1

Tožeča stranka, FU, s tožbo na podlagi člena 270 PDEU predlaga razglasitev ničnosti sklepa Evropskega parlamenta z dne 30. novembra 2023, s katerim je ta zaradi prepozne vložitve zavrgel njeno prijavo nezgode z dne 27. novembra 2023 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

2

Tožeča stranka, ki je uradnica Parlamenta, je 20. avgusta 2023 na potovanju v Grčiji ob doskoku občutila bolečino v desnem kolenu.

3

Tožeča stranka je 21. avgusta 2023 odšla k zdravniku v Grčiji, ki ji je med drugim svetoval, naj pred izvedbo slikanja z magnetno resonanco počaka, da oteklina na kolenu uplahne.

4

Ker je tožeča stranka 12. septembra 2023 po vrnitvi s potovanja še vedno čutila bolečine, se je posvetovala s svojim osebnim zdravnikom, ki jo je napotil na zdravniške preglede pri drugem zdravniku.

5

Tožeča stranka je 12. oktobra 2023 opravila slikanje z magnetno resonanco.

6

Zdravnik specialist za ortopedijo je 19. oktobra 2023 na podlagi rezultatov slikanja z magnetno resonanco tožeči stranki predlagal, naj se posvetuje s kirurgom, da bi dobila drugo mnenje in po potrebi razmislila o kirurškem posegu.

7

Kirurg je 24. oktobra 2023 potrdil potrebo po kirurškem posegu.

8

Drug specialist je 15. novembra 2023 prav tako svetoval izvedbo kirurškega posega.

9

Tožeča stranka je 27. novembra 2023 pri Parlamentu prijavila svojo nezgodo (v nadaljevanju: prijava nezgode). Osebni zdravnik tožeče stranke je v prijavi nezgode pojasnil, da na dan pregleda ni bilo mogoče oceniti resnosti poškodbe.

10

Organ za imenovanja (v nadaljevanju: OI) je 30. novembra 2023 z izpodbijanim sklepom tožečo stranko obvestil o zavrženju njene prijave nezgode, za katero je bilo ugotovljeno, da je prepozna.

11

Tožeča stranka je 27. februarja 2024 vložila pritožbo zoper izpodbijani sklep, ki je bila zavrnjena s sklepom Parlamenta z dne 12. julija 2024, ki je bil tožeči stranki vročen istega dne.

12

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

13

Parlament ob podpori Sveta Evropske unije Splošnemu sodišču predlaga, naj:

14

Evropska komisija predlaga, naj Splošno sodišče tožbo zavrne.

15

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge, ki se nanašajo, prvič, na kršitev obveznosti obrazložitve in člena 15(2) Skupnih pravil o zavarovanju uradnikov Evropskih skupnosti za nezgode in poklicne bolezni (v nadaljevanju: pravila o zavarovanju) in na očitno napako pri presoji, drugič, na kršitev načel enakega obravnavanja in sorazmernosti, in tretjič, podredno, na ugovor nezakonitosti člena 15(2) pravil o zavarovanju.

16

Parlament, ki ugovora nedopustnosti formalno ni navedel, navaja dva razloga, s katerimi izpodbija dopustnost tožbe.

17

Parlament trdi, da tožeča stranka svoje tožbe ni niti oblikovala tako, da bi jasno navedla tožbene razloge, niti ni sledila vrstnemu redu, navedenemu na začetku tožbe, niti ni združila svojih argumentov v okviru naslova, ki bi ustrezal poimenovanju teh tožbenih razlogov. Poleg tega naj bi tožeča stranka nekatere svoje trditve utemeljila z razlogi, ki jih ni predstavila v pravno zadostni meri, kar naj bi se nanašalo trditve o kršitvi členov 4 in 7 pravil o zavarovanju, kršitvi dolžnosti skrbnega ravnanja, kršitvi pravice do dobrega upravljanja in kršitvi obveznosti obrazložitve.

18

Tožeča stranka tem trditvam nasprotuje.

19

V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 76(d) Poslovnika Splošnega sodišča določa, da mora tožba vsebovati „navajane razloge in trditve ter povzetek navedenih razlogov“. Tako v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišču Evropske unije na strankine trditve, ki niso dovolj jasne in natančne, ni treba odgovoriti, če niso nikjer drugje obrazložene in niso podprte z ločeno argumentacijo (glej v tem smislu sodbo z dne 11. decembra 2024, FFPE, oddelek za Svet/Svet, T‑179/23, EU:T:2024:897, točka 128 in navedena sodna praksa).

20

Čeprav tožeča stranka v obravnavanem primeru navaja tri tožbene razloge, navedene v točki 15 zgoraj, tožba ne temelji na zaporednem sklicevanju na te tožbene razloge in ti tudi niso navedeni pod ločenimi naslovi. Vendar je na podlagi predstavitve trditev v besedilu tožbe mogoče dovolj razumljivo opredeliti tri na začetku omenjene tožbene razloge in trditve, navedene v njihovo utemeljitev.

21

Poleg tega, kar zadeva trditve v zvezi z domnevno kršitvijo členov 4 in 7 pravil o zavarovanju, tožeča stranka trdi, da prepozna prijava nezgode ne povzroči izključitve kritja ali dajatev iz navedenih členov. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da čeprav ta trditev ni podprta z ločeno argumentacijo, se zdi, da se navezuje na zatrjevano napačno razlago člena 15(2) pravil o zavarovanju, ki se omenja v okviru prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev navedenega člena in na očitno napako pri presoji.

22

Enako velja za zatrjevano kršitev načela skrbnega ravnanja in kršitev pravice do dobrega upravljanja. Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da bi bila ozka razlaga člena 15(2) pravil o zavarovanju v nasprotju s pravico do dobrega upravljanja, ki naj bi upravi nalagala, da zadeve vseh oseb obravnava pravično, in dolžnostjo skrbnega ravnanja uprave v razmerju do njenih uslužbencev, zaradi katere naj bi morala temeljito preučiti vse okoliščine posameznega primera.

23

Nazadnje, kar zadeva kršitev obveznosti obrazložitve, tožeča stranka trdi, da je OI kršil obveznost obrazložitve, ker ni pojasnil niti obsega pojma „legitimni razlog“ niti meril, ki so bila uporabljena v obravnavanem primeru. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je ta argumentacija tesno povezana z argumentacijo, ki se nanaša na pojem „legitimni razlog“ iz člena 15(2) pravil o zavarovanju in je navedena v okviru prvega tožbenega razloga, tako da je treba šteti, da je z njo povezana.

24

Zato je treba prvi razlog za nedopustnost zavrniti.

25

Parlament trdi, da tožeča stranka ni ravnala v skladu s pravilom o skladnosti med pritožbo in tožbo. Tožeča stranka naj v pritožbi ne bi navedla nobene trditve v zvezi s kršitvijo načel enakega obravnavanja in sorazmernosti, kršitvijo členov 4 in 7 pravil o zavarovanju in kršitvijo obveznosti obrazložitve ter ugovorom nezakonitosti člena 15(2) pravil o zavarovanju.

26

Tožeča stranka tem trditvam nasprotuje.

27

V zvezi s tem je treba opozoriti, da pravilo o skladnosti med pritožbo in tožbo zahteva, da mora biti tožbeni razlog, ki se uveljavlja pred sodiščem Unije, naveden že v okviru predhodnega postopka, da bi se uprava lahko seznanila z očitki, ki jih zadevna oseba navaja zoper izpodbijani sklep, sicer ta tožbeni razlog ni dopusten. Tako lahko v tožbah s področja javnih uslužbencev argumenti, predstavljeni pred sodiščem Unije, vsebujejo le očitke, ki temeljijo na enakih razlogih, kot so tisti, na katerih temeljijo očitki, navedeni v pritožbi, pri čemer je treba pojasniti, da je mogoče te očitke pred sodiščem Unije oblikovati tako, da se navedejo tožbeni razlogi in trditve, ki niso nujno navedeni v pritožbi, vendar so z njimi tesno povezani. Poleg tega je treba poudariti, prvič, da je predhodni postopek neformalen in da zadevne osebe v tej fazi običajno delujejo brez pomoči odvetnika, zato uprava pritožb ne sme razlagati ozko, ampak jih mora, nasprotno, presojati v duhu odprtosti, in drugič, da namen člena 91 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) ni strogo in dokončno uokviriti morebitne faze sodnega postopka (glej v tem smislu sodbo z dne 13. novembra 2024, WS/EUIPO, T‑221/23, neobjavljena, EU:T:2024:820, točke od 47 do 49 in navedena sodna praksa).

