–

(popravljeno s sklepom z dne 19. marca 2026) za HF in WI A. N. Masouras, R. K. Ntanis in Th. Tsiatsios, dikigoroi,

–

za Anexartiti Archi Dimosion Esodon E. Giannakoulopoulou in I. Reïzakis, agenta,

–

za grško vlado V. Baroutas, K. Georgiadis in K. Konsta, agenti,

–

za češko vlado M. Smolek, L. Halajová in J. Vláčil, agenti,

–

za špansko vlado S. Núñez Silva, agent,

–

za francosko vlado P. Chansou in B. Travard, agentki,

–

za Evropsko komisijo M. Herold, F. Moro in I. Zervas, agenti,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago členov od 29 do 31 in 81 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307), kakor je bila spremenjena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 82/97 z dne 19. decembra 1996 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 8, str. 179) (v nadaljevanju: carinski zakonik Skupnosti), členov od 150 do 153 in 181a Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 6, str. 3), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 3254/94 z dne 19. decembra 1994 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 7, str. 3) (v nadaljevanju: uredba za izvajanje), členov od 70 do 74 in 177 Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL 2013, L 269, str. 1, v nadaljevanju: carinski zakonik Unije), členov od 141 do 143 in člena 144(2)(f) Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447 z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije (UL 2015, L 343, str. 558, v nadaljevanju: izvedbena uredba) in člena 7(2)(f) Sporazuma o izvajanju člena VII Splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 205), v Prilogi 1A k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 82), ki je bil podpisan v Marakešu in odobren s Sklepom Sveta 94/800/ES z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov, doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986 – 1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 80).

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med fizičnima osebama, in sicer HF (zadeva C‑72/24), lastnikom podjetja za tekstilne proizvode v Greveni (Grčija), in WI (zadeva C‑73/24), uslužbenko podjetja za trgovino na debelo s tekstilnimi izdelki, na eni strani ter Anexartiti Archi Dimosion Esodon (neodvisni organ za javne prihodke, Grčija) na drugi strani, in sicer v zvezi z več odločbami o naknadni odmeri davka zaradi obdavčitve z davkom na dodano vrednost (DDV) uvoza tekstilnih proizvodov iz Turčije.

3

Člen 7 Sporazuma o izvajanju člena VII Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994 določa:

„1.   Če carinska vrednost uvoženega blaga ni določljiva v skladu z določbami členov 1 do 6, se carinska vrednost ugotavlja z uporabo razumnih sredstev v skladu z načeli in splošnimi določbami tega sporazuma in člena VII [Splošnega sporazuma o carinah in trgovini] 1994 in na podlagi podatkov, ki so na razpolago v državi uvoza.

2.   Nobena carinska vrednost se ne sme ugotavljati v smislu določb tega člena na podlagi:

[…]

[…].“

4

Člen 6(3) carinskega zakonika Skupnosti je določal:

„Carinski organi morajo odločbe, ki jih sprejmejo pisno in s katerimi zavrnejo zahtevke ali pa so za naslovnika neugodne, ustrezno utemeljiti. Navedena mora biti pravica do pritožbe, predvidena v členu 243.“

5

Člen 29(1) tega zakonika je določal:

„1.   Carinska vrednost uvoženega blaga je njegova transakcijska vrednost, to pomeni cena, ki je bila za blago ob prodaji za izvoz na carinsko območje [Evropske s]kupnosti dejansko plačana ali ki jo je treba plačati […].“

6

Člen 30 navedenega zakonika je določal:

„1.   Če carinske vrednosti ni mogoče določiti z uporabo člena 29, je treba po vrstnem redu uporabiti točke (a), (b), (c) in (d) odstavka 2 in sicer v skladu s prvo ustrezno točko, ki omogoča njeno določitev, razen če je treba točki (c) in (d) na zahtevo deklaranta uporabiti v obratnem vrstnem redu; zgolj takrat, ko te carinske vrednosti ni mogoče določiti z uporabo določene točke, je dovoljeno uporabiti točko, ki tej neposredno sledi po vrstnem redu, določenem v tem odstavku.

2.   Carinske vrednosti, določene z uporabo tega člena, so naslednje:

3.   Dodatni pogoji in podrobnosti za uporabo odstavka 2 se določijo po postopku odbora.“

7

Člen 31 istega zakonika je določal:

„1.   Če carinske vrednosti uvoženega blaga ni mogoče določiti z uporabo členov 29 in 30, se ta na podlagi razpoložljivih podatkov v Skupnosti določi z ustreznimi metodami, ki so skladne z načeli in splošnimi določbami:

2.   Carinska vrednost, določena z uporabo odstavka 1, ne temelji na:

[…]

ali

8

Člen 78 carinskega zakonika Skupnosti je določal:

„1.   Carinski organi lahko po uradni dolžnosti ali na zahtevo deklaranta, po odobritvi prepustitve blaga, deklaracije ponovno pregledajo.

2.   Carinski organi lahko po prepustitvi blaga preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji. Ta preverjanja se lahko izvajajo pri deklarantu, vseh osebah, ki so s poslovnega vidika neposredno ali posredno udeležene v navedenih operacijah, in vseh drugih osebah, ki iz poslovnih razlogov razpolagajo s temi dokumenti in podatki. Ti organi lahko tudi pregledajo blago, če je to še mogoče predložiti.

3.   Če se pri ponovnem pregledu deklaracije ali naknadnih preverjanjih izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov, sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo.“

9

Člen 81 tega zakonika je določal:

„Če je ista pošiljka sestavljena iz blaga, ki se razvršča v različne tarifne postavke in bi obravnavanje vsake vrste tega blaga skladno z njegovo tarifno uvrstitvijo pri izdelavi deklaracije povzročilo več dela in višje stroške, kot znaša znesek plačljivih uvoznih dajatev zanj, lahko carinski organi na zahtevo deklaranta dopustijo, da se dajatve za celotno pošiljko obračunajo na podlagi tarifne uvrstitve tistega blaga, za katero je predvidena najvišja uvozna dajatev.“

10

Člen 221(1) navedenega zakonika je določal:

„Znesek dajatev se mora dolžniku takoj po vknjižbi v skladu z ustreznimi postopki sporočiti.“

11

Člen 142(1) uredbe za izvajanje je določal:

„Posamezni izrazi, uporabljeni v tem naslovu, imajo naslednji pomen:

[…]

12

Člen 150(1) te uredbe za izvajanje je določal:

„Pri uporabi člena 30(2)(a) [carinskega zakonika Skupnosti] (transakcijska vrednost enakega blaga) se carinska vrednost določi s sklicevanjem na transakcijsko vrednost enakega blaga iz kupoprodajnega posla na enaki komercialni ravni in za približno enako količino blaga, kolikršna je količina blaga, ki se vrednoti. Če takšnega kupoprodajnega posla ni, se upošteva transakcijska vrednost enakega blaga, ki je bilo prodano na drugi komercialni ravni in/ali v drugačnih količinah, usklajena zaradi upoštevanja razlik, ki bi jih lahko povzročila komercialna raven in/ali količina, pod pogojem, da se lahko te uskladitve, zaradi katerih se lahko vrednost zviša ali zniža, opravijo na podlagi predloženih dokazov, iz katerih izhaja, da so pravilne in natančne.“

13

Člen 151(1) in (5) navedene uredbe za izvajanje je določal:

„1.   Pri uporabi člena 30(2)(b) [carinskega zakonika Skupnosti] (transakcijska vrednost podobnega blaga) se carinska vrednost določi s sklicevanjem na transakcijsko vrednost podobnega blaga iz kupoprodajnega posla na enaki komercialni ravni in za skoraj enako količino blaga, kakršna je količina blaga, ki se vrednoti. Če takšnega kupoprodajnega posla ni, se upošteva transakcijska vrednost podobnega blaga, ki je bilo prodano na drugi komercialni ravni in/ali tudi v drugačnih količinah, usklajena zaradi upoštevanja razlik, ki bi jih lahko povzročila komercialna raven in/ali količina, pod pogojem, da se lahko te uskladitve, zaradi katerih se lahko vrednost zviša ali zniža, opravijo na podlagi predloženih dokazov, iz katerih izhaja, da so pravilne in natančne.

[…]

5.   Za uporabo tega člena se za ‚transakcijsko vrednost uvoženega podobnega blaga‘ šteje carinska vrednost, ki je bila predhodno ugotovljena v skladu s členom 29 [carinskega zakonika Skupnosti] in usklajena v skladu z odstavkom 1 in odstavkom 2 tega člena.“

14

Člen 152 te uredbe za izvajanje je določal:

„1.   

[…]

5.   Za izvajanje odstavka 1(b) ‚čimprej‘ pomeni dan opravljene prodaje uvoženega blaga ali uvoženega enakega ali podobnega blaga v dovolj veliki količini za določitev cene na enoto.“

15

Člen 181a uredbe za izvajanje je določal:

„1.   Carinskim organom ni treba določati carinske vrednosti uvoznega blaga na osnovi metode transakcijske vrednosti, če v skladu s postopkom iz odstavka 2 niso prepričani, na podlagi upravičenega dvoma, da prijavljena vrednost predstavlja celoten znesek, plačan ali ki se plača, kakor je navedeno v členu 29 [carinskega zakonika Skupnosti].

2.   Kadar so carinski organi v dvomih, kakor je opisano v odstavku 1, lahko zaprosijo za dodatne informacije v skladu s členom 178(4). Če se ti dvomi nadaljujejo, morajo carinski organi pred končno odločitvijo obvestiti zadevno osebo, pisno, če se zahteva, o razlogih za te dvome in ji primerno omogočiti, da odgovori. Končna odločitev in razlogi zanjo se zadevni osebi sporočijo v pisni obliki.“

16

Člen 198 te uredbe za izvajanje je določal:

„1.   Če ena carinska deklaracija zajema več artiklov, se podatki za posamezen artikel štejejo kot samostojna deklaracija.

2.   Sestavni deli industrijskih postrojev, ki so zajeti pod eno številko kombinirane nomenklature [iz Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 2, str. 382)], se štejejo, kakor da predstavljajo en sam kos blaga.“

17

Priloga 23 k navedeni uredbi za izvajanje, naslovljena „Pojasnjevalne opombe o carinski vrednosti“, je v zvezi z razlago člena 31(1) carinskega zakonika Skupnosti v točki 2 določala, da morajo biti „[m]etode vrednotenja, ki se uporabljajo v skladu s [to določbo], […] tiste, ki so določene v členih 29 in 30(2) [tega zakonika], vendar je sprejemljiva prožnost pri uporabi teh metod v skladu s cilji in določbami člena 31(2) [navedenega zakonika]“. Zato je bilo v navedeni prilogi v točki 3 določenih nekaj primerov za ponazoritev, kaj je treba razumeti pod pojmom „razumna prožnost“. Tako je, kar zadeva uporabo deduktivne metode, navedeno, da je „zahtevo ‚90-dni‘ [iz člena 152(1)(b) uredbe za izvajanje] […] mogoče uporabljati prožno“.

18

Člena 70 in 74 carinskega zakonika Unije določata pravila za določanje carinske vrednosti blaga, katerih vsebina je v bistvu enaka vsebini pravil iz členov od 29 do 31 carinskega zakonika Skupnosti. Natančneje, člen 74(3) tega zakonika vsebuje podobno besedilo kot člen 31(1) carinskega zakonika Skupnosti. Poleg tega je člen 177(1) carinskega zakonika Unije, ki se nanaša na metodo poenostavitve carinskih deklaracij, v bistvu enak členu 81 carinskega zakonika Skupnosti.

19

Člen 77 carinskega zakonika Unije, naslovljen „Sprostitev v prosti promet in začasni uvoz“, je v bistvu enak členu 201 carinskega zakonika Skupnosti.

20

Člen 140 izvedbene uredbe, naslovljen „Zavrnitev deklarirane transakcijske vrednosti“, določa:

„1.   Če carinski organi utemeljeno dvomijo, da deklarirana transakcijska vrednost predstavlja celoten plačan ali plačljiv znesek iz člena 70(1) [carinskega zakonika Unije], lahko od deklaranta zahtevajo predložitev dodatnih informacij.

2.   Če njihovi dvomi niso odpravljeni, se lahko carinski organi odločijo, da vrednosti blaga ni mogoče določiti v skladu s členom 70(1) [carinskega zakonika Unije].“

21

Člen 142(2) in (5) te izvedbene uredbe določa:

„2.   Če ni na voljo cena na enoto iz odstavka 1, se uporabi cena na enoto, po kateri se uvoženo blago oziroma uvoženo enako ali podobno blago prodaja v takih razmerah, kot je uvoženo na carinsko območje [Evropske u]nije v najkrajšem času po uvozu blaga, ki se vrednoti, v vsakem primeru pa v 90 dneh od tega uvoza.

[…]

5.   Pri določanju carinske vrednosti se odbijejo od cene na enoto, določene v skladu z odstavki 1 do 4:

22

Člen 144 navedene izvedbene uredbe, naslovljen „Rezervna metoda“, določa:

„1.   Pri določanju carinske vrednosti na podlagi člena 74(3) [carinskega zakonika Unije] se lahko uporabi prožnost glede uporabe metod, določenih v členih 70 in 74(2) [carinskega zakonika Unije]. Tako določena vrednost v največji možni meri temelji na prej določenih carinskih vrednostih.

2.   Če carinske vrednosti ni mogoče določiti na podlagi odstavka 1, se uporabijo druge ustrezne metode. V tem primeru se carinska vrednost ne določi na podlagi naslednjega:

[…]

23

Člen 222 iste izvedbene uredbe, naslovljen „Postavke blaga“, določa:

„1.   Če ena carinska deklaracija zajema dve ali več postavk blaga, se navedbe iz te deklaracije za posamezno postavko štejejo za samostojno carinsko deklaracijo.

2.   Razen če za določeno blago iz pošiljke veljajo drugačni ukrepi, se šteje, da blago, zajeto v pošiljki, predstavlja eno samo postavko za namene odstavka 1, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

24

V uvodnih izjavah 43 in 44 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1) je navedeno:

25

Člen 2(1)(d) te direktive določa:

„Predmet DDV so naslednje transakcije:

[…]

26

Člen 71(1) navedene direktive določa:

„Če je za blago pri vnosu v Skupnost začet eden od postopkov ali transakcij iz členov 156, 276 in 277 ali postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev ali zunanji tranzitni postopek, obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastaneta šele v trenutku, ko se za to blago ti postopki ali transakcije končajo.

Vendar, če je uvoženo blago zavezano carini, kmetijskim prelevmanom ali dajatvam z enakim učinkom, določenih v okviru skupne politike, obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastaneta v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka in obveznosti obračuna teh dajatev.“

27

Člen 85 iste direktive določa, da pri uvozu blaga davčno osnovo sestavlja vrednost, ki je v skladu z veljavnimi določbami prava Unije določena kot carinska vrednost.

28

Člen 201 Direktive 2006/112 določa:

„Pri uvozu je DDV dolžna plačati oseba ali osebe, ki jih država članica uvoza določi ali prizna kot osebe, ki so dolžne plačati davek.“

29

Člen 250(1) te direktive določa:

„Vsak davčni zavezanec mora predložiti obračun DDV, ki vsebuje vse podatke, potrebne za izračun davka, za katerega je nastala obveznost obračuna […].“

30

Člen 29(1) in (6) Nomos 2960/2001 – Ethnikos Teloniakos Kodikas (zakon 2960/2001 o nacionalnem carinskem zakoniku) (FEK A’ 265), kakor je bil spremenjen z Nomos 3583/2007 – Anamorfosi tou Ethnikou Teloneiakou Kodika kai alles diataxeis (zakon 3583/2007 – Reforma nacionalnega carinskega zakonika in drugih določb) (FEK A’ 142) (v nadaljevanju: carinski zakonik) določa:

„1.   Carinski dolg je obveznost vsake fizične ali pravne osebe do carinskega organa, da poravna vse carinske dajatve, davke, vključno z [DDV], ter druge dajatve in davke, ki jih naloži država ter se plačujejo za blago in se uporabljajo zanj v skladu z upoštevnimi določbami.

[…]

6.   Dolžnik carinskega dolga je deklarant, oseba, v imenu katere se vloži deklaracija za trošarino in druge dajatve, ter katera koli druga oseba, v zvezi s katero je nastal dolg v skladu z določbami carinske zakonodaje. […]“

31

Člen 33(1) carinskega zakonika določa:

„Lastnik blaga ali njegov pravni zastopnik v skladu z veljavno zakonodajo mora po predložitvi blaga carinskemu organu predložiti deklaracijo, da se navedeno blago da v kateri koli carinski postopek ali da se mu dodeli ena od drugih carinsko dovoljenih rab ali uporab v skladu s posebnimi določbami zakonodaje Skupnosti.“

32

Člen 155 carinskega zakonika določa:

„1.   Tihotapstvo pomeni:

[…]

2.   Za tihotapstvo se štejejo:

[…]

[…]

[…]“

33

Člen 35(3) Nomos 2859/2000 – Kyrosi Kodika Forou Prostithemenis Axias (zakon št. 2859/2000 o zakoniku o DDV) (FEK A’ 248) določa:

„Pri uvozu blaga je zavezanec za DDV oseba, ki se v skladu z določbami carinske zakonodaje šteje za lastnika uvoženega blaga.“

34

HF je leta 2014 v okviru svoje gospodarske dejavnosti v Grčiji kupil tekstilne izdelke s poreklom iz Turčije.

35

Carinske deklaracije za te izdelke so bile pri grških carinskih organih (v nadaljevanju: carinski organi) vložene v skladu s poenostavljenim postopkom deklariranja iz člena 81 carinskega zakonika Skupnosti, ki je določal, da lahko ti organi na zahtevo deklaranta dopustijo, da se dajatve za celotno pošiljko blaga z različno tarifno uvrstitvijo obračunajo na podlagi tarifne uvrstitve tistega blaga, za katero je predvidena najvišja uvozna dajatev.

36

Po mnenju predložitvenega sodišča je bil uvoz tega blaga v Grčijo oproščen carinskih dajatev, vendar bi moral biti zanj obračunan uvozni DDV na podlagi carinske vrednosti, ki jo je družba uvoznica navedla v svojih uvoznih deklaracijah.

37

Carinski organi so leta 2016 na podlagi pritožbe zaradi prenizkega ovrednotenja uvoženega blaga opravili preiskavo, ob koncu katere se je izkazalo, da obstajajo utemeljeni indici, da je bila carinska vrednost, navedena v več predloženih carinskih deklaracijah, netočna in da naslovnik blaga, naveden v teh deklaracijah, ni bil dejanski lastnik tega blaga.

38

Zaradi dvomov so carinski organi 14. decembra 2016 opravili naknadno preverjanje vseh teh carinskih deklaracij, ob koncu katerega so ugotovili obstoj tihotapskega sistema, v okviru katerega je bilo predloženih 289 lažnih uvoznih deklaracij. V zvezi s tem so carinski organi ugotovili, da je ta sistem prek zapletenega mehanizma goljufij vključeval prijavo carinskih vrednosti, ki so bile bistveno nižje od najnižjih poslovno vzdržnih cen.

39

Vendar so carinski organi menili, da ne morejo opraviti rekonstrukcije resničnih cen, ki so bile za to blago dejansko plačane turškim dobaviteljem, saj fizični naknadni nadzor nad zadevnim blagom ni bil mogoč, njegov opis v ustreznih računih pa je bil splošen.

40

V teh okoliščinah so se carinski organi za določitev carinske vrednosti navedenega blaga oprli na „pragovno ceno“ ali „najnižjo sprejemljivo ceno“ (lowest acceptable price) (v nadaljevanju: NSC) z uporabo orodja za oceno tveganj, ki temelji na podatkih na ravni Unije in ga je vzpostavil Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF).

41

Iz spisa, ki je na voljo Sodišču, je razvidno, da ta metoda najprej pomeni, da je treba izračunati „popravljeno povprečno ceno“ (cleaned average price) (v nadaljevanju: PPC), imenovano tudi „pravična cena“ (fair price ali fair value). PPC, izražene po cenah na kilogram, se izračunajo na podlagi mesečnih uvoznih cen zadevnih izdelkov s poreklom iz Turčije iz Comext, referenčne podatkovne zbirke za podrobno statistiko mednarodne trgovine z blagom, ki jo upravlja Eurostat.

42

Nato se na podlagi aritmetičnega povprečja, to je netehtanega povprečja, PPC vseh držav članic izračuna povprečje za celotno Unijo. Za izračun tega aritmetičnega povprečja se izključijo skrajne vrednosti (outliers), torej vrednosti, ki so nenormalno visoke ali nizke.

43

Nazadnje se izračuna vrednost, ki ustreza 50 % PPC, ki pomeni NSC. Zadnjenavedena vrednost, izražena tudi v ceni na kilogram, se uporablja kot profil ali mejna vrednost tveganja in carinskim organom držav članic omogoča odkrivanje posebej nizkih vrednosti, prijavljenih ob uvozu, in torej uvoza z visokim tveganjem prenizkega vrednotenja.

44

Iz spisa, ki je na voljo Sodišču, je namreč razvidno, da imajo carinski organi vseh držav članic na voljo komunikacijski sistem, in sicer informacijski sistem za boj proti goljufijam (Anti Fraud Information System, v nadaljevanju: AFIS), pri katerem sodeluje tudi OLAF. Prek tega sistema in, natančneje, z uporabo ustreznega orodja za samodejno spremljanje (Automated Monitoring Tool, v nadaljevanju: AMT) lahko odkrijejo primere prenizkega vrednotenja.

45

V obravnavanem primeru so carinski organi na podlagi tako izračunane NSC določili „ceno na enoto“ v smislu člena 30(2)(c) carinskega zakonika Skupnosti. Ti organi so navedeno odločitev obrazložili s tem, da se ne morejo opreti na eni strani na fiktivno transakcijsko vrednost izdelkov iz postopka v glavni stvari, ki so bili namerno prenizko ovrednoteni, in na drugi strani na transakcijsko vrednost enakih ali podobnih izdelkov, saj je opis teh izdelkov na računih, priloženih carinskim deklaracijam, nepopoln. Poleg tega navedeni organi niso mogli opraviti fizičnega pregleda blaga iz postopka v glavni stvari v okviru naknadnega nadzora, saj to ni bilo zaseženo.

46

V zvezi s tem carinski organi navajajo, da nobeden od sodelujočih v tihotapskem sistemu iz postopka v glavni stvari v okviru svojih pojasnil ni predložil elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče domnevati, da so bile upoštevane carinske vrednosti veliko višje od dejansko plačanih cen.

47

Ti organi so tako ugotovili, da znesek z goljufijo utajenega DDV za vse blago, za katero so bile predložene lažne deklaracije v okviru tihotapskega sistema iz postopka v glavni stvari, znaša 6.211.300,18 EUR.

48

Kar zadeva udeležbo HF v tem tihotapskem sistemu, je iz predložitvene odločbe razvidno, da je bil ta v letu 2014 imetnik blaga, v zvezi s katerim so bile v okviru tega sistema predložene lažne deklaracije carinske vrednosti, zato je v skladu z nacionalnim pravom dolžan plačati utajeni uvozni DDV, dolgovan za to blago.

49

HF je zoper odločbe o odmeri davka iz postopka v glavni stvari vložil tožbo pri Dioikitiko Protodikeio Thessalonikis (prvostopenjsko upravno sodišče v Solunu, Grčija), ki je predložitveno sodišče. Trdil je, da je določitev carinske vrednosti zadevnega blaga na podlagi NSC nezakonita, saj naj bi bilo te cene kot statistične podatke v zvezi z uvoznimi cenami mogoče uporabiti le za izpodbijanje prijavljene vrednosti tega blaga, ne bi pa naj mogle pomeniti metode za določitev njegove carinske vrednosti. Poleg tega meni, da je bil pravnomočno oproščen kaznivega dejanja tihotapstva s sodbo Trimeles Plimmeleiodikeio Grevenon (kazensko sodišče v tričlanski sestavi v Greveni, Grčija).

50

Predložitveno sodišče uvodoma meni, da ga oprostilna sodba Trimeles Plimmeleiodikeio Grevenon (kazensko sodišče v tričlanski sestavi v Greveni) zavezuje le v delu, v katerem so bile z odločbami o odmeri davka iz postopka v glavni stvari HF naložene povečane dajatve, ki bi jih bilo treba razveljaviti. Nasprotno pa HF po mnenju navedenega sodišča še vedno dolguje utajeni uvozni DDV.

51

Predložitveno sodišče v zvezi z uporabo „statističnih vrednosti“ pri določanju carinske vrednosti zadevnega blaga najprej navaja, da lahko carinski organi te vrednosti uporabijo za ugotovitev obstoja razumnega dvoma o resničnosti deklarirane transakcijske vrednosti. Prav tako je po mnenju navedenega sodišča v skladu s sodbo z dne 8. marca 2022, Komisija/Združeno kraljestvo (Boj proti goljufijam s prenizkim vrednotenjem) (C‑213/19, EU:C:2022:167), navedene vrednosti mogoče uporabiti za določitev izgub lastnih sredstev Unije, ki so jih povzročile države članice, ki ne izvajajo učinkovitih kontrol odkrivanja goljufij.

52

Dalje, navedeno sodišče poudarja, da naj bi Sodišče v točkah od 38 do 41 in 44 sodbe z dne 16. junija 2016, EURO 2004. Hungary (C‑291/15, EU:C:2016:455), razsodilo, da so povprečne „statistične vrednosti“ lahko podlaga za dokaz obstoja utemeljenih, če ne celo razumnih dvomov pristojnih carinskih organov države članice, da izključijo deklarirane transakcijske vrednosti in „v hierarhičnem vrstnem redu“ uporabijo določene alternativne metode določitve carinske vrednosti, ne glede na pristnost računov in drugih dokumentov, ki dokazujejo transakcijsko vrednost uvoženega blaga, če na zahtevo niso bili predloženi elementi, na podlagi katerih bi bilo mogoče dokazati točnost deklarirane transakcijske vrednosti.

53

Nazadnje, Sodišče naj bi v točkah 51 in od 53 do 56 sodbe z dne 9. junija 2022, Baltic Master (C‑599/20, EU:C:2022:457), razsodilo, da v okviru metode fall‑back iz člena 31(1) carinskega zakonika Skupnosti podatki iz nacionalne zbirke podatkov, ki se nanašajo na blago, ki spada pod isto oznako integrirane tarife Evropske unije (v nadaljevanju: oznaka TARIC) in izvirajo od istega prodajalca kot zadevno blago, pomenijo „razpoložljive podatke v Skupnosti“ v smislu te določbe in jih je mogoče upoštevati kot podlago za določitev carinske vrednosti zadevnega blaga.

54

Vendar predložitveno sodišče dvomi o možnosti uporabe statističnih povprečnih vrednosti in zlasti NSC za določitev carinske vrednosti zadevnega blaga v okviru metod, določenih v členih 29 in 30 carinskega zakonika Skupnosti, in, natančneje, v okviru sekundarne metode iz člena 30(2)(c) tega zakonika, ki je tista, ki se uporablja v obravnavanem primeru. Na eni strani so namreč carinski organi uporabili to metodo določitve carinske vrednosti, čeprav se ta določba sklicuje na enako ali podobno blago, na drugi strani pa ni razvidno, da bi bila ta NSC izračunana v skladu z rokom iz člena 152(1)(b) uredbe za izvajanje.

55

Poleg tega navedeno sodišče meni, da uporaba NSC za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga pomeni uporabo najnižjih cen, ki so po definiciji „fiktivne“, kar bi bilo v nasprotju z metodami, ki se običajno uporabljajo v mednarodni trgovini.

56

Navedeno sodišče se sprašuje tudi, ali je uporaba NSC ustrezna v okviru postopka iz člena 81 carinskega zakonika Skupnosti.

57

Poleg tega isto sodišče dvomi o tem, ali so nacionalne določbe, ki določajo osebo ali osebe, ki so določene ali priznane kot osebe, ki so dolžne plačati DDV, dovolj jasne in natančne, da bi se HF kot imetnik blaga štel za solidarno odgovornega za plačilo utajenega uvoznega DDV.

58

V teh okoliščinah je Dioikitiko Protodikeio Thessalonikis (prvostopenjsko upravno sodišče v Solunu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

59

Dejansko stanje in obrazložitev, navedena v predložitveni odločbi v zadevi C‑73/24, sta podobna dejanskemu stanju in obrazložitvi, navedenima v predložitveni odločbi v zadevi C‑72/24, razen dejstva, prvič, da predložitveno sodišče odloča o tožbi, ki jo je vložila WI, ki je uslužbenka podjetja za prodajo tekstilnih izdelkov s poreklom iz Turčije in za katero se je štelo, da bi morala vedeti za tihotapski sistem iz postopka v glavni stvari, saj je bila zadolžena za večji del vodenja tega podjetja, in drugič, da so bile carinske deklaracije iz postopka v glavni stvari vložene med marcem 2014 in decembrom 2016.

60

V teh okoliščinah je Dioikitiko Protodikeio Thessalonikis (prvostopenjsko upravno sodišče v Solunu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja, katerih besedilo je podobno besedilu vprašanj, postavljenih v predlogu za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑72/24:

61

S sklepom predsednika Sodišča z dne 25. marca 2024 sta bili zadevi C‑72/24 in C‑73/24 združeni za pisni in ustni del postopka ter izdajo sodbe.

62

Tožeči stranki iz postopka v glavni stvari, HF in WI, sta z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča vložena 3. julija 2025, predlagali, naj se na podlagi člena 83 Poslovnika Sodišča odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka. V utemeljitev svojega predloga v bistvu navajata, prvič, da se je generalni pravobranilec v sklepnih predlogih oprl na dejstva, ki odstopajo od dejstev, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, in drugič, da se ne strinjata z nekaterimi presojami iz sklepnih predlogov generalnega pravobranilca. Natančneje, HF in WI izpodbijata presoje v zvezi s pregledom pragovnih cen v okviru metode določitve carinske vrednosti iz člena 31(1) carinskega zakonika Skupnosti in člena 74(3) carinskega zakonika Unije.

63

Opozoriti je treba, da je v skladu s členom 252, drugi odstavek, PDEU dolžnost generalnega pravobranilca, da popolnoma nepristransko in neodvisno javno predstavi obrazložene sklepne predloge o zadevah, pri katerih se v skladu s Statutom Sodišča Evropske unije zahteva njegovo sodelovanje. Sodišča ne zavezujejo niti ti predlogi niti obrazložitev, ki generalnega pravobranilca pripelje do njih (sodba z dne 19. marca 2020, Sánchez Ruiz in drugi, C‑103/18 in C‑429/18, EU:C:2020:219, točka 42 in navedena sodna praksa).

64

V tem okviru je treba tudi navesti, da Statut Sodišča Evropske unije in Poslovnik strankam in zainteresiranim subjektom iz člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije ne dajeta možnosti, da v odgovor na sklepne predloge generalnega pravobranilca predložijo stališča. Zato nestrinjanje stranke ali zainteresiranih subjektov s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca, ne glede na vprašanja, ki jih preizkusi v njih, samo po sebi ne more biti razlog, ki bi upravičeval ponovno odprtje ustnega dela postopka (sodba z dne 19. marca 2020, Sánchez Ruiz in drugi, C‑103/18 in C‑429/18, EU:C:2020:219, točka 43 in navedena sodna praksa).

65

Iz tega izhaja, da ker je na eni strani namen predloga za ponovno odprtje ustnega dela postopka, ki sta ga vložila HF in WI, tema omogočiti, da odgovorita na stališče generalnega pravobranilca, izraženo v sklepnih predlogih, in ker se na drugi strani nanaša na nekatere domnevne popravke, ki nasprotujejo informacijam iz predložitvene odločbe v zadevi C‑72/24, temu predlogu ni mogoče ugoditi.

66

Sodišče sicer lahko na podlagi člena 83 Poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali če stranka po koncu ustnega dela postopka navede novo dejstvo, ki je odločilno za odločitev Sodišča, ali če je treba v zadevi odločiti na podlagi trditve, o kateri stranke ali zainteresirani subjekti iz člena 23 Statuta Sodišča niso razpravljali.

67

V obravnavanem primeru ima Sodišče na voljo vse elemente, potrebne za odgovor na vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče. Poleg tega predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka ne razkriva nobenega novega dejstva, ki bi lahko bilo ključno za odločitev, ki jo mora Sodišče sprejeti v teh zadevah.

68

V teh okoliščinah Sodišče po opredelitvi generalnega pravobranilca meni, da ni treba odrediti ponovnega odprtja ustnega dela postopka.

69

Najprej, opozoriti je treba, da se v skladu s členom 288(2) carinskega zakonika Unije členi od 70 do 74 tega zakonika uporabljajo od 1. maja 2016. Ker pa je dejansko stanje iz spora o glavni stvari v zadevi C‑73/24 nastalo pred tem datumom in po njem, je treba za odgovor na postavljena vprašanja podati razlago tako določb carinskega zakonika Skupnosti kot določb carinskega zakonika Unije.

70

V zvezi s tem so pravila za določitev carinske vrednosti blaga iz členov 70 in 74 carinskega zakonika Unije v bistvu enaka pravilom iz členov od 29 do 31 carinskega zakonika Skupnosti. Tako se sodna praksa v zvezi s temi določbami carinskega zakonika Skupnosti načeloma uporablja tudi za enakovredne določbe carinskega zakonika Unije.

71

Predložitveno sodišče s prvim, drugim in tretjim vprašanjem v zadevi C‑72/24 ter prvim, drugim in tretjim vprašanjem v zadevi C‑73/24, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 30 in člen 31(1) in (2)(f) in (g) carinskega zakonika Skupnosti ter člen 74 carinskega zakonika Unije razlagati tako, da nasprotujejo temu, da se, če je med naknadnim preverjanjem, med katerim na eni strani fizični pregled uvoženega blaga ni mogoč in je na drugi strani opis tega blaga v dokumentih, priloženih carinski deklaraciji, podan splošno in nenatančno, tako da carinske vrednosti ni mogoče določiti na podlagi transakcijske vrednosti tega blaga v skladu s členom 29 carinskega zakonika Skupnosti in členom 70 carinskega zakonika Unije, ta vrednost določi na podlagi NSC, pri čemer se ta cena izračuna na podlagi zbirnih statističnih vrednosti, določenih na ravni Unije.

72

Najprej, opozoriti je treba, da je cilj prava Unije o carinskem vrednotenju vzpostaviti pravičen, enoten in nevtralen sistem, ki izključuje uporabo arbitrarnih ali fiktivnih carinskih vrednosti. Carinska vrednost uvoženega blaga mora torej odražati resnično ekonomsko vrednost tega blaga in zato upoštevati vse elemente tega blaga, ki imajo ekonomsko vrednost (glej v tem smislu sodbo z dne 15. maja 2025, Tauritus,C‑782/23, EU:C:2025:353, točka 51 in navedena sodna praksa).

73

Poleg tega je pravilna določitev carinske vrednosti blaga predpogoj za zagotovitev učinkovitega in popolnega pobiranja tradicionalnih lastnih sredstev v obliki carin in DDV. Zato morajo države članice, kadar obstaja neposredna povezava med pobiranjem prihodkov iz, med drugim, DDV in dajanjem ustreznih sredstev na razpolago Komisiji, v skladu z obveznostmi, ki so jim naložene na podlagi člena 325(1) PDEU, zaščititi finančne interese Unije pred goljufijo ali vsemi drugimi nezakonitimi dejavnostmi, ki lahko škodijo tem interesom, ter sprejeti ukrepe, potrebne za zagotovitev učinkovitega in popolnega pobiranja tega davka in zato teh sredstev (glej v tem smislu sodbo z dne 8. marca 2022, Komisija/Združeno kraljestvo (Boj proti goljufijam s prenizkim vrednotenjem), C‑213/19, EU:C:2022:167, točka 346).

74

S členi od 29 do 31 carinskega zakonika Skupnosti in členi od 70 do 74 carinskega zakonika Unije je izrecno uvedena hierarhija med različnimi metodami carinskega vrednotenja, ki so v njem določene, zato uvoznik ne more prosto izbrati, katero metodo bo uporabil (glej v tem smislu sodbo z dne 15. maja 2025, Tauritus,C‑782/23, EU:C:2025:353, točka 53).

75

Zato je treba carinsko vrednost uvoženega blaga primarno določiti na podlagi metode transakcijske vrednosti iz člena 29 carinskega zakonika Skupnosti in člena 70 carinskega zakonika Unije, saj se ta metoda šteje za najustreznejšo, medtem ko je treba metode, navedene v členih 30 in 31 carinskega zakonika Skupnosti in členu 74 carinskega zakonika Unije, šteti za podredne metode, ki jih je treba uporabiti le, kadar carinske vrednosti blaga ni mogoče določiti z uporabo tega člena 29 ali tega člena 70. To velja zlasti za rezervno metodo iz člena 31 carinskega zakonika Skupnosti in člena 74(3) carinskega zakonika Unije, ki se uporablja le, če carinske vrednosti ni mogoče določiti niti z metodo transakcijske vrednosti niti z eno od podrednih metod, navedenih v členu 30 carinskega zakonika Skupnosti in členu 74(2) carinskega zakonika Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 16. junija 2016, EURO 2004. Hungary,C‑291/15, EU:C:2016:455, točka 28 in navedena sodna praksa, ter z dne 15. maja 2025, Tauritus,C‑782/23, EU:C:2025:353, točki 52 in 54).

76

Poleg tega v skladu s členom 181a uredbe za izvajanje in členom 140 izvedbene uredbe carinskim organom, če utemeljeno dvomijo, da prijavljena vrednost uvoženega blaga predstavlja celoten plačani znesek ali znesek, ki ga je treba plačati, carinske vrednosti ni treba določati na podlagi metode transakcijske vrednosti. Ti organi torej lahko zavrnejo prijavljeno ceno, če se ti dvomi nadaljujejo po morebitni zahtevi za predložitev vseh dodatnih informacij ali dokumentov in po tem, ko je bilo zadevni osebi primerno omogočeno, da se opredeli glede razlogov, na katerih temeljijo navedeni dvomi (glej v tem smislu sodbo z dne 16. junija 2016, EURO 2004. Hungary,C‑291/15, EU:C:2016:455, točka 31).

77

V obravnavanem primeru je iz navedb, predloženih Sodišču, razvidno, da carinske vrednosti blaga ni mogoče določiti s transakcijsko vrednostjo uvoženega blaga na podlagi člena 29(1) carinskega zakonika Skupnosti in člena 70(1) carinskega zakonika Unije, kar mora preveriti predložitveno sodišče. V zvezi s tem je to sodišče na eni strani navedlo, da se carinski organi niso mogli opreti na transakcijsko vrednost zadevnega blaga, ker so med naknadnim preverjanjem ugotovili, da je bilo to blago namerno prenizko ovrednoteno. Na drugi strani naj nobeden od sodelujočih v tihotapskem sistemu iz postopka v glavni stvari v okviru svojih pojasnil ne bi predložil elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče domnevati, da so bile carinske vrednosti, ki so jih upoštevali carinski organi, veliko višje od dejansko plačanih cen.

78

V takih okoliščinah se carinsko vrednotenje, kot je bilo opozorjeno v točki 75 te sodbe, opravi v skladu z določbami člena 30 carinskega zakonika Skupnosti ali člena 74(1) in (2) carinskega zakonika Unije z zaporedno uporabo metod iz teh določb (glej v tem smislu sodbo z dne 20. junija 2019, Oribalt Rīga,C‑1/18, EU:C:2019:519, točka 24 in navedena sodna praksa).

79

V zvezi s tem je treba opozoriti, da morajo carinski organi, če se odločijo, da bodo carinsko vrednost določili na podlagi člena 30(2)(a) in (b) carinskega zakonika Skupnosti ter člena 74(2)(a) in (b) carinskega zakonika Unije, svojo presojo opreti na elemente, ki se nanašajo na enako ali podobno blago. Tako je treba za to določitev preučiti elemente, kot so fizikalne značilnosti, kakovost, sloves, zamenljivost blaga in komercialna raven upoštevane prodaje (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2022, FAWKES,C‑187/21, EU:C:2022:458, točka 48).

80

Vendar, kot poudarja predložitveno sodišče, teh metod določitve carinske vrednosti blaga v obravnavanem primeru ni bilo mogoče uporabiti zaradi nepopolnega opisa blaga na računih, priloženih predloženim carinskim deklaracijam, in zaradi nemožnosti carinskih organov, da bi med naknadnim pregledom zadevno blago fizično pregledali, saj zadnjenavedeno blago ni bilo zaseženo.

81

Metoda carinskega vrednotenja iz člena 30(2)(c) carinskega zakonika Skupnosti in člena 74(2)(c) carinskega zakonika Unije, ki je bila uporabljena v obravnavanem primeru, pa temelji na vrednosti, ki se opira na ceno na enoto, po kateri se uvoženo blago ali uvoženo enako ali podobno blago prodaja na carinskem območju Unije.

82

Poudariti pa je treba, da ker po navedbah predložitvenega sodišča carinski organi uvoženega blaga niso mogli fizično pregledati, da bi ugotovili, ali je bilo enako ali podobno blagu, ki so ga morali uporabiti za določitev carinske vrednosti, in glede na to, da opis tega blaga na računih, priloženih carinskim deklaracijam, ni bil popoln, ti organi niso imeli na voljo informacij, potrebnih za uporabo metode iz člena 30(2)(c) carinskega zakonika Skupnosti in člena 74(2)(c) carinskega zakonika Unije, kar mora preveriti navedeno sodišče.

83

Poleg tega lahko za uporabo metode carinskega vrednotenja iz člena 30(2)(d) carinskega zakonika Skupnosti in člena 74(2)(d) carinskega zakonika Unije carinska vrednost temelji na izračunani vrednosti, ki je enaka vsoti različnih elementov, med katerimi je znesek dobička in splošnih stroškov, ki mora ustrezati znesku, ki ga proizvajalci v državi izvoza običajno dosežejo pri prodaji blaga enake vrste ali narave, kot je vrednoteno blago, za izvoz v Unijo.

84

Vendar ob upoštevanju navedb predložitvenega sodišča, na katere je bilo opozorjeno v točki 80 te sodbe, carinski organi v obravnavanem primeru prav tako niso mogli opraviti carinske vrednotenja na podlagi člena 30(2)(d) carinskega zakonika Skupnosti in člena 74(2)(d) carinskega zakonika Unije, kar pa mora preveriti navedeno sodišče.

85

Glede na zgornje ugotovitve je treba opozoriti, da če carinske vrednosti uvoženega blaga ni mogoče določiti niti na podlagi člena 30 carinskega zakonika Skupnosti ter člena 74(1) in (2) carinskega zakonika Unije, se carinsko vrednotenje opravi v skladu z določbami člena 31 carinskega zakonika Skupnosti in člena 74(3) carinskega zakonika Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 16. junija 2016, EURO 2004. Hungary,C‑291/15, EU:C:2016:455, točka 28 in navedena sodna praksa).

86

V obravnavanem primeru se predložitveno sodišče sprašuje o možnosti, da se za izračun carinske vrednosti zadevnega blaga uporabi NSC, ki se izračuna na podlagi zbirnih statističnih vrednosti, določenih na ravni Unije, če tega blaga ni več mogoče odpoklicati za fizične kontrole in če na podlagi splošnega opisa tega blaga v ustreznih računih ni mogoče pridobiti zadostnih podatkov o njegovi dejanski vrednosti.

87

Najprej je treba ugotoviti, da s takimi statističnimi podatki ni mogoče odpraviti zgoraj navedenih ovir za uporabo ene od metod vrednotenja, določenih v členu 30 carinskega zakonika Skupnosti in členu 70 carinskega zakonika Unije. Poudariti je namreč treba, da statistični podatki, opredeljeni na ravni Unije, kot je NSC, ne vsebujejo elementov, ki bi jih bilo mogoče uporabiti za določitev carinske vrednosti na podlagi člena 30(2)(a) in (b) carinskega zakonika Skupnosti ter člena 74(2)(a) in (b) carinskega zakonika Unije, ker so ti podatki zbirni in zaupni (glej po analogiji sodbo z dne 9. junija 2022, FAWKES, C‑187/21, EU:C:2022:458, točke od 53 do 55).

88

Poleg tega ob upoštevanju okoliščin, navedenih v točki 80 te sodbe, takih podatkov prav tako ni mogoče uporabiti v okviru carinskega vrednotenja na podlagi člena 30(2)(c) carinskega zakonika Skupnosti in člena 74(2)(c) carinskega zakonika Unije.

89

Enako velja za metodo določitve carinske vrednosti iz člena 30(2)(d) carinskega zakonika Skupnosti in člena 74(2)(d) carinskega zakonika Unije, ker iz pojasnil v spisu, s katerim razpolaga Sodišče, ni razvidno, da bi bile v NSC upoštevane posebne informacije, potrebne za to določitev, kot so navedene v točki 83 te sodbe.

90

Tako je treba preveriti, ali se NSC, izračunana na podlagi zbirnih statističnih vrednosti, določenih na ravni Unije, lahko uporabi za določitev carinske vrednosti zadevnega blaga v skladu s členom 31 carinskega zakonika Skupnosti in členom 74(3) carinskega zakonika Unije.

91

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu s členom 31(1) carinskega zakonika Skupnosti in členom 74(3) carinskega zakonika Unije, če carinske vrednosti uvoženega blaga ni mogoče določiti z uporabo členov 29 in 30 carinskega zakonika Skupnosti na eni strani ter člena 74(1) in (2) carinskega zakonika Unije na drugi strani, ta vrednost določi na podlagi razpoložljivih podatkov v Uniji z ustreznimi metodami, ki so v skladu z načeli in splošnimi določbami mednarodnih sporazumov ter poglavja 3 teh zakonikov.

92

Na prvem mestu, glede vprašanja, ali člen 31(1) carinskega zakonika Skupnosti ne nasprotuje uporabi NSC, je treba poudariti, da je v točki 2 pojasnjevalne opombe na področju carinske vrednosti v zvezi s to določbo, ki je v Prilogi 23 k uredbi za izvajanje, poudarjeno, da bi morale biti metode vrednotenja, ki jih je treba uporabiti na podlagi navedene določbe, tiste, ki jih opredeljujeta člena 29 in 30(2) tega zakonika, vendar pa naj bi bila „razumna prožnost“ pri uporabi teh metod skladna s cilji in določbami člena 31(2) navedenega zakonika.

93

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je uvoženo blago iz postopka v glavni stvari, za katero carinski organi menijo, da je bila transakcijska vrednost prenizko ovrednotena, v carinskih deklaracijah na splošno opisano kot tekstilni izdelki.

94

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se je Sodišče na pojem „razumna prožnost“ na eni strani sklicevalo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 9. junija 2022, Baltic Master (C‑599/20, EU:C:2022:457), v kateri se je predložitveno sodišče spraševalo, ali je ob upoštevanju raznolikosti zadevnih delov, ki spadajo pod uporabljeno oznako TARIC, in neobstoja podrobnega opisa uvoženega blaga določitev carinske vrednosti tega blaga v skladu s členom 31(1) carinskega zakonika Skupnosti na podlagi transakcijske vrednosti podobnega blaga mogoča v okviru spora, ki mu je bil predložen, medtem ko pojem „podobno blago“, ki je opredeljen v členu 142(1)(d) uredbe za izvajanje, predpostavlja homogeno poreklo uvoženega blaga, kar je težko uskladiti z raznolikostjo proizvodov, uvrščenih pod zadevno oznako TARIC.

95

V tej zadevi je Sodišče poudarilo, da se opredelitev pojma „podobno blago“ iz člena 142(1)(d) uredbe za izvajanje nanaša na določitev carinske vrednosti na podlagi člena 30(2)(b) carinskega zakonika Skupnosti. Čeprav je iz točke 2 pojasnjevalne opombe, navedene v točki 92 te sodbe, razvidno, da bi morale biti metode vrednotenja, ki jih je treba uporabiti na podlagi člena 31 tega zakonika, tiste, ki so opredeljene v členu 29 in členu 30(2) tega zakonika, pa je v tej točki pojasnjeno, da je treba te metode uporabiti z razumno prožnostjo, zlasti pri presoji pojma „podobno blago“ (sodba z dne 9. junija 2022, Baltic Master,C‑599/20, EU:C:2022:457, točka 52). Sodišče je tako priznalo, da podatki iz nacionalne zbirke podatkov, ki se nanašajo na blago, ki spada pod isto oznako TARIC, in ki izvirajo od istega prodajalca kot zadevno blago, pomenijo „razpoložljive podatke v Uniji“ v smislu člena 31(1) carinskega zakonika Skupnosti, ki jih je mogoče upoštevati kot podlago za določitev carinske vrednosti zadevnega blaga (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2022, Baltic Master,C‑599/20, EU:C:2022:457, točki 52 in 54).

96

Na drugi strani je treba tudi opozoriti, da morajo države članice, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 73 te sodbe, v skladu z obveznostmi, ki so jim naložene na podlagi člena 325(1) PDEU, zaščititi finančne interese Unije pred goljufijo ali vsemi drugimi nezakonitimi dejavnostmi, ki lahko škodijo tem interesom, ter sprejeti ukrepe, potrebne za zagotovitev učinkovitega in popolnega pobiranja teh dajatev in zato teh sredstev. Iz tega izhaja, da morajo carinski organi določiti carinsko vrednost, če deklarant ne bi predložil dovolj natančnih ali zanesljivih informacij o carinski vrednosti zadevnega blaga.

97

Ob upoštevanju te zahteve in „razumne prožnosti“, s katero je treba v skladu s točko 2 pojasnjevalne opombe iz točke 92 te sodbe metode določitve carinske vrednosti, opredeljene v členu 29 in členu 30(1) in (2) carinskega zakonika Skupnosti, uporabiti v okviru člena 31(1) carinskega zakonika Skupnosti, je treba priznati, da so podatki, kot je NSC, izračunana na podlagi zbirnih statističnih vrednosti, določenih na ravni Unije in vključenih v zbirko podatkov, vzpostavljeno na ravni Unije, „razpoložljivi podatki v Skupnosti“ v smislu člena 31(1) carinskega zakonika Skupnosti, in zdi se, da se lahko uporabijo za določitev carinske vrednosti zadevnega blaga.

98

Vendar ta ugotovitev velja le, če carinska vrednost, kot to zahteva člen 31(2) carinskega zakonika Skupnosti, ki bi bila tako določena z uporabo odstavka 1 tega člena, ne temelji na elementih iz pododstavkov (f) in (g) te določbe.

99

V zvezi s tem se v skladu s členom 31(2)(f) in (g) carinskega zakonika Skupnosti carinska vrednost ne določi na podlagi najnižjih carinskih vrednosti in arbitrarnih ali fiktivnih vrednosti.

100

Na eni strani pa naj bi bile NSC, kot je razvidno iz točk od 40 do 43 te sodbe, določene na podlagi PPC, izračunanih na podlagi mesečnih uvoznih cen zadevnih izdelkov s poreklom iz Turčije, pridobljenih iz zbirke Comext. Zato se zdi, da niso bile arbitrarne, ampak utemeljene na objektivnih in nevtralnih merilih (glej v tem smislu sodbo z dne 8. marca 2022, Komisija/Združeno kraljestvo (Boj proti goljufijam s prenizkim vrednotenjem), C‑213/19, EU:C:2022:167, točka 294).

101

Na drugi strani je treba v zvezi s prepovedjo določitve carinske vrednosti na podlagi minimalnih vrednosti, navedeno v točki 99 te sodbe, ugotoviti, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 79 sklepnih predlogov, da bi morebitna uporaba NSC lahko kršila to prepoved, če bi bila ta upravna praksa sistematična in če zadevnemu gospodarskemu subjektu ne bi bilo dovoljeno utemeljiti nižjih cen, navedenih v njegovi carinski deklaraciji. V zadnjenavedenem položaju bi namreč zavrnitev upoštevanja transakcijskih vrednosti, nižjih od takega praga, pomenila uskladitev prijavljenih vrednosti navzgor, dokler ne bi bil dosežen ta prag, in bi pomenila sistem minimalnih vrednosti.

102

Nasprotno pa je treba šteti, da se morebitna uporaba v skrajnem primeru NSC, izračunanih na podlagi zbirnih statističnih vrednosti, določenih na ravni Unije, v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, na podlagi člena 31(1) carinskega zakonika Skupnosti, ne sme šteti za sistem minimalnih vrednosti, če je imel zadevni gospodarski subjekt možnost utemeljiti deklarirano vrednost carinskim organom.

103

V obravnavanem primeru bo moralo torej predložitveno sodišče preveriti, ali so carinski organi v okviru uporabe statističnih podatkov, ki jih sestavljajo NSC, tožečima strankama iz postopka v glavni stvari omogočili, da utemeljita nižje cene, navedene v njunih carinskih deklaracijah, in da v upravnem postopku pred njimi predložita dodatne informacije.

104

Na drugem mestu, glede vprašanja, ali se NSC lahko uporabi na podlagi člena 74(3) carinskega zakonika Unije, je treba ugotoviti, da je treba v zvezi s tem to določbo razlagati v povezavi s členom 144 izvedbene uredbe, ki v odstavku 1 določa, da se lahko pri določitvi carinske vrednosti na podlagi tega člena 74(3) uporabi „[razumna] prožnost“ glede uporabe metod, določenih v členu 70 in členu 74(2) carinskega zakonika Unije.

105

Iz tega izhaja, da se ob upoštevanju, da so ti izrazi enaki tistim iz pojasnjevalne opombe, na katere je bilo opozorjeno v točki 92 te sodbe, ugotovitve iz točk od 94 do 97 te sodbe uporabljajo tudi za carinski zakonik Unije.

106

Ugotoviti je treba, da je v okviru carinskega zakonika Unije ta ugotovitev dodatno podprta z dejstvom, da se v skladu s členom 144(2) izvedbene uredbe, če carinske vrednosti ni mogoče določiti na podlagi odstavka 1 tega člena, uporabijo „druge ustrezne metode“. V zvezi s tem je treba tudi poudariti, da je v tej določbi opozorjeno, da je uporaba teh metod mogoča, če se v tem primeru carinska vrednost ne določi zlasti na podlagi enega od elementov iz pododstavkov (f) in (g) tega odstavka 2, ki se nanašata na najnižje carinske vrednosti oziroma arbitrarne ali fiktivne vrednosti.

107

V zvezi s tem je treba glede na to, da so izrazi, navedeni v točki 99 te sodbe, enaki, navesti, da ugotovitve iz točk od 98 do 103 te sodbe veljajo tudi za člen 144(2) izvedbene uredbe.

108

Glede na zgornje preudarke je treba ugotoviti, da so podatki, kot so NSC, izračunane na podlagi zbirnih statističnih vrednosti, določenih na ravni Unije, podatki, razpoložljivi na carinskem območju Unije, v smislu člena 74(3) carinskega zakonika Unije, ki jih je mogoče a priori uporabiti za določitev carinske vrednosti zadevnega blaga. Če je bil uvoz sproščen v prosti promet, namreč tega blaga ni več mogoče odpoklicati zaradi preverjanja, da se ugotovi njegova dejanska vrednost, in če so dokumenti, priloženi carinskim deklaracijam, sestavljeni splošno in nenatančno, se lahko za oceno vrednosti navedenega blaga uporabi le statistična metoda.

109

Vendar je treba še ugotoviti, ali so statistične vrednosti, kot so NSC, uporabljene za določitev carinske vrednosti zadevnega blaga, podatki, ki so lahko del obrazložitve odločb carinskih organov, ki se zahteva s členom 6(3) carinskega zakonika Skupnosti in členom 22(6) carinskega zakonika Unije.

110

V zvezi s tem je treba poudariti, da pravica do dobrega upravljanja, ker odraža splošno načelo prava Unije, vključuje zahteve, ki jih morajo države članice spoštovati pri izvajanju prava Unije (sodba z dne 9. novembra 2017, LS Customs Services,C‑46/16, EU:C:2017:839, točka 39).

111

Med temi zahtevami je obveznost obrazložitve odločb, ki jih sprejmejo nacionalni organi, še posebej pomembna, saj lahko zaradi te obveznosti naslovnik teh odločb brani svoje pravice v najboljših možnih okoliščinah in se lahko ob popolnem poznavanju upoštevnih okoliščin odloči, ali je zoper te odločbe smiselno vložiti pravno sredstvo. Potrebna je tudi za to, da se sodiščem omogoči opravljanje nadzora nad zakonitostjo teh odločb (sodba z dne 9. novembra 2017, LS Customs Services,C‑46/16, EU:C:2017:839, točka 40).

112

Natančneje, glede odločb, ki jih sprejmejo carinski organi, je v členu 6(3) carinskega zakonika Skupnosti in členu 22(6) carinskega zakonika Unije opozorjeno, da imajo ti organi obveznost obrazložitve, kadar sprejmejo pisne odločbe z neugodnimi posledicami za osebe, na katere so naslovljene.

113

V skladu s členom 221(1) carinskega zakonika Skupnosti mora biti s sporočilom o znesku dajatev dolžniku zagotovljena ustrezna obveščenost in mu mora biti z njim omogočeno, da si ob popolnem poznavanju upoštevnih okoliščin zagotovi obrambo svojih pravic (sodba z dne 9. novembra 2017, LS Customs Services,C‑46/16, EU:C:2017:839, točka 42).

114

Poleg tega, kot je razvidno iz točk 74 in 75 te sodbe, med metodami določitve carinske vrednosti, določenimi v členih od 29 do 31 carinskega zakonika Skupnosti ter členih 70 in 74 carinskega zakonika Unije, obstaja vez subsidiarnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2017, LS Customs Services,C‑46/16, EU:C:2017:839, točka 43).

115

V teh okoliščinah mora obveznost obrazložitve, ki jo imajo v okviru izvajanja navedenih določb carinski organi, prvič, omogočiti jasno in nedvoumno analizo razlogov, iz katerih so ti izločili eno ali več metod določitve carinske vrednosti (sodba z dne 9. novembra 2017, LS Customs Services,C‑46/16, EU:C:2017:839, točka 44).

116

Drugič, ta obveznost pomeni, da so navedeni organi zavezani v odločbi, s katero je določen znesek dolgovanih carin, navesti podatke, na podlagi katerih je bila carinska vrednost zadevnega blaga izračunana, da se naslovniku odločbe omogoči obramba njegovih pravic v najboljših možnih okoliščinah in odločitev ob popolnem poznavanju upoštevnih okoliščin o tem, ali je zoper to odločbo smiselno vložiti pravno sredstvo, ter da se sodiščem omogoči izvrševanje nadzora nad zakonitostjo navedene odločbe (sodba z dne 9. novembra 2017, LS Customs Services,C‑46/16, EU:C:2017:839, točka 45).

117

Vendar je Sodišče razsodilo, da zaupni elementi iz podatkovne zbirke – ki so namenjeni temu, da se z uporabo metod statističnega iskanja odkrijejo poslovni modeli, ki lahko pomenijo primer goljufije – ne morejo biti del obrazložitve, ki se zahteva v členu 6(3) carinskega zakonika Skupnosti in členu 22(6) carinskega zakonika Unije. Zato ni mogoče šteti, da je podatkovna zbirka, iz katere izhajajo ti elementi, na voljo carinskim organom za določitev carinske vrednosti v smislu člena 30(2)(a) in (b) carinskega zakonika Skupnosti in člena 74(2)(a) in (b) carinskega zakonika Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2022, FAWKES,C‑187/21, EU:C:2022:458, točka 55).

118

NSC pa države članice izračunajo na podlagi odstotka statističnih vrednosti, navedenih v AMT, in te cene se uporabljajo kot profil tveganja, tako da jih načeloma ni mogoče sporočiti gospodarskim subjektom.

119

Vendar je treba, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 89 sklepnih predlogov, zahtevo po obrazložitvi prilagoditi naravi vsake carinske odločbe, ki mora zato v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, odražati uporabo metode določitve carinske vrednosti, določene v členu 31 carinskega zakonika Skupnosti in členu 74(3) carinskega zakonika Unije.

120

Poleg tega, ker je treba NSC uporabiti le v skrajnem primeru, je njihovo enkratno posredovanje gospodarskim subjektom v mejah tega, kar je strogo potrebno, izjemoma mogoče, da bi se državam članicam omogočilo, da izpolnijo obveznosti zaščite finančnih interesov Unije pred goljufijo ali vsemi drugimi nezakonitimi dejavnostmi, ki lahko škodijo tem interesom, naložene, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 73 te sodbe, na podlagi člena 325(1) PDEU, tako da sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev učinkovitega in popolnega pobiranja carinskih dajatev in DDV.

121

Zato je treba priznati, da so podatki, kot so NSC, izračunane na podlagi zbirnih statističnih vrednosti, določenih na ravni Unije, „razpoložljivi podatki v Skupnosti“ v smislu člena 31(1) carinskega zakonika Skupnosti in člena 74(3) carinskega zakonika Unije, ki jih je mogoče upoštevati kot podlago za določitev carinske vrednosti zadevnega blaga (glej po analogiji sodbo z dne 9. junija 2022, Baltic Master,C‑599/20, EU:C:2022:457, točka 54).

122

Poleg tega je treba še ugotoviti, da se uporaba NSC na podlagi člena 31(1) carinskega zakonika Skupnosti in člena 74(3) carinskega zakonika Unije ne zdi nezdružljiva z načeli, splošnimi določbami mednarodnih sporazumov in drugimi določbami, na katere se te določbe sklicujejo. Zato pomeni „ustrezno metodo“ v smislu člena 144(2) izvedbene uredbe.

123

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo, drugo in tretje vprašanje v zadevi C‑72/24 ter na prvo, drugo in tretje vprašanje v zadevi C‑73/24 odgovoriti, da je treba člen 31(1) in (2)(f) in (g) carinskega zakonika Skupnosti ter člen 74(3) carinskega zakonika Unije v povezavi s členom 144(1) in (2)(f) in (g) izvedbene uredbe razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da se, če je med naknadnim preverjanjem, med katerim na eni strani fizični pregled uvoženega blaga ni mogoč in je na drugi strani opis tega blaga v dokumentih, priloženih carinski deklaraciji, podan splošno in nenatančno, tako da carinske vrednosti uvoženega blaga ni mogoče določiti na podlagi transakcijske vrednosti tega blaga v skladu s členoma 29 in 30 carinskega zakonika Skupnosti ter členom 70 in členom 74(2) carinskega zakonika Unije, ta vrednost določi na podlagi NSC, pri čemer se ta cena izračuna na podlagi zbirnih statističnih vrednosti, določenih na ravni Unije, če ima zadevni gospodarski subjekt možnost, da utemelji nižje cene, navedene v carinski deklaraciji.

124

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v zadevi C‑72/24 v bistvu sprašuje, ali se izključitev uporabe minimalnih vrednosti in pridržek v korist splošnih načel in določb Sporazuma o izvajanju člena VII Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994, določena v členu 31(1) in (2) carinskega zakonika Skupnosti, uporabljata tudi v okviru metod določitve carinske vrednosti iz člena 30 tega zakonika.

125

Glede na odgovor na prvo, drugo in tretje vprašanje v zadevi C‑72/24 ter na prvo, drugo in tretje vprašanje v zadevi C‑73/24 na četrto vprašanje v zadevi C‑72/24 ni treba odgovoriti. Namreč, ker iz tega odgovora izhaja, da se lahko carinska vrednost na podlagi NSC pod določenimi pogoji določi le z uporabo metode določitve carinske vrednosti iz člena 31 carinskega zakonika Skupnosti, ni treba preučiti, ali se izključitev uporabe minimalnih vrednosti in pridržek v korist splošnih načel in določb Sporazuma o izvajanju člena VII Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994, določena v členu 31(1) in (2) tega zakonika, uporabljata tudi v okviru člena 30 navedenega zakonika.

126

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v zadevi C‑73/24 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 31(1) carinskega zakonika Skupnosti in člen 74(3) carinskega zakonika Unije razlagati tako, da če ne nasprotujeta uporabi NSC, izračunanih na podlagi zbirnih statističnih vrednosti, določenih na ravni Evropske unije za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga, mora biti uvoz, uporabljen za pridobitev teh podatkov, uvoz, opravljen istočasno ali približno istočasno kot uvoz, ki je predmet naknadnega preverjanja, in če je tako, ali je najdaljši časovni interval, ki ga je treba upoštevati med uvozom, ki je predmet tega pregleda, in uvozom, na katerega se nanaša NSC, po analogiji lahko 90-dnevni časovni interval, določen v členu 152(1)(b) uredbe za izvajanje in členu 142(2) izvedbene uredbe.

127

Kot je navedeno v točki 72 te sodbe, je cilj določb prava Unije o carinskem vrednotenju uvoženega blaga vzpostaviti pravičen, enoten in nevtralen sistem, ki izključuje uporabo arbitrarnih ali fiktivnih carinskih vrednosti. Carinska vrednost uvoženega blaga mora torej odražati resnično ekonomsko vrednost tega blaga in zato upoštevati vse elemente tega blaga, ki imajo ekonomsko vrednost.

128

V tem okviru so carinski organi zavezani preveriti vse podatkovne vire in podatkovne zbirke, ki jih imajo na voljo, da se carinska vrednost istega blaga opredeli čim bolj natančno in čim bližje dejanskemu stanju (sodba z dne 9. junija 2022, FAWKES,C‑187/21, EU:C:2022:458, točka 68).

129

Kar zadeva člen 30(2)(a) in (b) carinskega zakonika Skupnosti in člen 74(2)(a) in (b) carinskega zakonika Unije, je Sodišče razsodilo, da je namen zahteve, da se upošteva transakcijska vrednost blaga, ki je bilo izvoženo „v istem ali približno istem času“ kot blago, ki ga je treba ovrednotiti, zagotoviti, da se upoštevajo operacije, ki so bile opravljene na datum, ki je dovolj blizu datumu izvoza, da se prepreči tveganje bistvene spremembe poslovnih praks in tržnih pogojev, ki vplivajo na cene blaga, ki ga je treba ovrednotiti (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2022, FAWKES,C‑187/21, EU:C:2022:458, točka 70).

130

Tako se lahko carinski organ pri določitvi carinske vrednosti v skladu s temi določbami omeji na uporabo podatkov o transakcijskih vrednostih, ki se nanašajo na obdobje 90 dni, od tega 45 dni pred carinjenjem blaga in 45 dni po njem, ki ga je treba ovrednotiti. To obdobje se namreč zdi dovolj blizu datumu izvoza, da se prepreči tveganje bistvene spremembe poslovnih praks in tržnih pogojev, ki vplivajo na cene blaga, ki ga je treba ovrednotiti (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2022, FAWKES,C‑187/21, EU:C:2022:458, točki 71 in 73).

131

Poleg tega je treba opozoriti, da člen 152(1)(a) uredbe za izvajanje in člen 142(1) izvedbene uredbe vzpostavljata načelo, v skladu s katerim se je treba za določitev cene na enoto uvoženega blaga ali uvoženega enakega ali podobnega blaga, ki se proda v Uniji, za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga iz člena 30(2)(c) carinskega zakonika Skupnosti in člena 74(2)(c) carinskega zakonika Unije opreti na ceno na enoto, po kateri se uvoženo blago ali uvoženo enako ali podobno blago v največji skupni količini istočasno ali približno istočasno kot uvoza blaga, ki se vrednoti, proda osebam, ki niso povezane s prodajalci, ob upoštevanju odbitkov, ki se nanašajo na elemente iz člena 152(1)(a), od (i) do (iii), uredbe za izvajanje (glej v tem smislu sodbo z dne 20. junija 2019, Oribalt Rīga,C‑1/18, EU:C:2019:519, točka 31).

132

Kot izjemo od tega načela člen 152(1)(b) uredbe za izvajanje in člen 142(2) izvedbene uredbe določata, da če se uvoženo blago ali uvoženo enako ali podobno blago ne proda istočasno ali približno istočasno kot uvoz blaga, ki se vrednoti, carinska vrednost uvoženega blaga temelji na ceni na enoto, po kateri se uvoženo blago ali uvoženo enako ali podobno blago v stanju, v katerem je bilo uvoženo, proda v Uniji čim prej po uvozu blaga, ki se vrednoti, v vsakem primeru pa v 90 dneh po tem uvozu (glej v tem smislu sodbo z dne 20. junija 2019, Oribalt Rīga,C‑1/18, EU:C:2019:519, točka 32).

133

Tako je treba za določitev najnatančnejše in realnosti najbližje carinske vrednosti, v skladu z metodo iz člena 30(2)(c) carinskega zakonika Skupnosti in člena 74(2)(c) carinskega zakonika Unije carinsko vrednost zadevnega blaga določiti čim prej po njegovem uvozu. 90-dnevni rok iz člena 152(1)(b) uredbe za izvajanje in člena 142(2) izvedbene uredbe je torej izjema od načela, ki je določeno v členu 152(1)(a) uredbe za izvajanje in členu 142(1) izvedbene uredbe, in ga je zato treba razlagati ozko (glej v tem smislu sodbo z dne 20. junija 2019, Oribalt Rīga,C‑1/18, EU:C:2019:519, točka 33).

134

V zvezi s tem je treba poudariti, da je take preudarke mogoče prenesti tudi na primer, v katerem se carinska vrednost vrednoti na podlagi člena 31(1) carinskega zakonika Skupnosti in člena 74(3) carinskega zakonika Unije, pri čemer mora ta vrednost v vseh primerih odražati resnično ekonomsko vrednost uvoženega blaga. Iz tega sledi, da je treba, kar zadeva določitev carinske vrednosti zadevnega blaga na podlagi NSC, to vrednost določiti čim bolj natančno in čim bližje dejanskemu stanju. Tako se morajo uporabljeni podatki načeloma nanašati na uvoženo blago v trenutku, ki je najbližji uvozu vrednotenega blaga.

135

Poleg tega, kot je bilo opozorjeno v točki 92 te sodbe, je v točki 2 pojasnjevalne opombe na področju carinske vrednosti v zvezi s členom 31(1) carinskega zakonika Skupnosti, ki je v Prilogi 23 k uredbi za izvajanje, poudarjeno, da bi morale biti metode vrednotenja, ki jih je treba uporabiti na podlagi te določbe, tiste, ki jih opredeljujeta člena 29 in 30(2) tega zakonika, vendar pa naj bi bila „razumna prožnost“ pri uporabi teh metod skladna s cilji in določbami člena 31(2) navedenega zakonika. Kot primer tega, kaj je treba razumeti pod pojmom „razumna prožnost“, točka 3 te pojasnjevalne opombe določa, da je mogoče v zvezi z metodo določitve carinske vrednosti iz člena 30(2)(c) carinskega zakonika Skupnosti 90-dnevni rok, določen v členu 152(1)(b) uredbe za izvajanje, „obravnavati prožno“.

136

Iz tega izhaja, da je mogoče tak rok po analogiji uporabiti tudi, kadar se carinska vrednost na podlagi člena 31(1) carinskega zakonika Skupnosti določi na podlagi zbirnih statističnih vrednosti, določenih na ravni Unije, vendar ga je mogoče obravnavati prožno.

137

V zvezi z razumno prožnostjo, s katero bi bilo mogoče v tem okviru prilagoditi 90-dnevni rok, je treba opozoriti, da je Sodišče v zvezi s členom 30(2)(a) in (b) carinskega zakonika Skupnosti razsodilo, da če v tem 90-dnevnem obdobju ni bilo izvoza enakega ali podobnega blaga, mora carinski organ preveriti, ali je bil tak izvoz opravljen v daljšem obdobju, ki pa vseeno ni preveč oddaljeno od datuma izvoza blaga, ki ga je treba ovrednotiti, če so v tem daljšem obdobju poslovne prakse in tržni pogoji, ki vplivajo na cene tega blaga, ostali v bistvenem enaki (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2022, FAWKES,C‑187/21, EU:C:2022:458, točka 72). Take preudarke je zato mogoče uporabiti tudi, kadar se carinska vrednost blaga presoja na podlagi člena 31(1) carinskega zakonika Skupnosti in člena 74(3) carinskega zakonika Unije.

138

V obravnavanem primeru je iz spisa, ki je na voljo Sodišču, razvidno, da se statistični podatki v AMT nanašajo na obdobje 48 mesecev. Vendar je Komisija na obravnavi pojasnila, da se ti podatki odslej nanašajo na enomesečno obdobje namesto na obdobje 48 mesecev, kar bo moralo preveriti predložitveno sodišče.

139

Uporaba 48-mesečnega roka pa načeloma posega v cilj omogočanja določitve carinske vrednosti zadevnega blaga čim bolj natančno in čim bližje dejanskemu stanju v smislu sodne prakse, navedene v točki 128 te sodbe.

140

Vendar, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 96 sklepnih predlogov, bi bilo mogoče določitev tako dolgega roka izjemoma in v skrajnem primeru utemeljiti, kadar niso na voljo zanesljivejše informacije in, kot izhaja iz točke 73 te sodbe, splošnega cilja zaščite finančnih interesov Unije, priznanega v členu 325 PDEU, ni mogoče uresničiti drugače, zlasti kadar je treba zagotoviti učinkovito in popolno pobiranje tradicionalnih lastnih sredstev, med katera spadajo carine in DDV.

141

Nazadnje, zgornje preudarke je mogoče prenesti tudi, kadar se carinska vrednost blaga vrednoti na podlagi člena 74(3) carinskega zakonika Unije. V zvezi s tem je treba poudariti, da čeprav pojasnjevalna opomba na področju carinske vrednosti v zvezi s členom 31(1) carinskega zakonika Skupnosti iz Priloge 23 k uredbi o izvajanju nima ustreznice v izvedbeni uredbi, člen 144(1) te izvedbene uredbe določa tudi, da se lahko pri določanju carinske vrednosti na podlagi člena 74(3) carinskega zakonika Unije uporabi „[razumna] prožnost“ glede uporabe metod, določenih v členu 70 in členu 74(2) tega zakonika. Tako se zdi 90-dnevni rok prav tako primeren pri uporabi člena 144(2) navedene izvedbene uredbe, ob upoštevanju ugotovitev iz točk 132, 134 in 135 te sodbe.

142

Glede na vse zgornje preudarke je treba na četrto vprašanje v zadevi C‑73/24 odgovoriti, da je treba člen 31(1) carinskega zakonika Skupnosti in člen 74(3) carinskega zakonika Unije razlagati tako, da mora biti, če se carinska vrednost presoja glede na NSC, izračunane na podlagi zbirnih statističnih vrednosti, določenih na ravni Evropske unije, na eni strani uvoz, uporabljen za pridobitev teh podatkov, uvoz, opravljen istočasno ali približno istočasno kot uvoz, ki je predmet naknadnega preverjanja, in da se na drugi strani po analogiji uporablja tudi 90-dnevni rok iz člena 152(1)(b) uredbe o izvajanju in člena 142(2) izvedbene uredbe, pri čemer je mogoče ta rok obravnavati razumno prožno.

143

Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v zadevi C‑72/24 in petim vprašanjem v zadevi C‑73/24, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 81 carinskega zakonika Skupnosti in člen 177 carinskega zakonika Unije razlagati tako, da nasprotujeta temu, da carinski organi po naknadnem preverjanju ponovno ovrednotijo carinsko vrednost zadevnega blaga po metodi poenostavitve carinskih deklaracij iz teh členov 81 in 177, ki je bila na zahtevo deklaranta uporabljena ob uvozu tega blaga.

144

Pri določitvi področja uporabe določbe prava Unije je treba upoštevati hkrati njeno besedilo, njen kontekst in njene cilje (sodba z dne 29. septembra 2015, Gmina Wrocław,C‑276/14, EU:C:2015:635, točka 25 in navedena sodna praksa).

145

V zvezi z besedilom teh določb je treba opozoriti, da lahko carinski organi na podlagi člena 81 carinskega zakonika Skupnosti, ki je v bistvu povzet v členu 177 carinskega zakonika Unije, če je ista pošiljka sestavljena iz blaga, ki se razvršča v različne tarifne postavke in bi obravnavanje vsake vrste tega blaga skladno z njegovo tarifno uvrstitvijo pri izdelavi deklaracije povzročilo več dela in višje stroške, kot znaša znesek plačljivih uvoznih dajatev zanj, na zahtevo deklaranta dopustijo, da se dajatve za celotno pošiljko obračunajo na podlagi tarifne uvrstitve navedenega blaga, za katero je predvidena najvišja uvozna dajatev.

146

V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot trdi francoska vlada v stališčih, predloženih Sodišču, da iz tega besedila ne izhaja, da bi uporaba postopka poenostavitve carinskih deklaracij z združitvijo tarifnih oznak blaga, ki je v njej določena, vplivala na metode in podatke, ki jih lahko carinski organi uporabijo za naknadno oceno carinske vrednosti uvoženega blaga v primeru dvoma o deklarirani vrednosti.

147

Poleg tega je iz člena 81 carinskega zakonika Skupnosti in člena 177 carinskega zakonika Unije razvidno, da se postopek poenostavitve carinskih deklaracij začne na zahtevo deklaranta, tako da ta želi s to izrecno zahtevo doseči, da se ob vložitvi njegove carinske deklaracije dajatve za celotno pošiljko blaga z različno tarifno uvrstitvijo obračunajo na podlagi tarifne uvrstitve tistega blaga, za katero je predvidena najvišja uvozna dajatev. Pogoj za to je, da je navedena zahteva deklaranta veljavna za celoten postopek določanja carinske vrednosti navedenega blaga, tudi v primeru naknadnega preverjanja.

148

Zato iz besedila člena 81 carinskega zakonika Skupnosti in člena 177 carinskega zakonika Unije ne izhaja, da je postopek poenostavitve carinskih deklaracij z združitvijo tarifnih oznak omejen na fazo uvoza zadevnega blaga in da je uporaba tega postopka pri ponovnem vrednotenju carinske vrednosti tega blaga po naknadnem preverjanju izključena.

149

Ta razlaga je potrjena z razlago sobesedila, v katerega sta umeščena navedena člena, in cilji, ki jim sledita.

150

Prvič, v zvezi s tem sobesedilom je treba opozoriti, da se v skladu s členom 198(1) uredbe za izvajanje in členom 222(1) izvedbene uredbe, če ena carinska deklaracija zajema dve ali več postavk blaga, navedbe iz te deklaracije za posamezno postavko štejejo za samostojno carinsko deklaracijo. Vendar člen 222(2) izvedbene uredbe določa, da blago, navedeno v pošiljki, predstavlja eno samo postavko, zlasti če je bil v zvezi z njim vložen zahtevek za poenostavitev v skladu s členom 177 carinskega zakonika Unije.

151

Na drugi strani je treba v zvezi s ciljem člena 81 carinskega zakonika Skupnosti in člena 177 carinskega zakonika Unije poudariti, da je, kot v bistvu določata ta člena 81 in 177, cilj postopka poenostavitve preprečiti delo in stroške, nesorazmerne z uvozno ali izvozno dajatvijo, ki se zaračunavata za blago. Zato bi bila obveznost carinskih organov, da pri naknadnem preverjanju upoštevajo vsako blago ločeno, v nasprotju s tem ciljem, če je deklarant zahteval uporabo postopka poenostavitve carinskih deklaracij.

152

Poleg tega, kot je razvidno iz stališč, ki jih je Komisija predložila Sodišču, je treba poudariti, da če je zadevni gospodarski subjekt izrecno zahteval, naj se mu carinske dajatve za celotno pošiljko zadevnega blaga zaračunajo pod tarifno številko blaga, ki je predmet najvišje stopnje dajatve, je mogoče razumno šteti, da je tudi soglašal s tem, da se za novo določitev carinske vrednosti tega blaga uporabljajo ista pravila o poenostavitvi.

153

Glede na vse zgornje preudarke je treba na peto vprašanje v zadevi C‑72/24 in peto vprašanje v zadevi C‑73/24 odgovoriti, da je treba člen 81 carinskega zakonika Skupnosti in člen 177 carinskega zakonika Unije razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da carinski organi po naknadnem preverjanju ponovno ovrednotijo carinsko vrednost zadevnega blaga po metodi poenostavitve carinskih deklaracij iz teh členov 81 in 177, ki je bila na zahtevo deklaranta uporabljena ob uvozu tega blaga.

154

V skladu z ustaljeno sodno prakso je v okviru sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, naloga Sodišča dati nacionalnemu sodišču koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena. Poleg tega Sodišče lahko presodi, da je treba upoštevati določbe prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v svojem vprašanju ni sklicevalo. To, da je nacionalno sodišče vprašanje za predhodno odločanje oblikovalo tako, da se je sklicevalo na nekatere določbe prava Unije, Sodišča ne ovira, da temu sodišču poda vse elemente razlage, ki bi mu lahko koristili pri odločanju o zadevi, ki mu je bila predložena, ne glede na to, ali se je v besedilu svojih vprašanj nanje sklicevalo ali ne. V zvezi s tem mora Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, in zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe izluščiti elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora (sodba z dne 22. decembra 2022, Ministre de la Transition écologique in Premier ministre (Odgovornost države za onesnaženje zraka), C‑61/21, EU:C:2022:1015, točka 34 in navedena sodna praksa).

155

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da želi predložitveno sodišče, da bi lahko odločilo o sporu, ki mu je predložen, izvedeti, ali je mogoče HF kot fizično osebo, ki je lastnik blaga, šteti za odgovornega za plačilo uvoznega DDV, kot to določa nacionalna zakonodaja.

156

Poleg tega je treba poudariti, da člen 201 Direktive 2006/112 določa, da je pri uvozu DDV dolžna plačati oseba ali osebe, ki jih država članica uvoza določi ali prizna kot osebe, ki so dolžne plačati davek.

157

V teh okoliščinah je treba šteti, da želi predložitveno sodišče s šestim vprašanjem v zadevi C‑72/24 v bistvu ugotoviti, ali je treba člen 201 Direktive 2006/112 razlagati tako, da je oseba, ki se za namene plačila uvoznega DDV šteje za lastnika uvoženega blaga, lahko dolžna plačati ta davek, če jo nacionalne določbe izrecno določajo ali priznavajo kot osebo, ki je dolžna plačati ta davek.

158

Najprej, opozoriti je treba, da imajo uvozni DDV in carine v skladu z ustaljeno sodno prakso primerljive glavne značilnosti, ker nastanejo z uvozom v Unijo in posledičnim vnosom blaga v gospodarski krogotok držav članic. To podobnost potrjuje dejstvo, da člen 71(1), drugi pododstavek, Direktive 2006/112 državam članicam dovoljuje, da obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna uvoznega DDV vežejo na obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna carinskih dajatev (sodba z dne 12. maja 2022, U. I. (Posredni carinski zastopnik),C‑714/20, EU:C:2022:374, točka 54 in navedena sodna praksa).

159

Iz člena 201 Direktive 2006/112, v skladu s katerim je uvozni DDV „dolžna plačati oseba ali osebe, ki jih država članica uvoza določi ali prizna kot osebe, ki so dolžne plačati davek“, je razvidno, da ta člen državam članicam pušča diskrecijsko pravico za določitev oseb, ki so dolžne plačati ta davek, kar potrjuje uvodna izjava 43 te direktive, v kateri je navedeno, da morajo imeti države članice možnost, da določijo osebo, ki je dolžna plačati uvozni davek (sodba z dne 12. maja 2022, U. I. (Posredni carinski zastopnik),C‑714/20, EU:C:2022:374, točka 55).

160

Čeprav iz tega člena izhaja, da morajo države članice vsaj eno osebo določiti kot osebo, ki je dolžna plačati ta davek, jih lahko določijo več, kar izhaja tudi iz uvodne izjave 44 navedene direktive, v kateri je poudarjeno, da lahko države članice sprejmejo določbe, s katerimi je predpisano, da namesto osebe, ki je dolžna plačati davek, neka druga oseba solidarno odgovarja za plačilo davka (sodba z dne 12. maja 2022, U. I. (Posredni carinski zastopnik),C‑714/20, EU:C:2022:374, točka 56).

161

Zato lahko države članice glede na diskrecijsko pravico, ki jim je podeljena s členom 201 Direktive 2006/112, za izvajanje tega člena sicer določijo, da bodo tudi dolžniki carinskih dajatev dolžni plačati uvozni DDV (sodba z dne 12. maja 2022, U. I. (Posredni carinski zastopnik),C‑714/20, EU:C:2022:374, točka 57).

162

Vendar je nujno, da je pravni položaj, ki izhaja iz nacionalnih ukrepov za prenos direktive, dovolj natančen in jasen, da zadevnim posameznikom omogoča, da se seznanijo z obsegom svojih pravic in obveznosti (sodba z dne 12. maja 2022, U. I. (Posredni carinski zastopnik),C‑714/20, EU:C:2022:374, točka 60).

163

Poleg tega se z načelom pravne varnosti med drugim zahteva, da so pravna pravila jasna in natančna ter imajo predvidljive učinke, predvsem če imajo lahko neugodne posledice za posameznike in podjetja (sodba z dne 12. maja 2022, U. I. (Posredni carinski zastopnik),C‑714/20, EU:C:2022:374, točka 61).

164

V teh okoliščinah morajo države članice za izvajanje člena 201 Direktive 2006/112 določiti ali priznati osebo oziroma osebe, ki so dolžne plačati uvozni DDV, z dovolj jasnimi in natančnimi nacionalnimi določbami ob upoštevanju načela pravne varnosti (sodba z dne 12. maja 2022, U. I. (Posredni carinski zastopnik),C‑714/20, EU:C:2022:374, točka 62).

165

Iz tega izhaja, da mora biti morebitna določitev osebe, ki se za namene plačila uvoznega DDV šteje za lastnika uvoženega blaga, ki jo določi država članica, izrecno in nedvoumno izvedena s takimi nacionalnimi določbami.

166

V obravnavanem primeru bo moralo predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za razlago nacionalnega prava, glede na grško pravo presoditi, ali to pravo lastnika uvoženega blaga izrecno in nedvoumno določa ali priznava kot osebo, ki je dolžna plačati uvozni DDV.

167

Glede na vse zgornje preudarke je treba na šesto vprašanje v zadevi C‑72/24 odgovoriti, da je treba člen 201 Direktive 2006/112 razlagati tako, da je oseba, ki se za namene plačila uvoznega DDV šteje za lastnika uvoženega blaga, lahko dolžna plačati ta davek, če jo nacionalne določbe izrecno in nedvoumno določajo ali priznavajo kot osebo, ki je dolžna plačati ta davek.

168

Ker je ta postopek za stranke iz postopkov v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: