–

za Gesellschaft für musikalische Aufführungs- und mechanische Vervielfältigungsrechte eV (GEMA) T. Winter, Rechtsanwalt,

–

za VHC 2 Seniorenresidenz und Pflegeheim gGmbH A. Conrad, R. Grzybowska, T. Schubert in W. Spoerr, Rechtsanwälte,

–

za francosko vlado R. Bénard in P. Boccanfuso, B. Dourthe, B. Fodda in E. Timmermans, agenti,

–

za Evropsko komisijo J. Samnadda in G. von Rintelen, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Gesellschaft für musikalische Aufführungs- und mechanische Vervielfältigungsrechte eV (GEMA), organizacijo za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, in družbo VHC 2 Seniorenresidenz und Pflegeheim gGmbH (v nadaljevanju: VHC 2) glede domnevne obveznosti imeti licenco za retransmisijo radiodifuznih programov znotraj doma za starejše.

3

V uvodnih izjavah 4, 9, 10 in 23 Direktive 2001/29 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 3 te direktive, naslovljen „Pravica priobčitve del javnosti in pravica do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic“, v odstavkih 1 in 3 določa:

„1.   Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.

[…]

3.   Pravice iz odstavka 1 in 2 se ne izčrpajo z nobenim dejanjem priobčitve javnosti oziroma dajanja na voljo javnosti, kot ju določa ta člen.“

5

V skladu s členom 15(2), točka 3, Gesetz über Urheberrecht und verwandte Schutzrechte – Urheberrechtsgesetz (zakon o avtorski in sorodnih pravicah) z dne 9. septembra 1965 (BGBl. 1965 I, str. 1273), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: UrhG), izključna pravica avtorja do priobčitve svojega dela javnosti v smislu člena 15(2), prvi stavek, UrhG, vključuje pravico do oddajanja, in sicer v skladu s členom 20 UrhG pravico, da javnosti omogoči dostop do dela prek elektromagnetnega valovanja, zlasti prek radiodifuzije (radio in televizija), satelita, kabelske distribucije ali prek drugih tehničnih sredstev.

6

V skladu s členom 20b(1), prvi stavek, UrhG pravica do oddajanja vključuje pravico do kabelske retransmisije, to je pravico v okviru programa, ki se ponovno prenaša sočasno, neskrajšano in nespremenjeno, delo ponovno oddajati po kabelskih sistemih ali mikrovalovnih predvajalnih sistemih.

7

V skladu s členom 15(3), prvi stavek, UrhG je priobčitev javna, če je namenjena več članom javnosti. V skladu s členom 15(3), drugi stavek, UrhG je član javnosti vsaka oseba, ki ni v osebnem razmerju z osebo, ki izkorišča delo, ali z drugimi osebami, ki delo lahko zaznajo ali ki imajo do njega dostop v nematerialni obliki.

8

Družba GEMA je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na področju glasbe.

9

Družba VHC 2 je upravljavec doma za starejše, v katerem stalno živi 89 starejših oseb, ki potrebujejo oskrbo in so je v celoti deležne. Ta dom ima 88 individualnih in tri dvojne sobe v štirih bivalnih conah, poleg tega pa so v njem razni skupni prostori, kot so jedilnice in dnevni prostori.

10

Družba VHC 2 prek lastnega satelitskega sprejemnika sprejema radiodifuzne programe, in sicer televizijske in radijske, ter te sočasno, neskrajšano in nespremenjeno retransmitira prek svojega kabelskega omrežja do priključkov, nameščenih v sobah stanovalcev in v sobah za nego.

11

Ker je družba GEMA menila, da je za to retransmisijo radiodifuznih programov potrebna licenca, je zoper družbo VHC 2 vložila tožbo za prenehanje oddajanja glasbenih del, ki so del njenega repertoarja. Landgericht Frankenthal (deželno sodišče v Frankenthalu, Nemčija) je tej tožbi ugodilo.

12

Oberlandesgericht Zweibrücken (višje deželno sodišče v Zweibrücknu, Nemčija), ki je odločalo o pritožbi družbe VHC 2 zoper to sodbo, je navedeno sodbo razveljavilo in je tožbo družbe GEMA zavrnilo z obrazložitvijo, da retransmisija, ki jo opravlja družba VHC 2, ne pomeni „priobčitve javnosti“. To sodišče je v bistvu razsodilo, da čeprav je šlo za priobčitev, pa ta ni bila namenjena javnosti, ker je bila omejena na omejen krog stanovalcev zadevnega doma, ki so strukturno zelo homogena skupina, sestavljena iz oseb, ki tam prebivajo trajno in katerih število je precej stabilno. Po presoji navedenega sodišča je zadevna priobčitev omejena na določene osebe, ki tvorijo zasebno skupino.

13

Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, pri katerem je družba GEMA vložila revizijo, se sprašuje, na prvem mestu, ali osebe, ki živijo v domu za starejše, kakršnega upravlja družba VHC 2, pomenijo nedoločeno število potencialnih naslovnikov v smislu sodne prakse Sodišča v zvezi s pojmom „priobčitev javnosti“ iz člena 3(1) Direktive 2001/29, ali pa so, kot je razsodilo Oberlandesgericht Zweibrücken (višje deželno sodišče v Zweibrücknu), zasebna in omejena skupina določenih oseb.

14

Na drugem mestu, čeprav se v obravnavani zadevi priobčitev izvaja s posebno tehnično metodo, to sodišče dvomi o splošni smiselnosti upoštevanja vrste uporabljenega postopka oddajanja za to, da se neko ravnanje opredeli za „priobčitev javnosti“. Iz sodbe z dne 16. marca 2017, AKM (C‑138/16, EU:C:2017:218, točke od 26 do 30), naj bi namreč izhajalo, da Sodišče ni upoštevalo postopka oddajanja, ki se je razlikoval od postopka prvotne priobčitve, ki je bil obravnavan v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, in sicer, kot v obravnavani zadevi, zgolj sočasne, neskrajšane in nespremenjene retransmisije signala, prejetega prek antene, opravljene z uporabo kablov, temveč se je oprlo na merilo, ki je odločilno za ugotovitev obstoja „priobčitve javnosti“, to je na obstoj „nove javnosti“.

15

Prav tako naj bi Sodišče v sodbah z dne 7. decembra 2006, SGAE (C‑306/05, EU:C:2006:764, točke od 37 do 47), z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi (C‑403/08 in C‑429/08, EU:C:2011:631, točke od 197 do 199), z dne 27. februarja 2014, OSA (C‑351/12, EU:C:2014:110, točke od 27 do 33), in z dne 31. maja 2016, Reha Training (C‑117/15, EU:C:2016:379, točka 57), preučilo le zadnjenavedeno merilo, ne da bi upoštevalo uporabljeni tehnični postopek oddajanja.

16

Predložitveno sodišče navaja, da naj bi glede na razlago, ki je navedena v pravni doktrini, ta sodna praksa Sodišča kazala na to, da poseben tehnični postopek upravičuje ugotovitev obstoja priobčitve javnosti le v primerih, v katerih retransmisija vsebin, ki so bile prvotno prejete prek antene, satelita ali kabla, poteka prek spleta.

17

Na tretjem mestu, to sodišče se sprašuje, ali retransmisija, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, izpolnjuje pogoj v zvezi z merilom „nove javnosti“. Sprašuje se tudi o morebitnem vplivu, ki bi ga v zvezi s tem imelo dejstvo, da imajo rezidenti zadevnega doma možnost, da ne glede na to retransmisijo radijske in televizijske programe sami sprejemajo prek antene v svoji sobi, in dejstvo, da so upravičenci za prvotno oddajanje že prejeli nadomestilo.

18

V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

19

Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj in na prvem mestu, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1) Direktive 2001/29 razlagati tako, da pojem „priobčitev javnosti“ iz te določbe zajema retransmisijo radiodifuznih programov, sprejetih prek satelitskega sprejemnika, ki jo upravljavec doma za starejše sočasno, neskrajšano in nespremenjeno opravlja po kabelskem omrežju, nameščenem znotraj tega doma, do televizijskih in radijskih priključkov, nameščenih v sobah uporabnikov.

20

Predložitveno sodišče želi zlasti izvedeti, ali taka retransmisija v okvir tega pojma spada bodisi zato, ker pomeni priobčitev, opravljeno s „posebno tehnično metodo“, bodisi zato, ker pomeni priobčitev, namenjeno „novi javnosti“.

21

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s členom 3(1) Direktive 2001/29 „[d]ržave članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami“.

22

Kot je sodišče že večkrat razsodilo, imajo v skladu s to določbo avtorji preventivno pravico, ki jim omogoča, da posežejo med morebitne uporabnike svojih del in priobčitev javnosti, ki bi jo lahko ti uporabniki nameravali izvesti, da to priobčitev preprečijo (sodbi z dne 15. marca 2012, SCF, C‑135/10, EU:C:2012:140, točka 75, in z dne 20. junija 2024, GEMA, C‑135/23, EU:C:2024:526, točka 17).

23

Vsebino pojma „priobčitev javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29 je treba, kot je poudarjeno v uvodni izjavi 23 Direktive 2001/29, razumeti široko, tako da zajema vsakršno priobčitev javnosti, ki ni prisotna na kraju izvora priobčitve, in tako vsako tovrstno oddajanje ali retransmisijo dela v javnost po žici ali na brezžični način, vključno z radiodifuznim oddajanjem. Iz uvodnih izjav 4, 9 in 10 navedene direktive namreč izhaja, da je njen glavni cilj vzpostavitev visoke stopnje varstva avtorjev, da se jim omogoči ustrezno nagrado za uporabo njihovih del, posebno pri priobčitvi javnosti (glej v tem smislu sodbi z dne 7. decembra 2006, SGAE, C‑306/05, EU:C:2006:764, točka 36, in z dne 11. aprila 2024, Citadines, C‑723/22, EU:C:2024:289, točka 38 in navedena sodna praksa).

24

V skladu z ustaljeno sodno prakso pojem „priobčitev javnosti“ v smislu tega člena 3(1) združuje dva kumulativna elementa, in sicer dejanje priobčitve dela in priobčitev tega dela javnosti, ter zahteva posamično presojo (sodbi z dne 22. junija 2021, YouTube in Cyando, C‑682/18 in C‑683/18, EU:C:2021:503, točka 66, in z dne 20. junija 2024, GEMA, C‑135/23, EU:C:2024:526, točka 21).

25

Pri tej presoji je treba upoštevati več dodatnih meril, ki niso samostojna in so medsebojno odvisna. Ker so ta merila lahko v različnih konkretnih položajih podana v zelo različnem obsegu, jih je treba uporabiti posamično in v medsebojni interakciji (sodbi z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točka 35, in z dne 20. junija 2024, GEMA, C‑135/23, EU:C:2024:526, točka 22).

26

Kar zadeva ta merila, je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da je za opredelitev za „priobčitev javnosti“ potrebno, da se varovano delo priobči z uporabo posebne tehnične metode, ki se razlikuje od tistih, ki so bile uporabljene dotlej, ali če ne gre za tako metodo, da se priobči „novi javnosti“, torej javnosti, ki je imetniki avtorske pravice niso upoštevali, ko so dovolili prvotno priobčitev dela javnosti (sodbi z dne 8. septembra 2016, GS Media, C‑160/15, EU:C:2016:644, točka 37, in z dne 20. junija 2024, GEMA, C‑135/23, EU:C:2024:526, točka 43).

27

V obravnavani zadevi je treba na prvem mestu navesti, da vprašanja predložitvenega sodišča, kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, temeljijo na domnevi, da se retransmisija oddaj, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, izvaja s posebno tehnično metodo, ki se razlikuje od tehnične metode prvotne priobčitve.

28

Vendar je treba ugotoviti, da se je Sodišče pri utemeljevanju upoštevnosti tega merila za opredelitev dejanja operaterja za „priobčitev javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29 med drugim oprlo na člen 3(3) te direktive, v skladu s katerim dovoljenje za vključitev varovanih del v priobčitev javnosti ne izčrpa pravice do dovoljevanja ali prepovedi drugih priobčitev teh del javnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 7. marca 2013, ITV Broadcasting in drugi, C‑607/11, EU:C:2013:147, točka 23).

29

To kaže, da je zakonodajalec Unije pri urejanju položajev, v katerih se neko delo večkrat uporablja, želel določiti, da mora vsako oddajanje ali retransmisijo dela s „posebno tehnično metodo“ načeloma posebej dovoliti avtor zadevnega dela (glej v tem smislu sodbo z dne 7. marca 2013, ITV Broadcasting in drugi, C‑607/11, EU:C:2013:147, točka 24).

30

Na podlagi tega je Sodišče ugotovilo, da je treba razlikovati med, na eni strani, položaji, v katerih operater s svojim namernim posredovanjem omogoči dostop do radiodifuznega oddajanja, ki vključuje varovana dela, novi javnosti, ki je zadevni avtorji niso upoštevali, ko so dovolili zadevno radiodifuzno oddajanje, in, na drugi strani, položaji, v katerih se dve oddajanji opravita v posebnih tehničnih pogojih z različnima metodama oddajanja, pri čemer sta obe namenjeni javnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 7. marca 2013, ITV Broadcasting in drugi, C‑607/11, EU:C:2013:147, točka 38).

31

Tako je iz sodne prakse Sodišča in zlasti iz sodbe z dne 7. marca 2013, ITV Broadcasting in drugi (C‑607/11, EU:C:2013:147), razvidno, da je le takrat, kadar uporaba določene tehnične metode vključuje izvedbo novega oddajanja ali retransmisije oddaj, ki je neodvisna od prvotne priobčitve, mogoče šteti, da gre za „posebno tehnično metodo“ v smislu sodne prakse, navedene v točki 26 te sodbe.

32

Kot je razvidno tudi iz sodne prakse Sodišča, to velja med drugim za retransmisijo prizemnega televizijskega radiodifuznega oddajanja v internetnem omrežju (glej v tem smislu sodbi z dne 7. marca 2013, ITV Broadcasting in drugi, C‑607/11, EU:C:2013:147, točka 26, in z dne 29. novembra 2017, VCAST, C‑265/16, EU:C:2017:913, točke 14, 46 in 48). Sodišče pa je razsodilo, da položaj, kakršen je bil ta, v katerem je bila izdana sodba z dne 7. decembra 2006, SGAE (C‑306/05, EU:C:2006:764), in sicer distribucija signala strankam, nameščenim v hotelskih sobah, prek televizijskih sprejemnikov, ne pomeni take metode, temveč spada v okvir prvega primera, navedenega v točki 30 te sodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 7. marca 2013, ITV Broadcasting in drugi, C‑607/11, EU:C:2013:147, točka 37).

33

Kot pa je generalni pravobranilec navedel v točki 20 sklepnih predlogov, je zadnjenavedeni položaj podoben položaju iz postopka v glavni stvari, v katerem, kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, upravljavec doma za starejše, tako kot upravljavec hotela, prek kabelskega sistema, nameščenega v svojem domu, opravlja retransmisijo signala, ki ga je sprejel po svoji satelitski anteni, na različna območja tega doma.

34

Iz tega sledi, da za retransmisijo oddaj, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ni mogoče šteti, da se opravlja s „posebno tehnično metodo“ v smislu sodne prakse, navedene v točki 26 te sodbe.

35

V skladu s to sodno prakso je treba, na drugem mestu, preveriti, ali je zadevna retransmisija namenjena „novi javnosti“, ki se razlikuje od tiste, ki so ji namenjene izvorne oddaje.

36

V zvezi s tem je treba navesti, da dovoljenje avtorja za radiodifuzno oddajanje njegovega dela zajema le neposredne uporabnike, torej imetnike televizijskih sprejemnikov, ki oddaje sprejemajo sami ali v zasebnem oziroma družinskem krogu (glej v tem smislu sodbi z dne 7. decembra 2006, SGAE, C‑306/05, EU:C:2006:764, točka 41, in z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi, C‑403/08 in C‑429/08, EU:C:2011:631, točka 198).

37

Tako je Sodišče razsodilo, da so stranke hotela ali kavarne-restavracije, pacienti zdravilišča ali rehabilitacijskega centra ter najemniki stanovanj, ki so predmet kratkoročnih najemov, zlasti kot turistične nastanitve, taka nova javnost (glej v tem smislu zlasti sodbe z dne 7. decembra 2006, SGAE, C‑306/05, EU:C:2006:764, točka 42; z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi, C‑403/08 in C‑429/08, EU:C:2011:631, točka 199; z dne 27. februarja 2014, OSA, C‑351/12, EU:C:2014:110, točka 32; z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točka 61, in z dne 20. junija 2024, GEMA, C‑135/23, EU:C:2024:526, točka 44).

38

V takih okoliščinah je Sodišče namreč v bistvu ugotovilo, da so naslovniki priobčitve „nova javnost“, ker varovano delo načeloma uporabljajo le zaradi posredovanja upravljavca zadevne ustanove, ki jim, kadar so na območju njegovega oddajanja, omogoča dostop do tega dela, pri čemer se popolnem zaveda posledic tega svojega ravnanja.

39

Sodišče pa je razsodilo, da to ne velja za stanovalce, ki najemajo stanovanja v nepremičnini, ki jih ni mogoče šteti za „novo javnost“ v smislu sodne prakse, navedene v točki 26 te sodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 7. marca 2024, GEMA, C‑135/23, EU:C:2013:526, točka 45).

40

Ta položaj pa je primerljiv s položajem iz postopka v glavni stvari, v katerem, kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, stanovalci v domu za starejše stalno prebivajo. Zato je treba šteti, da ti stanovalci niso taka „nova javnost“.

41

Te ugotovitve ne omaje trditev, da v nasprotju z lastnikom stanovanja, ki ga oddaja v najem, upravljavec doma za starejše za stanovalce tega doma opravlja več storitev, saj so ti manj samostojni. Kot je namreč generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah od 37 do 39 sklepnih predlogov, so v obeh primerih naslovniki zadevne retransmisije oddaj kot imetniki sprejemnikov, ki te oddaje sprejemajo v svoji zasebni sferi, člani javnosti, ki so jo upoštevali imetniki avtorskih pravic, ko so dovolili prvotno priobčitev svojih del javnosti v obliki radiodifuznega oddajanja.

42

Zato je treba ugotoviti, da upravljavec doma za starejše s tem, da prek kabelskega sistema opravlja retransmisijo televizijskih in radijskih oddaj, sprejetih prek satelitske antene, v sobe stanovalcev takega doma, ne opravlja „priobčitve javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29.

43

V zvezi s tem okoliščina, ki jo navaja predložitveno sodišče, da je dejavnost takega upravljavca pridobitna, ni odločilna. Ta pridobitna narava, čeprav sicer ni neupoštevna, namreč ni neizogibno nujen pogoj, ki določa sam obstoj take priobčitve (glej v tem smislu sodbo z dne 7. marca 2024, GEMA, C‑135/23, EU:C:2013:526, točka 24).

44

Nazadnje je treba dodati, da taka razlaga ni v nasprotju s cilji Direktive 2001/29, na katere je bilo opozorjeno v točki 23 te sodbe. Kot je namreč generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 35 sklepnih predlogov, bi priznanje obstoja „priobčitve javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29 v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, imetnikom avtorskih pravic omogočilo neupravičeno plačilo, čeprav bi jim bilo treba, kot je izrecno navedeno v uvodni izjavi 10 Direktive 2001/29, na podlagi te direktive zagotoviti le primerno nagrado za uporabo njihovih del (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi, C‑403/08 in C‑429/08, EU:C:2011:631, točka 108).

45

Glede na zgornje preudarke je treba na drugo in tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1) Direktive 2001/29 razlagati tako, da pojem „priobčitev javnosti“ iz te določbe ne zajema retransmisije radiodifuznih programov, sprejetih prek satelitskega sprejemnika, ki jo upravljavec doma za starejše sočasno, neskrajšano in nespremenjeno opravlja po kabelskem omrežju, nameščenem znotraj tega doma, do televizijskih in radijskih priključkov, nameščenih v sobah uporabnikov.

46

Ob upoštevanju odgovora na drugo in tretje vprašanje na prvo vprašanje ni treba odgovoriti.

47

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 3(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi

je treba razlagati tako, da

pojem „priobčitev javnosti“ iz te določbe ne zajema retransmisije radiodifuznih programov, sprejetih prek satelitskega sprejemnika, ki jo upravljavec doma za starejše sočasno, neskrajšano in nespremenjeno opravlja po kabelskem omrežju, nameščenem znotraj tega doma, do televizijskih in radijskih priključkov, nameščenih v sobah uporabnikov.