This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 62025CC0535
Opinion of Advocate General Campos Sánchez-Bordona delivered on 9 July 2026.###
Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Campos Sánchez-Bordona, predstavljeni 9. julija 2026.
Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Campos Sánchez-Bordona, predstavljeni 9. julija 2026.
ECLI identifier: ECLI:EU:C:2026:574
Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MANUELA CAMPOSA SÁNCHEZ-BORDONE,
predstavljeni 9. julija 2026(1)
Združene zadeve od C‑535/25 do C‑537/25
Amazon Italia Logistica Srl (C‑535/25),
Amazon Italia Services Srl (C‑536/25),
Amazon Italia Transport Srl (C‑537/25)
proti
Autorità per le Garanzie nelle Comunicazioni,
ob udeležbi
Ministero delle Imprese e del Made in Italy
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložil Consiglio di Stato (državni svet, Italija))
„ Predhodno odločanje – Poštne storitve v Evropski uniji – Direktiva 97/67/ES – Člena 2 in 9 – Splošno dovoljenje – Skupina podjetij, ki se ukvarja z dostavo blaga, ki ga prodajo tretje osebe, končnim strankam – Podjetja, ki pripadajo tej skupini in opravljajo poštno storitev – Pojem izvajalca poštnih storitev – Nacionalna ureditev, v skladu s katero je za ta podjetja potrebno splošno dovoljenje “
1. V zadnjih letih je razcvet elektronskega poslovanja povzročil globoko preobrazbo poštnega in sorodnih sektorjev (med njimi tudi sektorja odpremnih skladišč), v katerih se izvajalci zatekajo k novim poslovnim modelom, ki presegajo klasični pojem „poštnih storitev“.(2)
2. Eden od teh izvajalcev je skupina Amazon(3), ki prek svoje spletne tržnice posreduje pri prodaji blaga, ki ga ponujajo prodajalci, ki so tretje osebe. To počne tako, da svojim strankam ponuja integrirane storitve skladiščenja, pakiranja in dostave trženih proizvodov.
3. Sodišče mora presoditi, ali in v kolikšnem obsegu je dejavnost, ki je predmet prvotnih sporov in jo opravljajo tri družbe iz skupine Amazon(4), „poštna storitev“. Če bi bilo tako, bi zanje veljal sistem dovoljenj iz člena 9 Direktive 97/67/ES.(5)
4. Prav zato, ker tega dovoljenja niso imele, je Autorità per le Garanzie nelle Comunicazioni (nadzorni organ za komunikacije, Italija, v nadaljevanju: AGCOM) vsako od treh družb pritožnic sankcioniral.
I. Pravni okvir
A. Pravo Unije. Direktiva 97/67
5. Člen 2 določa:
„V tej direktivi se uporabljajo naslednje definicije:
1. poštne storitve: storitve, ki vključujejo sprejem, usmerjanje, prenos in dostavo poštnih pošiljk;
1a. izvajalec poštnih storitev: podjetje, ki izvaja eno ali več poštnih storitev;
[…]
4. sprejem: postopek, s katerim izvajalec poštnih storitev sprejema poštne pošiljke;
5. dostava: proces od usmerjanja v distribucijskem centru do dostave poštnih pošiljk naslovnikom;
6. poštna pošiljka: pošiljka, ki je naslovljena v končni obliki, to je takšni, v kakršni jo izvajalec poštne storitve prenese. Poleg pošiljk korespondence takšne pošiljke zajemajo še na primer knjige, kataloge, časopise, periodični tisk in poštne pakete z blagom komercialne vrednosti ali brez nje;
[…]
14. dovoljenja: vsako dovoljenje, ki določa pravice in obveznosti značilne za poštni sektor, in dovoljuje podjetjem izvajanje poštnih storitev ter po potrebi gradnjo in/ali obratovanje njihovega omrežja za izvajanje teh storitev v obliki splošnega dovoljenja ali posamičnega dovoljenja, kot je opredeljeno spodaj:
[…]
19. bistvene zahteve: splošni negospodarski razlogi, ki lahko spodbudijo državo članico, da postavi pogoje za ponudbo poštnih storitev. Ti razlogi so zaupnost korespondence, varnost omrežij glede prevoza nevarnega tovora ter spoštovanje pogojev za zaposlitev in sistemov socialne varnosti […] ter, kjer je upravičeno, varstvo podatkov, varstvo okolja in regionalno načrtovanje. Varstvo podatkov lahko vključuje varstvo osebnih podatkov, zaupnost prenesene ali shranjene informacije in varovanje zasebnosti;
[…].“
6. Člen 9 določa:
„1. Za storitve, ki so zunaj okvira univerzalne storitve, lahko države članice uvedejo splošna dovoljenja v obsegu, ki je potreben za zagotavljanje upoštevanja bistvenih zahtev.
[…]“
B. Italijansko pravo
7. Direktiva 97/67 je bila v italijansko pravo prenesena z decreto legislativo n. 261/1999 – Attuazione della direttiva 97/67/CE concernente regole comuni per lo sviluppo del mercato interno dei servizi postali comunitari e per il miglioramento della qualità del servizio,(6) katere člen 1 vsebuje opredelitve, ki v bistvu ustrezajo opredelitvam iz člena 2 navedene direktive.
8. Ratione temporis se uporablja delibera n. 129/15/CONS – Regolamento in materia di titoli abilitativi per l’offerta al pubblico di servizi postali,(7) katere Priloga A v členu 8, naslovljenem „Poštne storitve, za katere je treba pridobiti splošno dovoljenje“, določa:
„1. Za ponujanje javnih poštnih storitev, ki ne spadajo v okvir univerzalne storitve v smislu zakonske uredbe [št. 261/1999], je treba pridobiti splošno dovoljenje.
2. Splošno dovoljenje je treba pridobiti tudi za izvajanje ene same faze dejavnosti ponujanja poštnih storitev iz odstavka 1 in za ponujanje poštnih storitev z dodano vrednostjo.“
II. Dejansko stanje, spori in vprašanje za predhodno odločanje
9. AGCOM je z odločbo z dne 25. julija 2018(8) trem družbam skupine Amazon naložil sankcije, potem ko je ugotovil, da brez pooblastila, ki se zahteva z italijansko zakonodajo, „za proizvode, [prodane] na spletnih tržnicah“, ponujajo „storitev dostave končnim strankam, ki se v ničemer ne razlikuje od storitve dostave, ki jo opravljajo drugi izvajalci poštnih storitev, […] in ki zajema vse običajne faze obdelave pošiljk v poštni verigi“.
10. Iz spisa je razvidno, da je skupina Amazon posrednica pri prodaji proizvodov, ki jih prek njene spletne tržnice (Amazon Marketplace) prodajajo prodajalci, ki so tretje osebe. Njen poslovni model je tak:
– Prodajalec, ki je tretja oseba, pošilja blago v Amazonov odpremni center (družba AIL) prek prevoznika. Blago ostane ves čas v lasti prodajalca.
– Skupina Amazon (družba AIL) prejme, usmeri in skladišči blago.
– Skupina Amazon (družba AIL) po prejetju naročila stranke blago vzame iz skladišč, ga zapakira in označi (po preverjanju njegovih specifičnih lastnosti, kot sta masa in dimenzije).
– Ko je kupljeni proizvod pripravljen za odpremo, se začne postopno usmerjanje.(9) Družba AIL najprej porazdeli že označene pakete med dostavljavce, ki opravljajo dostavo in so lahko, odvisno od primera, bodisi podjetja, ki so že prisotna na trgu, bodisi enota Amazon Logistics.
– Če je dostava zaupana enoti Amazon Logistics (poslovna enota družbe AIT), družba AIT iz odpremnih skladišč družbe AIL prevzame(10) blago za prevoz do dostavnih centrov (Delivery Stations)(11), ki jih upravlja družba AIT.
– V dostavnih centrih se opravi drugo usmerjanje, in sicer s porazdelitvijo paketov različnim lokalnim dostavljavcem, s katerimi skupina Amazon sodeluje na lokalni ravni.(12)
– Lokalni izvajalci pod vodstvom družbe AIT(13) opravljajo dostavo končnim strankam (imenovano „last mile“ ali „zadnji del poti“).
– Dostava končni stranki se lahko opravi na naslov, ki ga navede naslovnik pošiljke, ali pa, če naslovnik to zahteva, prek paketomatov, ki jih upravlja družba AIS.
– Družba AIS se „ne ukvarja le z zagotavljanjem fizičnega prostora, ki ga tretje osebe uporabljajo za dostavo poštnih pošiljk“, temveč z njim „upravlja“, tako da na daljavo nadzira zadevne paketomate, v okviru česar spremlja dostavo poštnih pošiljk, ki jih vanje odložijo dostavljavci, in poznejši prevzem teh pošiljk s strani naslovnikov.(14)
11. AGCOM je glede na to dejansko stanje navedel, da:
– dejavnost pakiranja in označevanja, ki jo opravlja družba AIL, sama po sebi ni poštna. Pač pa so poštne dejavnosti, ki ji neposredno sledijo, s katerimi pakirani in označeni proizvodi postanejo „pošiljka v končni obliki“ in se porazdelijo med različne dostavljavce glede na časovni okvir dostave in območja, ki jih dostavljavci pokrivajo. Te dejavnosti bi ustrezale fazi „usmerjanja“, ki je značilna za poslovni cikel vseh izvajalcev poštnih storitev;(15)
– gre pri dejavnosti upravljanja paketomatov, ki jo opravlja družba AIS, „za poštno storitev in da posebne novosti, ki so bile uvedene v sistem dostave, ne spreminjajo niti vsebine tega načina dostave niti njegove opredelitve in uvrstitve v ustrezno fazo, ki se izvaja v okviru poštne storitve“ (dostava);
– sta družbi AIT in AIL „brez predhodne pridobitve predpisanega pooblastila vzpostavili enotno mrežo, ki je organizirana tako, da omogoča izvajanje posameznih faz v poštni verigi, s čimer sta vnaprej določili pravne, tehnične in ekonomske pogoje te mreže, in da sta fazo dostave prenesli na več družb, od katerih jih sedem nima splošnega dovoljenja za opravljanje te storitve“. Lokalni izvajalci glede na stroga navodila, ki jih je izdala družba AIT, „sploh niso več samostojni in neodvisni“, tako da je mogoče zadnjenavedeno šteti za „dejanskega gospodarja“ storitve.
12. Tribunale Amministrativo Regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija), pred katerim so družbe AIL, AIT in AIS ločeno izpodbijale odločbo AGCOM, je to odločbo v bistvu potrdilo.
13. V teh okoliščinah je Consiglio di Stato (državni svet, Italija), pri katerem so družbe AIL, AIT in AIS vložile pritožbe, Sodišču v vseh treh zadevah predložilo to vprašanje za predhodno odločanje:
„Ali člena 2 in 9 Direktive 97/67/ES nasprotujeta nacionalni zakonodaji, ki določa, da se za dejavnosti, kakršne so te, ki jih opravlja[jo] družb[e] [AIL, AIS in AIT] in so opisane v izpodbijani[h] odločb[ah], uporablja sistem dovoljenj, ki je predviden za zagotavljanje javnih poštnih storitev?“
III. Postopek pred Sodiščem
14. Trije predlogi za sprejetje predhodne odločbe so prispeli v tajništvo Sodišča 6. avgusta 2025. Glede na njihovo tesno povezanost je Sodišče odločilo, da jih združi.
15. Pisna stališča so predložile družbe AIL, AIS in AIT (skupaj), španska, italijanska, nizozemska in norveška vlada ter Evropska komisija.
16. Presojeno je bilo, da izvedba obravnave ni nujna.
IV. Dopustnost
17. Italijanska vlada meni, da so vsi trije predlogi za sprejetje predhodne odločbe nedopustni zaradi pomanjkljivega opisa dejanskega stanja, saj ne pojasnjujejo dovolj natančno:
– ali se vprašanje na splošno nanaša na vse dejavnosti, ki jih opravlja vsaka od zadevnih družb (vključno z dejavnostmi, ki jih v predhodnih ali naknadnih fazah ne opravljata drugi podjetji pritožnika), ali pa se, nasprotno, nanaša samo na dejavnosti, ki jih družbe AIL, AIT in AIS zaporedoma opravljajo v enotni dobavni verigi;(16)
– ali se vprašanje nanaša na opredelitev dejavnosti, ki jih izvaja vsako podjetje posamično, kot „poštnih storitev“ ali na opredelitev celotne dejavnosti, ki izhaja iz medsebojnega usklajevanja teh podjetij, kot „poštne storitve“.(17)
18. Z očitkom italijanske vlade se ne strinjam in, nasprotno, menim, da so predlogi za sprejetje predhodne odločbe dopustni.
19. Res je, da je (edino) vprašanje za predhodno odločanje kratko in je v vseh treh zadevah v bistvu enako oblikovano, čeprav so težave v vsaki od njih drugačne.
20. Vendar predložitveno sodišče svoje dvome izraža tako, da je mogoče razumeti razloge, ki upravičujejo predloge za sprejetje predhodne odločbe. Če povzamem, želi izvedeti:
– ali je mogoče porazdelitev paketov s strani družbe AIL po označevanju šteti za „usmerjanje“ „poštne pošiljke“ (zadeva C‑535/25);
– ali je upravljanje paketomatov, ki ga opravlja družba AIS, del faze „dostave“ poštne pošiljke (zadeva C‑536/25);
– ali je podjetje (družba AIT), ki sicer dejansko ne opravlja nalog dostave poštnih paketov, vendar te organizira z izvajanjem „pristojnosti za vodenje in usklajevanje“ nad lokalnimi izvajalci, ki z njim sodelujejo, „ponudnik poštnih storitev“ (zadeva C‑537/25);
– ali in na kakšen način povezava med dejavnostmi, ki jih opravljajo družbe AIL, AIS in AIT, vpliva na opredelitev zgoraj podrobno opisanih storitev kot „poštnih storitev“;(18)
– ali gre za „zagotavljanje javnih poštnih storitev“, če storitve, ki se opravljajo, niso namenjene vsem uporabnikom brez razlikovanja in ne obstajajo poslovalnice, odprte za javnost (zadeva C‑535/25, upoštevno tudi za zadevi C‑536/25 in C‑537/25).(19)
21. Trditve strank in intervenientov v tem postopku razkrivajo njihovo razumevanje spornih vprašanj. Sodišče ima torej kljub ugovoru italijanske vlade na voljo dovolj elementov za presojo teh vprašanj.
22. Natančneje, dinamika delovanja treh družb skupine Amazon je (v predložitvenih odločbah in stališčih strank) opisana dovolj podrobno, da so dvomi Consiglio di Stato (državni svet) utemeljeni in da Sodišče lahko odgovori.(20)
V. Analiza
A. Uvodni preudarki
23. Vsebinska težava v ozadju teh predlogov za sprejetje predhodne odločbe je neustreznost opredelitev iz Direktive 97/67 za njihovo uporabo za poslovanje platform, kot je Amazon.
24. Direktiva 97/67 je bila sprejeta v okviru, osredotočenem na „tradicionalno“ poštno storitev. Leta 1997 so bile poštne storitve zaupane izvajalcem, ki so se ukvarjali predvsem z upravljanjem in dostavo pošte, ki je v večini obsegala pisma in pakete.
25. Z liberalizacijo, ki jo je spodbudila Direktiva 2008/6, bistvo sistema ni bila več univerzalna storitev, temveč okolje, odprto za konkurenco: liberalizacija je spodbudila vstop na trg izvajalcev, katerih storitve so bile funkcionalno sicer do neke mere enakovredne storitvam „tradicionalnega“ izvajalca poštnih storitev, vendar so bili usmerjeni drugam, na primer v storitve hitre pošte. Sodišče je v sodbi Confetra(21) potrdilo, da so ti izvajalci vključeni na področje uporabe Direktive 97/67 in v sistem dovoljenj, vzpostavljen s to direktivo.
26. Zaradi konsolidacije novih poslovnih modelov, ki temeljijo na elektronskem poslovanju in dostavi proizvoda na dom končne stranke, se je povečalo število vključenih gospodarskih subjektov. Njihovih storitev, ki so deloma podobne storitvam „tradicionalnih“ izvajalcev poštnih storitev in delno zamenljive z njimi, ni mogoče zlahka vključiti v klasično pojmovanje „poštne storitve“.(22)
27. V teh novih razmerah so nekateri pojmi iz Direktive 97/67, zasnovani za tradicionalno poštno paradigmo, nezadostni ali celo zastareli.(23) Zlasti opredelitev „poštne pošiljke“, na katero se navezuje celoten sistem, je na nek način tavtološka(24), kar zmanjšuje njeno jasnost in otežuje njeno uporabo v konkretnih primerih. Z Direktivo 2008/6 so bile te pomanjkljivosti odpravljene le v omejenem obsegu.(25)
28. Pri razlagi Direktive 97/67, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2008/6, se lahko upoštevajo drugi poznejši normativni akti, kot sta Uredba (EU) 2019/1020(26) in Uredba (EU) 2018/644(27), h katerima se bom vrnil v nadaljevanju.
29. Natančneje, Uredba 2018/644, čeprav se v teh zadevah ratione materiae ne uporablja, lahko zagotovi koristne elemente za razlago Direktive 97/67 glede na dopolnjevanje med tema instrumentoma.(28)
30. Vendar opozarjam, da je Sodišče(29) v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe, predloženega na podlagi spora med AGCOM in več gospodarskimi subjekti, med katerimi sta družbi AIL in AIT, te subjekte implicitno že opredelilo kot „izvajalce storitev dostave paketov“, ki so „poštne storitve“ v smislu člena 2, točki 1 in 3, Uredbe 2018/644.(30)
31. Po teh pojasnilih bom analizo vsakega od treh predlogov za sprejetje predhodne odločbe obravnaval ločeno.
B. Zadeva C‑535/25
32. Consiglio di Stato (državni svet) želi izvedeti, ali je mogoče dejavnost družbe AIL opredeliti kot „zagotavljanje javnih poštnih storitev“.(31)
33. Navaja, da bi bilo treba najprej ugotoviti, „kdaj je mogoče dejavnosti, ki jih opravlja določen izvajalec, opredeliti kot ‚poštno storitev‘“, da bi bila zanje upoštevna tako opredelitev „poštne pošiljke“ kot pojem „usmerjanje“. Dodaja, da se „[d]rugi dvom glede razlage, na katerem temelji vprašanje za predhodno odločanje, ki se postavlja v tej zadevi, […] nanaša na primere, v katerih je mogoče šteti, da se poštne storitve ,zagotavljajo javnosti‘“.
1. „Usmerjanje“ „poštne pošiljke“
34. Da bi dejavnost spadala na področje uporabe Direktive 97/67:
– mora obsegati opravljanje vsaj ene od „poštnih storitev“, naštetih v členu 2, točka 1;(32)
– poleg tega mora biti predmet tako opravljene storitve „poštna pošiljka“.(33)
a) „Poštna“ narava pošiljke
35. Strinjam se s predložitvenim sodiščem(34), da je bistvo problema opredelitev pojma „poštna pošiljka“. Od te opredelitve je odvisna „ločnic[a] med ,poštnimi storitvami‘ in storitvami, ki z vsebinskega vidika sicer zajemajo enake dejavnosti, vendar niso ,poštne‘, ker se ne nanašajo na ,poštne pošiljke‘“.
36. V členu 2, točka 6, Direktive 97/67 je „poštna pošiljka“ opredeljena kot „pošiljka, ki je naslovljena v končni obliki, to je takšni, v kakršni jo izvajalec poštne storitve prenese“.
