Tožba, vložena 2. novembra 2005 — ARCHI.M.E.D — E.S proti Komisiji

(Zadeva T-396/05)

(2006/C 74/40)

Jezik postopka: francoščina

Stranke

Tožeča stranka: Architecture, Microclimat, Energies Douces — Europe et Sud SARL (ARCHI.M.E.D.-E.S.) (Ganges, Francija) (Zastopnika: P.-P. van Gehunchten, J. Sambon, P. Reyniers, avocats)

Tožena stranka: Komisija Evropskih skupnosti

Predlogi tožeče stranke

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka je pogodbena stranka pogodbe BU 209-95, ki jo je z njo sklenila Komisija po javnem razpisu, objavljenem v okviru posebnega programa za raziskave in tehnološki razvoj na področju neatomske energije (1), namenjenega izvedbi projekta obnove objekta v Lyonu z uporabo postopkov solarne in bioklimatske arhitekture. Pri izpolnjevanju svojih pogodbenih obveznosti je tožeča stranka 12. decembra 2001 Komisiji posredovala zaključno poročilo o projektu. Komisija tega poročila ni odobrila in ji je dne 5. julija 2002 poslala odločbo o vračilu izplačanih predplačil, s katero ni odobrila nekaterih priglašenih stroškov, ki jih je tožeča stranka priglasila v omenjenem poročilu. Niti dopisovanje med strankama, niti sestanki, niti posredovanje mediatorja niso privedli do sporazumne rešitve spora.

S priporočeno pošto z dne 30. avgusta 2005 je Komisija tožeči stranki poslala dokončno odločbo o vračilu, pred tem pa še bremepis z dne 23. avgusta 2005. Z novo priporočeno pošto z dne 5. oktobra 2005 ji je Komisija prav tako posredovala odločbo, s katero je uveljavljala pobotanje njunih medsebojnih terjatev; na eni strani terjatev Komisije do tožeče stranke glede sporne pogodbe in na drugi strani terjatev tožeče stranke do Komisije, ki jih ima glede neke druge pogodbe. Gre za izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka izpodbija odločbe in pri tem navaja dva tožbena razloga.

Najprej zatrjuje, da je Komisija z izpodbijanima odločbama kršila pogoje pobota vzajemnih terjatev. Tožeča stranka zatrjuje, da tak pobot ni mogoč, če tetrjatve urejata dva različna pravna reda. Po mnenju tožeče stranke pa naj bi bile namreč terjatve, ki naj bi jih imela do Komisije, utemeljene po pravu Skupnosti, medtem ko naj bi terjatve Komisije do tožeče stranke urejalo francosko pravo. Poleg tega zatrjuje, da Komisija ni imela pravne podlage, ki bi dopuščala zavrnitev pobota, ki ga uveljavlja nasproti tožeči stranki, saj naj zadevne terjatve še ne bi bile zapadle, kar dokazujejo številna izpodbijanja tožeče stranke same in postopek pred mediatorjem, ki se tistega dne ni zaključil.

Z drugim tožbenim razlogom tožeča stranka zatrjuje, da bi morala biti odločba o vračilu razglašena za nično, ker ni bila obrazložena. Zatrjuje, da naj Komisija ne bi nikoli navedla zadostnih obrazložitev, zlasti glede trditev tožeče stranke o načinu, po katerem je določila znesek svoje terjatve.

(1)  Program vzpostavljen s Sklepom Sveta 94/806/ES z dne 23. novembra 1994 (UL L 334 z dne 22. decembra 1994, str. 87).