–

za LD C. Donnelly, SC, M. Lynn, SC, J. MacGuill, SC, solicitor, D. Brady, BL, C. Donald, solicitor, in E. Martin-Vignerte, avocate,

–

za Criminal Injuries Compensation Tribunal, Minister for Justice and Equality, Irsko in Attorney General M. Browne, Chief State Solicitor, S. Finnegan, A. Joyce in J. Moloney, agenti, skupaj z M. Reilly, SC, in M. Finanom, BL,

–

za češko vlado M. Smolek, A. Pagáčová in J. Vláčil, agenti,

–

za nemško vlado J. Möller in P.-L. Krüger, agenta,

–

za nizozemsko vlado E. M. M. Besselink, M. K. Bulterman in H. S. Gijzen, agenti,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo S. Noë in J. Tomkin, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta 2004/80/ES z dne 29. aprila 2004 o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 7, str. 65).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo LD ter Criminal Injuries Compensation Tribunal (sodišče za odškodnine za poškodbe zaradi kaznivih dejanj, Irska) (v nadaljevanju: CICT), Minister for Justice and Equality (minister za pravosodje in enakost, Irska), Irsko in Attorney General (generalni državni tožilec, Irska) glede odškodninskega zahtevka, ki ga je oseba LD vložila na podlagi Scheme of Compensation for Personal Injuries Criminally Inflicted (shema odškodnin za zdravstveno škodo, nastalo zaradi kaznivih dejanj, v nadaljevanju: irska shema odškodnin žrtvam).

3

V uvodnih izjavah 2, 10 in 14 Direktive 2004/80 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Pravica do vložitve prošnje v državi članici prebivališča“, določa:

„Države članice zagotovijo, da ima prosilec, ki zaprosi za odškodnino za nasilno naklepno kaznivo dejanje, storjeno v državi članici, ki ni država članica njegovega stalnega prebivališča, pravico vložiti prošnjo organu ali kakemu drugemu telesu v državi članici stalnega prebivališča.“

5

Člen 12 navedene direktive, ki je edini člen v poglavju II te uredbe, naslovljenem „Nacionalne sheme odškodnin“, v odstavku 2 določa:

„Vse države članice zagotovijo, da njihovi nacionalni predpisi zagotavljajo obstoj sheme odškodnin žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj, storjenih na njihovem ozemlju, ki žrtvam zagotavlja pošteno in primerno odškodnino.“

6

Člen 18 iste direktive, naslovljen „Izvajanje“, v odstavku 2 določa:

„Države članice lahko določijo, da se ukrepi, potrebni za uskladitev s to direktivo, uporabljajo le za prosilce, katerih poškodbe so povzročila kazniva dejanja, zagrešena po 30. juniju 2005.“

7

Člen 2 Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ, naslovljen „Opredelitve pojmov“, v odstavku 1 določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]“

8

Irska shema odškodnin žrtvam je upravna ureditev, vzpostavljena leta 1974, katere namen je žrtvam kaznivih dejanj povrniti škodo, ki so jo utrpele. Njena uporaba je zaupana CICT. Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, je ta ureditev v prvotni različici določala plačilo odškodnine za tako imenovano „splošno“ škodo (general damages), vključno z bolečinami in trpljenjem (pain and suffering).

9

Od spremembe te ureditve 1. aprila 1986 se za bolečine in trpljenje iz naslova splošne škode ne dodeli več nobena odškodnina, saj je, kot v bistvu poudarja predložitveno sodišče, obseg zadevnih določb pred njihovo spremembo močno vplival na finančni položaj irske države, ki je v tem obdobju prestajala obdobje globoke gospodarske recesije.

10

Oseba LD, rojena v Španiji in s prebivališčem na Irskem, je bila 12. julija 2015 žrtev nasilnega kaznivega dejanja, ki ga je pred njenim prebivališčem v Dublinu (Irska) storila skupina oseb.

11

Oseba LD je 1. oktobra 2015 pri CICT vložila odškodninski zahtevek iz naslova irske sheme odškodnin žrtvam.

