–

za AF, ki nastopa v svojem imenu in kot zakoniti zastopnik svojega mladoletnega otroka BF, M. Gonzo, avvocata,

–

za italijansko vlado S. Fiorentino in G. Palmieri, agenta, skupaj z L. D’Ascio in D. G. Pintusom, avvocati dello Stato,

–

za belgijsko vlado M. Jacobs in M. Van Regemorter, agentki, skupaj z A. Deteuxom, avocat,

–

za ciprsko vlado I. Neophytou in F. Sotiriou, agentki,

–

za poljsko vlado B. Majczyna in D. Lutostańska, agenta,

–

za Evropsko komisijo F. Blanc, M. Debieuvre in F. Tomat, agentke,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 20 Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (UL 2013, L 180, str. 96).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med AF, prosilcem za mednarodno zaščito, ki nastopa v svojem imenu in kot zakoniti zastopnik svojega mladoletnega otroka BF, in Ministero dell’Interno – U.T.G. – Prefettura di Milano (ministrstvo za notranje zadeve – U. T. G. – prefektura v Milanu, Italija) v zvezi z odločitvijo prefekture v Milanu, da AF in njegovemu mladoletnemu otroku BF ukine vse materialne pogoje za sprejem, ker je AF večkrat zavrnil svojo premestitev in premestitev svojega otroka v drug nastanitveni center, kot je tisti, v katerem sta.

3

Člen 13 Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL 2013, L 180, str. 60), naslovljen „Obveznosti prosilcev“, določa:

„1.   Države članice prosilcem naložijo obveznost sodelovanja s pristojnimi organi, da se ugotovijo njihova identiteta in drugi elementi iz člena 4(2) Direktive 2011/95/EU [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9)]. Države članice lahko prosilcem naložijo tudi druge obveznosti sodelovanja s pristojnimi organi, če so take obveznosti potrebne za obravnavanje prošnje.

2.   Države članice lahko zlasti predvidijo, da:

[…]

[…]“

4

Člen 28 Direktive 2013/32, naslovljen „Postopek v primeru implicitnega umika prošnje ali odstopa od nje“, določa:

„1.   Kadar obstajajo upravičeni razlogi za domnevo, da je prosilec za implicitno umaknil svojo prošnjo ali od nje odstopil, države članice zagotovijo, da organ za presojo sprejme sklep o prekinitvi postopka ali, če na podlagi ustrezne vsebinske preučitve prošnje v skladu s členom 4 Direktive [2011/95] šteje, da je prošnja neutemeljena, odločbo o zavrnitvi prošnje.

Države članice lahko domnevajo, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo za mednarodno zaščito ali od nje odstopil, zlasti kadar se ugotovi:

[…]“

5

V uvodnih izjavah 22, 25, 26 in 35 Direktive 2013/33 je navedeno:

[…]

[…]

6

Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„Za namene te direktive:

[…]

[…]

[…]“

7

Člen 3(1) navedene direktive določa:

„Ta direktiva se uporablja za vse državljane tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki podajo prošnjo za mednarodno zaščito na ozemlju […] države članice, dokler jim je kot prosilcem dovoljeno ostati na ozemlju, ter tudi za družinske člane, če so po nacionalnem pravu vključeni v tako prošnjo za mednarodno zaščito.“

8

Člen 7 iste direktive, naslovljen „Bivališče in svoboda gibanja“, v odstavkih od 2 do 5 določa:

„2.   Države članice lahko določijo kraj bivanja prosilca iz razlogov v javnem interesu, zaradi javnega reda ali, kadar je potrebno, za hitro obdelavo in učinkovito spremljanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

3.   Države članice lahko določijo, da so materialni pogoji za sprejem odvisni od dejanskega bivanja prosilcev na nekem določenem mestu, ki ga določijo države članice. Taka odločitev, ki je lahko splošne narave, se sprejme posamično in na podlagi nacionalnega prava.

4.   Države članice predvidijo možnost, da prosilcem izdajo začasno dovoljenje za zapustitev kraja bivanja iz odstavkov 2 in 3 […]. Odločitve se sprejmejo posamično, objektivno in nepristransko, če pa so zavrnilne, se navedejo razlogi za to.

[…]

5.   Države članice od prosilcev zahtevajo, da pristojne organe čimprej obvestijo o svojem trenutnem naslovu in jim sporočijo kakršno koli spremembo naslova.“

9

Člen 12 Direktive 2013/33, naslovljen „Družine“, določa:

„Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da, kolikor je mogoče, ohranijo enotnost družine, ki je navzoča na njihovem ozemlju, če zadevna država članica prosilcem zagotovi namestitev. Takšni ukrepi se izvajajo s soglasjem prosilca.“

10

Člen 14 te direktive, naslovljen „Šolanje in izobraževanje mladoletnikov“, v odstavku 1 določa:

„Države članice mladoletnim otrokom prosilcev in mladoletnim prosilcem zagotovijo dostop do izobraževalnega sistema pod podobnimi pogoji, kot svojim državljanom, dokler se dejansko ne izvede ukrep izgona zoper njih ali njihove starše. […]

[…]“

11

Člen 17 navedene direktive, naslovljen „Splošna pravila o materialnih pogojih za sprejem in zdravstvenem varstvu“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da so prosilcem ob podaji prošnje za mednarodno zaščito na voljo materialni pogoji za sprejem.

2.   Države članice zagotovijo, da materialni pogoji za sprejem omogočajo ustrezen življenjski standard prosilcev, ki zagotavlja njihovo eksistenco ter varuje njihovo fizično in duševno zdravje.

Države članice zagotovijo, da se ta življenjski standard v skladu s členom 21 doseže v posebnem položaju ranljivih oseb […].“

12

Člen 18 iste direktive, naslovljen „Modalitete materialnih pogojev za sprejem“, v odstavkih od 1 do 3 in 6 določa:

„1.   Kadar se nastanitev zagotovi v naravi, bi morala biti v eni od naslednjih oblik […]:

[…]

[…]

2.   […] države članice v zvezi z nastanitvijo iz odstavka 1(a), (b) in (c) tega člena zagotovijo, da:

[…]

3.   Države članice v zvezi s prosilci v prostorih in nastanitvenih centrih iz odstavka 1(a) in (b) upoštevajo […] položaj ranljivih oseb.

[…]

6.   Države članice zagotovijo, da se prosilci premestijo iz enega nastavitvenega objekta v drugega le, kadar je potrebno. […]“

13

Člen 20 Direktive 2013/33, naslovljen „Omejitev ali ukinitev materialnih pogojev za sprejem“, v odstavkih od 1 do 5 določa:

„1.   Države članice lahko omejijo ali v izjemnih in ustrezno utemeljenih primerih ukinejo materialne pogoje za sprejem, kadar prosilec:

Glede primerov (a) in (b), kadar se prosilca izsledi ali se prostovoljno javi pristojnemu organu, se na podlagi razlogov za izginotje sprejme ustrezno utemeljena odločitev o ponovni uvedbi pravice do nekaterih ali vseh ukinjenih ali omejenih materialnih pogojev za sprejem.

2.   Države članice lahko omejijo tudi materialne pogoje za sprejem, kadar lahko ugotovijo, da prosilec brez utemeljenih razlogov ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, takoj ko je bilo to praktično izvedljivo po prihodu v zadevno državo članico.

3.   Države članice lahko omejijo ali ukinejo materialne pogoje za sprejem, kadar je prosilec prikril finančna sredstva in je zato imel neupravičeno korist od materialnih pogojev za sprejem.

4.   Države članice lahko določijo sankcije, ki se uporabljajo za hude kršitve pravil v nastanitvenih centrih in za hudo nasilno vedenje.

5.   Odločitve o omejitvi ali ukinitvi materialnih pogojev za sprejem ali sankcijah iz odstavkov 1, 2, 3 in 4 tega člena, se sprejmejo posamično, objektivno in nepristransko ter se navedejo razlogi. Odločitve temeljijo na posebnem položaju zadevne osebe, zlasti v zvezi z osebami iz člena 21, ob upoštevanju načela sorazmernosti. V vseh okoliščinah države članice zagotovijo dostop do zdravstvenega varstva v skladu s členom 19 ter vsem prosilcem zagotovijo tudi dostojen življenjski standard.“

14

Člen 21 Direktive 2013/33, naslovljen „Splošno načelo“, določa, da države članice pri prenosu te direktive v nacionalno pravo upoštevajo poseben položaj ranljivih oseb, med drugim mladoletnikov in staršev samohranilcev z mladoletnimi otroki. V skladu s členom 22(1) te direktive, naslovljenim „Ocena posebnih potreb ranljivih oseb glede sprejema“, države članice, da bi učinkovito izvajale člen 21 te direktive, ocenijo, ali je prosilec prosilec s posebnimi potrebami glede sprejema. Države članice tudi navedejo naravo takih potreb.

15

Člen 23 navedene direktive, naslovljen „Mladoletniki“, v odstavkih 1, 2 in 5 določa:

„1.   Največja korist otroka je primarna skrb držav članic pri izvajanju določb te direktive, ki se nanašajo na mladoletnike. Države članice zagotovijo življenjski standard, ki je primeren za psihični, duševni, duhovni, moralni in družbeni razvoj mladoletnika.

2.   Pri ocenjevanju največje koristi otroka države članice ustrezno upoštevajo zlasti naslednje dejavnike:

[…]

[…]

5.   Države članice zagotovijo, da so mladoletni otroci prosilcev ali mladoletni prosilci nastanjeni s svojimi starši […].“

16

Člen 26 iste direktive, naslovljen „Pritožbe“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da je proti odločitvam v zvezi z zagotovitvijo, odvzemom ali omejitvijo pravic po tej direktivi ali odločitvam, sprejetim po členu 7, ki vplivajo na prosilce posamično, možna pritožba po postopkih, določenih v nacionalnem pravu. Vsaj na zadnji stopnji se zagotovi možnost pritožbe ali pregleda dejanskih in pravnih vprašanj pred sodnim organom.“

17

Člen 17 decreto legislativo n. 142 – Attuazione della direttiva 2013/33/UE recante norme relative all’accoglienza dei richiedenti protezione internazionale, nonché della direttiva 2013/32/UE, recante procedure comuni ai fini del riconoscimento e della revoca dello status di protezione internazionale (zakonska uredba št. 142 o izvajanju Direktive 2013/33/EU o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in Direktive 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite) z dne 18. avgusta 20 (GURI št. 214 z dne 15. septembra 2015), kakor je bila spremenjena z decreto-legge n. 20 – Disposizioni urgenti in materia di flussi di ingresso legale dei lavoratori stranieri e di prevenzione e contrasto all’immigrazione irregolare (uredba-zakon št. 20 o nujnih določbah o zakonitem vstopu tujih delavcev ter o preprečevanju nezakonitega priseljevanja in boju proti njemu) z dne 10. marca 2023 (GURI št. 59 z dne 10. marca 2023), ki je bila s spremembami potrjena v zakon z legge n. 50 (zakon št. 50) z dne 5. maja 2023 (GURI št. 104 z dne 5. maja 2023) (v nadaljevanju: zakonska uredba št. 142), naslovljen „Nastanitev oseb s posebnimi potrebami“, v odstavku 1 določa:

„Pri ukrepih za sprejem, določenih v tej uredbi, se upošteva poseben položaj ranljivih oseb, kot so mladoletniki, […] starši samohranilci z mladoletnimi otroki […].“

18

Člen 23 zakonske uredbe št. 142, naslovljen „Nastanitev oseb s posebnimi potrebami“, v odstavkih od 1 do 4 določa:

„1.   Prefekt pokrajine, v kateri so objekti iz členov 9 in 11, sprejme obrazloženi odlok o ukinitvi ukrepov za sprejem v primerih, ko:

2.   Če prosilec za mednarodno zaščito resno ali večkrat krši pravila objekta, v katerem je nastanjen, vključno z namernim poškodovanjem premičnin ali nepremičnin, ali se hudo nasilno vede, tudi zunaj nastanitvenega objekta, prefekt brez poseganja v pravico, da odredi premestitev prosilca v drug center, sprejme enega ali več naslednjih ukrepov:

2a.   Ukrepi iz tega člena se sprejmejo individualno, ob upoštevanju načela sorazmernosti in položaja prosilca, zlasti ob upoštevanju pogojev iz člena 17, ter se obrazložijo. Ukrepi, ki jih je prefekt sprejel glede prosilca, se sporočijo teritorialni komisiji, ki je pristojna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.

3.   V primeru iz odstavka 1(a) mora upravljavec centra nemudoma obvestiti prefekturo – teritorialni urad vlade, da se prosilec ni javil ali da je zapustil objekt. Če je prosilec za azil najden ali se prostovoljno javi organom pregona ali centru, v katerega je bil dodeljen, krajevno pristojni prefekt z obrazloženim sklepom odredi morebitno ponovno vzpostavitev ukrepov za sprejem na podlagi elementov, ki jih je predložil prosilec. Ponovna vzpostavitev se odredi le, če prosilec ni prišel v objekt oziroma ga je zapustil zaradi višje sile, naključnega dogodka ali vsekakor iz resnih osebnih razlogov.

4.   V primeru kršitve pravil v centru direktor uradno opozori prosilca in – če so izpolnjeni pogoji za uporabo ukrepov iz odstavka 2 – prefekturi nemudoma pošlje poročilo o dejstvih.“

19

AF in njegov otrok BF, ki je bil v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari mladoleten, sta prosilca za mednarodno zaščito, ki prebivata v nastanitvenem centru v Milanu.

