1.

Ali je treba člena 195 in 51 Pogodbe o delovanju Evropske unije, tudi ob upoštevanju člena 345 PDEU, uvodnih izjav 9 in 57, člen 1(5) ter člen 2(2)(a) in (i) Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (1) razlagati tako, da so koncesije za uporabo morskega javnega dobra za turistično-rekreativne namene, kakršna je koncesija, katere imetnica je tožeča družba, ki deluje v sektorju turizma ter na območju državnega javnega dobra stalno, in ne občasno, opravlja negospodarske storitve splošnega pomena in dejavnosti v javnem interesu, kot so zaščita javnega dobra, varovanje javnega zdravja in zagotavljanje javnih komunalnih storitev ter varstvo pravice invalidov do dostopa do helioterapije in kopališč, ter turistične, kulturne in okoljske dejavnosti, izključene s področja uporabe direktiv o harmonizaciji, kakršna je Direktiva 2006/123/ES, in/ali s področja uporabe člena 49 PDEU?

2.

Ali je mogoče ob upoštevanju uvodnih izjav 4 in 15 Direktive 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb vseeno šteti, da so koncesije za uporabo morskega javnega dobra za turistično-rekreativne namene, kakršna je ta, ki je bila podeljena tožeči stranki, katerih imetniki ne opravljajo storitev, ki jih je določil naročnik, ampak v skladu s sporazumom, ki jim priznava pravico do uporabe nekaterih javnih domen ali virov na podlagi zasebnega ali javnega prava, v zvezi s katerimi država določi samo splošne pogoje za njihovo uporabo, opravljajo gospodarsko dejavnost na območju državnega javnega dobra, izključene s področja uporabe dovoljenj iz Direktive 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu in/ali koncesij za storitve s čezmejnim interesom iz Direktive 2014/23/EU (2), če se take koncesije nanašajo na uporabo naravnih virov?

3.

Ali je treba ne glede na odgovora na prejšnji vprašanji šteti, da koncesije za uporabo morskega javnega dobra za turistično-rekreativne namene, kakršna je koncesija, katere imetnica je tožeča stranka, ki so se začele izvajati pred 28. decembrom 2009 in so bile nato zakonsko večkrat podaljšane za nedoločen čas, nazadnje na podlagi člena 24(3f) decreto-legge 24 giugno 2016 n. 113 (uredba-zakon št. 113 z dne 24. junija 2016), pri čemer pa ni prišlo do podelitve novih koncesij ali do bistvene spremembe obstoječih koncesij, v nobenem primeru ne spadajo na področje uporabe Direktive 2006/123/ES, kot izhaja iz člena 44 te direktive o storitvah ter, po analogiji ali neposredno, iz člena 43 Direktive 2014/23/EU?

4.

Ali je treba ne glede na odgovore na prejšnja vprašanja šteti, da se člen 12 Direktive 2006/123/ES v nobenem primeru ne uporablja za koncesije za uporabo morskega javnega dobra za turistično-rekreativne namene, kakršna je koncesija, katere imetnica je tožeča stranka, glede na to, da je italijanska vlada kot lastnica morskega javnega dobra v uradnem obvestilu Presidenza del Consiglio dei Ministri (predsedstvo sveta ministrov, Italija) z dne 6. oktobra 2023, pripravljenem na podlagi splošnega, abstraktnega, sorazmernega in nediskriminatornega pristopa ter ob upoštevanju nacionalnih podatkov, navedla, da pomanjkanje naravnih obalnih virov ni podano, in ali je Evropska komisija, ki je v obrazloženem mnenju z dne 16. novembra 2023, s katerim se je končal postopek za ugotavljanje kršitev št. 2020/4118, ki se je začel z uradnim opominom z dne 3. decembra 2020, grajala nacionalne podatke, ki jih je Italija predložila v zvezi z neobstojem pomanjkanja naravnih virov, pri tem pa zagrozila, da bo pred Sodiščem vložila tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti v skladu s členom 258 PDEU, in omogočila oziroma dopustila najširše možno razkritje informacij v zvezi z vsebino celotnega obrazloženega mnenja, ravnala v nasprotju s členom 4 Pogodbe o Evropski uniji in z načelom lojalnega sodelovanja?