12

Oseba LD je v tem zahtevku navedla, da je zaradi tega napada utrpela znatno poškodbo očesa, ki je povzročila delno izgubo vida, in to trajno, ter različne druge poškodbe, zlasti poškodbe čeljusti, leve rame in roke, pasu in prsnega koša. Poleg tega naj bi trpela zaradi psiholoških težav in tesnobe. Potem ko je bila oseba LD po navedenem napadu odsotna z dela, naj bi jo delodajalec odpustil in naj bi bila ob vložitvi omenjenega odškodninskega zahtevka brezposelna.

13

Potem ko je CICT ugotovilo, da je oseba LD utrpela telesne poškodbe in premoženjsko škodo zaradi nasilnega naklepnega kaznivega dejanja, katerega žrtev je bila, in da ni prejela odškodnine od drugih virov, ji je CICT ex gratia dodelilo znesek 645,62 EUR za stroške (out-of-pocket expenses), ki jih je imela neposredno zaradi tega kaznivega dejanja. Na zahtevo osebe LD ji je to sodišče predložilo razčlenitev zneska dodeljene odškodnine, pri čemer je pojasnilo, da ji je bilo dodeljenih 44,20 EUR za novo vozniško dovoljenje, 339 EUR za nova očala, 28,82 EUR za nakup zdravil, 100 EUR za bolnišnične stroške in 133,63 EUR za potne stroške.

14

Oseba LD je 2. avgusta 2019 pri High Court (višje sodišče, Irska), ki je predložitveno sodišče, vložila tožbo, s katero je med drugim predlagala, prvič, naj ugotovi, da irska shema odškodnin žrtvam ni združljiva z Direktivo 2004/80 in/ali členi 1, 3, 4, 7 in 9 Listine o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ker ta ureditev zaradi izključitve odškodnine za splošno škodo, vključno s škodo zaradi bolečin in trpljenja, ne omogoča poštene in primerne odškodnine, in drugič, naj presodi, da ima kot žrtev kaznivega dejanja pravico do odškodnine za te bolečine in trpljenje.

15

Predložitveno sodišče, najprej, ugotavlja, da sodba z dne 16. julija 2020, Presidenza del Consiglio dei Ministri (C‑129/19, EU:C:2020:566), vsebuje koristna pojasnila v zvezi z razlago člena 12(2) Direktive 2004/80. Vendar naj ta sodba ne bi omogočala odgovora na vprašanje, ali in v kolikšnem obsegu je treba določiti pošteno in primerno odškodnino v smislu te določbe, da bi se prispevalo k povračilu premoženjske in nepremoženjske škode, ki so jo utrpele žrtve nasilnih naklepnih kaznivih dejanj, vključno z bolečinami in trpljenjem. V zvezi s tem iz predložitvene odločbe nedvoumno izhaja, da v irskem pravu bolečine in trpljenje spadajo v širšo kategorijo nepremoženjske škode (non-material loss).

16

Dalje, predložitveno sodišče ob opozarjanju na široko polje proste presoje, ki ga imajo države članice na tem področju, navaja, da – podobno kot Court of Appeal (pritožbeno sodišče, Irska) – dvomi, da je mogoče področje uporabe nacionalnih shem odškodnine omejiti v zvezi z nepremoženjsko škodo. Po mnenju predložitvenega sodišča v sodbi z dne 16. julija 2020, Presidenza del Consiglio dei Ministri (C‑129/19, EU:C:2020:566), sicer ni pojasnjeno, katero škodo je mogoče opredeliti kot nepremoženjsko škodo. Vendar poudarja, da – kot si samo razlaga to sodbo – po eni strani to, da je Sodišče uporabilo izraz „trpljenje“, pomeni obveznost plačila odškodnine za bolečine in trpljenje, vsaj v določeni meri. Po drugi strani bi bilo težko sprejeti izključitev take odškodnine, glede na to, da je treba v skladu s to sodbo pri odškodnini, določeni z Direktivo 2004/80, upoštevati težo posledic za žrtev storjenega kaznivega dejanja.

17

Nazadnje, to sodišče se sklicuje na Poročilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru z dne 20. aprila 2009 o uporabi Direktive Sveta 2004/80/ES o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (COM(2009) 170 final) v zvezi z obdobjem od 1. januarja 2006 do 31. decembra 2008, v skladu s katerim je večina držav članic v okviru svojih nacionalnih sistemov predvidela odškodnino za bolezen in psihološko škodo.

18

High Court (višje sodišče) je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

19

Predložitveno sodišče z vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 12(2) Direktive 2004/80 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni shemi odškodnin žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj, ki načeloma izključuje vsakršno odškodnino za bolečine in trpljenje, ki so jih te žrtve utrpele, iz naslova nepremoženjske škode.

20

Najprej je treba ugotoviti, da je zakonodajalec s to direktivo določil ureditev odškodnine, ki je subsidiarna glede na odškodnino, ki jo lahko take žrtve prejmejo iz naslova deliktne odgovornosti storilca kaznivega dejanja.

21

Kot je namreč razvidno iz uvodne izjave 10 navedene direktive, je bila ta direktiva sprejeta med drugim ob upoštevanju ugotovitve, da te žrtve od storilcev pogosto ne bodo mogle dobiti odškodnine, ker je mogoče, da storilec nima zadostnih sredstev, da bi izpolnil sodbo o denarni odškodnini, ali ker storilca ni mogoče identificirati ali preganjati.

22

Zlasti morajo v skladu s členom 12(2) Direktive 2004/80 vse države članice zagotoviti, da njihovi nacionalni predpisi zagotavljajo obstoj sheme odškodnin žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj, storjenih na njihovem ozemlju, ki zagotavlja pošteno in primerno odškodnino.

23

V zvezi s področjem uporabe člena 12(2) Direktive 2004/80 je Sodišče pojasnilo, da ta določba pravice do pridobitve poštene in primerne odškodnine ne podeljuje le žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj, storjenih na ozemlju države članice, ki so v čezmejnem položaju v smislu člena 1 te direktive, temveč tudi žrtvam, ki običajno prebivajo na ozemlju te države članice (sodba z dne 16. julija 2020, Presidenza del Consiglio dei Ministri,C‑129/19, EU:C:2020:566, točka 55).

24

Kar zadeva določitev te odškodnine, ob upoštevanju, na eni strani, polja proste presoje, ki je državam članicam priznano s to določbo tako glede „poštenosti in primernosti“ zneska te odškodnine kot glede načina določitve odškodnine, in na drugi strani, nujnosti zagotovitve finančne vzdržnosti nacionalnih shem, je treba ugotoviti, da ni nujno, da odškodnina ustreza odškodnini, ki se lahko v breme storilca nasilnega naklepnega kaznivega dejanja dodeli žrtvi tega kaznivega dejanja. Zato ni nujno, da se z odškodnino iz člena 12(2) Direktive 2004/80 zagotovi popolna povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpela ta žrtev (glej v tem smislu sodbo z dne 7. novembra 2024, Burdene,C‑126/23, EU:C:2024:937, točka 57 in navedena sodna praksa).

25

V tem okviru mora v končni fazi nacionalno sodišče ob upoštevanju nacionalnih določb, s katerimi je bila vzpostavljena zadevna shema odškodnin, zagotoviti, da znesek, dodeljen žrtvi nasilnih naklepnih kaznivih dejanj na podlagi te sheme, pomeni „pošteno in primerno odškodnino“ v smislu člena 12(2) Direktive 61/23 (sodbi z dne 16. julija 2020, Presidenza del Consiglio dei Ministri,C‑129/19, EU:C:2020:566, točka 61, in z dne 7. novembra 2024, Burdene,C‑126/23, EU:C:2024:937, točka 58).

26

Vendar bi država članica prekoračila polje proste presoje, ki ga daje ta določba, če bi njene nacionalne določbe določale odškodnino žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj, ki je zgolj simbolična ali očitno nezadostna glede na težo posledic storjenega kaznivega dejanja za te žrtve (sodbi z dne 16. julija 2020, Presidenza del Consiglio dei Ministri, C‑129/19, EU:C:2020:566, točka 63, in z dne 7. novembra 2024, Burdene, C‑126/23, EU:C:2024:937, točka 59).

27

Ker namreč odškodnina, dodeljena takim žrtvam, pomeni prispevek k povračilu premoženjske in nepremoženjske škode, ki so jo utrpele, je tak prispevek mogoče šteti za „pošten in primeren“ le, če se z njim ustrezno nadomesti trpljenje, ki so mu bile izpostavljene (glej v tem smislu sodbi z dne 16. julija 2020, Presidenza del Consiglio dei Ministri, C‑129/19, EU:C:2020:566, točka 64, in z dne 7. novembra 2024, Burdene, C‑126/23, EU:C:2024:937, točka 60).

28

Zato mora biti odškodnina, dodeljena na podlagi nacionalne sheme odškodnin takim žrtvam, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot „pošteno in primerno“ v smislu člena 12(2) Direktive 2004/80, določena ob upoštevanju teže posledic storjenega kaznivega dejanja za žrtve in mora tako pomeniti ustrezen prispevek k povrnitvi utrpljene premoženjske in nepremoženjske škode (glej v tem smislu sodbi z dne 16. julija 2020, Presidenza del Consiglio dei Ministri, C‑129/19, EU:C:2020:566, točka 69, in z dne 7. novembra 2024, Burdene, C‑126/23, EU:C:2024:937, točka 62).

29

Natančneje, kar zadeva povračilo nepremoženjske škode, ki so jo utrpele te žrtve, je treba ugotoviti, da ta določba sicer ne vsebuje izrecnega sklicevanja na tako škodo, vendar je treba poudariti, da široka formulacija navedene določbe nikakor ne omejuje obsega v njej določene odškodnine za škodo, h katere povračilu lahko ta odškodnina prispeva.

30

Poleg tega, kot je Sodišče navedlo v točki 48 sodbe z dne 7. novembra 2024, Burdene (C‑126/23, EU:C:2024:937), je obseg pojma „žrtve“ iz člena 12(2) Direktive 2004/80 pojasnjen z opredelitvijo pojma „žrtev“ v členu 2(1)(a) Direktive 2012/29, ki pomeni „fizično osebo, ki je utrpela škodo, vključno s fizično, duševno ali čustveno škodo ali ekonomsko izgubo, ki jo je neposredno povzročilo kaznivo dejanje“. Iz besedila zadnjenavedene določbe pa je jasno razvidno, da se nanaša tako na žrtve, ki so utrpele premoženjsko škodo, kot na tiste, ki so utrpele nepremoženjsko škodo. Zlasti dejstvo, da se navedena določba nanaša na fizično, duševno ali čustveno škodo, potrjuje, da škoda, ki so jo utrpele te žrtve, zajema tudi njihove bolečine in trpljenje.

31

Iz sodne prakse Sodišča torej izhaja, da ni mogoče razlikovati med vrstami škode, ki so jo utrpele žrtve storjenih kaznivih dejanj, ali med posledicami, ki so jim bile izpostavljene.

32

Tudi če bi se štelo, da besedilo člena 18(2) Direktive 2004/80, ki se zlasti v francoski in romunski jezikovni različici nanaša le na „telesne poškodbe“, lahko vsebuje tako razlikovanje, je treba poudariti, da v več drugih jezikovnih različicah te določbe izraz „poškodbe“ ne vsebuje nobenega pridevnika, katerega namen bi bil omejiti njen obseg.

33

V skladu z ustaljeno sodno prakso pa je treba določbe prava Unije razlagati in uporabljati enotno, ob upoštevanju različic v vseh jezikih Evropske unije, v primeru razhajanj med temi različicami pa je treba zadevno določbo razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je (sodba z dne 17. januarja 2023, Španija/Komisija, C‑632/20 P, EU:C:2023:28, točka 42 in navedena sodna praksa).

34

V zvezi s tem je treba na eni strani ugotoviti, da nobena druga določba Direktive 2004/80 ne omogoča ugotovitve, da je treba razlikovati med vrstami škode, ki so jo utrpele žrtve, ki spadajo na njeno področje uporabe.

35

Na drugi strani je iz uvodne izjave 2 te direktive razvidno, da bi morali ukrepi za olajšanje dodeljevanja odškodnine žrtvam kaznivih dejanj pripomoči k doseganju cilja zaščite zadevnih oseb pred škodo. Poleg tega, kot je navedeno v uvodni izjavi 14 navedene direktive, ta direktiva spoštuje temeljne pravice in načela, potrjena zlasti z Listino. Kot pa izhaja iz člena 3(1) Listine, gre pri integriteti tako za telesno kot duševno celovitost.

36

Zato je treba ugotoviti, da mora biti odškodnina iz člena 12(2) Direktive 2004/80 taka, da lahko po potrebi prispeva k povračilu vsakršne nepremoženjske škode, vključno s škodo za bolečine in trpljenje.

37

V zvezi s tem, kot v bistvu navaja predložitveno sodišče v okviru petega vprašanja za predhodno odločanje, ima lahko nasilno kaznivo dejanje, kot je to, ki je bilo usmerjeno zoper osebo LD, resne posledice, tako z vidika premoženjske kot nepremoženjske škode, med drugim zaradi prestanih bolečin in trpljenja, kar se mora odražati v dodeljenem znesku.

38

Tako v tem primeru odškodnina za škodo, ki jo je utrpela oseba LD, ne more biti poštena in primerna odškodnina v smislu tega člena 12(2), zlasti če je iz odškodnine izključena nepremoženjska škoda, kakršna je ta iz prejšnje točke te sodbe, ker bi se tako s to odškodnino le delno krila škoda, ki je nastala žrtvi zadevnega kaznivega dejanja, in tako za to odškodnino ne bi bilo mogoče šteti, da upošteva težo posledic kaznivega dejanja za to žrtev, kar pa mora preveriti še predložitveno sodišče.

39

Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba člen 12(2) Direktive 2004/80 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni shemi odškodnin žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj, ki načeloma izključuje vsakršno odškodnino za bolečine in trpljenje, ki so jih te žrtve utrpele, iz naslova nepremoženjske škode. Ne glede na nujnost zagotovitve finančne vzdržnosti nacionalnih odškodninskih shem, ki pomeni, da državam članicam ni treba zagotoviti popolnega povračila premoženjske in nepremoženjske škode, ki so jo utrpele te žrtve, iz poštene in primerne odškodnine v smislu te določbe izhaja zahteva, da se pri določitvi take odškodnine upoštevata teža posledic, ki jih imajo storjena kazniva dejanja za žrtve, in povračilo škode, ki bi ga lahko take žrtve dosegle iz naslova deliktne odgovornosti storilca kaznivega dejanja.

40

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 12(2) Direktive Sveta 2004/80/ES z dne 29. aprila 2004 o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj

je treba razlagati tako, da

nasprotuje nacionalni shemi odškodnin žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj, ki načeloma izključuje vsakršno odškodnino za bolečine in trpljenje, ki so jih te žrtve utrpele, iz naslova nepremoženjske škode. Ne glede na nujnost zagotovitve finančne vzdržnosti nacionalnih odškodninskih shem, ki pomeni, da državam članicam ni treba zagotoviti popolnega povračila premoženjske in nepremoženjske škode, ki so jo utrpele te žrtve, iz poštene in primerne odškodnine v smislu te določbe izhaja zahteva, da se pri določitvi take odškodnine upoštevata teža posledic, ki jih imajo storjena kazniva dejanja za žrtve, in povračilo škode, ki bi ga lahko take žrtve dosegle iz naslova deliktne odgovornosti storilca kaznivega dejanja.