52011DC0782

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Razvoj pomorske strategije za območje Atlantskega oceana

(Besedilo velja za EGP)

1. Področje uporabe

Atlantski ocean predstavlja zahodno mejo EU in je drugi največji ocean na svetu. To sporočilo je odgovor na zaprosilo Sveta Evropske unije[1] (EU) in Evropskega parlamenta[2]. V njem je predlagan usklajen in uravnotežen pristop, ki je obenem skladen s strategijo EU 2020[3] in njenimi vodilnimi pobudami, ki spodbujajo ozemeljsko kohezijo ob upoštevanju mednarodne razsežnosti.

Čeprav je predlagani pristop v veliki meri usmerjen na pomoč skupnostim, ki živijo in delajo ob atlantski obali, da bi se prilagodile na nove gospodarske okoliščine, se v njem hkrati tudi upošteva, da ima EU odgovornost za upravljanje svetovnih morij. Strategija bo na splošno zajemala obale, teritorialne vode in vode v pristojnostni petih držav članic EU ob atlantski obali[4] – Francije, Irske, Portugalske, Španije in Združenega kraljestva[5] – ter mednarodne vode, ki segajo na zahodu do ameriške celine, na vzhodu do Afrike in Indijskega oceana, na jugu do Južnega oceana in na severu do Arktičnega oceana[6]. Poleg ukrepov, ki se nanašajo na pet držav članic EU, tako na nacionalni in lokalni ravni, je zaželeno tudi sodelovanje z drugimi članicami EU, ki uporabljajo ta prostor, in z mednarodnimi partnerji, katerih vode se stikajo z njim. Upoštevati je treba tudi posledice vstopa Islandije v EU.

Vse predlagane dejavnosti naj bi se financirale v okviru obstoječih programov in ne bodo dodatno vplivale na proračun EU.

2. Izzivi in priložnosti

Izzive in priložnosti, s katerimi se srečuje območje Atlantskega oceana, je mogoče razvrstiti v pet tem, ki pa ne predstavljajo ločenih sklopov. Ukrepi v okviru ene teme lahko prispevajo ciljem druge teme. Vsi pa bodo prispevali k najpomembnejšemu cilju ustvarjanja trajnostnih delovnih mest in rasti.

2.1. Izvajanje ekosistemskega pristopa

Z upravljanjem človekovih dejavnosti v Atlantiku je treba uresničiti zdrav in produktiven ekosistem. Priznava se, da je ta pristop mogoče najbolje izvesti z upravljanjem vseh dejavnosti, ki skupaj vplivajo na morje. Ekosistemski pristop je podlaga za upravljanje morja tako v skupni ribiški politiki kot v okvirni direktivi o morski strategiji[7]. Oba instrumenta se sklicujeta na večjo skladnost[8]. Vendar so postopki izvajanja za zagotavljanje trajnostnega ribištva in doseganje dobrega okoljskega stanja v praksi še vedno v večji meri ločeni in bodo na območju Atlantskega oceana zahtevali dodatna prizadevanja.

Zato se mora strategija za Atlantik osredotočiti na razvoj naslednjih vidikov:

– Ribištvo je osrednji steber gospodarstva na obeh straneh Atlantika. Še vedno namreč zagotavlja približno eno tretjino[9] iztovorjene količine ribiškega ladjevja EU. Ena četrtina vrednosti rib, ki jih uvozi EU, izvira iz Norveške in Islandije. V reformi predlagane skupne ribiške politike (SRP)[10] se predlaga vodenje teh zalog na način, s katerim bi dosegli največji trajnostni donos, hkrati pa ohranili dobrine in storitve iz živih vodnih virov za sedanje in prihodnje generacije. Dosežen je bil velik napredek. Na primer, v skladu z resolucijama Združenih narodov 61/105 in 64/72 imata obe regionalni organizaciji za upravljanje ribištva za Severni Atlantik, to sta Komisija za ribištvo severovzhodnega Atlantika in Organizacija za ribištvo severozahodnega Atlantika, zaprta ribolovna območja za ribolov s pridnenimi vlečnimi mrežami, ne le da zagotavljata dolgoročno trajnost staležev globokomorskih rib, temveč tudi da ohranjata občutljive morske ekosisteme, vključno s spužvami in koralami. Vendar je treba zadevo peljati še naprej. Namesto upravljanja posameznih vrst je treba pripraviti dolgoročne načrte za več vrst, ki bodo upoštevali širši ekosistem. Da bi sprejele tehnične ukrepe za Atlantik, morajo atlantske države članice izkoristiti možnosti regionalizacije, ki jih ponuja reforma skupne ribiške politike. Takoj ko bo uveljavljena reforma SRP, namerava Komisija predlagati ustrezen okvir.

– Ribogojstvo lahko zadosti povpraševanju v EU po zdravih in trajnostno proizvedenih ribiških proizvodih nad ravnmi, ki jih je mogoče zagotoviti z ribolovom. Čiste obalne vode Atlantika, kjer je močno plimovanje, ponujajo priložnost za izpolnitev tega povpraševanja ob hkratnem ohranjanju konkurenčnosti na svetovnem trgu ter spoštovanju okolja. Vendar pomanjkanje prostora na atlantski obali trenutno omejuje širitev. Medtem ko bodo nadaljnje raziskave ter nove in inovativne tehnologije industriji omogočile, da se širi dlje od obale, pa je souporaba prostora z drugimi infrastrukturami, kot so ploščadi vetrnih turbin, priložnost, ki jo je treba upoštevati na začetku vsakega postopka izdajanja dovoljenj. V strategiji je zato treba spodbujati prostorsko načrtovanje kot sredstvo za izvajanje ekosistemskega pristopa na območju Atlantskega oceana. Tak postopek naj bi okrepil usklajenost, povezljivost in odpornost zaščitenih morskih območij v Atlantiku v skladu z akcijskim načrtom EU o biotski raznovrstnosti.

Instrumenti EU za celostno pomorsko politiko in teritorialno sodelovanje že podpirajo pilotne projekte o prostorskem načrtovanju in upravljanju obalnih območij v Atlantiku. Evropska komisija trenutno proučuje možnosti za bolj strukturiran pristop k tem mehanizmom, ki bi atlantskim državam članicam in zainteresiranim stranem omogočil izvajati ekosistemski pristop.

– Naposled pretok v Atlantskem oceanu povzroča spremembe v evropskih kopenskih in morskih ekosistemih. Napovedovanje prihodnjih sprememb podnebja Evrope in prilagajanje tem spremembam ne bosta mogoča brez boljšega razumevanja Atlantika. Za slednje so potrebni trajnostni sistemi opazovanja (iz vesolja in na morju) ključnih morskih spremenljivk. Evropski in severnoameriški partnerji prispevajo k programu ARGO, v okviru katerega je že razporejenih več kot 900 plovcev, ki stalno spremljajo temperaturo in slanost zgornjega Atlantskega oceana. Komisija namerava proučiti možnosti, da bi podprla ta sistem opazovanja oceana in ga skupaj s partnerji razširila še globlje ter vanj vključila biogeokemijske in fizične parametre.

2.2. Zmanjševanje ogljičnega odtisa EU

Ker je blažitev podnebnih sprememb sestavni del vseh politik EU, se mora strategija EU osredotočiti na naslednje elemente:

– Ob Atlantiku so močnejši vetrovi kot na drugih morjih ob evropskih obalah. Ti ne le ponujajo čiste energije, temveč so lahko tudi prispevek k zmanjšanju odvisnosti od oddaljenih virov fosilnih goriv. Turbine na veter, ki so vključene v strateški energetski načrt EU, se že uvajajo na morju[11], da bi omogočile koristi od močnejših vetrov in zmanjšanega vpliva na krajino. S širitvijo vetrnih elektrarn (na morju) v Atlantiku se bodo odprle ključne industrijske priložnosti za pristanišča, ki jim zagotavljajo storitve. Do leta 2020 bi bilo lahko v Atlantiku nameščenih okoli 20% evropskih zmogljivosti vetrne energije.

– Izkoristiti je treba tudi možnosti, ki jih v Atlantiku ponujajo močni valovi in plimovanje. S predvidljivo naravo energije plimovanja lahko dopolnimo nihanje energije iz vetra. Otoki lahko od morja pridobijo velik delež energije. Vendar bo uvajanje obsežnih morskih virov obnovljive energije uspešno samo, če bodo zagotovljena omrežja, ki povezujejo glavne proizvodne centre s porabniki. Deset evropskih držav se je decembra 2010 dogovorilo o razvoju elektroenergetskega omrežja v sosednjem Severnem morju. Komisija bo v svojih novih smernicah za izvajanje evropskih energetskih infrastruktur predlagala, naj se Irsko morje poleg Severnega in Baltskega morja vključi v „priobalno omrežje v severnih morjih“, ki bo veljalo kot „prednostna naloga v energetski infrastrukturi“. Tako bo postopek izdaje dovoljenj hitrejši.

– Komisija namerava uresničiti zahtevo Sveta[12], naj se proučijo sinergije med evropsko energetsko politiko in celostno pomorsko politiko, da bi spodbudili večjo proizvodnjo energije iz morja, zlasti valov, energije plimovanja, tokov in toplotnega gradienta virov, vključno iz Atlantika.

– Spremembe v pomorskem prometu bodo prav tako prispevale k zmanjšanju ogljičnega odtisa v Atlantiku.

Pod okriljem Mednarodne pomorske organizacije (IMO) potekajo pogajanja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov iz mednarodnega ladijskega prometa. S sprejetjem kazalca energetske učinkovitosti se bodo zmanjšale emisij z ladij, zgrajenih po letu 2013. Poleg dajanja prednosti gorivno učinkovitejšim ladjam lahko cilji glede emisij vplivajo na usmerjanje ladijskega prometa v Atlantiku. Atlantska strategija mora pokazati, kako bi ladijski promet v Atlantiku deloval v pogojih omejitev glede povečanega obsega prometa in nižjih emisij ogljikovega dioksida.

Tudi s prenosom tovorov s cest na morje lahko dosežemo nižje emisije. V skladu z nedavno sprejeto belo knjigo EU o prometu se izvajajo ukrepi, katerih cilj je povezovanje vodnega prometa v evropsko prometno omrežje. Evropa ob Atlantiku nima kakega velepristanišča, ima pa več manjših, a pomembnih pristanišč. Projekti EU z naslovom „pomorske avtoceste“ se že uresničujejo v okviru obstoječih povezav med Bilbaom in Zeebruggejem, med Sinesom in La Spezio ter z novo povezavo med Gijónom in Saint-Nazaireom, ki bo kmalu posodobljena, da bo lahko omogočila večjo gostoto prometa. Načrtuje se tudi povezava med Nantes-Saint-Nazaireom in Vigom, ki naj bi se na kasnejši stopnji razširila na Le Havre in Algesiras. Povezava med Brestom in Leixõesom naj bi začela delovati v letu 2014. Regionalne oblasti ob Atlantiku proučujejo možnost nadaljnjega razvoja večmodalnih prometnih koridorjev v okviru Evropskega prometnega omrežja (TEN-T). Med drugimi ukrepi EU za povečanje učinkovitosti pomorskega prometa na kratkih razdaljah v Atlantiku velja omeniti izvajanje „Evropskega prostora za pomorski promet brez meja“[13] in pilotnega projekta „Modri pas“, katerega cilj je zmanjšanje upravnih bremen, kot so carinski postopki za tovorni promet znotraj EU. Komisija bo ocenila napredek do leta 2012. Na podlagi dialoga o pomorskem prometu s pomorsko upravo Združenih držav je bil leta 2011 podpisan memorandum o sodelovanju v pomorskem prometu na kratkih razdaljah. V prizadevanja atlantske strategije po večjem obsegu pomorskega prometa na kratke razdalje bodo vključeni rezultati sklepov regionalnih oblasti, poročilo Komisije o napredku in izkušnje iz sodelovanja z drugimi pomorskimi organi.

2.3. Trajnostno izkoriščanje naravnih virov atlantskega morskega dna

Ta strategija naj bi se z namenom razviti trajnostno izkoriščanje naravnih virov atlantskega morskega dna osredotočila predvsem na naslednje vidike:

– Nedavno sporočilo Komisije o reševanju izzivov na trgu blaga in surovin[14] poudarja, da je treba povečati naložbe v evropska naravna bogastva, pri tem pa zagotoviti, da se rudnine kopljejo v varnih pogojih ob spoštovanju okolja in delovne sile. Mednarodne oblasti za morsko dno so v letu 2010 sprejele predpise glede iskanja in raziskovanja za polimetalne gomolje[15], julija 2011 pa so izdale dovoljenje za iskanje na območju v severnem delu srednjeatlantskega grebena. Prizadevanja sedanjih izvajalcev z oblastmi so predvsem usmerjena v dolgoročne geološke in okoljske študije, ki se financirajo iz državnih sredstev, in ne v komercialno raziskovanje. Evropsko partnerstvo za surovine, ki ga Komisija načrtuje v okviru vodilne pobude za Unijo inovacij iz strategije EU 2020[16], bo vključevalo spodbujanje raziskav in inovacij za trajnostni dostop do morskih surovin.

– Inštituti za raziskovanje morja na obeh straneh Atlantika lahko poglobijo razumevanje o tem, kaj more bogata biotska raznovrstnost oceanov prispevati k prehrani, uporabi goriv in farmacevtskih izdelkov ter hkrati ohranja funkcije njihovih ekosistemov. Ti inštituti vse intenzivneje sodelujejo. Pet atlantskih držav EU in druge članice EU ter Norveška in Islandija že sodelujejo pod okriljem usklajevalnega ukrepa SEAS-ERA[17] v sedmem okvirnem programu[18] in zdaj pripravljajo novo pobudo za skupno načrtovanje programov z naslovom „Zdrava in produktivna morja in oceani“[19], da bi lahko v okviru nacionalnih programov za raziskovanje morij skupaj izvajale delo. Čeprav je bilo zaradi usklajevanja časovnih razporedov možnosti financiranja težko vzpostaviti čezatlantska partnerstva, bo Komisija skušala opredeliti ureditve, s katerimi lahko organizacije na obeh straneh Atlantika prispevajo k skupnim projektom.

– Dostop do podatkov, ki so rezultat dela raziskovalnih inštitutov in drugih javnih organov, v preteklosti ni bil vedno enostaven. Pobuda EU za znanje o morjih 2020[20] bo pomagala podjetjem in organom za ohranjanje narave, tako da jim bo zagotovila enotno dostopno točko za podatke o oceanih in morjih, usklajene v morskih bazenih, s čimer se bodo zmanjšali stroški za zbiranje podatkov, potrebnih za načrtovanje, izgradnjo in delovanje obalne ali morske infrastrukture. S prostim bogastvom podatkov o morjih in oceanih bodo ne le obstoječi poslovni procesi postali konkurenčnejši, temveč bodo tudi inovacije dobile nov zagon, saj bodo prej izključeni raziskovalci in mala podjetja imeli dostop do takšnih podatkov. Prizadevanja EU morajo zatorej prispevati tudi k svetovnim pobudam za prost dostop, kot sta GEBCO[21] in OneGeology[22]. V okviru strategije je treba razmisliti o možnostih, ki jih ta razvoj odpira za območje Atlantskega oceana.

2.4. Odzivi na grožnje in izredne razmere

EU mora biti pripravljena na grožnje in izredne razmere v Atlantiku ne glede na to, ali nastanejo zaradi nesreč, naravnih katastrof ali kaznivih dejanj. Naslednji vidiki pomenijo prednostne naloge za območje Atlantskega oceana:

– S sprejetjem pomembnih zakonodajnih ukrepov za pomorsko varnost – zadnji med njimi je bil tretji paket na področju pomorske varnosti v letu 2009[23] – se je zmanjšalo tveganje pomorskih nesreč. Bonski in Lizbonski sporazum[24] predstavljata podlago za usklajevanje med državami članicami glede pripravljenosti in odzivov na pomorske nesreče. Na podlagi Pariškega memoranduma o soglasju se letno izvede več kot 24 000 pregledov ladij. Vendar do nesreč še vedno lahko pride in atlantska obala ostaja ogrožena zaradi naravnih dogodkov, kot so npr. neurja, ki so leta 2010 prizadela kraj Vendée. Spreminjajoče se podnebje poleg drugih človeških vplivov na morje pomeni, da preteklih ravnanj v prihodnje ne gre posnemati. Vedno moramo pričakovati nepričakovano.

Prvih nekaj ur je v primeru krize ključnih, pri dogodkih z lokalnim vplivom pa je potrebna pomoč sosednjih regij. Še preden pride do neviht, potresov, cunamijev, jedrskih nesreč, vdora tujih vrst ali razlitja nafte, je treba vzpostaviti mehanizme. Za pravočasna opozorila so potrebni stalno spremljanje morja, hiter prenos informacij, usklajenost skupin za odziv ter strokovni nasveti. Komisija vodi delo pri preprečevanju in pripravljenosti, vključno s politiko upravljanja s tveganji[25], ki ocene groženj in tveganj povezuje z odločanjem in oblikovanjem scenarijev za čezmejne nesreče. V primeru večjih nesreč mehanizem EU na področju civilne zaščite olajšuje usklajevanje in prenos pomoči med državami članicami in Evropsko agencijo za pomorsko varnost (EMSA). K temu lahko pripomorejo točne napovedi stanja na morju na podlagi ključne pomorske službe v okviru globalnega nadzorovanja okolja in varnosti. Izvajajo se namreč ločene napovedi za severozahodno polico ter za Iberski polotok in Biskajski zaliv. Nacionalni in regionalni organi, pristojni za varstvo atlantske obale in ljudi, ki ob njej živijo, bi morali obravnavati projekte za preskušanje pripravljenosti v okviru programa EU za ozemeljsko sodelovanje in dejavno sodelovati pri mehanizmu civilne zaščite EU.

– Atlantik je za Evropo življenjsko pomembna trgovska povezava. Varnost oskrbe mora biti v Evropi povsem nemotena, trgovino z orožjem, ljudmi in drogami pa je treba ustaviti. Gospodarstvi EU in ZDA predstavljata približno polovico svetovnega BDP in skoraj tretjino svetovnih trgovinskih tokov. Junija 2011 sta se EU in ZDA dogovorili o vzajemnem priznanju standardov, da bi zmanjšali ozka grla na področju urejanja trgovine, hkrati pa zagotovili varnost življenjsko pomembne čezatlantske povezave. Strategija za druge kritične pomorske poti predvideva vzpostavitev zmogljivosti v obalnih državah. Trenutno se izvaja ocena potreb, da bi se določilo, s katerimi ukrepi v okviru instrumenta za stabilnost bi lahko zmanjšali piratstvo, oborožene rope na morju in ugrabitve talcev v Gvinejskem zalivu.

Sistem Evropske agencije za pomorsko varnost SafeSeaNet že zagotavlja vključitev obveznih deklaracij ladij in dostop do signalov iz sistema samodejnega prepoznavanja, ki jih zaznajo obalne postaje. Izsleditev ribiških plovil poteka prek sistema za spremljanje plovil, sistem daljinske identifikacije in sledenja pa omogoča spremljanje vseh tovornih in potniških ladij nad 300 ton znotraj tisoč navtičnih milj od evropske obale. Z drugimi tehnologijami[26] je bila dokazana tudi možnost sledenja še bolj oddaljenim ladjam. Vendar pa tisti, ki se borijo proti grožnjam, kot sta tihotapljenje, nezakoniti ribolov ali trgovina z ljudmi, še nimajo dostopa do popolne slike, saj še niso bili v celoti uvedeni sporazumi o souporabi podatkov med različnimi organi. Atlantska regija bo tako imela koristi od tekočih ukrepov na ravni EU za spodbujanje razvoja skupnega okolja za izmenjavo informacij (Common Information Sharing Environment – CISE), ki sisteme, kot sta evropski sistem nadzorovanja meja (EUROSUR) in SafeSeaNet, povezuje s ciljem izmenjave informacij o nedovoljenih migracijah in čezmejnem kriminalu. Izmenjava informacij ni zgolj notranja zadeva EU. Tako sta se na primer EU in ZDA septembra 2011 dogovorili o izmenjavi informacij o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu. Atlantska strategija mora biti osredotočena na to, da se čim bolj povečajo koristi od izmenjave informacij.

2.5. Socialno vključujoča rast

Čeprav se ob atlantski obali pojavljajo znatne razlike, se mora prebivalstvo marsikje soočati z upadanjem zaposlovanja v ribištvu in ladjedelništvu, usmerjanjem masovnega turizma v bolj sončna podnebja ter težnjo starejših ljudi, da za življenje po upokojitvi izberejo priobalne kraje. Zdaj je izziv zagotoviti, da v obalnih območjih ustvarimo nova delovna mesta z visoko dodano vrednostjo ter da bodo obenem tisti, ki iščejo delo v novih gospodarskih panogah, imeli ustrezna znanja in veščine zanje.

