52006DC0590

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 12.10.2006

COM(2006) 590 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU SVETU

Z unanji odnosi na področju energetike – od načel k dejanjem

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU SVETU

Zunanji odnosi na področju energetike – od načel k dejanjem

Evropski svet je marca 2006[1] potrdil cilje evropske energetske politike, ki jih je Komisija predlagala v svoji Zeleni knjigi – dolgoročno vzdržnost, varnost oskrbe z energijo in gospodarsko konkurenčnost, kar je v skladu z Lizbonsko strategijo za rast in delovna mesta. Evropski svet je junija 2006[2] naknadno sprejel vrsto priporočil, ki sta jih skupaj predlagala Komisija in visoki predstavnik/generalni sekretar Sveta[3].

(1) Doslednost je bistvenega pomena za doseganje teh ciljev. Doslednost med notranjimi in zunanjimi vidiki energetske politike ter med energetsko in drugimi politikami, ki nanjo vplivajo, kot so zunanji odnosi, trgovina, razvoj, raziskave in okolje. Dosledni pristop je ključnega pomena pri zagotavljanju, da zunanja energetska politika nudi jamstva glede varnosti preskrbe, obenem pa zagotavlja, da se cilj vzdržnosti kaže tudi na mednarodni ravni. Za zagotavljanje doslednosti so potrebne pomembne in nujne odločitve.

1. Velika potencialna prednost Unije je uresničevanje njenega notranjega energetskega trga . To krepi gospodarsko konkurenčnost, povečuje raznolikost, izboljšuje učinkovitost, spodbuja investicije in inovativnost ter prispeva k varnosti preskrbe. Države članice morajo uresničevati načela notranjega energetskega trga na dvostranskih in večstranskih forumih ter tako krepiti doslednost in težo Unije v zunanjih odnosih v zvezi z energetskimi vprašanji. Okrepilo se bo tudi delovanje notranjega trga, če se bo izboljšala medsebojna povezanost in se bodo pravila o konkurenci v celoti spoštovala.

2. Za vzpostavitev medsebojnih povezav znotraj in izven Skupnosti, ki so nujne za zagotovitev diverzifikacije transportnih poti in virov zunanje oskrbe z energijo, so potrebne velike naložbe. EU mora pomagati ustvarjati pogoje za tokove zasebnega kapitala in nuditi politično in finančno podporo primernim gospodarsko izvedljivim projektom.

3. Prizadevanje za energetsko učinkovitost mora biti najučinkovitejša politika, ki prispeva k uresničevanju vseh treh ciljev energetske politike, vključno z zmanjševanjem odvisnosti od uvoza. Z vodilno vlogo v skupnih mednarodnih prizadevanjih za zmanjšanje rasti svetovnega povpraševanja po energiji, izboljšanje energetske učinkovitosti, v boju proti spremembam podnebja in za večjo vzdržnost se EU odpirajo velike priložnosti. To je le eno od področij, na katerih je EU zaradi svojih vodilnih in najmodernejših okoljskih in energetskih tehnologij privlačna mednarodna partnerica.

4. EU in njene države članice morajo tako znotraj kot izven svojih meja spodbujati gospodarstvo, ki temelji na nizkih emisijah ogljika, vključno s trgovanjem z emisijami. To bo prispevalo k reševanju vprašanja sprememb in ohranjanja podnebja, pa tudi njegove varnosti. Hitro ukrepanje lahko pripomore k razvoju ter uporabi obnovljivih virov energij (vetrna in sončna energija, energija biomase, vodna in geotermalna energija) in čistih ogljikovodikov, vključno s premogom, v EU in tretjih državah ter posledično k zagotavljanju vodilnega položaja pri razvoju mednarodnih trgov. Zagovornikom jedrske energije to pomeni viden dejavnik pri varovanju energije in gospodarstvu, ki temelji na nizkih emisijah ogljika.

(2) Evropska unija mora uporabiti vso svojo moč pri sedanjih in prihodnjih dvostranskih pogajanjih in sporazumih ter nuditi uravnovešene in tržno zasnovane rešitve predvsem s svojimi tradicionalnimi dobavitelji, pa tudi z državami, ki so največje proizvajalke in potrošnice energije. ES mora biti ključni dejavnik pri oblikovanju mednarodnih sporazumov, vključno z razširitvijo ureditvenega okvira ES za energetiko na njene sosede (Energetska skupnost), razvoju Pogodbe o energetski listini, ureditve, ki jo predvideva Kjotski protokol, okvirnega sporazuma o energetski učinkovitosti, razširitvi sheme za trgovanje z emisijami na svetovne partnerje, spodbujanju raziskav in uporabi obnovljivih virov energije. Treba je še naprej razvijati vlogo ES v mednarodnih organizacijah in forumih. Države članice in Komisija morajo uskladiti svoja stališča, da jih bodo lahko predstavljale učinkovito in enotno.

(3) Sodelovanje med EU in Rusijo na področju energetike je bistvenega pomena za zagotavljanje energetske varnosti na evropski celini. Iz Rusije namreč že pride okoli 25 % nafte in zemeljskega plina, ki se porabi v EU. Zaradi rasti povpraševanja po energiji, še zlasti po zemeljskem plinu, je pričakovati še večji obseg uvoza energije iz Rusije. Predvidena pogajanja o novem obsežnem okvirnem sporazumu, ki naj bi nasledil Sporazum o partnerstvu in sodelovanju (SPS), pomenijo priložnost za uskladitev ciljev in načel sodelovanja na področju energetike na uravnovešen in medsebojno zavezujoč način. To pa ne bo vplivalo le na pogoje za trgovanje in naložbe na med EU in Rusijo na področju energetike, ampak se bo razširilo tudi na druga področja gospodarstva in tako spodbujalo diverzifikacijo industrije in tehnični razvoj, za katera si Rusija prizadeva. Koristilo bo tudi tranzitnim državam in državam proizvajalkam iz vzhodne Evrope, južnega Kavkaza in osrednje Azije. Takšen sporazum z Rusijo, ki bi potrjeval načela tržnega gospodarstva in ustrezna načela Pogodbe o energetski listini, bi lahko tudi odpravil ovire, ki preprečujejo morebitno ratifikacijo Pogodbe o energetski listini s strani Rusije.

Zaradi trenutnih ravni naložb v proizvodnjo, promet in distribucijo energentov je bila izražena zaskrbljenost, da Rusija morda ni kos vse večjemu povpraševanju na izvoznem in domačem trgu. Zato si je treba s skupnimi močmi prizadevati za izboljšanje energetske učinkovitosti ruskega gospodarstva. Za to pa so potrebni okvirni pogoji, ki bodo urejali in spodbujali trgovino z energijo in navzkrižne investicije med EU in Rusijo. V povezavi s tem mora EU razvijati sodelovanje z Rusijo pri izpolnjevanju kjotskih obveznosti ter tako spodbujati tehnične inovacije in izboljšati učinkovitost energetskega sektorja.

EU in Rusija morata v novem energetskem partnerstvu, ki si bo prizadevalo za ravnovesje med pričakovanji in interesi obeh strani, videti vzajemne dolgoročne koristi. Enačba je sledeča:

5. Rusija si prizadeva za zagotovitev povpraševanja po energiji, kakršno je trenutno na trgu EU. EU potrebuje ruske vire zaradi lastne energetske varnosti. Obojestranska odvisnost je očitna.

6. Rusija si želi večjo prisotnost na notranjem energetskem trgu EU, zagotovljene dolgoročne pogodbe o oskrbi z zemeljskim plinom, povezanost električnih omrežij ter prosto trgovino električnih in jedrskih materialov, pa tudi pridobitev energetskih sredstev EU na področju rafiniranja, distribucije in trženja (zemeljskega plina in elektrike) in nadzora nad njimi ter naložbe in tehnologijo EU za razvoj ruskih virov energije.

7. EU si želi nediskriminatorno in pošteno obravnavanje v odnosih na področju energetike s strani Rusije, in sicer v smislu dobave iz Rusije in dostopa vlagateljem EU do ruskega trga; enotne pogoje v smislu delovanja na trgu, naložbe v rusko energetsko infrastrukturo in njene vire s področja raziskav ter rafiniranja, distribucije in trženja in pridobitev in pridobitev le-teh; dostop tretjih strank do cevovodov in plinovodov znotraj Rusije, vključno s tistimi za tranzit energentov s področja ob Kaspijskem morju in iz osrednje Azije; upoštevanje pravil o konkurenci ter visoko raven okoljske varnosti.

Komisija je v svojem predlogu za pogajalske smernice za nov okvirni sporazum z Rusijo opisala, kako bi lahko okrepili svoje odnose z Rusijo na področju energije. Tesnejše vezi z Rusijo morajo skušati odpraviti preostale ovire za trgovino in naložbe, spodbujati zbliževanje pravnih ureditev in olajševati izmenjavo tehnologije ter tako razširjati in poglabljati medsebojne odnose na področju energije. Vzajemne koristi bi bile lahko dolgoročno zagotovljene z enotnimi pogoji delovanja na trgu, predvidljivostjo in vzajemnostjo v smislu:

8. naložb v vire s področja raziskav ter rafiniranja, distribucije in trženja ter domačih in tujih investicij;

9. odprtja trga ter poštenega in nediskriminatornega dostopa do prometnih omrežij, tudi za namen tranzita energentov;

10. zbliževanja energetskih politik, zakonodaje in predpisov, ki zadevajo delovanje trgov, vključno s pravili na področju trgovine, ter varnostnih vprašanj;

11. približevanja visokim standardom predpisov EU glede varnosti in okoljskih vidikov, še zlasti tistih s področja trgovanja z elektriko, ter spoštovanja pravil o konkurenci;

12. skupnega izvajanja ukrepov na področju energetske učinkovitosti in varčevanja, obnovljivih virov energije in raziskav.

Bistvenega pomena je, da države članice v okviru sporazuma, ki naj bi nasledil Sporazum o partnerstvu in sodelovanju, zavzamejo skupno stališče o predlaganem pristopu do načel prihodnjega energetskega partnerstva z Rusijo. Unija mora izkoristiti vsako priložnost, da prepriča Rusijo, da je tak dogovor v interesu obeh strani.

(4) Sodelovanje med EU in drugimi državami na področju energetike ostaja najpomembnejša prednostna naloga, ki ni odvisna od medsebojnih odnosov med EU in Rusijo. V EU in tranzitnih državah služi zagotavljanju varnosti preskrbe, v državah partnericah olajšuje izvajanje reform, državam proizvajalkam pa omogoča dostop do trgov EU. Spodbuja se tudi sodelovanje s pomembnimi državami porabnicami energije. Raznovrstnost v smislu vrste energije, države porekla in države tranzita je bistvenega pomena za zagotavljanje dostopa EU do čiste in varne energije.

EU obkroža skoraj 80 % svetovnih zalog ogljikovodikov. Pomembni proizvajalci energije so v Sredozemlju, ob Črnem in Kaspijskem morju, na Bližnjem in Srednjem vzhodu, na zalivskem območju ter na severu (Norveška), s katerimi EU gradi okrepljeno sodelovanje. Njegov cilj je vzpostavitev široke mreže, ki bi zajemala države okoli EU in delovala na osnovi skupnih, iz notranjega trga izhajajočih pravil ali načel.

Ta cilj se lahko doseže na več načinov. Na voljo so že obstoječi in prihodnji dvostranski sporazumi s proizvajalkami energije in tranzitnimi državami, kot so sporazumi o partnerstvu in sodelovanju, Memorandum o soglasju o sodelovanju na področju energetike z Ukrajino ter pridružitveni sporazumi s sredozemskimi državami. Poleg tega so tu še akcijski načrti evropske sosedske politike, predvideni memorandumi o soglasju z Alžirijo, Azerbajdžanom in Kazahstanom, sodelovanje z evro-sredozemskimi državami na področju energije, Pobuda Baku ter dialog med EU in Norveško na področju energetike. Odnosi na področju energetike se krepijo tudi z drugimi pomembnimi proizvajalci energije, kot so države članice OPEC iz Latinske Amerike in Afrike, ki povečujejo proizvodnjo ogljikovodikov in bi pri tem lahko šle še dlje. Tako kot za države porabnice se razvija sodelovanje z Združenimi državami, Indijo in Kitajsko. Učinkovito spremljanje in izvajanje teh pobud sta bistvenega pomena, zato ju morajo v celoti podpirati trgovinska, razvojna, okoljska in konkurenčna politika EU.

Pogodba o Energetski skupnosti je začela veljati 1. julija 2006 in razširja energetski pravni red Skupnosti na države zahodnega Balkana. Njeno izvajanje bo izboljšalo energetsko varnost, vzpostavilo energetski trg na tem območju in spodbujalo pomembne naložbe. Vključitev Norveške in Ukrajine, ki sta uradno že zaprosili za članstvo v Pogodbi o energetski skupnosti, je treba obravnavati čim prej. Razmisliti je treba tudi o drugih morebitnih prošnjah za članstvo. Na območju Črnega in Kaspijskega morja se lahko pričakuje, da bo dialog o energetski politiki, imenovan „Pobuda Baku“, tamkajšnje države spodbudil k reševanju skupnih izzivov pri sodelovanju z EU ter pripomogel k povečanju dobave energije iz osrednje Azije v EU.

Turčija postaja pomembno središče dobaviteljev energije z območja držav proizvajalk in je zato strateškega pomena za energetsko varnost EU. Proces širitve s Turčijo bi lahko prispeval k zgodnjemu sprejetju in izvajanju energijskega pravnega reda EU s strani Turčije, zgodnja pridružitev Turčije k Pogodbi o Energetski skupnosti pa bi ta proces lahko pospešila. Sodelovanje pri projektih v zvezi s cevovodi in plinovodi, kot je projekt Nabucco, ter drugih projektih v kaspijskem bazenu mora biti čim bolj učinkovito. Hitra uskladitev turških energetskih standardov in politik s standardi in politikami EU bi zelo pripomogla k izkoriščanju velikega potenciala Turčije kot glavnega energetskega središča.

Treba je v celoti izkoristiti instrumente EU na področju finančnega sodelovanja ter tako v korist obeh strani spodbujati prestrukturiranje in razvoj energetskih sektorjev držav partneric, regionalno sodelovanje, infrastrukturne povezave, nove cevovode in plinovode, energetsko učinkovitost ter obnovljive vire energije. Nedavni primer skupnega predloga EU, Evropske investicijske banke in Evropske banke za obnovo in razvoj za financiranje projektov za infrastrukturo ogljikovodikov v okviru Memoranduma o soglasju o sodelovanju na področju energije med EU in Ukrajino je pokazal, da lahko pride do velikih sinergij, če vsi instrumenti EU na usklajen način služijo doseganju strateškega cilja EU. S pomočjo nedavno sprejetega Svetovnega sklada za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije se bodo našla dodatna finančna sredstva.

Bistvenega pomena je, da se čim prej zgradijo odnosi s strateško pomembnimi sosedami Unije. Države članice morajo podpirati dvostranska in regionalna partnerstva za sodelovanje na področju energije z glavnimi energetskimi partnerji EU, vključno s postopno širitvijo načel notranjega energetskega trga z evropsko sosedsko politiko in učinkovito uporabo vseh finančnih instrumentov, ki jih lahko EU, Evropska investicijska banka, Evropska banka za obnovo in razvoj ter druge mednarodne finančne institucije nudijo energetski varnosti EU.

(5) Za zagotovitev učinkovitega spremljanja in doslednosti pri uresničevanju zgoraj omenjenih pobud in procesov bodo morale države partnerice EU nenehno spremljati razvoj dogodkov in biti pripravljene druga drugi posredovati bistvene informacije za primer zunanje energetske krize. Komisija, predsedstvo Sveta in generalni sekretariat Sveta pripravljajo ustanovitev mreže dopisnikov za področje energetike , ki bo olajšala posredovanje teh informacij in v primeru ogroženosti energetske varnosti omogočila hiter odziv EU. Cilj takšne mreže bi bil z zbiranjem, obdelavo in posredovanjem zanesljivih informacij, ki zadevajo varnost dobave energije v EU, pripraviti pogoje za ukrepanje in odločitve v primeru krize energetske varnosti. Mreža bi tudi izvajala predhodne analize in ocene, da bi lahko hitro opozorila, če cilji energetske varnosti ne bi bili izpolnjeni.

Mrežo bi sestavljali strokovnjaki s področja energetike iz držav članic, generalnega sekretariata Sveta in Komisije. Delovala bi preko posebnega komunikacijskega sistema, člani pa bi se sestajali na ad hoc podlagi.

Da se lahko omogoči izvajanje skupne in dosledne zunanje politike energetske varnosti in določi pomemben instrument, ki bi EU nudil sistem hitrega opozarjanja, da se lahko pripravi na energetsko krizo, se morajo države članice strinjati z ustanovitvijo in izvajanjem mreže dopisnikov za področje energetike.

[1] Dokument 7775/1/06 REV 1, Evropski svet v Bruslju, 23. in 24. marca 2006, Sklepi predsedstva.

[2] Dokument 10633/1/06 REV 1, Evropski svet v Bruslju, 15. in 16. junija 2006, Sklepi predsedstva.

[3] Dokument 9971/06.