanje pri dopolnilnem nadzoru finančnega konglomerata.

Kot kaže to poročilo, obstajajo področja dopolnilnega nadzora, na katerih so možne izboljšave. Vendar je treba kot pri vsakem zakonodajnem aktu koristi, ki bodo nastale zaradi spreminjanja zakonodaje, vedno pretehtati v primerjavi s stroški, povezanimi z zakonodajnimi spremembami. V skladu s stališčem Evropskega odbora za finančne konglomerate, sprejetim na srečanju 21. septembra 2012, stališčem nadzorne skupnosti, ki so ga Komisiji prek nasveta posredovali organi ESA [9], in odgovori industrije v okviru posvetovanja[10], ki ga je izvedla Komisija, bo najboljši čas za spreminjanje direktive FICOD šele, ko bo sektorska zakonodaja sprejeta in bo začela veljati.

2. Področje uporabe direktive in pravni subjekti, ki so naslovniki zahtev

2.1.        Področje uporabe

2.1.1. Področje uporabe direktive FICOD in sektorske zakonodaje

Večina skupin, ki delujejo v finančnem sektorju, ima pooblastila za veliko različnih vrst nadzora. Če se pooblaščeni subjekti osredotočijo na le eno vrsto nadzora, se ne upoštevajo drugi dejavniki, ki morebiti znatno vplivajo na profil tveganja skupine kot celote. Pristopi razpršenega nadzora niso zadostni pri obravnavanju izzivov, povezanih z nadzorom nad obstoječimi strukturami skupin.

Cilj okvira dopolnilnega nadzora za konglomerate je poostritev in dopolnitev celotnega niza pravil, ki veljajo za finančne skupine v vseh sektorjih in prek meja. Vendar se je treba z regulativnega stališča izogniti dodatnim plastem nadzora, kadar so s sektorskimi zahtevami pokrite že vse vrste tveganj, ki se lahko pojavijo v skupini.

2.1.2. Vključitev nereguliranih subjektov, tudi tistih, ki ne izvajajo finančnih dejavnosti

Za obravnavanje tveganj skupine, kar je bil prvotni cilj direktive FICOD in načel Skupnega foruma, kot ponovno potrjujejo spremenjena načela, bi moral nadzor na ravni skupine zajeti vse subjekte v skupini, ki so bistveni za profil tveganja reguliranih subjektov v skupini. To pomeni, da je treba zajeti vsak subjekt, za katerega ne obstajajo neposredni predpisi v zvezi z bonitetnim nadzorom, tudi če ta izvaja dejavnosti zunaj finančnega sektorja, vključno z nereguliranimi holdingi in matičnimi podjetji na vrhu skupine. Vsak nereguliran subjekt lahko pomeni različna tveganja za konglomerat, pri čemer sta lahko za vsako potrebna posebno obravnavanje in ravnanje.

Med nereguliranimi subjekti se poseben pomen pripisuje namenskim družbam (SPE). Število namenskih družb in zapletenost njihovih struktur sta se hkrati z rastjo trgov listinjenja in trgov strukturiranih finančnih produktov pred finančno krizo znatno povečala, vendar sta se pozneje zmanjšala. Medtem ko je uporaba namenskih družb koristna in sama po sebi morda ni problematična, je kriza pokazala, da sta lahko slabo obvladovanje tveganja in nerazumevanje tveganj namenskih družb oviralna in neučinkovita. Potreba po večjem spremljanju odnosov znotraj skupin pri namenskih družbah je bila poudarjena v poročilu Skupnega foruma za leto 2009[11].

2.1.3. Vključenost sistemsko pomembnih finančnih konglomeratov

Izzivi pri nadzoru nad konglomerati so najbolj očitni za skupine, ki so zaradi svoje velikosti, medsebojne povezanosti in zapletenosti zelo občutljive in so vir sistemskega tveganja.

V vsaki sistemsko pomembni finančni instituciji bi se moral najprej izvesti natančnejši nadzor prek uporabe okvira direktive CRD IV in direktive Solventnost II na individualni in skupinski/konsolidirani ravni. Če je sistemsko pomembna finančna institucija tudi konglomerat, bi se moral uporabiti tudi dopolnilni nadzor v skladu z direktivo FICOD. Čeprav je večina sistemsko pomembnih finančnih institucij konglomeratov, temu ni vedno tako. Prav tako sistemska tveganja niso nujno enaka tveganjem skupine. Zato se ne zdi smiselno, da bi vse sistemsko pomembne finančne institucije poskusili vključiti v direktivo FICOD. Poleg tega še vedno potekajo razprave na mednarodni ravni glede zavarovanja sistemsko pomembnih finančnih institucij, pri čemer sektorska zakonodaja, vključno z obravnavo sistemsko pomembnih bančnih finančnih institucij, zdaj še ni stabilna.

2.1.4. Pragi za identifikacijo finančnega konglomerata

Vse zgoraj navedene težave so povezane z opredelitvijo konglomerata in pragov za njegovo identifikacijo. Dva praga, ki sta določena v členu 3 direktive FICOD, upoštevata merili pomembnosti in sorazmernosti pri identifikaciji konglomeratov, pri katerih bi se moral izvajati dopolnilni nadzor v zvezi s tveganji skupin. Prvi prag omejuje dopolnilni nadzor na tiste konglomerate, ki poslujejo v finančnem sektorju, medtem ko drugi omejuje izvajanje takega nadzora na zelo velike skupine.

Zaradi kombinirane uporabe obeh pragov in obstoječih možnosti opustitve, ki jih uporabljajo nadzorniki, se v zelo velikih bančnih skupinah, ki so tudi pomembni udeleženci na evropskem zavarovalniškem trgu, dopolnilni nadzor ne izvaja. Poleg tega besedilo določbe o identifikaciji omogoča različne načine za določanje pomembnosti čezsektorskih dejavnosti. Besedilo bi se lahko izboljšalo, da se zagotovi usklajena uporaba v različnih sektorjih in prek meja.

Za zagotovitev pravne jasnosti so potrebni hitro razumljivi in uporabni pragi. Kljub temu ostaja nerešeno vprašanje, ali bi bilo treba prage in opustitve spremeniti ali dopolniti, da se omogoči sorazmeren nadzor, ki temelji na tveganju.

2.1.5. Industrijske skupine, ki imajo v lasti finančne konglomerate

Čeprav obstaja soglasje v zvezi z ugotovitvijo, da so regulirani finančni subjekti izpostavljeni skupinskim tveganjem iz širše industrijske skupine, v katero morda spadajo, v tej fazi še ni jasno, kako bi bilo mogoče razširiti zahteve iz direktive FICOD na širše nefinančne skupine. V skladu z določbo o pregledu iz direktive FICOD1 mora Komisija oceniti, ali naj organi ESA prek Skupnega odbora izdajo smernice za oceno bistvenega pomena dejavnosti teh konglomeratov na notranjem trgu za finančne storitve. Zdaj ni nobene zakonodaje v zvezi z nadzorom nad industrijskimi skupinami, ki imajo v lasti finančne konglomerate, pri čemer nimajo organi ESA nobenih pooblastil za izdajanje smernic. Čeprav bodo imeli organi ESA zagotovo ključno vlogo pri zagotavljanju usklajene uporabe direktive FICOD, je vseeno prezgodaj za odločitev o tem, ali bi morali organi ESA izdati smernice v zvezi s tem posebnim področjem.

2.2.        Subjekti, odgovorni za izvajanje zahtev na ravni skupine

Zahteve, ki jih je treba izvajati na ravni skupine, ne bodo zagotovile skladnosti brez jasne identifikacije subjekta, ki je v finančni skupini končno odgovoren za nadzor tveganj na ravni skupine in za regulativno skladnost z zahtevami skupine. Taka identifikacija bi omogočila, da nadzorni organi izvajajo zahteve bolj učinkovito (podrobnejša obravnava je v oddelku 4). Upoštevati je treba medsebojni vpliv teh zahtev in določb prava družb v zvezi z odgovornostmi subjekta, ki je končno odgovoren za nadzor tveganj.

To končno odgovornost je treba morda razširiti na nedelujoče holdinge na vrhu konglomeratov, čeprav se lahko predvidi omejeno področje uporabe za tiste holdinge, ki svoje primarne dejavnosti ne izvajajo v finančnem sektorju.

3. Določbe, potrebne za zagotovitev zaznavanja in nadzora tveganj na ravni skupine

Cilj dopolnilnega nadzora je zaznati, spremljati, upravljati in nadzirati skupinska tveganja. Ta cilj naj bi se dosegel na podlagi obstoječih zahtev iz direktive FICOD glede kapitalske ustreznosti (člen 6), koncentracije tveganja (člen 7), poslov v skupini (člen 8) in notranjega upravljanja (člena 9 in 13). Te zahteve bilo treba oceniti ob upoštevanju več meril, med drugim tudi ob upoštevanju potrebe po krepitvi odgovornosti končnega matičnega subjekta konglomeratov.

3.1.        Kapital (člen 6)

Zahteve v zvezi s kapitalom, ki zadevajo pooblaščene subjekte na neodvisni in konsolidirani osnovi, so določene v sektorski zakonodaji, ki obravnava podeljevanje pooblastil finančnim podjetjem. Člen 6 direktive FICOD določa, da morajo nadzorniki preveriti kapitalsko ustreznost konglomerata. Cilj metod izračunavanja iz navedenega člena je preprečiti večkratno uporabo kapitala.

Na podlagi nasveta glede kapitala JCFC iz leta 2007 in leta 2008[12] se je ugotovilo, da obstaja veliko različnih praks med nacionalnimi nadzornimi organi pri izračunavanju razpoložljivega in zahtevanega kapitala na ravni konglomerata. V osnutku regulativnega tehničnega standarda, ki je bil oblikovan na podlagi člena 6(2) direktive FICOD in objavljen za posvetovanje 31. avgusta 2012[13], so opredeljene metode za izračunavanje kapitala. Tehnični standard naj bi zadostno obravnaval neusklajeno uporabo metod izračunavanja kapitala za namen regulativnih kapitalskih zahtev in zagotovil, da se kot razpoložljivi kapital za regulirane osebe skupine obravnava le prenosljivi kapital. Glede na to, da bi moral ta regulativni tehnični standard zagotoviti zanesljiv in dosleden izračun kapitala med državami članicami, se je v okviru pogajanj o predlogu za direktivo CRD IV zdelo, da za izpolnjevanje ciljev iz Basla III glede morebitnega dvojnega štetja kapitalskih naložb v nekonsolidiranih zavarovalniških odvisnih družbah, niso potrebne nobene spremembe v direktivi FICOD[14].

Vendar so se v razpravah, ki so potekale ob pripravi tega tehničnega standarda, pojavila dodatna vprašanja glede kapitalske politike na ravni skupine. Nadzorniki včasih nimajo vpogleda v razpoložljivost kapitala na ravni konglomerata. To bi se lahko obravnavalo z uvedbo zahteve po poročanju o nadzoru in zahteve, da se na trgu razkrije kapital na individualni ali subkonsolidirani osnovi, poleg ravni konsolidiranega nadzora.

3.2.        Koncentracija tveganja (člen 7) in posli v skupini (člen 8)

Člena 7 in 8 o koncentraciji tveganja in poslih v skupini določata zahteve glede poročanja za podjetja. Te zahteve bi morale skupaj z možno razširitvijo nadzora na neregulirane subjekte in identifikacijo subjekta, končno odgovornega za skladnost z zahtevami direktive FICOD, vključno z obveznostmi poročanja, zagotoviti ustrezen okvir za dopolnilni nadzor v zvezi s koncentracijo tveganja in posli v skupini.

Smernice, ki naj bi jih oblikovali organi ESA, kot je zahtevano v direktivi FICOD1, bi morale zagotoviti, da se nadzor v zvezi s koncentracijo tveganja in posli v skupini izvaja usklajeno.

3.3.        Upravljanje (člena 9 in 13)

Glede na samo zapletenost finančnih konglomeratov bi morala uprava podjetij skrbno preučiti in uravnovesiti kombinacijo interesov priznanih zainteresiranih strani končnega matičnega subjekta in drugih subjektov skupine. Sistem upravljanja bi moral zagotoviti, da se to ravnovesje doseže s skupno strategijo in da regulirani subjekti upoštevajo predpise na individualni in skupinski osnovi.

Direktiva FICOD, kot je bila spremenjena, vključuje zahtevo, da morajo imeti konglomerati vzpostavljene ustrezne postopke za upravljanje tveganj in mehanizme notranjih kontrol, primerno in ustrezno zahtevo za tiste, ki dejansko vodijo posle mešanih finančnih holdingov, zahtevo po načrtih poslovanja v primeru krize ali zloma, zahtevo po preglednosti za pravne in organizacijske strukture skupin in zahtevo, da nadzorniki čim boljše uporabijo zahteve glede upravljanja, ki so na voljo v direktivah CRD in Solventnost II.

Direktiva CRD III in predlog direktive CRD IV določata, tako kot bo to določala direktiva Solventnost II, da je treba politike upravljanja podjetij in prejemkov dodatno okrepiti glede na spoznanja, pridobljena med krizo. Zahteva po načrtih poslovanja v primeru krize ali zloma v direktivi FICOD1 bi se okrepila z okvirom za sanacijo in reševanje bank[15].

Ti okviri še vedno ne zajemajo izvršljive odgovornosti vodilnega podjetja skupine ali zahteve, da mora biti ta pravni subjekt pripravljen na katero koli rešitev ter da mora zagotovi trdno strukturo skupine in obravnavanje nasprotja interesov. Okvir za sanacijo in reševanje bank bi določal, da je treba pripraviti načrte za reševanje skupine, ki zadevajo holding in bančno skupino kot celoto.

4. Nadzorna orodja in pooblastila

4.1.        Sedanja ureditev ter potreba po krepitvi nadzornih orodij in pooblastil

Člen 14 določa, da morajo imeti nadzorniki dostop do informacij, vključno z informacijami glede manjšinskih udeležb, kadar je to potrebno za namene nadzora. Člen 16 pooblašča koordinatorja, da sprejme ukrepe v zvezi s holdingom, in nadzornike reguliranih subjektov, da v zvezi s temi subjekti sprejmejo ukrepe za odpravljanje neskladnosti z zahtevami glede kapitala, koncentracij tveganja, poslov v skupini in upravljanja. Člen se sklicuje le na „nujne ukrepe“ za odpravo takšnega položaja, vendar ukrepov ne določa. Omnibus I omogoča organom ESA, da oblikujejo smernice za ukrepe v zvezi z mešanimi holdingi, vendar organi ESA teh smernic še niso oblikovali. Člen 17 določa, da morajo države članice sprejeti kazni ali popravljalne ukrepe, ki se naložijo mešanim finančnim holdingom ali njihovim izvršnim direktorjem, če kršijo določbe v zvezi z izvajanjem direktive FICOD. Navedeni člen prav tako določa, da morajo države članice pooblastiti nadzornike, ki preprečijo, da regulirani subjekti v finančnem konglomeratu ne upoštevajo sektorskih predpisov, ali ukrepajo proti takem neupoštevanju. 

Besedilo člena 16 in dejstvo, da še niso oblikovane smernice, sta razlog, da še ni vzpostavljen izvedbeni okvir na ravni EU, ki bi bil oblikovan posebej za finančne konglomerate. Zato se nadzor finančnih konglomeratov izvaja na ravni sektorjev, pri čemer obstajajo med državami članicami razlike glede izvajanja. Poleg tega organi ESA poudarjajo, da se lahko zaradi krepitve sistema sankcij, kot predvideva predlog direktive CRD IV, ustvarijo neenaki konkurenčni pogoji med finančnimi konglomerati, kar je odvisno od tega, ali jih vodijo banke ali zavarovalnice. Organi ESA so poročali, da večina nacionalnih nadzornih organov prav tako meni, da so ukrepi, ki so na voljo za sektorski nadzor, enako ustrezni za nadzor finančnih konglomeratov. Krepitev nadzora finančnih konglomeratov bi se lahko zato dosegla z izboljšanjem dejanske uporabe obstoječih instrumentov. 

Kar zadeva zahtevo iz člena 17, da morajo države članice zagotoviti zanesljive sankcije, na podlagi katerih bodo zahteve verodostojno izvedljive, ne obstaja noben takšen sistem sankcij za konglomerate.

Organi ESA so predložili osem priporočil[16] za zagotovitev večjih pooblastil in več instrumentov, ki so na voljo nadzornikom, ter strožjih ukrepov v zvezi z izvajanjem, pri čemer so upoštevane tudi razlike v izvajanju na nacionalni ravni. Ta priporočila vključujejo vzpostavitev sistema izvajanja za končno odgovorni subjekt in njegova odvisna podjetja. To pomeni, da bi obstajal dvojni pristop, pri katerem nadzorni organi obravnavajo subjekt na najvišji ravni za tveganja na ravni skupine in poskrbijo, da posamezni subjekti upoštevajo svoje odgovornosti. Poleg tega bi moral imeti nadzornik na voljo minimalni sklop informativnih in preiskovalnih ukrepov. Nadzorniki bi morali imeti možnost izreči sankcije mešanim holdingom, mešanim zavarovalnim holdingom z mešano dejavnostjo ali posredniškim finančnim holdingom. 

4.2.        Možnost za uvedbo obveznega stresnega testiranja

Možnost, da se od konglomeratov zahteva izvajanje stresnega testiranja, bi lahko bila dodatno nadzorno orodje za zagotovitev pravočasnega in učinkovitega spremljanja tveganj v konglomeratu. Direktiva FICOD1 je uvedla možnost (vendar ne obveznost), da nadzornik redno izvaja stresna testiranja. Poleg tega lahko organi ESA, ko se izvajajo stresna testiranja na ravni EU, upoštevajo parametre, ki zajemajo posebna tveganja, povezana s finančnimi konglomerati.

5. Sklepna ugotovitev

Merila za opredelitev in identifikacijo konglomerata, identifikacijo matičnega subjekta, končno odgovornega za izpolnitev zahtev na ravni skupine in krepitev izvajanja teh zahtev v okviru matičnega subjekta, so najpomembnejša vprašanja, ki bi se lahko obravnavala v prihodnji spremembi direktive o finančnih konglomeratih. Dejansko izvajanje obstoječih zahtev glede kapitalske ustreznosti, koncentracije tveganja, poslov v skupini in notranjega upravljanja bi se izboljšalo tudi z uvedbo zahteve po identifikaciji odgovornega matičnega subjekta.

Regulativno in nadzorno okolje v zvezi s kreditnimi institucijami, zavarovalnicami in investicijskimi podjetji se razvija. Vsi sektorski predpisi za bonitetni nadzor so bili v zadnjih nekaj letih večkrat znatno spremenjeni, pri čemer čakajo zakonodajalce še večje spremembe zakonodajnih pravil. Poleg tega se bo zaradi predloga o bančni uniji znatno spremenil nadzorni okvir. Ob upoštevanju navedenega dejstva in stališča Evropskega odbora za finančne konglomerate, nadzorne skupnosti in industrije Komisija meni, da ni priporočljivo predlagati zakonodajne spremembe v letu 2013. Komisija bo kljub temu stanje redno pregledovala, da bi določila primeren čas za spremembe.

[1]       Direktiva 2002/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2002 o dopolnilnem nadzoru kreditnih institucij, zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem konglomeratu, ki spreminja direktive Sveta 73/239/EGS, 79/267/EGS, 92/49/EGS, 92/96/EGS, 93/6/EGS in 93/22/EGS ter direktivi 98/78/ES in 2000/12/ES.

[2]       Skupni forum je skupni organ za določanje mednarodnih standardov, v katerega so vključeni: Baselski odbor za bančni nadzor (BCBS), Mednarodno združenje zavarovalniških nadzornikov (IAIS) in Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev (IOSCO).

[3]       Direktiva 2011/89/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2011 o spremembah direktiv 98/78/ES, 2002/87/ES, 2006/48/ES in 2009/138/ES glede dopolnilnega nadzora finančnih subjektov v finančnem konglomeratu.

[4]       „Komisija v celoti pregleda Direktivo 2002/87/ES, vključno z delegiranimi in izvedbenimi akti, ki so v skladu z njo sprejeti. Komisija po tem pregledu do 31. decembra 2012 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, v katerem predvsem obravnava področje uporabe navedene direktive, vključno z vprašanjem, ali naj se področje uporabe razširi s pregledom člena 3, in uporabo navedene direktive pri nereguliranih subjektih, zlasti pri namenskih družbah. Poročilo vsebuje tudi merila za opredelitev finančnih konglomeratov v lasti širših nefinančnih skupin, čigar skupne dejavnosti v bančnem sektorju, zavarovalniškem sektorju in sektorju naložbenih storitev so bistvenega pomena na notranjem trgu za finančne storitve.     Komisija prav tako obravnava, ali naj ESA prek Skupnega odbora izda smernice za oceno tega bistvenega pomena.              Glede tega poročilo pokriva tudi sistemsko pomembne finančne konglomerate, ki so zaradi svojega obsega, medsebojne povezanosti ali zapletenosti posebej občutljivi, in ki se opredelijo po analogiji z novimi standardi Odbora za finančno stabilnost in Baselskega odbora za bančni nadzor. Poleg tega je v poročilu pregledana možnost uvedbe obveznega stresnega testiranja. Poročilu se po potrebi priložijo ustrezni zakonodajni predlogi.“

[5]       http://www.bis.org/publ/joint29.htm.

[6]       Predloga Komisije COM(2011) 452 za Uredbo o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja in COM(2011) 453 final za Direktivo o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter sprememba Direktive 2002/87/ES o finančnih konglomeratih. V tem poročilu se za namene sklicevanja na ta predloga uporablja sklicevanje na direktivo CRD IV.

[7]       Predlog Komisije COM(2011) 8 final za Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/71/ES in Direktive 2009/138/ES glede pristojnosti Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine ter Evropskega organa za vrednostne papirje in trge.

[8]       Predlog Komisije COM(2012) 511 final za Uredbo Sveta o prenosu posebnih nalog na Evropsko centralno banko, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij.

[9]       Da bi Komisija pridobila strokovno znanje na področju nadzora je leta 2011 za pomoč pozvala Skupni odbor za finančne konglomerate (JCFC) v prošnji za nasvet. JCFC je bil pozvan, da razišče tri glavna področja: 1) področje uporabe, zlasti vključitev nereguliranih subjektov, 2) zahteve in sankcije v zvezi z notranjim upravljanjem ter 3) pooblastila za nadzor v sedanjem okviru. Ta nasvet organov ESA Komisiji je upoštevan v tem poročilu, ki se nanj sklicuje, kadar je ustrezno: https://eiopa.europa.eu/consultations/consultation-papers/2012-closed-consultations/may-2012/eba-eiopa-and-esmas-joint-consultation-paper-on-its-proposed-response-to-the-european-commissions-call-for-advice-on-the-fundamental-review-of-the-financial-conglomerates-directive-jccp201201/index.html.

[10]     Komisija je posvetovanje izvedla med februarjem in aprilom 2012, da bi pridobila mnenja zainteresiranih strani o splošnem konceptu dopolnilnega nadzora skupin, evropski perspektivi glede načel Skupnega foruma in nekaterih posebnih elementih direktive FICOD:  http://ec.europa.eu/internal_market/financial-conglomerates/call_for_evidence_en.htm.

[11] http://www.bis.org/publ/joint23.pdf.

[12]     http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CONSLEG:2002L0087:20110104:SL:PDF.

[13]     http://www.eba.europa.eu/cebs/media/Publications/Consultation%20Papers/2012/JC%2002/JC-CP-2012-02-on-RTS-on-Article-6-2-FICOD.pdf.

[14]     Uvodna izjava 56 predloga Uredbe o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja.

[15]     Predlog Komisije za Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi direktiv Sveta 77/91/EGS in 82/891/ES, direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES in 2011/35/ES ter Uredbe (EU) št. 1093/2010.

[16] Glej opombo 10.