28

Kot je bilo pojasnjeno v točkah od 21 do 23 zgoraj, tožeča stranka v utemeljitev prvega tožbenega razloga navaja trditve v zvezi s kršitvami členov 4 in 7 pravil o zavarovanju, dolžnosti skrbnega ravnanja, pravice do dobrega upravljanja in obveznosti obrazložitve. Ta tožbeni razlog temelji na enakih razlogih, kot je razlog, na katerem temeljijo očitki, navedeni v pritožbi. Kar zadeva kršitve načel enakega obravnavanja in sorazmernosti, je treba ugotoviti, da sta ta očitka povezana z enakim razlogom, kot je tisti, na katerem temeljijo očitki, navedeni v pritožbi. Zato ni mogoče šteti, da gre pri teh trditvah za tožbene razloge, ki bi bili glede na pritožbo novi.

29

Kar zadeva ugovor nezakonitosti, naveden v tretjem tožbenem razlogu, je iz sodne prakse razvidno, da načeloma sistematika posrednega pravnega sredstva, kakršno je ugovor nezakonitosti, upravičuje, da se tak ugovor, ki je bil prvič podan pred sodiščem Unije, razglasi za dopusten, kar pomeni odstopanje od pravila o skladnosti med tožbo in predhodno pritožbo (sodba z dne 16. decembra 2020, RN/Komisija, T‑442/17 RENV, EU:T:2020:618, točka 60).

30

Zato dejstvo, da je bil ugovor nezakonitosti člena 15(2) pravil o zavarovanju prvič uveljavljan v fazi tožbe, ne povzroči nedopustnosti tega ugovora.

31

Glede na zgoraj navedeno je treba zavrniti razlog za nedopustnost, ki se nanaša na nespoštovanje pravila o skladnosti.

32

Po eni strani tožeča stranka trdi, da bi bilo treba začetek roka, v katerem je treba prijaviti nezgodo, določiti glede na trenutek, ko se zavarovanec seznani s tem, da je bil žrtev nezgode. Tožeča stranka pa naj bi se s težo svoje poškodbe seznanjala postopoma, in sicer zaradi tega, ker je bila nezgoda manjša in so se simptomi pojavili pozno. Zamuda pri prijavi nezgode naj bi bila torej nenamerna. Čas prijave nezgode naj bi bil razumen glede na to, da do 15. novembra 2023 ni vedela za kakšen poseg v njeno telesno celovitost gre.

33

Po drugi strani tožeča stranka trdi, da je zamuda pri prijavi nezgode utemeljena tudi s tem, da se ni mogla posvetovati z zdravnikom, ki bi bil sposoben podati ustrezne ugotovitve. V skladu s členom 15(1) pravil o zavarovanju in v skladu z besedilom obrazca za prijavo nezgode pa mora biti prijavi nezgode priloženo zdravniško potrdilo, v katerem so navedene vrsta poškodb in verjetne posledice nezgode.

34

Parlament ob podpori Sveta in Komisije te trditve izpodbija.

35

Pravila o zavarovanju so institucije Unije sprejele na podlagi člena 73(1) Kadrovskih predpisov.

36

V členu 2(1) pravil o zavarovanju je pojem „nezgoda“ opredeljen kot „vsakršen nenadni pripetljaj, ki škoduje telesnemu ali duševnemu zdravju zavarovanca in katerega vzrok ali eden od vzrokov je glede na organizem žrtve zunanjega izvora“.