20

Prefektura v Milanu je 1. junija 2023 sprejela odločbo o ukinitvi materialnih pogojev za sprejem v zvezi z AF in BF (v nadaljevanju: sporna odločba iz postopka v glavni stvari). Predložitveno sodišče ugotavlja, da čeprav so v obrazložitvi te odločbe navedena različna dejanja, ki pomenijo kršitve pravilnika sprejemnega centra, hudo nasilno vedenje ali dejstva, ki vplivajo na pogoje za upravičenost do materialnih pogojev za sprejem, so pravna podlaga navedene odločbe določbe člena 23(1)(a) zakonske uredbe št. 142/2015, ki se nanašajo na zapustitev nastanitvenega centra. Predložitveno sodišče iz tega sklepa, da ukinitev navedenih materialnih pogojev za sprejem temelji na večkratni zavrnitvi AF, da bi bil skupaj s svojim otrokom premeščen v drug nastanitveni center, ki je prav tako v Milanu, pri čemer je ta premestitev v bistvu utemeljena s tem, da sta ta prosilca trenutno nastanjena v prostoru, namenjenem štirim osebam.

21

AF je pri Tribunale amministrativo regionale per la Lombardia (deželno upravno sodišče za Lombardijo, Italija), ki je predložitveno sodišče, vložil ničnostno tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, pri čemer je trdil, da je njegova zavrnitev premestitve v drug nastanitveni center utemeljena s tem, da se BF izobražuje v bližini nastanitvenega centra, v katerem sta.

22

AF trdi, da zaradi navedene ukinitve materialnih pogojev za sprejem ne bo mogel zadovoljiti svojih osnovnih potreb in osnovnih potreb svojega mladoletnega otroka. V zvezi s tem uveljavlja zlasti kršitev člena 21 Direktive 2013/33 in člena 17 zakonske uredbe št. 142, ker v sporni odločbi iz postopka v glavni stvari ni upoštevano, da on in BF spadata v kategorijo „ranljivih oseb“, kršitev člena 23(1)(a) zakonske uredbe št. 142, ker naj zavrnitev premestitve ne bi bila primer iz te določbe, in kršitev člena 20 Direktive 2013/33, kot ga je Sodišče razložilo v sodbah z dne 12. novembra 2019, Haqbin (C‑233/18, EU:C:2019:956), in z dne 1. avgusta 2022, Ministero dell’Interno (Ukinitev materialnih pogojev za sprejem) (C‑422/21, EU:C:2022:616), iz katerih naj bi izhajalo splošno načelo, ki velja za vse primere ukinitve materialnih pogojev za sprejem, tudi kadar ta ukinitev nima narave kazni.

23

Kar zadeva predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložil AF, je predložitveno sodišče s sklepom z dne 25. julija 2023 ta predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da je sporna odločba iz postopka v glavni stvari izraz organizacijske pristojnosti uprave na področju upravljanja nastanitvenih centrov.

24

AF je zoper ta sklep vložil pritožbo pri Consiglio di Stato (državni svet, Italija), ki je s sklepom z dne 22. septembra 2023 tej pritožbi ugodil z obrazložitvijo, da bi s sporno odločbo iz postopka v glavni stvari lahko bile kršene temeljne pravice AF, zlasti njegova pravica do dostopa do osnovnih potreb, kot so hrana, nastanitev in obleka.

25

Kar zadeva ničnostno tožbo, predložitveno sodišče, na prvem mestu, navaja, da je bil zaradi uskladitve nacionalne zakonodaje s členom 20 Direktive 2013/33, kot se razlaga v sodni praksi, navedeni v točki 22 te sodbe, člen 23(1) zakonske uredbe št. 142 spremenjen tako, da je pristojnost pristojnega nacionalnega organa glede ukinitve materialnih pogojev za sprejem odslej izraz diskrecijske pravice, katere izvajanje je odvisno od konkretne presoje vseh upoštevnih elementov obravnavane zadeve. Posledično meni, da razlog za neskladnost nacionalne zakonodaje s pravom Unije ne obstaja več, zaradi česar se uporaba te zakonodaje ne bi smela več zavrniti. Natančneje, ta zakonodaja naj bi zdaj spoštovala načelo sorazmernosti in zlasti potrebo po upoštevanju trditev zadevne osebe.

26

Na drugem mestu, predložitveno sodišče meni, da sporne odločbe iz postopka v glavni stvari ni mogoče šteti za sankcijo. V obravnavanem primeru naj namreč pristojni nacionalni organ tožeče stranke iz postopka v glavni stvari ne bi nameraval izključiti iz sprejemnega sistema, ampak naj bi jo le želel premestiti v drug nastanitveni center, v katerem naj bi bila še naprej upravičena do popolne zaščite. Ukinitev materialnih pogojev za sprejem naj bi bila torej neposredna posledica njene zavrnitve, da bi bila do teh pogojev upravičena v nastanitvenem centru, ki ni tisti, v katerem trenutno prebiva. Poleg tega meni, da položaj iz postopka v glavni stvari spada na področje uporabe člena 23(1)(a) zakonske uredbe št. 142, ker je treba tako zavrnitev podobno kot položaj, ki je izrecno naveden v tej določbi – in sicer položaj, v katerem prosilec za mednarodno zaščito ne pride v nastanitveni center, ki ga je določil pristojni nacionalni organ, ali pa ta center zapusti – izenačiti s prostovoljnim umikom iz sprejemnega sistema. Tako po mnenju predložitvenega sodišča to, da se navedenemu prosilcu na podlagi te zavrnitve odvzame možnost zadovoljitve njegovih osnovnih potreb, tega prosilca ne postavlja v drugačen položaj od položaja, v katerem bi bil, če bi zavrnil vključitev v ta sistem sprejema, za uporabo katerega bi se še vedno zahteval pristop zadevne osebe k navedenemu sistemu sprejema.

27

Na tretjem mestu, predložitveno sodišče, najprej, poudarja, da je pristojnost za sprejetje odločbe o ukinitvi materialnih pogojev za sprejem določena v členu 20 Direktive 2013/33, pri čemer ima lahko ta odločba obliko sankcije v skladu s členom 20(4) te direktive ali upravnega ukrepa zaradi nespoštovanja objektivnih pogojev za dostop do materialnih pogojev za sprejem v skladu z njenim členom 20, od (1) do (3).

28

Dalje, opozarja, da mora pristojni nacionalni organ v okviru upravičenosti do materialnih pogojev za sprejem določiti nastanitveni center, v katerem bo prosilec prebival, in ga po potrebi premestiti v drug nastanitveni center, ob upoštevanju presoj v zvezi z upravljanjem in organizacijo sprejema prosilcev za mednarodno zaščito ter zlasti razpoložljivosti mest v vsakem nastanitvenem objektu. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je v obravnavanem primeru premestitev AF in BF v drug nastanitveni center, kot je ta, v katerem sta, utemeljena s tem, da sta trenutno nastanjena v prostoru, namenjenem štirim osebam, ki torej ustreza potrebam številnejše primarne družine. V zvezi s tem predložitveno sodišče ugotavlja, da je pristojni organ v teh okoliščinah ravnal v skladu s točkama 49 in 50 sodbe z dne 12. novembra 2019, Haqbin (C‑233/18, EU:C:2019:956), in členom 20(5) Direktive 2013/33, ker se je odločil za njuno premestitev v drug nastanitveni center v istem mestu, kjer bi lahko AF in BF še naprej bila upravičena do materialnih pogojev za sprejem. Poleg tega naj zavrnitev AF, da se premesti v drug nastanitveni center, ne bi bila utemeljena z dokazano neprimernostjo novega nastanitvenega centra glede na njegove življenjske potrebe, ampak le z večjo bližino nastanitvenega centra, v katerem je nastanjen, glede na izobraževalno ustanovo, ki jo obiskuje BF, kar po mnenju predložitvenega sodišča ne more upravičiti take zavrnitve, ker naj bi bilo šolanje BF vsekakor zagotovljeno.

29

Predložitveno sodišče pa poudarja, da – kot izhaja iz člena 20, od (1) do (3), Direktive 2013/33, kakor je razložen v sodbah z dne 12. novembra 2019, Haqbin (C‑233/18, EU:C:2019:956, točka 44), in z dne 1. avgusta 2022, Ministero dell’Interno (Ukinitev materialnih pogojev za sprejem) (C‑422/21, EU:C:2022:616, točki 37 in 38) – ta direktiva državam članicam omogoča, da se na morebitne zlorabe sistema za sprejem odzovejo z ukinitvijo materialnih pogojev za sprejem. V obravnavanem primeru meni, da zavrnitev AF pomeni zlorabo, s katero naj bi ta izkoriščal dostop do teh pogojev za lastne namene ter s katero naj bi se v praksi omejevala organizacijska in upravljavska pristojnost uprave na področju upravljanja nastanitvenih centrov, zlasti glede razporejanja upravičencev do navedenih pogojev v nastanitveni center.

30

Tako naj bi se po mnenju navedenega sodišča glede na to, da je bila ukinitev takih pogojev v obravnavanem primeru edini ukrep, ki ga je bilo mogoče sprejeti, in glede na razlog za premestitev v drug nastanitveni center, in sicer velikost prostorov, v katerih sta AF in BF nastanjena, ter nerazpoložljivost prostorov, ki bi bili primernejši za njun položaj v nastanitvenem centru, v katerem sta, z izključitvijo takega ukrepa s členom 20 Direktive 2013/33 „ohromila“ organizacijska pristojnost uprave na področju upravljanja nastanitvenih centrov in vzpostavila oblika „pravice do ostanka“ prosilcev za mednarodno zaščito v prvotno določenem nastanitvenem centru, ne da bi bilo to določeno bodisi s pravom Unije bodisi z nacionalnim pravom.

31

V teh okoliščinah je Tribunale amministrativo regionale per la Lombardia (deželno upravno sodišče za Lombardijo) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali člen 20 Direktive [2013/33] in načela, ki jih je Sodišče navedlo v sodbah z dne 12. novembra 2019, [Haqbin (C‑233/18, EU:C:2019:956)], in z dne 1. avgusta 2022, [Ministero dell’Interno (Ukinitev materialnih pogojev za sprejem) (C‑422/21, EU:C:2022:616)], v delu, v katerem upravnemu organu države članice onemogočajo, da ukinitev ukrepov za sprejem odredi z namenom sankcioniranja, če bi bilo zaradi take odločitve ogroženo zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb tujcu, ki je zaprosil za mednarodno zaščito, in njegovi družini, nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki dopušča, da se na podlagi presoje posameznega primera, ki vsebuje navedbo razlogov in v okviru katere se preučita tudi nujnost in sorazmernost tega ukrepa, ukinejo ukrepi za sprejem, in sicer ne zaradi razlogov, povezanih s sankcioniranjem, ampak zaradi prenehanja izpolnjevanja pogojev za upravičenost do ukrepov za sprejem, zlasti pa zato, ker tujec iz razlogov, ki niso povezani z zagotavljanjem osnovnih življenjskih potreb in varstvom človekovega dostojanstva, zavrne premestitev v drug nastanitveni center, ki ga je upravni organ določil na podlagi objektivnih organizacijskih zahtev in v katerem je mogoče zagotoviti – za kar je odgovoren prav ta upravni organ – enake materialne pogoje za sprejem kot v centru, v katerem je trenutno nastanjen, če se ta tujec zaradi zavrnitve premestitve in posledičnega sprejetja odločbe o ukinitvi ukrepov za sprejem znajde v položaju, v katerem ne more zagotavljati osnovnih življenjskih potreb zase in za svojo družino?“

32

Najprej je treba poudariti, da v obravnavanem primeru iz predložitvene odločbe na eni strani izhaja, da je bila s sporno odločbo iz postopka v glavni stvari ukinjena pravica prosilca za mednarodno zaščito in njegovega mladoletnega otroka do vseh materialnih pogojev za sprejem, ker je ta prosilec večkrat zavrnil, da bi bil s tem otrokom premeščen v drug nastanitveni center, kot je ta, v katerem prebivata, in na drugi strani, da ta odločba temelji na določbi nacionalnega prava, s katero se izvaja člen 20(1)(a) Direktive 2013/33.

33

Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 20(1)(a) Direktive 2013/33 razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito, ki zavrne premestitev v drug nastanitveni center, kot je ta, v katerem prebiva, ukine vse materialne pogoje za sprejem, in to čeprav ta prosilec po tej ukinitvi ne more več zadovoljevati svojih življenjskih potreb in življenjskih potreb svoje družine.

34

V zvezi s tem je treba opozoriti, da – kot je razvidno iz opredelitev iz člena 2(f) in (g) Direktive 2013/33 – izraz „materialni pogoji za sprejem“ označuje vse ukrepe, ki jih države članice zagotavljajo prosilcem za mednarodno zaščito v skladu s to direktivo ter ki vključujejo nastanitev, hrano in obleko, zagotovljene v naravi ali kot finančna pomoč ali kot kuponi ali kot kombinacija vseh treh, ter dodatek za dnevne izdatke (sodba z dne 12. novembra 2019, Haqbin,C‑233/18, EU:C:2019:956, točka 32).

35

V skladu s členom 17(1) in (2) Direktive 2013/33 morajo države članice zagotoviti, da so prosilcem za mednarodno zaščito ob podaji prošnje na voljo materialni pogoji za sprejem in da ukrepi, sprejeti v ta namen, prosilcem omogočajo ustrezen življenjski standard, ki zagotavlja njihovo eksistenco ter varuje njihovo fizično in duševno zdravje. V primeru „ranljivih oseb“ v smislu člena 21 te direktive, med katere spadajo mladoletniki brez spremstva in starši samohranilci z mladoletnimi otroki, člen 17(2), drugi pododstavek, navedene direktive določa, da jim morajo države članice „zagotoviti“ tak življenjski standard (glej v tem smislu sodbo z dne 12. novembra 2019, Haqbin,C‑233/18, EU:C:2019:956, točki 33 in 34).

36

Vendar obveznost držav članic, da zagotovijo, da so prosilcem za mednarodno zaščito na voljo materialni pogoji za sprejem, ni absolutna. Zakonodajalec Unije je namreč v členu 20 Direktive 2013/33 iz poglavja III te direktive, ki je enako kot ta člen 20 naslovljen „Omejitev ali ukinitev materialnih pogojev za sprejem“, določil okoliščine, v katerih se lahko taki pogoji omejijo ali ukinejo (sodba z dne 12. novembra 2019, Haqbin,C‑233/18, EU:C:2019:956, točka 35).

37

Možnost držav članic, da omejijo ali ukinejo, odvisno od primera, materialne pogoje za sprejem, je izrecno določena v odstavkih od (1) do (3) člena 20 Direktive 2013/33, ki se, kot je razvidno iz uvodne izjave 25 te direktive, v bistvu nanašajo na primere, ki pomenijo nevarnost, da prosilci za mednarodno zaščito zlorabijo sistem sprejema, ki je bil uveden z navedeno direktivo (sodba z dne 12. novembra 2019, Haqbin,C‑233/18, EU:C:2019:956, točka 44).

38

Natančneje, v skladu s členom 20(1)(a) navedene direktive lahko države članice omejijo ali v izjemnih in ustrezno utemeljenih primerih ukinejo materialne pogoje za sprejem, kadar prosilec za mednarodno zaščito zapusti kraj bivanja, ki ga določi pristojni organ, ne da bi ga o tem obvestil ali brez dovoljenja, če ga je ta pristojni organ zahteval.

39

Ker se z nacionalno zakonodajo iz postopka v glavni stvari izvaja ta določba, je treba ugotoviti, ali se ta določba lahko uporablja za položaj prosilca za mednarodno zaščito, ki zavrne premestitev v drug nastanitveni center, kot je ta, v katerem prebiva.

40

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba za razlago določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njeno sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (sodba z dne 1. avgusta 2022, Ministero dell’Interno (Ukinitev materialnih pogojev za sprejem), C‑422/21, EU:C:2022:616, točka 28 in navedena sodna praksa).

41

Na prvem mestu, v zvezi z besedilom člena 20(1)(a) Direktive 2013/33 je treba na eni strani poudariti, da se uporaba glagola „zapustiti“ v okviru navedbe „zapusti kraj bivanja, ki ga določi pristojni organ“ v skladu z običajnim pomenom tega glagola v vsakdanjem jeziku nanaša na dejstvo, da prosilec za mednarodno zaščito prostovoljno za daljše obdobje ali celo dokončno odide s tega kraja bivanja.

42

Na drugi strani je treba ugotoviti, da se ta navedba v povezavi z navedbama „ne da bi [...] o tem obvestil [navedeni organ]“ in „ali brez dovoljenja, če ga je zahteval“ iz te določbe izrecno nanaša na nespoštovanje obveznosti v zvezi z bivanjem prosilcev za mednarodno zaščito, ki so jih tem prosilcem naložile države članice na podlagi člena 7 Direktive 2013/33.

43

V skladu s členom 7(2) in (3) te direktive imajo namreč države članice možnost, prvič, da določijo kraj bivanja prosilcev za mednarodno zaščito iz razlogov v javnem interesu, zaradi javnega reda ali, kadar je potrebno, za hitro obdelavo in učinkovito spremljanje njihove prošnje, in drugič, da določijo, da so materialni pogoji za sprejem odvisni od dejanskega bivanja teh prosilcev na nekem določenem mestu, ki ga te države članice določijo. V skladu s členom 7(4) navedene direktive države članice predvidijo možnost izdaje začasnega dovoljenja za zapustitev kraja bivanja iz odstavkov 2 in 3 navedenega člena 7. V vseh primerih člen 7(5) te direktive državam članicam nalaga, da določijo obveznost prosilcev za mednarodno zaščito, da pristojne organe čim prej obvestijo o svojem trenutnem naslovu in jim sporočijo kakršno koli spremembo naslova.

44

Zato člen 20(1)(a) Direktive 2013/33 zajema položaje, v katerih prosilec za mednarodno zaščito „zapusti“ kraj bivanja, ki ga določi pristojni nacionalni organ na podlagi odstavka (2) ali (3) člena 7 te direktive, pri čemer se izogne svoji obveznosti obveščanja o spremembi naslova, določeni v členu 7(5) navedene direktive, in/ali po potrebi obveznosti, da ima dovoljenje iz člena 7(4) te direktive, če je to dovoljenje potrebno za odhod s tega kraja.

45

Na drugem mestu, kar zadeva sobesedilo, v katero je umeščen člen 20(1)(a) Direktive 2013/33, je treba ugotoviti, da so položaji, na katere se ta člen nanaša, do neke mere podobni položajem, na katere se sklicuje člen 20(1)(b) te direktive, in sicer so to primeri, v katerih prosilec za mednarodno zaščito ne izpolnjuje obveznosti javljanja ali zahteve glede obveščanja ali udeležbe pri osebnih razgovorih v zvezi z azilnim postopkom v razumnem obdobju, ki ga določa nacionalno pravo.

46

Ta analogija je poudarjena z drugim pododstavkom navedenega člena 20(1), ki določa, da se v primerih (a) in (b), kadar je prosilec za mednarodno zaščito izsleden ali se prostovoljno javi pristojnemu organu, na podlagi razlogov za „izginotje“ sprejme ustrezno utemeljena odločitev o ponovni uvedbi pravice do nekaterih ali vseh ukinjenih ali omejenih materialnih pogojev za sprejem.

47

Iz pojasnil v tem drugem pododstavku je razvidno, da sta v vseh primerih iz člena 20(1), prvi pododstavek, točki (a) in (b), Direktive 2013/33 ukinitev ali zmanjšanje materialnih pogojev za sprejem, ki sta v njem določena, posledica ravnanja prosilca za mednarodno zaščito, s katerim – s tem, da se izogne obveznostim, ki so z nacionalnim pravom določene za obravnavanje njegove prošnje ali za izvajanje njegove pravice, da kot prosilec v smislu člena 3(1) te direktive ostane na ozemlju zadevne države članice – navedeni prosilec preneha biti na razpolago pristojnim organom, tako da ga ti organi ne morejo več najti. Če se namreč ponovno vrne, ker je bil „izsled[en]“ ali ker se je „prostovoljno javi[l]“, je treba njegov položaj ponovno preučiti na podlagi razlogov za njegovo „izginotje“, da bi se ugotovilo, ali je treba ponovno uvesti pravico do teh materialnih pogojev za sprejem v njegovo korist.

48

Ta razlaga je potrjena s členoma 13 in 28 Direktive 2013/32, ki se nanašata na skupne postopke za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.

49

Na eni strani namreč člen 13(1) te direktive določa, da države članice prosilcem za mednarodno zaščito naložijo obveznost sodelovanja s pristojnimi organi, da se ugotovijo njihova identiteta in drugi elementi iz člena 4(2) Direktive 2011/95, ki so potrebni za utemeljitev njihove prošnje. V skladu s tem členom 13(1) lahko države članice tem prosilcem naložijo tudi druge obveznosti sodelovanja s pristojnimi organi, če so take obveznosti potrebne za obravnavanje prošnje, med katerimi je obveznost iz člena 13(2)(a) Direktive 2013/32, v skladu s katero se od navedenih prosilcev zahteva, da se javljajo pristojnim organom ali se pri njih osebno zglasijo, in sicer bodisi nemudoma bodisi ob določenem času. Zadnjenavedena obveznost ustreza eni od obveznosti, katerih nespoštovanje lahko povzroči zmanjšanje ali ukinitev materialnih pogojev za sprejem na podlagi člena 20(1)(b) Direktive 2013/33.

50

Prav tako eden od primerov iz člena 20(1)(a) te direktive ustreza kršitvi obveznosti, ki se lahko prosilcem za mednarodno zaščito naložijo na podlagi člena 13(2)(c) Direktive 2013/32, in sicer da pristojnim organom sporočijo svoje trenutno prebivališče ali naslov in jih v najkrajšem možnem času obvestijo o spremembi prebivališča ali naslova ter da prejemajo vsa sporočila na zadnje prebivališče ali naslov, ki so ga sporočili.

51

Na drugi strani lahko države članice v skladu s členom 28(1), drugi pododstavek, točki (a) in (b), Direktive 2013/32 domnevajo, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo za mednarodno zaščito ali od nje odstopil, bodisi kadar se ni odzval na zahteve, da sporoči bistvene informacije za svojo prošnjo v smislu člena 4 Direktive 2011/95, ali se ni udeležil osebnega razgovora, kot je določen v členih od 14 do 17 Direktive 2013/32, bodisi kadar je pobegnil ali brez dovoljenja zapustil kraj, kjer je živel, ne da bi to v razumnem roku sporočil pristojnemu organu, bodisi kadar v razumnem roku ni izpolnil obveznosti javljanja ali drugih obveznosti komuniciranja.

52

Ugotoviti pa je treba, da ti primeri v bistvu ustrezajo primerom, v katerih se lahko odloči o zmanjšanju ali ukinitvi materialnih pogojev za sprejem na podlagi člena 20(1)(a) ali (b) Direktive 2013/33.

53

Na tretjem mestu, v zvezi s cilji, ki se uresničujejo z zadnjenavedeno direktivo, je treba opozoriti, da je, kot je razvidno iz točke 43 te sodbe, namen obveznosti iz člena 7 te direktive državam članicam omogočiti, da sprejmejo odločbe na področju prostega gibanja in prebivanja prosilcev za mednarodno zaščito, ki ob spoštovanju njihovih temeljnih pravic zagotavljajo, da ti prosilci ostanejo na voljo pristojnim organom, dokler jim je iz razlogov v javnem interesu, zaradi javnega reda ali, kadar je to potrebno, za hitro obdelavo in učinkovito spremljanje njihove prošnje dovoljeno ostati na ozemlju držav članic.

54

Zato se prosilec za mednarodno zaščito, ki v nasprotju s temi obveznostmi zapusti kraj bivanja, ki so ga določili pristojni nacionalni organi, ne da bi jih o tem obvestil ali ne da bi mu to bilo dovoljeno, dejansko izogne nadzoru teh organov in tako ogroža cilje javnega interesa, javnega reda ali učinkovitega spremljanja njegove prošnje, ki se uresničujejo z določitvijo tega kraja bivanja.

55

Iz tega izhaja, da v takem položaju omejitev materialnih pogojev za sprejem ali – izjemoma in z ustrezno obrazložitvijo – njihova ukinitev pomeni ukrep, s katerim države članice izpeljejo posledice neizpolnitve obveznosti, ki so prosilcu za mednarodno zaščito naložene na podlagi njegove dolžnosti sodelovanja s pristojnimi organi za obravnavanje njegove prošnje ali v tesni povezavi s to obveznostjo, tako da temu prosilcu delno ali v celoti odvzamejo ugodnosti, do katerih je upravičen iz naslova sprejema na ozemlju države članice, odgovorne za njegovo prošnjo, ter katerih pridobitev je pogojena z vložitvijo in obravnavanjem te prošnje.

56

Vendar prosilca za mednarodno zaščito, ki prebiva v nastanitvenem centru in noče ravnati v skladu z odločbo o premestitvi v drug nastanitveni center, pri čemer je ostal v prvem od teh centrov, ni mogoče šteti za prosilca, ki „zapusti kraj bivanja, ki ga določi pristojni organ, ne da bi ga o tem obvestil […] ali brez dovoljenja, če ga je zahteval“, v smislu člena 20(1)(a) Direktive 2013/33.

57

Prvič, tudi če se prizna, da v položaju, kakršen je ta iz točke 56 te sodbe, pristojni nacionalni organ za zadevnega prosilca za mednarodno zaščito določi tako obveznost bivanja v novem nastanitvenem centru, za tega prosilca v primeru zavrnitve premestitve ni mogoče šteti, da je zadnjenavedeni center zapustil, ne da bi o tem obvestil pristojni nacionalni organ ali brez dovoljenja tega organa, ampak je treba šteti, da še naprej dejansko prebiva v nastanitvenem centru, ki ga je prvotno določil ta organ, in posledično, da je še naprej na voljo temu organu in – če so različni – organom, pristojnim za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

58

Tako je v takem položaju v nasprotju s položajem iz člena 20(1)(a) Direktive 2013/33 prosilca za mednarodno zaščito še vedno mogoče najti, tako da bi bila v tem primeru obveznost pristojnih organov iz člena 20(1), drugi pododstavek, te direktive, da sprejmejo ustrezno utemeljeno odločitev, ki temelji na razlogih za „izginotje“ tega prosilca, glede ponovne uvedbe nekaterih ali vseh materialnih pogojev za sprejem, ki so bili ukinjeni ali zmanjšani, brezpredmetna.

59

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da zakonodajalec Unije ni nameraval določiti možnosti, da države članice te pogoje ukinejo ali zmanjšajo na podlagi člena 20(1)(a) Direktive 2013/33, ki se nanaša na zapustitev kraja bivanja, v primeru zavrnitve ravnanja v skladu z odločbo o premestitvi v drug nastanitveni center, ker posledica te zavrnitve ni „izginotje“ prosilca za mednarodno zaščito v smislu člena 20(1), drugi pododstavek.

60

Drugič, kot je bilo ugotovljeno v točkah 51 in 52 te sodbe, primeri iz člena 20(1)(a) Direktive 2013/33 v bistvu ustrezajo nekaterim od primerov, v katerih lahko države članice domnevajo, da je prosilec za mednarodno zaščito implicitno umaknil prošnjo ali je od nje implicitno odstopil. Kot pa je v bistvu navedel generalni pravobranilec v točki 41 sklepnih predlogov, zavrnitev tega prosilca, da ravna v skladu z nekaterimi pravili, ki veljajo za njegovo oskrbo, sama po sebi ne more pomeniti implicitnega umika njegove prošnje ali implicitnega odstopa od te prošnje.

61

Tretjič, kot je navedeno v uvodni izjavi 25 Direktive 2013/33 in na kar je opozorjeno v točkah 36 in 37 te sodbe, je namen člena 1, od (3) do (20), te direktive „navesti okoliščine“, v katerih se lahko materialni pogoji za sprejem omejijo ali ukinejo. Kot je poleg tega razvidno iz odstavka 1(a) navedenega člena 20, so položaji, na katere se nanašajo navedeni odstavki od 1 do 3, našteti izčrpno, tako da države članice njihove uporabe ne morejo razširiti na položaje, ki ne ustrezajo primerom iz istih odstavkov.

62

Vendar kadar prosilec za mednarodno zaščito, kot v obravnavanem primeru, večkrat zavrne, da bi bila on in njegov mladoletni otrok premeščena v drug nastanitveni center, kot je ta, v katerem sta, in zato s tem otrokom ostane v tem centru, ni mogoče izključiti, da glede na vse upoštevne okoliščine to ravnanje upravičuje, da pristojni nacionalni organ na podlagi člena 20(4) Direktive 2013/33 izreče sankcijo.

63

V zvezi s tem, na prvem mestu, v skladu s členom 18(6) te direktive države članice zagotovijo, da se prosilci premestijo iz enega nastavitvenega objekta v drugega le, „kadar je potrebno“. Iz tega izhaja, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 49 sklepnih predlogov, da se premestitev prosilca za mednarodno zaščito lahko izkaže za potrebno, zlasti kadar se to zahteva zaradi zmogljivosti sprejemnih objektov, zaradi prilagoditve teh objektov za posebne potrebe tega prosilca ali tudi kadar ima navedeni prosilec težave pri prilagajanju v nastanitvenem centru, v katerem je. Poleg tega je treba poudariti, da je mogoče, kot je razsodilo Sodišče, v primerih iz člena 20(4) navedene direktive premestitev prosilca za mednarodno zaščito v drug nastanitveni center, kot je ta, v katerem je, določiti z namenom sankcioniranja (glej v tem smislu sodbi z dne 12. novembra 2019, Haqbin,C‑233/18, EU:C:2019:956, točka 52, in z dne 1. avgusta 2022, Ministero dell’Interno (Ukinitev materialnih pogojev za sprejem), C‑422/21, EU:C:2022:616, točka 43).

64

Sicer je treba poudariti, da odločba o predaji prosilca za mednarodno zaščito iz enega stanovanja v drugega na podlagi člena 18(6) Direktive 2013/33 pomeni odločitev o dodelitvi ugodnosti, določenih s to direktivo, v smislu člena 26 te direktive, zoper katero mora biti v skladu z zadnjenavedeno določbo mogoče vložiti pritožbo po postopkih, določenih v nacionalnem pravu, in vsaj na zadnji stopnji pravno sredstvo pred sodnim organom. Zato iz tega člena 26 izhaja, da lahko prosilci za mednarodno zaščito, če menijo, da nastanitev, v katero morajo biti premeščeni, ne izpolnjuje zahtev iz Direktive 2013/33, pri pristojnem sodišču uveljavljajo svojo pravico do nastanitve v skladu s pogoji, določenimi v ta namen s to direktivo (glej po analogiji sodbo z dne 14. maja 2020, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság Dél-alföldi Regionális Igazgatóság,C‑924/19 PPU in C‑925/19 PPU, EU:C:2020:367, točki 296 in 298).

65

Vendar mora navedeni prosilec – razen v primeru razglasitve ničnosti zadevne odločbe o predaji, odložitve njenih učinkov ali njenega preklica – ravnati v skladu s to odločbo. Namreč, čeprav iz člena 12 te direktive izhaja, da je za sprejetje ukrepov, sprejetih za ohranitev enotnosti družine, potrebno soglasje prosilca za mednarodno zaščito, zlasti iz drugih določb navedene direktive, predvsem iz člena 18 te direktive, ne izhaja, da se za odločbo o premestitvi v drug nastanitveni center poleg tega posebnega vidika zahteva tudi soglasje tega prosilca.

66

Na drugem mestu, člen 20(4) Direktive 2013/33 določa, da lahko države članice določijo sankcije, ki se uporabljajo „za hude kršitve pravil v nastanitvenih centrih in za hudo nasilno vedenje“ prosilca za mednarodno zaščito.

67

Natančneje, v zvezi s pojmom „hude kršitve pravil v nastanitvenih centrih“ je treba na eni strani poudariti, da ker v Direktivi 2013/33 ni pojasnila glede obsega tega pojma, člen 20(4) te direktive državam članicam prepušča skrb, da določijo obveznosti iz te uredbe, katerih nespoštovanje pomeni „kršitev“ te uredbe in lahko povzroči uporabo sankcije, pri čemer mora biti ta „kršitev“ do neke mere resna.

68

Na drugi strani, ker v navedeni določbi ni izrecne omejitve in ker je treba določbe prava Unije razlagati na način, ki zagotavlja njihov polni učinek (glej po analogiji sodbo z dne 1. avgusta 2022, Ministero dell’Interno (Ukinitev materialnih pogojev za sprejem), C‑422/21, EU:C:2022:616, točka 30 in navedena sodna praksa), je treba pojem „pravila v nastanitvenih centrih“ v smislu člena 20(4) Direktive 2013/33 razlagati široko, tako da zajema vsa pravila, ki se uporabljajo za te centre in ki jih morajo prosilci za mednarodno zaščito spoštovati med svojim bivanjem v teh centrih.

69

Iz tega izhaja, da to, da prosilec za mednarodno zaščito, glede katerega je bila sprejeta odločba o premestitvi v drug nastanitveni center, prebiva v prostoru nastanitvenega centra, lahko pomeni kršitev pravil, ki se uporabljajo za ta nastanitveni center, ker mu zaradi te odločbe ta prostor ni več dodeljen in ker zato v skladu s temi pravili v njem ne more ostati.

70

Resnost kršitve iz člena 20(4) Direktive 2013/33 je treba presojati glede na vse okoliščine obravnavanega primera ter zlasti glede na trajanje in vztrajnost nezakonitega ostanka v zadevnem prostoru, ukrepe, ki sta jih upravljavec nastanitvenega centra in pristojni nacionalni organ v zvezi s prosilcem za mednarodno zaščito že sprejela zaradi njegovega odhoda iz zadevnega prostora, (ne)legitimnost razlogov za ta ostanek in negativne posledice, ki jih ima ta ostanek za nacionalni sistem sprejema prosilcev za mednarodno zaščito.

71

V zvezi s tem, kot je v bistvu poudaril generalni pravobranilec v točki 50 sklepnih predlogov, prosilec za mednarodno zaščito, ki je nastanjen v prostoru, ki ustreza potrebam številnejše primarne družine, kot je njegova, in ga noče zapustiti ter brez upravičenega razloga kategorično in vztrajno zavrača premestitev v prostor, ki je primeren za njegove družinske razmere, upravljavcu zadevnega nastanitvenega centra odvzame možnost, da prostor, v katerem je nastanjen, dodeli družini ali posameznim prosilcem, katerih potrebam ta prostor ustreza. Tako lahko taka zavrnitev ogrozi učinkovito upravljanje nastanitvenih zmogljivosti zadevne države članice in, nazadnje, uresničevanje cilja iz člena 18 Direktive 2013/33, ki je prosilcem za mednarodno zaščito zagotoviti nastanitev v nastanitvenih centrih, ki zagotavljajo ustrezen življenjski standard. Iz tega sledi, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 51 sklepnih predlogov, da tako ravnanje lahko pomeni „hudo kršitev pravil v nastanitvenih centrih“ v smislu člena 20(4) te direktive, ki je lahko sankcionirana.

72

Na tretjem mestu, kar zadeva naravo sankcij, ki se lahko uporabijo na podlagi te določbe, je treba opozoriti, da navedena določba, kot je razsodilo Sodišče, ne izključuje izrecno možnosti, da se sankcija nanaša na materialne pogoje za sprejem (glej v tem smislu sodbi z dne 12. novembra 2019, Haqbin,C‑233/18, EU:C:2019:956, točka 44, in z dne 1. avgusta 2022, Ministero dell’Interno (Ukinitev materialnih pogojev za sprejem), C‑422/21, EU:C:2022:616, točka 37).

73

Vendar je Sodišče odločilo tudi, da naložitev sankcije, ki zgolj na podlagi razloga iz člena 20(4) Direktive 2013/33 zajema, čeprav začasno, ukinitev vseh materialnih pogojev za sprejem ali materialnih pogojev za sprejem v zvezi z nastanitvijo, hrano ali obleko, ne bi bila združljiva z obveznostjo, ki izhaja iz člena 20(5), tretji stavek, te direktive, da se prosilcu za mednarodno zaščito zagotovi dostojen življenjski standard, ker bi mu bila odvzeta možnost zadovoljitve najosnovnejših potreb, kot so namestitev, hrana, obleka in higiena (sodbi z dne 12. novembra 2019, Haqbin,C‑233/18, EU:C:2019:956, točka 47, in z dne 1. avgusta 2022, Ministero dell’Interno (Ukinitev materialnih pogojev za sprejem), C‑422/21, EU:C:2022:616, točka 39).

74

Taka sankcija bi poleg tega pomenila kršitev zahteve po sorazmernosti iz člena 20(5), drugi stavek, Direktive 2013/33, ker tudi najstrožje sankcije za kaznovanje kršitev ali ravnanj iz člena 20(4) te direktive prosilcu za mednarodno zaščito ne smejo odvzeti možnosti zadovoljitve njegovih najosnovnejših potreb (sodbi z dne 12. novembra 2019, Haqbin,C‑233/18, EU:C:2019:956, točka 48, in z dne 1. avgusta 2022, Ministero dell’Interno (Umik materialnih pogojev za sprejem), C‑422/21, EU:C:2022:616, točka 40).

75

Kar zadeva sankcijo, pri kateri gre na podlagi razloga iz člena 20(4) Direktive 2013/33 za omejitev materialnih pogojev za sprejem, vključno z ukinitvijo ali omejitvijo dodatka za dnevne izdatke, morajo pristojni nacionalni organi v vseh okoliščinah zagotoviti, da je taka sankcija – v skladu s členom 20(5) te direktive – glede na poseben položaj prosilca za mednarodno zaščito in vse okoliščine obravnavane zadeve v skladu z načelom sorazmernosti in ne ogroža dostojanstva tega prosilca (sodba z dne 12. novembra 2019, Haqbin,C‑233/18, EU:C:2019:956, točka 51).

76

Poleg tega lahko države članice v primerih iz člena 20(4) Direktive 2013/33 glede na okoliščine obravnavane zadeve in ob spoštovanju zahtev iz člena 20(5) te direktive naložijo sankcije, katerih učinek ni, da se prosilcu za mednarodno zaščito odvzamejo materialni pogoji za sprejem (glej v tem smislu sodbo z dne 12. novembra 2019, Haqbin,C‑233/18, EU:C:2019:956, točka 52).

77

Nazadnje, pojasniti je treba, da morajo organi držav članic, če so prosilci za mednarodno zaščito – kot v postopku v glavni stvari – starši samohranilci in njihovi mladoletni otroci, to so „ranljive osebe“ v smislu člena 21 Direktive 2013/33, ob sprejetju sankcij na podlagi člena 20(4) te direktive še posebej upoštevati poseben položaj teh oseb in načelo sorazmernosti, kot je razvidno iz člena 20(5), drugi stavek, navedene direktive (glej po analogiji sodbo z dne 12. novembra 2019, Haqbin,C‑233/18, EU:C:2019:956, točka 53).

78

V zvezi s tem iz člena 23(1) Direktive 2013/33 izhaja, da je največja korist otroka primarna skrb držav članic pri izvajanju določb te direktive. V skladu z odstavkom 2 tega člena 23 morajo države članice pri ocenjevanju te največje koristi ustrezno upoštevati zlasti dejavnike, kot so dobro počutje in družbeni razvoj mladoletnika, pri čemer posebno pozornost namenijo njegovemu osebnemu položaju, ter razloge, povezane z njegovo varnostjo in zaščito (sodba z dne 12. novembra 2019, Haqbin,C‑233/18, EU:C:2019:956, točka 54).

79

Pojasniti je treba še, da ta razlaga člena 20(1)(a) in (4) Direktive 2013/33, kot je razvidno iz točke 63 te sodbe, ne posega v možnost pristojnih organov, da zlasti zaradi zagotovitve učinkovitega upravljanja sprejemnih zmogljivosti sprejmejo odločbo o premestitvi prosilca za mednarodno zaščito v drug nastanitveni center, ki pomeni njegov novi kraj bivališča in v katerem bo še naprej upravičen do ustreznih materialnih pogojev za sprejem, če je ta odločba v skladu z zahtevami iz te direktive. Zato v položaju, kakršen je ta iz točke 71 te sodbe, Direktiva 2013/33 ne nasprotuje temu, da pristojni organi po potrebi ob spoštovanju načela sorazmernosti in če ni mogoče sprejeti nobenega drugega, manj omejujočega ukrepa, uporabijo pooblastila za uporabo prisile, ki so jim podeljena z nacionalnim pravom, da izvedejo premestitev tega prosilca, pri čemer zagotovijo spoštovanje temeljnih pravic navedenega prosilca in njegovega dostojanstva v skladu z uvodno izjavo 35 te direktive.

80

Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 20(1)(a) Direktive 2013/33 razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito, ki zavrne premestitev v drug nastanitveni center, kot je ta, v katerem prebiva, ukine vse materialne pogoje za sprejem, ne da bi to posegalo v možnost, da se temu prosilcu izreče sankcija, kot je med drugim omejitev materialnih pogojev za sprejem, kadar ta večkratna zavrnitev pomeni hudo kršitev pravil v nastanitvenih centrih v smislu člena 20(4) te direktive in če so izpolnjeni pogoji iz člena 20(5) te direktive.

81

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 20(1)(a) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito

je treba razlagati tako, da

nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito, ki zavrne premestitev v drug nastanitveni center, kot je ta, v katerem prebiva, ukine vse materialne pogoje za sprejem, ne da bi to posegalo v možnost, da se temu prosilcu izreče sankcija, kot je med drugim omejitev materialnih pogojev za sprejem, kadar ta večkratna zavrnitev pomeni hudo kršitev pravil v nastanitvenih centrih v smislu člena 20(4) te direktive in če so izpolnjeni pogoji iz člena 20(5) te direktive.