This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 62025TC0529
Opinion of Advocate General Martín y Pérez de Nanclares delivered on 10 June 2026.###
Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Martín y Pérez de Nanclares, predstavljeni 10. junija 2026.
Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Martín y Pérez de Nanclares, predstavljeni 10. junija 2026.
ECLI identifier: ECLI:EU:T:2026:388
Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
JOSÉJA MARTÍNA Y PÉREZA DE NANCLARESA,
predstavljeni 10. junija 2026(1)
Zadeva T‑529/25
Evropsko javno tožilstvo,
Belgische Staat, Federale Overheidsdienst Financiën, Algemene Administratie van de Douane en Accijnzen (AAD&A)
proti
Prestige Rijwielen NV,
Logwin Air + Ocean Belgium NV,
ZG,
ob udeležbi
Belgische Staat, Federale Overheidsdienst Financiën, Algemene Administratie van de Bijzondere Belastinginspectie (AABBI)
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo hof van beroep te Antwerpen (višje sodišče v Antwerpnu, Belgija))
„ Predhodno odločanje – Skupna carinska tarifa – Uvrstitev blaga – Kombinirana nomenklatura – Razlaga – Splošna pravila – Splošno pravilo 2(a) – Področje uporabe – Pojem izdelka, ki se predloži razstavljen ali nesestavljen – Deli, iz katerih se sestavijo električna kolesa – Uvoz po delih – Zaporedne carinske deklaracije – Uvrstitev kot kompleten proizvod – Zloraba pravice “
I. Uvod
1. V latinščini pojem „portorium“ označuje carino ali mitnino, ki je podobna „davku na prevoz oziroma na prehod blaga na določenih točkah“(2), ki se je med drugim pobiral na zunanjih mejah Rimskega cesarstva. To dokazuje Monumentum Ephesenum, napis, ki vključuje azijsko carinsko uredbo, sprejeto leta 62 n. š. in iz katerega izhaja, da je pobiranje carinskih dajatev že v antiki temeljilo na zapletenem sistemu, ki je določal obveznosti deklaracije in posledice v primeru izogibanja carinskim predpisom, kot je fiktivni premik blaga.(3)
2. Obravnavana zadeva je umeščena v podobno problematiko, in sicer razdelitev uvoza blaga s ciljem uporabe ugodnejše carinske tarife. Izvira iz kazenskih pregonov, ki jih je Evropsko javno tožilstvo začelo zoper dve pravni osebi in eno fizično osebo, ker naj bi te na carinsko območje Evropske unije zaporedno vnesle dele za kolesa, da bi prikrile dejanski namen teh operacij, in sicer uvoz celih električnih koles. S tem naj bi se izognile carinam, saj je za električna kolesa – v nasprotju z deli zanje – veljala višja konvencionalna stopnja dajatve in jih je bilo treba obdavčiti s protidampinškimi dajatvami.
3. Evropsko javno tožilstvo se je oprlo na zatrjevano kršitev splošnega pravila 2(a) splošnih pravil za razlago kombinirane nomenklature.(4) Ta v bistvu omogoča, da se za namene tarifne uvrstitve šteje, da je bil kompleten proizvod, kot je kolo, uvožen, čeprav so bili na carinsko območje fizično vneseni le deli, potrebni za njegovo sestavo. Za to pravilo velja pogoj, ki ga je določilo Sodišče,(5) v skladu s katerim se morajo zadevni sestavni deli carini predložiti hkrati. Ta pogoj je v središču vprašanj predložitvenega sodišča, saj v obravnavanem primeru deli, iz katerih se lahko sestavijo električna kolesa, niso bili predloženi carini hkrati, ampak so bili uvoženi po delih.
II. Pravni okvir
A. Mednarodno pravo
4. Harmonizirani sistem poimenovanj in šifrskih oznak blaga (v nadaljevanju: HS) je bil vzpostavljen z Mednarodno konvencijo o harmoniziranem sistemu poimenovanj in šifrskih oznak blaga, sklenjeno 14. junija 1983 v Bruslju(6) v okviru Svetovne carinske organizacije (World Customs Organization, v nadaljevanju: WCO).
5. Drugi stavek splošnega pravila 2(a) za razlago HS v bistvu določa, da se pod tarifno številko uvršča tudi kompleten ali dokončan izdelek, če se predloži nesestavljen ali razstavljen.
6. V pojasnjevalni opombi k temu pravilu je v točki V navedeno, da se „[b]lago […] v takem stanju predloži zlasti iz razlogov, kot so omogočanje ali olajšanje embaliranja, rokovanja ali transporta“. Poleg tega iz točke VII te pojasnjevalne opombe izhaja, da se „[n]esestavljeni elementi proizvoda, ki jih je več, kot je potrebno za sestavo kompletnega proizvoda, […] uvrščajo pod njim ustrezajoče tarifne številke“. Nazadnje, v skladu s točko VIII navedene opombe so primeri uporabe pravila v splošnih preudarkih pri oddelkih ali poglavjih (med drugim v oddelku XVI ali poglavjih 44, 86, 87 in 89).
7. Pojasnjevalne opombe k poglavju 44 oddelka IX ter oddelkoma XVI in XVII HS se nanašajo na lesene izdelke, predložene razstavljene ali nesestavljene, nesestavljene stroje in mehanske naprave ter nekompletna ali nedokončana plovila.
B. Pravo Unije
1. Uredba št. 2658/87, kombinirana nomenklatura in pojasnjevalne opombe
8. Uredba št. 2658/87 se uporablja v različici, kot je določena z Izvedbeno uredbo (EU) 2018/1602.(7) V prilogi I k tej uredbi je kombinirana nomenklatura (v nadaljevanju: KN), katere del so splošna pravila razlage.
9. Splošno pravilo 2(a) za razlago KN (v nadaljevanju: splošno pravilo 2(a)), ki povzema isto pravilo iz HS, določa:
„Za proizvod ali izdelek, ki je naveden ali zajet v poimenovanju posamezne tarifne številke, se šteje tudi proizvod, ki ni kompleten ali končen, če ima bistvene značilnosti kompletnega ali končnega proizvoda. Pod tarifno številko se uvršča tudi kompleten ali končen proizvod (ali proizvod, ki se uvršča kot kompleten ali končen po tem pravilu), če se predloži nesestavljen ali razstavljen.“
10. V dodatni opombi 2 k oddelku XVI KN so pojasnila za stroje v razstavljenem ali sestavljenem stanju. Dodatna opomba 3 k istemu oddelku določa, da se na zahtevo deklaranta in pod pogoji, ki jih določijo pristojni organi, določbe splošnega pravila 2(a) uporabljajo tudi za stroje v ločenih pošiljkah.
11. Tarifna številka 8711 KN se med drugim nanaša kolesa in podobna vozila s pomožnim motorjem. Deli in pribor vozil iz tarifnih številk od 8711 do 8713 spadajo pod tarifno številko 8714.
12. Dodatna opomba 2 k oddelku XVII KN določa, da se na zahtevo deklaranta in pod pogoji, ki jih določijo pristojni organi, določbe splošnega pravila 2(a) uporabljajo tudi za blago iz tarifnih številk 8608, 8805, 8905 in 8907 v ločenih pošiljkah.
13. Evropska komisija je 29. marca 2019 objavila pojasnjevalne opombe h KN.(8) V njih so navedbe v zvezi z uporabo dodatne opombe 3 k oddelku XVI KN.
2. Carinski zakonik Unije
14. Carinski zakonik Unije (v nadaljevanju: carinski zakonik), ki je bil sprejet z Uredbo (EU) št. 952/2013(9), v členu 5, točki 12 in 33, opredeljuje pojma „carinska deklaracija“ oziroma „predložitev blaga carini“.
15. Člen 56(1) tega zakonika določa, da „[u]vozna in izvozna dajatev temeljita na skupni carinski tarifi“. Iz odstavka 2 istega člena izhaja, da skupna carinska tarifa med drugim obsega KN blaga, kakor je določena v Uredbi št. 2658/87.
3. Izvedbena uredba 2015/2447
16. Člen 96(1) Izvedbene uredbe (EU) 2015/2447(10), ki je v bistvu enak členu 115 te uredbe, določa:
„Če se na zahtevo uvoznika in pod pogoji, ki jih določijo carinski organi države članice uvoza, nesestavljeni ali razstavljeni izdelki v smislu splošnega pravila 2(a) za razlago harmoniziranega sistema iz oddelka XVI ali XVII ali tarifne številke 7308 ali 9406 harmoniziranega sistema, uvažajo po delih, se za take izdelke pri prvem delnem uvozu lahko carinskim organom predloži eno samo dokazilo o poreklu.“
III. Dejansko stanje in predlog za sprejetje predhodne odločbe
17. Prestige Rijwielen NV (v nadaljevanju: Prestige), družba belgijskega prava, je do uvedbe začasne protidampinške dajatve julija 2018(11) uvažala celotna električna kolesa s kitajskim poreklom iz tarifne številke 8711 60 10 KN. Dokončne protidampinške in izravnalne dajatve so bile uvedene januarja 2019.(12) Družba Prestige je od takrat do aprila 2021 uvozila in prijavila dele električnih koles, ki spadajo pod tarifne podštevilke tarifne številke 8714 KN.
18. Carinska uprava je med nadzorom identificirala 27 carinskih deklaracij, razdeljenih na šest skupin, od katerih se vsaka nanaša na dele, ki so bili fakturirani pod isto referenčno številko in iz katerih je bilo mogoče skupaj sestaviti 5800 celotnih koles. Deklaracije so bile predložene v razmiku nekaj dni ali nekaj mesecev. Na podlagi teh dejstev je Evropsko javno tožilstvo začelo kazenski pregon zoper družbo Prestige, osebo ZG (njen izvršni direktor) in družbo Logwin Air + Ocean Belgium NV (njen carinski zastopnik). Očitano jim je, da so se z vložitvijo carinskih deklaracij, v katerih je bil napačno prikazan uvoz delov za kolesa, da bi se prikril uvoz električnih koles, izognile uvoznim, protidampinškim in izravnalnim dajatvam.
19. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je družba Prestige naročila celotna električna kolesa, ki so bila razstavljena na Kitajskem, in jih kot taka prodajala potrošnikom. Na podlagi tega je sklenilo, da bi morala družba Prestige ob upoštevanju splošnega pravila 2(a) carini prijaviti uvoz celotnih električnih koles, in ne le njihovih delov. Tako sta bili družba Prestige in oseba ZG obsojeni na plačilo glob in – ker zaseženega blaga nista izročili – na plačilo ocenjene carinske vrednosti tega blaga. Družba Logwin Air + Ocean Belgium NV je bila oproščena. Nazadnje, vsem pomožnim zahtevkom carinskih in davčnih organov, ki so v postopku nastopali kot civilne stranke, je bilo ugodeno.
20. Hof van beroep te Antwerpen (višje sodišče v Antwerpnu, Belgija), pri katerem je bila vložena pritožba, navaja, da bi bilo treba v skladu s splošnim pravilom 2(a) blago, uvoženo po delih, uvrstiti pod tarifno številko, ki se uporablja za kompleten proizvod. Vendar naj ne bi bilo gotovo, da se to pravilo lahko uporabi, ker so bile zadevne carinske deklaracije vložene zaporedoma, včasih v razmiku več mesecev. Sodišče naj bi v sodbi X in Inspecteur van de Belastingdienst Douane(13) sicer res razsodilo, da se splošno pravilo 2(a) ne sme razlagati tako, da uvoznikom omogoča, da – med drugim z vložitvijo ločenih carinskih deklaracij – sami izberejo uvrstitev blaga, bodisi kot celoto bodisi ločeno. Vendar naj bi bila v skladu z isto sodbo uporaba tega pravila pogojena s hkratno predložitvijo blaga carini.
21. V teh okoliščinah je hof van beroep te Antwerpen (višje sodišče v Antwerpnu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba [splošno pravilo 2(a)] razlagati tako, da je dele električnega kolesa, ki so namenjeni za to, da se po sprostitvi v prosti promet sestavijo v električna kolesa, ki jih zaračunata različna dobavitelja in ki se prevažajo v različnih zabojnikih ter jih isti deklarant v imenu in za račun istega prejemnika pri istem carinskem uradu v [carinskih] deklaracijah, vloženih v obdobju več mesecev, prijavi za sprostitev v prosti promet, pri čemer so ob sprostitvi v prosti promet last prejemnika, treba šteti za nesestavljena ali razstavljena električna kolesa v smislu [tega] pravila […], če je iz objektivnih dejavnikov razvidno, da ti deli tvorijo celoto in vsebujejo vse bistvene elemente teh električnih koles?“
IV. Postopek pred Sodiščem in Splošnim sodiščem
22. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil v sodnem tajništvu Sodišča vložen 18. julija 2025. Ta predlog je bil na podlagi člena 50b Statuta Sodišča Evropske unije prenesen na Splošno sodišče.
23. Stranke iz postopka v glavni stvari, belgijska vlada in Komisija so predložile pisna stališča in se udeležile obravnave, ki je potekala 23. aprila 2026.
V. Pravna presoja
24. Evropsko javno tožilstvo v obravnavani zadevi trdi, da zaporedni uvoz delov za kolesa spada na področje uporabe drugega primera iz splošnega pravila 2(a). Zato naj bi bilo treba za potrebe tarifne uvrstitve šteti, da obdolženci niso uvozili delov, ampak celotna električna kolesa. Vendar je ta razlaga v nasprotju s sodno prakso, ki jo je Sodišče razvilo leta 1974 v sodbi Osram(14). Iz točke 7 navedene sodbe izhaja, da je uporaba splošnega pravila 2(a) za uvoz razstavljenega ali nesestavljenega proizvoda pogojena s tem, da so sestavni deli carini predloženi hkrati.
25. Sodišče je v sodbi X in Inspecteur van de Belastingdienst Douane iz leta 2023 pojasnilo, da je zahteva po hkratni predložitvi izpolnjena, če je blago predloženo carini hkrati, tudi če je predmet več carinskih deklaracij. Ta razlaga splošnega pravila 2(a) je bila med drugim utemeljena z njegovo zavezujočo naravo, zaradi katere ga ni mogoče zaobiti z manipulacijami uvoznikov, da bi izbrali „tarifno uvrstitev zadevnega proizvoda – bodisi kot celota bodisi ločeno – ki je zanje najugodnejša“.(15)
26. Predložitveno sodišče želi v bistvu izvedeti, ali je zadnjenavedeno razlogovanje mogoče prenesti na prakso uvažanja po delih. S tem implicitno predlaga preučitev možnosti, da se zahteva po hkratni predložitvi blaga še dodatno omeji ali celo opusti. Seveda bi taka rešitev pomenila omilitev že dolgoletne sodne prakse Sodišča ali celo odstop od te sodne prakse.(16)
27. Za odgovor na postavljeno vprašanje se mi zdi potrebno najprej predstaviti splošni kontekst obravnavane zadeve (razdelek A). Nato predlagam razlago splošnega pravila 2(a), da se omeji njegovo področje uporabe (razdelek B). Nazadnje, če bi Splošno sodišče ugotovilo, da se to pravilo uporablja za blago, uvoženo po delih, se mi zdi nujno obravnavati njegovo konkretno uporabo (razdelek C).
A. Uporaba carinskega postopka za uvoz po delih
28. Pomembno se mi zdi spomniti, da je postopek carinjenja blaga, določen v carinskem zakoniku, širši pravni okvir, v katerega je umeščena tarifna uvrstitev kot ena od glavnih faz carinskega postopka, ki je določitev carinske tarife.(17) To je jasno razvidno iz splošnega pravila 2(a) s sklicevanjem na predložitev blaga carini. Ta pojem carinskega prava je bil v sodbi Osram(18) razložen tako, da zahteva hkratno predložitev blaga. Sodna praksa, ki izhaja iz te sodbe, potrjuje, da je predložitev z zamikom izključena,(19) zato se splošno pravilo 2(a) za uvoz po delih ne uporablja.(20)
29. Za ugotovitev, ali je mogoče dopustiti nasprotno razlago tega pravila, se mi zdi nujno pojasniti, v kolikšni meri carinski zakonik določa ali vsaj ne izključuje carinjenja blaga, ki je bilo razstavljeno ali nesestavljeno zaporedoma uvoženo po delih. Za to bom najprej predstavil carinski postopek (podrazdelek 1), na podlagi česar bom nato predstavil načelo, na katerem ta postopek temelji, in sicer načelo deklaracije predloženega blaga (podrazdelek 2). Nazadnje bom preučil možnost odstopanja od tega načela za uvoz razstavljenega ali nesestavljenega blaga po delih (podrazdelek 3).
1. Zgodovinski izvor in trenutno stanje carinskega postopka
30. Leta 1974, ko je Sodišče izdalo sodbo Osram(21), je bil carinski nadzor uvoženega blaga predmet harmonizacijskih pravil, določenih v Direktivi 68/312/EGS(22). V njej je bil pojem „predložitev carini“ uporabljen le v španski, italijanski in nizozemski različici. Zadnjenavedena je vsebovala izraz „aanbrengen“, ki ustreza izrazu, ki je danes naveden v členu 5, točka 33, nizozemske različice carinskega zakonika in ki opredeljuje „predložitev carini“. Vsekakor je bila v Direktivi 1968 določena obveznost, da se blago pripelje v carinski urad in da se „takoj“ vloži deklaracija, na podlagi katere je to blago mogoče identificirati. Pojem „predložitev carini“ je bil v pravo Unije uveden šele s členom 5 Uredbe (EGS) št. 4151/88(23). V njej je bil opredeljen kot obvestilo carinskemu organu o prihodu blaga v carinski urad.(24) Temu dejanju je takoj sledila vložitev carinske deklaracije. V skladu s sodno prakso Sodišča mora biti blago, da se zanj šteje, da je bilo blago zakonito vneseno na carinsko območje Skupnosti, takoj po prihodu odpeljano na carinski urad in predloženo carini.(25)
31. Postopek, uveden s carinskim zakonikom, ki je trenutno v veljavi, temelji na teh načelih. Za prehod blaga je v bistvu značilnih več postopkov, ki se načeloma izvajajo zaporedoma, in sicer zlasti prihod blaga (člen 135(1)), predložitev blaga carini takoj po prihodu (člen 5, točka 33, in člen 139(1)), vložitev carinske deklaracije za prijavo uporabe carinskega postopka (člen 5, točka 12, in člen 158(1)), sprejem deklaracije (člen 172), neobvezno preverjanje te deklaracije (člen 188) ter prepustitev blaga (člena 194 in 195).
2. Načelo deklaracije predloženega blaga
32. Po mojem razumevanju carinskega postopka se faze deklaracije, preverjanja (v skladu s členom 188 carinskega zakonika) in prepustitve (v skladu s členoma 194 in 195 tega zakonika) vedno nanašajo na blago, predloženo carini. Načeloma se ne nanašajo niti na blago, ki še ni prispelo na carino,(26) niti na blago, ki je bilo po prepustitvi blaga že odpeljano.(27)
33. Ta analiza je podprta s členi od 170 do 172 carinskega zakonika, ki določajo, da mora carinske deklaracije vložiti oseba, ki zadevno blago lahko predloži. Posledično, če je carinsko deklaracijo mogoče vložiti do 30 dni pred pričakovano predložitvijo blaga, je taka predčasna vložitev veljavna le, če je blago dejansko predloženo v tem roku. Dodatno je to, da carinski organi sprejmejo carinske deklaracije, izrecno pogojeno z dejansko predložitvijo blaga, na katero se te deklaracije nanašajo.
34. Poleg tega je treba v skladu s členi 144, 149 in 158 carinskega zakonika za blago, ki je bilo ob predložitvi dano v začasno hrambo, deklaracijo vložiti v roku 90 dni.(28) Teoretično bi se na podlagi teh določb za blago, ki je v carinski postopek prispelo v različnih trenutkih, vendar v tem roku, lahko vložila skupna deklaracija. Vendar menim, da je taka razlaga v nasprotju s postopkovnimi zahtevami, ki urejajo vložitev „običajne“ carinske deklaracije v smislu člena 162 tega zakonika. V skladu s členom 222 izvedbene uredbe je namreč vsaka postavka blaga predmet ločene carinske deklaracije. Z odstopanjem od tega načela se lahko postavke „iz pošiljke“ združijo samo, če spadajo pod eno samo tarifno podštevilko. Ker postavke iz iste pošiljke na carinski urad prispejo hkrati in jih je treba predložiti takoj,(29) se skupna carinska deklaracija nujno nanaša na postavke, ki se predložijo hkrati.
35. Ta zahteva je določena tudi v členu 177(1) carinskega zakonika. Zaradi poenostavitve omogoča, da se blago, ki spada pod različne tarifne podštevilke, prijavi, kot da bi spadalo pod eno samo tarifno podštevilko, zlasti če je del „[iste] pošiljk[e]“.
36. Z načelom deklaracije blaga, predloženega carini (hkrati), se zagotovi, da imajo pooblastila carinskih organov, da pred prepustitvijo blaga preverijo pravilnost carinskih deklaracij, zlasti s pregledom blaga in odvzemom vzorcev, polni učinek.(30)
37. To načelo je utemeljeno tudi z okoliščino, da je v skladu s členom 77(1) in (2) carinskega zakonika nastanek carinskega dolga praviloma povezan s sprejetjem carinske deklaracije in dajanjem blaga v enega od carinskih postopkov. Kot namreč izhaja iz člena 56 carinskega zakonika, je znesek tega dolga odvisen od dajatev, določenih zlasti glede na tarifno uvrstitev blaga. Ta se namreč opravi ob uvozu na podlag informacij iz carinske deklaracije, pri čemer je pojasnjeno, da obveznost deklaranta, da predloži pravilne informacije, zajema tudi določitev pravilne podštevilke KN.(31) Poleg tega je tarifna uvrstitev – da se olajša carinski nadzor in iz razlogov pravne varnosti – odvisna od značilnosti in lastnosti, ki jih ima blago ob predložitvi carini.(32)
38. Nazadnje, zdi se mi, da iz člena 194(1) in (2) carinskega zakonika izhaja, da se prepustitev na podlagi carinske deklaracije nanaša le na blago, ki je bilo predloženo carini in je predmet te deklaracije.
39. Na podlagi vseh teh ugotovitev lahko sklenem, da je bil carinski postopek zasnovan za carinjenje blaga, ki je bilo dejansko hkrati predloženo carini. Zato se tarifna uvrstitev, vključno z uporabo splošnega pravila 2(a), načeloma opravi le za to blago. Menim, da je bil carinski postopek tako pojmovan že leta 1974, ko je bila izdana sodba Osram(33).
3. Odstopanje od načela deklaracije predloženega blaga
40. Načelo, opredeljeno v točki 39 teh sklepnih predlogov, je torej težko skladno z možnostjo uvrstitve in deklaracije kompletnega proizvoda, če je prispel in bil carinskim organom predložen le del sestavnih delov, tudi če je prihod drugih delov načrtovan pozneje. Vendar menim, da carinski zakonik temu ne nasprotuje v vseh okoliščinah, kar dokazuje njegova izvedbena uredba.
41. Vnos blaga na ozemlje Unije po delih namreč za carinske postopke ni neobičajen. Več določb izvedbene uredbe, in sicer členi 96, 99, 105, 115 in 121, izrecno temelji na predpostavki, da je tak način uvoza dovoljen. Določajo poenostavitev dokazila o poreklu blaga, ki je uvoženo v razstavljenem ali nesestavljenem stanju v smislu splošnega pravila 2(a) in ki spada v oddelek XVI ali oddelek XVII oziroma pod tarifno številko 7308 ali 9406 HS.
42. Na podlagi tega sklepam, da bi moralo biti mogoče v carinski deklaraciji navesti, prvič, da blago, na katero se nanaša in ki je predloženo carini, spada v vrsto povezanih pošiljk za uvoz na ozemlje Unije. Drugič, deklarant mora imeti pri določitvi carinske tarife, ki se uporablja, možnost, da upošteva vse blago, ki je bilo uvoženo na ta način, in ga po potrebi na podlagi splošnega pravila 2(a) uvrsti kot en sam kompleten proizvod.
43. Ta možnost pa pomeni odstopanje od načela deklaracije blaga, predloženega carini, na katerem temeljijo, kot smo videli, carinski postopki. Zato je to odstopanje treba razlagati ozko.(34) Menim, da to velja še toliko bolj, ker v carinskem zakoniku ni izrecno določeno.
B. Uporaba splošnega pravila 2(a) za uvoz po delih
44. Pravila za tarifno uvrstitev iz KN in s tem splošno pravilo 2(a) je treba razlagati ob upoštevanju rezultata analize carinskega postopka.
45. V okviru obravnavane zadeve je treba tako določiti področje uporabe tega pravila, zlasti ob upoštevanju njegovega sklicevanja na „predložitev“ blaga. Zato predlagam, da se najprej opravi jezikovna razlaga splošnega pravila 2(a) (podrazdelek 1), ki ji sledita sistematična in namenska razlaga tega pravila (podrazdelek 2). To bo dopolnjeno s presojo vprašanja, ali obstajajo konvencijske omejitve v zvezi s prenosom HS s KN, ki bi nasprotovale temu, da bi zakonodajalec Unije natančno določil ali celo spremenil področje uporabe navedenega pravila (podrazdelek 3).
1. Jezikovna razlaga splošnega pravila 2(a)
46. V skladu s splošnim pravilom 2(a), drugi stavek, se vsako napotilo na nek proizvod nanaša tudi na primer „če se predloži nesestavljen ali razstavljen“. Sodišče je v točki 7 sodbe Osram(35) ugotovilo, da je iz besedila te določbe razvidno, da se lahko uporablja le, če so razstavljeni ali nesestavljeni deli carini predloženi hkrati.(36)
47. Ko je Sodišče leta 1974 odločilo, so morale biti uredbe v skladu z Uredbo št. 1(37) sestavljene v tedanjih šestih uradnih jezikih. Na podlagi primerjave jezikovnih različic takrat veljavnega splošnega pravila 2(a)(38) je mogoče ugotoviti, da v danski, angleški in nizozemski različici ni bilo zahteve po predložitvi. Danska in nizozemska različica sta vendarle temeljili na ideji, da mora biti proizvod na voljo, v angleščini pa je šlo za njegov uvoz. Zdi se, da so se druge jezikovne različice izrecno sklicevale na predložitev proizvoda.(39)
48. Menim, da v KN, ki se ratione temporis uporablja v obravnavani zadevi, večina jezikovnih različic splošnega pravila 2(a), drugi stavek, vsebuje bolj ali manj izrecno zahtevo po predložitvi. Na primer, v angleški različici je zdaj uporabljen izraz „predloženi proizvod“. Nemška in finska različica se celo izrecno nanašata na predložitev carini. Če se ne motim, gre tudi v danščini, poljščini in švedščini za vprašanje proizvodov, ki so na voljo v razstavljenem ali nesestavljenem stanju, kar po mojem mnenju pomeni predložitev teh proizvodov. Estonska različica navedenega pravila od tega odstopa in se nanaša na nesestavljene proizvode, ne da bi bili v njej navedeni njihova razpoložljivost ali predložitev. Kar zadeva jezikovne razlike v KN, je treba vsekakor pripisati posebno težo njeni francoski in angleški različici, ker ta povzema HS, katerega edina verodostojna jezika sta le ta jezika.(40)
49. Ob upoštevanju te jezikovne primerjave menim, da besedilo splošnega pravila 2(a), drugi stavek, njegovo uporabo omejuje na proizvode, predložene carini. Nasprotno pa na podlagi tega besedila, če ga obravnavam ločeno, ne morem ugotoviti, ali je treba sestavne dele kompletnega proizvoda predložiti hkrati.
50. Zahtevo po sočasnosti bi bilo sicer res mogoče izpeljati iz načela deklaracije predloženega blaga, opredeljenega v točki 39 teh sklepnih predlogov. Vendar se nagibam k mnenju, da splošnega pravila 2(a) ni treba razlagati tako ozko. Zlasti se s tako razlago ne bi upoštevale gospodarske in pravne okoliščine, ki jih je upošteval zakonodajalec Unije. Kot je razvidno iz izvedbene uredbe(41), ta izhaja iz predpostavke, da carinski zakonik omogoča uvoz blaga v razstavljenem ali nesestavljenem stanju po delih.
51. Zato je treba uporabiti sistematično in namensko razlago splošnega pravila 2(a), da se ugotovi, ali je mogoče zahtevo po predložitvi izpolniti v primeru deljenega carinskega prehoda blaga.
2. Sistematična in namenska razlaga splošnega pravila 2(a)
a) Sistematična razlaga
52. Iz točke 8 sodbe Osram(42) izhaja, da je bilo leta 1971(43) splošno pravilo 2(a) vključeno v uvodni del KN iz Priloge k Uredbi št. 950/68, da bi se posplošile že obstoječe razlagalne prakse. Te prakse so temeljile na več posebnih opombah k tej nomenklaturi, v katerih so bile spremembe navedenega pravila, ki so se nanašale na uvoz lesenih izdelkov, strojev, vozil, plovil in pohištva v razstavljenem ali nesestavljenem stanju.(44)
53. Med temi posebnimi opombami je bilo v opombi v zvezi s stroji pojasnjeno, da se sistem uvrščanja strojev, ki so v razstavljenem ali nesestavljenem stanju, uporablja tudi, kadar se uvažajo po delih.
54. Razvoj KN od njenega prvega izvajanja na skupnostni ravni z Uredbo št. 950/68 do danes kaže, da uporaba splošnega pravila 2(a) ni bila posplošena za uvoz vsega razstavljenega ali nesestavljenega blaga po delih. Nasprotno, taka možnost je določena le za nekatero blago, in sicer stroje iz oddelka XVI KN ter proizvode iz tarifnih številk 8608, 8805, 8905 in 8907 iz oddelka XVII KN, kar izhaja iz dodatne opombe 3 k oddelku XVI oziroma iz dodatne opombe 2 iz oddelka XVII KN(45). V skladu s tema opombama se splošno pravilo 2(a) uporablja „tudi“ za blago, na katero se nanašajo, če je uvoženo po delih.
55. V povezavi s tem členi 96, 99 in 115 izvedbene uredbe določajo ta način uvoza razstavljenega ali nesestavljenega blaga le, če spada v oddelek XVI ali XVII ali pod tarifno številko 7308 ali 9406 HS.
56. Po mojem mnenju je razlaga, v skladu s katero se dodatna opomba 3 iz oddelka XVI in dodatna opomba 2 iz oddelka XVII KN ne uporabljata splošno, podkrepljena zlasti z uporabo členka „tudi“. Poleg tega je v teh opombah uporaba splošnega pravila 2(a) pogojena z „zahtevo“ deklaranta. Ne zdi se mi izključeno, da mu ta pogoj omogoča izbiro, kar bi še bolj poudarilo, da so navedene opombe izjema.
57. Zato menim, da se splošno pravilo 2(a) načeloma uporablja le za blago, predloženo istočasno, torej hkrati, ob upoštevanju omejene izjeme, določene za uvoz določenega blaga po delih.(46)
58. Ta omejitev področja uporabe splošnega pravila 2(a) je očitno potrjena z ravnanjem organov Unije. Problematika delitve uvoza, da bi se izognili temu pravilu, je namreč že dolgo znana. Leta 1993 je uvedba protidampinške dajatve na kolesa s poreklom iz Kitajske(47) povzročila zmanjšanje uvoza celotnih koles, hkrati pa se je uvoz sestavnih delov znatno povečal. V preiskavi Komisije je bilo ugotovljeno, da so nekatera podjetja „pazila, da so bili deli za istega sestavljavca razdeljeni v različne zabojnike, poslani na različne datume in včasih raztovorjeni v različnih pristaniščih“, s čimer so se izognili uporabi splošnega pravila 2(a).(48) Zakonodajalec Unije je v odziv na to prakso razširil protidampinško dajatev na uvoz nekaterih delov za kolesa. Ni pa spremenil KN.
59. Zdi se, da je ta pristop v skladu s stališčem, ki ga Evropska unija zagovarja na mednarodnem prizorišču. V skladu z dokumentom Svetovne trgovinske organizacije (STO), ki ga je leta 2008 sestavila „posebna skupina“, so Evropske skupnosti trdile, da zahteva po predložitvi blaga „[v stanju, kakršno je,]“, ki je izraz, uporabljen v francoski različici splošnega pravila 2(a), odraža „temeljno načelo tarifne uvrstitve“, „v skladu s katerim se blago uvrsti glede na objektivne značilnosti proizvoda ob uvozu, to je v stanju, v katerem se uvozi in predloži carini“. „Ta pojem se ne nanaša in se ne more nanašati na ‚več trenutkov‘ in ‚več krajev‘.“(49)
b) Namenska razlaga
60. Sistematična razlaga splošnega pravila 2(a) je v nasprotju s trditvami o namenu, ki bi po mojem mnenju lahko govorile v prid razširitvi njegovega področja uporabe na uvoz katerega koli blaga po delih.
61. Najprej, mogoče je namreč dvomiti o skladnosti omejitve področja uporabe splošnega pravila 2(a) na blago, na katero se nanašata dodatna opomba 3 iz oddelka XVI in dodatna opomba 2 iz oddelka XVII KN. Ti opombi se namreč uporabljata za celo paleto blaga zelo različne vrste in velikosti.(50)
62. Dalje, ne zdi se mi izključeno, da bi se lahko z uporabo splošnega pravila 2(a) za zaporedni uvoz katerega koli blaga prispevalo k pravilnemu delovanju tarifne uvrstitve. Ta temelji na presoji blaga glede na njegove objektivne značilnosti in lastnosti, kar vključuje upoštevanje namembnosti proizvoda, če je ta z njim neločljivo povezana.(51) Tako se za zaporedoma uvožene izdelke, zlasti kadar so sestavni deli kompletnega proizvoda, kadar so bili naročeni kot sestavni deli takega proizvoda in kadar že od začetka niso bili namenjeni za posamično prodajo, ampak za to, da se pred trženjem sestavijo, zdi primerneje uporabiti tarifo, določeno za ta kompleten proizvod. Menim, da lahko navedbe v zvezi s tem na primer izhajajo iz dokumentov, priloženih k carinski deklaraciji, kot so prodajne pogodbe in računi, ter iz dejanskih okoliščin, kot sta dejstvo, da uvoženi deli ustrezajo določenemu številu kompletnih proizvodov,(52) ali dejstvo, da je uvoznik prenehal uvažati kompletne proizvode.
63. Prav tako se mi zdi pomembno poudariti, da je lahko uvoz razstavljenega ali nesestavljenega blaga po delih posledica različnih trgovinskih ali drugih omejitev. Ti so lahko povezani z načini prevoza, ki so na voljo uvozniku glede na velikost ali količino delov, ali s proizvodnjo uvoženih delov, zlasti kadar poteka v več tovarnah, ki so lahko ali pa niso v bližini pristaniških, letaliških ali cestnih objektov. Poleg tega je prihod delov proizvoda z zamikom lahko posledica nepredvidljivih okoliščin, kot so vojne, blokade poslovnih poti, stavke ali vremenske razmere.
64. Menim, da ti različni dejavniki ne vplivajo na objektivne značilnosti uvoženega blaga. Kot je mogoče razumeti iz sodbe X in Inspecteur van de Belastingdienst Douane(53), pa bi jih bilo treba upoštevati kot objektivne elemente za ugotovitev, ali je treba kljub zaporednemu vnosu posameznih delov na carinsko območje Unije šteti, da je deklarant uvozil kompleten proizvod, predložen v razstavljenem ali nesestavljenem stanju.
65. Nazadnje, menim, da je iz točke 26 iste sodbe razvidno, da objektivnost tarifne uvrstitve pomeni, da je treba preprečiti, da bi lahko uvozniki sami z razmeroma preprosto manipulacijo izbrali tarifno uvrstitev blaga. Zdi se mi, da je ta razlog, na podlagi katerega je Sodišče lahko ugotovilo, da se splošno pravilo 2(a) uporablja, kadar je vloženih več ločenih carinskih deklaracij za proizvode, ki so bili v razstavljenem ali nesestavljenem stanju predloženi hkrati, upošteven tudi v primeru zaporednega uvoza delov, ki so bili namenjeni temu, da se sestavijo v kompleten proizvod.(54)
66. Vendar kljub privlačnosti teh trditev o namenu menim, da z njimi ni mogoče ovreči ugotovitve iz točke 57 teh sklepnih predlogov. Rezultat sistematične razlage tega pravila namreč ni dvoumen, ampak po mojem razumevanju priča o jasni volji zakonodajalca, da omeji njegovo uporabo na uvoz blaga po delih samo v primerih, ki so izrecno navedeni v dodatni opombi 3 iz oddelka XVI in dodatni opombi 2 iz oddelka XVII KN.(55)
67. V teh okoliščinah Splošnemu sodišču predlagam, naj odloči, da splošnega pravila 2(a) ni mogoče uporabiti za dele za kolesa, če se carini ne predložijo hkrati, ampak se uvažajo po delih. Električna kolesa in njihovi deli namreč spadajo v tarifni številki 8711 in 8714 KN in se zanje torej ne uporabljajo izjeme, določene v dodatni opombi 3 iz oddelka XVI in dodatni opombi 2 iz oddelka XVII KN.
3. Konvencijske omejitve za spremembo področja uporabe splošnega pravila 2(a)
68. Ob upoštevanju trditev o namenu, ki bi lahko govorile v prid razširitvi področja uporabe splošnega pravila 2(a), se mi razlaga tega pravila, kot je podana v točkah 57 in 67 teh sklepnih predlogov, ne zdi povsem zadovoljiva. Zlasti obstaja določeno neskladje med to razlago in navedenimi trditvami, ki se nanašajo zlasti na navidezno neskladnost izbire blaga, na katero se nanašata dodatni opombi 3 iz oddelka XVI in 2 iz oddelka XVII KN.
69. Ker pa reševanje te problematike ni v pristojnosti sodišča, mora zakonodajalec Unije odločiti, ali in – po potrebi – kako naj se ta problematika razreši. S tega vidika predlagam, naj se preveri, ali obstajajo pravni razlogi, ki bi lahko nasprotovali temu, da ta zakonodajalec ponovno preuči vprašanje uporabe splošnega pravila 2(a) za uvoz blaga po delih. V mislih imam zlasti konvencijske omejitve, ki izhajajo iz prenosa HS s KN.
70. V zvezi s tem se mi zdi, da omejitev uporabe splošnega pravila 2(a) za uvoz blaga po delih, na katero se nanašata dodatna opomba 3 iz oddelka XVI in dodatna opomba 2 iz oddelka XVII KN, ne izhaja iz obveznosti, določenih v HS. Če se ne motim, ta sistem ne vsebuje pravil ali opomb, ki bi urejale uvoz po delih.
71. Poleg tega, kot je razvidno iz točke VIII pojasnjevalne opombe k splošnemu pravilu 2(a) HS, so v nekaterih oddelkih in poglavjih HS navedeni primeri uporabe tega pravila. Ti primeri, ki niso pravno zavezujoči,(56) ne vsebujejo indicev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da uvoz po delih načeloma ne more biti zajet z navedenim pravilom. Njegova uporaba v zvezi z lesenimi izdelki je sicer res izrecno pogojena s tem, da „so različni deli predloženi skupaj“. Vendar so drugi primeri oblikovani nevtralno ali ne vsebujejo navedb o predložitvi blaga. Natančneje, kar zadeva stroje, se ti predložijo v razstavljenem ali nesestavljenem stanju brez dodatnih pojasnil.(57)
72. Ob upoštevanju teh preudarkov se nagibam k mnenju, da čeprav avtorji HS uporabe splošnega pravila 2(a) za uvoz po delih preprosto niso predvideli, ga prav tako niso izrecno izključili, razen morda v zvezi z uvozom lesenih izdelkov.
73. Ta presoja je podkrepljena s sklepom Odbora HS iz novembra 1995, ki določa, da lahko vsaka država podpisnica(58) uredi uporabo splošnega pravila 2(a) HS za uvoz po delih(59). Iz tega sklepam, da lahko zakonodajalec Unije samostojno določi, ali je treba to pravilo uporabiti, če se sestavni deli kompletnega proizvoda uvozijo zaporedoma.
74. Menim, da je zakonodajalec Evropske gospodarske skupnosti, ko je dodal dodatno opombo 3 iz oddelka XVI KN iz priloge k Uredbi št. 950/68, s sprejetjem Uredbe št. 1/72 izhajal tudi iz predpostavke, da je imel možnost, da uvoz blaga po delih vključi na področje uporabe splošnega pravila 2(a). Razlog za to spremembo takrat veljavne nomenklature namreč ni bila sprememba Bruseljske konvencije z dne 15. decembra 1950(60), ki je veljala pred HS, temveč ekonomski in praktični razlogi, na katere se je skliceval navedeni zakonodajalec. Poleg tega zakonodajalec Unije danes v KN še naprej ohranja dodatno opombo 3 iz oddelka XVI in dodatno opombo 2 iz oddelka XVII, medtem ko v HS podobnih opomb ni.
75. Na podlagi navedenega menim, da ima zakonodajalec Unije možnost spremeniti področje uporabe splošnega pravila 2(a) v delu, ki se nanaša na uvoz blaga po delih.
C. Podredna analiza uporabe splošnega pravila 2(a) za uvoz po delih
76. Če bi Splošno sodišče želelo ugotoviti, da se splošno pravilo 2(a) uporablja za ves uvoz po delih, bi bilo treba določiti pogoje, pod katerimi se to pravilo lahko uporabi, saj v carinskem zakoniku določb, ki bi določale take pogoje, ni.
77. Menim, da je mogoče napotke po analogiji izpeljati iz člena 99(3) in člena 115 izvedbene uredbe ter zlasti iz dodatne opombe 3 iz oddelka XVI in dodatne opombe 2 iz oddelka XVII KN. Te določbe na eni strani določajo, da mora deklarant pri carinskih organih zahtevati dovoljenje za uvoz blaga v razstavljenem ali nesestavljenem stanju po delih. Na drugi strani iz njih izhaja, da ti organi določijo pogoje za zaporedni uvoz.
78. Ob upoštevanju teh zahtev predlagam nekaj premislekov glede, prvič, postopkovnega okvira, ki ga morajo carinski organi upoštevati pri uporabi splošnega pravila 2(a) v primeru uvoza blaga po delih (podrazdelek 1), in drugič, obveznosti deklaranta (podrazdelek 2). Poleg tega se mi zdi v odziv na razprave na obravnavi primerno obravnavati vpliv morebitne zlorabe pravice na uporabo tega pravila (podrazdelek 3).
1. Postopkovni okvir za uporabo splošnega pravila 2(a)
79. Kot je bilo že navedeno v točki 77 teh sklepnih predlogov, se mi zdi po analogiji s členom 99(3) in členom 115 izvedbene uredbe ter dodatno opombo 3 iz oddelka XVI in dodatno opombo 2 iz oddelka XVII KN razumno šteti, da morajo carinski organi določiti postopkovne pogoje za uporabo splošnega pravila 2(a) za uvoz blaga po delih.
80. Nasprotno pa nacionalni organi ne morejo po lastni presoji določiti materialnopravnih pogojev za uporabo splošnega pravila 2(a), saj obstaja tveganje, da uvoznikom pri tarifni uvrstitvi blaga sicer ne bo zagotovljena enaka obravnava. Iz tega – ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah 62 in 64 teh sklepnih predlogov – izhaja, da se lahko pri preučitvi uporabe tega pravila upoštevajo le objektivne značilnosti blaga in objektivni dejavniki, ki so določali način uvoza.
81. Prvič, trajanje uvoza po delih skozi čas po mojem mnenju samo po sebi ne bi smelo biti odločilno. Vendar bi lahko bilo del objektivnih dejavnikov, ki so upoštevni za presojo uporabe splošnega pravila 2(a), kar je podkrepljeno z dejstvom, navedenim v točki 63 teh sklepnih predlogov, da je lahko razmik med pošiljkami odvisen od številnih okoliščin. V teh okoliščinah menim, da ni mogoče določiti časovne omejitve, po izteku katere se splošno pravilo 2(a) ne bi več uporabljalo.
82. Zaradi celovitosti opozarjam, da bi se mi zdelo vprašljivo, ali se po analogiji uporabijo časovne omejitve v zvezi z veljavnostjo dokazil o poreklu iz člena 99(2), člena 105(1) ter člena 121(1) in (4) izvedbene uredbe. Zaradi narave teh dokazov in nadzora nad njihovo utemeljenostjo morajo namreč imeti omejeno veljavnost.(61) Člen 121(5) navedene uredbe le izjemoma določa možnost podaljšanja obdobja veljavnosti dokazila o poreklu v primeru uvoza blaga v razstavljenem ali nesestavljenem stanju po delih. Ta izjema kaže na dejstvo, da se tak uvoz lahko opravi v obdobju, ki presega običajno obdobje veljavnosti dokazila o poreklu.
83. Drugič, v zvezi s postopkovnimi pravili, ki omogočajo omejitev uvoza blaga v razstavljenem ali nesestavljenem stanju po delih, menim, da zadostuje, da carinski organi deklarantu, ki jim sporoči, da želi opraviti tak uvoz, pojasnijo obseg obveznosti obveščanja, ki jih ima poleg carinske deklaracije.(62)
84. Nazadnje, tretjič, menim, da je obveznost okrepljenega nadzora iz člena 105(2) izvedbene uredbe v tej zadevi neposredno upoštevna. Po analogiji, kadar uvoznik prijavi uvoz blaga po delih, morajo carinski organi preveriti, ali so v vsaki pošiljki dejansko deli, ki so potrebni za njeno sestavo.
2. Obveznosti deklaranta
85. Obveznost nadzora, navedena v točki 84 teh sklepnih predlogov, je povezana z obveznostjo obveščanja, ki jo ima deklarant. Carinski zakonik namreč temelji na načelu preglednosti. Ne osredotoča se na kontrole, ki jih izvajajo carinski organi, temveč na obveznosti deklaranta. Tako se določbe, ki urejajo carinski postopek, v katerega je dano blago, načeloma uporabljajo glede na podatke iz carinskih deklaracij. Ti podatki se ne preverjajo sistematično, kar temelji na predpostavki, da je deklarant carinskim organom predložil pravilne in popolne informacije. V tem okviru je Sodišče poudarilo, da mora deklarant sam določiti tarifno podštevilko KN, ki se uporablja za blago, ki ga prijavi.(63)
86. Z dodatno opombo 3 iz oddelka XVI in z dodatno opombo 2 iz oddelka XVII KN, ki določata uporabo splošnega pravila 2(a) na zahtevo deklaranta, se deklarantu sicer res očitno omogoča izbira. Vendar bi morala biti uporaba tega pravila, če bi se to uporabljalo za uvoz katerega koli blaga v razstavljenem ali nesestavljenem stanju po delih, utemeljena na objektivnih elementih in ne bi smela biti odvisna od izbire.(64) Zato bi moral deklarant v skladu s svojo obveznostjo obveščanja v svojih carinskih deklaracijah takoj po prvi pošiljki in ob vsaki naslednji pošiljki navesti, da blago uvaža po delih.(65) Poleg tega bi moral to blago tarifno uvrstiti na podlagi splošnega pravila 2(a).
87. Vendar je ob upoštevanju navedenega mogoče na podlagi dodatne opombe 2 iz oddelka XVI KN ponazoriti obseg obveznosti obveščanja, ki presega carinsko deklaracijo. Tako bi se lahko od deklaranta zahtevalo, da za proizvode, predložene v razstavljenem ali nesestavljenem stanju, predloži „navodila za sestavljanje in popis vsebine posameznih paketov“. Ta zahteva se mi zdi posebej upoštevna za uvoz blaga po delih. Na eni strani bi bilo na podlagi takih navodil mogoče identificirati dele, ki so potrebni za sestavo kompletnega proizvoda, na drugi strani pa bi se s popisom pošiljk zagotovilo, da imajo carinski organi popoln pregled nad uvozom. Poleg tega se mi zdijo te informacije koristne glede na obveznost okrepljenega nadzora, navedeno v točki 84 teh sklepnih predlogov.
3. Upoštevanje zlorabe pravice
88. Stranke v sporu o glavni stvari in druge zainteresirane stranke so na obravnavi izpostavile vprašanje upoštevanja obstoja zlorabe pravice. Evropsko javno tožilstvo je v zvezi s tem trdilo, da bi se moralo splošno pravilo 2(a) razlagati ob upoštevanju prepovedi takih zlorab.
89. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso zloraba pravice pravni pojem, ki izhaja iz načela prepovedi zlorab in katerega cilj je posamezniku preprečiti, da bi se skliceval na ugodnost, določeno s pravom Unije, kadar objektivni pogoji zanjo dejansko niso izpolnjeni. Za ugotovitev tega morata biti izpolnjena objektivni in subjektivni element. S prvim se zahteva dokaz, da cilj, ki se uresničuje s predpisi Unije, kljub formalnemu spoštovanju pogojev, določenih s temi predpisi, ni bil dosežen.(66)
90. Kot je poudaril generalni pravobranilec P. Mengozzi, ta sodna praksa kaže, da je mogoče pravico zlorabiti le, če je bila ta pravica predhodno priznana. Zato se prepoved zlorabe pravice ne sme obravnavati kot načelo, ki razmejuje področje uporabe določb prava Unije.(67) Po mojem mnenju iz tega izhaja, da se na podlagi te prepovedi pravnemu pravilu ne smejo niti dodajati zakonski pogoji niti se ne sme razširiti njegovo področje uporabe contra legem. Lahko pa bi se – ob upoštevanju teh omejitev – upoštevala možnost izogibanja standardu z zlorabo, da bi se našla razlaga, s katero bi se ohranil njegov polni učinek, kot je to storilo Sodišče v sodbi X in Inspecteur van de Belastingdienst Douane(68).
91. Natančneje glede splošnega pravila 2(a) – ob predpostavki, da se to uporablja za uvoz blaga po delih – se mi zdi obstoj goljufivih praks ali praks zlorabe, s katerimi se to pravilo zaobide, upošteven element za njegovo uporabo in concreto. Taka praksa je namreč očitno eden od objektivnih dejavnikov, ki se lahko upoštevajo pri ugotavljanju, ali je treba šteti, da deklarant z zaporednim vnosom delov na carinsko območje Unije uvaža kompleten proizvod, predložen v razstavljenem ali nesestavljenem stanju.(69)
VI. Sklep
92. Na podlagi navedenega predlagam, naj se hof van beroep te Antwerpen (višje sodišče v Antwerpnu, Belgija) odgovori:
Splošno pravilo 2(a) splošnih pravil za razlago kombinirane nomenklature iz Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 2018/1602 z dne 11. oktobra 2018,
je treba razlagati tako, da
se ne uporablja za uvoz delov električnega kolesa, ki spadajo pod tarifne podštevilke tarifne številke 8714 kombinirane nomenklature in so bili namenjeni temu, da se po sprostitvi v prosti promet sestavijo v električno kolo, ki spada pod tarifne podštevilke tarifne številke 8711 kombinirane nomenklature, če ti deli carini niso predloženi hkrati, ampak so uvoženi po delih.
José Martín y Pérez de Nanclares
Predstavljeni na javni obravnavi v Luxembourgu, 10. junija 2026.
Podpisi
1 Jezik izvirnika: francoščina.
2 Nicolet, C., „Le Monumentum Ephesenum et la délimitation du portorium d’Asie“, v Mélanges de l’École française de Rome. Antiquité, zvezek 105, št. 2, 1993, str. 929–959 (str. 946). Glej tudi delo avtorja Zamora Manzana, J. L., Algunos aspectos sobre el régimen fiscal aduanero en Derecho romano- Reglamentación jurídica del „portorium“, control de mercancías y comiso por fraude fiscal, Dykinson, Madrid, 2009.
3 Glej Nicolet, C., „Le monumentum Ephesenum et les dîmes d’Asie“, Bulletin de Correspondance Hellénique, 1991, št. 115-1, str. 465–480 (str. 465, 478–480); in Marek, C., „Stadt, Bund und Reich in der Zollorganisation des kaiserzeitlichen Lykien. Eine neue Interpretation der Zollinschrift von Kaunos“, v Hans-Ulrich Wiemer (ur.), Staatlichkeit und politisches Handeln in der Römischen Kaiserzeit, De Gruyter, 2006, str. 107–121 (str. 108 in 110).
4 Glej Prilogo I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 2, str. 382).
5 Sodba z dne 8. maja 1974, Osram (183/73, EU:C:1974:50, točka 7).
6 Zbirka pogodb Združenih narodov, vol. 1503, str. 4, št. 25910 (1988). Ta konvencija je bila v imenu Evropske gospodarske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 87/369/EGS z dne 17. februarja 2005 (UL 1987, L 198, str. 1).
7 Izvedbena uredba Komisije z dne 11. oktobra 2018 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL 2018, L 273, str. 1).
8 UL 2019, C 119, str. 1.
9 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL 2013, L 269, str. 1).
10 Izvedbena uredba Komisije z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije (UL 2015, L 343, str. 558), kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2018/604 z dne 18. aprila 2018 (UL 2018, L 101, str. 22) (v nadaljevanju: Izvedbena uredba).
11 Izvedbena uredba Komisije (EU) 2018/1012 z dne 17. julija 2018 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz električnih koles s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in spremembi Izvedbene uredbe (EU) 2018/671 (UL 2018, L 181, str. 7).
12 Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2019/73 z dne 17. januarja 2019 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz električnih koles s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2019, L 16, str. 108) in Komisije (EU) 2019/72 z dne 17. januarja 2019 o uvedbi dokončne izravnalne dajatve na uvoz električnih koles s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2019, L 16, str. 5).
13 Sodba z dne 27. aprila 2023 (C‑107/22, EU:C:2023:346).
14 Sodba z dne 8. maja 1974 (183/73, EU:C:1974:50).
15 Glej v tem smislu sodbo z dne 27. aprila 2023 (C‑107/22, EU:C:2023:346, točke od 24 do 26).
16 Izjemnost odstopa od sodne prakse, zlasti ustaljene sodne prakse, je poudaril generalni pravobranilec G. Hogan v točki 57 sklepnih predlogov v zadevi Gtflix Tv (C‑251/20, EU:C:2021:745), v skladu s katero „do morebitne zavrnitve prejšnje sodne prakse ne sme priti brez utemeljenih razlogov zanjo in mora biti omejena na to, kar je nujno potrebno“.
17 Glej člen 56(1) in (2) carinskega zakonika.
18 Sodba z dne 8. maja 1974 (183/73, EU:C:1974:50, točka 7).
19 Glej sodbi z dne 16. junija 1994, Develop Dr. Eisbein (C‑35/93, EU:C:1994:252, točka 19), in z dne 27. aprila 2023, X in Inspecteur van de Belastingdienst Douane (C‑107/22, EU:C:2023:346, točka 22).
20 Izraz „po delih“ se nanaša na zaporedni uvoz delov proizvoda, ki se iz različnih razlogov ne prevažajo skupaj. To bi bilo mogoče razlikovati od uvoza sestavnih delov v več pošiljkah zaradi industrijskega sestavljanja (glej STO: „Kitajska – ukrepi, ki vplivajo na uvoz avtomobilskih delov“, poročila skupine strokovnjakov (18. julij 2008), WT/DS339/R, WT/DS340/R in WT/DS342/R, str. 306–310, točke 7.434–7.439), pri čemer ni nujno, da je takšno razlikovanje potrebno ali upravičeno. Z vidika teh sklepnih predlogov se mi ne zdi potrebno, saj se večina preudarkov v zvezi s prvim primerom a fortiori uporablja za drugi primer. Ob tem ni izključeno, da se operacije iz postopka v glavni stvari ne bi smele opredeliti kot uvoz po delih, ampak kot uvoz v več pošiljkah.
21 Sodba z dne 8. maja 1974, Osram (183/73, EU:C:1974:50).
22 Direktiva Sveta z dne 30. julija 1968 o harmonizaciji zakonov in drugih predpisov o: 1. carinskemu ravnanju z blagom, ki prispe na carinsko območje Skupnosti, 2. začasni hrambi tega blaga (UL 1986, L 194, str. 13).
23 Uredba Sveta z dne 21. decembra 1988 o določbah, ki se uporabljajo za blago, vneseno na carinsko območje Skupnosti (UL 1988, L 367, str. 1).
24 Opredelitev, ki je bila pozneje vključena v carinski zakonik.
25 Sodba z dne 3. marca 2005, Papismedov in drugi (C‑195/03, EU:C:2005:131, točka 27).
26 Ob upoštevanju člena 171 carinskega zakonika.
27 Preverjanje med carinskim postopkom, torej pred prepustitvijo, je treba razlikovati od kontrol po prepustitvi blaga (člen 48 carinskega zakonika).
28 Vložitev deklaracije označuje začetek postopka dajanja blaga v carinski postopek. Glej v tem smislu sodbo z dne 27. junija 2013, Codirex Expeditie (C‑542/11, EU:C:2013:429, točka 35 in naslednje).
29 Glej točki 30 in 31 teh sklepnih predlogov.
30 Glej člen 188 carinskega zakonika in v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2011, DP grup (C‑138/10, EU:C:2011:587, točka 39).
31 Glej v tem smislu sodbi z dne 23. maja 1989, Top Hit Holzvertrieb/Komisija (378/87, EU:C:1989:209, točka 26), in z dne 15. septembra 2011, DP grup (C‑138/10, EU:C:2011:587, točki 34 in 40).
32 Glej v tem smislu sodbe z dne 17. marca 1983, Dinter (175/82, EU:C:1983:86, točka 10); z dne 6. februarja 2014, Humeau Beaupréau (C‑2/13, EU:C:2014:48, točka 45), in z dne 10. marca 2016, VAD in van Aert (C‑499/14, EU:C:2016:155, točki 40 in 41).
33 Sodba z dne 8. maja 1974 (183/73, EU:C:1974:50). Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca F. Caportija v zadevi IMCO (165/78, EU:C:1979:82, točka 3), ki se nanaša na preverjanje delov „ob njihovem uvozu“ glede na „njihovo sposobnost, da se združijo tako, da tvorijo končni proizvod“.
34 Glej v tem smislu sodbi z dne 17. januarja 2013, Komisija/Španija (C‑360/11, EU:C:2013:17, točka 18), in z dne 12. maja 2021, Hauptzollamt B (Kaviar jesetrovk) (C‑87/20, EU:C:2021:382, točka 43).
35 Sodba z dne 8. maja 1974 (183/73, EU:C:1974:50).
36 Iz navedene sodbe ni razvidno, ali je Sodišče opravilo jezikovno primerjavo in ali se je po potrebi oprlo na štiri uradne jezike držav članic ustanoviteljic (glej Uredbo Sveta (EGS) št. 1/72 z dne 20. decembra 1971 o spremembi Uredbe (EGS) št. 950/68 o skupni carinski tarifi (UL 1972, L 1, str. 1)) ali na šest jezikov držav članic od širitve leta 1973 (glej Uredbo Sveta (EGS) št. 1/73 z dne 19. decembra 1972 o spremembi Uredbe (EGS) št. 950/68 o skupni carinski tarifi (UL 1973, L 1, str. 1)).
37 Uredba Sveta z dne 15. aprila 1958 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 3).
38 Glej Uredbo št. 1/73.
39 V nemški različici je bil uporabljen generičen pojem carinskega prava, in sicer „Gestellung“, ki pomeni „predložitev carini“.
40 Glej v tem smislu sodbi z dne 9. decembra 1997, Knubben Spedition (C‑143/96, EU:C:1997:597, točka 15), in z dne 1. avgusta 2025, Keesing Deutschland (C‑375/24, EU:C:2025:624, točka 47).
41 Glej točke od 41 do 43 teh sklepnih predlogov.
42 Sodba z dne 8. maja 1974 (183/73, EU:C:1974:50).
43 Glej prvi člen Uredbe št. 1/72 o spremembi Priloge k Uredbi Sveta (EGS) št. 950/68 z dne 28. junija 1968 o skupni carinski tarifi (UL 1968, L 172, str. 1).
44 Glej opombo št. 4 iz oddelka XVI in opombo št. 6 iz oddelka XVII iz Priloge k Uredbi št. 950/68 ter opombo št. 2 iz oddelka IX, poglavje 44, opombo iz poglavja 89, ki spada v oddelek XVII, in opombo št. 3 iz poglavja 94 iz oddelka XX te priloge.
45 Te opombe so veljavni elementi razlage KN. Treba jih je razlikovati od pojasnjevalnih opomb, ki niso pravno zavezujoče: sodba z dne 17. februarja 2016, Salutas Pharma (C‑124/15, EU:C:2016:87, točki 30 in 31).
46 Glej opombo 20 teh sklepnih predlogov.
47 Uredba Sveta (EGS) št. 2474/93 z dne 8. septembra 1993 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz v Skupnost koles s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in dokončnem pobiranju začasne protidampinške dajatve (UL L 1993, L 228, str. 1).
48 Glej zlasti uvodne izjave od 10 do 12 Uredbe Sveta (ES) št. 71/97 z dne 10. januarja 1997 o razširitvi dokončne protidampinške dajatve, uvedene z Uredbo (EGS) št. 2474/93 na kolesa s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, na uvoz nekaterih delov za kolesa iz Ljudske republike Kitajske in o obračunavanju razširjene dajatve na takšen uvoz, registriran po Uredbi (ES) št. 703/96 (UL 1997, L 016, str. 55) in pojasnila Driessen, B., „New Battle Lines in the Anti-Dumping War – Recent Movements on the European Front“, Journal of World Trade, 1997, št. 31-3, str. 135–157 (str. 147–151).
49 Glej STO: „Kitajska – Ukrepi, ki vplivajo na uvoz avtomobilskih delov“, poročila posebne skupine (18. julij 2008), WT/DS339/R, WT/DS340/R in WT/DS342/R, str. 294 in 295, točke od 7.398 do 7.400, za stališče Skupnosti ter str. 299 in 300, točke od 7.412 do 7.415, za stališče posebne skupine, ki je v bistvu prevzela enako stališče.
50 Med stroji iz oddelka XVI KN so na primer jedrski reaktorji ali električni transformatorji, pa tudi namizni ventilatorji ali električne baterije. Tarifne številke 8608, 8805, 8905 in 8907 iz oddelka XVII KN na primer vključujejo tako vrtalne ploščadi, plavajoče ali potopne, kot tudi plavajoče boje in svetilnike. Glej tudi kritični odziv Berr, C. J., „Droit douanier – Étude“, La Semaine Juridique. Édition Entreprise, 1994, št. 40-390, str. 459–464 (str. 463).
51 Sodba z dne 28. aprila 2016, Oniors Bio (C‑233/15, EU:C:2016:305, točki 32 in 33). Namembnost, ki je neločljivo povezana z deli, je treba ločiti od njihove dejanske uporabe, ki ni upoštevna (glej v tem smislu sodbo z dne 10. julija 1986, Kleiderwerke Lampe, 222/85, EU:C:1986:314, točka 15). Glej tudi točko 3 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca F. Caportija v zadevi IMCO (165/78, EU:C:1979:82, točka 3), navedenih v opombi 33 teh sklepnih predlogov.
52 V tem smislu je iz točke VII pojasnjevalne opombe k splošnemu pravilu 2(a) HS razvidno, da uvoz delov, katerih število presega zahtevano število delov, ne vpliva na uporabo tega pravila za dele, ki so potrebni za sestavo kompletnega proizvoda. Za slednje velja lastna ureditev, kar pomeni, da se uvrstitev opravi posamično. Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 29. maja 1979, IMCO (165/78, EU:C:1979:133, točka 10).
53 Sodba z dne 27. aprila 2023 (C‑107/22, EU:C:2023:346, točke 28, 29 in 34).
54 Navedba „razmeroma preproste“ narave manipulacije v točki 26 sodbe X in Inspecteur van de Belastingdienst Douane (C‑107/22, EU:C:2023:346) se mi ne zdi odločilna. Zdi se, da izhaja iz dejstva, da je Sodišče po analogiji preneslo preudarke iz sodbe z dne 10. marca 2016, VAD in van Aert (C‑499/14, EU:C:2016:155), ki se nanašajo na merila, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je več izdelkov del „kompleta“ v smislu pravila 3(b) splošnih pravil KN.
55 Glej v tem smislu sodbo z dne 1. oktobra 2020, Entoma (C‑526/19, EU:C:2020:769, točke od 41 do 43), in sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Mengozzija v zadevi Helmut Müller (C‑451/08, EU:C:2009:710, točka 39).
56 Glej v tem smislu sodbo z dne 4. marca 2026, Heineken România (T‑691/24, EU:T:2026:166, točka 40 in navedena sodna praksa).
57 Glej pojasnjevalne opombe k poglavju 44 iz oddelka IX ter k oddelkoma XVI in XVII HS.
58 Glej opombo 6 teh sklepnih predlogov: konvencija, s katero je bil uveden HS, je bila odobrena v imenu Evropske gospodarske skupnosti.
59 Glej odstavek 10 Sklepa Odbora za HS iz novembra 1995, vključenega v Prilogo I J/7 k dokumentu 39.600 E (str. 139 in 140), pripravljenem 17. novembra 1995 na 16. seji Odbora. Izraz „država“ se očitno nanaša na pogodbenice HS in torej vključuje Evropsko unijo.
60 Bruseljska konvencija o nomenklaturi za uvrščanje blaga, Zbirka pogodb Združenih narodov, zvezek 347, str. 127.
61 Glej v tem smislu sodbo z dne 30. oktobra 2025, Compañía de Distribución Integral Logista (C‑348/24, EU:C:2025:845, točka 56).
62 Glede obsega obveznosti deklaracije glej točko 86 teh sklepnih predlogov.
63 Glej po analogiji sodbo z 15. septembra 2011, DP grup (C‑138/10, EU:C:2011:587, točke 37, 38 in 40).
64 Glej točki 56 in 80 teh sklepnih predlogov.
65 Glej po analogiji pojasnjevalno opombo k dodatni opombi 3 iz oddelka XVI KN.
66 Glej v tem smislu sodbi z dne 13. marca 2014, SICES in drugi (C‑155/13, EU:C:2014:145, točke od 29 do 33), in z dne 22. novembra 2017, Cussens in drugi (C‑251/16, EU:C:2017:881, točke od 30 do 32).
67 Sklepni predlogi v zadevi Fonnship in Svenska Transportarbetareförbundet (C‑83/13, EU:C:2014:201, točki 69 in 70).
68 Sodba z dne 27. aprila 2023 (C‑107/22, EU:C:2023:346, točke od 24 do 27).
69 Glej točke od 62 do 64 in 80 teh sklepnih predlogov.