37

Poleg tega člen 15(1) pravil o zavarovanju, naslovljen „Prijava nezgode“, določa, da morajo „zavarovanci, ki doživijo nezgodo, ali po njih upravičene osebe […] nezgodo prijaviti upravi institucije, ki ji pripada zavarovanec“. Odstavek 2 istega člena določa:

„Prijava se vloži najkasneje v 10 delovnih dneh po datumu nezgode. Vendar se to obdobje zaradi višje sile ali katerega koli drugega zakonitega [legitimnega] razloga lahko podaljša, če zavarovanec predloži dokaz o nezgodi in dokaže vzročno zvezo med nezgodo in telesno ali duševno okvaro.“

38

Iz člena 15(2) pravil o zavarovanju izhaja, da začne rok desetih delovnih dni, v katerem je treba vložiti prijavo, teči na dan, ko se je zgodila nezgoda, in ne na dan, ko se zavarovanec s tem seznani. Poleg tega člen 15(2) pravil o zavarovanju določa, da lahko zavarovanec v primeru višje sile ali katerega koli drugega legitimnega razloga prekorači desetdnevni rok za vložitev prijave, če zavarovanec predloži dokaz o nezgodi in dokaže vzročno zvezo med nezgodo in telesno ali duševno okvaro.

39

Pojem „legitimni razlog“ za prepozno prijavo nezgode ni opredeljen s pravili o zavarovanju ali s sodno prakso. Ta pojem je treba uporabljati ozko iz dveh razlogov: prvič, ker pomeni izjemo od ustaljene obveznosti predložitve prijave nezgode v desetih delovnih dneh, in drugič, ker gre za pojem, ki se nanaša na določbe prava Unije, s katerimi se zagotavlja pravica do finančnih dajatev (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 2023, OP/Parlament,T‑143/22, EU:T:2023:313, točka 99 in navedena sodna praksa). V skladu s sodno prakso, ki se nanaša na zahtevo za prenos pridobljenih pokojninskih pravic, mora uradnik, da bi upravičil nespoštovanje roka v položaju, ki ga ni mogoče šteti za višjo silo, dokazati, da se je v izjemnem položaju znašel iz razlogov, za katere ni odgovoren. Pogoji, ki se zahtevajo za utemeljitev takega položaja, so manj strogi od pogojev, ki se zahtevajo za utemeljitev višje sile, zadevna oseba pa mora dokazati obstoj ali nastanek zunanjih dogodkov, ki so ji preprečevali spoštovanje obveznosti, medtem ko mora za utemeljitev obstoja višje sile ta oseba dokazati ne le pojav neobičajnih dogodkov, ki niso odvisni od njene volje, ampak tudi to, da je ravnala s potrebno skrbnostjo za odvračanje posledic teh dogodkov (glej v tem smislu sodbo z dne 9. oktobra 2024, CF/Komisija, T‑51/24, neobjavljena, EU:T:2024:686, točka 77).

40

V zvezi s tem je treba pojem „legitimni razlog“ razlagati tako, da mora zavarovanec dokazati, da se je znašel v izjemnem položaju zaradi razlogov, za katere ni odgovoren in zaradi katerih v desetih delovnih dneh po nezgodi te ni mogel prijaviti.

41

Na prvem mestu, kar zadeva argument tožeče stranke, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve, je treba ugotoviti, da tožeča stranka trdi, da v izpodbijanem sklepu niso pojasnjeni pojem „legitimni razlog“ in uporabljena merila. Vendar je iz tega sklepa razvidno, da je bila prijava nezgode zavržena zaradi zamude in da se rok za prijavo nezgode nanaša na dan, ko se je nezgoda zgodila, in ne na dan, ko je zavarovanec občutil poslabšanje svojega zdravstvenega stanja, ali na dan, ko so bili pridobljeni popolni izvidi. Prav tako je v njem ugotovljeno, da se je tožeča stranka z nezgodo seznanila istega dne in da ni predložila nobenega dokaza o višji sili niti nobenega legitimnega razloga, ki bi ji preprečeval, da bi prijavo nezgode predložila v za to predvidenem roku. Zato izpodbijani sklep vsebuje jasno in nedvoumno razlago razlogov, zaradi katerih očitki, ki jih je navedla tožeča stranka, ne morejo biti legitimen razlog, s katerim bi bilo mogoče utemeljiti zamudo pri predložitvi prijave nezgode, kar je tožeči stranki omogočilo, da se je seznanila z utemeljitvijo tega sklepa, Splošnemu sodišču pa, da je opravilo nadzor nad njegovo zakonitostjo. Iz tega sledi, da Parlament ni kršil obveznosti obrazložitve iz člena 296, drugi odstavek, PDEU in člena 41(2)(c) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (glej v tem smislu sodbo z dne 10. novembra 2017, Icap in drugi/Komisija, T‑180/15, EU:T:2017:795, točka 287 in navedena sodna praksa).

42

Na drugem mestu, iz ugotovitev v točki 40 zgoraj izhaja, da tožeča stranka napačno meni, da že zgolj predložitev dokaza o nezgodi zadostuje za utemeljitev zamude pri prijavi nezgode. Iz tega sledi tudi, da brez utemeljitve z višjo silo ali z drugim legitimnim razlogom zamuda pri prijavi nezgode povzroči zavrnitev zavarovalnega kritja za nezgodo. Vendar, kot pojasnjujejo Parlament, Svet in Komisija, čeprav zavarovanec brez dokaza o višji sili ali drugega legitimnega razloga ne more biti upravičen do dodatnega kritja iz naslova nezgodnega zavarovanja, ta ostane upravičen do povračila stroškov svojega zdravljenja iz skupnega sistema zdravstvenega zavarovanja.

43

V obravnavanem primeru je treba glede vprašanja, ali je zamudo pri prijavi nezgode mogoče upravičiti z legitimnimi razlogi, poudariti, da je tožeča stranka v prijavi nezgode opisala simptome, in sicer oteklo koleno in težave pri hoji, ki jih je lahko ugotovila že dan po nezgodi. Pojasnila je, da ji je zdravnik, s katerim se je tega dne posvetovala v zdravstvenem domu, svetoval, naj po vrnitvi s potovanja opravi slikanje z magnetno resonanco. Trdi, da so bolečine po vrnitvi še vedno vztrajale. V teh okoliščinah pred iztekom roka desetih delovnih dni od datuma nezgode ni mogla spregledati tega, da se ji je pripetila nezgoda v smislu člena 2(1) pravil o zavarovanju. Torej ne more trditi, da se je pozno zavedela resnosti svojih poškodb, da bi s tem dokazala, da je bila zamuda pri prijavi nezgode utemeljena z legitimnim razlogom.

44

Poleg tega je treba ugotoviti, da je iz obrazca prijave nezgode sicer razvidno, da mu mora biti priložen zdravniški izvid, ki ga izda zdravnik. Vendar se za prijavo nezgode nikjer ne zahteva popolna diagnoza. Člen 15(1) pravil o zavarovanju namreč določa le, da se zahteva zdravniško potrdilo, „v katerem so navedene vrsta poškodb in verjetne posledice nezgode“. Iz prijave nezgode pa je razvidno, da je tožeča stranka v roku desetih dni iz člena 15(1) pravil o zavarovanju obiskala zdravstveni dom, pri čemer tožeča stranka ni dokazovala, da je zdravnik, s katerim se je posvetovala, zavrnil izdajo zdravniškega potrdila.

45

Glede na zgoraj navedeno tožeča stranka ni dokazala obstoja višje sile ali legitimnega razloga, ki bi ji preprečil spoštovanje roka desetih delovnih dni iz člena 15(2) pravil o zavarovanju. Parlament s tem, da je menil, da ni navedla legitimnega razloga za zamudo pri prijavi nezgode, ni niti storil napake pri presoji niti napačno uporabil člena 15 pravil o zavarovanju. V zvezi s tem izpodbijani sklep ne vsebuje napak.

46

Te ugotovitve ni mogoče ovreči z dodatnimi trditvami, ki jih navaja tožeča stranka.

47

Tožeča stranka trdi, da prepozna prijava nezgode nima za posledico izključitve kritja ali dajatev iz členov 4 in 7 pravil o zavarovanju. V zvezi s tem je treba opozoriti, da člena 4 in 7 pravil o zavarovanju določata bistvene pogoje za priznanje nezgode, ki niso odvisni od roka iz člena 15(2) pravil o zavarovanju.

48

Poleg tega je po mnenju tožeče stranke razlaga člena 15(2) pravil o zavarovanju iz izpodbijanega sklepa v nasprotju s pravico do dobrega upravljanja, ki upravi nalaga, da zadeve vseh oseb obravnava pravično, in dolžnostjo skrbnega ravnanja uprave v razmerju do njenih uslužbencev, zaradi katere mora temeljito preučiti vse okoliščine posameznega primera. Kot je razvidno iz točke 41 zgoraj, je OI temeljito preučil okoliščine obravnavanega primera in je, ob tem da tožeča stranka ni podala nobenih dodatnih pojasnil, ugotovil, da ni bilo dokazano, da je razlaga člena 15(2) pravil o zavarovanju v nasprotju z načelom dobrega upravljanja in dolžnostjo skrbnega ravnanja.

49

Glede na vse zgoraj navedeno je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

50

Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom trdi, da sta bili kršeni načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti.

51

Parlament ob podpori Sveta meni, da drugi pritožbeni razlog ni dopusten.

52

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeča stranka v utemeljitev tega tožbenega razloga navaja le, prvič, da je Parlament samovoljno uporabil merilo „legitimnega razloga“ iz člena 15(2) pravil o zavarovanju, in drugič, da je bilo z zavrženjem njene prijave nezgode kršeno načelo sorazmernosti, ker prekoračitev roka ni posledica malomarnosti, ne da bi bila podana katera koli druga pojasnila.

53

Ker tožeča stranka svojih trditev ne pojasnjuje podrobneje, je treba drugi tožbeni razlog v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 19 zgoraj, zavrniti kot nedopusten.

54

Tožeča stranka podredno uveljavlja ugovor nezakonitosti člena 15(2) pravil o zavarovanju. Če bi se ta člen razlagal tako, da strogo določa rok desetih delovnih dni za prijavo nezgode, naj bi bilo treba to določbo razglasiti za nezakonito zaradi neupravičenega in nesorazmernega posega v pravico do zavarovanja za primer nesreče iz člena 73 Kadrovskih predpisov. Besedilo te določbe naj bi nasprotovalo ozki razlagi razlogov, ki jih je mogoče upoštevati pri preučitvi upravičenosti prekoračitve roka za prijavo. Določba, razlagana tako, kot jo razlaga OI, naj bi bila podobna nepoštenemu pogoju, ki povzroči neravnotežje med pravicami zavarovancev in zavarovalnice, ter naj bi kršila pravico do socialne varnosti iz člena 73 Kadrovskih predpisov.

55

Parlament ob podpori Sveta in Komisije te trditve prereka.

56

Z ugovorom nezakonitosti, ki ga uveljavlja tožeča stranka, se želi doseči neuporaba člena 15(2) pravil o zavarovanju zaradi neskladnosti navedenega člena s členom 73 Kadrovskih predpisov, ker prvonavedeni člen določa, da je treba prijavo nezgode predložiti v desetih delovnih dneh po datumu nezgode.

57

Najprej, v zvezi s tem je iz člena 73(1) Kadrovskih predpisov jasno razvidno, da je uradnik zavarovan za primer nesreče „po pogojih iz pravil, ki jih sporazumno pripravijo organi za imenovanja institucij“. Ta člen je bil pravna podlaga za sprejetje pravil o zavarovanju in določitev pogojev za povračilo nastalih stroškov torej spada v pristojnost, ki je s členom 73 Kadrovskih predpisov podeljena institucijam.

58

Dalje, v zvezi z rokom iz člena 15(2) pravil o zavarovanju sta možni izjemi, in sicer višja sila in legitimni razlogi.

59

Poleg tega, kot trdijo Parlament, Komisija in Svet, je določitev časovnega pogoja za vložitev prijave nezgode nujen ukrep za preprečevanje zlorab pravic in goljufij. Namen takega pogoja je namreč institucijam omogočiti, da z zadostno verjetnostjo preverijo resničnost prijavljene nezgode ter obstoj vzročne zveze med to nezgodo in poškodbami.

60

Nazadnje, ker lahko zavarovanci svoji prijavi nezgode priložijo zdravniško potrdilo o prvih ugotovitvah, ki se lahko pozneje dopolni, desetdnevni rok ni nerazumen.

61

Zato rok, določen v členu 15(2) pravil o zavarovanju, v katerem mora zavarovanec, razen v primeru višje sile ali legitimnih razlogov, prijaviti nezgodo, da bi bil upravičen do povračila nastalih stroškov, ne more biti v nasprotju s členom 73(1) Kadrovskih predpisov.

62

Posledično je treba ugovor nezakonitosti zavrniti kot neutemeljen, tako da je treba tožbo v celoti zavrniti.

63

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Parlamenta naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Parlamenta.

64

V skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Svet in Komisija torej nosita svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)

razsodilo: