This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 62024CC0579
Opinion of Advocate General Emiliou delivered on 26 March 2026.###
Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Emiliou, predstavljeni 26. marca 2026.
Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Emiliou, predstavljeni 26. marca 2026.
ECLI identifier: ECLI:EU:C:2026:270
Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NICHOLASA EMILIOUJA,
predstavljeni 26. marca 2026(1)
Zadeva C‑579/24
Austro-Mechana Gesellschaft zur Wahrnehmung mechanisch-musikalischer Urheberrechte Gesellschaft mbH,
AKM eingetragene Genossenschaft mit beschränkter Haftung
proti
Aufsichtsbehörde für Verwertungsgesellschaften
(predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Avstrija))
„ Predhodno odločanje – Avtorska in sorodne pravice – Direktiva (EU) 2019/790 – Člen 17 – Odgovornost ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu za varovane vsebine, ki jih na strežnik naložijo njihovi uporabniki – Obseg odgovornosti – Obveznost teh ponudnikov, da pridobijo dovoljenje ustreznih imetnikov pravic za priobčitev vsebin javnosti ali njihovo dajanje na voljo javnosti – Direktiva 2001/29/ES – Člen 2 – Pravica reproduciranja – Izdelava digitalnih kopij varovanih vsebin na računalniških strežnikih ponudnikov storitev – Kopije, ki so tehnično potrebne, da bi se vsebine dale na voljo javnosti – Neobstoj obveznosti pridobiti ločeno dovoljenje imetnikov pravic “
I. Uvod
1. Obravnavana zadeva Sodišču ponuja drugo priložnost za razlago(2) člena 17 Direktive (EU) 2019/790 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu.(3) Ta določba podrobno določa pogoje, pod katerimi so lahko ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu, kot so YouTube, SoundCloud in Pinterest, odgovorni za to, da javnosti omogočijo dostop do del ali drugih predmetov varstva (v nadaljevanju: varovane vsebine), ki jih njihovi uporabniki naložijo na njihove platforme ob kršitvi avtorskih pravic.
2. Natančneje, člen 17(1) Direktive 2019/790 določa, da ti ponudniki storitev izvajajo dejanje „priobčitve javnosti“ ali „dajanja na voljo javnosti“, kakor je opredeljeno v členu 3 Direktive 2001/29/ES o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi,(4) kadar javnosti omogočijo dostop do varovanih del.
3. V skladu z zadnjenavedeno določbo imajo imetniki pravic načeloma izključno pravico priobčitve svojih del ali drugih predmetov varstva ali njihovega dajanja na voljo javnosti. Posledično ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu sami ne morejo izvesti dejanja priobčitve ali dajanja na voljo javnosti, ne da bi predhodno pridobili dovoljenje imetnikov pravic, navadno s sklenitvijo licenčnega sporazuma. Ta obveznost pridobitve takega dovoljenja je jasno navedena v členu 17(1) Direktive 2019/790.
4. Vprašanja, ki jih je postavilo Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Avstrija), izhajajo iz dejstva, da se, kadar uporabniki storitev deljenja vsebin na spletu nalagajo varovane vsebine na spletne platforme, samodejno ustvarijo digitalne kopije teh vsebin, ki se shranijo na računalniških strežnikih ponudnikov storitev. Izdelava takih kopij je tehnično potrebna, da se javnosti omogoči dostop do zadevnih vsebin.
5. Vendar se, kot bom pojasnil, s tem morda krši druga pravica, varovana s členom 2 Direktive 2001/29, in sicer „pravica reproduciranja“, ki v bistvu določa, da je izdelava kopij varovanih vsebin načeloma prav tako pridržana imetnikom pravic.
6. V teh okoliščinah predložitveno sodišče med drugim sprašuje, ali digitalne kopije varovanih vsebin, izdelane na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, ki so tehnično potrebne za to, da lahko javnosti omogočijo dostop do teh vsebin, pomenijo „reprodukcije“ v smislu člena 2 Direktive 2001/29, ki spadajo na področje uporabe te pravice. Če je odgovor pritrdilen, Sodišče prosi, naj pojasni, ali dovoljenja, ki jih morajo ti ponudniki storitev pridobiti od imetnikov pravic v skladu s členom 17(1) Direktive 2019/790 za priobčitev ali dajanje varovanih vsebin na voljo javnosti, nujno tem ponudnikom dovoljujejo tudi izdelavo takšnih kopij.
7. Postopek v glavni stvari se nanaša na spor med – na eni strani – Austro-Mechano in AKM (matično družbo Austro-Mechane), ki sta organizaciji za kolektivno upravljanje pravic, vpisani v avstrijski poslovni register (v nadaljevanju: tožeči stranki), in imata pooblastilo za upravljanje, kot je določeno v Direktivi 2014/26/EU,(5) zaradi uresničevanja in upravljanja avtorske in sorodnih pravic na glasbenih delih in literarnih delih, povezanih s takimi deli, v interesu imetnikov pravic, ter – na drugi strani – Aufsichtsbehörde für Verwertungsgesellschaften (avstrijskim organom za nadzor nad organizacijami za kolektivno upravljanje pravic, v nadaljevanju: nadzorni organ).
8. Nadzorni organ v bistvu meni, da dovoljenje, ki ga morajo ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu pridobiti od imetnikov pravic v skladu s členom 17(1) Direktive 2019/790, nujno zajema izdelavo digitalnih kopij varovanih vsebin na strežnikih ponudnikov storitev, ki so tehnično potrebne za to, da se javnosti omogoči dostop do teh vsebin. Nasprotno pa tožeči stranki trdita, da bi morala biti izdelava takih kopij dovoljena ločeno in torej predmet drugega licenčnega sporazuma ter da je zato mogoče, da se o takem sporazumu s temi ponudniki storitev pogaja organizacija za kolektivno upravljanje pravic (v tem primeru Austro Mechana), ki ni tista, ki upravlja pravico zadevnih imetnikov pravic do priobčitve ali dajanja na voljo javnosti (v tem primeru AKM). Zagovarjal bom, da bi moralo Sodišče sprejeti prvo stališče.
II. Pravni okvir
A. Mednarodno pravo
9. Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških del, podpisana 9. septembra 1886 v Bernu (Pariški akt z dne 24. julija 1971), v različici po spremembi z dne 28. septembra 1979 (v nadaljevanju: Bernska konvencija), ki so jo podpisale vse države članice, v členu 9 določa:
„1. Avtorji s to konvencijo zavarovanih književnih ali umetniških del imajo izključno pravico dovoljevati njihovo reproduciranje, ne glede na kakšen način in v kakšni obliki.
2. Državam Unije je prepuščena pravica, da v svojih zakonih dovolijo reproduciranje omenjenih del v določenih posebnih primerih toda le, če to reproduciranje ni v škodo redni uporabi del in ne prizadene neupravičene škode zakonitim interesom avtorja.
3. Za reproduciranje se šteje po tej konvenciji vsako zvočno ali vizualno snemanje.“
B. Pravo Evropske unije
1. Direktiva 2001/29
10. V skladu s členom 2 Direktive 2001/29, naslovljenim „Pravica reproduciranja“:
„Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:
(a) avtorjem za njihova dela;
(b) izvajalcem za posnetke njihovih nastopov;
(c) proizvajalcem fonogramov za njihove fonograme;
(d) producentom prvega posnetka filmov za izvirnik in primerke njihovih filmov;
(e) RTV organizacijam za posnetke njihovih oddaj ne glede na to, ali oddajajo po žici ali po radijskih valovih, vključno s kablom ali satelitom.“
11. Člen 3 te direktive ureja „pravico priobčitve del javnosti in pravico do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic“. V odstavku 1 določa, da „[d]ržave članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami“. V odstavku 2 našteva druge posebne primere, za katere se uporablja ta pravica, ki so isti kakor našteti v členu 2, točke od (b) do (e), Direktive 2001/29.
2. Direktiva 2014/26
12. Člen 4 Direktive 2014/26 določa, da „[d]ržave članice zagotovijo, da organizacije za kolektivno upravljanje pravic delujejo v najboljšem interesu imetnikov pravic, katerih pravice zastopajo in da jim ne nalagajo nobenih obveznosti, ki niso objektivno potrebne za varstvo njihovih pravic in interesov ali za dejansko upravljanje njihovih pravic“.
13. V členu 5 te direktive so naštete posebne pravice imetnikov pravic glede organizacij za kolektivno upravljanje pravic.
14. Člen 16(1) in (2) Direktive 2014/26 obravnava postopek licenciranja in merila za pogoje za izdajanje licenc.
3. Direktiva 2019/790
15. V skladu s členom 2, točka 6, Direktive 2019/790 „ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu“ pomeni „ponudnika storitve informacijske družbe, katere glavni namen ali eden od glavnih namenov je shranjevati večjo količino avtorsko varovanih del ali drugih varovanih predmetov varstva, ki jih na strežnik naložijo uporabniki, in javnosti ponujati dostop do njih, ki jih organizira in promovira za namene ustvarjanja dobička“.
16. Člen 17 te direktive določa:
„1. Države članice zagotovijo, da ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu izvaja dejanje priobčitve javnosti ali dajanje na voljo javnosti za namene te direktive, kadar javnosti omogoči dostop do avtorsko varovanih del ali drugih varovanih predmetov varstva, ki jih na strežnik naložijo njegovi uporabniki.
Ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu zato pridobi dovoljenje imetnikov pravic iz člena 3(1) in (2) Direktive [2001/29], na primer s sklenitvijo licenčnega sporazuma, da lahko dela ali druge predmete varstva priobči javnosti ali da na voljo javnosti.
2. Države članice zagotovijo, da kadar ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu pridobi dovoljenje, na primer s sklenitvijo licenčnega sporazuma, to dovoljenje zajema tudi dejanja uporabnikov storitev iz področja uporabe člena 3 Direktive 2001/29/ES, kadar ne delujejo na komercialni podlagi ali kadar njihova dejavnost ne ustvarja znatnih prihodkov.
3. Kadar ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu v skladu s pogoji iz te direktive izvaja dejanje priobčitve javnosti ali dajanje na voljo javnosti, se omejitev odgovornosti iz člena 14(1) Direktive 2000/31/ES(6) ne uporablja za primere, ki jih zajema ta člen.
Prvi pododstavek tega odstavka ne vpliva na morebitno uporabo člena 14(1) Direktive [2000/31] za te ponudnike storitev za namene, ki ne spadajo na področje uporabe te direktive.
4. Če se dovoljenje ne podeli, so ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu odgovorni za nedovoljena dejanja priobčitve javnosti, vključno z dajanjem na voljo javnosti, avtorsko varovanih del in drugih predmetov varstva, razen če ponudniki storitev dokažejo, da so:
(a) si po najboljših močeh prizadevali za pridobitev dovoljenja in
(b) si po najboljših močeh in v skladu z visokimi panožnimi standardi poklicne skrbnosti prizadevali, da bi zagotovili nerazpoložljivost specifičnih del in drugih predmetov varstva, za katere so imetniki pravic ponudnikom storitev zagotovili ustrezne in potrebne informacije, in v vsakem primeru
(c) po prejemu zadostno utemeljenega obvestila imetnikov pravic ravnali hitro, da so odstranili priglašena dela ali druge predmete varstva s svojih spletnih mest ali onemogočili dostop do njih, ter si po najboljših močeh prizadevali preprečiti prihodnja nalaganja na strežnik v skladu s točko (b).
[…]“
C. Nacionalno pravo
17. Člen 15 Bundesgesetz über das Urheberrecht an Werken der Literatur und der Kunst und über verwandte Schutzrechte (Urheberrechtsgesetz) (zakon o avtorski pravici na književnih in umetniških delih ter o sorodnih pravicah, zakon o avtorski pravici, v nadaljevanju: UrhG), naslovljen „Pravica reproduciranja“, v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Avtor ima izključno pravico, da začasno ali stalno reproducira delo, ne glede na uporabljeni postopek in reproducirano količino.
2. Za reproduciranje gre zlasti tudi, če sta izvajanje ali uprizoritev dela posneta na sredstvih za ponovljivo vizualno ali zvočno predvajanje (nosilci slike ali zvoka), kot na primer na filmskem traku ali gramofonskih ploščah.“
18. Člen 17 UrhG, naslovljen „Pravica radiodifuznega oddajanja“, v odstavku 1 določa:
„1. Avtor ima izključno pravico radiodifuznega oddajanja dela po radiu ali na podoben način.“
19. Člen 18a(1) UrhG ,naslovljen „Pravica dajanja na voljo“, določa:
„1. Avtor ima izključno pravico dati delo na voljo javnosti, po žici ali na brezžični način, tako, da imajo člani javnosti do njega dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.“
20. Člen 18c UrhG, naslovljen „Radiodifuzno oddajanje in dajanje na voljo s strani ponudnikov velikih spletnih platform“, določa:
„Pod pogoji iz člena 17(1) in (2) in člena 18a radiodifuzno oddaja delo oziroma daje delo na voljo javnosti tudi, kdor kot ponudnik velike spletne platforme javnosti omogoči dostop do avtorsko varovanih del, ki jih na strežnik nalagajo njegovi uporabniki. Zato mora pridobiti dovoljenje avtorjev.
[…]“
21. V skladu s členom 24a UrhG, naslovljenim „Dovoljenje za uporabo del ali pravica do uporabe del za radiodifuzno oddajanje ali dajanje na voljo javnosti na podlagi člena 18c“, dovoljenje, izdano ponudniku velike spletne platforme za uporabo del za radiodifuzno oddajanje ali dajanje na voljo javnosti na podlagi člena 18c UrhG, velja tudi za uporabnike te platforme za isti namen v obsegu izdanega dovoljenja, če ne delujejo na komercialni podlagi ali njihova dejavnost ne ustvarja znatnih prihodkov. Podobno člen 24a UrhG določa tudi, da je na podlagi dovoljenja, izdanega uporabniku, uporaba dovoljena tudi ponudniku zadevne storitve.
III. Dejansko stanje, nacionalni postopek in vprašanja za predhodno odločanje
22. Austro-Mechana, prva tožeča stranka, je organizacija za kolektivno upravljanje pravic v smislu člena 2(1) Bundesgesetz über Verwertungsgesellschaften (zakon o organizacijah za kolektivno upravljanje pravic). V tej vlogi zastopa pravice in interese več imetnikov pravic na delih in drugih varovanih predmetih varstva v smislu UrhG. Je hčerinska družba v stoodstotni lasti druge tožeče stranke, AKM, ki je prav tako organizacija za kolektivno upravljanje pravic. Organizaciji Austro-Mechana in AKM za izvajanje svojih dejavnosti sklepata sporazume o upravljanju pravic z imetniki pravic. Na podlagi teh sporazumov o upravljanju sta upravičeni, da upravljata nekatere izključne pravice imetnikov pravic in da se med drugim v njihovem imenu pogajata o dovoljenjih ali licenčnih sporazumih s ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu.
23. Pooblastilo za upravljanje pravic, ki ga nadzorni organ da organizaciji Austro-Mechani, to pooblašča za „upravljanje pravic za glasbena dela in književna dela, povezana z glasbenimi deli […] za uresničevanje oziroma upravljanje pravic reproduciranja in distribuiranja ter ustreznih pravic do udeležbe in/ali plačila“.(7) Velja med drugim za primer „reproduciranja in/ali distribuiranja na nosilcih slike in/ali zvoka (pomnilniški mediji) v skladu s členoma 15 in 16 UrhG“ in „reproduciranja […] na nosilcih slike in zvoka (pomnilniški mediji) v povezavi s filmskimi deli, namenjenimi radiodifuznemu oddajanju, ki jih RTV organizacija ali spletni izdajatelj izdela sam ali njihovo izdelavo naroči pri drugi osebi“.
24. AKM ima pooblastilo za upravljanje pravic za „glasbena dela in književna dela, povezana z glasbenimi deli […] za uresničevanje oziroma upravljanje pravic uprizoritve, pogodbenih pravic ter pravic radiodifuznega oddajanja in dajanja na voljo na predavanjih, koncertnih nastopih in oddajah ter ustreznih pravic do udeležbe in/ali plačila“.(8)
25. Austro-Mechana je 7. junija 2022 pri nadzornem organu zahtevala, naj ugotovi, da njeno pooblastilo za upravljanje pravic zajema reproduciranje, ki ga zaradi radiodifuznega oddajanja in dajanja na voljo javnosti izvajajo velike spletne platforme. V bistvu je trdila, da njeno pooblastilo zajema digitalne kopije varovanih vsebin, izdelane na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, ki spremljajo priobčitev ali dajanje teh vsebin na voljo javnosti na teh platformah in so za to tehnično potrebne. To je trdila kljub dejstvu, da so ta dejanja priobčitve ali dajanja na voljo javnosti zajeta s pooblastilom za upravljanje, ki ga ima AKM.
26. Nadzorni organ je z odločbo z dne 30. januarja 2023 zavrnil (v točki 1) zahtevo Austro-Mechane in ugotovil (v točki 2), da je tako reproduciranje zajeto že s pooblastilom za upravljanje, ki ga ima AKM.
27. Nadzorni organ je ugotovil, prvič, da ni jasno, ali dejanja ali postopki, zajeti s členom 18c UrhG, ki v avstrijsko pravo prenaša člen 17 Direktive 2019/790, sploh vplivajo na pravico reproduciranja, varovano s členom 15 UrhG, ki v avstrijsko pravo prenaša člen 2 Direktive 2001/29. V zvezi s tem se je skliceval na nekatere izjave Evropske komisije v njenih smernicah o tej določbi(9) in poudaril, da se člen 17 Direktive 2019/790 in s tem člen 18c UrhG nanašata izključno na pravico priobčitve ali dajanja na voljo javnosti, kot je opredeljena v členu 3 Direktive 2001/29.
28. Dodal je, da tudi če se predpostavi, da na pravico reproduciranja vplivajo dejanja ali postopki, na katere se nanaša člen 17 Direktive 2019/790 in s tem člen 18c UrhG, je mogoče iz namena člena 17 Direktive 2019/790 sklepati, da dovoljenje, ki ga morajo ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu pridobiti, da bi varovane vsebine, ki jih uporabniki naložijo na njihove platforme, lahko priobčili ali dali na voljo javnosti, nujno zajema vsa dejanja reproduciranja, ki so tehnično potrebna za ta namen. Teh dejanj ni mogoče ločiti od dejanj priobčitve ali dajanja na voljo javnosti, zato ločeno licenciranje pravice reproduciranja ni mogoče.
29. Zoper to odločbo sta se tako Austro-Mechana kakor AKM pritožili pri Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče), ki je predložitveno sodišče. V bistvu predlagata, naj se točka 2 izpodbijane odločbe razveljavi, ne da bi se nadomestila, točka 1 te odločbe pa spremeni tako, da se zahtevi Austro-Mechane z dne 7. junija 2022 ugodi.
30. Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) je zaradi dvomov o pravilni razlagi zgoraj navedenih določb prava Unije prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 2 Direktive [2001/29] in člen 17(1) Direktive [2019/790], ter člen 9 [Bernske konvencije] razlagati tako, da ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu v skladu s členom 2, točka 6, Direktive [2019/790], ki shranjuje dela in druge varovane predmete varstva, ki jih na strežnik naložijo uporabniki, poleg dejanja priobčitve javnosti (ali dejanja dajanja na voljo javnosti) v smislu člena 3 Direktive [2001/29] izvaja tudi reproduciranje v smislu člena 2 Direktive [2001/29] ali pa mu je to reproduciranje treba pripisati, in mora za to pridobiti posebno dovoljenje imetnikov pravic iz člena 2 Direktive [2001/29]?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje pritrdilen:
Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 17(1) in (2) ter člen 1(2) in člen 2, točka 6, Direktive [2019/790], razlagati tako, da dovoljenje za reproduciranje, ki ga pridobijo ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu v smislu člena 2, točka 6, Direktive [2019/790], velja tudi za dejanja reproduciranja, ki jih izvajajo ali ki jih je treba pripisati uporabnikom takih platform, kadar ne delujejo na komercialni podlagi ali kadar njihova dejavnost ne ustvarja znatnih prihodkov?
3. Če je odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje nikalen:
Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 2 Direktive [2001/29] in člen 17(2) Direktive [2019/790], razlagati tako, da uporabniki ponudb ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu v smislu člena 2, točka 6, Direktive [2019/790] z nalaganjem na strežnik zaradi shranjevanja in deljenja avtorsko varovanih del in varovanih predmetov varstva izvajajo reproduciranja v smislu člena 2 Direktive [2001/29] in za to potrebujejo dovoljenje imetnikov pravic iz člena 2 [te direktive]?
4. Če je odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje pritrdilen:
Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 4, člen 5 in člen 16(1) in (2) Direktive [2014/26], razlagati tako, da lahko imetniki pravic pravico reproduciranja iz člena 2 Direktive [2001/29] na eni strani in pravico priobčitve javnosti iz člena 3 te direktive na drugi strani zaradi licenciranja na podlagi člena 17(1) in (2) Direktive [2019/790] organizaciji za kolektivno upravljanje pravic (oziroma neodvisnemu subjektu za upravljanje) priznajo […] posamično in ločeno eno od druge, naj bo zato, da bi te pravice zanjo upravljale različne organizacije za kolektivno upravljanje pravic (oziroma neodvisni subjekti za upravljanje), ali pa zato, da se te pravice delno upravljajo individualno?“
31. Predlog za sprejetje predhodne odločbe z dne 30. avgusta 2024 je bil v sodnem tajništvu Sodišča vložen 3. septembra 2024. Tožeči stranki v postopku v glavni stvari, avstrijska in francoska vlada ter Komisija so predložile pisna stališča. Te zainteresirane stranke in tudi nadzorni organ so ustno predstavili stališča na obravnavi 8. oktobra 2025.
IV. Presoja
32. Člen 2 Direktive 2001/29 pravico reproduciranja opredeljuje kot izključno pravico avtorjev, izvajalcev, proizvajalcev fonogramov, producentov in RTV organizacij, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje njihovih del, nastopov, fonogramov, filmov in oddaj na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma.
33. V obravnavani zadevi je Sodišče pozvano, naj ugotovi, ali se v okviru storitev deljenja vsebin na spletu ta pravica uporablja, kadar se digitalne kopije varovanih vsebin, ki so tehnično potrebne za to, da se javnosti omogoči dostop do teh vsebin, izdelajo na računalniških strežnikih ponudnikov teh storitev. To zahteva pojasnilo, ali so takšne kopije reprodukcije v smislu člena 2 Direktive 2001/29.
34. Poleg tega se predložitveno sodišče ob predpostavki, da se pravica reproduciranja uporablja v takih okoliščinah, sprašuje, ali dovoljenje, ki ga morajo ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu pridobiti od imetnikov pravic v skladu s členom 17(1) Direktive 2019/790 za priobčitev varovanih vsebin ali njihovo dajanje na voljo javnosti na svojih platformah, nujno zajema tudi izdelavo digitalnih kopij teh vsebin na strežnikih teh ponudnikov storitev, ki so tehnično potrebne za ta namen.
35. Da bi pojasnili, zakaj je zakonodajalec Unije v členu 17 Direktive 2019/790 uvedel posebno ureditev odgovornosti za ponudnike storitev deljenja vsebin na spletu, je koristno spomniti na enega glavnih ciljev Direktive 2001/29 ter preudarke, ki so privedli do sprejetja te določbe.
36. Kot je razvidno iz njene preambule, je namen Direktive 2001/29 zagotoviti imetnikom pravic „visoko stopnjo varstva“ njihove avtorske in sorodnih pravic ter poskrbeti, da prejmejo „primerno nagrado“ za uporabo njihovih del in drugih varovanih predmetov varstva, zlasti v „informacijski družbi“.(10) V ta namen jim ta direktiva, kakor sem pojasnil v Uvodu, zagotavlja izključno pravico reproduciranja svoje varovane vsebine (člen 2) in izključno pravico priobčitve te vsebine ali njenega dajanja na voljo javnosti (člen 3). Dejanj, na katera se nanašata ti pravici, torej tretja oseba praviloma(11) ne more izvajati brez predhodnega dovoljenja, ki je navadno v obliki licence, podeljene za plačilo.
37. Vendar je kmalu po sprejetju Direktive 2001/29 pojav interaktivnih storitev „spleta 2.0“ in zlasti velikih platform, kot je YouTube, povzročil pravno negotovost glede nalaganja varovane vsebine na te platforme.
38. Takrat se je razprava osredinila na pravico priobčitve ali dajanja na voljo javnosti, določeno v členu 3 Direktive 2001/29. Čeprav je bilo jasno, da nalaganje dela ali drugega varovanega predmeta varstva s strani uporabnika na spletno platformo za deljenje vsebin pomeni dejanje priobčitve ali dajanja na voljo javnosti, ki praviloma zahteva predhodno dovoljenje zadevnih imetnikov pravic, je nastala polemika o tem, ali je upravljavec te platforme sam izvajal tako dejanje, ko je omogočal dostop do te vsebine javnosti, in ali je zato bilo treba skleniti licenčne sporazume oziroma imetnikom pravic zagotoviti plačilo. Imetniki pravic so izrazili pomisleke,(12) da ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu spodbujajo uporabnike k nalaganju varovanih vsebin na njihove spletne platforme in od teh vsebin ustvarjajo znatne prihodke z oglaševanjem ali naročninami, ne da bi za to pridobili dovoljenje od imetnikov pravic ali jim zagotovili plačilo. To je znano kot argument „vrednostne vrzeli“.(13)
39. Negotovost je obdajala tudi področje uporabe „varnega pristana“ iz člena 14(1) Direktive 2000/31. Ta določba je pod določenimi pogoji ponudnike „storitev gostiteljstva“ izvzela od odgovornosti, ki bi lahko izvirala iz varovanih vsebin, ki jih gostijo za svoje uporabnike. Tudi tam ni bilo jasno, ali ta določba „ščiti“ ponudnike storitev deljenja vsebin na spletu, kot so YouTube, SoundCloud in Pinterest, pred odgovornostjo v zvezi z avtorsko pravico za priobčitev varovanih vsebin, ki jih naložijo njihovi uporabniki, javnosti.(14)
40. Da bi odpravil to pravno negotovost, se je zakonodajalec Unije odločil, da bo to vprašanje obravnaval v Direktivi 2019/790,(15) natančneje, v njenem členu 17.
41. Kot sem pojasnil v Uvodu, prvič, odstavek 1 navedenega člena določa, da ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu sami izvedejo dejanje priobčitve ali dajanja na voljo javnosti v smislu člena 3 Direktive 2001/29, kadar javnosti omogočijo dostop do varovanih vsebin, ki jih naložijo njihovi uporabniki.(16) To sproži obveznost teh ponudnikov, da pridobijo dovoljenje ustreznih imetnikov pravic, navadno s sklenitvijo licenčnega sporazuma. Poleg tega člen 17(3) Direktive 2019/790 v takem primeru izključuje uporabo „varnega pristana“ iz člena 14(1) Direktive 2000/31.
42. Drugič, iz člena 17(2) Direktive 2019/790 je jasno, da uporabniki storitev deljenja vsebin na spletu izvajajo tudi dejanja priobčitve ali dajanja na voljo javnosti, kadar nalagajo varovane vsebine na spletne platforme ponudnikov teh storitev. Ne glede na to, kadar ti ponudniki pridobijo dovoljenje, na primer s sklenitvijo licenčnega sporazuma v skladu s členom 17(1) navedene direktive, tako dovoljenje zajema tudi ta dejanja, če zadevni uporabniki ne delujejo na komercialni podlagi ali če njihova dejavnost ne ustvarja znatnih prihodkov.
43. Namen posebne ureditve odgovornosti,(17) ki jo določa člen 17 Direktive 2019/790, je utrditi „visoko stopnjo varstva“, ki jo uživajo imetniki pravic glede svojih varovanih vsebin,(18) in zlasti zagotoviti, da za uporabo teh vsebin na platformah za deljenje vsebin na spletu prejmejo boljše plačilo. Hkrati se z njo poskuša doseči „pravično ravnovesje“ med pravicami in interesi teh imetnikov pravic ter pravicami in interesi ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu in njihovih uporabnikov, zlasti z zagotavljanjem pravne varnosti za te ponudnike storitev.(19)
44. Vendar se niti odstavek 1 niti drugi odstavki člena 17 Direktive 2019/790 izrecno ne nanašajo na pravico reproduciranja, podeljeno imetnikom pravic na podlagi člena 2 Direktive 2001/29, prav tako ne na izdelavo digitalnih kopij varovanih vsebin na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, ki so tehnično potrebne za to, da se javnosti omogoči dostop do teh vsebin.
45. Negotovost, ki je prej obdajala pravico priobčitve ali dajanja na voljo javnosti, se tako spet pojavlja glede pravice reproduciranja.
46. Glede na to bom najprej pojasnil, zakaj take digitalne kopije pomenijo „reprodukcije“ v smislu člena 2 Direktive 2001/29 in torej spadajo na področje uporabe izključne pravice reproduciranja, ki jo imajo imetniki pravic (prvi del prvega vprašanja) (oddelek A). Nato bom razložil, zakaj menim, da dovoljenje, ki ga morajo ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu pridobiti od imetnikov pravic v skladu s členom 17(1) Direktive 2019/790 za priobčitev ali dajanje varovanih vsebin na voljo javnosti, nujno zajema izdelavo digitalnih kopij teh vsebin na njihovih strežnikih, ki so tehnično potrebne za to, da se javnosti omogoči dostop do navedenih vsebin (drugi del prvega vprašanja) (oddelek B). Poleg tega bom pojasnil, zakaj to dovoljenje v skladu s členom 17(2) Direktive 2019/790 zajema tudi dejanja reproduciranja, ki jih izvajajo uporabniki storitev deljenja vsebin na spletu, tako da tem uporabnikom ni treba pridobiti ločenega dovoljenja za ta dejanja, če ne delujejo na komercialni podlagi in če njihova dejavnost ne ustvarja znatnih prihodkov (drugo in tretje vprašanje) (oddelek C). Nazadnje bom na kratko obravnaval vprašanje, ali lahko imetniki pravic upravljanje svojih pravic zaupajo različnim organizacijam za kolektivno upravljanje pravic (četrto vprašanje) (oddelek D).
47. Prej pa moram pojasniti, zakaj so ti sklepni predlogi omejeni v dveh pomembnih pogledih. Prvič, vprašanja, ki jih je postavilo nacionalno sodišče, so omejena na posebne okoliščine nalaganja varovanih vsebin na platforme ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, ki spadajo na področje uporabe člena 17 Direktive 2019/790. Člen 2, točka 6, prvi odstavek, Direktive 2019/790 ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu opredeljuje kot „ponudnika storitve informacijske družbe, katere glavni namen ali eden od glavnih namenov je shranjevati večjo količino avtorsko varovanih del ali drugih varovanih predmetov varstva, ki jih na strežnik naložijo uporabniki, in javnosti ponujati dostop do njih, ki jih organizira in promovira za namene ustvarjanja dobička“. Zlasti iz uporabe izraza „večja“ je mogoče sklepati, da se člen 17 nanaša na velike upravljavce platform za deljenje vsebin, kot je YouTube, SoundCloud ali Pinterest, ter izključuje druge.(20) Zato v svoji analizi ne bom obravnaval digitalnih kopij, ki so bile ustvarjene med dajanjem varovanih vsebin na voljo na spletu bodisi s strani posameznikov na njihovih spletnih mestih bodisi prek posredniških storitev, ki niso zajete s to določbo.(21)
48. Drugič, pravna vprašanja, ki jih načenja ta zadeva, se nanašajo na posebne okoliščine izdelave digitalnih kopij varovanih vsebin na računalniških strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, ki so tehnično potrebne za to, da se javnosti omogoči dostop do teh vsebin. Ti sklepni predlogi ne obravnavajo reprodukcij, izdelanih na strežnikih uporabnikov storitev deljenja vsebin na spletu, njihovih drugih IT napravah ali računih za spletno shranjevanje, zlasti v oblaku.(22)
A. Ali tehnično potrebne digitalne kopije, izdelane na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, pomenijo reprodukcije, ki spadajo na področje uporabe pravice reproduciranja, varovane s členom 2 Direktive 2001/29 (prvi del prvega vprašanja)
49. Kot je Komisija pojasnila na obravnavi, se takrat, ko uporabnik platforme za deljenje vsebin na spletu pritisne gumb „naloži“, ustrezna datoteka razdeli na „pakete“. Ti se prek usmerjevalnikov prenesejo po internetu in se, ko dosežejo podatkovne centre ustreznega ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu, spet sestavijo na njegovih strežnikih, kjer se datoteka pred deljenjem po spletu rekonstruira. Med tem postopkom se samodejno ustvarijo digitalne kopije datoteke(23) kot sestavni del postopka priobčitve ali dajanja varovanih vsebin na voljo javnosti na ustrezni platformi. Kot razumem, je edini namen teh kopij omogočiti spletno deljenje teh vsebin z javnostjo.
50. Po mojem mnenju je jasno, da digitalne kopije varovanih vsebin, tako ustvarjene na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, pomenijo reprodukcije, ki spadajo na področje uporabe izključne pravice iz člena 2 Direktive 2001/29.
51. Prvič, Sodišče je v drugih okoliščinah že potrdilo, da ta pravica zajema izdelavo in shranjevanje digitalnih kopij varovanih vsebin na računalniških strežnikih, saj se uporablja za reproduciranje varovanih vsebin „na vsak način in v vsaki obliki“.(24)
52. Ta razlaga je skladna z določbo, s katero je bila v mednarodnem pravu prvič priznana pravica reproduciranja, tj. s členom 9 Bernske konvencije. Glede tega skupna izjava v zvezi s členom 1(4) Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o avtorski pravici(25) določa, da „shranjevanje varovanega dela v digitalni obliki na elektronskem nosilcu pomeni reprodukcijo v smislu člena 9 [Bernske] konvencije“. Opozarjam, da Evropska unija sama ni pogodbenica Bernske konvencije, h kateri lahko v skladu z njenim členom 29(1) pristopijo le države, ne pa mednarodne organizacije. Vendar se je Evropska unija zavezala, da bo spoštovala materialne določbe (členi od 1 do 21) te konvencije v skladu s členom 9(1) Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS)(26) in členom 1(4) Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o avtorski pravici.(27)
53. Drugič, v skladu z namerno široko opredelitvijo, ki jo je zakonodajalec Unije sprejel v členu 2 Direktive 2001/29, se pravica reproduciranja ne uporablja le za reproduciranje „na vsak način in v vsaki obliki“, temveč tudi ne glede na to, ali je to reproduciranje „neposredno ali posredno, začasno ali stalno“. Zato dejstvo, da so zadevne digitalne kopije tako s tehničnega kot z ekonomskega vidika zgolj spremljevalne pri priobčitvi ali dajanju vsebin na voljo javnosti v smislu člena 3 te direktive, načeloma ni pomembno.
54. V zvezi s tem pa opozarjam, da člen 5(1) Direktive 2001/29 pod strogimi pogoji določa izvzetje za „začasna dejanja razmnoževanja […], ki so prehodna ali spremljevalna ter so sestavni in bistveni del tehnološkega procesa“.(28) To izvzetje velja le, če je izpolnjenih pet kumulativnih pogojev, in sicer, kadar je zadevno dejanje:
– začasno,
– prehodno ali spremljevalno,
– sestavni in bistveni del tehnološkega procesa,
– namenjeno edino temu, da se omogoči prenos po omrežju med tretjimi strankami po posredniku ali zakonita uporaba zaščitenih vsebin, in
– brez vsakršnega neodvisnega ekonomskega pomena.(29)
55. Čeprav je iz sodne prakse razvidno, da je treba teh pet pogojev razlagati ozko,(30) je Sodišče kljub temu razsodilo, da je za začasna dejanja reproduciranja, izvedena v pomnilniku satelitskega sprejemnika in na televizijskem zaslonu,(31) ter zaslonske in predpomnilniške kopije, ki jih ustvari končni uporabnik med gledanjem internetne strani,(32) mogoče šteti, da izpolnjujejo vse pogoje.
56. Tako kot tožeči stranki, avstrijska in francoska vlada ter nadzorni organ menim, da to ne velja za digitalne kopije, kakršne so te iz postopka v glavni stvari. Kakor je nadzorni organ pojasnil na obravnavi, take kopije niso začasne, saj lahko na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu ostanejo shranjene več let.
57. Glede na te preudarke menim, da se izvzetje od pravice reproduciranja iz člena 5(1) Direktive 2001/29 ne uporablja za izdelavo digitalnih kopij varovanih vsebin na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, ki so tehnično potrebne za to, da se javnosti omogoči dostop do teh vsebin.
58. Tretjič, dodal bi, da v Direktivi 2001/29 ni ničesar, kar bi nakazovalo, da v takem položaju pravica priobčitve ali dajanja na voljo javnosti v skladu s členom 3 te direktive „izrine“ uporabo pravice reproduciranja, varovane v skladu s členom 2, tako da ta pravica ne bi bila več upoštevna.
59. Za začetek se strinjam s tožečima strankama, da bi bila vsaka oblika „združevanja“ različnih izključnih pravic – v obravnavanih okoliščinah pravice reproduciranja in pravice priobčitve ali dajanja na voljo javnosti – v nasprotju s členom 2 Direktive 2001/29, pa tudi med drugim s členom 9 Bernske konvencije; oba opredeljujeta pravico reproduciranja kot izključno pravico, različno od pravice priobčitve ali dajanja na voljo javnosti.
60. Poleg tega je, kot navaja francoska vlada, v uvodni izjavi 23 Direktive 2001/29 navedeno, da „[priobčitev dela javnosti] ne zajema nobenih drugih dejanj“. To razumem tako, da ugotovitev, da se v danem položaju uporablja pravica priobčitve ali dajanja na voljo javnosti, ne izključuje sočasne uporabe drugih izključnih pravic, vključno s pravico reproduciranja.
61. V nasprotju s trditvami Komisije iz prejšnjih sodb Sodišča – zlasti Renckhoff,(33) YouTube in Cyando ali Poljska/Parlament in Svet – ne izhaja drugačen zaključek.
62. Kot pravilno poudarjajo tožeči stranki ter avstrijska in francoska vlada, je razlog, da Sodišče v teh zadevah ni obravnavalo pravice reproduciranja ali člena 2 Direktive 2001/29, preprosto ta, da se vprašanja, predložena v predhodno odločanje, niso nanašala na to pravico ali to določbo. V zadevi, v kateri je bila izdana sodba Renckhoff, je predložitveno sodišče Sodišče prosilo za razlago pravice priobčitve ali dajanja na voljo javnosti. V zadevi, v kateri je bila izdana sodba YouTube in Cyando, se je vprašanje nanašalo na odgovornost za nalaganje in deljenje vsebin na spletnih mestih zadevnih ponudnikov storitev v skladu z ureditvijo, ki se je uporabljala pred sprejetjem člena 17 Direktive 2019/790. Nazadnje, Sodišče je bilo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Poljska/Parlament in Svet, pozvano, naj oceni združljivost nekaterih vidikov te ureditve odgovornosti s temeljno pravico do svobodnega izražanja iz člena 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listine). Iz teh sodb torej ni mogoče sklepati na področje uporabe pravice reproduciranja.
63. Končno je Sodišče v svoji sodni praksi dosledno jasno razlikovalo med pravico reproduciranja in pravico priobčitve ali dajanja na voljo javnosti ter že potrdilo, da se pravici lahko uporabljata vzporedno. Razsodilo je na primer, da je vsaka priobčitev, ki je posledica delitve dela s strani uporabnika storitve shranjevanja v oblaku, dejanje izkoriščanja, drugačno od dejanja reproduciranja iz člena 2(a) Direktive 2001/29, ki bi lahko spadalo na področje uporabe člena 3(1) te direktive, če so izpolnjeni pogoji za uporabo te določbe.(34)
64. Glede na zgoraj navedeno se mi zdi jasno, da nalaganje varovanih vsebin na platformo ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu ne vključuje le dejanj priobčitve ali dajanja na voljo javnosti v smislu člena 3 Direktive 2001/29, temveč tudi dejanja reproduciranja, ki spadajo na področje uporabe člena 2 te direktive. Kadar se taka dejanja reproduciranja izvajajo brez dovoljenja ustreznih imetnikov pravic, lahko torej povzročijo kršitev posebne izključne pravice, in sicer pravice reproduciranja, ki je ločena od pravice priobčitve ali dajanja na voljo javnosti.
B. Ali bi morali ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu pridobiti dovoljenje za sporne digitalne reprodukcije, različno od dovoljenja, ki ga potrebujejo za omogočanje dostopa javnosti do spornih varovanih vsebin (drugi del prvega vprašanja)
65. Zdaj se bom posvetil vprašanju, ali dovoljenje, ki ga morajo ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu pridobiti od imetnikov pravic v skladu s členom 17(1) Direktive 2019/790 glede priobčitve ali dajanja varovanih vsebin na voljo javnosti v smislu člena 3 Direktive 2001/29, zajema tudi reprodukcije, do katerih v skladu s členom 2 te direktive pride, ko se na njihovih strežnikih izdelajo digitalne kopije teh vsebin, ki so tehnično potrebne za deljenje vsebin z javnostjo.
66. Glede tega so bile pred Sodiščem predstavljene tri različne argumentacije.
67. Prvič, nadzorni organ in Komisija menita, da v okviru uporabe člena 17 Direktive 2019/790 pravice reproduciranja ni mogoče uresničevati neodvisno od pravice priobčitve ali dajanja na voljo javnosti. Zato se dovoljenje, ki ga morajo ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu pridobiti v skladu z odstavkom 1 tega člena, nujno razteza na izdelavo takih kopij.
68. Drugič, tožeči stranki trdita, da čeprav se posebna ureditev odgovornosti iz člena 17 Direktive 2019/790 uporablja za izdelavo digitalnih kopij varovanih vsebin na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, ki so tehnično potrebne za omogočanje dostopa javnosti do teh vsebin, morajo ti ponudniki storitev za te reprodukcije vseeno pridobiti ločeno dovoljenje, ki je različno od dovoljenja, izrecno navedenega v odstavku 1 navedenega člena. Po njunem mnenju bi sprejetje rešitve, ki jo zagovarjata nadzorni organ in Komisija, pomenilo „de facto odpravo“ pravice reproduciranja, kar je v nasprotju s členom 17(2) Listine, ki določa, da je „[z]agotovljeno […] varstvo intelektualne lastnine“.
69. Tretjič, avstrijska in francoska vlada trdita, da se člen 17 Direktive 2019/790 sploh ne uporablja za izdelavo takih kopij, saj se ta določba nanaša le na dejanja priobčitve ali dajanja na voljo javnosti. Posledično bi bilo treba odgovornost ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu za digitalne kopije varovanih vsebin, izdelane na njihovih strežnikih, ki so tehnično potrebne za to, da lahko javnosti omogočijo dostop do teh vsebin, presojati izključno v okviru splošne ureditve odgovornosti, tj. glede na pravila iz Direktive 2001/29. V zvezi s tem francoska vlada opozarja, da je Sodišče dosledno odločalo, da je treba člen 2 te direktive razlagati tako, da razen v primerih izjem in omejitev, ki so določene v členu 5 te direktive, vsak akt reprodukcije ali priobčitve javnosti dela, ki ga stori tretja oseba, zahteva predhodno soglasje njegovega avtorja.(35) Po mnenju te vlade bi bilo dovoljenje takim ponudnikom, da izdelujejo digitalne kopije varovanih vsebin brez posebnega dovoljenja ustreznega imetnika pravic, ki se razlikuje od dovoljenja, ki ga zahteva člen 17 Direktive 2019/790, enakovredno uvedbi novega, nenapisanega „izvzetja“ ali „omejitve“ pravice reproduciranja, varovane v skladu s členom 2 Direktive 2001/29.
70. Na tej točki ugotavljam, kot je že pred predložitvenim sodiščem opomnil nadzorni organ,(36) da je Komisija v svojih smernicah o členu 17 Direktive 2019/790 navedla – res pa brez pravega pojasnila – da bi „[d]ejanji priobčitve javnosti in dajanja na voljo javnosti iz člena 17(1) […] bilo treba razumeti tako, kot da zajemata tudi reprodukcije, potrebne za izvajanje navedenih dejanj“,(37) in da „[d]ržave članice ponudnikom storitev deljenja vsebin na spletu ne bi smele naložiti obveznosti pridobitve dovoljenja za reprodukcije, izvedene v okviru člena 17“.(38) Spomnil pa bi, da smernice Komisije o členu 17 Direktive 2019/790 zgolj izražajo stališča te institucije in niso zavezujoče.(39)
71. V naslednjih oddelkih bom pojasnil, da besedilna in zgodovinska analiza člena 17 Direktive 2019/790 ne omogoča dokončnega sklepa o tem, ali dovoljenje, ki se zahteva s to določbo, nujno zajema izdelavo digitalnih kopij varovanih vsebin na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, ki so tehnično potrebne za namene priobčitve ali dajanja teh vsebin na voljo javnosti (1). Kljub temu me sistematična in teleološka razlaga člena 17(1) Direktive 2019/790 vodi k potrditvi stališča, ki ga je v svojih smernicah zavzela Komisija (2).
1. Besedilna in zgodovinska analiza
72. Že od začetka se strinjam z avstrijsko in francosko vlado, da se člen 17(1) Direktive 2019/790 nanaša izključno na „dejanje priobčitve javnosti ali dajanje na voljo javnosti“. Niti ta odstavek niti nobena druga določba člena 17 se ne sklicujeta na dejanja reproduciranja ali na pravico reproduciranja, kot je opredeljena v členu 2 Direktive 2001/29.
73. Kar zadeva nastanek te določbe, ugotavljam, da je člen 13(1), tretji pododstavek, konsolidiranega kompromisnega predloga predsedstva Sveta z dne 23. marca 2018(40) – ki je pozneje postal člen 17(2) Direktive 2019/790 – določal, da licenčni sporazumi, sklenjeni med ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu in imetniki pravic, „zajemajo odgovornost uporabnikov storitve za dejanja iz členov 2 in 3 [Direktive [2001/29], kadar ne delujejo na komercialni podlagi“.(41) Sklicevanje na člen 2 Direktive 2001/29 je bilo nato v poznejših fazah zakonodajnega postopka odstranjeno, kolikor vem,(42) brez vsakršne izrecne razlage. Pripravljalna dela v zvezi s členom 17 Direktive 2019/790 ne vsebujejo nadaljnjih navedb glede njegove morebitne uporabe za dejanja reproduciranja v smislu člena 2 Direktive 2001/29.
74. Čeprav tako besedilo člena 17(1) kakor njegova zgodovina molčita o obravnavanem vprašanju, je ta molk dvoumen. Kot pravilno ugotavlja Komisija, sklicevanje na člen 2 Direktive 2001/29 med eno fazo zakonodajnega postopka dokazuje, da se je zakonodajalec Unije zavedal vmesnega koraka, ki je izdelava digitalnih kopij varovanih vsebin na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu.
75. Ker ni nobene razlage za poznejšo odstranitev tega sklicevanja, je mogoče izpeljati dva nasprotujoča si sklepa. Lahko bi trdili, kot navaja Komisija, da je zakonodajalec Unije tako sklicevanje štel za nepotrebno, ker so te reprodukcije pomožne pri priobčitvi ali dajanju teh vsebin na voljo javnosti in so zato implicitno zajete s posebno ureditvijo odgovornosti iz člena 17 Direktive 2019/790. Druga možnost je, kakor trdijo Austro-Mechana, AKM in francoska vlada, da je bila pravica reproduciranja namerno izpuščena s področja uporabe te določbe in ostaja predmet izključno splošne ureditve, namreč pravil iz Direktive 2001/29 (in morda „varnega pristana“ na podlagi člena 14 Direktive 2014/26).
76. Kot bom pojasnil v nadaljnjih oddelkih, menim, da je treba dati prednost prvi od teh razlag.
2. Sistematična in teleološka analiza
77. Dve drugi določbi Direktive 2019/790 kot člen 17(1) podpirata sklep, da se ta določba uporablja za izdelavo digitalnih kopij varovanih vsebin na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, kadar so take kopije tehnično potrebne za to, da se javnosti omogoči dostop do teh vsebin.
78. Prvič, kakor sem pojasnil zgoraj v točki 41, se posebna ureditev odgovornosti, določena s členom 17 Direktive 2019/790, uporablja za „ponudnik[e] storitev deljenja vsebin na spletu“, ki so v členu 2, točka 6, Direktive 2019/790 opredeljeni kot „ponudnik[i] storitve informacijske družbe, katere glavni namen ali eden od glavnih namenov je shranjevati večjo količino avtorsko varovanih del ali drugih varovanih predmetov varstva, ki jih na strežnik naložijo [njihovi] uporabniki, in javnosti ponujati dostop do njih, ki jih [organizirajo in promovirajo] za namene ustvarjanja dobička“.(43) Težko je razumeti, zakaj bi zakonodajalec Unije v tej opredelitvi izrecno omenil dejavnost „shranjevanja“, če izdelava in shranjevanje digitalnih kopij varovanih vsebin na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu za to določbo ne bi bila upoštevna.(44)
79. Drugič, v uvodni izjavi 61 Direktive 2019/790 je navedeno, da je bil namen posebne ureditve odgovornosti, določene s členom 17 te direktive, po letih razprav in negotovosti pojasniti, da ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu izvajajo dejanja, ki „spadajo na področje uporabe aktov o avtorski pravici in je treba zanje pridobiti dovoljenje imetnikov pravic za vsebine, ki jih njihovi uporabniki naložijo na strežnik“.(45) Ta uvodna izjava nakazuje, da je bil člen 17(1) zasnovan tako, da te ponudnike storitev ščiti pred odgovornostjo za kršitve izključnih pravic imetnikov pravic v širšem smislu, če so pridobili dovoljenje.
80. Kar zadeva cilje posebne ureditve odgovornosti, določene s členom 17 Direktive 2019/790, ponavljam, kot je navedeno zgoraj v točki 43, da je njen namen utrditi „visoko stopnjo varstva“, ki jo imetniki pravic uživajo glede svojih varovanih vsebin. To dosega s spodbujanjem razvoja „trga za licenciranje med imetniki pravic in ponudniki storitev [deljenja vsebin na spletu]“.(46) Tako naj bi imetnikom pravic omogočila boljše plačilo za uporabo varovanih vsebin na platformah teh ponudnikov storitev in prispevala k „dobro delujočemu in pravičnemu trgu za avtorsko pravico“.(47) Hkrati naj bi se s to posebno ureditvijo odgovornosti zagotovilo tudi „pravično ravnovesje“ med pravicami in interesi imetnikov pravic na eni strani ter pravicami in interesi ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu in njihovih uporabnikov na drugi strani.
81. Natančneje, uvodna izjava 61 Direktive 2019/790 poudarja, da bi morali biti licenčni sporazumi pravični in ohranjati razumno ravnovesje med strankama (imetniki pravic in ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu),(48) uvodna izjava 70 pa v posebnem kontekstu storitev deljenja vsebin na spletu poudarja pomen zagotavljanja svobode izražanja uporabnikov in „ravnovesja med temeljnimi pravicami iz [Listine], zlasti svobodo izražanja in svobodo umetnosti ter lastninsko pravico, vključno z intelektualno lastnino“.(49)
82. Glede na te cilje se mi zdi, da člen 17 Direktive 2019/790 ne bi imel polnega učinka, če dovoljenje, ki ga morajo ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu pridobiti v skladu s členom 17(1) te direktive, ne bi veljalo za izdelavo digitalnih kopij varovanih vsebin na njihovih strežnikih, ki so tehnično potrebne za to, da se javnosti omogoči dostop do teh vsebin.
83. Prvič, z vidika ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, člen 17(1) Direktive 2019/790 se nanaša izključno na „dovoljenje […], da lahko dela ali druge predmete varstva priobči[jo] javnosti ali da[jo] na voljo javnosti“. Če bi Sodišče ugotovilo, da je za izdelavo digitalnih kopij varovanih vsebin na strežnikih teh ponudnikov storitev, ki so tehnično potrebne za to, da lahko javnosti omogočijo dostop do teh vsebin, mogoče pridobiti ločeno dovoljenje, ki v členu 17 ni omenjeno, bi nastala precejšnja pravna negotovost za ponudnike storitev deljenja vsebin na spletu. V zvezi s tem opozarjam, da si je zakonodajalec Unije, kot je navedeno zgoraj v točki 40, s sprejetjem te določbe med drugim prizadeval zmanjšati pravno negotovost glede odgovornosti teh ponudnikov storitev za varovane vsebine, ki jih naložijo uporabniki. Razumem, da ni nameraval obravnavati le dela te odgovornosti (tj. le odgovornosti ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu za dejanja priobčitve ali dajanja na voljo javnosti ob izključitvi dejanj reproduciranja, ki so tehnično potrebna za ta namen).
84. Poleg tega, če dovoljenje, zahtevano s členom 17(1) Direktive 2019/790, ne bi zajemalo izdelave takih digitalnih kopij, bi to dovoljenje v praksi postalo neuporabno. Ti ponudniki storitev bi kljub temu lahko bili izpostavljeni zahtevkom imetnikov pravic zaradi kršitev njihove izključne pravice reproduciranja, kot je zaščitena na podlagi člena 2 Direktive 2001/29, preprosto zato, ker se digitalne kopije varovanih vsebin samodejno ustvarijo na njihovih strežnikih vsakič, ko uporabnik naloži take varovane vsebine.
85. Iz tega sledi, da je z vidika pravne varnosti edina skladna rešitev ta, da dovoljenje, zahtevano s členom 17(1) Direktive 2019/790, nujno zajema take kopije.
86. Drugič, z vidika imetnikov pravic, če dovoljenje, zahtevano s členom 17(1) Direktive 2019/790, ne bi veljalo za izdelavo takih kopij, bi bil cilj zagotavljanja boljšega plačila za uporabo varovanih vsebin na platformah za deljenje vsebin na spletu resno ogrožen. Ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu ne bi imeli veliko spodbude za pridobitev takega dovoljenja, saj bi lahko bili vsekakor izpostavljeni odgovornosti za dejanja reproduciranja, ki jih to dovoljenje ne zajema.
87. Poleg tega bi vprašanje odgovornosti teh ponudnikov storitev za taka dejanja reproduciranja v bistvu obudilo iste nejasnosti, ki jih je Sodišče obravnavalo v sodbi YouTube in Cyando glede pravice priobčitve ali dajanja na voljo javnosti, ko se posebna ureditev, določena s členom 17 Direktive 2019/790, še ni uporabljala. Zlasti, ali bi bil ponudnik primarno odgovoren na podlagi člena 2 Direktive 2001/29? Ali bi se lahko skliceval na „varni pristan“, vzpostavljen s členom 14(1) Direktive 2000/31?(50) Glede na odgovor bi ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu lahko nosili polno odgovornost ali nobene.
88. Spomnil bi, da je Sodišče v tej sodbi(51) glede prvega vprašanja razsodilo, da morebitno nezakonitih vsebin na zadevno platformo ne naloži upravljavec, temveč uporabniki, ki delujejo samostojno, in da je odgovornost upravljavca odvisna od obsega in namernosti njegovega posredovanja pri priobčitvi. Dodalo je, da zgolj okoliščina, da upravljavec na splošno ve za nezakonito razpoložljivost varovanih vsebin na svoji platformi, ne zadostuje, da bi se štelo, da posreduje z namenom, da bi spletnim uporabnikom omogočil dostop do njih.
89. Glede drugega vprašanja Sodišče v sodbi YouTube in Cyando ni izključilo, da se člen 14(1) Direktive 2000/31 lahko uporablja za ponudnike storitev deljenja vsebin na spletu.(52) Ta določba je v povezavi s členom 15(1) navedene direktive(53) določala, da ponudniki storitev gostiteljstva niso zavezani splošni obveznosti spremljanja in so v bistvu dolžni ukrepati na podlagi obvestila imetnikov pravic z odstranitvijo ali onemogočenjem dostopa do nezakonitih vsebin („obvestitev in odstranitev“).(54)
90. Zakonodajalec Unije je ob sprejetju Direktive 2019/790 menil, da ta rešitev ne zagotavlja zadostne zaščite imetnikov pravic.(55) Zato člen 17(4)(b) in (c) Direktive 2019/790 od ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu v bistvu zahteva, da z ex ante ukrepi, ki vključujejo orodja za samodejno filtriranje, namenjena pregledu vsebin, ki jih uporabniki naložijo, pred razširjanjem javnosti,(56) preprečijo nalaganje ali ponovno nalaganje vsebin, ki kršijo avtorske pravice, namesto da jih preprosto odstranijo ex post.
91. Glede na zgoraj navedeno se zdi, da francoska vlada, ki Sodišče poziva k sprejetju pristopa, ki varuje imetnike pravic, zagovarja stališče, da je zakonodajalec Unije želel, da za dejanja reproduciranja iz spora o glavni stvari še naprej velja splošna ureditev odgovornosti (tj. pravila, ki se uporabljajo zunaj člena 17 Direktive 2019/790), ne pa tudi člena 14 in 15 Direktive 2000/31, tako da bi ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu na podlagi člena 2 Direktive 2001/29 lahko bili odgovorni za digitalne kopije varovanih vsebin, izdelane na njihovih strežnikih, ki so tehnično potrebne za omogočanje dostopa javnosti do teh vsebin, razen če so pridobili posebno dovoljenje imetnika pravic ali če se je uporabila ena od izjem ali omejitev iz člena 5 Direktive 2001/29.
92. Vendar v besedilu nobenega od ustreznih instrumentov (Direktiva 2000/31, Direktiva 2001/29 ali Direktiva 2017/790) ne najdem podpore za tak pristop. Poleg tega stališče francoske vlade pravzaprav pomeni, da po eni strani zagovarja, da zakonodajalec Unije ni želel, da bi se posebna ureditev odgovornosti, določena s členom 17 Direktive 2019/790, uporabljala za zadevna dejanja reproduciranja, medtem ko po drugi strani predpostavlja – brez pravne podlage – da pa je želel, da se odstavek 3 navedenega člena, ki določa, da „[k]adar ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu […] izvaja dejanje priobčitve javnosti ali dajanje na voljo javnosti, se omejitev odgovornosti iz člena 14(1) Direktive [2000/31] ne uporablja […]“, za ta dejanja uporablja po analogiji.
93. Po mojem mnenju je jasno, da bi se člen 17(3) Direktive 2019/790 lahko uporabljal za izdelavo digitalnih kopij varovanih vsebin na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, samo če bi sam člen 17(1) te direktive zakonodajalec Unije razumel tako, da se dovoljenje, ki ga morajo ti ponudniki na podlagi te določbe pridobiti za priobčitev ali dajanje varovanih vsebin na voljo javnosti, nujno razteza na izdelavo takih digitalnih kopij.
94. Le taka razlaga je omogočala popolno opustitev sistema „obvestitev in odstranitev“ iz točke 89 zgoraj v okviru storitev deljenja vsebin na spletu ter ohranitev polnega učinka obveznosti iz člena 17(4)(b) in (c) Direktive 2019/790, ki od ponudnikov teh storitev zahteva, da sprejmejo preventivne, avtomatizirane ukrepe v obliki orodij za samodejno filtriranje. Težko si je predstavljati, kako bi lahko zakonodajalec Unije nameraval po eni strani od teh ponudnikov zahtevati, da odstranijo vsebine, ki kršijo avtorsko pravico in jih odkrijejo orodja za samodejno filtriranje, ter preprečijo njihovo prihodnje nalaganje, po drugi strani pa zahtevati odstranitev digitalnih kopij istih vsebin le na podlagi obvestila zadevnega imetnika pravic.
95. Končno, kar zadeva interes imetnikov pravic za zaščito ekonomske vrednosti njihove izključne pravice reproduciranja, menim, da se je o tej vrednosti vsekakor mogoče pogajati in se lahko odraža v dovoljenju, ki ga morajo ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu pridobiti od imetnikov pravic v skladu s členom 17(1) Direktive 2019/790. Zato za to pravico ni potrebno ločeno dovoljenje.
96. Tretjič, z vidika uporabnikov storitev deljenja vsebin na spletu, opozarjam, da je namen posebne ureditve odgovornosti iz člena 17 Direktive 2019/790 tudi zaščititi interese in pravice teh uporabnikov, ko na platforme ponudnikov teh storitev nalagajo varovane vsebine.
97. S tehničnega vidika je nesporno, da izdelavo digitalnih kopij varovanih vsebin na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu sprožijo uporabniki teh storitev, ko pritisnejo gumb za nalaganje. Zato je treba tudi te uporabnike šteti za izvajalce dejanj reproduciranja v smislu člena 2 Direktive 2001/29. Kakor sem pojasnil zgoraj v točki 42, je iz člena 17(2) Direktive 2019/790 jasno, da uporabniki sami izvajajo dejanja priobčitve ali dajanja na voljo javnosti v smislu člena 3 Direktive 2001/29, ko na spletne platforme teh ponudnikov nalagajo varovane vsebine.
98. Kljub temu člen 17(2) Direktive 2019/790 določa tudi, da kadar ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu pridobi dovoljenje imetnika pravic v skladu s členom 17(1) Direktive 2019/790, tako dovoljenje „zajema tudi dejanja uporabnikov storitev iz področja uporabe člena 3 Direktive [2001/29]“, pod pogojem, da „ne delujejo na komercialni podlagi ali […] njihova dejavnost ne ustvarja znatnih prihodkov“. Posledično v takem položaju uporabniki sami ne potrebujejo dovoljenja in lahko prosto naložijo zadevne varovane vsebine.
99. Kar zadeva dejanja reproduciranja, ki spadajo na področje uporabe člena 2 Direktive 2001/29, opozarjam, da se člen 17(2) Direktive 2019/790 nanje ne sklicuje izrecno. Vendar je v uvodni izjavi 69 Direktive 2019/790, ki je oblikovana širše od te določbe, navedeno, da bi morala dovoljenja, ki jih pridobijo ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu, zajemati „dejanja, povezana z avtorsko pravico, v zvezi z nalaganjem na strežnik s strani uporabnikov v okviru dovoljenja, danega ponudnikom storitev“.(57) Ta splošna navedba „dejanj, povezanih z avtorsko pravico“, in ne le dejanj priobčitve ali dajanja na voljo javnosti, podpira stališče, da področje uporabe člena 17(2) Direktive 2019/790 ni nujno omejeno na „dejanja uporabnikov storitev iz področja uporabe člena 3 Direktive [2001/29]“, temveč bi se lahko razširilo na njihova dejanja reproduciranja.
100. Vsekakor se strinjam s tožečima strankama, da sistematična zahteva, da sami uporabniki pridobijo ločeno dovoljenje za izdelavo digitalnih kopij na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, ne bi povzročila le znatnih praktičnih težav, temveč bi ustvarila tudi položaj, v katerem bi uporabnik lahko naložil varovane vsebine v prepričanju, da ga „krije“ licenca, ki jo je pridobil ponudnik, nato pa bi ga doletel odškodninski zahtevek zaradi kršitve avtorske pravice za tehnično potrebne kopije, izdelane med tem postopkom. Tak rezultat bi ogrozil varstvo svobode izražanja uporabnikov na spletnih platformah, kot jo zagotavljata člen 10 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP) in člen 11 Listine, ter svobodo umetnosti, ki je določena v členu 13 Listine.
101. V zvezi s tem opozarjam, da je namen Direktive 2001/29 in tudi Direktive 2019/790 zagotovitev visoke stopnje varstva imetnikov pravic.(58) Hkrati pa ta instrumenta jasno določata, da imetniki pravic nimajo absolutnega monopola nad uporabo svojih del ali drugih predmetov varstva. Kot sem namreč pojasnil zgoraj v točkah 54 in 69, člen 5(1), (2) in (3) Direktive 2001/29 določa izvzetje ter sklop izjem in omejitev med drugim izključne pravice reproduciranja. Namen tega izvzetja ter teh izjem in omejitev je zagotoviti „pravično ravnovesje“ med pravicami in interesi imetnikov pravic pri varstvu njihove intelektualne lastnine na eni strani ter varstvom interesov in temeljnih pravic uporabnikov zaščitenih vsebin na drugi strani, pa tudi javnim interesom(59) – vključno z dostopom javnosti do kulture.
102. Zlasti glede na pomen storitev iz člena 17 Direktive 2019/790 za svobodo sprejemanja in širjenja vesti ali idej je Sodišče potrdilo, da nalaganje varovanih vsebin na platforme za deljenje vsebin na spletu spada na področje uresničevanja pravice do svobodnega izražanja.(60) To velja ne glede na to, da se s temi vsebinami morda krši avtorska pravica, saj zgolj dejstvo, da so informacije varovane z avtorsko pravico, ne pomeni, da so samodejno izključene s področja uporabe svobode izražanja.(61)
103. Pravica do svobodnega izražanja je zapisana v členu 11 Listine in „vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje“. Ustreza pravici, ki jo zagotavlja člen 10 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 EKČP.(62)
104. V skladu z ustaljeno sodno prakso ESČP glede člena 10 EKČP je internet postal eno glavnih sredstev, s katerimi posamezniki uresničujejo svobodo izražanja in obveščanja. Glede na dostopnost in zmožnost shranjevanja in širjenja ogromnih količin informacij imajo spletna mesta, zlasti platforme za deljenje vsebin na spletu, osrednjo vlogo pri izboljšanju dostopa javnosti do novic in pri olajševanju sporočanja informacij na splošno. Izrazna dejavnost uporabnikov na internetu tako zagotavlja izjemno platformo za uresničevanje svobode izražanja.(63) To še posebej velja za velika družbena omrežja in platforme, kot je YouTube, ki je nedvomno pomembno sredstvo za uresničevanje svobode sprejemanja in širjenja vesti ali idej.(64)
105. Glede na te preudarke menim – drugače od tožečih strank – da pravica reproduciranja tako kot druge pravice intelektualne lastnine, varovane s členom 17(2) Listine, ni absolutna in jo je treba uravnotežiti med drugim s pravico do svobodnega izražanja, ki jo uporabniki spletnih platform uživajo na podlagi člena 10 EKČP in člena 11 Listine.
106. Dodal bi, da je Sodišče večkrat odločilo, da „iz člena 17(2) Listine[, ki določa, da je ‚[z]agotovljeno […] varstvo intelektualne lastnine‘,] nikakor ni razvidno, da je pravica intelektualne lastnine nedotakljiva in da mora biti zato njeno varstvo absolutno zagotovljeno“.(65)
107. Povedano preprosteje, če bi se v okviru posebne odgovornosti, vzpostavljenem s členom 17 Direktive 2019/790, za izdelavo digitalnih kopij varovanih vsebin, ki so tehnično potrebne za to, da se javnosti omogoči dostop do teh vsebin, zahtevalo dodatno dovoljenje poleg tistega, ki ga morajo ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu že pridobiti v skladu z odstavkom 1 te določbe, bi imetniki pravic v praksi lahko preprečili spletno priobčevanje ali dostopnost vsebine. V zvezi s tem bi se lahko sklicevali na neobstoj dovoljenja za ta dejanja reproduciranja, tudi če so izpolnjeni vsi pogoji, izrecno določeni v tej določbi. Tak izid bi po mojem mnenju očitno ogrozil pravično ravnovesje, ki ga je zakonodajalec Unije, kakor sem pojasnil zgoraj v točki 43, želel zagotoviti s sprejetjem člena 17 Direktive 2019/790.
108. Glede na vse te elemente menim, kot je na obravnavi navedla Komisija, da razlog za to, da se je zakonodajalec Unije v členu 17 Direktive 2019/790 osredotočil na dejanje priobčitve ali dajanja na voljo javnosti, kakor je opredeljeno v členu 3 Direktive 2001/29, ne da bi izrecno omenil izdelavo digitalnih kopij varovanih vsebin na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, ki so tehnično potrebne za ta namen, ni v tem, da je želel take kopije izključiti s področja člena 17 Direktive 2019/790. Nasprotno, z vidika zakonodajalca je bila njihova vključitev samoumevna.
109. Ta razlaga je poleg tega skladna z dejstvom, da so digitalne kopije varovanih vsebin, ki so predmet spora o glavni stvari, tehnično potrebne za to, da se javnosti omogoči dostop do teh vsebin. Dejanja reproduciranja in priobčitve ali dajanja na voljo javnosti, ki se zgodijo med nalaganjem varovanih vsebin na spletno platformo, so del enega samega postopka, ki se začne takoj, ko uporabnik pritisne gumb za nalaganje. Ker je cilj tega postopka nazadnje deljenje varovanih vsebin na spletu z javnostjo, se mi zdi, kot sem že pojasnil v prejšnjem oddelku, da so prva dejanja (dejanja reproduciranja) spremljevalna pri zadnjih (dejanja priobčitve ali dajanja na voljo javnosti).(66)
110. Iz tega sledi, da v okviru posebne ureditve odgovornosti, določene s členom 17 Direktive 2019/790, izdelava digitalnih kopij varovanih vsebin na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, ki so tehnično potrebne za to, da se javnosti omogoči dostop do teh vsebin, po mojem mnenju ne more biti odvisna od drugega dovoljenja od tistega, ki ga morajo ti ponudniki storitev že pridobiti v skladu z odstavkom 1 navedenega člena.
C. Ali morajo uporabniki storitev deljenja vsebin na spletu pridobiti ločeno dovoljenje za izdelavo digitalnih kopij na strežnikih ponudnikov storitev (drugo in tretje vprašanje)
111. Z drugim in tretjim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali morajo sami uporabniki storitev za deljenje vsebin na spletu pridobiti dovoljenje za izdelavo digitalnih kopij varovanih vsebin na strežnikih ponudnikov storitev, kadar so take kopije tehnično potrebne za to, da se javnosti omogoči dostop do teh vsebin. Natančneje, želi ugotoviti, ali se v tem položaju uporablja člen 17(2) Direktive 2019/790. Ta določba določa, da „kadar ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu pridobi dovoljenje, na primer s sklenitvijo licenčnega sporazuma, to dovoljenje zajema tudi dejanja uporabnikov storitev iz področja uporabe člena 3 Direktive [2001/29], kadar ne delujejo na komercialni podlagi ali kadar njihova dejavnost ne ustvarja znatnih prihodkov“.(67)
112. Kot sem že navedel zgoraj v točki 97, izdelavo digitalnih kopij varovanih vsebin na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu sprožijo uporabniki teh storitev, ko pritisnejo gumb za nalaganje zadevnih vsebin. Zato je treba za te uporabnike šteti, da izvedejo ne le dejanje priobčitve javnosti v smislu člena 3 Direktive 2001/29, temveč tudi dejanje reproduciranja v smislu člena 2 te direktive.
113. Če člen 17(1) Direktive 2019/790 ne bi zajemal izdelave digitalnih kopij varovanih vsebin na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, bi se po mojem mnenju po analogiji uporabljala obrazložitev Sodišča v sodbi YouTube in Cyando, opisana zgoraj v točki 88. Iz tega bi sledilo, da bi bilo treba šteti, da varovane vsebine na zadevno platformo naloži ne upravljavec, temveč uporabniki, ki bi torej morali sami pridobiti dovoljenje za izdelavo takih digitalnih kopij.
114. Kljub temu iz razlogov, navedenih v prejšnjem oddelku, menim, da tako kot dovoljenje, ki ga morajo ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu pridobiti v skladu z odstavkom 1 člena 17 Direktive 2019/790 za namen priobčitve ali dajanja varovanih vsebin na voljo javnosti, nujno zajema izdelavo digitalnih kopij teh vsebin na njihovih strežnikih, kadar so take kopije tehnično potrebne za ta namen, enako velja za odstavek 2 člena 17 te direktive. Z drugimi besedami, ta določba ureja vprašanje odgovornosti uporabnikov storitev deljenja vsebin na spletu ne samo glede dejanj, ki spadajo na področje uporabe člena 3 Direktive 2001/29 (tj. dejanj priobčitve ali dajanja varovanih vsebin na voljo javnosti), temveč tudi glede dejanj reproduciranja, ki vključujejo izdelavo digitalnih kopij varovanih vsebin na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, ki so tehnično potrebne za izvedbo teh dejanj.
D. Ali lahko imetniki pravic upravljanje svojih izključnih pravic v skladu s členoma 2 in 3 Direktive 2001/29 zaupajo ločenim organizacijam za kolektivno upravljanje pravic (četrto vprašanje)
115. S četrtim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali lahko imetniki pravic v skladu s členom 4, členom 5 ter členom 16(1) in (2) Direktive 2014/26 zaradi licenciranja v skladu s členom 17(1) in (2) Direktive 2019/790 podelijo pravico reproduciranja v skladu s členom 2 Direktive 2001/29 na eni strani in pravico priobčitve javnosti v skladu s členom 3 te direktive na drugi strani posamično in ločeno, tako da lahko ti pravici upravljata različni organizaciji za kolektivno upravljanje pravic.
116. To vprašanje odraža položaj iz spora o glavni stvari, v katerem je po eni strani Austro-Mechana odgovorna za upravljanje med drugim pravice reproduciranja imetnikov pravic v skladu s členom 2 Direktive 2001/29, po drugi strani pa je AKM odgovorna za upravljanje njihove pravice priobčitve ali dajanja na voljo javnosti v skladu s členom 3 te direktive. Predložitveno sodišče torej v bistvu sprašuje, ali je taka „delitev dela“ združljiva z Direktivo 2014/26, ki ureja kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic.
117. Iz razlogov, navedenih v prejšnjih oddelkih, menim, da na to vprašanje ni treba odgovoriti. Če pa bi Sodišče odstopilo od tega stališča in v bistvu ugotovilo, da morajo ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu, prvič, pridobiti licenco za priobčitev varovanih vsebin, ki jih naložijo uporabniki, javnosti v skladu s členom 17(1) Direktive 2019/790 v povezavi s členom 3 Direktive 2001/29, in drugič, pridobiti licenco za reprodukcije (digitalne kopije), ki so narejene na njihovih strežnikih, da bi te vsebine dali na voljo javnosti, v skladu s členom 2 Direktive 2001/29, bom to vprašanje zaradi celovitosti na kratko obravnaval.
118. Direktiva 2014/26, kot poudarjata tožeči stranki, temelji na načelu svobodne izbire. V uvodni izjavi 19 te direktive je navedeno, da „bi kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic moralo obsegati možnost, da imetnik pravice svobodno izbere organizacijo za kolektivno upravljanje pravic, ki bo upravljala njegove pravice, bodisi je ta pravica priobčitev javnosti bodisi pravica reproduciranja […]“. Podobno člen 5(2) Direktive 2014/26 določa, da „[imajo] [i]metniki pravic […] pravico, da organizacijo za kolektivno upravljanje pravic po lastni izbiri pooblastijo za upravljanje [njihovih] pravic“.(68)
119. Člen 5(7) Direktive 2014/26 dalje določa, da „[v] primerih, da imetnik pravic pooblasti organizacijo za kolektivno upravljanje pravic, da upravlja z njegovimi pravicami, da soglasje za vsako posamezno pravico[…], za upravljanje katere pooblasti organizacijo za kolektivno upravljanje pravic“. Glede na to določbo organizacija za kolektivno upravljanje pravic načeloma ne more v imenu imetnika pravic izpogajati licenčnega sporazuma, ki ne zajema le pravice priobčitve javnosti, temveč tudi pravico reproduciranja, razen če je imetnik pravic glede zadnje pravice dal izrecno in posebno soglasje.
120. Iz tega po mojem mnenju sledi, da lahko imetniki pravic upravljanje svoje pravice reproduciranja v skladu s členom 2 Direktive 2001/29 zaupajo eni organizaciji za kolektivno upravljanje pravic, upravljanje svoje pravice priobčitve ali dajanja na voljo javnosti v skladu s členom 3 te direktive pa drugi.
121. Če se Sodišče strinja z rešitvijo, ki jo predlagam glede prvih treh vprašanj, bi iz tega sledilo, da bi se v posebnem okviru nalaganja varovanih vsebin na platforme za deljenje vsebin na spletu lahko le organizacija za kolektivno upravljanje pravic, odgovorna za upravljanje pravice zadevnega imetnika pravic do priobčitve ali dajanja na voljo javnosti, pogajala o licenci ali dovoljenju glede te pravice. S tako licenco ali dovoljenjem bi bila nujno zajeta tudi pravica reproduciranja, kot je zaščitena v skladu s členom 2 Direktive 2001/29, kolikor se ta pravica uresničuje v zvezi z digitalnimi kopijami varovanih vsebin, izdelanimi na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, ki so tehnično potrebne za to, da se javnosti omogoči dostop do teh vsebin.
E. Post scriptum
122. Na koncu analize želim spomniti, da so ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu v skladu s členom 17(4) Direktive 2019/790, kadar dovoljenje iz člena 17(1) te direktive ni podeljeno, kljub temu lahko izvzeti od odgovornosti za nedovoljena dejanja priobčitve in dajanja varovanih vsebin na voljo javnosti, če so izpolnjeni določeni kumulativni pogoji. Ti pogoji na podlagi člena 17(4)(b) in (c) Direktive 2019/790 vključujejo obveznost dokazati med drugim, da so si ti ponudniki storitev po najboljših močeh prizadevali zagotoviti nerazpoložljivost teh vsebin in preprečiti prihodnja nalaganja na svoje platforme, kar v praksi vključuje uporabo avtomatiziranih orodij za filtriranje.(69)
123. Iz razlogov, ki so v bistvu navedeni zgoraj v točki 94, menim, da se to izvzetje uporablja tudi za izdelavo digitalnih kopij varovanih vsebin na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, kadar so take kopije tehnično potrebne za omogočanje javnega dostopa do teh vsebin. V takih okoliščinah pa bi po mojem mnenju obveznost prizadevanja po najboljših močeh od ponudnikov storitev zahtevala, da s svojih strežnikov odstranijo vsako digitalno kopijo zadevne datoteke, takoj ko avtomatizirana orodja za filtriranje ugotovijo, da datoteka krši avtorsko ali sorodne pravice.
V. Predlog
124. Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Avstrija), odgovori:
1. Člen 2 Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi
je treba razlagati tako, da izdelava digitalnih kopij del ali drugih predmetov varstva na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, ki so tehnično potrebne za to, da se javnosti omogoči dostop do teh del ali predmetov varstva na spletnih platformah, ki jih upravljajo ti ponudniki storitev, pomeni „reproduciranje“, ki spada na področje izključne pravice reproduciranja, varovane s to določbo. Izjema za „začasna dejanja razmnoževanja […], ki so prehodna ali spremljevalna ter so sestavni in bistveni del tehnološkega procesa,“ iz člena 5(1) te direktive se ne uporablja.
2. Člen 17(1) Direktive (EU) 2019/790 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu in spremembi direktiv 96/9/ES in 2001/29/ES
je treba razlagati tako, da se uporablja za izdelavo digitalnih kopij del ali drugih predmetov varstva na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, ki so tehnično potrebne za to, da se javnosti omogoči dostop do teh del ali drugih predmetov varstva. Dovoljenje, ki ga morajo ti ponudniki storitev pridobiti od imetnikov pravic na podlagi te določbe, da bi lahko dela ali druge predmete varstva priobčili javnosti ali dali na voljo javnosti, nujno zajema tudi izdelavo takih kopij, ki ne morejo biti predmet ločenega dovoljenja.
3. Člen 17(2) Direktive (EU) 2019/790
je treba razlagati tako, da dovoljenje, ki ga ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu pridobijo v skladu s členom 17(1) te direktive, zajema tudi dejanja, ki jih izvajajo uporabniki storitev s področja uporabe člena 2 Direktive 2001/29 in so tehnično potrebna za to, da se javnosti zagotovi dostop do del ali drugih predmetov varstva, kadar ti uporabniki ne delujejo na komercialni podlagi ali kadar njihova dejavnost ne ustvarja znatnih prihodkov.
1 Jezik izvirnika: angleščina.
2 Glej sodbo z dne 26. aprila 2022, Poljska/Parlament in Svet (C‑401/19, EU:C:2022:297, v nadaljevanju: sodba Poljska/Parlament in Svet).
3 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o spremembi direktiv 96/9/ES in 2001/29/ES (UL 2019, L 130, str. 92).
4 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 (UL 2001, L 167, str. 1).
5 Glej Direktivo Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu (UL 2014, L 84, str. 72).
6 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 25, str. 399).
7 Moj poudarek.
8 Prav tam.
9 Glej sporočilo Komisije Smernice o členu 17 Direktive (EU) 2019/790 o avtorski pravici na enotnem digitalnem trgu, COM(2021) 288 final.
10 Glej uvodni izjavi 4 in 10 Direktive 2001/29. V uvodni izjavi 9 te direktive je navedeno, da mora „[v]sakršno usklajevanje avtorske in sorodnih pravic […] temeljiti na visoki stopnji varstva, kajti takšne pravice so za intelektualno ustvarjanje bistvenega pomena“, v uvodnih izjavah 12 in 22 pa, da je „[u]strezno varstvo avtorskih del in [predmeta] sorodnih pravic […] velikega pomena tudi s kulturnega vidika“ in da se „[c]ilja ustrezne podpore razširjanju kulture […] ne sme doseči z žrtvovanjem strogega varstva pravic ali z dopuščanjem nezakonitih oblik distribuiranja ponarejenih ali piratskih del“.
11 Tj. če se ne uporablja izjema ali omejitev avtorske pravice. Večina teh izjem in omejitev je našteta v členu 5 Direktive 2001/29.
12 Glej delovni dokument služb Komisije Ocena učinka o posodobitvi pravil EU o avtorskih pravicah (SWD(2016) 301 final), del 1/3, str. 137–142, in sklepne predloge H. Saugmandsgaarda Øeja v združenih zadevah YouTube in Cyando (C‑682/18 in C‑683/18, EU:C:2020:586, točke od 67 do 70).
13 Glej predlog Komisije za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu (COM(2016) 593 final), sprejet 14. septembra 2016 (v nadaljevanju: predlog direktive), str. 3. Glej tudi Grisse, K., „After the Storm – Examining the Final Version of Article 17 of the New directive (EU) 2019/790“, Journal of Intellectual Property Law & Practice, let. 14, št. 11, 2019, str. od 887 do 899.
14 Glej sodbo z dne 22. junija 2021, YouTube in Cyando (C‑682/18 in C‑683/18, EU:C:2021:503, točka 106 in navedena sodna praksa, v nadaljevanju: sodba YouTube in Cyando).
15 Glej Obrazložitveni memorandum predloga direktive, v katerem Komisija navaja, da je namen predloga prilagoditi pravila iz Direktive 2001/29 razvoju digitalnih tehnologij (str. 2 in 3).
16 Preden je bila sprejeta Direktiva 2019/790, upravljavec platforme za deljenje videov oziroma platforme za gostovanje in deljenje datotek, na kateri lahko uporabniki nezakonito dajo varovane vsebine na voljo javnosti, ni izvajal „priobčitve“ teh vsebin „javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29, razen če poleg zgolj dajanja platforme na voljo prispeva k temu, da se javnosti dostop do takih vsebin omogoči ob kršitvi avtorske pravice (glej sodbo YouTube in Cyando, točka 102).
17 Za preostalo glej člen 1(2) Direktive 2019/790, ki določa, da ta direktiva razen v nekaterih primerih ne posega v obstoječa pravila iz drugih trenutno veljavnih direktiv na področju avtorske in sorodnih pravic ter nanje v ničemer ne vpliva.
18 Glej uvodni izjavi 2 in 3 Direktive 2019/790.
19 Glej uvodne izjave 6, 61 in 66 navedene direktive. Glej tudi Dusollier, S., „The 2019 Directive on copyright in the digital single market: some progress, a few bad choices, and an overall failed ambition“, Common Market Law Review (2020) 57, str. 1008 in nasl., ter Rosati, E., „Article 17 – Use of protected content by online content-sharing service providers“, v: Copyright in the digital single market: Article-by-Article Commentary to the Provisions of Directive 2019/790“, Oxford University Press (2021), str. 334 in nasl.
20 Glej člen 2, točka 6, drugi odstavek, Direktive 2019/790, ki vsebuje neizčrpen seznam ponudnikov storitev, za katere se člen 17 te direktive ne uporablja.
21 Natančneje, ker člen 17 Direktive 2019/790 ne obravnava izdelave digitalnih kopij v zvezi z drugimi spletnimi dejavnostmi, kot je dajanje varovanih vsebin na voljo v iskalnikih in z generativno umetno inteligenco, so te kopije zunaj okvira teh sklepnih predlogov. V zvezi s tem ugotavljam, da na Sodišču poteka zadeva (C‑250/25, Like Company), ki se med drugim nanaša na vprašanje, ali postopek usposabljanja klepetalnega robota, ki temelji na velikem jezikovnem modelu (ang. large language model, LLM), pomeni reprodukcijo v smislu člena 2 Direktive 2001/29, kadar je ta LLM osnovan na opazovanju in ujemanju vzorcev, kar mu omogoča, da se nauči prepoznavati jezikovne vzorce.
22 Kar zadeva dejanja reproduciranja, ki jih izvajajo uporabniki spletnih storitev, bolj na splošno, glej na primer sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi Stichting de Thuiskopie (C‑496/24, EU:C:2025:749), ki se nanaša na dela, priobčena naročnikom storitve pretakanja po internetu na zahtevo za uporabo brez omrežnega dostopa in shranjena v pomnilnik naprav naročnikov.
23 Kot je pojasnila avstrijska vlada, ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu navadno nato naredijo dodatne kopije datoteke na strežnikih, ki so na različnih geografskih lokacijah, da zagotovijo dovolj hiter dostop za vse uporabnike.
24 Glej v tem smislu sodbe z dne 16. julija 2009, Infopaq International (C‑5/08, EU:C:2009:465, točka 51), z dne 24. marca 2022, Austro-Mechana (C‑433/20, EU:C:2022:217, točke 16, 17 in 18 ter navedena sodna praksa, v nadaljevanju: sodba Austro-Mechana,), in z dne 11. septembra 2014, Eugen Ulmer (C‑117/13, EU:C:2014:2196, točki 52 in 53).
25 Glej https://www.wipo.int/wipolex/en/text/295456. WIPO je 20. decembra 1996 sprejela Pogodbo Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o avtorski pravici in Pogodbo Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih (WPPT). Ti pogodbi sta bili v imenu Evropske skupnosti priznani s Sklepom Sveta 2000/278/ES z dne 16. marca 2000 o sprejetju Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o avtorski pravici in Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih v imenu Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 33, str. 208) in sta za Evropsko unijo začeli veljati 14. marca 2010.
26 Sporazum iz Priloge 1 C k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO), podpisanemu v Marakešu 15. aprila 1994 in odobrenemu s Sklepom Sveta z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov, doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986–1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (94/800/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 80).
27 Glej sodbi z dne 13. novembra 2018, Levola Hengelo (C‑310/17, EU:C:2018:899, točka 38 in navedena sodna praksa), ter z dne 12. septembra 2019, Cofemel (C‑683/17, EU:C:2019:721, točka 41 in navedena sodna praksa).
28 Moj poudarek.
29 Poleg tega mora zadevno dejanje izpolnjevati pogoje iz člena 5(5) te direktive (glej sodbo z dne 5. junija 2014, Public Relations Consultants Association, C‑360/13, EU:C:2014:1195, točka 53 in navedena sodna praksa).
30 Glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi (C‑403/08 in C‑429/08, EU:C:2011:631, točki 162 in 163 ter navedena sodna praksa).
31 Glej sodbo z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi (C‑403/08 in C‑429/08, EU:C:2011:631, točka 180).
32 Glej sodbo z dne 5. junija 2014, Public Relations Consultants Association (C‑360/13, EU:C:2014:1195, točka 63).
33 Sodba z dne 7. avgusta 2018 (C‑161/17, EU:C:2018:634).
34 Glej sodbo Austro-Mechana, točka 32.
35 Glej v tem smislu sodbo Renckhoff (točka 29 in navedena sodna praksa).
36 Glej točko 27 zgoraj.
37 Glej stran 6 smernic Komisije o členu 17 Direktive 2019/790. Moj poudarek.
38 Prav tam.
39 Glej stran 1 tega dokumenta, kjer je navedeno, da ta „ni pravno zavezujoč […] in izpolnjuje nalogo, ki jo Komisiji podeljuje zakonodajalec Unije v skladu s členom 17(10) [Direktive 2019/790]“.
40 2016/0280 (COD).
41 Moj poudarek. Prosti prevod.
42 Zainteresirane stranke niso mogle dati pojasnila, ko so bile na obravnavi zaprošene zanj.
43 Moj poudarek.
44 Dodal bi, da se člen 17(3) Direktive 2019/790 nanaša na omejitev odgovornosti iz člena 14(1) Direktive 2000/31. Kakor sem pojasnil zgoraj v točki 47, se zadnjenavedena določba uporablja za „gostiteljstvo“, tj. za „storitev informacijske družbe[, ki se] nanaša na shranjevanje podatkov, ki jih zagotovi prejemnik storitve“ (moj poudarek). Po mojem mnenju se zakonodajalec Unije v členu 17 Direktive 2019/790 ne bi skliceval na določbo (člen 14(1) Direktive 2000/31), ki se nanaša na dejavnost „shranjevanja“, če s tem ne bi želel, da bi bila izdelava in shranjevanje digitalnih kopij varovanih vsebin na strežnikih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu upoštevna za posebno ureditev odgovornosti, vzpostavljeno s to določbo.
45 Moj poudarek.
46 Glej uvodno izjavo 61 Direktive 2019/790. V njej je navedeno, da „[k]er […] te določbe ne bi smele vplivati na pogodbeno svobodo, imetnik[i] pravic ne bi smeli biti obveza[ni], da dajo dovoljenje ali sklepajo licenčne sporazume“.
47 Glej uvodno izjavo 3 Direktive 2019/790.
48 Glej tudi uvodno izjavo 6 Direktive 2019/790.
49 Moj poudarek. V isti uvodni izjavi je navedeno, da bi „[u]porabniki […] morali imeti možnost, da na strežnik naložijo in dajo na voljo vsebine, ki jih ustvarijo uporabniki za posebne namene citiranja, kritike, ocene, karikature, parodije ali pastiša“.
50 Glej točko 39 zgoraj.
51 Točke 71, 80 in 85.
52 Točke 107, 108 in 109.
53 Člen 15 Direktive 2000/31 se glasi: „Države članice ponudnikom glede opravljanja storitev iz člen[a] […] 14 ne predpišejo splošne obveznosti za nadzor podatkov pri njihovem prenosu ali shranjevanju, pa tudi ne za dejavno raziskovanje okoliščin, na podlagi katerih se domneva, da gre za nezakonito dejavnost.“
54 Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca H. Saugmandsgaarda Øeja v zadevi Poljska/Parlament in Svet (C‑401/19, EU:C:2021:613, točka 48).
55 Prav tam, točka 53, kjer generalni pravobranilec pojasnjuje, da je zakonodajalec Unije ob sprejetju člena 17 Direktive 2019/790 menil, da sistem nadzora, vzpostavljen s členoma 14 in 15 Direktive 2000/31, pomeni preveliko breme za imetnike pravic in da jim ne omogoča učinkovitega nadzora nad uporabo njihovih del in drugih predmetov varstva. To je še posebej veljalo, ker so bile vsebine pogosto kmalu po odstranitvi znova naložene, zaradi česar so morali imetniki pravic povečati število obvestil.
56 Glej sodbo Poljska/Parlament in Svet, točki 53 in 54.
57 Moj poudarek.
58 Glej uvodne izjave 9, 12 in 22 Direktive 2001/29 ter uvodni izjavi 4 in 10 navedene direktive. Ta cilj je naveden tudi v uvodnih izjavah 2 in 3 Direktive 2019/790.
59 Glej zlasti sodbi z dne 3. septembra 2014, Deckmyn in Vrijheidsfonds (C‑201/13, EU:C:2014:2132, točka 26), in z dne 29. julija 2019, Spiegel Online (C‑516/17, EU:C:2019:625, točke 38, 42, 43 in 54).
60 Glej sodbo Poljska/Parlament in Svet, točka 45. Kadar so vsebine, naložene na strežnik, umetniški izraz uporabnika, njihovo nalaganje na splet spada na področje svobode umetnosti, zagotovljene v členu 13 Listine.
61 Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca H. Saugmandsgaarda Øeja v zadevi Poljska/Parlament in Svet (C‑401/19, EU:C:2021:613, točka 74 in navedena sodna praksa).
62 Glej sodbo z dne 29. julija 2019, Funke Medien NRW (C‑469/17, EU:C:2019:623, točka 73 in navedena sodna praksa). V skladu s členom 52(3) Listine je torej treba ti določbi razumeti tako, da imata enak pomen in vsaj enako področje uporabe, razen če pravo Unije zagotavlja širše varstvo. Iz tega sledi, da je treba člen 11 Listine razlagati ob upoštevanju člena 10 EKČP in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).
63 Glej v tem smislu sodbi ESČP z dne 1. decembra 2015, Cengiz in drugi proti Turčiji (CE:ECHR:2015:1201JUD004822610, točka 52 in navedena sodna praksa), ter z dne 23. junija 2020, Vladimir Kharitonov proti Rusiji (CE:ECHR:2020:0623JUD001079514, točka 33 in navedena sodna praksa). Na obe se je Sodišče sklicevalo v sodbi Poljska/Parlament in Svet, točka 46.
64 Glej med drugim sodbo ESČP z dne 1. decembra 2015, Cengiz in drugi proti Turčiji (CE:ECHR:2015:1201JUD004822610, točki 51 in 52).
65 Glej med drugim sodbo z dne 27. marca 2014, UPC Telekabel Wien (C‑314/12, EU:C:2014:192, točka 61 in navedena sodna praksa).
66 Seveda to ne pomeni, da je pravica reproduciranja manj pomembna od pravice priobčitve ali dajanja na voljo javnosti. Kot sem pojasnil zgoraj v oddelku A, deljenje varovanih vsebin na spletu z javnostjo brez dovoljenja ustreznega imetnika ali imetnikov pravic vodi do ločenih kršitev teh različnih pravic.
67 Glej tudi točko 42 zgoraj.
68 Moj poudarek.
69 Glej točko 91 zgoraj.