1.

Ali je treba – če država članica ne more uporabiti možnosti, da kot nedopustno zavrže prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložil prosilec, ki mu je druga država članica (država članica, ki je priznala status) že priznala tako zaščito (na podlagi člena 33(2)(a) Direktive 2013/32 (2)), ker obstaja nevarnost, da bo ta prosilec državi članici, ki je priznala status, podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu člena 4 Listine – ob obravnavanju prošnje za mednarodno zaščito, v okviru katerega mora država članica v celoti upoštevati odločbo države članice, ki je priznala status, o priznanju statusa begunca ali subsidiarne zaščite in dokazila, s katerimi je utemeljena ta odločba, člen 10(2) in (3) ter člen 11 Direktive 2013/32 in člen 4(2) Direktive 2011/95 (3) v povezavi z razlago teh določb v sodbi QY (EU:C:2024:524) razlagati tako, da nasprotujejo temu, da se država članica v odločbi o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito omeji zgolj na to, da se sklicuje na rezultate preučitve izvora (kot je analiza jezika), če država članica, ki je priznala status, ni opravila te preučitve?

2.

Ali načelo nevračanja (člena 18 in 19(2) Listine o temeljnih pravicah, člen 5 Direktive 2008/115/ES (4) in člen 21(1) Direktive 2011/95/EU) nasprotuje odločbi o vrnitvi na podlagi člena 6(2), drugi stavek, v povezavi z odstavkom 1 tega člena Direktive 2008/115/ES v izvorno državo prosilca, če je bil prosilcu v drugi državi članici priznan status begunca ali status subsidiarne zaščite, vendar pa država članica, v kateri je prosilec sedaj in kjer je zaprosil za azil, v okviru odprte in nepristranske presoje ugotovi, da se prosilcu ne prizna status zaščite, status zaščite v državi članici, ki je priznala status, pa ni odvzet?

3.

Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen, ali je treba že ob izdaji odločbe o vrnitvi na podlagi člena 6(2), drugi stavek, v povezavi z odstavkom 1 tega člena Direktive 2008/115 preučiti, ali se uporablja načelo nevračanja (člen 18(2) Listine, člen 5 Direktive 2008/115 in člen 21(1) Direktive 2011/95), posledica česar je, da odločbe o vrnitvi ni mogoče izdati?

Ali pa je treba nujno izdati odločbo o vrnitvi na podlagi člena 6(2), drugi stavek, v povezavi z odstavkom 1 tega člena Direktive 2008/115 in je treba nato odstranitev na podlagi člena 9(1)(a) Direktive 2008/115 odložiti do trenutka, ko država članica, ki je priznala status, odvzame status begunca ali status subsidiarne zaščite in o tem obvesti državo članico? Ali ob tem velja obveznost, da se hkrati z izdajo odločbe o vrnitvi pisno potrdi, da se odstranitev tega državljana odloži, če je v nasprotju z načelom nevračanja (vprašanje za predhodno odločanje rechtbank Den Haag, zittingsplaats Roermond (sodišče v Haagu, ki zaseda v Roermondu, Nizozemska) z dne 12. marca 2025, ki je bilo pri Sodišču vpisano pod številko C 202/25)?

4.

Ali je treba člene 1, 4 in 7 Listine ter člene 5, 6, 9 in 14 Direktive 2008/115/ES v povezavi z razlago teh določb v sodbah AA, EU:C:2023:540, in Ararat, EU:C:2024:892, razlagati tako, da nasprotujejo izdaji odločbe o vrnitvi, če se v njej odstranitev takoj odloži za nedoločen časa zaradi tveganja kršitve načela nevračanja (vprašanje za predhodno odločanje Afdeling bestuursrechtspraak van de Raad van State (oddelek za upravne spore pri državnem svetu, Nizozemska) z dne 27. avgusta 2025, ki je bilo pri Sodišču vpisano pod številko C 569/25)?