Za ohranitev strokovnega znanja o morjih in oceanih in privlačnosti tovrstnih poklicev je potrebno večje vzajemno priznavanje usposabljanja, vključno z naslednjo generacijo pomorskih znanstvenikov[27], preusposabljanjem in poklicnimi kvalifikacijami. Treba je bolje izkoristiti izkušnje upokojenih ljudi, ki so opravljali pomorske poklice, ter k takšnim poklicem pritegniti mlade ljudi. Nadaljevati je treba dialog s socialnimi partnerji o delovnih pogojih za ribiče in pomorščake. Komisija je začela pripravljati oceno Direktive o poklicnih kvalifikacijah iz leta 2005, ki naj bi privedla do sprejetja zelene knjige v letu 2011 in revizije direktive v letu 2012. Strategija bi morala vključevati tudi prispevek atlantskih pomorskih industrij pri teh prizadevanjih.

Regionalni grozdi pomorske industrije z izobraževalnimi ustanovami lahko zagotovijo usposobljeno delovno silo in spodbujajo mobilnost delovne sile znotraj sektorjev. Priobalna industrija v mestu Brest, na primer, uživa koristi zaradi bližine ustanov, ki ponujajo izobraževanje in izvajajo raziskave na morju. Pobuda Irskega pomorskega inštituta SmartOcean pa združuje večnacionalna ter mala podjetja za informacijske tehnologije pri razvoju izdelkov z višjo vrednostjo za morsko industrijo. Pojav novih komunikacijskih tehnologij pomeni, da lahko kritična masa industrij in raziskovalcev v zemljepisno ločenih krajih vzpostavi virtualni grozd. Strategija mora biti usmerjena na spodbujanje razvoja takšnih grozdov prek projektov teritorialnega sodelovanja.

Bolj preudaren turizem[28] lahko pomaga pri oživljanju nekaterih atlantskih obalnih območij, vendar je treba za spodbujanje kvalitetnih delovnih mest poskrbeti za celoletne posle in ne takšne, ki trajajo zgolj poleti. Neokrnjena naravna lepota Atlantika, bogata biotska raznovrstnost, tradicionalna morska kulinarika ter keltska kultura so kvalitete, ki jih je mogoče enostavno izkoriščati. Morske dejavnosti so pomemben vir prihodkov in ustvarjajo visokokakovostna delovna mesta, vendar je ob atlantski obali precejšnje pomanjkanje privezov, zlasti za velika rekreacijska plovila. Industrija križarjenja drugod po svetu doživlja izjemno rast, a za Atlantik to še ne velja. Atlantska strategija mora tako vključevati tudi možnosti za razvoj na tem področju.

3. Mehanizmi EU

Zakonodajni instrumenti EU, ki pomembno vplivajo na morje in omogočajo precejšnjo lokalno avtonomijo, so trenutno na zgodnji stopnji zrelosti in finančni instrumenti za programsko obdobje EU 2014–2020 so v pripravi. Programske odločitve, ki bodo sprejete zdaj in v bližnji prihodnosti, bodo vplivale na celotno obdobje. Zato je bistvenega pomena, da so zainteresirane strani v Atlantski regiji pripravljene uporabiti te instrumente za rešitev izzivov, opisanih v tem sporočilu. Glavni mehanizmi so:

– Skupni strateški okvir za strukturno financiranje, s pomočjo katerega bodo cilji strategije Evropa 2020 preoblikovani v ključne ukrepe s poudarkom na področjih, kot sta energija in okolje. V tem okviru bodo opredeljeni tudi glavni ukrepi, ki so potrebni v zvezi s krovni cilji in vodilnimi pobudami. Skupni strateški okvir bo zajemal ukrepe, ki se danes izvajajo v okviru Kohezijskega sklada, Evropskega sklada za regionalni razvoj, Evropskega socialnega sklada, Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo ter Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, obenem pa bodo v njem določene povezave in mehanizmi usklajevanja z drugimi instrumenti EU, kot so programi za raziskave, inovacije, vseživljenjsko učenje in mreže.

– Obzorje 2020 je skupni strateški okvir za raziskave, inovacije in tehnološki razvoj, ki bo tesno povezan z nacionalnimi raziskovalnimi programi za podporo odličnosti, odpravljanje družbenih izzivov in spodbujanje konkurenčnosti. Raziskave, tehnološki razvoj in inovacije lahko ustvarjajo priložnosti za trajnostno rast, ki lahko nadomestijo relativno nazadovanje tradicionalnih pomorskih industrij. V tekočem projektu SEAS-ERA bodo opredeljene posebne prednostne naloge za Atlantski bazen, ki bodo lahko vključene v delovne programe novega okvira.

