1.

Ali je treba člen 45 PDEU razlagati tako, da je davčni zavezanec nerezident, ki (je) v državi članici opravlja(l) dejavnost zaposlene osebe, pri pobiranju dohodnine v tej državi zaposlitve v položaju, ki je primerljiv s položajem rezidenta, zgolj tedaj, če je svoj obdavčljivi dohodek v celoti ali skoraj v celoti pridobil v tej državi zaposlitve?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: ali je ta država zaposlitve dolžna – in če je tako, koliko – pri pobiranju dohodnine upoštevati osebni in družinski položaj zadevne osebe v primeru, v katerem zadevna oseba v državi, v kateri stalno prebiva, sicer prejema znatne dohodke, ki se tam lahko obdavčijo v skladu z določbami veljavne konvencije o izogibanju dvojnega obdavčenja, vendar ti dohodki v absolutnem smislu ne zadostujejo za to, da bi lahko v celoti izkoristila davčne ugodnosti, ki veljajo v državi stalnega prebivališča?