37. AGCOM in sodišče prve stopnje sta na podlagi te opredelitve ugotovila, da je „pošiljka poštna pošiljka, če je po koncu označevanja v obliki, ki je primerna za nadaljnjo obdelavo v poštni verigi“.(35) Dejavnost, ki jo družba AIL izvaja po označevanju, naj bi torej spadala med poštne storitve in „v okvir pojma usmerjanje v smislu [Direktive 97/67]“.(36)
38. Skupina Amazon to stališče izpodbija. Meni, da so dejavnosti družbe AIL logistične narave, zgolj „pripravljalne“ in se izvajajo, „ko poštna veriga še ni vzpostavljena“.(37)
39. Skupina Amazon v utemeljitev svoje teze v bistvu navaja tri trditve, ki se nanašajo na: (a) opredelitev „poštne pošiljke“; (b) razmerje med dejavnostmi „sprejema“ in „usmerjanja“ „poštne pošiljke“ ter (c) potrebo po opredelitvi objektivne ločnice med dejavnostjo odpremnih skladišč in poštnim sektorjem.(38)
1) Opredelitev „poštne pošiljke“
40. Skupina Amazon se sklicuje na besedilo opredelitve „poštne pošiljke“ (člen 2, točka 6, Direktive 97/67), pri čemer trdi, da so vse jezikovne različice te določbe osredotočene na „trenutek“, v katerem izvajalec poštnih storitev „prevzame“ pošiljko, „da bi jo dostavil“.(39)
41. Iz te premise sklepa, da blago, ki se trži prek njene spletne tržnice, „ne more postati poštna pošiljka zgolj zato, ker je [družba AIL] nanj namestila nalepko“. Pošiljka naj bi postala „poštna“ „šele takrat, ko se [to blago] fizično izroči izvajalcu poštnih storitev, da ga dostavi“.(40)
42. Menim, da različne jezikovne različice člena 2, točka 6, Direktive 97/67 ne podpirajo trditve skupine Amazon. Dejansko se le italijanska različica sklicuje na „trenutek“ (v kronološkem smislu) fizičnega sprejema pošiljke s strani prevoznika z namenom dostave.(41) To ne velja za druge različice, ki sem jih lahko prebral in katerih poudarek je bolj na obliki (materialna konfiguracija), ki jo pošiljka pridobi v trenutku pred prevozom.(42)
43. Na podlagi besedila teh jezikovnih različic ni mogoče trditi, da le dejanska izročitev prevozniku določa pretvorbo pošiljke v „poštno pošiljko“. Te različice ne izključujejo možnosti, da so lahko med trenutkom, ko pošiljka pridobi dokončno obliko, in trenutkom prevzema pošiljke za prevoz druga dejanja, ki jih po potrebi opravi isto podjetje, ki je poskrbelo za pakiranje in označevanje(43), in ki jih je mogoče opredeliti kot „sprejem“ in „usmerjanje“.
2) Neobstoj „sprejema“
44. Drugič, skupina Amazon poudarja zaporedje faz poštne verige, ki izhaja iz člena 2, točka 1, Direktive 97/67. Na tej podlagi trdi, da družba AIL ne bi mogla opravljati nobene dejavnosti „usmerjanja“, ki je umeščena med „sprejem“ in „dostavo“, ker upravlja s proizvodi v fazi, ko še ni prišlo do „sprejema“.(44)
45. Skupina Amazon meni, da če je proizvod skladiščen kot zaloga, pošiljka tega proizvoda ostane v „nedokončni obliki“ in postane „poštna“ šele po dejanskem „sprejemu“ (s strani prevoznika). V primeru družbe AIL, kjer takega sprejema ni, naj dejavnost „usmerjanja“ ne bi bila „poštna storitev“, temveč „odpremna“ in pripravljalna.
46. Pri analizi trditve skupine Amazon je treba upoštevati razvoj pojma „sprejem“ po spremembi, uvedeni z Direktivo 2008/6.
47. V prvotni različici je bil v členu 2, točka 4, Direktive 97/67 sprejem omejen na „proces sprejemanja poštnih pošiljk, ki so bile oddane prek točk dostopa“.(45) Vendar v zdaj veljavni različici ni več sklicevanja na „točke dostopa“(46).(47) To črtanje pomeni, da ni ohranjeno prejšnje pojmovanje, v skladu s katerim je „sprejem“ pomenil prevzem poštne pošiljke iz „fizičnega objekta ali naprave“, dostopne javnosti, pred katerim so „uporabniki/pošiljatelji“ to poštno pošiljko „oddali“.
48. Razširitev obsega „sprejema“ je v skladu s ciljem, da se izvajalcem poštnih storitev omogoči diverzifikacija njihove dejavnosti „z izvajanjem storitev elektronskega poslovanja ali drugih storitev informacijske družbe“ (uvodna izjava 14 Direktive 2008/6).
49. Veljavna opredelitev „sprejema“ se torej lahko prilagodi poslovnemu modelu, v katerem pošiljatelj v prostorih izvajalca poštnih storitev ne „odda“ že pripravljene „poštne pošiljke“, temveč proizvod, ki ga ta izvajalec skladišči in ga kasneje ob pripravi naročil preoblikuje v „poštno pošiljko“.(48)
3) Razlikovanje med storitvami „odpremnih skladišč“ in „poštnimi“ storitvami
50. Prav tako me ne prepriča trditev skupine Amazon v zvezi z Uredbo 2019/1020. Cilj te uredbe ni vzpostaviti regulativni okvir za „storitve odpremnih skladišč“,(49) temveč zagotoviti, „[…] da so na trgu Unije dostopni samo skladni proizvodi, ki izpolnjujejo zahteve, ki zagotavljajo visoko raven zaščite javnih interesov […]“.(50)
51. V Uredbi 2019/1020 je le postransko(51) obravnavan pojem „ponudnik storitev odpremnih skladišč“, ki je opredeljen v njenem členu 3, točka 11. Ta pojem pomeni „vsako fizično ali pravno osebo, ki v okviru poslovne dejavnosti ponuja vsaj dve od naslednjih storitev: skladiščenje, pakiranje, naslavljanje in odpremo, ne da bi bila lastnica zadevnih proizvodov, pri čemer so izvzete poštne storitve, kakor so opredeljene v točki 1 člena 2 Direktive [97/67] […]“ (moj poudarek).
52. Predložitveno sodišče in skupina Amazon se ne strinjata glede razlage tega izvzetja poštnih storitev:
– po mnenju skupine Amazon „je iz te opredelitve jasno razvidno, da lahko podjetje opravlja štiri dejavnosti skladiščenja, pakiranja, naslavljanja in odpreme (kot to počne družba AIL), ne da bi bilo zato ‚izvajalec poštnih storitev‘“;(52)
– po mnenju predložitvenega sodišča pa ta opredelitev, nasprotno, potrjuje, da je mogoče „iste dejavnosti, ki se z vsebinskega vidika nanašajo na odpremo pošiljk, opredeliti tudi kot poštne storitve, kar pa je odvisno od tega, ali se nanašajo na ‚poštne pošiljke‘“.(53)
53. Menim, da je zadnjenavedena razlaga pravilna.
54. Z vsebinskega vidika imajo dejavnosti „odpremnih skladišč“ in „poštne“ dejavnosti skupne značilnosti. Težave pri razmejitvi so posledica dejstva, da je na področju poštne dejavnosti izvajanje odpremnih strategij, razumljenih kot sklop sredstev in metod, potrebnih za učinkovito upravljanje poštne oskrbne verige, neizogibno.
55. Pripravljalno gradivo za Uredbo 2019/1020(54) in njeni cilji potrjujejo, da je namen določbe o izvzetju, vstavljene v njen člen 3, točka 11, preprečiti, da bi za izvajalca, ki opravlja izključno poštne storitve, veljal sistem odgovornosti, ki ga Uredba 2019/1020 nalaga ponudnikom storitev odpremnih skladišč.
56. V skladu z Uredbo 2019/1020 ponudniki storitev odpremnih skladišč sodelujejo pri trženju proizvoda na evropskem trgu.(55) Na tej podlagi se jim lahko podredno naložijo enake obveznosti, kot jih ima uvoznik, na področju spoštovanja predpisov o skladnosti trženih proizvodov.(56)
57. Domnevati je mogoče, da ima udeleženec v trgovinski dobavni verigi informacije, ki so potrebne za izpolnitev teh obveznosti, česar pa ni mogoče trditi za tistega, ki opravlja izključno poštne storitve. Zadnjenavedeni se ne vključuje v trženje proizvodov, temveč se omejuje na upravljanje pošiljk, ki so že pakirane „v končni obliki“. Nima torej podrobnega vpogleda v vsebino teh pošiljk, zato ni zavezan k izpolnjevanju obveznosti glede skladnosti.
58. Menim, da namen tu obravnavanega izvzetja ni, da bi bili „ponudniki storitev odpremnih skladišč“ na splošno izvzeti iz uporabe Direktive 97/67, če ti subjekti sodelujejo tako pri trženju proizvodov kot pri njihovi dostavi prek poštne storitve.
59. Cilja Direktive 97/67 in Uredbe 2019/1020 se medsebojno ne izključujeta.(57) Nič torej ne nasprotuje njuni kumulativni uporabi, če je treba zaradi narave dejavnosti, ki jo opravlja določen gospodarski subjekt, zagotoviti spoštovanje obeh predpisov.
60. Zato se strinjam s predložitvenim sodiščem, da je odločilno ugotoviti, ali družba AIL upravlja s „poštnimi pošiljkami“ in, če je odgovor pritrdilen, od kdaj.
61. Kot je poudarjeno v poročilu ERGP, bi bila najboljša rešitev problema pojasnitev pojma „poštna pošiljka“ s strani zakonodajalca Unije. Vendar se je treba de lege lata držati Direktive 97/67, po potrebi pa se sklicevati na Uredbo 2018/644.
62. Opredelitev „poštne pošiljke“ iz člena 2, točka 6, Direktive 97/67 vsebuje seznam, ki, čeprav ni izčrpen, združuje blago z razmeroma homogenimi značilnostmi. Na tem seznamu so „poštni paketi z blagom komercialne vrednosti ali brez nje“, kar je nedvomno zelo širok pojem.
63. Za konkretnejšo določitev tega pojma je koristna Uredba 2018/644, v katere členu 2, točka 1,(58) je določeno, da je paket poštna pošiljka, ki vsebuje blago s komercialno vrednostjo ali brez nje, ki ni pošiljka korespondence in katere teža ne presega 31,5 kg. Ta in druge lastnosti proizvoda (na primer oblika, ki jo dobi naročilo po zaključku pripravljalne faze pakiranja in označevanja) so lahko upoštevne, saj mora biti „poštna pošiljka“ ne le naslovljena na določenega naslovnika, temveč imeti končno obliko, tako da njene vsebine ni več mogoče spreminjati.
b) „Usmerjanje“ pošiljk
64. Glede na informacije iz spisa in s pridržkom končne presoje, ki jo mora opraviti predložitveno sodišče, se zdi, da vse kaže na to, da družba AIL, kot trdi AGCOM, obdeluje pošiljke, ki že imajo „poštno“ naravo.
65. Na podlagi te predpostavke se za družbo AIL uporablja Direktiva 97/67 (vključno z njenim sistemom dovoljenj), če njene dejavnosti v zvezi s temi „poštnimi pošiljkami“ vsebinsko spadajo v eno ali več faz člena 2, točka 1 (sprejem, usmerjanje, prevoz in dostava).
66. Predložitvena odločba se osredotoča zlasti na dejavnost „usmerjanja“, ki v Direktivi 97/67 ni izrecno opredeljena. V skladu z običajnimi razlagalnimi merili(59) „usmerjanje“ vključuje vse dejavnosti, ki se običajno izvajajo po sprejemu pošiljk(60), njihov namen pa je zagotoviti pravilno in učinkovito izvajanje poznejših faz prevoza in dostave.
67. Strinjam se s Komisijo, da je treba upoštevati „dejavnosti, ki jih subjekt konkretno izvaja […], da se oceni njegova vključenost v poštni cikel ter funkcionalna povezava med dejavnostmi usmerjanja in poznejšimi fazami prevoza in dostave“.(61)
68. S tega vidika se poštne pošiljke „usmerjajo“, če se „aktivno ravnanje“ gospodarskega subjekta:
– kaže v ločevanju in razvrščanju pošiljk v skladu s teritorialnimi, odpremnimi in operativnimi merili, da se te racionalno vključijo v poštno verigo, ter
– omogoča optimizacijo prometnih poti, skrajšanje časa tranzita, učinkovito dodeljevanje virov ali ima podobne namene.
69. Predložitveno sodišče, ki je edino v celoti seznanjeno z dejstvi, mora ugotoviti, ali lahko dejavnosti, ki jih opravlja družba AIL, spadajo pod ta pojem.
2. „Zagotavljanje javnih poštnih storitev“
70. Consiglio di Stato (državni svet) želi v tem okviru izvedeti, „v katerih [primerih] je mogoče šteti, da se poštne storitve ,zagotavljajo javnosti‘“.(62)
71. Vprašanje se nanaša na trditev skupine Amazon, navedeno v njeno obrambo, da „ne opravlja poštnih storitev, ki jih ,brez razlikovanja‘ zagotavlja vsakomur, ki mora blago ustrezno pripraviti za odpremo, in nima prostorov in/ali pisarn, odprtih za javnost“.(63)
72. Strinjam se s predložitvenim sodiščem, Komisijo in špansko vlado, da je zagotavljanje storitev brez razlikovanja „vsem uporabnikom“ v prostorih, odprtih za javnost, v katerih lahko vsak pošilja pošiljke, zahteva, značilna za univerzalne storitve,(64) ne pa za vse poštne storitve.
73. Obstoj „javni[h] poštni[h] nabiralnik[ov] na javnih glavnih cestah ali v prostorih izvajalca(-ev) poštne storitve“ je omenjen (neizčrpno) le v zvezi s „točkami dostopa“. Naj spomnim, da je bil pojem „točke dostopa“ črtan iz opredelitve „sprejema“, ki se uporablja za vsakega „izvajalca poštnih storitev“, in se v veljavni različici Direktive 97/67 uporablja le za izvajalca univerzalne storitve.(65)
74. Zato menim, da „zagotavljanje [poštnih storitev] javnosti“ ne zahteva, da se te storitve brez razlikovanja zagotavljajo vsem uporabnikom prek javno dostopnih prostorov ali poslovalnic.
3. Vmesni predlog
75. Glede na navedeno in brez poseganja v presojo dejanskega stanja, ki jo mora opraviti predložitveno sodišče, menim, da dejavnost porazdeljevanja predhodno zapakiranih in označenih proizvodov različnim prevoznikom z aktivnim izborom v skladu z odpremnimi merili, pri katerih se upoštevajo časovni okvir dostave in območja, ki jih pokrivajo dostavljavci, lahko pomeni „usmerjanje poštnih pošiljk“ v smislu Direktive 97/67.
C. Zadeva C‑536/25
76. Družba AIS upravlja paketomate, ki se uporabljajo za raznašanje in prevzem „poštnih pošiljk“, ki vsebujejo proizvode, tržene prek skupine Amazon.(66) Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali je ta dejavnost „poštna storitev“ v smislu člena 2, točka 1, Direktive 97/67 in ali je zato družba AIS „izvajalec poštnih storitev“ v smislu točke 1a tega člena.
77. Predložitveno sodišče,(67) španska in italijanska vlada(68) ter Komisija(69) se strinjajo, da ta dejavnost spada pod pojem „dostava poštnih pošiljk“,(70) ki je zadnji korak v poštni verigi v smislu člena 2, točka 1, Direktive 97/67.
78. Skupina Amazon izpodbija to opredelitev. Trdi, da je odlaganje v paketomate zgolj „alternativa“ dostavi v domači poštni nabiralnik naslovnika(71): poštna veriga naj bi se torej končala s to odložitvijo.(72) Paketomati naj bi bili „kontaktna točka“, katere upravljanje naj bi bilo, tako kot upravljanje poštnih nabiralnikov, ki so „dostopne točke“, izključeno iz „poštnih storitev“.(73)
79. Tudi v tem primeru se ne strinjam s trditvijo skupine Amazon.(74)
80. Odložitev pošiljke v domači poštni nabiralnik naslovnika se razlikuje od odložitve v paketomate, ki jih upravlja AIS:
– Strinjam se s skupino Amazon, da je treba za poštne nabiralnike, kadar delujejo zgolj kot „dostopne“ ali „izstopne“ točke poštnega omrežja, šteti, da so zunaj tega omrežja. Njihovo upravljanje je zgolj pasivno: (to je izraženo v členu 2, točka 4, Direktive 97/67), saj je poštni nabiralnik zgolj kraj „oddaje“ ali „prevzema“ pošiljke s strani zadevnih oseb (pošiljatelja in naslovnika). V tem okviru poštno storitev opravlja le izvajalec, ki izvaja „sprejem“ in „dostavo“.
– Nasprotno pa, kot pravilno poudarja predložitveno sodišče, aktivna narava upravljanja paketomatov(75) s strani družbe AIS postavlja pod vprašaj „jasno vzporednost“, ki jo poskuša skupina Amazon vzpostaviti med njimi in poštnimi nabiralniki. Pošiljka, oddana v paketomat, je v varstvu in pod aktivnim nadzorom družbe AIS, dokler je naslovnik ne prevzame. Če proizvod ni prevzet v roku, ki ga določi družba AIS, se pošiljka vrne pošiljatelju, ne da bi bilo potrebno posredovanje naslovnika.(76)
81. Samodejna vrnitev pošiljke pošiljatelju, do katere v primeru pošiljke, oddane v domači poštni nabiralnik, ne pride, potrjuje „aktivno“ naravo upravljanja paketomatov in dejstvo, da oddaja vanje ne pomeni „izstopa“ pošiljke iz poštne verige: dejanska „dostava pošiljke naslovniku“ v smislu člena 2, točka 5, Direktive 97/67 ni opravljena, dokler je naslovnik dejansko ne prevzame.
82. To rešitev potrjujeta sistematična in teleološka razlaga člena 2, točka 5, Direktive 97/67.
83. S sistematičnega vidika je odgovor, ki ga predlagam, skladen s pojmom „dostave“ iz Direktive 2011/83/EU:(77) v njej se začetek roka za uveljavljanje pravice do odstopa od pogodbe in prenos tveganja določi tako, da se proizvod, prodan na daljavo, šteje za „dostavljen“, ko „potrošnik ali tretja oseba, ki ni prevoznik in jo imenuje potrošnik, pridobi fizično posest nad blagom“.(78)
84. S teleološkega vidika je namen sistema dovoljenj, ki ga države članice lahko vzpostavijo v skladu s členom 9 Direktive 97/67, da se jim omogoči „zagotavljanje upoštevanja bistvenih zahtev“, opredeljenih v členu 2, točka 19, te direktive. Strinjam se s predložitvenim sodiščem in italijansko vlado, da se lahko uresničevanje tega cilja zahteva tudi od izvajalca, ki opravlja dejavnost hrambe poštnih pošiljk, dokler jih naslovnik dejansko ne prevzame.
85. Upravljanje paketomatov, ki ga izvaja družba AIS, je zato del faze „dostave“ poštne pošiljke v smislu člena 2, točka 5, Direktive 97/67.
D. Zadeva C‑537/25
86. Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali je družbo AIT mogoče opredeliti kot „izvajalca poštnih storitev“ v smislu člena 2, točka 1a, Direktive 97/67, čeprav dejansko ne opravlja nobene od dejavnosti iz točke 1 te določbe.(79)
87. Družba AIT trdi, da se omejuje na „zgolj organizacijo“ dejavnosti, ki jo opravljajo tretje osebe, to je lokalni izvajalci, kar ni „poštna storitev“.(80) Zato naj ne bi bila izvajalec poštnih storitev, saj zgolj organizira dejavnost tretjih oseb (lokalnih izvajalcev).
88. AGCOM in predložitveno sodišče nasprotno menita, da je „[…] treba za izvajalca poštnih storitev šteti tudi subjekt, ki […] dejansko organizira zadevno storitev, čeprav izvajanje dejavnosti dejansko prenese na tretje osebe, ki so le formalno samostojne“.(81)
89. Besedilo opredelitve „izvajalca poštnih storitev“ (člen 2, točka 1a, Direktive 97/67) glede na njegov tavtološki značaj ni koristno za odločitev v razpravi.
90. V zvezi s tem ni odločilen niti člen 2, točka 4, Uredbe 2018/644, v skladu s katerim lahko „izvajalec storitev dostave paketov“ (storitve dostave paketov so „poštne storitve“)(82) izvajanje faz poštne verige zaupa „podizvajalcu“, ne da bi zato izgubil svoj status.
91. „Vsebinski pristop“, ki ga je uporabil AGCOM, se osredotoča na dejanskega nosilca poštne storitve in poudarja „povsem formalno“ samostojnost lokalnih pogodbenih izvajalcev. Čeprav so ti lokalni izvajalci neodvisna podjetja, ki niso del skupine Amazon, so glede pogojev opravljanja storitev podrejeni vodstveni in nadzorni pristojnosti družbe AIT.
92. V zvezi z zadnjenavedenim predložitveno sodišče in AGCOM poudarjata, da:
– skupina Amazon natančno načrtuje specifične naloge, ki jih mora vsako dostavno podjetje opraviti v fazi dostave. AGCOM navaja, da se to načrtovanje udejanja z navodili, naslovljenimi neposredno na voznika/raznašalca, zaposlenega v lokalnem podjetju, in se posamično nanaša na vsak paket, ki ga raznašalec prevzame v dostavnem centru za namen njegove dostave;(83)
– skupina Amazon nadzira izvajanje teh nalog med potekom dostave (z uporabo sistemov za sledenje vozil in naprav, ki jih zagotavlja osebju);
– na podlagi tako pridobljenih informacij družba AIT naknadno nadzira uspešnost lokalnih izvajalcev s pomočjo kazalnikov, ki jih je sama določila, njihovo neizpolnjevanje pa za lokalno podjetje pomeni denarne kazni;(84)
– je s posebnimi pogodbenimi pogoji, ki urejajo razmerje med lokalnimi izvajalci in družbo AIT, odgovornost za upravljanje človeških virov in materialnih sredstev, potrebnih za izvajanje storitve dostave, prenesena na skupino Amazon;(85)
– kar zadeva človeške vire (zaposlene pri lokalnih izvajalcih), lahko družba AIT določi pogoje njihovega zaposlovanja(86) in zahteva odstranitev delavcev lokalnih podjetij, ki ji niso po godu, z delovnega mesta(87).
93. Sodišče mora v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe upoštevati dejansko stanje, kot mu ga je predstavilo predložitveno sodišče.(88) Zadnjenavedeno je edino pristojno za presojo, ali dejanske ugotovitve AGCOM natančno odražajo pogodbena razmerja med družbo AIT in lokalnimi izvajalci ter pooblastila te družbe za vodenje teh izvajalcev.(89)
94. Tako se glede na dejanski okvir, ki ga je predstavilo predložitveno sodišče, strinjam z njegovim stališčem, da pogodbena razmerja družbe AIT z lokalnimi izvajalci „odstopajo od običajnih razmerij, ki praviloma obstajajo med izvajalci poštnih storitev in subjekti, na katere ti prenesejo izvajanje zadevnih storitev“.
95. Če se potrdi, da družba AIT izvaja nadzor nad dejanskimi pogoji za opravljanje storitve s strani lokalnega izvajalca, vključno s tistimi, ki zadevajo upravljanje osebja slednjega, kot trdi AGCOM, trditev družbe AIT (da „dejansko ne opravlja storitve“ dostave in da se omejuje „zgolj [na njeno] organizacijo“) ni prepričljiva.
96. Dejansko se zdi, da je družba AIT z dejanskega in ne le konceptualnega vidika zadolžena za velik del faze „dostave“, ki se razume kot „proces“, ki se začne z „usmerjanj[em] v distribucijskem centru“ (dostavni center ali Delivery Station). V tem okviru lokalni izvajalec dejansko skrbi le za prevoz do končnega naslovnika v skladu s podrobnimi smernicami družbe AIT in ni mogoče izključiti, da dejansko „poštno storitev“ opravlja družba AIT z uporabo sredstev lokalnega podjetja, katerega raven neodvisnosti je skoraj popolnoma odpravljena, če pošiljko upravlja skupina Amazon.(90)
97. Predložitveno sodišče v odgovor na trditev skupine Amazon v zvezi z neobstojem lastnega voznega parka vozil in neobstojem pogodbenih razmerij z vozniki, ki opravljajo dostavo, navaja sodbo Uber France.(91) Skupina Amazon izpodbija njeno upoštevnost za ta spor, pri čemer trdi, da se je ta zadeva bistveno razlikovala od obravnavane.(92)
98. Skupina Amazon zlasti navaja, da merilo „odločilnega vpliva“ ni bilo niti edino niti odločilno za rešitev, sprejeto v sodbi Uber France. Nasprotno, Sodišče je poudarilo, da storitev prevoza, ki jo opravljajo samozaposleni vozniki, ne bi obstajala brez storitve posredovanja, ki jo zagotavlja Uber, kar naj v obravnavani zadevi ne bi bilo izpolnjeno.(93)
99. Čeprav je pripomba skupine Amazon delno pravilna, je treba upoštevati, da:
– je treba pristop Sodišča v sodbi Uber France glede pogoja „celostne vzpostavitve ponudbe“ razlagati z vidika takrat postavljenega vprašanja. Ugotoviti je bilo treba, ali je v primeru mešane storitve sestavni del, ki se zagotavlja elektronsko (storitev posredovanja prek aplikacije za pametne telefone), „glavna storitev“ mešane storitve. Le v primeru pritrdilnega odgovora bi mešana storitev lahko spadala med „storitve informacijske družbe“ v skladu s pravom Unije;(94)
– nasprotno pa v poštnem sektorju v skladu s sodbo Confetra „pomožna narava“ „poštne storitve“ v primerjavi z drugo storitvijo, ki jo opravlja isti izvajalec, ne vpliva na uporabo Direktive 97/67;(95)
– tako je za namene te zadeve upoštevno le drugo od meril, določenih v sodbi Uber France, ki se nanaša na „odločilni vpliv“, ki omogoča, da se opravljanje storitve pripiše tistemu, ki konkretno določi dejanske pogoje, ki jih je treba izpolnjevati pri njenem izvajanju.
100. Glede na odločilni vpliv, ki ga ima družba AIT pri določanju pogojev, ki veljajo za lokalne izvajalce, se od nje lahko zahteva „dovoljenje“, da se zagotovi izpolnjevanje „bistvenih zahtev“ iz člena 2, točka 19, Direktive 97/67, in sicer splošnih negospodarskih razlogov, ki lahko državo članico spodbudijo, da uvede pogoje za ponudbo poštnih storitev.
101. V zvezi s tem ne zadostuje, da imajo lokalna podjetja, ki sodelujejo z družbo AIT, zdaj(96) dovoljenje za opravljanje dejavnosti kot izvajalci poštnih storitev (s čimer naj bi bilo po mnenju skupine Amazon spoštovanje bistvenih zahtev že zadostno zagotovljeno).(97) Tu gre za vprašanje, ali mora imeti tako dovoljenje sama družba AIT.
102. Zato menim, da je treba člen 2, točka 1a, Direktive 97/67 razlagati tako, da pojem „izvajalec poštnih storitev“ vključuje podjetje, kot je družba AIT, ki – čeprav dejansko ne opravlja „poštne storitve“ – odločilno vpliva na pogoje opravljanja te storitve s strani lokalnega izvajalca, s katerim ima sklenjeno podizvajalsko pogodbo.
E. Vpliv povezave med dejavnostmi družb AIL, AIT in AIS
103. Predložitveno sodišče poziva Sodišče, naj presodi, ali je „povezav[a] med dejavnostmi [družb AIL, AIT in AIS] lahko upoštevna za odgovor na vprašanje glede razlage, ki mu je predloženo“.(98)
104. Komisija je leta 2022 izvedla študijo o nastajanju novih poslovnih modelov v poštnem sektorju. Ugotovila je, da se tradicionalni izvajalci poštnih storitev soočajo s konkurenco številnih novih akterjev in da se je tradicionalna poštna veriga razdrobila.(99)
105. Ta razdrobljenost se kaže na dveh ravneh: (a) poštne verige ne zagotavlja več en sam izvajalec, temveč več izvajalcev, od katerih je vsak specializiran za določeno fazo postopka, in (b) ti izvajalci so običajno pravno samostojni subjekti, ki so pogosto vključeni v kompleksne in soodvisne poslovne strukture, kot v obravnavanih zadevah.
106. Nekateri nacionalni regulativni organi za poštni sektor so poskušali „dvigniti korporativni zastor“, saj so menili, da dejavnost poštne narave ne more biti izključena iz uporabe Direktive 97/67 zgolj zaradi segmentacije pravne osebnosti njenega izvajalca, kar je povzročilo, da se je „poštna dejavnost skupine ‚izgubila v tej zapleteni strukturi‘“.(100)
107. Italijanska vlada v istem smislu podredno predlaga,(101) naj se po analogiji uporabi teorija „gospodarske enote“, ki je bila v sodni praksi Sodišča uporabljena za sankcioniranje matične družbe za protikonkurenčno ravnanje njenih hčerinskih družb.(102)
108. Namen tega pristopa je ohraniti polni učinek Direktive 97/67, tako da se prepreči izkrivljanje, ki nastane, če je namen drobljenja gospodarskih družb izogibanje uporabi ureditve iz te direktive.(103) Vendar menim, da teorije gospodarske enote ni treba uporabiti (njena uporaba bi lahko bila, odvisno od primera, celo kontraproduktivna)(104), če analiza dejavnosti vsakega podjetja v skupini sama po sebi pokaže, da to podjetje opravlja poštne storitve.
109. Opredelitev „izvajalca poštnih storitev“ iz Direktive 97/67 omogoča razdrobljeno opravljanje storitev, ki sestavljajo zaporedne faze poštne verige, s strani različnih izvajalcev; prav tako pa omogoča, da se vsak od teh izvajalcev opredeli kot „izvajalec poštnih storitev“, za katerega se uporablja Direktiva 97/67.
110. Kot sem že navedel ob sklicevanju na analizo ERGP, glavne težave v zadevah, kot so te, izhajajo iz nezadostnosti sedanje opredelitve „poštne pošiljke“. De lege ferenda bi se z njenim preoblikovanjem omogočilo, da se bolje pojasni področje uporabe Direktive 97/67.(105)
111. Vendar de lege lata zadostuje, da se pojem „izvajalec poštnih storitev“ razlaga tako, da je mogoče več izvajalcev v isti poštni verigi opredeliti kot take, vključno s tistimi, ki zgolj organizirajo dejavnost svojih podizvajalcev, pri čemer so ti podvrženi njihovi upravni in nadzorni pristojnosti. Sklicevanje v členu 2, točka 1a, Direktive 97/67 na „eno ali več poštnih storitev“ vodi do te opredelitve.
VI. Predlog
112. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj Consiglio di Stato (državni svet, Italija) odgovori tako:
Člena 2 in 9 Direktive 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2008/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. februarja 2008,
je treba razlagati tako, da
ne nasprotujeta temu, da države članice uporabljajo sistem splošnega dovoljenja za dejavnosti gospodarskega subjekta, ki zajemajo:
1. razporejanje dostav poštnih pošiljk, ki so namenjene končnim strankam in vsebujejo blago, kupljeno na spletni tržnici, ki ga je predhodno zapakiral in označil isti gospodarski subjekt, ki izvaja to razporejanje, med različne ponudnike storitev glede na časovni okvir in območja, ki jih pokrivajo;
2. upravljanje paketomatov za dostavo, kar vključuje aktivni nadzor nad odlaganjem poštnih pošiljk s strani lokalnih izvajalcev razvoza in poznejšim prevzemom teh pošiljk s strani naslovnika;
3. organizacijo storitve dostave poštnih pošiljk, ki jo izvajajo lokalni izvajalci, ki so pravno neodvisni, vendar jo izvajajo v skladu s podrobnimi navodili naročnika, ki ima dejansko pooblastila za vodenje in nadzor nad njimi.
1 Jezik izvirnika: španščina.
2 To sem navedel v sklepnih predlogih v združenih zadevah Confetra in drugi (C‑259/16 in C‑260/16, EU:C:2017:910, točka 39).
3 Z imenom „Amazon“ označujem skupino, ki je lastnica spletne platforme, namenjene povezovanju prodajalcev in kupcev, da bi med seboj sklepali posle prodaje blaga. Spori o glavni stvari niso povezani z dejavnostjo neposredne prodaje proizvodov, ki so v lasti Amazona.
4 Gre za družbe Amazon Italia Logistica Srl, Amazon Italia Services Srl in Amazon Italia Transport Srl; v nadaljevanju teh sklepnih predlogov jih bom imenoval „AIL“, „AIS“ in „AIT“ oziroma, na kratko, „skupina Amazon“.
5 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 3, str. 71), kakor je bila spremenjena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2008/6/ES z dne 20. februarja 2008 (UL 2008, L 52, str. 3).
6 Zakonska uredba št. 261 z dne 22. julija 1999 o prenosu Direktive 97/67/ES o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitev (GURI št. 182 z dne 5. avgusta 1999, str. 4).
7 Odločba št. 129/15/CONS o uredbi o pooblastilih za ponujanje javnih poštnih storitev. Skupina Amazon v pisnem stališču (točke od 12 do 15) trdi, da je AGCOM leta 2024 sprejel novo različico te uredbe (odločba št. 388/24/CONS), ki naj bi potrjevala nekatere njene trditve. Vendar se ta nova uredba ratione temporis ne uporablja za spor.
8 Delibera n.º 400/18/CONS – Ordinanza ingiunzione a società del gruppo Amazon per l’esercizio di attività postale senza titolo abilitante (odločba št. 400/18/CONS o plačilnem nalogu, izdanem družbam skupine Amazon v zvezi z opravljanjem poštnih dejavnosti brez pooblastila, v nadaljevanju: odločba AGCOM).
9 Odločba AGCOM (točka 16).
10 Točka 73 pisnega stališča italijanske vlade.
11 V točki 3 pisnega stališča skupine Amazon so opredeljeni kot „manjša skladišča v bližini večjih mest, iz katerih se blago dostavlja končnim strankam prek lokalnih prevoznikov […], ki sodelujejo z družbo AIT“.
12 V nadaljevanju teh sklepnih predlogov bom te imenoval „lokalni izvajalci“ ali „lokalna podjetja“. Vsa ta podjetja niso del skupine Amazon.
13 Družba AIT dejansko ne izvaja storitve dostave, temveč upravlja mrežo lokalnih izvajalcev in organizira storitev dostave v skladu s svojimi potrebami. Družba AIT enostransko določa tehnične in ekonomske pogoje storitve s strogimi smernicami, ki se nanašajo na: (a) upravljanje osebja, vključno z osebjem podizvajalcev, ki dostavo izvajajo v imenu skupine Amazon; (b) organizacijo dostavnih poti; (c) nadzor nad doseganjem kazalnikov uspešnosti; (d) tarife; (e) zagotavljanje opreme/orodij delavcem; (f) uporabo sistemov za sledenje vozilom; (g) varnostne vidike; (h) upravljanje zavrnjenega in vrnjenega blaga; (i) prevzem pošiljk in/ali vračilo pošiljk v dostavni center (predložitvena odločba v zadevi C‑537/25, točka 4, četrta alinea).
14 Predložitvena odločba v zadevi C‑536/25 (točke 4, 25 in od 34 do 36). V skladu s točko 4 so paketomati prek interneta povezani z informacijskimi sistemi družbe AIS, v katerih je mogoče preveriti tako dostavo, ki jo je opravil dostavljavec, kot tudi prevzem paketa s strani naslovnika. V tem smislu se „nadzor nad paketomati izvaja na daljavo“. Ko pošiljka prispe v izbrani paketomat, uporabnik prejme elektronsko sporočilo z navodili in kodo za prevzem. Od trenutka, ko je blago odloženo v paketomat, do trenutka, ko ga naslovnik prevzame, je za pošiljke odgovorna skupina Amazon, kar pomeni, da opravlja dejavnost hrambe pošiljk. Pošiljka je dejansko dostavljena, ko jo uporabnik prevzame v paketomatu, ko odgovornost skupine Amazon za pošiljko preneha.
15 Predložitvena odločba v zadevi C‑535/25 (točka 22).
16 Tako razumem točki 44 in 46 pisnega stališča italijanske vlade v zvezi z dejavnostmi družb AIL in AIS. Nasprotno pa ne razumem očitka v zvezi z dejavnostjo družbe AIT (točka 45).
17 Pisno stališče italijanske vlade (točka 50).
18 Predložitvena odločba v zadevi C‑535/25 (točka 70); predložitvena odločba v zadevi C‑536/25 (točka 44); predložitvena odločba v zadevi C‑537/25 (točka 58).
19 Poleg teh dvomov se pojavlja tudi dvom glede morebitnega opravljanja storitve z lastnimi sredstvi. Vse stranke in intervenienti (razen nizozemske vlade) izključujejo, da bi se storitev skupine Amazon opravljala po sistemu prenosa z lastnimi sredstvi.
20 Dejavnosti „usmerjanja“ in „dostave“, pripisane družbama AIL in AIS, so enake ne glede na to, ali so poznejše ali predhodne faze storitve zaupane družbi AIT ali pa v njih sodelujejo druga podjetja. V zvezi z dejavnostjo družbe AIT se vprašanje nanaša na dejavnost, ki jo lokalni izvajalci opravljajo za račun skupine Amazon in ne za lastne stranke.
21 Sodba z dne 31. maja 2018, Confetra in drugi (C‑259/16 in C‑260/16, EU:C:2018:370, v nadaljevanju: sodba Confetra).
22 To velja za odpremne storitve tretjih oseb (third-party logistics ali „3PL“). V tem modelu podjetje celotno ali delno upravljanje svoje odpremne verige, vključno z dejavnostmi, kot so skladiščenje, priprava naročil, prevoz in dostava, prenese na specializiranega izvajalca. Izvajalec storitev 3PL običajno deluje kot ponudnik integriranih storitev, ne da bi prevzel lastništvo upravljanega blaga, ter optimizira upravljanje fizičnih in operativnih tokov blaga med prodajalcem in končnim naslovnikom.
23 Glej poročilo Evropske skupine regulativnih organov za poštne storitve z dne 2. julija 2025 (na voljo na https://webgate.ec.europa.eu/circabc-ewpp/d/d/workspace/SpacesStore/f1d8ad07-415d-429f-9673-0cb8e41dc806/download, v nadaljevanju: poročilo ERGP). V oddelku 4.1 poročila je navedeno, da so ob upoštevanju hitrega tehnološkega napredka postale nekatere opredelitve iz Direktive 97/67 „zastarele, dvoumne ali neustrezne“.
24 V opredelitvi „poštne pošiljke“ iz člena 2, točka 6, Direktive 97/67 se kot osrednji element uporablja pojem „izvajalec poštnih storitev“, to je „podjetje, ki izvaja eno ali več poštnih storitev“. Ključni element opredelitve „poštne storitve“ pa je pojem „poštna pošiljka“. V poročilu ERGP, oddelek 4.1, je navedeno, da bi bilo treba pojem „poštna pošiljka“ opredeliti jasneje.
25 Z Direktivo 2008/6 je bila, kot bom pojasnil v nadaljevanju, zgolj uvedena opredelitev „izvajalca poštnih storitev“, v uvodni izjavi 7 pa je navedeno, da so „[e]vropski poštni trgi […] zaradi razvoja, ki so ga sprožili tehnični napredek, deregulacija in posledično večja konkurenčnost, v zadnjih letih doživeli korenite spremembe […]“. V uvodni izjavi 14 je dodano, da lahko „[i]zvajalci poštnih storitev […] za kosanje s konkurenco ter novimi zahtevami potrošnikov […] razširijo svoje dejavnosti z izvajanjem storitev elektronskega poslovanja ali drugih storitev informacijske družbe“.
26 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o nadzoru trga in skladnosti proizvodov ter spremembi Direktive 2004/42/ES in uredb (ES) št. 765/2008 in (EU) št. 305/2011 (UL 2019, L 169, str. 1).
27 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. aprila 2018 o storitvah čezmejne dostave paketov (UL 2018, L 112, str. 19).
28 Uvodna izjava 13 Uredbe 2018/644.
29 Sodba z dne 18. decembra 2025, AGCOM (C‑345/24, EU:C:2025:1009, točka 1).
30 V zadevi C-345/24 družbi AIT in AIL nista izpodbijali te opredelitve in posledične uporabe ratione personae Uredbe 2018/644. V skladu s točko 13 pisnega stališča skupine Amazon v tem postopku sta imeli ti družbi (ali vsaj družba AIL) v določenem obdobju nacionalno dovoljenje, zahtevano z Direktivo 97/67, in sta se mu odpovedali šele po spremembi uredbe AGCOM, navedene v opombi 7.
31 Predložitvena odločba v zadevi C‑535/25 (točka 23).
32 Sodba Confetra (točka 34).
33 Sodba Confetra (točka 34). „Prenos [poštnih pošiljk] kot samostojna dejavnost“ je izključen s področja uporabe Direktive 97/67: glej uvodno izjavo 17 Direktive 2008/6.
34 Predložitvena odločba v zadevi C‑535/25 (točka 35).
35 Predložitvena odločba v zadevi C‑535/25 (točka 7).
36 Predložitvena odločba v zadevi C‑535/25 (točka 7).
37 Pisno stališče skupine Amazon (točka 22).
38 Pisno stališče skupine Amazon (oddelki IV (ii), IV (i) oziroma IV (iii)-(iv)).
39 Pisno stališče skupine Amazon (točka 31). Izvirna italijanska različica tega stališča se nanaša na „momento cronologico in cui l’invio viene ‚preso in consegna‘ dall’operatore postale per la consegna“.
40 Pisno stališče skupine Amazon (točka 38).
41 V italijanski različici te določbe „invio postale“ pomeni „l’invio, nella forma definitiva al momento in cui viene preso in consegna dal fornitore di servizi postali“ (moj poudarek).
42 V španski različici „envío postal“ pomeni „el envío con destinatario presentado en la forma definitiva en que deba ser transportado por el proveedor del servicio postal“. V francoski različici je opredeljena kot „un envoi portant une adresse sous la forme définitive dans laquelle il doit être acheminé par le prestataire de services postaux“; v angleški različici pa kot „an item addressed in the final form in which it is to be carried by a postal service provider“ (moj poudarek). Druge različice, kot so portugalska („o envio endereçado na forma definitiva sob a qual fica a cargo do prestador do serviço postal“), nemška („eine adressierte Sendung in der endgültigen Form, in der sie von einem Postdiensteanbieter übernommen wird“) ali nizozemska („geadresseerde zending in de definitieve vorm die een aanbieder van postdiensten verzorgt“), ne napotujejo na „prenos“ ali „dostavo“ in uporabljajo glagole (ficar a cargo, übernehmen, verzorgen), ki so bližje ideji prevzema odgovornosti kot fizičnega premika.
43 To izhaja zlasti iz jezikovnih različic, v katerih se uporablja izraz „poskrbeti za“: s semantičnega vidika nič ne preprečuje, da bi družba AIL sama „poskrbela“ za sprejem in usmerjanje „poštnih pošiljk“ in bila „ponudnik poštnih storitev“, na katerega se nanaša člen 2, točka 6, Direktive 97/67. To je v bistvu teza AGCOM.
44 Pisno stališče skupine Amazon (točka 25). Podobno trditev je mogoče najti v pisnem stališču nizozemske vlade: ker ni „sprejema“, bi bilo treba dejavnost družbe AIL opredeliti kot opravljanje poštnih storitev „z lastnimi sredstvi“, ki ne spada na področje uporabe Direktive 97/67. Nizozemska vlada sicer priznava, da člen 2, točka 1a, Direktive 97/67 dopušča, da se lahko različne faze poštne verige zaupajo različnim izvajalcem, vendar meni, da je „storitev“ mogoče opredeliti kot „poštno“ le, če „poštna pošiljka“ preide vse faze, določene v členu 2, točka 1, te direktive. Vendar je taka razlaga v nasprotju s sodbo Confetra in bi ogrozila uresničevanje ciljev iz Direktive 97/67.
45 Moj poudarek.
46 V členu 2, točka 3, Direktive 97/67 so opredeljene kot „fizični objekti ali naprave, skupaj s poštnimi nabiralniki na javnih glavnih cestah ali v prostorih izvajalca univerzalne poštne storitve, kjer lahko uporabniki oddajo poštne pošiljke javnemu poštnemu omrežju“ (različica iz leta 1997). V spremenjeni različici iz leta 2008 je bil izraz „izvajalec univerzalne poštne storitve“ nadomeščen z „izvajalec(-ci) poštne storitve“, izraz „uporabniki“ s „pošiljatelji“ in izraz „javno poštno omrežje“ s „poštno omrežje“.
47 Člen 2, točka 4, Direktive 97/67 v sedanji različici opredeljuje „sprejem“ kot „postopek, s katerim izvajalec poštnih storitev sprejema poštne pošiljke“.
48 Italijanska vlada je v točki 69 pisnih stališč prišla do iste ugotovitve.
49 Nekatere različice Uredbe 2019/1020, kot sta italijanska in španska, uporabljajo splošnejši izraz „logistika“ („servizi di logistica“; „servicios de logística“). Druge, kot sta angleška ali francoska, se sklicujejo na izpolnjevanje naročil („fulfilment“; „exécution des commandes“), ki je podproces izhodne logistike.
50 Člen 1(1): gre za „izboljša[nje] delovanj[a] notranjega trga s krepitvijo nadzora trga proizvodov, zajetih s harmonizacijsko zakonodajo Unije […]“.
51 Uvodna izjava 13: da se „prepreči vrzel v sistemu izvrševanja, je primerno, da se ti ponudniki storitev odpremnih skladišč dodajo na seznam gospodarskih subjektov, zoper katere lahko organi za nadzor trga sprejmejo izvršilne ukrepe“.
52 Pisno stališče skupine Amazon (točka 40).
53 Predložitvena odločba v zadevi C‑535/25 (točka 40).
54 Glej precej jasnejše besedilo te izključitve v dokumentu 2017/0353(COD), na voljo na https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/PDF/?uri=CONSIL:ST_5841_2019_INIT: „[…] Services provided according to Article 1(1) of Directive 97/67/EC […] are not considered fulfilment services“.
55 Uvodna izjava 12 in člen 3, točka 1, Uredbe 2019/1020.
56 Člen 3, točka 13, Uredbe 2019/1020 vključuje „ponudnike storitev odpremnih skladišč“ v kategorijo „gospodarskih subjektov“, ki morajo v skladu s členom 4(1) navedene uredbe prevzeti naloge iz člena 4(3) kot predpogoj za dajanje proizvoda na trg Unije. Te naloge vključujejo preverjanje, ali sta proizvodom, ki se dajejo na trg, priloženi izjava EU o skladnosti ali izjava o lastnostih in tehnična dokumentacija, ki se zahtevata v skladu z veljavno zakonodajo, ter hrambo teh dokumentov in omogočanje dostopa do njih organom za nadzor trga. Poleg tega morajo s temi organi proaktivno in stalno sodelovati. „Ponudnik storitev odpremnih skladišč“ je za to odgovoren le, če ni proizvajalca, uvoznika ali pooblaščenega zastopnika s sedežem v Uniji (člen 4(2)(d)).
57 Namen Direktive 97/67 je urediti in liberalizirati trg poštnih storitev, medtem ko je namen Uredbe 2019/1020 zagotoviti skladnost blaga, ki se trži na notranjem trgu, s pravili o skladnosti proizvodov.
58 Glej tudi uvodni izjavi 15 in 16.
59 To je pomenom in obsegom tega izraza „v skladu z njegovim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku, pri čemer je treba upoštevati okvir, v katerem se uporablja, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je“. Predložitvena odločba v zadevi C‑535/25 (točka 34) in pisno stališče španske vlade (točka 37) v zvezi s tem napotujeta na sodbo z dne 15. novembra 2018, Maniero (C‑457/17, EU:C:2018:912, točka 30).
60 V zvezi z domnevnim neobstojem „sprejema“ s strani družbe AIL napotujem na zgoraj navedeno.
61 Točke od 52 do 54 pisnega stališča Komisije.
62 Predložitvena odločba v zadevi C‑535/25 (točka 41). Vendar, kot poudarjata Komisija in španska vlada (točka 27 oziroma 50 njunih pisnih stališč), niti v opredelitvah iz člena 2 niti v členu 9 Direktive 97/67, na katera se nanaša vprašanje za predhodno odločanje, ni zahtevano, da se poštne storitve zagotavljajo „javnosti“. Edino sklicevanje v tem smislu je navedeno v uvodni izjavi 24 in členu 10(1) Direktive 97/67, ki nista povezana z obravnavano zadevo.
63 Predložitvena odločba v zadevi C‑535/25 (točka 10). Italijanska vlada (točka 19 pisnega stališča) pravilno navaja, da je sporno, ali se poštne storitve družbe AIL (kot pomožne storitve k njeni dejavnosti odpremnega skladišča) res ne zagotavljajo javnosti brez razlikovanja.
64 V uvodni izjavi 12 Direktive 97/67 je navedeno, da je „cilj univerzalnih storitev nuditi vsem uporabnikom lahek dostop do poštnega omrežja z zagotavljanjem predvsem zadostnega števila točk dostopa in zadovoljivih pogojev v zvezi s pogostostjo sprejema in dostave pošiljk [ter z zagotavljanjem poštene in nediskriminatorne obravnave vsem uporabnikom] (moj poudarek)“.
65 Uvodna izjava 12 in člen 3 Direktive 97/67.
66 Pisno stališče italijanske vlade (točka 96).
67 Predložitvena odločba v zadevi C‑536/25 (točka 37).
68 Točke od 90 do 96 oziroma od 58 do 60 njunih pisnih stališč.
69 Točka 75 pisnega stališča Komisije.
70 V členu 2, točka 5, Direktive 97/67 je „dostava“ opredeljena kot „proces od usmerjanja v distribucijskem centru do dostave poštnih pošiljk naslovnikom“.
71 Točka 3 pisnega stališča skupine Amazon.
72 Točke od 81 do 85 pisnega stališča skupine Amazon.
73 Točki 83 in 84 pisnega stališča skupine Amazon.
74 Glede trditve, da je „poštna narava“ storitve, ki jo opravlja družba AIS, izključena, ker ta storitev ni namenjena javnosti brez razlikovanja, napotujem na prejšnje točke teh sklepnih predlogov.
75 Predložitvena odločba v zadevi C‑536/25 (točka 35).
76 To je razvidno s spletne strani družbe Amazon.it, posvečene paketomatom: https://www.amazon.it/gp/help/customer/display.html?nodeId=GRQMENKQV9RQ6BWF.
77 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2011, L 304, str. 64). Glej zlasti člen 18(1) in uvodno izjavo 51. Čeprav imata Direktiva 2011/83 in Direktiva 97/67 različne cilje, imata več skupnih točk, na primer na področju povračila stroškov dostave in poštnih stroškov, kar kaže na potrebo po ohranitvi določene razlagalne skladnosti med njima.
78 Člen 9(2)(b) oziroma člen 20 Direktive 2011/83. Uvodni izjavi 37 in 51 potrjujeta, da za te namene odložitev v paketomat ne more veljati za dostavo in da upravljavca tega paketomata ni mogoče šteti za „tretjo osebo“, na katero se nanaša ta opredelitev.
79 Naj spomnim, da je v skladu s to določbo „izvajalec poštnih storitev“ podjetje, ki opravlja eno ali več poštnih storitev.
80 Predložitvena odločba v zadevi C‑537/25 (točka 13).
81 Predložitvena odločba v zadevi C‑537/25 (točka 41).
82 Člen 2, točka 1, Uredbe 2018/644 potrjuje, kot sem že navedel, da „paket“ pomeni „poštno pošiljko“. V členu 2, točka 4, iste uredbe je kot „podizvajalec“ opredeljeno „podjetje, ki za izvajalca storitev dostave paketov zagotavlja sprejem, usmerjanje, prevoz ali razpošiljanje“.
83 Točke 134, 162, 163 in 171 odločbe AGCOM. Natančneje, voznik v dostavnem centru skupaj s paketi prejme napravo, opremljeno z aplikacijo skupine Amazon. V navodilih za uporabo te naprave je navedeno: „Ko se prijavite, boste našli predlagano dostavno pot za cel dan z vsemi postanki in dostavami, ki jih morate opraviti.“ AGCOM poudarja, da mora dostavljavec, čeprav je pot „predlagana“ (kar bi lahko pomenilo, da ne gre za obveznost), v napravo vedno vnesti: (i) točen kraj odhoda; (ii) število prevoženih kilometrov vozila, ki se uporablja za dostavo, na začetku in koncu dostavne poti; (iii) evidenco vseh pošiljk, skeniranih ob sprejemu.
84 Iz odločbe AGCOM (točka 166) je razvidno, da mora lokalno podjetje, če na kateri koli distribucijski točki drugič zaporedoma ne izpolni le enega od navedenih kazalnikov, skupini Amazon poslati načrt za izboljšanje, s katerim bo zagotovilo takojšnjo izpolnitev minimalne ravni storitve. Če ta minimalna raven ni dosežena v štirih tednih po neizpolnitvi, skupina Amazon zadrži 10 % skupnega zneska predloženih računov.
85 Predložitvena odločba v zadevi C‑537/25 (točka 38).
86 Odločba AGCOM, točka 156. Zlasti naj bi skupina Amazon določala minimalno plačo in druge pogoje primernosti (minimalna starost, poklicne izkušnje, stanje točk vozniškega dovoljenja).
87 Predložitvena odločba v zadevi C‑537/25 (točka 39). V skladu z odločbo AGCOM lahko družba AIT to pooblastilo izvrši „kadar koli“, „po lastni presoji“ in „ne da bi bilo treba navesti razloge ali pojasnila“.
88 „Sodišče [mora] načeloma svojo preučitev omejiti na elemente, za katere se je predložitveno sodišče odločilo, da mu jih predloži, ter tako upoštevati položaj, ki ga to sodišče šteje za ugotovljen[ega] […]“ (sodba z dne 2. aprila 2020, Coty Germany, C‑567/18, EU:C:2020:267, točka 22 in navedena sodna praksa).
89 Predložitveno sodišče v zadevah C‑535/25 in C‑536/25 navaja, da skupina Amazon ne izpodbija opisa dejanskega stanja v odločbi AGCOM, ampak le njegovo pravno opredelitev. Nasprotno pa se v zadevi C‑537/25 dejanska podlaga predložitve zdi bolj sporna, Consiglio di Stato (državni svet) pa si pridržuje pravico, da „morebitn[e] podrobnejš[e] poizvedb[e] [glede] dejanskega stanja […] opravi […] po obravnavi tega predloga za sprejetje predhodne odločbe“ (točka 36 predložitvene odločbe v zadevi C‑537/25).
90 Te ugotovitve ne omaje okoliščina, da lokalni izvajalec v pogodbah, sklenjenih z drugimi strankami, svobodno določa pogoje opravljanja storitve.
91 Sodba z dne 10. aprila 2018 (C‑320/16, EU:C:2018:221, točka 21, v nadaljevanju: sodba Uber France). V tej zadevi naj bi Sodišče priznalo, da lahko posrednik „opravlja“ storitev (v tem primeru prevozno storitev), čeprav uporablja sredstva in človeške vire, ki niso njegovi, če ima ta posrednik „odločilen vpliv na pogoje opravljanja storitev“ s temi sredstvi.
92 Točke od 65 do 68 pisnega stališča skupine Amazon.
93 Položaj lokalnih izvajalcev naj bi bil drugačen, saj naj bi imeli lastne stranke in naj bi zagotavljali (poštne) storitve hitre pošte, neodvisno od storitve posredovanja, ki jo ponuja skupina Amazon.
94 Tako pojasnjuje generalni pravobranilec M. Szpunar v sklepnih predlogih v zadevi Uber France (C‑320/16, EU:C:2017:511, točki 15 in 16).
95 Sodba Confetra (točki 34 in 35). Ne strinjam se s trditvijo skupine Amazon (točka 63 njenega pisnega stališča), da ta sodba izključuje utemeljenost nadzora za vsak primer posebej nad stopnjo vpliva, ki ga ima podjetje na poštno dejavnost, ki jo opravlja drugo podjetje. Ta nadzor je nujen zaradi poslovne strategije, ki jo izvaja skupina Amazon, saj svojo dejavnost razdeljuje med različna podjetja v skupini in za izvajanje dela svojih storitev najema podjetja, ki so tretje osebe.
96 Skupina Amazon pojasnjuje, da je AGCOM svojo odločbo (z dne 25. julija 2018) izdal, ko sodba v zadevi Confetra še ni bila izdana. Priznava, da lokalni izvajalci takrat niso imeli pooblastila, saj je skupina Amazon menila, da so izvajalci storitev hitre pošte izključeni s področja uporabe Direktive 97/67 (točka 17 njenega pisnega stališča), ker opravljajo „zgolj [dejavnost] prevoza“. Vendar naj bi po tej sodbi vsi lokalni izvajalci pridobili pooblastilo, ki se zahteva s poštnimi predpisi. V zvezi s tem naj opozorim, da se spor o glavni stvari nanaša na zakonitost upravne odločbe o naložitvi sankcije, ki jo je AGCOM izdal glede na dejansko stanje, ki je obstajalo 25. julija 2018.
97 Če je lokalni izvajalec malo podjetje, katerega prihodki so večinoma odvisni od pogodb, sklenjenih z družbo AIT, bo morda moral sprejeti pogoje za opravljanje storitev, ki so v nasprotju z veljavnimi pravili. Zato me ne prepriča trditev, da glede na običajne izkušnje lokalni izvajalec ne bi imel interesa sprejeti pogojev, ki bi ogrozili njegovo dovoljenje. Nadzor nad družbo AIT, ki ga izvaja AGCOM, vsekakor omogoča učinkovitejše izpolnjevanje bistvenih zahtev.
98 To vprašanje se po mnenju predložitvenega sodišča postavlja v okviru širitve elektronskega poslovanja in pojava novih vrst podjetij, ki opravljajo integrirane storitve znotraj zapletene korporativne strukture. Glej predložitveno odločbo v zadevi C‑537/25 (točka 25).
99 Evropska komisija, Generalni direktorat za notranji trg, industrijo, podjetništvo ter mala in srednja podjetja, ter Copenhagen Economics, Main developments in the postal sector (2017‑2021). Volume 1, Main report, Urad za publikacije Evropske unije, 2022, na voljo na https://op.europa.eu/sl/publication-detail/-/publication/e8348d3f-79d0-11ed-9887-01aa75ed71a1/language-en. Napotuje zlasti na vstop novih akterjev na različne ravni poštne verige, na poslovne modele, ki so posebej osredotočeni na dostavo na zadnjem delu poti (str. 194), in na vertikalno vključevanje trgovcev na drobno v zagotavljanje storitev odpreme in dostave paketov (str. 202 s posebno navedbo skupine Amazon).
100 To je storila Comisión Nacional de los Mercados y de la Competencia (nacionalna komisija za trge in konkurenco, Španija, v nadaljevanju: CNMC) v svoji odločbi št. STP/DTSP/006/20 z dne 24. septembra 2020, na katero se sklicuje skupina Amazon. Zoper to odločbo je bila vložena tožba pri senatu za upravne spore pri Audiencia Nacional (nacionalno visoko sodišče, Španija), ki jo je s sodbo št. 4355/2023 z dne 14. julija 2023 razveljavilo z obrazložitvijo, da CNMC „izraža bolj željo po nadzoru kot pravno vzdržno realnost“ (točka 10). Zoper sodbo št. 4355/2023 je bila vložena pritožba pri Tribunal Supremo.
101 Pisno stališče italijanske vlade (točke od 100 do 102). Vsekakor priznava, da se tak pristop v tem primeru ne zdi potreben.
102 V zvezi z zgodovino nastanka te teorije in njenimi različnimi uporabami napotujem na poglobljeno analizo, ki jo je opravil generalni pravobranilec G. Pitruzzella v sklepnih predlogih v zadevi Sumal (C‑882/19, EU:C:2021:293).
103 Povzročanje izkrivljanja je obširno dokumentirano in analizirano v poročilu ERGP, oddelka 4.1 in 4.2, ter v študiji, navedeni v opombi 99.
104 To bi lahko otežilo nadzor nacionalnih regulativnih organov, saj bi se dejavnost pripisala matični družbi, ki ne spada pod ozemeljsko jurisdikcijo teh organov (družbe AIL, AIS in AIT so hčerinske družbe matične družbe s sedežem v Luksemburgu).
105 Poročilo ERGP (oddelek 4.1).