Tožba Railion Deutschland AG proti Komisiji Evropskih skupnosti, vložena dne 18. marca 2004

(Zadeva T-109/04)

(2004/C 146/06)

Jezik postopka: nemščina

Railion Deutschland AG, s sedežem Mainzu (Nemčija), ki jo zastopa odvetnik H. Johlen, je dne 18. marca 2004 na Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti vložil tožbo proti Komisiji Evropskih skupnosti.

Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

Tožbeni razlogi in bistvene navedbe

Tožeča stranka je podjetje, ki se ukvarja s prevozom blaga po železnicah. Tožba je vložena zoper odločbo Komisije, s katero je ta zavrnila predlog Zvezne republike Nemčije za odpust uvoznih dajatev v korist tožeče stranke. Carinski dolg je bila določen zato, ker naj bi tožeča stranka opravila prevoz alkohola, ki je bil carinsko deklariran kot barva, po železnici iz proste cone v Bremenu v prosto cono Hamburgu. Tožeča stranka ni imela razlogov za napačno deklaracijo. Iz Hamburga je blago nato prišlo kakor predvideno v Češko republiko.

Tožeča stranka med drugim navaja, da odločba krši zahtevo po zaslišanju kot bistveno kršitev postopka. Tožeči stranki je bila sicer formalno ponujena priložnost, da zavzame stališče. Tožeča stranka pa se ni mogla vsebinsko spopasti z navedenimi razlogi zavrnilne odločbe, kakor to predvideva zahteva po zaslišanju. Komisija ni upoštevala navedb o različnih rizikih družbe, ki se ukvarja z železniškim prevozom, in družbe, ki se ukvarja z ladijskimi prevozi. Komisija je v svoji odločbi izhajala iz položaja, po katerem naj bi se tožečo stranko obravnavalo enako kakor, družbo, ki se ukvarja z ladijskimi prevozi.

Tožeča stranka poleg tega še navaja, da odločba krši člen 239 carinskega zakonika. Tako zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ne prizna obstoja „posebnih okoliščin“. Tožeča stranka je zaradi poenostavitev v postopku na železnicah izpostavljena povečani nevarnosti, da bi jo goljufi glede blaga namenjenega za prevoz ogoljufali. Te nevarnosti ne more niti odpraviti niti je ne more nadzirati. Zlasti je nadzor glede zabojnikov dejansko nemogoč.

Na koncu pa tožeča stranka navaja, da je treba pri odločanju po prostem preudarku na podlagi člena 239 Carinskega zakonika upoštevati, da Evropskim skupnostim nikoli ni bila povzročena denarna škoda in da tudi nikoli ni grozila, ker je bil alkohol namenjen češkemu trgu in je bil tudi tja prepeljan.