—

ugotovi, da je tožba dopustna in utemeljena;

—

razglasi ničnost sklepa predsedstva Evropskega parlamenta z dne 9. februarja 2026, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke in potrjena njena obveznost vračila zneska 28 668 EUR na podlagi člena 43(2) izvedbenih ukrepov;

—

toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: napačna uporaba prava, očitna napaka pri presoji, kršitev načela dobrega upravljanja iz člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in načela sorazmernosti iz člena 52(1) Listine pri razlagi člena 43 izvedbenih ukrepov.

V prvem delu tožeča stranka uveljavlja napačno uporabo prava, saj je predsedstvo člen 43(3) razlagalo tako, da izključuje kakršno koli uporabo višje sile, čeprav so bili ti pogoji očitno izpolnjeni med priporom tožeče stranke in sodno prepovedjo zapustitve ozemlja, kar je dejansko onemogočilo njeno prisotnost na plenarnih sejah.

V drugem delu tožeča stranka uveljavlja kršitev načel dobrega upravljanja in sorazmernosti, saj je predsedstvo zahtevalo strogo upoštevanje formalnosti brez praktičnega pomena, saj je Parlament sam glasoval za odpravo imunitete in bil seznanjen z razlogi za odsotnost tožeče stranke, hkrati pa ji je naložil očitno nesorazmerno denarno kazen.

V tretjem delu tožeča stranka trdi, da je prišlo do očitne napake pri presoji, saj je predsedstvo menilo, da za odsotnost v januarju 2023 ni šlo za višjo silo, čeprav je pripor, ki se je začel 11. februarja 2023, onemogočil izpolnitev formalnosti pred iztekom roka 19. marca 2023.

V četrtem delu tožeča stranka navaja pomanjkljivo obrazložitev, saj predsedstvo ni odgovorilo na argument višje sile kot avtonomnega pojma prava Unije, kar je v nasprotju s členom 41(2)(c) Listine.

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev načel enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije iz členov 20 in 21 Listine, očitna napaka pri presoji pri razlagi pojma „resne družinske okoliščine“ iz člena 43(3) izvedbenih ukrepov.

Tožeča stranka meni, da je predsedstvo s tem, ko ni priznalo, da je pripor enakovreden „resnim družinskim okoliščinam“, čeprav imata ti dve situaciji enake objektivne značilnosti – resen, nenaden dogodek, na katerega poslanec nima vpliva, ki mu fizično preprečujejo udeležbo na sejah –, je predsedstvo brez objektivne utemeljitve različno obravnavalo primerljive situacije, s čimer je kršilo člena 20 in 21 Listine.

3.

Tretji razlog: kršitev načela pravne varnosti in člena 7 Listine pri razlagi člena 43(3) izvedbenih ukrepov.

Tožeča stranka trdi, da ker pojem „resnih družinskih okoliščin“ ni bil nikoli opredeljen, je restriktivna razlaga, ki jo je sprejelo predsedstvo, nepredvidljiva in v nasprotju z zahtevami po jasnosti, ki izhajajo iz načela pravne varnosti. Poleg tega ni združljiva s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, po kateri pripor po svoji naravi pomeni omejitev zasebnega in družinskega življenja v smislu člena 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ustreza členu 7 Listine.