– Reforma skupne ribiške politike: Komisija je predlagala[29] agendo z ambicioznimi cilji regionalizacije in poenostavitve. Medtem ko ključne odločitve o splošnih in posamičnih ciljih, minimalnih skupnih standardih, rezultatih in rokih izpolnitve ostajajo na ravni EU, morajo države članice imeti možnost, da odločajo o drugih ukrepih za upravljanje ribištva pod nadzorom Komisije in v skladu z zakonodajo EU. Atlantske države članice so to decentralizacijo pozdravile in pričakujejo, da bo omogočila takšno upravljanje ribištva, ki se bo hitreje in učinkoviteje odzivalo na spreminjajoče se ekološke in gospodarske razmere.

– Okvirna direktiva o morski strategiji[30], ki določa okvir za dosego ali ohranitev dobrega okoljskega stanja v morskem okolju najpozneje do leta 2020. Dobro okoljsko stanje se ugotavlja na ravni zadevne morske regije[31], zato je potrebno sodelovanje med obalnimi državami pri določanju, spremljanju in ocenjevanju dobrega okoljskega stanja.

– Pomorska politika z vodilnimi pobudami za pomorski nadzor, znanje o morjih in oceanih ter pomorsko prostorsko načrtovanje. S temi pobudami bodo določeni standardi na ravni EU, obenem pa bodo vključevale tudi posebne ukrepe za Atlantik. Postopek za izboljšanje znanja o morjih in oceanih na primer vključuje ločene „kontrolne točke“ za ugotovitev pomanjkljivosti, podvajanj in prednostnih nalog v programov za spremljanje morja za Biskajski zaliv, Keltsko morje, ibersko obalo in Makaronezijo.

– Instrumenti zunanje politike, kot sta ERS (Evropski razvojni sklad) in Evropski program kritičnih pomorskih poti za sodelovanje tretjih držav pri zaščiti ladijskega prevoza v Atlantiku, tudi prek mednarodnega (v okviru Mednarodne pomorske organizacije) in dvostranskega dialoga s partnerji v atlantski regiji.

– V tem okviru je treba nameniti prednost raziskavam, pilotnim projektom, dialogu, partnerstvom in naložbam v strateške in programske predloge, da se zagotovi sveženj čim učinkovitejših ukrepov za Atlantik.

4. Izvajanje strategije

Atlantska strategija se ne bo izvajala zgolj z ukrepi institucij EU. Zahteva sodelovanje držav članic, regij, lokalnih organov in zasebne industrije ter ustvarjalnih skupin. Razvoj strategije za območje ob Atlantskem oceanu zato temelji na naslednji metodologiji:

– Glavni temelj predstavlja aktivno sodelovanje in pobude atlantskih držav članic, regij in drugih zainteresiranih strani pri oblikovanju in izvajanju ukrepov, vključno s sodelovanjem lokalnih akcijskih skupin. Lokalne akcijske skupine so skupine javnih in zasebnih partnerjev, ki prejemajo posebno podporo iz Evropskega sklada za ribištvo in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, da bi opredelile naložbe EU. Ta pristop samopomoči od spodaj navzgor lokalnim skupnostim zagotavlja sredstva za razvoj novih gospodarskih dejavnosti na področjih, na katerih tradicionalne priložnosti upadajo; nadaljeval naj bi se tudi v novem paketu strukturnega financiranja po letu 2013.

– Spodbujanje mednarodnega sodelovanja pri vprašanjih, kot so opazovanje, izmenjava podatkov, presoje o stanju morja, raziskave, zmanjšanje emisij in onesnaževanja z ladij, varna in zanesljiva navigacija, varnost v pristaniščih, boj proti piratstvu in boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu.

– Sprejetje akcijskega načrta za strategijo do konca leta 2013, v katerem je treba navesti posebne projekte in priporočene ukrepe za podporo.

– „Pametno upravljanje“ za izvajanje strategije, ki temelji na sedanjih strukturah.

Mehanizmi za izvajanje strategije so:

– okrepljeno sodelovanje – seje, konference, delavnice, spletne razprave in informacijski portali;

– usmerjeni ukrepi znotraj obstoječih sporazumov in struktur, kot so na primer Konvencija OSPAR, regionalne ribiške organizacije in Mednarodna pomorska organizacija;

– strateška kombinacija financiranja EU in zakonodajnih instrumentov iz oddelka 3 za uresničitev atlantskih ciljev.

Najprej bo vzpostavljen atlantski forum, ki bo državam članicam, Evropskemu parlamentu, regionalnim oblastem, civilni družbi ter predstavnikom obstoječih in razvijajočih se industrij omogočil sodelovanje. Forum bo vključeval vrsto delavnic, ki bodo osredotočene na zgoraj poudarjene izzive in priložnosti, ustanovljena pa bo tudi ustvarjalna skupina, ki bo predlagala možnosti za dosego ciljev. Forum bo predvidoma začel delo v letu 2012 in bo nato leta 2013 razpuščen.

[1]               Sklepi Sveta o celostni pomorski politiki z dne 14.6.2010.

[2]               Resolucija o Evropski strategiji za atlantsko regijo, 9.3.2011 (ref B7‑0165/2011).

[3]               COM(2010) 2020.

[4]               Nekoliko drugačni izzivi, s katerimi se soočajo na obalah in v vodah Severnega morja, se tu ne upoštevajo. Odločitev o morebitni ločeni strategiji za Severno morje še ni bila sprejeta.

[5]               Vključno z najbolj oddaljenimi regijami Azorov, Kanarskih otokov, Francoske Gvajane ter otočij Guadeloupe, Madeira, Martinique, Saint-Barthélemy in Saint-Martin.

[6]               Oblikovan je bil poseben pristop EU za Arktiko, glej COM (2008) 763.

[7]               Glej zlasti UL L 164, 25.6.2008, str. 19, člen 1(3). Morske strategije temeljijo na ekosistemskem pristopu k upravljanju človekovih dejavnosti.

[8]               Glej npr. uvodni izjavi 39 in 40 Okvirne direktive o morski strategiji ter uvodno izjavo 8 in člen 2(4) predlagane uredbe o SRP.

[9]               Razen Severnega morja.

[10]             COM(2011) 417 Reforma skupne ribiške politike.

[11]             COM(2008) 768, 13.11.2008.

[12]             Svet za splošne zadeve, 16. novembra 2009.

[13]             COM(2009) 10, januar 2009.

[14]             COM(2011) 25, februar 2011.

[15]             ISBA/6/A/18, Priloga.

[16]             COM(2010) 546 konč.

[17]             Glavni instrument EU za financiranje raziskav in tehnološkega razvoja.

[18]             SEAS-era: Celovita strategija in programi raziskav morja – http://www.seas-era.eu.

[19]             http://www.jpi-oceans.eu.

[20]             Sporočilo Komisije „Znanje o morju 2020: opazovanje in podatki o morju za pametno in trajnostno rast“ (COM(2010) 461, 8.9.2010).

[21]             Splošna globinska shema oceanov.

[22]             Mednarodna pobuda geološkega raziskovanja sveta, ki se je začela leta 2007 kot prispevek k „Mednarodnemu letu planeta Zemlje“.

[23]             Predpisi z dne 23. aprila 2009 (UL L 131, 28.5.2009) in s tem povezane direktive.

[24]             Lizbonski sporazum določa uvajanje mednarodnih centrov za odzive v primerih onesnaženja v severovzhodnem Atlantiku (CILPAN).

[25]             Smernice za ocenjevanje in opredeljevanje tveganj na področju obvladovanja nesreč SEC(2010)1626.

[26]             Na primer uporaba satelitov za sprejemanje signalov iz sistema samodejnega prepoznavanja ladij.

[27]             Delavnica ob evropskem dnevu pomorstva 2010 „Ustanavljanje foruma mladih evropskih pomorskih znanstvenikov in tehnologov“: www.eurocean.org/euymast/.

[28]             COM(2010) 352, 30.6.2010.

[29]             COM(2011) 417.

[30]             Direktiva 2008/56/ES z dne 17. junija 2008.

[31]             V skladu s členom 4 je severovzhodna atlantska morska regija razdeljena v naslednja podobmočja: (i) širše Severno morje, vključno s Kattegatom, in Rokavski preliv; (ii) Keltsko morje; (iii) Biskajski zaliv in iberska obala; (iv) v Atlantskem oceanu: makaroneška biogeografska regija, ki jo predstavljajo morske vode, obdajajoče Azore, Madeiro in Kanarske otoke.