–

za St. Kliment Ohridski Primary Private School EOOD S.A. Logofetova,

–

za češko vlado S. Šindelková, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,

–

za nemško vlado J. Möller in N. Scheffel, agenta,

–

za Evropsko komisijo G. Koleva in I. Rubene, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2, točki 1 in 6, ter člena 27 Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2011, L 304, str. 64).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med St. Kliment Ohridski Primary Private School EOOD (v nadaljevanju: St. Kliment Ohridski), zasebno izobraževalno ustanovo, in QX, fizično osebo, ker je ta oseba plačala pogodbeno kazen zaradi enostranske odpovedi pogodb o šolanju, ki jih je sklenila s to ustanovo za šolanje svojih šoloobveznih otrok.

3

Člen 2 Direktive 93/13 z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288) določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

4

V uvodni izjavi 60 Direktive 2011/83 je navedeno:

„Ker so bili z Direktivo 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu [ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS in direktiv 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta) (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL 2005, L 149, str. 22)], prepovedani nenaročeno blago ali storitve, sestavljeni iz nenaročene dobave blaga ali opravljanja storitev potrošnikom, vendar v zvezi s tem v direktivi ni bilo predpisano nobeno pogodbeno pravno sredstvo, je treba v to direktivo vnesti pogodbeno pravno sredstvo za oprostitev potrošnika obveznosti kakršnega koli plačila za takšno dobavo nenaročenega blaga ali izvedbo nenaročenih storitev.“

5

Člen 2 Direktive 2011/83, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…].“

6

Člen 3 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavkih 1 in 5 določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za kakršno koli pogodbo, sklenjeno med trgovcem in potrošnikom, pod pogoji in v obsegu, določenimi v njenih določbah. […]

[…]

5.   Ta direktiva ne vpliva na nacionalno splošno pogodbeno pravo, kot so pravila o veljavnosti, obličnosti ali učinku pogodbe, v kolikor vidiki splošnega pogodbenega prava niso urejeni s to direktivo.“

7

Člen 27 navedene direktive, naslovljen „Nenaročeno blago ali storitve“, določa:

„Potrošnik je oproščen obveznosti zagotoviti kakršno koli plačilo v primeru nenaročene dobave blaga, vode, plina, električne energije, daljinskega ogrevanja ali digitalne vsebine ali nenaročene izvedbe storitev, prepovedane v skladu s členom 5(5) in točko 29 Priloge I k Direktivi 2005/29/ES. Če se v takšnih primerih potrošnik na takšno nenaročeno dobavo blaga ali nenaročeno izvedbo storitev ne odzove, to ne pomeni, da je vanjo privolil.“

8

Člen 8 Zakon za preduchilishtnonto i uchilishtnoto obrazovanie (zakon o predšolskem in šolskem izobraževanju) (DV št. 79 z dne 13. oktobra 2015) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: ZPUO), v odstavku 2 določa:

„Šolanje je obvezno do 16. leta starosti in se začne v šolskem letu, v katerem otrok dopolni 7 let.“

9

Člen 29(3) ZPUO določa:

„Zasebni vrtci in zasebne šole pridobijo status pravne osebe pod pogoji in na način, določenimi v Targovski zakon (trgovinski zakon) [(DV št. 48 z dne 18. junija 1991)], Zakon za yuridicheskite litsa s nestopanska tsel (zakon o pravnih osebah, ki opravljajo pridobitno dejavnost) [(DV št. 81 z dne 6. oktobra 2000)], Zakon za kooperatsiite (zakon o zadrugah) [(DV št. 113 z dne 28. decembra 1991)] ali v zakonodaji druge države članice.“

10

Člen 301(1) in (2) ZPUO določa:

„1.   Storitve, ki niso tiste, ki jih financira država na podlagi člena 10(3), in jih zasebni vrtci in zasebne šole opravljajo za plačilo, so določene v pravilniku posameznega zasebnega vrtca oziroma posamezne zasebne šole.

2.   Pogoji in postopek za plačilo storitev iz odstavka 1 ter višina zneskov so opredeljeni v pogodbi, ki jo skleneta zasebni vrtec ali zasebna šola in starš otroka ali učenca.“

11

Z odstavkom 13 dopolnilnih določb k Zakon za zashtita na potrebitelite (zakon o varstvu potrošnikov) (DV št. 99 z dne 9. decembra 2005) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, je bil v bolgarsko pravo s skoraj enakim besedilom prenesen člen 2 Direktive 2011/83.

12

Oseba QX je z ustanovo St. Kliment Ohridski sklenila dve pogodbi o celodnevnem šolanju svojih otrok v šolskem letu 2022/2023 proti plačilu letnih šolnin.

13

Ta otroka sta bila v skladu z bolgarsko zakonodajo šoloobvezna.

14

Obe pogodbi sta vsebovali klavzulo, ki je določala, da ju lahko oseba QX enostransko odpove, pod pogojem predhodnega pisnega obvestila v enem mesecu in plačila pogodbene kazni. V tej klavzuli je bilo pojasnjeno, da če oseba QX ob obvestilu o odpovedi ni plačala zadnjega obroka zadevne pogodbe, bo dolgovana pogodbena kazen ustrezala znesku tega zadnjega neplačanega obroka na dan obvestila o tej odpovedi.

15

Ti pogodbi sta bili 4. aprila 2023 odpovedani in otroka osebe QX sta zamenjala izobraževalno ustanovo.

16

Ustanova St. Kliment Ohridski je pri Sofiyski rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji, Bolgarija), ki je predložitveno sodišče, vložila tožbo proti osebi QX, v kateri je predlagala, naj se tej osebi naloži plačilo dogovorjene pogodbene kazni, ker je navedeni pogodbi enostransko odpovedala in otroka izpisala iz te ustanove.

17

Predložitveno sodišče navaja, da med strankama v postopku v glavni stvari ni sporno, da zadnji obrok iz pogodb iz postopka v glavni stvari ni bil plačan. Znesek tega zadnjega obroka in znesek te pogodbene kazni naj med njima prav tako ne bi bila sporna.

18

Vendar oseba QX izpodbija veljavnost navedene pogodbene kazni in trdi, da je ta v nasprotju s sprejetimi moralnimi načeli, ker naj bi povzročila neupravičeno obogatitev. Trdi, da ista pogodbena kazen presega njen preventivni, kompenzacijski in kaznovalni cilj.

19

V teh okoliščinah se predložitveno sodišče sprašuje, prvič, ali je osebo QX mogoče opredeliti kot potrošnika, ker je na podlagi zakona zavezana svoja otroka poslati v šolo, da bi v njej obiskovala pouk.

20

V zvezi s tem to sodišče ugotavlja, da je v Bolgariji šolanje obvezno za učence do 16. leta starosti. Bolgarske izobraževalne ustanove so lahko glede na način financiranja javne ali zasebne. Medtem ko javne izobraževalne ustanove ponujajo brezplačno izobraževanje, zasebne izobraževalne ustanove od staršev učencev zahtevajo plačilo šolnine. Poleg tega se v zasebnih izobraževalnih ustanovah izobraževanje izvaja na podlagi pogodbe o šolanju, sklenjene med zadevno ustanovo in starši učenca, ki se šola.

21

Navedeno sodišče pojasnjuje, da ni nobene razlike med javnimi in zasebnimi izobraževalnimi ustanovami, kar zadeva predmete, katerih poučevanje je obvezno, število ur poučevanja teh predmetov in vsebino tega poučevanja. V obeh primerih se izobraževanje izvaja v skladu z državnimi izobraževalnimi standardi, določenimi v uredbah ministra za izobraževanje in znanost.

22

V tem okviru isto sodišče ugotavlja, da je ustanova St. Kliment Ohridski zasebna izobraževalna ustanova, ki je registrirana kot gospodarska družba. Ta ustanova naj ne bi bila upravičena do nobenega financiranja države ali zadevne občine in naj bi svoje delovanje financirala le s šolninami, donacijami in drugimi viri prihodkov. Poleg tega naj navedena ustanova ne bi opravljala nepridobitne dejavnosti niti naj ne bi delovala kot zadruga, ampak naj bi opravljala gospodarsko dejavnost.

23

Zato predložitveno sodišče meni, prvič, da sta bili pogodbi iz postopka v glavni stvari sklenjeni v okviru poslovne dejavnosti ustanove St. Kliment Ohridski, in drugič, da je oseba QX delovala za namene, ki ne spadajo v okvir njene trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti.

24

Poleg tega, ker je zadevni roditelj tisti, ki je sklenil pogodbi o šolanju, da bi bila njegova otroka deležna storitve poučevanja, se to sodišče sprašuje, ali je ta otroka mogoče opredeliti kot potrošnika v okviru teh pogodb.

25

Na drugem mestu, navedeno sodišče se sprašuje, ali pogodba o šolanju, ki jo sklene zasebna ustanova, čeprav je šolanje obvezno, pomeni „pogodbo o opravljanju storitev“ v smislu člena 2, točka 6, Direktive 2011/83.

26

V zvezi s tem isto sodišče poudarja, da dejstvo, da to storitev lahko zagotavljajo tako javne kot zasebne izobraževalne ustanove, povzroča negotovost v zvezi s to opredelitvijo. V teh okoliščinah dvomi o tem, ali je treba celotno zadevno pogodbo opredeliti kot „pogodbo o opravljanju storitev“, glede na to, da je šolanje in izobraževanje, ki se izvaja v skladu z državnimi izobraževalnimi standardi, obvezno, ali pa je treba navedeno opredelitev uporabiti le za storitve, ki so določene v tej pogodbi, vendar ne spadajo na področje obveznega izobraževanja, kot so zagotavljanje obrokov, prevoz ali obšolske dejavnosti.

27

Na tretjem mestu, če bi bilo treba pogodbo o šolanju, sklenjeno z zasebno ustanovo, šteti za potrošniško pogodbo, se predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba uporabiti člen 27 Direktive 2011/83, ki določa oprostitev obveznosti plačila nenaročene izvedbe storitev.

28

To sodišče se namreč sprašuje o možnosti staršev ali učencev, da trdijo, da niso zahtevali poučevanja nekaterih predmetov v okviru števila ur pouka, določenih za obvezne ali neobvezne predmete. Natančneje, sprašuje se, ali je mogoče omejiti odgovornost potrošnika za plačilo šolnine, ker zadevni otrok ni zaprosil za poučevanje danega predmeta v predpisanem številu učnih ur.

29

Nazadnje, predložitveno sodišče poudarja pomen razjasnitve vprašanj, ki se postavljajo s temi tremi vprašanji, saj lahko nacionalno sodišče v sporih, ki spadajo na področje uporabe potrošniškega prava, po uradni dolžnosti uporabi pravilo obveznega prava, katerega namen je varstvo zadevnega potrošnika.

30

V teh okoliščinah je Sofiyski Rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

31

Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2, točka 1, Direktive 2011/83 razlagati tako, da roditelj, ki je sam sklenil pogodbo o šolanju z zasebno izobraževalno ustanovo, registrirano kot gospodarska družba, za šolanje svojih šoloobveznih otrok, ali učenec, ki se je v okviru take pogodbe šolal v tej ustanovi, spada pod pojem „potrošnik“ v smislu te določbe.

32

Najprej je treba opozoriti, da se v skladu s členom 3(1) Direktive 2011/83 ta direktiva uporablja za kakršno koli pogodbo, sklenjeno med trgovcem in potrošnikom, razen za pogodbe iz odstavka 3 tega člena, pod pogoji in v obsegu, določenimi v njenih določbah. Ker pogodbe o šolanju, sklenjene z zasebnimi izobraževalnimi ustanovami, niso zajete s tem odstavkom 3, je treba šteti, da glede na svoj predmet spadajo na področje uporabe Direktive 2011/83.

33

Člen 2(1) Direktive 2011/83 pojem „potrošnik“ pomeni vsako fizično osebo, ki v pogodbah, zajetih s to direktivo, deluje za namene, ki so zunaj njene trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti.

34

Da bi se zagotovilo spoštovanje ciljev, ki jim sledi zakonodajalec Unije na področju potrošniških pogodb, kot tudi skladnost prava Unije, je treba zlasti upoštevati pojem „potrošnik“ iz drugih predpisov tega prava (sodba z dne 8. junija 2023YYY. (Pojem potrošnik), C‑570/21, EU:C:2023:456, točka 40 in navedena sodna praksa).

35

Natančneje, za razlago člena 2, točka 1, Direktive 2011/83 je treba upoštevati razlago, ki jo je Sodišče že podalo v zvezi s pojmom „potrošnik“ v okviru Direktive 93/13.

36

Poleg tega, da Direktiva 2011/83, s katero je bila spremenjena Direktiva 93/13, v členu 2 opredeljuje pojem „potrošnik“ na način, ki je v veliki meri enakovreden tistemu iz člena 2 Direktive 93/13, ima namreč isti cilj kot zadnjenavedena direktiva. Direktiva 2011/83 se nanaša na pravice potrošnikov v zvezi s pogodbami, sklenjenimi s trgovci, njen cilj pa je zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov z zagotavljanjem informacij in varnosti v transakcijah s trgovci (glej v tem smislu sodbo z dne 8. junija 2023, YYY. (Pojem potrošnik), C‑570/21, EU:C:2023:456, točka 42 in navedena sodna praksa).

37

Sodišče je v okviru Direktive 93/13 razsodilo, da je treba status „potrošnika“ zadevne osebe določiti glede na funkcionalno merilo, ki zajema presojo, ali zadevno pogodbeno razmerje spada v okvir dejavnosti, ki niso povezane z opravljanjem nekega poklica. Sodišče je poleg tega imelo priložnost pojasniti, da je pojem „potrošnik“ v smislu člena 2(b) te direktive objektiven in neodvisen od konkretnih znanj, ki jih lahko ima zadevna oseba, ali od informacij, s katerimi ta dejansko razpolaga (sodba z dne 24. oktobra 2024, Zabitoń,C‑347/23, EU:C:2024:919, točka 25 in navedena sodna praksa).

38

Tako kot je Sodišče razsodilo v zvezi s členom 2(b) Direktive 93/13, je treba šteti, da ta razlaga velja tudi za Direktivo 2011/83. Zavezujoča narava določb iz Direktive 2011/83 in posebne zahteve za varstvo potrošnika, ki so z njimi povezane, namreč zahtevajo, da se da prednost široki razlagi pojma „potrošnik“ v smislu člena 2, točka 1, te direktive, da se zagotovi polni učinek navedene direktive (sodba z dne 24. oktobra 2024, Zabitoń,C‑347/23, EU:C:2024:919, točka 28 in navedena sodna praksa).

39

V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe na prvem mestu razvidno, da je oseba QX z ustanovo St. Kliment Ohridski sklenila dve pogodbi o celodnevnem šolanju za šolanje svojih otrok v šolskem letu 2022/2023 v zameno za plačilo letnih šolnin. Iz predloga je razvidno tudi, da je ta ustanova, ki se financira z zasebnimi sredstvi, registrirana kot gospodarska družba.

40

Tako je očitno, da sklenitev pogodb o šolanju iz postopka v glavni stvari za osebo QX ni imela poklicnega namena, ampak je bil njen edini namen zagotoviti šolanje svojih otrok v zasebni izobraževalni ustanovi.

41

Te presoje ne more omajati dejstvo, da sta bili ti pogodbi sklenjeni za obdobje, v katerem je šolanje na podlagi bolgarske zakonodaje obvezno. Na eni strani namreč opredelitev pojma „potrošnik“ iz člena 2, točka 1, Direktive 2011/83, ki je, kot je bilo opozorjeno v točki 37 te sodbe, objektiven pojem, ne vsebuje nobene zahteve ali pogoja v zvezi s predmetom pogodbe, če spada na področje uporabe te direktive. Natančneje, razlogi, na podlagi katerih je zadevna oseba sklenila to pogodbo, tudi če izhajajo iz potrebe po izpolnitvi zakonske obveznosti, niso upoštevni za ugotovitev, ali ta oseba spada pod pojem potrošnika. Na drugi strani obvezna narava šolanja nikakor ne nalaga sklenitve pogodbe z zasebno izobraževalno ustanovo. Drugače povedano, čeprav mora zadevni roditelj otroka vpisati v izobraževalno ustanovo, lahko povsem svobodno izbere, ali bo poučevanje tega otroka zaupal javni ustanovi ali zasebni ustanovi.

42

Na drugem mestu, glede na navedbe predložitvenega sodišča sta bili pogodbi iz postopka v glavni stvari sklenjeni med osebo QX in navedeno ustanovo, tako da pogodbene obveznosti zavezujejo osebo QX, in ne njenih otrok. Ker ta nista stranki teh pogodb, ni mogoče šteti, da sta delovala v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2011/83 in zato ne spadata pod pojem „potrošnik“ v skladu s to določbo.

43

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2, točka 1, Direktive 2011/83 razlagati tako, da

44

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2, točka 6, Direktive 2011/83 razlagati tako, da je pogodba o šolanju, ki se nanaša na šolanje šoloobveznih otrok, sklenjena med roditeljem in zasebno izobraževalno ustanovo, registrirano kot gospodarska družba, v zameno za plačilo šolnine tega roditelja, zajeta s pojmom „pogodba o opravljanju storitev“ v smislu te določbe.

45

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je pojem „pogodba o opravljanju storitev“ iz člena 2, točka 6, te direktive opredeljen široko in pomeni „vsako pogodbo, razen prodajne pogodbe, na podlagi katere trgovec opravi storitev za potrošnika ali se k temu zaveže, potrošnik pa zato plača ceno ali se k temu zaveže“. Iz besedila te določbe izhaja, da je treba ta pojem razumeti tako, da vključuje vse pogodbe, ki niso zajete s pojmom „prodajna pogodba“ (sodba z dne 21. decembra 2023, BMW Bank in drugi, C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21, EU:C:2023:1014, točka 154 in navedena sodna praksa).

46

Pogodbi o šolanju, kakršni sta ti v postopku v glavni stvari, s katerima se zasebna izobraževalna ustanova zaveže, da bo za otroka enega od staršev opravljala storitve poučevanja v skladu z državnimi izobraževalnimi standardi in dodatne storitve v zameno za plačilo letnih šolnin tega roditelja, se ne nanašajo na prenos lastništva nad blagom v smislu člena 2, točka 5, Direktive 2011/83. Zato sta ti pogodbi – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – zajeti s pojmom „pogodba o opravljanju storitev“ v smislu člena 2, točka 6, te direktive.

47

Glede na zgoraj navedene razloge je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2, točka 6, Direktive 2011/83 razlagati tako, da je pogodba o šolanju, ki se nanaša na šolanje šoloobveznih otrok, sklenjena med roditeljem in zasebno izobraževalno ustanovo, registrirano kot gospodarska družba, v zameno za plačilo šolnine tega roditelja, spada pod pojem „pogodba o opravljanju storitev“ v smislu te določbe.

48

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 27 Direktive 2011/83 razlagati tako, da je v okviru pogodbe o šolanju, sklenjene med roditeljem in zasebno izobraževalno ustanovo, tega roditelja mogoče oprostiti obveznosti plačila šolnine, določene v tej pogodbi, ker on ali njegov otrok ni zahteval, naj otrok obiskuje pouk posebnega predmeta, če je ta pouk obvezen v skladu z državnimi izobraževalnimi standardi, ali ker navedeni roditelj ali njegov otrok nista zadovoljna s kakovostjo storitev poučevanja, ki se zagotavljajo v okviru navedene pogodbe.

49

Opozoriti je treba, da je v skladu s členom 27 Direktive 2011/83 potrošnik oproščen obveznosti zagotoviti kakršno koli plačilo v primeru nenaročene dobave blaga, vode, plina, električne energije, daljinskega ogrevanja ali digitalne vsebine ali nenaročene izvedbe storitev, prepovedane v skladu s členom 5(5) in točko 29 Priloge I k Direktivi 2005/29, in da to, da se potrošnik v takem primeru na nenaročeno dobavo blaga ali nenaročeno izvedbo storitev ne odzove, ne pomeni, da je vanjo privolil.

50

Nenaročeno blago ali storitve so v uvodni izjavi 60 Direktive 2011/83 opredeljene kot „dobava nenaročenega blaga ali izvedba nenaročenih storitev“. V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da „nenaročeno blago ali storitve“ v smislu točke 29 Priloge I k Direktivi 2005/29, na katero napotuje člen 27 Direktive 2011/83, med drugim pomeni ravnanje trgovca, s katerim od zadevnega potrošnika zahteva plačilo izdelka ali storitve, ki je bila temu potrošniku dobavljena, ne da bi ga ta zahteval (sodba z dne 5. decembra 2019, EVN Bulgaria Toplofikatsia in Toplofikatsia Sofia, C‑708/17 in C‑725/17, EU:C:2019:1049, točka 64 in navedena sodna praksa).

51

Namen člena 27 Direktive 2011/83 je tako trgovcu preprečiti, da bi zadevnemu potrošniku naložil pogodbeno razmerje, v katero ni prostovoljno privolil (sodba z dne 5. decembra 2019, EVN Bulgaria Toplofikatsia in Toplofikatsia Sofia, C‑708/17 in C‑725/17, EU:C:2019:1049, točka 65).

52

V obravnavanem primeru je iz navedb predložitvenega sodišča razvidno, da se pogodbi iz postopka v glavni stvari nanašata na celodnevno obiskovanje pouka otrok osebe QX v zameno za plačilo letnih šolnin, ki jih plača ta oseba. To poučevanje poteka na podlagi državnih izobraževalnih standardov, ki jih z uredbami določi minister za izobraževanje in znanost.

53

Tako se s pridržkom preverjanj, ki jih bo moralo opraviti predložitveno sodišče, zdi, da v skladu s temi nacionalnimi predpisi ta roditelj v okviru pogodb o šolanju, sklenjenih med roditeljem in zasebno izobraževalno ustanovo, svobodno sklene enotno celovito storitev, ne da bi imel možnost izbrati predmete, ki se poučujejo, ali spreminjati njihovo število ur. Iz spisa, ki je na voljo Sodišču, ni razvidno, da bi se za nenaročene storitve zahtevalo dodatno plačilo. Zato ni mogoče govoriti o izvedeni storitvi, ne da bi navedeni od staršev to zahteval.

54

V teh okoliščinah izvajanja obveznega poučevanja v skladu z državnimi izobraževalnimi standardi ni mogoče šteti za „nenaročeno izvedbo“ storitev v smislu člena 27 Direktive 2011/83.

55

V zvezi s položajem nezadovoljstva enega od staršev ali njegovega otroka glede kakovosti izobraževalnih storitev, ki se zagotavljajo v okviru teh pogodb, je treba opozoriti, da – kot je razvidno iz člena 3(5) Direktive 2011/83 – ta direktiva ne vpliva na nacionalne splošne določbe pogodbenega prava, zlasti pravila o veljavnosti, sklenitvi ali učinkih pogodb, če vidiki splošnega pogodbenega prava niso urejeni s to direktivo. Zato je treba ta položaj presojati v skladu z nacionalnim pogodbenim pravom.

56

Glede na zgoraj navedeno je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 27 Direktive 2011/83 razlagati tako, da v okviru pogodbe o šolanju, sklenjene med roditeljem in zasebno izobraževalno ustanovo

57

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo: