–

za Uniunea Producătorilor de Fonograme din România (UPFR) G. Cracea in A. Strătulă, avocaţi,

–

za DADA Music SRL M.-C. Furtună, avocat,

–

za romunsko vlado E. Gane, L. Ghiţă in A. Rotăreanu, agentke,

–

za dansko vlado D. Elkan, M. D. B. Jespersen in C. A.-S. Maertens, agenti,

–

za Evropsko komisijo A. Biolan in J. Samnadda, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 8(2) Direktive 2006/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine (UL 2006, L 376, str. 28) in člena 16(2), drugi pododstavek, Direktive 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu (UL 2014, L 84, str. 72) v povezavi s členoma 17 in 52 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Uniunea Producătorilor de Fonograme din România (organizacija proizvajalcev fonogramov v Romuniji, v nadaljevanju: UPFR), ki je organizacija za kolektivno upravljanje sorodnih pravic proizvajalcev fonogramov, in družbo DADA Music SRL, ki je upravljavka lokalne radijske postaje, v zvezi z minimalnim pavšalnim nadomestilom, ki ga je plačala družba DADA Music SRL.

3

Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških del, podpisana 9. septembra 1886 v Bernu (Pariški akt z dne 24. julija 1971), v različici, ki izhaja iz spremembe z dne 28. septembra 1979 (v nadaljevanju: Bernska konvencija), ki so jo podpisale vse države članice, v členu 11bis(1) in (2) določa:

[…]

4

Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO) je 20. decembra 1996 sprejela Pogodbo WIPO o avtorski pravici in Pogodbo WIPO o izvedbah in fonogramih (v nadaljevanju: WPPT). Ti pogodbi sta bili v imenu Evropske skupnosti potrjeni s Sklepom Sveta 2000/278/ES z dne 16. marca 2000 o sprejetju Pogodbe WIPO o avtorski pravici in Pogodbe WIPO o izvedbah in fonogramih v imenu Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 33, str. 208) in sta za Unijo začeli veljati 14. marca 2010.

5

Člen 15 WPPT, naslovljen „Pravica do nadomestila za radiodifuzno oddajanje in javno priobčitev“, v odstavkih 1 in 2 določa:

6

V uvodnih izjavah 5, 7 in 12 Direktive 2006/115 je navedeno:

[…]

[…]

7

Člen 8 te direktive, naslovljen „Oddajanje in priobčitev javnosti“, v odstavku 2 določa:

„Države članice predvidijo pravico, s katero zagotovijo, da uporabnik plača enkratno pravično nadomestilo, če se fonogram, objavljen v komercialne namene, ali reprodukcija takšnega fonograma uporablja za brezžično oddajanje ali za kakršno koli priobčitev javnosti, ter zagotovijo, da se to nadomestilo razdeli med zadevne izvajalce in proizvajalce fonogramov. Države članice lahko, če ni dogovora med izvajalci in proizvajalci fonogramov, določijo pogoje glede medsebojne delitve nadomestila.“

8

V uvodnih izjavah 2 in 31 Direktive 2014/26 je navedeno:

[…]

9

Člen 12 te direktive, naslovljen „Odbitki“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da kadar imetnik pravic organizaciji za kolektivno upravljanje pravic dovoli, da upravlja njegove pravice, mora organizacija za kolektivno upravljanje pravic imetniku pravic zagotoviti informacije o provizijah za upravljanje in drugih odbitkih od prihodkov iz pravic in od kakršnega koli prihodka iz naložb prihodkov iz pravic, preden pridobi njegovo soglasje za upravljanje njegovih pravic.“

10

Člen 16 navedene direktive, naslovljen „Licenciranje“, v odstavku 2, drugi pododstavek, določa:

„Imetniki pravic za uporabo njihovih pravic prejmejo ustrezno plačilo. Tarife za izključne pravice in pravice do plačila so zmerne med drugim glede na ekonomsko vrednost uporabe pravic, s katerimi se trguje, ob upoštevanju narave in obsega uporabe dela in druge vsebine ter v zvezi z ekonomsko vrednostjo storitev, ki jih zagotavlja organizacija za kolektivno upravljanje pravic. Organizacije za kolektivno upravljanje pravic zadevne uporabnike seznanijo z merili, uporabljenimi za določitev teh tarif.“

11

Člen 17 iste direktive, naslovljen „Obveznosti uporabnikov“, določa:

„Države članice sprejmejo določbe, s katerimi zagotovijo, da uporabniki v dogovorjenem ali vnaprej določenem času in dogovorjeni ali vnaprej določeni obliki organizacijam za kolektivno upravljanje pravic zagotovijo take informacije o uporabi pravic, ki jih zastopa organizacija za kolektivno upravljanje pravic, kot so potrebne za pobiranje prihodkov iz pravic in za razdeljevanje in plačilo zneskov, do katerih so upravičeni imetniki pravic. […]“

12

Člen 112 Legea nr. 8/1996 privind dreptul de autor și drepturile conexe (zakon št. 8/1996 o avtorski in sorodnih pravicah) z dne 14. marca 1996 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 60, z dne 26. marca 1996, ponovno objavljen v Monitorul Oficial al României, del I, št. 489, z dne 14. junija 2018, v nadaljevanju: zakon o avtorski pravici) določa:

„1.   Umetniki interpreti ali izvajalci in proizvajalci fonogramov imajo pravico do enotnega in pravičnega nadomestila za neposredno ali posredno uporabo fonogramov, objavljenih v komercialne namene, ali za njihovo reproduciranje z radiodifuznim oddajanjem ali na kakršen koli način priobčitve javnosti.

2.   Znesek tega nadomestila se določi z metodologijami v skladu s postopkom iz členov od 163 do 165.

[…]“

13

Člen 145 zakona o avtorski pravici določa:

„Kolektivno upravljanje je obvezno za uveljavljanje naslednjih pravic:

[…]

[…]“

14

Člen 164 tega zakona določa:

„1.   O metodologijah se dogovorijo organizacije za kolektivno upravljanje in zastopniki iz člena 163(3)(b) na podlagi teh glavnih meril:

2.   Organizacije za kolektivno upravljanje pravic lahko v okviru pogajanj od iste kategorije uporabnikov zahtevajo bodisi pavšalna nadomestila bodisi nadomestila v odstotku od prihodkov, ki jih je vsak uporabnik ustvaril z dejavnostjo, za katero se uporablja repertoar, ali – če ni prihodkov – v odstotku od stroškov, nastalih pri njegovi uporabi. Za dejavnost radiodifuzije lahko organizacije za kolektivno upravljanje pravic zahtevajo le odstotna nadomestila, ki so diferencirana neposredno sorazmerno s tem, v kolikšnem deležu vsak uporabnik, in sicer organizacija za televizijo ali radiodifuzijo, uporablja repertoar, ki se upravlja skupno v okviru te dejavnosti.

3.   Nadomestila iz odstavka 2 morajo biti razumna glede na ekonomsko vrednost in delež uporabe zadevnih pravic, pri čemer se upoštevata narava in obseg uporabe del in drugih varovanih predmetov, ter glede na ekonomsko vrednost storitve, ki jo zagotavlja organizacija za kolektivno upravljanje pravic. Organizacije za kolektivno upravljanje pravic in uporabniki morajo obrazložiti način določitve takšnih nadomestil.“

15

Člen 166 navedenega zakona določa:

„1.   Organizacije za kolektivno upravljanje pravic, uporabniki ali združenja uporabnikov iz člena 163(3)(b) in (c) lahko vložijo novo vlogo za začetek postopkov pogajanj o tarifah in metodologijah šele tri leta po objavi njihove končne različice v Monitorul Oficial al României, del I.

2.   V primeru pogajanj iz člena 114(4) lahko ena ali druga stran novo vlogo za začetek postopkov pogajanj o metodologiji vloži šele tri leta po objavi njihove končne različice v Monitorul Oficial al României, del I.

3.   Do objave novih metodologij veljajo stare metodologije.“

16

Člen II Legea nr. 74/2018 pentru modificarea si completarea legii nr. 8/1996 privind dreptul de autor și drepturile conexe (zakon št. 74/2018 o spremembi in dopolnitvi zakona št. 8/1996 o avtorski in sorodnih pravicah) z dne 22. marca 2018 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 268, z dne 27. marca 2018), ki velja od 30. marca 2018, v odstavkih 2 in 3 določa:

„2. Metodologije iz člena 131 [zakona o avtorski pravici], kakor je bil spremenjen in dopolnjen, ostanejo v veljavi do izteka obdobja, za katero so bile sklenjene.

3. Določbe metodologij, ki so bile oblikovane v skladu s členoma 131 in 1311 [zakona o avtorski pravici], kakor je bil spremenjen in dopolnjen, in ki določajo fiksne ali minimalne zneske/nadomestila za radiodifuzijo, ki so v nasprotju z določbami člena 1311(2), kakor so bile spremenjene s tem zakonom, se po izteku 90‑dnevnega roka od objave tega zakona v Monitorul Oficial al României, del I, ne uporabljajo več.“

17

Metodologia privind remunerația datorata artiștilor interpreți sau executanți și producătorilor de fonograme pentru radiodifuzarea fonogramelor publicate în scop comercial ori a reproducerilor acestora de către organismele de radiodifuziune (metodologija izračuna nadomestila, ki se plača izvajalcem in proizvajalcem fonogramov za radiodifuzno oddajanje fonogramov, ki jih za komercialne namene izdajo radiodifuzne organizacije; v nadaljevanju: metodologija izračuna nadomestila), v točkah od 4 do 6 določa:

„4. Radiodifuzne organizacije, ki se za namene te metodologije imenujejo ‚uporabniki‘, morajo vsako četrtletje organizacijam za kolektivno upravljanje pravic, ki jih [Oficiul Român pentru Drepturile de Autor (romunski urad za avtorske pravice)] imenuje za zbiralce v imenu izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, plačati nadomestilo, ki predstavlja sorodne premoženjske pravice za uporabo komercialnih fonogramov ali njihovih reprodukcij, določeno z uporabo odstotka v skladu s spodaj navedeno tabelo za osnovo za izračun iz točke 5 te metodologije za vsako radijsko postajo, ki jo imajo v lasti.

Radiodifuzne organizacije morajo organizacijam za kolektivno upravljanje pravic, ki jih je [romunski urad za avtorske pravice] imenoval za zbiralce v imenu izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, vsako četrtletje plačati nadomestilo – ki predstavlja premoženjske sorodne pravice za uporabo fonogramov, objavljenih v komercialne namene, ali njihovih reprodukcij – ki se izračuna tako, da se skupni bruto mesečni dohodek iz radiodifuzijske dejavnosti v primeru uporabe fonogramov v višini 100 % skupnega časa oddajanja programov izračuna tako, da se od skupnega bruto mesečnega dohodka, ki izhaja iz radiodifuzije, uporabi 3‑odstotni delež. V primeru manjše uporabe se 3‑odstotni delež zmanjša neposredno sorazmerno z deležem uporabe fonogramov v skupnem času oddajanja programov.

[…]

5. Osnova za izračun, za katero se uporabljajo odstotki iz točke 3, je skupni bruto mesečni dohodek, ki je zmanjšan za davek na dodano vrednost in ki ga uporabniki pridobijo od radiodifuzijske dejavnosti, vključno od prihodkov od oglaševanja, menjave, naročnin, obvestil in informacij, dodatnih telefonskih klicev in SMS-sporočil, sponzorstva, predvajanja tekmovanj in iger, najema oddajnega prostora, drugih finančnih prispevkov, licenc za sprejem, prihodkov od naročenih oddaj, prihodkov od združenj ali drugih dejavnosti, povezanih z oddajanjem, vendar ne omejeno na navedeno. V osnovo za izračun so vključeni tudi prihodki tretjih družb, zlasti produkcijskih in oglaševalskih družb, če so prejeti za radiodifuzno dejavnost uporabnika, ki ustreza fonogramu ali fonogramom, objavljenim v komercialne namene, ki se oddajajo radiodifuzno, in če gre za nepošten prenos, ki je v nasprotju s poštenimi praksami v poslovnih odnosih, značilnimi za zadevno področje.

Če ni prihodkov, se kot osnova za izračun uporabijo vsi stroški, ki jih ima uporabnik zaradi radiodifuzijske dejavnosti (kot so stroški osebja, stroški storitev, ki jih opravljajo tretje osebe, nakupi vseh vrst itd.) v četrtletju, za katero je treba plačati nadomestilo.

6. Zneski, ki izhajajo iz uporabe odstotkov kot osnove za izračun, ne smejo biti nižji od – v protivrednosti v [romunskih levih] (RON), izračunani po menjalnem tečaju BNR [(Banca Națională a României (nacionalna banka Romunije))] na datum zapadlosti – 500 EUR/četrtletje, kar je znesek, ki predstavlja minimalno nadomestilo, ki ga morajo uporabniki plačati za vsako lokalno radijsko postajo, ki jo imajo v lasti, ali od 1000 EUR/četrtletje, kar predstavlja minimalno nadomestilo, ki ga morajo uporabniki plačati za vsako nacionalno radijsko postajo, ki jo imajo v lasti.“

18

UPFR, ki je organizacija za kolektivno upravljanje sorodnih pravic proizvajalcev fonogramov, je 20. oktobra 2011 z družbo DADA Music sklenila neizključno licenčno pogodbo za radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov. Na podlagi te pogodbe je družba DADA Music pridobila pravico do radiodifuznega oddajanja takih fonogramov prek svojega radijskega kanala, pri čemer je prevzela s tem povezano obveznost plačila nadomestila, določenega v metodologiji za njegov izračun.

19

V navedeni pogodbi je bilo določeno, da mora družba DADA Music glede na delež uporabe fonogramov v radijskih programih organizaciji UPFR plačati nadomestilo v odstotku, ki se izračuna na podlagi vseh njenih prihodkov ali – če prihodkov ni – vseh njenih stroškov za dejavnost radiodifuzije.

20

V skladu z isto pogodbo tako izračunano dolgovano nadomestilo ne more biti manjše od pavšalnega zneska, ki ustreza – v protivrednosti v romunskih levih –250 EUR na četrtletje, in sicer kot minimalno nadomestilo, ki ga morajo uporabniki plačati za vsako lokalno radijsko postajo, ki jo imajo v lasti, ali 500 EUR na četrtletje, in sicer kot minimalno pavšalno nadomestilo, ki ga morajo uporabniki plačati za vsako nacionalno radijsko postajo, ki jo imajo v lasti, v skladu z metodologijo za izračun nadomestil.

21

Po začetku veljavnosti zakona št. 74/2018, s katerim so bile – z učinkom 90 dni po njegovi objavi – razveljavljene določbe o minimalnih nadomestilih, ki se uporabljajo za radiodifuzijo, je družba DADA Music zavrnila nadaljnje izplačevanje pavšalnega nadomestila, ker je menila, da se mora ta zakon uporabiti takoj in da mora nadomestilo izplačati le na podlagi dejansko prejetih prihodkov.

22

Organizacija UPFR pa je trdila, da pavšalno minimalno plačilo, izračunano v skladu z metodologijo izračuna nadomestila, ostane dolgovano do sprejetja nove metodologije.

23

Organizacija UPFR je 24. junija 2019 pri Tribunalul București (okrožno sodišče v Bukarešti, Romunija) vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se družbi DADA Music naloži, naj ji plača zneske, dolgovane na podlagi licenčne pogodbe, v skladu z metodologijo izračuna nadomestila.

24

Navedeno sodišče je 28. januarja 2022 tej tožbi delno ugodilo in družbi DADA Music naložilo, naj organizaciji UPFR plača znesek 16,13 RON (približno 3 EUR) in znesek 70,68 RON (približno 14 EUR) iz naslova zamudnih obresti. Navedeno sodišče je v bistvu razsodilo, da se za spor o glavni stvari uporabljata tako člen 164(2) zakona o avtorski pravici kot člen II zakona št. 74/2018. Glede na to, da v obdobju, upoštevnem za obravnavano zadevo, določbe o minimalnem pavšalnem nadomestilu niso več veljale, je navedeno sodišče razsodilo, da je za to obdobje treba plačati le nadomestila v odstotku, ki se nanaša na dejansko prejete dohodke, z izključitvijo vsakršnega minimalnega pavšalnega nadomestila.

25

Organizacija UPFR in družba DADA Music sta zoper to sodbo vložili pritožbo pri Curtea de Apel București (pritožbeno sodišče v Bukarešti, Romunija), ki je predložitveno sodišče.

26

Organizacija UPFR je v utemeljitev pritožbe v bistvu trdila, da se določbe člena II zakona št. 74/2018 uporabljajo le v okviru sprejetja nove metodologije. Do sprejetja take metodologije naj bi se metodologija izračuna nadomestila še naprej v celoti uporabljala. Organizacija UPFR meni, da bi bile te določbe, če bi jih bilo treba razlagati tako, da se v obravnavani zadevi uporabljajo neposredno, v nasprotju s členom 8(2) Direktive 2006/115 in členom 16(2) Direktive 2014/26.

27

Predložitveno sodišče navaja, da se v obravnavani zadevi zastavlja vprašanje, ali člen 8(2) Direktive 2006/115 in člen 16(2), drugi pododstavek, Direktive 2014/26 v povezavi s členoma 17 in 52 Listine nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki imetnikom pravic, ki jih zastopajo organizacije za kolektivno upravljanje pravic, ne zagotavlja minimalnega pavšalnega nadomestila, ne glede na prejete prihodke ali stroške, ki jih imajo radiodifuzne in televizijske organizacije.

28

Navedeno sodišče glede tega ugotavlja, prvič, da v zgoraj navedenih določbah nič ne upravičuje razlage, v skladu s katero bi bilo obvezno določiti minimalno pavšalno nadomestilo.

29

Drugič, navedeno sodišče poudarja, da člen II zakona št. 74/2018 v korist radiodifuznih organizacij s takojšnjim učinkom razveljavlja del veljavnega sistema nadomestil, ne da bi spremenil merila za izračun nadomestila in ne da bi določil skrajni rok za sklenitev novih sporazumov za določitev zneska pravičnega nadomestila, saj se je obstoječi položaj spremenil v korist radiodifuznih organizacij, ne da bi bil določen sistem, ki bi zagotavljal, da so nadomestila, ki jih je treba plačati proizvajalcu fonogramov, razumna.

30

Tretjič, glede poštenosti in razumnosti nadomestila se navedeno sodišče sprašuje o merilih, ki jih je mogoče uporabiti za tako presojo in ki naj bi izhajala iz prava Unije. Zlasti želi izvedeti, ali lahko, če ugotovi, da je nadomestilo, ki ga je treba plačati na podlagi meril, določenih v ureditvi, prenizko, uporabi ali mora uporabiti alternativna merila, da se zagotovi, da imetniki pravic prejmejo ustrezno nadomestilo.

31

V teh okoliščinah je Curtea de Apel București (pritožbeno sodišče v Bukarešti) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

32

Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 8(2) Direktive 2006/115, člen 16(2), drugi pododstavek, Direktive 2014/26 in člen 17(2) Listine v povezavi z njenim členom 52(1) razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki proizvajalcem fonogramov ne zagotavlja minimalnega pavšalnega nadomestila za radiodifuzno oddajanje fonogramov, ki so bili objavljeni v komercialne namene, in s katero so bile – z učinkom 90 dni po njeni objavi – razveljavljene določbe o minimalnem pavšalnem nadomestilu, ki se uporabljajo za radiodifuzijo in ki so bile določene s prej veljavno metodologijo, ne da bi bila s to zakonodajo spremenjena merila za izračun nadomestila in določen skrajni rok za sprejetje nove metodologije za določitev zneska tega nadomestila.

33

Najprej je treba poudariti, da niti člen 8(2) Direktive 2006/115 niti člen 16(2), drugi pododstavek, Direktive 2014/26 ne napotujeta na pravo držav članic glede pomena, ki ga je treba dati pojmoma, ki ju ta člena vsebujeta.

34

V zvezi s tem je treba opozoriti, da tako iz zahtev po enotni uporabi prava Unije kot iz načela enakosti izhaja, da je treba izraze iz posamezne določbe prava Unije, ki ne napotuje izrecno na pravo držav članic za določitev njenega pomena in obsega, običajno v celotni Uniji razlagati samostojno in enotno, pri čemer je treba upoštevati kontekst določbe in namen zadevne ureditve (sodbi z dne 18. januarja 1984, Ekro, 327/82, EU:C:1984:11, točka 11, in z dne 8. septembra 2020, Recorded Artists Actors Performers, C‑265/19, EU:C:2020:677, točka 46 in navedena sodna praksa).

35

Na prvem mestu, glede besedila zadevnih določb člen 8(2) Direktive 2006/115 določa, da morajo države članice predvideti pravico, s katero zagotovijo, da uporabnik plača enkratno pravično nadomestilo, kadar se fonogram, objavljen v komercialne namene, ali reprodukcija takšnega fonograma uporablja za brezžično oddajanje ali za kakršno koli priobčitev javnosti, ter da se to nadomestilo razdeli med zadevne izvajalce in proizvajalce fonogramov. Države članice lahko, če ni dogovora med izvajalci in proizvajalci fonogramov, določijo pogoje glede medsebojne delitve tega nadomestila.

36

V skladu z besedilom člena 16(2), drugi pododstavek, Direktive 2014/26 imetniki pravic prejmejo ustrezno nadomestilo, kadar se njihove pravice uporabijo. Tarife za izključne pravice in pravice do nadomestila morajo biti zmerne, med drugim glede na ekonomsko vrednost uporabe pravic, s katerimi se trguje, ob upoštevanju narave in obsega uporabe dela in drugih predmetov ter glede na ekonomsko vrednost storitev, ki jih zagotavlja organizacija za kolektivno upravljanje pravic. Organizacije za kolektivno upravljanje pravic morajo zadevne uporabnike seznaniti z merili, uporabljenimi za določitev teh tarif.

37

Tako niti iz besedila člena 8(2) Direktive 2006/115 niti iz besedila člena 16(2), drugi pododstavek, Direktive 2014/26 ne izhaja, da bi morale države članice imetnikom pravic zagotoviti minimalno pavšalno nadomestilo za radiodifuzno oddajanje fonograma, objavljenega v komercialne namene, saj ti določbi določata, da mora biti nadomestilo „pravično“ oziroma plačilo „ustrezno“. Izraz „minimalno pavšalno nadomestilo“ namreč v skladu s svojim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku pomeni plačilo, ki morda nima nobene povezave z ekonomsko vrednostjo plačane storitve, ne glede na to, ali je pravično ali ustrezno.

38

V zvezi s tem je po eni strani sicer res, da se člen 8(2) Direktive 2006/115 nanaša na pojem „pravično nadomestilo“, medtem ko člen 16(2), drugi pododstavek, Direktive 2014/26 vsebuje izraz „ustrezno plačilo“, vendar je treba opozoriti, da je namen obeh teh določb zagotoviti, da se imetnikom pravic plača nadomestilo, ki je povezano z ekonomsko vrednostjo opravljene storitve. Po drugi strani pa, kot je razsodilo Sodišče, morajo imeti pojmi, ki se uporabljajo v direktivah 2006/115 in 2014/26, ob upoštevanju zahtev po enotnosti pravnega reda Unije in njegove skladnosti, enak pomen, razen če je zakonodajalec Unije v posebnem zakonodajnem okviru izrazil drugačen namen (glej v tem smislu sodbo z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točka 28), tako da je treba pojma „pravično nadomestilo“ in „ustrezno plačilo“ iz teh direktiv razlagati enotno.

39

Na drugem mestu, v zvezi s kontekstom, v katerega sta umeščena člen 8(2) Direktive 2006/115 in člen 16(2), drugi pododstavek, Direktive 2014/26, je treba opozoriti, da je treba določbe teh direktiv razlagati ob upoštevanju mednarodnega prava, zlasti prava, ki izhaja iz mednarodnih pogodb in ki naj bi se, natančneje, s tema direktivama izvajalo, kot je opozorjeno v uvodni izjavi 7 Direktive 2006/115 in v bistvu v uvodni izjavi 2 Direktive 2014/26 (glej v tem smislu sodbo z dne 18. novembra 2020, Atresmedia Corporación de Medios de Comunicación, C‑147/19, EU:C:2020:935, točka 34).

40

V tem okviru po eni strani člen 15(1) WPPT posebej določa, da imajo proizvajalci fonogramov pravico do enkratnega pravičnega nadomestila, kadar se fonogrami, izdani v komercialne namene, uporabljajo za radiodifuzno oddajanje ali kakršno koli priobčitev javnosti. Sodišče je razsodilo, da je bil prenos te obveznosti v pravo Unije ob začetku veljavnosti WPPT za Unijo, to je 14. marca 2010, že zagotovljen s členom 8(2) Direktive 2006/115 (sodba z dne 8. septembra 2020, Recorded Artists Actors Performers, C‑265/19, EU:C:2020:677, točka 63).

41

Po drugi strani pa je treba ugotoviti, da se člen 8(2) Direktive 2006/115 in člen 16(2), drugi pododstavek, Direktive 2014/26 vsebinsko prekrivata s členom 11bis(2) Bernske konvencije, ki se v odstavku 1 tega člena posebej nanaša na radiodifuzno oddajanje književnih in umetniških del. Člen 11bis(2) te konvencije namreč vsebinsko določa, da imajo avtorji književnih in umetniških del pravico, da v primeru radiodifuznega oddajanja teh del prejmejo „pravično plačilo“. Kadar pa Sodišče ta pojem razlaga v smislu teh določb prava Unije, na podlagi ustaljene sodne prakse to stori v skladu z navedeno določbo te konvencije (glej v tem smislu sodbo z dne 16. marca 2017, AKM, C‑138/16, EU:C:2017:218, točka 21 in navedena sodna praksa).

42

V zvezi s tem iz „Vodnika po pogodbah o avtorski in sorodnih pravicah, v zvezi s katerimi izvaja upravne naloge WIPO“, ki je razlagalni dokument, ki ga je pripravila WIPO in ki kljub temu, da ni pravno zavezujoč, prispeva k razlagi Bernske konvencije (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi, C‑403/08 in C‑429/08, EU:C:2011:631, točka 201 in navedena sodna praksa), izhaja, da se nadomestilo lahko šteje za pravično le, če bolj ali manj ustreza znesku plačila, o katerem bi se avtor lahko dogovoril po pogajanjih, če ne bi bilo prisilne licence.

43

Na tretjem mestu, kar zadeva cilje direktiv 2006/115 in 2014/26, je po eni strani v uvodnih izjavah 5 in 12 Direktive 2006/115 v bistvu navedeno, da je treba z ustreznim pravnim varstvom imetnikov pravic zagotoviti, da lahko ti imetniki pravic prejmejo pravično nadomestilo, ki se mu ni mogoče odpovedati, in da amortizirajo naložbe, povezane zlasti s produkcijo fonogramov in filmov. Po drugi strani pa, kot je razvidno iz uvodne izjave 31 Direktive 2014/26, mora biti nadomestilo, ki se plača imetnikom pravic, kadar ga določi organizacija za kolektivno upravljanje pravic, razumno, med drugim ob upoštevanju ekonomske vrednosti uporabe pravic v določenem kontekstu.

44

Glede na te cilje je treba pojma „pravično nadomestilo“ oziroma „ustrezno plačilo“ razlagati tako, kot da je njun namen doseči ustrezno ravnovesje med interesom proizvajalcev fonogramov, da prejmejo nadomestilo za radiodifuzno predvajanje določenega fonograma, in interesom tretjih oseb, da lahko ta fonogram radiodifuzno predvajajo pod razumnimi pogoji (glej po analogiji sodbo z dne 6. februarja 2003, SENA, C‑245/00, EU:C:2003:68, točka 36).

45

To nadomestilo, ki pomeni protidajatev za uporabo komercialnega fonograma, zlasti za radiodifuzno oddajanje, kaže na to, da se njegova pravičnost presoja zlasti glede na vrednost te uporabe v gospodarskem prometu (sodba z dne 6. februarja 2003, SENA, C‑245/00, EU:C:2003:68, točka 37).

46

Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, pa Sodišče ni pristojno, da nadomesti države članice, ki imajo polje proste presoje pri določanju meril za pravično nadomestilo, ali da določi splošne in vnaprej določene omejitve za določitev takih meril. Lahko pa predložitvenemu sodišču zagotovi informacije, na podlagi katerih bo to lahko ocenilo, ali so nacionalna merila, ki se uporabljajo za določitev nadomestila, ki se plača proizvajalcem fonogramov, takšna, da jim zagotavljajo pravično nadomestilo v skladu s pravom Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 6. februarja 2003, SENA, C‑138/16, EU:C:2017:68, točka 40).

47

Tako je Sodišče razsodilo, da člen 8(2) Direktive 2006/115 ne nasprotuje modelu izračuna pravičnega nadomestila za izvajalce in proizvajalce fonogramov, zlasti če ta ni v nasprotju z nobenim načelom prava Unije (sodba z dne 6. februarja 2003, SENA, C‑245/00, EU:C:2003:68, točka 46).

48

Zato je treba merila, na podlagi katerih se določi pravično nadomestilo oziroma ustrezno plačilo, opredeliti ob upoštevanju prava Unije. Natančneje, države članice pri tem ne smejo kršiti določb Listine.

49

Predložitveno sodišče se torej s prvim in drugim vprašanjem za predhodno odločanje izrecno sprašuje o tem, ali so podrobna pravila za določitev nadomestila, ki se plača imetnikom pravic – določena z zakonom št. 74/2018, s katerim so bile določbe o minimalnem pavšalnem nadomestilu za radiodifuzijo razveljavljene z učinkom 90 dni po objavi tega zakona – združljiva s členom 17(2) Listine. Vendar je treba opozoriti, da se na podlagi člena 51(1) Listine določbe Listine za države članice uporabljajo samo, kadar se z njimi izvaja pravo Unije.

50

Za ugotovitev, ali nacionalni ukrep spada v okvir „izvajanja prava Unije“ v smislu člena 51(1) Listine, je treba poleg drugih elementov preveriti, ali je cilj nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari izvajanje določbe prava Unije (sodba z dne 5. maja 2022, BPC Lux 2 in drugi, C‑83/20, EU:C:2022:346, točka 27 in navedena sodna praksa).

51

V obravnavani zadevi, kadar imetniki pravic in uporabniki ne dosežejo dogovora o načinu določitve nadomestila, ki se plača tem imetnikom pravic, je ta način določen z zakonom št. 74/2018 v skladu z merili, ki jih je Romunija določila pri izvajanju polja proste presoje, ki ga ima v zvezi s tem. Zdi pa se, da iz predložitvene odločbe izhaja, da se z določbami tega zakona izvaja pravo Unije, zlasti člen 8(2) Direktive 2006/115 in člen 16(2), drugi pododstavek, Direktive 2014/26, kar pa mora vseeno potrditi predložitveno sodišče.

52

V takšnih okoliščinah bi morala država članica pri izvajanju teh določb upoštevati določbe Listine, zlasti njen člen 17.

53

V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 17 Listine, ki se opira na člen 1 Dodatnega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisani 4. novembra 1950 v Rimu, v odstavku 1 določa, da ima vsakdo pravico imeti v posesti svojo zakonito pridobljeno lastnino in da se lastnina nikomur ne sme odvzeti, razen v javno korist v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon, vendar le proti pravični in pravočasni odškodnini za njeno izgubo. Varstvo intelektualne lastnine je zaradi svojega pomena izrecno omenjeno v odstavku 2 tega člena, pri čemer se za intelektualno lastnino po potrebi uporabljajo jamstva iz odstavka 1.

54

Iz sodne prakse izhaja, da je pravica do pravičnega nadomestila v Uniji pravica, sorodna avtorski pravici, in je zato sestavni del varstva intelektualne lastnine, določenega v členu 17(2) Listine (sodba z dne 8. septembra 2020, Recorded Artists Actors Performers, C‑265/19, EU:C:2020:677, točka 85 in navedena sodna praksa).

55

Ker člen 8(2) Direktive 2006/115 in člen 16(2), drugi pododstavek, Direktive 2014/26 zagotavljata pravico imetnikov pravic do nadomestila v primeru uporabe njihovih pravic, nacionalna ureditev, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, s katero so bile – z učinkom 90 dni po njeni objavi – razveljavljene določbe o minimalnem pavšalnem nadomestilu, ki se uporabljajo za radiodifuzno oddajanje, zato lahko pomeni omejitev varstva pravice intelektualne lastnine, določenega v členu 17(2) Listine.

56

Kljub temu niti iz te določbe niti iz sodne prakse Sodišča ne izhaja, da je pravica intelektualne lastnine, ki je določena z navedeno določbo, nedotakljiva in da bi bilo zato treba njeno varstvo zagotoviti absolutno (glej v tem smislu sodbo z dne 26. aprila 2022, Poljska/Parlament in Svet, C‑401/19, EU:C:2022:297, točka 92 in navedena sodna praksa).

57

V zvezi s tem člen 52(1) Listine dopušča, da je mogoče omejiti uresničevanje pravic, kot so te, ki so v Listini določene, če so te omejitve predpisane z zakonom, če spoštujejo bistveno vsebino teh pravic ter če so v skladu z načelom sorazmernosti nujne in dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali potrebi po varstvu pravic in svoboščin drugih (sodbi z dne 9. novembra 2010, Volker und Markus Schecke in Eifert, C‑92/09 in C‑93/09:C:2010:662, točka 50, in z dne 5. maja 2022, BPC Lux 2 in drugi, C‑83/20, EU:C:2022:346, točka 51 in navedena sodna praksa).

58

Čeprav mora, nazadnje, nacionalno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejstev in razlago nacionalne zakonodaje, ugotoviti, ali zahteve, ki jih ta določa, izpolnjujejo pogoje iz prava Unije, je Sodišče v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe pristojno, da na podlagi spisa v postopku v glavni stvari ter pisnih in ustnih pripomb, ki so mu bile predložene, nacionalnemu sodišču zagotovi koristne informacije, ki mu omogočajo, da razsodi v sporu, o katerem odloča (sodba z dne 4. oktobra 2024, Tecno*37, C‑242/23, EU:C:2024:831, točka 67 in navedena sodna praksa).

59

Prvič, ni sporno, da so omejitve uresničevanja pravic iz člena 17(2) Listine, ki jih vsebuje ureditev iz postopka v glavni stvari, določene z zakonom št. 74/2018.

60

Drugič, če nacionalna zakonodaja, ki ne zagotavlja minimalnega pavšalnega nadomestila za proizvajalce fonogramov, glede na to, da so bile s to zakonodajo – z učinkom 90 dni po njeni objavi – razveljavljene določbe o takem nadomestilu, ki se uporabljajo za radiodifuzijo, ne povzroči odvzema lastnine, ne more posegati v samo bistvo lastninske pravice (glej po analogiji sodbo z dne 5. maja 2022, BPC Lux 2 in drugi, C‑83/20, EU:C:2022:346, točka 53 in navedena sodna praksa). Iz spisa, ki je na voljo Sodišču, je namreč razvidno, da so podrobna pravila, ki jih zakonodaja iz postopka v glavni stvari določa za določitev nadomestil, ki se plačajo imetnikom pravic, pripeljala do tega, da so bila zadnjenavedenim izplačana nadomestila, ki so sorazmerna s prihodki, ki so jih lokalne radijske postaje dejansko prejele.

61

Tretjič, iz tega spisa je razvidno, da je cilj zakona št. 74/2018 vzpostaviti sistem, ki upošteva ekonomski položaj lokalnih radijskih postaj, ki zaradi omejenega števila poslušalcev in pogosto omejenih prihodkov ne morejo nositi stroškov, ki bi bili pretirani glede na njihove prihodke. S pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, se tak cilj zdi legitimen, saj je njegov namen zagotoviti ekonomsko sposobnost preživetja teh postaj.

62

Četrtič, kar zadeva sorazmernost omejitve pravice iz člena 17(2) Listine glede na cilj, ki mu sledi ureditev iz postopka v glavni stvari, se, najprej, zdi – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da je določitev nadomestila, ki ga je treba plačati imetnikom pravic, zgolj na podlagi prihodkov radiodifuznih organizacij primerna za uresničitev cilja, ki mu sledi zakonodaja iz postopka v glavni stvari, ker omogoča upoštevanje gospodarske zmogljivosti lokalnih postaj.

63

Dalje, kar zadeva nujnost ukrepa, določenega s to zakonodajo, mora predložitveno sodišče ob upoštevanju polja proste presoje, ki ga ima Romunija in na katero je bilo opozorjeno v točki 51 te sodbe, preveriti, ali je očitno, da obstajajo manj omejevalni ukrepi, ki omogočajo uresničitev cilja, ki mu sledi navedena zakonodaja.

64

Nazadnje, glede sorazmernosti v ožjem smislu iste zakonodaje je treba poudariti, da je treba – da bi se predložitvenemu sodišču zagotovili elementi, ki bi mu omogočali, da opravi tak preizkus – pri določitvi pravičnega nadomestila oziroma ustreznega plačila, ki ga je treba zagotoviti imetnikom pravic, upoštevati ekonomsko vrednost uporabe del v okviru radiodifuznega oddajanja. Le pod tem pogojem je namreč mogoče zagotoviti pravično ravnotežje med interesom imetnikov avtorskih in sorodnih pravic za varstvo njihove pravice intelektualne lastnine, določeno v členu 17(2) Listine, na eni strani ter varstvom interesov uporabnikov fonogramov na drugi strani (glej po analogiji sodbo z dne 29. julija 2019, Pelham in drugi, C‑476/17, EU:C:2019:624, točka 32 in navedena sodna praksa).

65

Natančneje, nadomestila, katerega znesek bi bil precej nižji od te vrednosti, ni mogoče šteti za pravično nadomestilo oziroma ustrezno plačilo glede na načelo sorazmernosti.

66

Glede na zgoraj navedene preudarke je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 8(2) Direktive 2006/115, člen 16(2), drugi pododstavek, Direktive 2014/26 in člen 17(2) Listine v povezavi z njenim členom 52(1) razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki proizvajalcem fonogramov ne zagotavlja minimalnega pavšalnega nadomestila za radiodifuzno oddajanje fonogramov, ki so bili objavljeni v komercialne namene, in s katero so bile – z učinkom 90 dni po njeni objavi – razveljavljene določbe o minimalnem pavšalnem nadomestilu, ki se uporabljajo za radiodifuzijo in ki so bile določene s prej veljavno metodologijo, ne da bi bila s to zakonodajo spremenjena merila za izračun nadomestila in določen skrajni rok za sprejetje nove metodologije za določitev zneska tega nadomestila, če taka zakonodaja zagotavlja pravično nadomestilo oziroma ustrezno plačilo, ki se zagotovi imetnikom pravic, in če je v skladu z načelom sorazmernosti.

67

Družba Dada Music trdi, da tretje in četrto vprašanje nista dopustni, ker naj ti vprašanji ne bi bili povezani z rešitvijo spora o glavni stvari. Organizacija UPFR naj namreč nacionalnemu sodišču ne bi predlagala, naj preveri, ali so nadomestila – ki so izražena v odstotkih in ki se izračunajo glede na dejanske prihodke, ki jih prijavijo radiodifuzne in televizijske organizacije – pravična in razumna.

68

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo zagotavlja drugim elemente razlage prava Unije, ki jih ta potrebujejo za rešitev sporov, o katerih odločajo (sodbi z dne 20. junija 2013, Impacto Azul, C‑186/12, EU:C:2013:412, točka 26, in z dne 1. avgusta 2022, Vyriausioji tarnybinės etikos komisija, C‑184/20, EU:C:2022:601, točka 47 in navedena sodna praksa).

69

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v okviru tega postopka samo nacionalno sodišče, ki odloča o sporu o glavni stvari in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ki bo izdana, pristojno, da glede na posebnosti vsake zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato Sodišče, kadar se zastavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma mora odločiti. Iz tega sledi, da za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko torej predlog nacionalnega sodišča zavrže samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore (glej v tem smislu sodbo z dne 3. junija 2021, BalevBio, C‑76/20, EU:C:2021:441, točka 46 in navedena sodna praksa).).

70

Iz ustaljene sodne prakse tudi izhaja, da nujnost razlage prava Unije, ki je koristna za nacionalno sodišče, od tega sodišča zahteva, da opredeli dejanski in pravni okvir, v katerega se umeščajo vprašanja, ki jih postavlja, ali vsaj pojasni dejanske okoliščine, ki so podlaga za ta vprašanja. V predložitveni odločbi morajo biti poleg tega navedeni natančni razlogi, zaradi katerih se je nacionalno sodišče spraševalo o razlagi prava Unije in zaradi katerih je menilo, da je treba Sodišču predložiti vprašanje za predhodno odločanje (sodba z dne 1. avgusta 2022, Roma Multiservizi in Rekeep, C‑332/20, EU:C:2022:610, točka 43 in navedena sodna praksa).

71

V obravnavani zadevi je predložitveno sodišče dovolj jasno navedlo razloge, zaradi katerih meni, da je odgovor na tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje potreben, da bi lahko odločilo o sporu o glavni stvari. Natančneje, kot je bilo navedeno v točki 30 te sodbe, je navedeno sodišče navedlo, da se sprašuje o merilih, ki jih je mogoče uporabiti za presojo pravičnosti in razumnosti nadomestila, ki ga je treba plačati imetnikom pravic, in o tem, ali bi lahko, če bi ugotovilo, da je nadomestilo, dolgovano na podlagi meril, določenih v ureditvi, prenizko, uporabilo alternativna merila, da bi zagotovilo, da imetniki pravic prejmejo ustrezno nadomestilo.

72

Iz tega izhaja, da sta tretje in četrto vprašanje dopustni.

73

Predložitveno sodišče s tretjim in četrtim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali in pod katerimi pogoji mora preveriti, ali znesek nadomestila, ki je bil izplačan imetnikom pravic, izračunan v skladu s podrobnimi pravili, določenimi v nacionalni zakonodaji, zagotavlja ustrezno ravnotežje med interesi imetnikov pravic in interesi uporabnikov fonogramov, in če je odgovor pritrdilen, ali lahko pri odločanju o sporu med posamezniki – zato da ne bi uporabilo nacionalne zakonodaje, ki ne zagotavlja takega ravnotežja – neposredno uporabi določbe Direktive 2006/115 in Direktive 2014/26.

74

Glede na preudarke, navedene v točkah 45 in 46 te sodbe, mora torej nacionalno sodišče, ki odloča o sporu glede tega, ali je nadomestilo, ki ga je treba plačati imetnikom pravic, pravično oziroma ustrezno, to preveriti, pri čemer mora med drugim upoštevati, kot izhaja iz člena 16(2), drugi pododstavek, Direktive 2014/26, ekonomsko vrednost uporabe pravic, s katerimi se trguje, ob upoštevanju narave in obsega uporabe del in drugih predmetov ter vrednost storitve, ki jo zagotavlja organizacija za upravljanje pravic.

75

V tem okviru mora nacionalno sodišče zlasti upoštevati posebno naravo avtorske pravice ter poiskati ustrezno ravnotežje med interesom imetnikov pravic, da prejmejo nadomestilo, kadar se njihove pravice uporabijo, ter interesom uporabnikov fonogramov, da lahko dela in druge zadevne predmete uporabljajo pod razumnimi pogoji (glej po analogiji sodbo z dne 25. novembra 2020, SABAM, C‑372/19, EU:C:2020:959, točka 30 in navedena sodna praksa).

76

Načelo primarnosti prava Unije v zvezi s tem določa prednost prava Unije pred pravom držav članic in vsem organom držav članic nalaga, da različnim predpisom Evropske unije zagotovijo polni učinek, pri čemer pravo držav članic ne sme posegati v učinek, ki je tem različnim predpisom priznan na ozemlju navedenih držav (sodba z dne 18. januarja 2022, Thelen Technopark Berlin, C‑261/20, EU:C:2022:33, točka 25 in navedena sodna praksa).

77

To načelo med drugim nacionalnim sodiščem nalaga, da za zagotavljanje učinkovitosti vseh določb prava Unije nacionalno pravo razlagajo, kolikor je mogoče, v skladu s pravom Unije in da posameznikom priznajo možnost, da dobijo odškodnino, kadar so njihove pravice kršene zaradi kršitve prava Unije, ki jo je mogoče pripisati državi članici (sodba z dne 18. januarja 2022, Thelen Technopark Berlin, C‑261/20, EU:C:2022:33, točka 26 in navedena sodna praksa).

78

Natančneje, Sodišče je večkrat razsodilo, da mora nacionalno sodišče, ki odloča v sporu, ki poteka izključno med posamezniki, pri uporabi določb notranjega prava, sprejetih za prenos obveznosti iz direktive, upoštevati vsa pravila nacionalnega prava in jih razlagati, kolikor je mogoče, v smislu besedila in namena te direktive, da bi tako prišlo do rešitve, ki je v skladu z njenim ciljem (sodba z dne 18. januarja 2022, Thelen Technopark Berlin, C‑261/20, EU:C:2022:33, točka 27 in navedena sodna praksa).

79

Vendar ima načelo skladne razlage nacionalnega prava nekatere omejitve. Tako je obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava opre na vsebino direktive, omejena s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem (sodba z dne 18. januarja 2022, Thelen Technopark Berlin, C‑261/20, EU:C:2022:33, točka 28 in navedena sodna praksa).

80

Poleg tega iz načela primarnosti prav tako izhaja, da če nacionalno sodišče, ki v okviru svojih pristojnosti uporablja določbe prava Unije, ne more podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila skladna z zahtevami prava Unije, ima dolžnost zagotoviti polni učinek teh določb, pri čemer lahko po potrebi po uradni dolžnosti odloči, da ne bo uporabilo neskladne določbe nacionalne zakonodaje, tudi poznejše, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati na predhodno odpravo te določbe po zakonodajni poti ali kakšnem drugem ustavnem postopku (glej v tem smislu sodbo z dne 18. januarja 2022, Thelen Technopark Berlin, C‑261/20, EU:C:2022:33, točka 30 in navedena sodna praksa).

81

Glede na to je treba upoštevati tudi druge bistvene značilnosti prava Unije ter zlasti naravo in pravne učinke direktiv (sodba z dne 18. januarja 2022, Thelen Technopark Berlin, C‑261/20, EU:C:2022:33, točka 31 in navedena sodna praksa).

82

Tako sama direktiva za posameznika ne more ustvarjati obveznosti in se nanjo kot tako torej proti posamezniku pred nacionalnim sodiščem ni mogoče sklicevati. Zavezujoča narava direktive, na kateri temelji možnost sklicevanja nanjo, v skladu s členom 288, tretji odstavek, PDEU namreč obstaja le za „vsako državo članico, na katero je naslovljena“, pri čemer je Unija pristojna za splošno in abstraktno predpisovanje obveznosti posameznikom s takojšnim učinkom samo v primerih, v katerih je pristojna za sprejemanje uredb. Zato celo jasna, natančna in brezpogojna določba direktive nacionalnemu sodišču ne dopušča, da ne uporabi določbe svojega nacionalnega prava, ki je v nasprotju z navedeno določbo direktive, če bi bila s tem posamezniku naložena dodatna obveznost (sodba z dne 18. januarja 2022, Thelen Technopark Berlin, C‑261/20, EU:C:2022:33, točka 32 in navedena sodna praksa).

83

Iz tega sledi, da nacionalno sodišče zgolj na podlagi prava Unije ni zavezano k temu, da ne uporabi določbe svojega notranjega prava, ki je v nasprotju z določbo prava Unije, če zadnjenavedena določba nima neposrednega učinka, kar pa ne vpliva na možnost tega sodišča in vseh pristojnih nacionalnih upravnih organov, da določbe notranjega prava, ki je v nasprotju z določbo prava Unije, ki nima takega učinka, ne uporabijo na podlagi tega notranjega prava (glej v tem smislu sodbo z dne 18. januarja 2022, Thelen Technopark Berlin, C‑261/20, EU:C:2022:33, točka 33 in navedena sodna praksa).

84

Glede na zgornje preudarke je treba na tretje in četrto vprašanje odgovoriti, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o sporu med posamezniki glede pravičnosti nadomestila oziroma ustreznosti plačila, ki je bilo izplačano imetnikom pravic za radiodifuzno oddajanje fonogramov, objavljenih v komercialne namene, in izračunano v skladu s podrobnimi pravili, ki jih določa nacionalna zakonodaja, preveriti, ali je to nadomestilo pravično oziroma to plačilo ustrezno v smislu člena 8(2) Direktive 2006/115 in člena 16(2), drugi pododstavek, Direktive 2014/26, in sicer ali zagotavlja ravnotežje med interesi imetnikov pravic in interesi uporabnikov teh fonogramov. Če uporaba te zakonodaje ne omogoča določitve takega nadomestila, se za neuporabo navedene zakonodaje ni mogoče sklicevati na določbe teh direktiv, razen če nacionalno pravo določa drugače.

85

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: