(1)

Direktiva 89/556/EGS določa pogoje za zdravstveno varstvo živali, ki urejajo trgovanje med državami članicami Evropske skupnosti s svežimi in zamrznjenimi zarodki domačega goveda in njihov uvoz iz tretjih držav.

(2)

Direktiva med drugim določa, da se goveji zarodki ne pošljejo iz ene države članice v drugo, če niso spočeti z umetno oploditvijo ali oploditvijo in vitro s semenom samca donorja iz osemenjevalnega središča, ki ga odobri pristojni organ za zbiranje, predelavo in skladiščenje semena, ali s semenom, uvoženim v skladu z Direktivo Sveta 88/407/EGS z dne 14. junija 1988 o zahtevah za zdravstveno varstvo živali, ki veljajo za promet med državami članicami Evropske skupnosti in za uvoz semena domačih živali iz vrst govedi ( 2 ).

(3)

Odločba Komisije 92/452/EGS z dne 30. julija 1992 o uvedbi seznamov odobrenih skupin za zbiranje govejih zarodkov v tretjih državah za izvoz v Skupnost ( 3 ) določa, da države članice uvažajo takšne zarodke iz tretjih držav, le če so jih zbrale, predelale, vključno z oploditvijo in vitro, in shranile skupine za zbiranje zarodkov, vključene na sezname v navedeni odločbi.

(4)

Po težavah pri trgovanju zaradi novih, strožjih zahtev za seme samcev goveda za oplojevanje, uvedenimi z Odločbo Komisije 92/471/EGS ( 4 ), je Komisija sprejela Odločbo 2005/217/ES z dne 9. marca 2005 o uvedbi pogojev za zdravstveno varstvo živali in zahtev za izdajanje veterinarskih spričeval za uvoz govejih zarodkov v Skupnost ( 5 ).

(5)

Odločba 2005/217/ES dovoljuje prehodno obdobje, ki se izteče 31. decembra 2006, za uvoz govejih zarodkov, zbranih ali pridobljenih pred 1. januarjem 2006 in spočetih s semenom, ki ni popolnoma skladno z Direktivo 88/407/EGS, če so takšni zarodki vsajeni v samice goveda v namembni državi članici in izključeni iz trgovanja znotraj Skupnosti.

(6)

Mednarodno društvo za prenos zarodkov (IETS) je ocenilo, da je tveganje prenosa nekaterih nalezljivih bolezni prek zarodkov na prejemnice ali mladiče zanemarljivo, če se z zarodki pravilno ravna od odvzema do prenosa. Takega mnenja je v zvezi z zarodki, pridobljenimi in vivo, tudi Svetovna organizacija za zdravje živali (OIE). Kljub temu je treba za boljše zdravstveno varstvo živali sprejeti strožje varnostne ukrepe v zvezi s semenom za oploditev, zlasti za zarodke, pridobljene in vitro.

(7)

Prilagoditi je treba zahteve Skupnosti za uvoz govejih zarodkov, pridobljenih z naravno oploditvijo (in vivo) in pridobljenih z oploditvijo in vitro, zlasti v zvezi s semenom za oploditev.

(8)

Ob upoštevanju ocene tveganja, ki jo je izvedel IETS, in v skladu s priporočili OIE je treba pogoje za uvoz govejih zarodkov, pridobljenih in vivo, poenostaviti, medtem ko je treba strožje zahteve za zdravstveno varstvo živali ohraniti za uvoz zarodkov, pridobljenih in vitro, s posebnimi omejitvami za primere, v katerih je bila ovojnica jajčne celice poškodovana med postopkom.

(9)

Zaradi jasnosti zakonodaje Skupnosti je treba Odločbo 2005/217/ES razveljaviti in nadomestiti s to odločbo.

(10)

Da se gospodarskim subjektom omogoči prilagoditev na nove zahteve iz te določbe, je primerno določiti prehodno obdobje, pri čemer se lahko zarodki domačega goveda, zbrani ali pridobljeni pred 1. januarjem 2006, pod nekaterimi pogoji uvozijo v Skupnost v skladu z zahtevami iz Priloge V k tej odločbi.

(11)

Ukrepi, določeni v tej odločbi, so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –