Začasna izdaja

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (sedmi senat, ki zaseda v sestavi petih sodnikov)

z dne 3. junija 2026(*)

„ Znamka Evropske unije – Postopek za ugotovitev ničnosti – Tridimenzionalna znamka – Oblika osmerokotne embalaže – Znak, ki ga sestavlja izključno oblika blaga, ki je nujna za doseg tehničnega učinka – Proizvodni postopek – Uporaba prihodkov – Člen 7(1)(e)(ii) in člen 51(1)(a) Uredbe (ES) št. 40/94 “

V zadevi T‑104/25,

Lami Packaging (Kunshan) Co. Ltd s sedežem v Kunshanu (Kitajska), ki jo zastopa K. Strömholm, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopata E. Nicolás Gómez in D. Hanf, agenta,

tožena stranka,

druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je

Tetra Laval Holdings & Finance SA s sedežem v Pullyju (Švica), ki jo zastopata S. Schäfer in M. Kleespies, odvetnika,

SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat, ki zaseda v sestavi petih sodnikov),

v sestavi K. Kecsmár, predsednik, L. Madise (poročevalec), P. Nihoul, U. Öberg in L. Truchot, sodniki,

sodni tajnik: G. Mitrev, administrator,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi obravnave z dne 20. januarja 2026

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeča stranka, družba Lami Packaging (Kunshan) Co. Ltd, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razveljavitev in spremembo odločbe četrtega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 6. decembra 2024 (zadeva R 12/2024‑4) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

 Dejansko stanje

2        Tožeča stranka je 3. januarja 2022 pri EUIPO vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti znamke Evropske unije, ki je bila na podlagi zahteve intervenientke, družbe Tetra Laval Holdings & Finance SA, 19. aprila 2000 registrirana za ta tridimenzionalni znak:

3        Proizvodi, na katere se nanaša izpodbijana znamka in za katere se je zahtevala ugotovitev ničnosti, spadajo v razred 16 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in so ustrezali temu opisu: „Embalaža in embalažni material iz papirja ali iz papirja, laminiranega s plastiko“.

4        V utemeljitev zahteve za ugotovitev ničnosti so bili navedeni razlogi iz člena 51(1)(a) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), kakor je bila spremenjena, v povezavi s členom 7(1)(e)(ii) iste uredbe in iz člena 51(1)(b) navedene uredbe.

5        Oddelek za izbris je 6. novembra 2023 ugodil zahtevi za ugotovitev ničnosti na podlagi člena 51(1)(a) Uredbe št. 40/94 v povezavi s členom 7(1)(e)(ii) te uredbe.

6        Intervenientka je 3. januarja 2024 pri EUIPO vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris.

7        Odbor za pritožbe je z izpodbijano odločbo ugodil pritožbi in zato zavrnil zahtevo za ugotovitev ničnosti, ki jo je vložila tožeča stranka, z obrazložitvijo, da se člen 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 ne uporablja za izpodbijano znamko. Odbor za pritožbe je v bistvu menil, da funkcija, ki jo ima oblika proizvoda, ni tehnični učinek v smislu te določbe. Odbor za pritožbe je do te ugotovitve prišel tako, da se je skliceval zlasti na sodbo z dne 16. septembra 2015, Société des Produits Nestlé (C‑215/14, EU:C:2015:604), in menil, da se člen 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 uporablja, kadar oblika omogoča, da je proizvod ob uporabi dosegel želeni tehnični učinek. Odbor za pritožbe je menil, da se v obravnavanem primeru bistvene značilnosti, povezane z obliko proizvoda, nanašajo na proizvodni postopek, vendar ne vplivajo na funkcijo, ki jo zagotavlja navedeni proizvod.

8        Poleg tega je odbor za pritožbe zavrnil zahtevo za ugotovitev ničnosti, vloženo na podlagi člena 51(1)(b) Uredbe št. 40/94, ker je menil, da tožeča stranka ni dokazala, da je intervenientka zlorabila sistem registracije znamk, da bi umetno zaščitila obliko, ki jo je mogoče varovati le s patentom.

 Predlogi strank

9        Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razveljavi in jo spremeni tako, da se pritožba, vložena pri odboru za pritožbe, zavrne;

–        EUIPO, ali, če je to primerno, intervenientki naloži plačilo stroškov.

10      EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov, „če Splošno sodišče odobri pravno in dejansko presojo iz točk od 50 do 61 izpodbijane odločbe“;

–        podredno, tožbi ugodi.

11      Intervenientka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

 Pravo, ki se uporablja

12      Najprej je treba poudariti, da se ob upoštevanju datuma vložitve zadevne zahteve za registracijo, in sicer 19. aprila 2000, ki je odločilen za določitev materialnega prava, ki se uporabi, za dejansko stanje v obravnavani zadevi uporabljajo materialnopravne določbe Uredbe št. 40/1000 (glej v tem smislu sklep z dne 5. oktobra 2004, Alcon/UUNT, C‑192/03 P, EU:C:2004:587, točki 39 in 40, in sodbo z dne 23. aprila 2020, Gugler France/Gugler in EUIPO, C‑736/18 P, neobjavljena, EU:C:2020:308, točka 3 in navedena sodna praksa).

13      Zato je treba v obravnavani zadevi, kar zadeva materialnopravna pravila, sklicevanja odbora za pritožbe v izpodbijani odločbi in strank v njihovih pisanjih na člen 7(1)(e)(i) in (ii) ter člen 59(1)(a) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1) razumeti tako, da se nanašajo na člen 7(1)(e)(i) in (ii) oziroma na člen 51(1)(a) Uredbe št. 40/94, ki imata, kar zadeva obravnavani spor, v bistvu enako vsebino.

14      Poleg tega, ker se v skladu z ustaljeno sodno prakso procesna pravila na splošno uporabljajo od dne začetka svoje veljavnosti (glej sodbo z dne 11. decembra 2012, Komisija/Španija, C‑610/10, EU:C:2012:781, točka 45 in navedena sodna praksa), se za ta spor uporabljajo postopkovne določbe Uredbe 2017/1001.

 Uvodne ugotovitve

15      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja en sam tožbeni razlog, in sicer kršitev člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 v povezavi s členom 51(1)(a) te uredbe.

16      Iz člena 51(1)(a) Uredbe št. 40/94 je razvidno, da se znamka razglasi za nično na podlagi zahteve, vložene pri EUIPO, če je bila ta znamka registrirana zlasti v nasprotju z določbami člena 7 te uredbe.

17      V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu s členoma 51 in 54 Uredbe št. 40/94 znamka Evropske unije šteje za veljavno, dokler je EUIPO v postopku za ugotovitev ničnosti ne razglasi za nično. Velja torej domneva njene veljavnosti, ki je logična posledica nadzora, ki ga EUIPO izvaja v okviru preizkusa prijave za registracijo (glej sodbo z dne 19. oktobra 2022, H & H/EUIPO – Giuliani (Swisse), T‑486/20, neobjavljena, EU:T:2022:642, točka 75 in navedena sodna praksa). Iz tega sledi, da mora v okviru postopka za ugotovitev ničnosti oseba, ki je vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti, pred EUIPO navesti konkretne elemente, ki bi omajali veljavnost te znamke.

18      V skladu s členom 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 se kot znamka ne registrirajo znaki, sestavljeni izključno iz oblike blaga, ki je nujna za doseg tehničnega učinka.

19      Vsakega od različnih razlogov za zavrnitev registracije, naštetih v členu 7 Uredbe št. 40/94, je treba razlagati ob upoštevanju splošnega interesa, na katerem temelji vsak od njih (glej po analogiji sodbo z dne 18. junija 2002, Philips, C‑299/99, EU:C:2002:377, točka 77). Splošni interes, ki ga varuje člen 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94, je preprečiti, da bi pravo znamk pripeljalo do tega, da bi bil nekemu podjetju podeljen monopol nad tehničnimi rešitvami ali uporabnimi značilnostmi nekega proizvoda (sodbi z dne 14. septembra 2010, Lego Juris/UUNT, C‑48/09 P, EU:C:2010:516, točka 43, in z dne 19. junija 2025, CeramTec, C‑17/24, EU:C:2025:455, točka 43).

20      Namen te določbe je tako preprečiti, da se varstvo, ki ga daje pravica iz znamke, ne razširi preko znakov, s katerimi se lahko blago ali storitev razlikuje od tistih, ki jih ponujajo konkurenti, in da ne postane zanje ovira, da bi lahko ponujali blago z enakimi tehničnimi rešitvami, v konkurenci z imetnikom znamke (sodba z dne 19. junija 2025, CeramTec, C‑17/24, EU:C:2025:455, točka 43; glej po analogiji tudi sodbo z dne 18. junija 2002, Philips, C‑299/99, EU:C:2002:377, točka 78). Zlasti je treba preprečiti, da bi druge izključne pravice do varstva, za katere veljajo omejeni roki (patenti, modeli), z uporabo prava znamk pridobile časovno neomejeno varstvo (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 18. septembra 2014, Hauck, C‑205/13, EU:C:2014:2233, točka 19 in navedena sodna praksa).

21      Pravilna uporaba člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 pomeni, da mora pristojni organ najprej opredeliti bistvene značilnosti zadevnega tridimenzionalnega znaka in nato ugotoviti, ali vse te značilnosti ustrezajo tehnični funkciji proizvoda (glej v tem smislu sodbi z dne 14. septembra 2010, Lego Juris/UUNT, C‑48/09 P, EU:C:2010:516, točke 68, 72 in 84, in z dne 10. novembra 2016, Simba Toys/EUIPO, C‑30/15 P, EU:C:2016:849, točki 40 in 42).

22      Utemeljenost edinega tožbenega razloga, ki ga navaja tožeča stranka, je treba preučiti ob upoštevanju teh ugotovitev.

 Opredelitev bistvenih značilnosti izpodbijane znamke

23      Kar zadeva prvo fazo, je treba bistvene značilnosti znaka opredeliti za vsak primer posebej, brez kakršne koli sistematične hierarhije med različnimi vrstami elementov, iz katerih je lahko znak sestavljen. Ta opredelitev se lahko opravi bodisi neposredno na podlagi celotnega vtisa, ki ga daje znak, bodisi tako, da se najprej opravi preizkus vsakega izmed sestavnih elementov znaka posebej (sodba z dne 14. septembra 2010, Lego Juris/UUNT, C‑48/09 P, EU:C:2010:516, točka 70). Kot je razvidno iz sodbe z dne 14. septembra 2010, Lego Juris/UUNT (C‑48/09 P, EU:C:2010:516, točka 69), je treba izraz „bistvene značilnosti“ razumeti tako, da se nanaša na najpomembnejše elemente znaka. Tako se lahko določitev bistvenih značilnosti znaka – odvisno od primera in zlasti od njegove kompleksnosti – opravi s preprosto vizualno analizo videza navedenega izdelka ali pa je za to treba, nasprotno, opraviti temeljit preizkus, pri katerem se upoštevajo elementi, ki so koristni za presojo, kot so raziskave, izvedenska mnenja ali podatki, ki se nanašajo na pravice intelektualne lastnine, ki so bile predhodno dodeljene v povezavi z zadevnim izdelkom (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 23. aprila 2020, Gömböc, C‑237/19, EU:C:2020:296, točka 29 in navedena sodna praksa).

24      V obravnavani zadevi je odbor za pritožbe v točki 32 izpodbijane odločbe tako opredelil bistvene značilnosti izpodbijane znamke:

–        tetrapak s štirimi ploščami, ki tvorijo stene, in štirimi odrezanimi koti, ki ustvarjajo osmerokotno obliko s približno kvadratnim prerezom;

–        štirje odrezani koti so v obliki zaokroženih šesterokotnikov/paralelogramov, njihova površina pa je konkavna in ne ravna;

–        štiri plošče, ki sestavljajo stene, se zožijo v osrednjem delu ter se navzgor in navzdol razširjajo;

–        zgornji del tetrapaka ima tesnilo, ki prečka zgornjo površino in se razteza do dveh kotnih zavihkov, prepognjenih na dveh navpičnih ploščah.

25      Odbor za pritožbe je menil, da prve tri bistvene značilnosti opredeljujejo strukturo in obris oblike, medtem ko četrta bistvena značilnost zagotavlja hermetično zaprtje embalaže.

26      Stranke in zlasti tožeča stranka, ki navaja, da ne nasprotuje rezultatu, do katerega je v zvezi s tem prišel odbor za pritožbe, ne izpodbijajo opredelitve teh štirih bistvenih značilnosti. Tudi intervenientka je navedla, da se strinja z opredelitvijo bistvenih značilnosti, ki jo je opravil pritožbeni senat, in da v okviru tega postopka ne namerava izpodbijati tega, da je zadnjenavedeni zavrnil trditev, ki jo je predložila pred njim in v skladu s katero obstaja peta bistvena značilnost, ki ustreza celotnemu videzu izpodbijane znamke.

 Tehnična funkcionalnost bistvenih značilnosti izpodbijane znamke

27      Ko so bistvene značilnosti opredeljene, mora pristojni organ v drugi fazi preveriti, ali vse te značilnosti ustrezajo tehnični funkciji ali eni od tehničnih funkcij zadevnega proizvoda (glej v tem smislu sodbe z dne 14. septembra 2010, Lego Juris/UUNT, C‑48/09 P, EU:C:2010:516, točka 72; z dne 23. aprila 2020, Gömböc, C‑237/19, EU:C:2020:296, točka 28 in navedena sodna praksa, in z dne 9. julija 2025, Spin Master Toys UK/EUIPO – Verdes Innovations (Oblika kocke z mrežasto strukturo ploskev, ki se razlikujejo po barvah), T‑1171/23, EU:T:2025:691, točka 31).

28      V zvezi s tem je treba pojasniti, da mora določitev tehničnih funkcij zadevnega proizvoda s strani pristojnega organa temeljiti na objektivnih in zanesljivih informacijah. Ta organ lahko take elemente išče zlasti v morebitnih opisih tega proizvoda, predloženih ob vložitvi zahteve za registracijo znamke, v podatkih v zvezi s pravicami intelektualne lastnine, ki so bile predhodno podeljene glede navedenega proizvoda, kot so prejšnji patenti, ki opisujejo funkcionalne elemente zadevne oblike, z raziskavami in izvedenskimi mnenji o funkcijah istega proizvoda, oziroma v vsaki upoštevni dokumentaciji, kot so znanstvene publikacije, katalogi in spletne strani, ki vsebujejo opise njegovih tehničnih funkcij (sodba z dne 14. septembra 2010, Lego Juris/UUNT, C‑48/09 P, EU:C:2010:516, točka 85; glej po analogiji tudi sodbo z dne 23. aprila 2020, Gömböc (C‑237/19, EU:C:2020:296, točka 34). Razsojeno je bilo tudi, da je obstoj patenta lahko neizpodbiten dokaz, da so značilnosti, ki se zahtevajo s tem patentom, funkcionalne (glej v tem smislu sodbo z dne 28. junija 2016, Peri/EUIPO (Oblika spojke za opaž), T‑656/14, neobjavljena, EU:T:2016:367, točka 23).

29      Nasprotno pa informacije o tem, ali upoštevna javnost pozna tehnične funkcije zadevnega proizvoda in kako so pridobljene, izhajajo iz presoje, ki nujno vključuje subjektivne elemente, ki so potencialno vir negotovosti glede obsega in natančnosti poznavanja te javnosti, kar lahko ogrozi cilj, ki se uresničuje z razlogom za zavrnitev registracije iz člena 7(1)(e)(ii) Direktive 40/94, in sicer preprečiti, da bi pravo znamk nekemu podjetju dajalo monopol nad tehničnimi rešitvami ali uporabnimi značilnostmi proizvoda (glej po analogiji sodbo z dne 23. aprila 2020, Gömböc, C‑237/19, EU:C:2020:296, točka 35).

30      V obravnavanem primeru je odbor za pritožbe menil, prvič, da se člen 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 uporablja, kadar oblika proizvoda omogoča dosego tehničnega učinka pri njegovi uporabi, vendar se ne uporablja za način, kako je bil proizvod izdelan, in drugič, da se v obravnavanem primeru tehnični učinek, povezan z obliko izpodbijane znamke, nanaša le na sam proizvodni postopek, ne vpliva pa na funkcijo, ki jo ta proizvod zagotavlja v okviru potrošnikove uporabe tega proizvoda.

31      Ker se trditve strank osredotočajo na ti dve točki, je treba za presojo utemeljenosti edinega tožbenega razloga, ki ga navaja tožeča stranka, zaporedoma preučiti, prvič, ali se pojem „tehnični učinek“ v smislu člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 nanaša le na način delovanja proizvoda, in drugič, ali se v obravnavanem primeru tehnični učinek, povezan z obliko izpodbijane znamke, nanaša le na postopek izdelave samega proizvoda.

 Razlaga pojma tehničnega učinka

32      Tožeča stranka in EUIPO dvomita o utemeljenosti razlage odbora za pritožbe, v skladu s katero se razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 uporabi, kadar oblika omogoča, da proizvod doseže želeni tehnični učinek, kadar se uporablja, vendar se ne uporablja za način izdelave proizvoda. Po mnenju EUIPO in tožeče stranke to ozko pojmovanje odstopa od široke razlage splošnega interesa, na kateri temelji člen 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94, ki bi jo bilo treba sprejeti.

33      Tako tožeča stranka enako kot EUIPO trdi, da izhaja pristop, ki ga je sprejela pritožbena zbornica v izpodbijani odločbi, iz dobesedne razlage sodbe z dne 16. septembra 2015, Société des Produits Nestlé (C‑215/14, EU:C:2015:604), in da poleg tega, v nasprotju z načeli, navedenimi v točkah 28 in 29 zgoraj, temelji na subjektivni oceni tehničnega učinka, ki bi lahko izhajal iz oblike izdelka.

34      Poleg tega tožeča stranka tako kot EUIPO meni, da razlaga člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94, v skladu s katero se pojem „tehnični učinek“ nanaša izključno na način, kako potrošnik uporablja proizvod, vodi do neupravičenega omejevanja uporabe te določbe in povzroči neželene rezultate glede na namen navedene določbe.

35      Nazadnje, tožeča stranka navaja, da se je v nasprotju z obravnavano zadevo, ki se nanaša na izpopolnjen izdelek, ki je bil predmet patentnih prijav, zadeva, v kateri je bila izdana sodba z dne 16. septembra 2015, Société des Produits Nestlé (C‑215/14, EU:C:2015:604), nanašala na primer, v katerem je bila edina prednost oblike proizvoda poenostavitev postopka proizvodnje, ne da bi to vplivalo na način, kako so potrošniki uporabljali proizvod. Tožeča stranka iz tega sklepa, da ugotovitve iz te sodbe ne morejo podpreti ugotovitve, do katere je odbor za pritožbe prišel v izpodbijani odločbi.

36      Intervenientka trdi, da je odbor za pritožbe pravilno razlagal člen 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 in da je pravilno uporabil načela, ki izhajajo iz sodbe z dne 16. septembra 2015, Société des Produits Nestlé (C‑215/14, EU:C:2015:604).

37      Najprej je treba opozoriti, da pravilna uporaba člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 zahteva, da so bistvene značilnosti zadevnega tridimenzionalnega znaka nujne za dosego tehničnega učinka.

38      Potem ko je odbor za pritožbe ugotovil, da bistvene značilnosti izpodbijane znamke omogočajo doseg tehničnega učinka, je v točki 50 izpodbijane odločbe vseeno menil, da tehnični učinek ni nujno „tehnični učinek“ v smislu člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94.

39      Odbor za pritožbe je namreč v točki 52 izpodbijane odločbe menil, da je treba razlikovati med načinom proizvodnje proizvoda na eni strani in načinom delovanja proizvoda na drugi strani. Tako se v skladu z izpodbijano odločbo razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 uporabi, kadar oblika omogoča, da proizvod doseže želeni tehnični učinek, kadar se uporablja, vendar se ne uporablja za način izdelave proizvoda.

40      V zvezi s tem je odbor za pritožbe v točki 53 izpodbijane odločbe menil, da tako razlago potrjuje cilj zadevne določbe, ki je „preprečiti, da bi bil podeljen monopol nad tehničnimi rešitvami, ki bi jih uporabnik lahko iskal v konkurenčnih proizvodih“. V skladu z izpodbijano odločbo pa je „s stališča potrošnika […] odločilna funkcionalnost proizvoda, način njegove proizvodnje pa je manj pomemben.“

41      Poudariti je treba, da se je odbor za pritožbe pri ugotovitvi, da se člen 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 ne uporablja, kadar se tehnični učinek, dosežen z obliko izpodbijane znamke, nanaša le na postopek izdelave samega proizvoda, oprl na sodbo z dne 16. septembra 2015, Société des Produits Nestlé (C‑215/14, EU:C:2015:604).

42      Opozoriti je treba, da je Sodišče v sodbi z dne 16. septembra 2015, Société des Produits Nestlé (C‑215/14, EU:C:2015:604), razsodilo, da je treba člen 3(1)(e)(ii) Direktive 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 2008, L 299, str. 25) – katerega besedilo je enako besedilu člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 – razlagati tako, da se nanaša na način delovanja zadevnega proizvoda in se ne uporablja za način proizvodnje. S tem Sodišče glede na pojem „tehnični učinek“ razlikuje med uporabo proizvoda na eni strani in njegovo proizvodnjo na drugi strani.

43      Tako je to načelno razlikovanje, uporabljeno v sodbi z dne 16. septembra 2015, Société des Produits Nestlé (C‑215/14, EU:C:2015:604), prispevalo k pojasnitvi področja uporabe člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94, saj je bilo ugotovljeno, da so za uporabo te določbe upoštevni le tehnični učinki, ki so se pokazali ob uporabi zadevnega proizvoda.

44      Zato odbor za pritožbe s tem, da je menil, da se je razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 uporabljal, kadar je oblika omogočala doseg tehničnega učinka ob uporabi, ni pa se uporabljal za način, na katerega je bil proizvod izdelan, ni storil napake pri razlagi te določbe.

45      S trditvami tožeče stranke in EUIPO ni mogoče omajati te ugotovitve.

46      Na prvem mestu, v zvezi s trditvijo tožeče stranke in EUIPO, da se s sodbo z dne 16. septembra 2015, Société des Produits Nestlé (C‑215/14, EU:C:2015:604), daje prednost subjektivni oceni tehničnega učinka, ki bi lahko izhajal iz oblike izdelka, je treba poudariti, kot je to storila intervenientka, da je treba presojo morebitne tehnične funkcije oblike nujno opraviti ob upoštevanju koristnosti, ki jo izdelek predstavlja z vidika upoštevne javnosti. Ta ugotovitev v ničemer ne spremeni dejstva, da se presoja funkcionalnosti izdelka ne sme opraviti glede na prednosti, ki jih zazna uporabnik, saj je ta presoja nujno subjektivna, ampak mora temeljiti na objektivnih elementih, kot je dokumentacija, v kateri so opisani funkcionalni elementi zadevne oblike. Zato je iz te sodbe razvidno, da je treba – namesto da bi se dodajal subjektivni element, ki temelji na potrošnikovem dojemanju tehničnega učinka oblike izdelka – objektivno oceniti tehnični učinek, ki ga je mogoče doseči pri potrošnikovi uporabi izdelka.

47      Na drugem mestu, v zvezi s trditvijo tožeče stranke in EUIPO, da je razlikovanje med postopkom proizvodnje in uporabo proizvoda v nasprotju s ciljem, ki mu sledi člen 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94, je treba tako kot intervenientka opozoriti, in kot je razvidno zlasti iz točke 55 sodbe z dne 16. septembra 2015, Société des Produits Nestlé (C‑215/14, EU:C:2015:604), da je namen te določbe preprečiti, da bi pravo znamk dajalo monopol nad tehničnimi rešitvami, ki bi jih uporabnik lahko iskal pri proizvodih konkurentov. Iz tega sledi, da je treba presojo tehničnega učinka opraviti glede na funkcionalnosti oblike ob uporabi proizvoda, medtem ko način njegove izdelave kot tak z vidika potrošnika, zlasti končnega potrošnika, ni upošteven. Zato za razlikovanje, ki ga je uvedel odbor za pritožbe, ni mogoče šteti, da je v nasprotju s ciljem navedene določbe, ampak, nasprotno, spada v okvir cilja, ki mu sledi.

48      Na tretjem mestu, čeprav tožeča stranka trdi, da se sodba z dne 16. septembra 2015, Société des Produits Nestlé (C‑215/14, EU:C:2015:604), v obravnavani zadevi ne uporablja, zlasti zaradi posebnih okoliščin zadeve, ki se nanašajo zlasti na izpopolnjenost zadevnega izdelka ali na obstoj prejšnjih patentnih prijav, je treba poudariti, da se je Sodišče v tej sodbi izreklo v okviru vprašanja za predhodno odločanje, ki se je nanašalo na razlago določbe, ki je, kot je bilo opozorjeno v točki 42 zgoraj, oblikovana enako kot besedilo člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94. Razlaga Sodišča, ki temelji izključno na analizi same določbe, je zato splošna. Iz tega izhaja, da se tožeča stranka ne more sklicevati na posebne okoliščine obravnavane zadeve, da bi upravičila drugačno razlago od tiste, ki jo je Sodišče uporabilo v sodbi z dne 16. septembra 2015, Société des Produits Nestlé (C‑215/14, EU:C:2015:604).

49      Iz tega sledi, da je odbor za pritožbe lahko, ne da bi kršil cilj člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 in upoštevno sodno prakso, svojo analizo oprl na razlikovanje med tehničnimi učinki, povezanimi s postopkom izdelave proizvoda, in tistimi, ki se pokažejo pri njegovi uporabi.

50      Tako je treba za presojo utemeljenosti edinega tožbenega razloga, ki ga navaja tožeča stranka, preučiti, ali je bilo v obravnavanem primeru to razlikovanje pravilno uporabljeno in ali bistvene značilnosti zadevne znamke ustvarjajo tehnični učinek, ki je omejen na postopek proizvodnje proizvoda.

 Presoja tehničnega učinka v obravnavani zadevi

51      Tožeča stranka trdi, da ima vsaka od bistvenih značilnosti izpodbijane znamke tehnično funkcijo glede proizvodov, na katere se nanaša registracija.

52      Tožeča stranka meni, da je odbor za pritožbe napačno ugotovil, da se rezultat prvih treh bistvenih značilnosti izpodbijane znamke nanaša le na postopek proizvodnje proizvoda. Trdi, da oblika sporne znamke omogoča učinkovitejše izvajanje osnovne funkcije izdelka, ki je shranjevanje tekočine. Navaja, da ta oblika, ki omogoča ohranjanje in izboljšanje funkcije embalaže izdelka z manjšo količino materiala, sama po sebi prinaša nove in izboljšane lastnosti, ki ostanejo tudi po proizvodnji.

53      Tožeča stranka poleg tega meni, da oblika proizvoda, ki omogoča tehnični učinek manjše obremenitve, olajšuje skladiščenje, rokovanje in prevoz, hkrati pa zagotavlja stabilnost in togost embalaže. Trdi, da je treba upoštevati tudi dejstvo, da oblika izdelka prinaša okoljske prednosti v smislu zmanjšanja porabe virov in količine nastalih odpadkov.

54      Tožeča stranka dodaja, da so tehnični učinki izpodbijane znamke pomembni v celotni dobavni verigi. Po njenem mnenju glavni kupci izdelkov, označenih z izpodbijano znamko, in sicer poklicni posredniki v prehranski industriji, objektivno izkoriščajo prednosti, ki izhajajo iz oblike izpodbijane znamke, v okviru običajne uporabe izdelka. Po mnenju tožeče stranke se te prednosti razširjajo tudi na trgovce na drobno in končne potrošnike.

55      EUIPO se opira na presojo Splošnega sodišča v zvezi z veljavnostjo pravnih in dejanskih ugotovitev, na podlagi katerih je odbor za pritožbe ugotovil, da oblika proizvoda ni razlog za tehnični učinek, ki bi vplival na način uporabe proizvoda.

56      Intervenientka trdi, da so bistvene značilnosti izpodbijane znamke, ki omogočajo izboljšanje razmerja med prostornino embalaže in površino embalaže, rezultat optimiziranega proizvodnega postopka, vendar ne privedejo do ugodnih tehničnih učinkov pri uporabi proizvoda.

57      Intervenientka dodaja, da ohranitev običajnih lastnosti embalaže, kot sta dobra stabilnost embalaže in pravilno ravnanje z njo, ni funkcionalna prednost v smislu člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94. Meni, da so take funkcije dejansko osnovne značilnosti, ki so že prisotne v večini embalaž. Nazadnje, intervenientka meni, da komercialne in ekološke prednosti, ki jih uveljavlja tožeča stranka, niso tehnične prednosti v smislu člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94.

58      Iz sodne prakse izhaja, da je treba v okviru preizkusa funkcionalnosti znaka, sestavljenega iz oblike proizvoda, potem ko so bile opredeljene bistvene značilnosti znaka, presoditi, ali te značilnosti ustrezajo tehnični funkciji zadevnega proizvoda. To preučitev je treba očitno opraviti z analizo znaka, za katerega je bila vložena prijava za registracijo kot znamke ali ki se izpodbija, in ne znakov, ki so sestavljeni iz drugih oblik proizvoda (glej v tem smislu sodbo z dne 14. septembra 2010, Lego Juris/UUNT, C‑48/09 P, EU:C:2010:516, točka 84).

59      Izraza „izključno“ in „nujna“ v členu 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 zagotavljata zavrnitev le registracije oblik blaga, pri katerih gre le za tehnično rešitev in katerih registracija kot znamke bi torej druga podjetja resnično ovirala pri uporabi te tehnične rešitve (sodba z dne 14. septembra 2010, Lego Juris/UUNT, C‑48/09 P, EU:C:2010:516, točka 48).

60      Vendar pogoj, da registracije oblike blaga kot znamke Evropske unije ni mogoče zavrniti na podlagi člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94, razen če je „nujna“ za doseg želenega tehničnega učinka, ne pomeni, da mora biti zadevna oblika edina, s katero je mogoče doseči tak tehnični učinek (sodba z dne 14. septembra 2010, Lego Juris/UUNT, C‑48/09 P, EU:C:2010:516, točka 53).

61      Presojo tehničnega učinka, ki jo je v obravnavani zadevi opravil odbor za pritožbe, je treba preučiti ob upoštevanju teh načel.

62      Najprej je treba opozoriti na razloge, ki so bili v zvezi s tem navedeni v izpodbijani odločbi.

63      Odbor za pritožbe je preizkus tehnične funkcionalnosti opravil tako, da je analiziral obliko izpodbijane znamke in upošteval prijavo PCT/WO1997034809, ki jo je intervenientka vložila 29. oktobra 1996 na podlagi Pogodbe o sodelovanju na področju patentov, podpisane 19. junija 1970 v Washingtonu, kakor je bila spremenjena (v nadaljevanju: prijava, vložena na podlagi PCT). Odbor za pritožbe je v točki 46 izpodbijane odločbe menil, da upoštevnosti te zahteve ni mogoče ovreči z dejstvom, da se slike, ki so v njej navedene, razlikujejo glede na izpodbijano znamko. Odbor za pritožbe je v zvezi s tem poudaril, da v skladu s sodno prakso enakost patenta z znamko ni pogoj za to, da bi ga bilo mogoče upoštevati pri presoji funkcionalnosti bistvenih značilnosti znamke.

64      Odbor za pritožbe je zlasti na podlagi pojasnil iz prijave, vložene na podlagi PCT, v točkah 44, 47 in 49 izpodbijane odločbe navedel, da je v primerjavi s tradicionalnimi paralelepipednimi oblikami prizmatična oblika, kakršna je oblika izpodbijane znamke, zmanjšala količino kartona embalaže, ki je potrebna za to, da vsebuje določeno količino tekočine. Odbor za pritožbe je menil, da je bil ta tehnični učinek dosežen s prvimi tremi bistvenimi značilnostmi izpodbijane znamke, navedenimi v točki 32 izpodbijane odločbe, ki opredeljujejo strukturo in obliko embalaže, medtem ko četrta bistvena značilnost, povezana s tesnilom, ki prečka zgornji del oblike, zagotavlja hermetično zapiranje embalaže. Odbor za pritožbe je v točkah 44 in 47 izpodbijane odločbe prav tako menil, da oblika izpodbijane znamke zagotavlja stabilnost in lastnosti rokovanja z embalažo.

65      Odbor za pritožbe je v točki 55 izpodbijane odločbe menil, da oblika izpodbijane znamke z zmanjšanjem količine materiala, potrebnega za proizvodnjo proizvoda, proizvajalcu, in sicer imetniku izpodbijane znamke, prinaša koristi, saj mu omogoča, da prihrani in doseže cilje okoljske trajnosti. Nasprotno pa je menil, da javnost, na katero se nanaša izpodbijana znamka, in sicer poklicni posredniki živilske industrije, ki kupujejo prazno embalažo za polnjenje s tekočinami in živili, teh prednosti ne išče.

66      Odbor za pritožbe je v točkah 56 in 57 izpodbijane odločbe preučil morebitne tehnične prednosti izpodbijane znamke za druge kategorije uporabnikov, kot so trgovci na drobno in končni uporabniki. Odbor za pritožbe je kljub temu zavrnil trditve tožeče stranke, pri čemer je menil, prvič, da so prihranki pri stroških prevoza povsem hipotetični, drugič, da so bili dobički na področju trajnosti v svojem obsegu špekulativni, in tretjič, da se je tožeča stranka sklicevala na prednosti, ki niso bile tehnične, ampak komercialne, pri čemer je zlasti poudarila, da so imeli kupci znamke možnost prodati večjo količino živila z večjo embalažo z večjo kapaciteto v primerjavi s tradicionalnimi tetrapaki. V zvezi s končnimi potrošniki je menil, da se ugodnosti, ki jih zatrjuje tožeča stranka, ne nanašajo na način, kako bodo končni potrošniki uporabljali proizvod.

67      Nazadnje, odbor za pritožbe je v točki 58 izpodbijane odločbe menil, da oblika izpodbijane znamke ni pozitivno vplivala na ravnanje z embalažo in njeno skladiščenje ter da je v zvezi s tem omogočala le spoštovanje osnovnih zahtev, ki veljajo za večino embalažnih izdelkov.

68      Odbor za pritožbe je v točkah 59 in 60 izpodbijane odločbe ugotovil, da se tehnični učinek izpodbijane znamke nanaša le na postopek proizvodnje samega proizvoda, ne vpliva pa na funkcijo, ki jo zagotavlja ta proizvod.

69      Tako je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je odbor za pritožbe v bistvu menil, da bistvene značilnosti izpodbijane znamke, prvič, omogočajo, da proizvod izpolni svojo funkcijo posode z ohranjanjem stabilnosti in lastnostih ravnanja z embalažo, in drugič, izboljšujejo razmerje med prostornino posode in količino materiala, potrebnega za njeno izdelavo. Vendar je odbor za pritožbe menil, da niti ohranitev osnovnih lastnosti embalaže niti izboljšanje razmerja med prostornino posode in količino potrebnega materiala nista tehnični učinek v smislu člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94.

70      Preučiti je treba presojo odbora za pritožbe glede, prvič, ohranitve osnovnih lastnosti proizvoda, ki ga zajema izpodbijana znamka, in drugič, izboljšanja razmerja med prostornino posode in količino materiala, potrebnega za njeno proizvodnjo.

71      Najprej je treba opozoriti, da je, kot je razvidno zlasti iz točke 37 izpodbijane odločbe in iz prijave, vložene v okviru PCT, izdelek, ki ga zajema sporna znamka, posoda, katere glavna tehnična funkcija je shranjevanje tekočin ali živil. Prav tako je treba poudariti, da – kot ugotavlja tožeča stranka – vse bistvene značilnosti sporne znamke prispevajo k temu, da izdelek lahko izpolnjuje to tehnično funkcijo, saj, kot izhaja iz točke 49 izpodbijane odločbe, prve tri bistvene značilnosti opredeljujejo strukturo in obris posode, četrta bistvena značilnost pa prispeva k zagotavljanju njene neprepustnosti.

72      Poleg tega iz ugotovitev v točkah 44 in 47 izpodbijane odločbe ter iz zahtevka, vloženega v okviru PCT, izhaja, da oblika sporne znamke omogoča tudi zagotavljanje stabilnosti posode ter zmožnosti, da se z njo rokuje. Kot trdi tožeča stranka, takšne tehnične prednosti, ki prispevajo k trdnosti posode ter njeni primernosti za zlaganje in skladiščenje, iščejo uporabniki izdelka, zlasti profesionalni posredniki v živilski industriji, ki, kot je navedeno v točki 37 izpodbijane odločbe, prazne embalaže napolnijo s tekočinami ali živili, preden jih distribuirajo kot končni izdelek. Take tehnične funkcije so upoštevne v okviru uporabe proizvoda, saj je treba, kot navaja tožeča stranka, posodo, potem ko je bila napolnjena, skladiščiti, odposlati ali z njo ravnati brez težav z nestabilnostjo ali tveganjem, da se poškoduje.

73      Glede na navedeno je treba ugotoviti, da so bistvene značilnosti izpodbijane znamke nujne za dosego tehničnega učinka, ki je omogočiti proizvodu, da izpolni svojo funkcijo posode za tekočine ali živila, hkrati pa zagotoviti njegovo stabilnost in zmožnost ravnanja z njim. Ker te značilnosti omogočajo, da se proizvod uporablja v skladu z namenom, za katerega je bil zasnovan, tožeča stranka utemeljeno trdi, da so navedene značilnosti nujne za dosego tehničnega učinka, ki se nanaša na način delovanja proizvoda.

74      Na drugem mestu, iz točk 44, 47 in 49 izpodbijane odločbe je razvidno, da prve tri bistvene značilnosti izpodbijane znamke omogočajo izboljšanje kapacitete posode glede na količino materiala, ki je potreben za njeno izdelavo. V zvezi s tem je odbor za pritožbe v točki 47 izpodbijane odločbe navedel, da je v primerjavi s tradicionalnimi paralelepipednimi oblikami prizmatična oblika, kakršna je oblika izpodbijane znamke, zmanjševala količino kartona embalaže, ki je potrebna za to, da vsebuje določeno količino tekočine.

75      Čeprav je odbor za pritožbe ugotovil, da taka tehnična korist koristi le proizvajalcu in torej imetniku izpodbijane znamke, ker mu omogoča, da prihrani in doseže cilje okoljske trajnosti, je treba ugotoviti naslednje.

76      Prvič, kot trdi tožeča stranka, optimizacija kapacitete posode prispeva k večji učinkovitosti osnovne funkcije proizvoda. Oblika sporne znamke namreč omogoča, da se pri dani količini embalažnega materiala poveča količina tekočin ali živil v posodi. Ker omogoča izboljšanje osnovne funkcije izdelka, oblike sporne znamke ni mogoče obravnavati zgolj kot rezultat optimiziranega proizvodnega procesa, ki nima nobenega vpliva na način delovanja izdelka.

77      Drugič, kot ugotavlja tudi tožeča stranka, izboljšanje razmerja med prostornino posode in količino materiala, potrebnega za njeno izdelavo, pomeni, da je embalaža pri dani prostornini lažja od embalaže tradicionalne oblike. V zvezi s tem je treba poudariti, da komercialno sporočilo intervenientke poudarja take tehnične prednosti. Tako je iz odlomka s spletne strani intervenientke razvidno, da ta v zvezi z obliko izpodbijane znamke navaja, da uporaba manjše količine embalažnega materiala ne ogroža zmogljivosti proizvoda. To oglaševanje poudarja tudi lahkost izdelka ter njegovo optimalno učinkovitost, povezano zlasti z njegovo kompaktno obliko. Čeprav je intervenientka na obravnavi navedla, da je tržno sporočilo vsebovalo subjektivne elemente in ni podajalo natančnih informacij o tehničnih prednostih izdelka, pa iz sodne prakse nasprotno izhaja, da se lahko upošteva vsa dokumentacija, ki je pomembna za oceno tehničnih lastnosti izdelka, kar vključuje zlasti kataloge ali spletne strani, ki opisujejo tehnične lastnosti izdelka (glej po analogiji sodbo z dne 23. aprila 2020, Gömböc, C‑237/19, EU:C:2020:296, točka 34).

78      Poleg tega je treba opozoriti, da, kot trdi tožeča stranka, zmanjšanje teže in prostornine embalaže predstavlja tehnični rezultat, ki je pomemben z vidika ciljne javnosti izpodbijane znamke. Privzeta oblika proizvoda namreč s tem, da omogoča zmanjšanje teže embalaže in zmanjšuje njihovo obremenitev, ponuja tehnično rešitev, ki jo lahko iščejo poklicni posredniki živilske industrije. Kot poudarja tožeča stranka, zmanjšanje teže embalaže zlasti olajšuje njeno skladiščenje in prevoz.

79      Iz navedenega izhaja, da oblika izpodbijane znamke omogoča pridobitev bolj kompaktne in lažje embalaže kot embalaže tradicionalne oblike zaradi uporabe manjše količine materiala. Tak tehnični učinek je upošteven z vidika javnosti, na katero se nanaša izpodbijana znamka, tako da pozitivno vpliva na način, kako lahko poklicni posredniki živilske industrije uporabljajo proizvod.

80      Tretjič, tožeča stranka trdi, da oblika izpodbijane znamke končnemu potrošniku prinaša tehnične koristi.

81      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tudi če – kot v obravnavani zadevi – javnost, na katero se nanaša izpodbijana znamka, sestavljajo poslovne stranke, je lahko pomembno analizirati funkcionalnost bistvenih značilnosti te znamke ob upoštevanju ne le njihovega položaja, ampak tudi položaja končnih uporabnikov. Kot namreč v bistvu poudarja intervenientka, imajo poklicni posredniki interes, da tehnični učinek, dosežen z obliko zadevne znamke, ne ustreza le njihovim lastnim potrebam, ampak tudi potrebam končnih uporabnikov, ki so tisti, ki kupujejo njihove izdelke. Zato je odbor za pritožbe pravilno preučil, ali oblika izpodbijane znamke lahko omogoči doseg tehničnega učinka, ki je koristen za končnega potrošnika.

82      V obravnavani zadevi tožeča stranka utemeljeno trdi, da je odbor za pritožbe napačno ugotovil, da se tehnične prednosti, ki izhajajo iz oblike izpodbijane znamke, ne nanašajo na način, kako naj bi končni potrošniki izdelek uporabljali. Poudariti je namreč treba, da je v prijavi, vloženi na podlagi PCT, navedeno, da potrošnik embalažo zaradi njene posebne oblike lažje drži in uporablja. Tudi v odlomkih s spletne strani intervenientke, ki jih je predložila tožeča stranka, je navedena ergonomska oblika izdelka. Med drugim je navedeno, da je bil proizvod zasnovan tako, da se popolnoma prilagaja vsem velikostim rok, da bi omogočil udobnejši oprijem med zaužitjem vsebine.

83      Iz točk od 71 do 82 zgoraj izhaja, da je odbor za pritožbe napačno ugotovil, da se je tehnični učinek izpodbijane znamke nanašal le na postopek proizvodnje samega proizvoda in ni vplival na funkcijo, ki jo zagotavlja ta proizvod. Zato tožeča stranka utemeljeno trdi, da je oblika izpodbijane znamke nujna za dosego tehničnega učinka v smislu člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94.

84      Trditve intervenientke ne morejo omajati te presoje.

85      Prvič, čeprav intervenientka ne izpodbija, da bistvene značilnosti izpodbijane znamke omogočajo, da proizvod, ki ga ta znamka zajema, izpolnjuje svojo glavno funkcijo posode, hkrati pa izpolnjuje zahteve glede stabilnosti in uporabnosti, ki jih želijo doseči uporabniki te vrste proizvodov, meni, da oblika izpodbijane znamke omogoča le, da proizvod izpolni svojo osnovno funkcijo, ne da bi se na tem mestu izboljšala embalaža tradicionalne oblike. Ta argumentacija se ujema s stališčem, ki ga je zavzel odbor za pritožbe v točki 58 izpodbijane odločbe, v kateri je navedeno, da dejstvo, da oblika sporne znamke ohranja zmožnost posode, da se drži in zloži ena na drugo, ne pomeni, da ta oblika pozitivno vpliva na te funkcionalnosti.

86      Vendar okoliščina, da naj bi oblika izpodbijane znamke omogočala izpolnitev osnovne tehnične funkcije embalažnih izdelkov, ne da bi to funkcijo izboljšala, ne vpliva na uporabo člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 49/94. Kot namreč ugotavlja EUIPO, uporaba te določbe ni odvisna od obstoja izboljšanega tehničnega učinka. Tako je treba poudariti, da je namen navedene določbe zaščititi oblike izdelkov, ki so potrebne za doseganje tehničnega učinka, in ne zgolj inovativnih tehničnih rezultatov, ki so lahko predmet patenta (sodba z dne 21. maja 2015, Yoshida Metal Industry/EUIPO, T‑331/10 RENV in T‑416/10 RENV, neobjavljena, EU:T:2015:302, točka 59).

87      Prav tako trditev intervenientke, da oblika izpodbijane znamke glede stabilnosti proizvoda omogoča, da se doseže enak tehnični učinek kot druge oblike embalaže, ni upoštevna. Za uporabo člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 49/94 je namreč treba pri analizi funkcionalnosti oblike preučiti, ali je ta nujna za dosego tehničnega učinka, vendar ni treba primerjati te oblike z drugimi oblikami izdelkov, ki so na voljo na trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2020, Tecnodidattica/EUIPO (Oblika stojala za globus in svetilko), T‑752/18, neobjavljena, EU:T:2020:130, točka 33).

88      Drugič, intervenientka meni, da bi bilo treba ugodnosti za potrošnika v smislu skladiščenja in ravnanja s proizvodom, tudi če bi se štele za pridobljene, šteti za ekonomske in komercialne učinke, in ne za tehnični učinek. Vendar je treba šteti, da ima oblika izpodbijane znamke v delu, v katerem omogoča lažje pakiranje in skladiščenje proizvoda, tehnično funkcijo (glej v tem smislu sodbo z dne 21. septembra 2017, Novartis/EUIPO – SK Marketing (Upodobitev obliža), T‑813/16, neobjavljena, EU:T:2018:48, točka 63). Poleg tega je treba poudariti, tako kot to navajata tožeča stranka in EUIPO, da notranja navodila EUIPO v delu B, oddelek 4, poglavje 6, točka 3, določajo, da mora pojem „tehnični učinek“ vključevati oblike, ki zlasti „uporabijo najmanj materialov“ ali ki „omogočajo praktično skladiščenje ali prevoz“.

89      Tretjič, intervenientka trdi, da tožeča stranka ni dokazala gospodarskih koristi, ki bi jih stranke izpodbijane znamke lahko pridobile zaradi bistvenih značilnosti oblike te znamke. Ta argumentacija se ujema s stališčem odbora za pritožbe iz točke 57 izpodbijane odločbe, navedenim v točki 66 zgoraj, da so prihranki, ki jih zatrjuje tožeča stranka v zvezi s stroški prevoza, zgolj hipotetični, medtem ko so zatrjevani dobički na področju trajnosti špekulativni.

90      Vendar, kot je EUIPO poudaril na obravnavi, se člen 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 uporablja za oblike proizvodov, ki so potrebne za dosego tehničnega učinka, ne da bi bilo treba dokazati obseg koristi, ki bi lahko izhajale iz tega tehničnega učinka. Ker je torej treba šteti, da oblika izpodbijane znamke omogoča dosego tehničnega učinka, okoliščina, da je obseg gospodarskih koristi, ki lahko iz nje izhajajo, težko količinsko opredeliti ali so te celo hipotetične, ne more preprečiti uporabe člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94.

91      Četrtič, intervenientka je na obravnavi poudarila, da je druga bistvena značilnost izpodbijane znamke, povezana s prisotnostjo štirih okrnjenih kotov, estetski element, ki omogoča, da se posodi da razlikovalni videz.

92      Vendar pa druga bistvena značilnost prispeva k temu, da ima izdelek, ki ga zajema sporna znamka, prizmatično obliko, kar omogoča povečanje razmerja med prostornino posode in količino materiala, uporabljenega za njeno izdelavo, hkrati pa zagotavlja njeno stabilnost in lastnosti pri rokovanju z njo. Tako ima druga bistvena značilnost, ki jo je opredelil odbor za pritožbe, tehnično funkcijo, česar intervenientka poleg tega ne izpodbija.

93      Iz sodne prakse pa izhaja, da se člen 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 ne uporablja, kadar obstaja pomemben nefunkcionalni element, kot je okrasni ali domišljijski element, ki je bistvena značilnost izpodbijane znamke, vendar ni potreben za doseg tehničnega učinka (sodba z dne 6. decembra 2023, BB Services/EUIPO – Lego Juris (Oblika figurice igrače s čepkom na glavi), T‑297/22, EU:T:2023:780, točka 121).

94      Nasprotno pa dejstvo, da ima bistveni element izpodbijane znamke, ki je nujen za doseganje tehničnega učinka, poleg tega estetsko vrednost ali neobičajnost, ne dopušča, da se izključi uporaba člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 (sodba z dne 5. julija 2023, Wajos/EUIPO (Oblika posode), T‑10/22, neobjavljena, EU:T:2023:377, točka 45).

95      Zato dejstvo, da ima lahko druga bistvena značilnost poleg svoje tehnične funkcije estetsko vrednost in prispeva k temu, da izpodbijana znamka dobi neobičajno obliko, ne more preprečiti uporabe člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94.

96      Iz vsega navedenega izhaja, da tožeča stranka utemeljeno trdi, da je odbor za pritožbe napačno uporabil člen 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94, ko je ugotovil, da se ta določba v obravnavanem primeru ne uporablja, ker se je tehnični učinek, dosežen z bistvenimi značilnostmi izpodbijane znamke, nanašal le na postopek izdelave samega proizvoda, ne da bi vplival na funkcijo, ki jo zagotavlja ta proizvod.

97      Iz tega izhaja, da je odbor za pritožbe napačno menil, da se tožeča stranka ne more utemeljeno sklicevati na ničnost izpodbijane znamke na podlagi člena 51(1)(a) Uredbe št. 40/94 v povezavi s členom 7(1)(e)(ii) te uredbe.

98      Poudariti je treba, da tožeča stranka ne izpodbija drugega razloga izpodbijane odločbe, s katerim je odbor za pritožbe zavrnil zahtevo za ugotovitev ničnosti v delu, v katerem je temeljila na členu 51(1)(b) Uredbe št. 40/94. Ker pa sta razloga za ničnost iz točk (a) in (b) tega odstavka med seboj neodvisna, zadostuje, da je eden od njiju utemeljen za utemeljitev ničnosti izpodbijane znamke (glej v tem smislu sodbo z dne 19. junija 2025, CeramTec, C‑17/24, EU:C:2025:455, točka 49).

99      Ker tožeča stranka utemeljeno trdi, da je odbor za pritožbe napačno zavrnil prvi razlog za ničnost, na katerega se je sklicevala, iz tega izhaja, da bi moral odbor za pritožbe zgolj iz tega razloga zavrniti pritožbo intervenientke, vloženo pri njem.

100    Zato je treba izpodbijano odločbo razveljaviti.

 Predlog za spremembo izpodbijane odločbe

101    Tožeča stranka je v tožbi predlagala, naj Splošno sodišče „razglasi ničnost registracije [izpodbijane] znamke“. Tožeča stranka je na obravnavi pojasnila, da je treba te predloge razumeti tako, da s spremembo izpodbijane odločbe predlaga zavrnitev pritožbe, ki jo je intervenientka vložila pri odboru za pritožbe.

102    V zvezi s tem iz člena 72(2) in (3) Uredbe 2017/1001 izhaja, da je Splošno sodišče pristojno za razveljavitev ali spremembo odločbe odbora za pritožbe pri EUIPO. Vendar to reformatorično pooblastilo ne pomeni, da je Splošno sodišče pristojno za presojo, ki je odbor za pritožbe še ni opravil. Izvajanje navedenega pooblastila mora biti zato načeloma omejeno na položaje, v katerih Splošno sodišče po izvedbi nadzora nad presojo odbora za pritožbe lahko na podlagi dejanskih in pravnih elementov, kot so ugotovljeni, sprejme odločitev, ki bi jo moral sprejeti odbor za pritožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 23. januarja 2025, EUIPO/Neoperl, C‑93/23 P, EU:C:2025:33, točki 68 in 69).

103    V obravnavanem primeru lahko Splošno sodišče, potem ko je preverilo presojo odbora za pritožbe glede razloga, povezanega z uporabo člena 51(1)(a) Uredbe št. 40/94 v povezavi s členom 7(1)(e)(ii) te uredbe, določi kakšno odločitev bi moral sprejeti odbor za pritožbo, iz česar izhaja, da je pristojno za spremembo izpodbijane odločbe.

104    Ker je bilo edinemu tožbenemu razlogu tožeče stranke ugodeno, iz tega izhaja, da bi moral odbor za pritožbe enako kot oddelek za izbris ugotoviti ničnost izpodbijane znamke na podlagi člena 51(1)(a) Uredbe št. 40/94 v povezavi s členom 7(1)(e)(ii) te uredbe. Odbor za pritožbe je torej moral zavrniti tožbo, ki jo je pri njem vložila intervenientka. Zato mora Splošno sodišče s spremembo izpodbijane odločbe tožbo, vloženo pri odboru za pritožbe, zavrniti (glej v tem smislu sodbo z dne 16. maja 2017, Airhole Facemasks/EUIPO – sindustrysurf (AIR HOLE FACE MASKS YOU IDIOT), T‑107/16, EU:T:2017:335, točke od 48 do 50).

 Stroški

105    V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

106    Intervenientka v delu, v katerem je bila izpodbijana odločba razveljavljena in spremenjena, ni uspela. Enako velja za EUIPO, in to ne glede na njegov podredni predlog, naj se tožbi ugodi (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2019, W. Kordes‘ Söhne Rosenschulen/EUIPO (Kordes‘ Rose Monique), T‑569/18, neobjavljena, EU:T:2019:421, točka 40).

107    Poudariti je treba, da je tožeča stranka predlagala, naj se plačilo stroškov postopka naloži EUIPO „ali, če je to primerno“, intervenientki. Zato je treba šteti, da tožeča stranka predlaga, naj se plačilo stroškov primarno naloži EUIPO ali, podredno, intervenientki. Zato je treba EUIPO v skladu s predlogi tožeče stranke naložiti, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške tožeče stranke.

108    Intervenientka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat, ki zaseda v sestavi petih sodnikov),

razsodilo:

1.      Odločba četrtega odbora za pritožbe Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 6. decembra 2024 (zadeva R 12/2024‑4) se razveljavi in spremeni tako, da se tožba, ki jo je pri EUIPO vložila družba Tetra Laval Holdings & Finance SA zoper odločbo oddelka za izbris z dne 6. novembra 2023, zavrne.

2.      EUIPO nosi svoje stroške ter stroške, ki jih je imela družba Lami Packaging (Kunshan) Co. Ltd.

3.      Družba Tetra Laval Holdings & Finance SA nosi svoje stroške.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 3. junija 2026.

Podpisi

*      Jezik postopka: angleščina.