1.

Pravica do poštenega sojenja je eno od temeljnih načel demokratične družbe. Pravica osumljenih ali obdolženih oseb, da so navzoče na sojenju, temelji na navedeni pravici in bi morala biti zagotovljena po vsej Evropski uniji. ( 2 ) Vendar ta pravica ni absolutna. Osumljene ali obdolžene osebe bi morale imeti možnost, da se pod nekaterimi pogoji izrecno ali molče, vendar nedvoumno, odpovejo tej pravici. ( 3 )

2.

V teh okoliščinah se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša na razlago člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami ( 4 ) ter člena 9(1)(i) in člena 25 Okvirnega sklepa Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji, ( 5 ) kakor sta bila spremenjena z Okvirnim sklepom 2009/299 ( 6 ).

3.

Ta predlog je bil vložen v okviru postopka v zvezi z izvršitvijo sodbe, izdane na Slovaškem, s katero je bila osebi, ki je pobegnila pred sojenjem, izrečena kazen odvzema prostosti, v Italiji.

4.

V tej zadevi je Sodišče med drugim pozvano, naj pojasni, kako je treba razumeti izraz „seznanjena z načrtovanim sojenjem“ iz člena 9(1)(i)(ii) Okvirnega sklepa 2008/909 in polje proste presoje, ki ga imajo pristojni organi pri uporabi razloga za fakultativno neizvršitev priznanja, navedenega v členu 9(1)(i) tega okvirnega sklepa. Naj v zvezi s tem poudarim, da je ta zadeva umeščena v dejanski okvir, ki se v nekaterih pogledih razlikuje od dejanskega okvira zadeve Höldermann (C‑447/24), v kateri danes prav tako predstavljam sklepne predloge. ( 7 ) In sicer se drugače od navedene zadeve ta zadeva nanaša na izvršitev evropskega naloga za prijetje.

5.

Člen 4 Okvirnega sklepa 2002/584, naslovljen „Razlogi za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje“, v točki 6 določa:

„Izvršitveni pravosodni organ lahko zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje:

[…]

6.

Člen 4a tega okvirnega sklepa, naslovljen „Odločbe, izdane na podlagi sojenja, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča“, v odstavku 1 določa:

„Izvršitveni sodni organ lahko prav tako zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan za izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, ki vključuje odvzem prostosti, če oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo, razen če je v evropskem nalogu za prijetje navedeno, da je bila oseba v skladu z dodatnimi procesnimi zahtevami, določenimi v nacionalnem pravu odreditvene države članice:

7.

Člen 9 Okvirnega sklepa 2008/909, naslovljen „Razlogi za nepriznanje in neizvršitev“, v odstavku 1(i) določa:

„Pristojni organ države izvršiteljice lahko zavrne priznanje sodbe in izvršitev kazenske sankcije:

[…]

8.

Člen 25 tega okvirnega sklepa določa:

„Brez poseganja v Okvirni sklep [2002/584] se določbe tega okvirnega sklepa smiselno uporabljajo – kolikor so združljive z določbami navedenega okvirnega sklepa – za izvrševanje kazenskih sankcij v primerih, ko se država članica zaveže k izvršitvi kazenske sankcije v primerih iz člena 4(6) navedenega okvirnega sklepa, ali če je v skladu s členom 5(3) navedenega okvirnega sklepa postavila pogoj, da je osebo treba vrniti zadevni državi članici, da bi v njej prestala kazen, s čimer se izogne nekaznovanosti zadevne osebe.“

9.

Člen 6(1a)(b) legge n. 69 – Disposizioni per conformare il diritto interno alla decisione quadro 2002/584/GAI del Consiglio, del 13 giugno 2002, relativa al mandato darresto europeo e alle procedure di consegna tra Stati membri (zakon št. 69 o določbah za uskladitev nacionalnega prava z Okvirnim sklepom [2002/584]) ( 8 ) z dne 22. aprila 2005, v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določa:

„Če je bil evropski nalog za prijetje izdan zaradi izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, ki se izreče po koncu sojenja, na katerem zahtevana oseba ni bila osebno navzoča, mora ta nalog vsebovati […] navedbo glede izpolnjenosti vsaj enega od naslednjih pogojev:

[…]

10.

Člen 18a(2) tega zakona določa:

„Če je evropski nalog za prijetje izdan zaradi izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti osebe, lahko corte di appello [(pritožbeno sodišče, Italija)] zavrne predajo državljana Italije ali osebe, ki zakonito in dejansko prebiva ali se nahaja na ozemlju Italije neprekinjeno najmanj pet let, če odredi, da bo kazen ali ukrep izvršilo v Italiji v skladu s svojim nacionalnim pravom.“

11.

Člen 13 decreto legislativo n. 161 – Disposizioni per conformare il diritto interno alla Decisione quadro 2008/909/GAI relativa all’applicazione del principio del reciproco riconoscimento alle sentenze penali che irrogano pene detentive o misure privative della libertà personale, ai fini della loro esecuzione nell’Unione Europea (zakonska uredba št. 161/2010 o določbah za uskladitev nacionalne zakonodaje z Okvirnim sklepom [2008/909]) ( 9 ) z dne 7. septembra 2010, v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakonska uredba št. 161/2010), v odstavku 1(i) določa:

„Pritožbeno sodišče zavrne priznanje obsodilne sodbe v enem od teh primerov:

[…]

12.

Člen 24 zakonske uredbe št. 161/2010 določa, da mora pritožbeno sodišče, če zavrne predajo, ki se zahteva na podlagi evropskega naloga za prijetje, ki temelji na kazenski obsodbi, in odredi izvršitev kazenske sankcije na ozemlju Italije, obenem priznati tujo kazensko obsodbo, na kateri temelji evropski nalog za prijetje, z namenom njene izvršitve v Italiji, če so za to izpolnjeni določeni pogoji.

13.

Okresný súd Dunajská Streda (okrožno sodišče v Dunajski Stredi, Slovaška) je 5. oktobra 2015 izdalo evropski nalog za prijetje zaradi izvršitve obsodilne sodbe, ki jo je 23. avgusta 2010 ( 10 ) izreklo zoper osebo ATAU in s katero je bila ta oseba obsojena na petletno zaporno kazen. Dne 19. junija 2023 so to osebo izsledili in prijeli v Italiji.

14.

Corte di appello di Napoli (pritožbeno sodišče v Neaplju, Italija), ki je predložitveno sodišče, mora preučiti zahtevo za predajo, ki so jo s tem evropskim nalogom za prijetje vložili slovaški pravosodni organi. Navaja, da je preklicalo preventivni prisilni ukrep hišnega pripora, ki ga je 20. junija 2023 odredilo za osebo ATAU.

15.

Med postopkom pred tem sodiščem je oseba ATAU izjavila in dokazala, da že več kot pet let dejansko in zakonito prebiva v Italiji. Zato je navedenemu sodišču predlagala, naj zavrne njeno predajo in s priznanjem sodbe z dne 23. avgusta 2010 odredi izvršitev kazni, na katero je bila obsojena, v Italiji.

16.

Predložitveno sodišče je za presojo tega predloga od slovaških organov zahtevalo, naj dopolnijo predhodno poslano potrdilo z navedbo postopkovnih jamstev, ki veljajo za osebo ATAU.

17.

Okresný súd Dunajská Streda (okrajno sodišče v Dunajski Stredi) je z dopisom z dne 2. novembra 2023 odgovorilo, da oseba ATAU ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo s sodbo z dne 23. avgusta 2010. Kljub temu pa ji je med sojenjem pomagal in jo zastopal odvetnik. Poleg tega je bila seznanjena s tem, da zoper njo poteka sojenje, čeprav ni bila nikoli obveščena o datumu in kraju sojenja. Dne 28. septembra 2009 je bila namreč zaradi istega kaznivega dejanja prijeta in priprta na Slovaškem, nato pa je bila 15. decembra 2009 izpuščena in prepeljana v begunsko taborišče na ozemlju Slovaške. Nato je pobegnila ter se ni vrnila in ni izbrala naslova za vročanje, zato je ni bilo mogoče obvestiti o datumu in kraju sojenja ali o tem, da bo sodba izrečena, tudi če se sojenja ne udeleži.

18.

Predložitveno sodišče najprej pojasni, da mora v skladu z italijansko zakonodajo pritožbeno sodišče, če odloči, da bo predajo zavrnilo, in odredi, da se bo tuja kazenska obsodba izvršila v Italiji, to obsodbo priznati, kar pa lahko stori le, če so izpolnjeni pogoji za to priznanje. Vendar pa naj v tem primeru ne bi bilo tako. To sodišče namreč opozarja, da oseba ATAU ni prejela informacij iz člena 13(1)(i) zakonske uredbe št. 161/2010, zlasti ne datuma in kraja sojenja.

19.

Predložitveno sodišče nato poudari, da je predajo obsojene osebe na podlagi evropskega naloga za prijetje mogoče izvesti že, če je bila ta oseba obveščena o tem, da zoper njo poteka sojenje in da jo je na sojenju zastopal pravni zastopnik. Po drugi strani pa je obsodilno sodbo v Italiji mogoče priznati pod strožjim pogojem, da je bila obsojena oseba, ki ima pravnega zastopnika, seznanjena s predvidenim datumom sojenja.

20.

Iz italijanskega prava torej izhaja, da bi bilo mogoče osebo ATAU predati slovaškim organom, ker je bila obveščena, da zoper njo poteka sojenje, in ker je imela pravnega zastopnika, vendar kljub temu, da več kot pet let dejansko prebiva na italijanskem ozemlju in da je predlagala izvršitev kazni v Italiji, njene predaje ni mogoče zavrniti z odreditvijo izvršitve kazni na italijanskem ozemlju, ker ni bila seznanjena s predvidenim datumom sojenja.

21.

Po navedbah predložitvenega sodišča bi to torej privedlo do paradoksalnih posledic, saj bi zaradi okoliščine, da je raven postopkovnega jamstva, ki se obsojeni osebi zagotavlja v zvezi s priznanjem obsodilne sodbe, višja od ravni postopkovnega jamstva, ki za to osebo velja v zvezi z njeno predajo zaradi izvršitve evropskega naloga za prijetje, nastali učinki, ki bi bili v škodo, ne pa v korist obsojene osebe. Poleg tega bi razlikovanje v italijanskem pravu pripeljalo do paradoksalne ugotovitve, da iste obsodilne sodbe ni mogoče priznati v Italiji za namene njene izvršitve, lahko pa je podlaga za evropski nalog za prijetje, ki bi ga bilo treba izvršiti.

22.

Predložitveno sodišče se torej sprašuje, ali je treba pravo Unije razlagati tako, da je mogoče predajo po tem, ko je bila sodba priznana zaradi izvršitve kazni na ozemlju izvršitvene države členice, zavrniti tudi v primeru, v katerem se postopkovno jamstvo, ki je določeno za to priznanje (da je bila oseba seznanjena s predvidenim datumom sojenja), ne zagotavlja, medtem ko se zagotavlja postopkovno jamstvo, ki je določeno za predajo na podlagi evropskega naloga za prijetje (da se oseba obvesti, da zoper njo poteka sojenje).

23.

Poleg tega to sodišče ugotavlja, da italijansko pravo, zlasti člen 13(1)(i) zakonske uredbe št. 161/2010, določa, da če obsojena oseba ni bila obveščena o datumu sojenja, nacionalno sodišče „zavrne priznanje“ ( 11 ) sodbe. Pravo Unije, zlasti člen 9(1)(i) Okvirnega sklepa 2008/909, pa določa, da v takem primeru sodišče države izvršiteljice „lahko zavrne priznanje“ ( 12 ) sodbe. Zato, medtem ko bi pritožbeno sodišče na podlagi italijanskega prava moralo zavrniti priznanje sodbe, bi po pravu Unije imelo možnost, ne pa tudi obveznosti, da zavrne priznanje te sodbe.

24.

Tako v obravnavani zadevi v skladu z italijanskim pravom sodbe z dne 23. avgusta 2010 ne bi bilo mogoče priznati zaradi njene izvršitve v Italiji, ker oseba ATAU ni bila seznanjena s predvidenim datumom sojenja, zato bi jo moralo predložitveno sodišče predati Slovaški republiki, čeprav ima pravico do prestajanja kazni v Italiji in je to tudi sama predlagala. Na podlagi prava Unije pa bi imelo to sodišče diskrecijsko pravico, da prizna tujo obsodilno sodbo oziroma da je ne prizna in da zavrne predajo ter odredi izvršitev zadevne kazni v Italiji.

25.

V teh okoliščinah je Corte di appello di Napoli (pritožbeno sodišče v Neaplju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„Ali je treba člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa [2002/584] v povezavi s členom 9(1)(i) in členom 25 Okvirnega sklepa [2008/909] razlagati tako, da:

26.

Oseba ATAU, italijanska in romunska vlada ter Evropska komisija so predložile pisna stališča in se udeležile obravnave 15. maja 2025, na kateri so odgovorile na vprašanja za ustni odgovor, ki jih je postavilo Sodišče.

27.

Italijanska vlada meni, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe nedopusten, ker je hipotetičen, saj bi oseba ATAU s predlogom za priznanje obsodilne sodbe v Italiji sprejela obsodbo, izrečeno v njeni nenavzočnosti. Pristojno sodišče v izvršitveni državi članici naj bi torej moralo to sodbo priznati za namene izvršitve kazni v Italiji. Ta vlada se v zvezi s tem sklicuje na člen 13(1)(i), točka 3, zakonske uredbe št. 161/2010, s katerim je v italijansko pravo prenesen člen 9(1)(i)(iii) Okvirnega sklepa 2008/909. Iz te določbe namreč izhaja, da pristojni organ izvršitvene države članice ne sme zavrniti priznanja obsodilne sodbe in izvršitve kazni, če je oseba, potem ko ji je bila vročena odločba in je bila izrecno obveščena o pravici do ponovnega sojenja ali pritožbe, v kateri ima pravico sodelovati, ki omogoča, da se vsebina zadeve skupaj z novimi dokazi ponovno preuči, in ki lahko privede do spremembe prvotne odločbe, izrecno navedla, da ne izpodbija odločbe oziroma v predpisanem roku ni zahtevala ponovnega sojenja ali ni vložila pritožbe.

28.

Vprašanje, ali okoliščina, da je obsojena oseba od države članice izreka obsodbe predlagala izvršitev kazni v drugi državi članici, ustreza primeru iz člena 9(1)(i)(iii) Okvirnega sklepa 2008/909, se nanaša na vsebino, ne pa na dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe. Poleg tega naj poudarim, da je to vprašanje postavilo predložitveno sodišče v zadevi Höldermann (C‑447/24). Zato se v zvezi s tem sklicujem na svoje sklepne predloge, ki jih danes predstavljam v tej zadevi.

29.

Predložitveno sodišče z vprašanjema, za kateri predlagam, da se obravnavata skupaj, Sodišče v bistvu prosi, naj razsodi, ali je treba člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 ter člen 9(1)(i) in člen 25 Okvirnega sklepa 2008/909 razlagati tako, da ima pristojni organ izvršitvene države članice v okviru uporabe razloga za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje, omenjenega v prvi od teh določb, kadar oseba, zoper katero je bil izdan ta nalog, ni bila osebno navzoča na sojenju, možnost, ne pa obveznosti, da zavrne priznanje sodbe in izvrši kazensko sankcijo, kadar ne velja nobena od izjem iz druge od navedenih določb.

30.

Kar zadeva razloge za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje, naj spomnim, da člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 določa, da lahko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, če je bil izdan zaradi izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, kadar se zahtevana oseba nahaja v izvršitveni državi članici ali je državljan ali prebivalec te države, in se ta država zaveže, da bo izvršila kazen ali ukrep v skladu s svojim nacionalnim pravom.

31.

Sodišče je razsodilo, da iz uporabe glagola „lahko“ izhaja, da mora imeti izvršitveni pravosodni organ polje proste presoje, zlasti da bi upošteval cilj te določbe, in sicer da se zahtevani osebi po prestani kazni, na katero je bila obsojena, omogočijo boljše možnosti za ponovno vključitev v družbo. ( 13 )

32.

Tako je uporaba tega razloga za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje, predvidenega v tej določbi, pogojena z izpolnitvijo dveh pogojev, in sicer, prvič, da se zahtevana oseba nahaja v izvršitveni državi članici oziroma je državljan ali prebivalec te države in, drugič, da se ta država zaveže, da bo v skladu s svojim notranjim pravom izvršila kazen ali ukrep, za katerega je bil izdan evropski nalog za prijetje. ( 14 )

33.

V zvezi s prvim od teh pogojev je Sodišče že razsodilo, da zahtevana oseba „prebiva“ v izvršitveni državi članici, če ima v njej dejansko prebivališče, „nahaja se“ pa v njej, če se v tej državi članici že nekaj časa neprekinjeno zadržuje in je zato z njo vzpostavila podobne vezi, kot izhajajo iz prebivališča. ( 15 )

34.

V zvezi z drugim od navedenih pogojev iz besedila člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 izhaja, da se za vsako zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje zahteva resnična zaveza izvršitvene države članice, da bo izvršila kazen zapora, ki je bila izrečena zahtevani osebi. Če je bila ta oseba obsojena v odreditveni državi članici, to nujno pomeni, da organi izvršitvene države članice priznajo obsodilno sodbo, izdano zoper navedeno osebo, v skladu z določbami Okvirnega sklepa 2008/909. ( 16 ) Tako ni mogoče šteti, da zgolj okoliščina, da ta država izrazi, da je„pripravljena“ izvršiti to kazen, upravičuje tako zavrnitev. Iz tega izhaja, da mora izvršitveni pravosodni organ pred vsako zavrnitvijo izvršitve evropskega naloga za prijetje preveriti možnost dejanske izvršitve kazni v skladu s svojim nacionalnim pravom. ( 17 )

35.

Tako je treba zagotoviti, da izvršitveni pravosodni organ možnost zavrnitve izvršitve evropskega naloga za prijetje uporabi le, če je v izvršitveni državi članici zagotovljena dejanska izvršitev kazni, ki je bila izrečena zahtevani osebi, in da se tako doseže rešitev, ki je skladna z namenom Okvirnega sklepa 2002/584. ( 18 )

36.

V zvezi s tem je treba spomniti, da se v skladu s členom 25 Okvirnega sklepa 2008/909, „[b]rez poseganja v Okvirni sklep [2002/584,] določbe tega okvirnega sklepa smiselno uporabljajo – kolikor so združljive z določbami navedenega okvirnega sklepa – za izvrševanje kazenskih sankcij v primerih, ko se država članica zaveže k izvršitvi kazenske sankcije v primerih iz člena 4(6) navedenega okvirnega sklepa, ali če je v skladu s členom 5(3) navedenega okvirnega sklepa postavila pogoj, da je osebo treba vrniti zadevni državi članici, da bi v njej prestala kazen, s čimer se izogne nekaznovanosti zadevne osebe“. Sodišče je zlasti navedlo, da mora razmerje med Okvirnim sklepom 2002/584 in Okvirnim sklepom 2008/909, ki ga je predvidel zakonodajalec Unije, prispevati k uresničitvi cilja olajšanja socialne rehabilitacije zadevne osebe in da je taka rehabilitacija v interesu ne le obsojene osebe, temveč tudi Evropske unije na splošno. ( 19 )

37.

S tega vidika je v uvodni izjavi 12 Okvirnega sklepa 2008/909 navedeno, da bi se ta „moral smiselno uporabljati tudi za izvrševanje kazenskih sankcij v primerih iz členov 4[, točka 6,] in 5[, točka 3,] Okvirnega sklepa [2002/584]. To med drugim pomeni, da bi lahko država izvršiteljica brez poseganja v Okvirni sklep [2002/584] preverjala obstoj razlogov za nepriznanje in neizvršitev iz člena 9 tega okvirnega sklepa […] kot pogoj za priznanje in izvršitev sodbe z namenom predaje osebe ali izvršitve kazenske sankcije v primerih iz člena 7(4) [4, točka 6,] Okvirnega sklepa [2002/584]“. Zakonodajalec Unije zato kot primer poudari, da izvršitvena država članica preveri obstoj razlogov za nepriznanje in neizvršitev iz člena 9 Okvirnega sklepa 2008/909.

38.

V okviru te zadeve se to preverjanje nanaša na razlog za nepriznanje in neizvršitev iz člena 9(1)(i) tega okvirnega sklepa. Obstoj takega razloga bi namreč lahko oviral uporabo razloga za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje, določenega v členu 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584. Povedano drugače, zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje na podlagi člena 4, točka 6, tega okvirnega sklepa predpostavlja, da se kazen lahko izvrši v izvršitveni državi članici, kar pa ne velja, če izvršitveni pravosodni organ meni, da se uporabi razlog za nepriznanje in neizvršitev iz člena 9(1)(i) Okvirnega sklepa 2008/909. V tem okviru je treba z razlago člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 zagotoviti tako cilj lažje socialne rehabilitacije obsojene osebe kot tudi cilj boja proti nekaznovanosti. Hkrati je treba pri upoštevanju razloga za nepriznanje in neizvršitev iz člena 9(1)(i) Okvirnega sklepa 2008/909 upoštevati tudi pravico zadevne osebe, da je osebno navzoča na sojenju.

39.

Ta določba namreč navaja fakultativni razlog za nepriznanje sodbe, ki jo je posredovala druga država članica, in neizvršitev kazni, ki jo je izrekla ta država, če obsojena oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z obsodilno odločbo. Vendar za to možnost veljajo tri izjeme, naštete v točkah od (i) do (iii) navedene določbe, ki pristojnemu organu države članice izvršiteljice odvzemajo možnost, da zavrne priznanje in izvršitev sodbe, ki mu je posredovana.

40.

Vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, temeljita na več premislekih.

41.

Prvič, Italijanska republika je v nacionalno pravo različno prenesla člen 4a(1)(b) Okvirnega sklepa 2002/584 in člen 9(1)(i)(ii) Okvirnega sklepa 2008/909, čeprav je besedilo teh členov enako. Medtem ko v prvem primeru italijansko pravo zahteva, da je bila zadevna oseba obveščena o postopku zoper njo, se namreč v drugem primeru zahteva, da je bila zadevna oseba seznanjena s predvidenim datumom sojenja.

42.

Drugič, glede na to zadnjo zahtevo naj se izjema, ki pristojnemu organu izvršitvene države članice preprečuje, da bi se skliceval na razlog za nepriznanje in neizvršitev iz člena 9(1)(i)(ii) Okvirnega sklepa 2008/909, v obravnavani zadevi ne bi uporabila. Oseba ATAU naj namreč ne bi bila seznanjena z datumom in krajem sojenja.

43.

Tretjič, če se ta izjema ne bi uporabila, bi moral pristojni organ izvršitvene države članice v skladu z italijanskim pravom zavrniti priznanje sodbe in izvršitev kazenske sankcije. Ker torej ne bi bilo mogoče uporabiti razloga fakultativne neizvršitve evropskega naloga za prijetje, bi bilo treba osebo ATAU predati slovaškim organom za izvršitev njene kazni.

44.

Glede na take premisleke predložitvenega sodišča, je treba na prvem mestu preučiti, ali pogoj v zvezi s seznanjenostjo z načrtovanim sojenjem iz člena 9(1)(i)(ii) Okvirnega sklepa 2008/909 zahteva, da je zadevna oseba seznanjena s predvidenim datumom in krajem sojenja. Na drugem mestu je treba ugotoviti, ali lahko nacionalno pravo v primeru, če ta pogoj ni izpolnjen, od pristojnega organa izvršitvene države članice zahteva, da zavrne priznanje sodbe in izvršitev kazenske sankcije.

45.

Iz razlogov, ki sem jih predstavil v sklepnih predlogih v zadevi Höldermann (C‑447/24), predstavljenih danes in na katere napotujem, menim, da pogoj v zvezi z seznanjenostjo z načrtovanim sojenjem iz člena 9(1)(i)(ii) Okvirnega sklepa 2008/909 zahteva, da je zadevna oseba seznanjena s predvidenim datumom in krajem sojenja. Glede na razliko v prenosu te določbe in člena 4a(1)(b) Okvirnega sklepa 2002/584 v italijansko pravo naj pojasnim, da po mojem mnenju ta razlika ni potrebna, saj menim, da bi bilo treba, ker je besedilo teh dveh določb enako, enako razlagati tudi to zadnjo določbo.

46.

Da bi se preverilo, ali je prvi pogoj iz člena 9(1)(i)(ii) Okvirnega sklepa 2008/909 izpolnjen, se mi zdi primerno upoštevati sodno prakso v zvezi z Direktivo 2016/343. V tem okviru je Sodišče namreč opredelilo primere, v katerih je treba šteti, da je bila zadevna oseba obveščena o sojenju.

47.

Da bi preverilo, ali je prvi pogoj iz člena 8(2)(a) in (b) Direktive 2016/343 izpolnjen, je Sodišče navedlo, da je treba, kot je razvidno iz uvodne izjave 38 te direktive, posebno pozornost na eni strani nameniti prizadevanju javnih organov, da zadevno osebo obvestijo o sojenju, in na drugi strani prizadevanju te osebe, da prejme informacije, ki so nanjo naslovljene. Zato je po mnenju Sodišča za presojo tega pogoja v zvezi z morebitnimi natančnimi in objektivnimi indici upoštevno, da se navedena oseba, ki je bila uradno obveščena, da je obdolžena storitve kaznivega dejanja, in tako ve, da bo zoper njo potekalo sojenje, namerno izogiba temu, da bi prejela uradne informacije glede datuma in kraja tega sojenja. Obstoj takih natančnih in objektivnih indicev je mogoče na primer ugotoviti, kadar je ta oseba pristojnim organom namerno sporočila napačen naslov ali ni več na naslovu, ki jim ga je sporočila. ( 20 ) Zato je dejstvo, da je zadevna oseba namerno preprečila, da bi jo država obvestila, pomembna okoliščina za ugotovitev, ali so bile informacije, ki so ji bile posredovane, zadostne.

48.

Sodišče je razsodilo, da bo za osebo, obsojeno v nenavzočnosti, med drugim mogoče šteti, da je imela dovolj informacij, da lahko šteje, da bo zoper njo potekalo sojenje, če je prejela predhodni obtožni akt, katerega vsebina v zvezi z očitanimi dejanji in njihovo pravno kvalifikacijo ustreza vsebini končnega obtožnega akta, ki je bil sestavljen v zvezi z njo. ( 21 )

49.

Iz tega sledi, da kadar je zadevna oseba po prejemu takega predhodnega obtožnega akta pobegnila, lahko države članice štejejo, da to, da pristojni organi pravočasno pošljejo uradni dokument, v katerem sta navedena datum in kraj sojenja, na naslov, ki ga je ta oseba tem organom sporočila med preiskavo zadeve, in to, da je predložen dokaz, da je bil ta dokument dejansko dostavljen na ta naslov, veljata kot obvestitev zadevne osebe o tem datumu in kraju v smislu člena 8(2) Direktive 2016/343. Vendar je lahko tako le, če so si navedeni organi razumno prizadevali, da bi to osebo našli in jo osebno povabili ali jo drugače uradno obvestili o datumu in kraju tega sojenja, kot je navedeno v uvodni izjavi 36 te direktive. V tem primeru se šteje, da je bila zadevna oseba obveščena o navedenem sojenju. ( 22 ) Pomanjkanje skrbnosti zadevne osebe zaradi njenega pobega lahko tako povzroči pravno fikcijo, v skladu s katero je bila ustrezno obveščena o datumu in kraju sojenja.

50.

Glede na te dejavnike mora predložitveno sodišče preveriti, ali je treba šteti, da je bila oseba ATAU obveščena o datumu in kraju sojenja. V ta namen bo moralo določiti morebitne natančne in objektivne indice, da se oseba ATAU, ki je bila uradno obveščena, da je obdolžena storitve kaznivega dejanja, in tako ve, da bo zoper njo potekalo sojenje, namerno izogiba temu, da bi prejela uradne informacije glede datuma in kraja tega sojenja.

51.

S tega vidika naj spomnim, da je bila oseba ATAU glede na navedbe predložitvenega sodišča seznanjena s tem, da zoper njo poteka sojenje, čeprav ni bila nikoli obveščena o datumu in kraju sojenja. Dne 28. septembra 2009 je bila namreč zaradi istega kaznivega dejanja prijeta in priprta na Slovaškem, nato pa je bila 15. decembra 2009 izpuščena in prepeljana v begunsko taborišče na ozemlju Slovaške. Nato je pobegnila ter se ni vrnila in ni izbrala naslova za vročanje, zato je ni bilo mogoče obvestiti o datumu in kraju sojenja ali o tem, da bo sodba izrečena, tudi če se sojenja ne udeleži.

52.

Na podlagi teh dejavnikov mora predložitveno sodišče, potem ko po potrebi pridobi podatke od odreditvenega pravosodnega organa, preveriti, ali je oseba ATAU pobegnila po tem, ko se je seznanila z obtožbo zoper njo, ne da bi se vrnila in izbrala naslov za vročanje. Glede na to, da je bila oseba ATAU prijeta in priprta na Slovaškem, je verjetno, da je to informacijo prejela v tej fazi kazenske preiskave, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče. Zato se zdi, da obstaja natančen in objektiven indic, da je ta oseba, vedoč, da bo zoper njo uveden postopek, namenoma preprečila uradno prejemanje informacij o datumu in kraju tega sojenja. Da bi se lahko štelo, da je oseba ATAU prejela te informacije, pa bi si morali slovaški organi razumno prizadevati, da jo najdejo in osebno povabijo ali jo drugače uradno obvestijo o datumu in kraju navedenega sojenja.

53.

V zvezi z zastopanjem po pooblaščenem odvetniku je Sodišče pojasnilo, da se z obstojem „pooblastila“ v smislu člena 8(2)(b) Direktive 2016/343 zahteva, da je zadevna oseba odvetniku, po potrebi tistemu, ki ji je bil postavljen po uradni dolžnosti, sama zaupala nalogo, da jo zastopa na sojenju v nenavzočnosti. ( 23 ) Iz tega sledi, da zgolj okoliščina, da je osebo, obsojeno v nenavzočnosti, ves čas sodnega postopka, ki je potekal v njeni nenavzočnosti, zagovarjal odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, ne zadostuje za izpolnitev drugega pogoja iz te določbe. ( 24 )

54.

Vendar je po mnenju Sodišča mogoče z zastopanjem po odvetniku dokazati, da se je oseba, ki ji je sojeno v njeni nenavzočnosti, prostovoljno in nedvoumno odpovedala pravici biti navzoča na sojenju le, če je ta oseba temu odvetniku namenoma prepustila, da jo zagovarja na sodišču, kar pomeni, da ga je imenovala posebej, da jo zastopa na sojenju v njeni nenavzočnosti. ( 25 ) Zato stikov med osebo, obsojeno v nenavzočnosti, in odvetnikom, postavljenim po uradni dolžnosti, ki so potekali izključno v fazi preiskave, ni mogoče šteti za zadosten dokaz, da je to osebo na sojenju v nenavzočnosti zastopal „pooblaščeni odvetnik“ v smislu člena 8(2)(b) Direktive 2016/343. ( 26 ) Pristojno sodišče mora torej preveriti, ali je iz elementov, s katerimi razpolaga, razvidno, da je zadevna oseba odvetniku, postavljenemu po uradni dolžnosti, nedvoumno podelila pooblastilo, da jo v njeni nenavzočnosti zastopa pred sodiščem. ( 27 )

55.

Na podlagi teh elementov, ki bi po mojem mnenju morali biti vodilo pri preučitvi drugega pogoja iz člena 9(1)(i)(ii) Okvirnega sklepa 2008/909, mora predložitveno sodišče preveriti, ali je ta pogoj izpolnjen. S tega vidika naj spomnim, da v skladu z navedbami predložitvenega sodišča se oseba ATAU sicer ni osebno udeležila postopka, ki se je zaključil s sodbo z dne 23. avgusta 2010, vendar ji je med sojenjem pomagal in jo zastopal odvetnik.

56.

Če bi predložitveno sodišče ugotovilo, da so pogoji za uporabo izjeme iz člena 9(1)(i)(ii) Okvirnega sklepa 2008/909 izpolnjeni, priznanja sodbe in izvršitve kazenske sankcije v Italiji ne bi bilo mogoče zavrniti. Zato naj ne bi bilo ovire za to, da se Italija v okviru uporabe fakultativnega razloga za zavrnitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 zaveže, da bo izvršila kazen odvzema prostosti, ki je bila izrečena osebi ATAU.

57.

V vsakem primeru je treba poudariti, da tudi če bi predložitveno sodišče ugotovilo, da ti pogoji niso izpolnjeni, ga v skladu z nacionalnim pravom ni mogoče prisiliti, da zavrne priznanje sodbe in izvršitev kazenske sankcije. Imelo bi namreč polje proste presoje, da se odloči, ali bo uporabilo razlog za nepriznanje in neizvršitev iz člena 9(1)(i) Okvirnega sklepa 2008/909 ali ne.

58.

V tem okviru in na podlagi zgornjih premislekov je treba zdaj bolj neposredno odgovoriti na vprašanji predložitvenega sodišča.

59.

Predložitveno sodišče Sodišče sprašuje, ali člen 9(1)(i) Okvirnega sklepa 2008/909 pristojnemu organu izvršitvene države članice nalaga, da zavrne priznanje in izvršitev obsodilne sodbe, če ugotovi, da ne velja nobena od izjem iz te določbe. Povedano drugače, sprašuje se, ali ta ugotovitev nasprotuje temu, da bi ta organ lahko pri ugotavljanju, ali obstajajo razlogi za zavrnitev priznanja obsodilne sodbe, uporabil prosto presojo.

60.

Za odgovor na to vprašanje je treba poudariti, da se je zakonodajalec Unije tako kot v primeru člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 odločil, da v okviru mehanizma za priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v kazenskih zadevah prizna posebno pomembnost pravici obdolženca, da je osebno navzoč na sojenju, tako da je v členu 9(1)(i) Okvirnega sklepa 2008/909 uvedel fakultativni razlog za nepriznanje in neizvršitev, ki je posebej namenjen varstvu take pravice. ( 28 ) Poleg tega je treba tak razlog razlagati v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz člena 47, drugi in tretji odstavek, ter iz člena 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. ( 29 )

61.

Sodišče je ugotovilo, da je iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razvidno, da ta določa neobvezen razlog za neizvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve kazni ali varnostnega ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, če zadevna oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo. To možnost kljub temu spremljajo štiri izjeme, navedene v točkah od (a) do (d) te določbe, v skladu s katerimi zadevni izvršitveni pravosodni organ nima možnosti zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje, ki je bil naslovljen nanj. ( 30 )

62.

Zato ima izvršitveni pravosodni organ možnost zavrniti izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan za izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, če zadevna oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z zadevno odločbo, razen če ni v evropskem nalogu za prijetje navedeno, da so izpolnjeni pogoji iz točk od (a) do (d) člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584. ( 31 ) Glede tega je Sodišče poudarilo, da je v tem členu 4a možnost zavrnitve izvršitve evropskega naloga za prijetje omejena tako, da so v njem natančno in enotno našteti pogoji, pod katerimi se priznanje in izvršitev odločbe, izdane v sojenju, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča, ne smeta zavrniti. ( 32 )

63.

Iz tega izhaja, da mora izvršitveni pravosodni organ evropski nalog za prijetje izvršiti kljub nenavzočnosti zadevne osebe na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo, če se ugotovi obstoj ene od okoliščin iz člena 4a(1), točke od (a) do (d), tega okvirnega sklepa. ( 33 )

64.

Sodišče je imelo priložnost pojasniti, da ker ta člen 4a določa razlog fakultativne neizvršitve evropskega naloga za prijetje, lahko izvršitveni pravosodni organ vsekakor, celo po ugotovitvi, da okoliščine iz prejšnje točke teh sklepnih predlogov ne zajemajo položaja osebe, zoper katero je izdan evropski nalog za prijetje, upošteva druge okoliščine, ki mu omogočajo, da se prepriča, ali predaja zadevne osebe ne zajema kršitve njene pravice do obrambe. ( 34 )

65.

V zvezi s tem se je Sodišče oprlo na samo besedilo člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, zlasti na navedbo, da izvršitveni pravosodni organ „lahko zavrne“ izvršitev evropskega naloga za prijetje, da je iz tega sklepalo, da mora imeti ta organ diskrecijsko pravico glede vprašanja, ali je treba v takem primeru zavrniti izvršitev ali ne, kadar evropski nalog za prijetje ne vsebuje nobene od navedb, omenjenih v točkah od (a) do (d) te določbe. ( 35 )

66.

Sodišče meni, da to razlago potrjuje splošna sistematika tega okvirnega sklepa. Izvršitev evropskega naloga za prijetje je namreč načelo, določeno z navedenim okvirnim sklepom, razlogi za zavrnitev priznanja in izvršitve pa so izjeme. Če bi se izvršitvenemu pravosodnemu organu odvzela možnost upoštevanja okoliščin posameznega primera, na podlagi katerih lahko ugotovi, da pogoji za zavrnitev predaje niso izpolnjeni, bi to pomenilo, da bi se zgolj možnost iz člena 4a istega okvirnega sklepa nadomestila z resnično obveznostjo, s čimer bi se izjema, ki jo pomeni zavrnitev predaje, spremenila v načelno pravilo. ( 36 )

67.

Če torej nobeden od pogojev, navedenih v točkah od (a) do (d) člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, ni izpolnjen, izvršitveni pravosodni organ ne more biti zavezan zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje, ne da bi imel možnost upoštevati okoliščine posameznega primera. ( 37 )

68.

Zato lahko izvršitveni pravosodni organ s tega vidika upošteva druge okoliščine, na podlagi katerih se lahko prepriča, da predaja zadevne osebe ne pomeni kršitve njene pravice do obrambe, in jo zato preda odreditveni državi članici. V zvezi s tem je mogoče med drugim upoštevati ravnanje zadevne osebe, zlasti to, ali se je ta skušala izogniti vročitvi aktov, ki so ji bili poslani, oziroma se izogniti vsakršnemu stiku s svojimi odvetniki. ( 38 )

69.

Iz tega izhaja, da kadar izvršitveni pravosodni organ preverja, ali je eden od pogojev, določenih v členu 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, izpolnjen, mu ne sme biti preprečeno, da se o spoštovanju pravice zadevne osebe do obrambe prepriča tako, da glede tega ustrezno upošteva vse okoliščine, ki opredeljujejo zadevo, v kateri odloča, vključno z informacijami, ki jih lahko ima na voljo sam. ( 39 )

70.

Glede na ta pojasnila naj poudarim, da imajo pravila o postopkih v nenavzočnosti iz Okvirnih sklepov 2002/584 in 2008/909 isti izvor, in sicer Okvirni sklep 2009/299, in sledijo istemu cilju, in sicer zlasti okrepiti pravico zadevnih oseb do obrambe z zagotovitvijo, da je zagotovljena njihova temeljna pravica do poštenega kazenskega sojenja, ( 40 ) obenem pa izboljšati vzajemno priznavanje sodnih odločb med državami članicami. ( 41 ) Poleg tega se sedanje besedilo člena 9(1)(i) Okvirnega sklepa 2008/909 in besedilo člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen oziroma dodan z Okvirnim sklepom 2009/299, ujemata, kar, kot je razvidno iz uvodnih izjav 4 in 6 Okvirnega sklepa 2009/299, odraža voljo zakonodajalca Unije, da natančno in enotno določi pogoje, pod katerimi se priznanje in izvršitev odločbe, izdane v sojenju, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča, ne bi smela zavrniti. ( 42 )

71.

Glede na te elemente menim, da bi bilo treba spoznanja, izpeljana iz sodne prakse Sodišča v zvezi s členom 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, po analogiji uporabiti za fakultativni razlog za nepriznanje in neizvršitev iz člena 9(1)(i) Okvirnega sklepa 2008/909.

72.

To pomeni, da ima pristojni organ izvršitvene države članice, če niso izpolnjeni pogoji za uporabo izjem iz te določbe, polje proste presoje, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali se je treba sklicevati na ta razlog za nepriznanje in neizvršitev. V tem primeru torej velja načelo fakultativne neizvršitve. Tako lahko pristojni organ izvršitvene države članice v vsakem primeru upošteva druge okoliščine, ki mu omogočajo, da zagotovi, da priznanje sodbe in izvršitev kazni ne povzročita kršitve pravice do obrambe zadevne osebe. Ta organ mora torej imeti možnost upoštevati ravnanje zadevne osebe, vključno z okoliščinami, ki kažejo, da se je ta oseba poskušala izogniti vročitvi nanjo naslovljenih informacij ali da se je izogibala vsakršnim stikom s svojimi odvetniki.

73.

Pristojni organ izvršitvene države članice lahko tako z izvajanjem svoje diskrecijske pravice zagotovi ravnovesje med cilji boja proti nekaznovanosti, lažje socialne rehabilitacije obsojene osebe in zagotavljanja njene pravice do obrambe. Menim, da je treba v okviru tehtanja različnih obstoječih interesov upoštevati tudi okoliščino, da je obsojena oseba predlagala, naj se njena kazen izvrši v izvršitveni državi članici. ( 43 )

74.

V obravnavanem primeru iz informacij, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, izhaja, da italijanska ureditev iz postopka v glavni stvari pristojnemu organu izvršitvene države članice nalaga, da zavrne priznanje sodbe in izvršitev kazenske sankcije, izrečene v drugi državi članici, kadar ne velja nobena od izjem iz člena 9(1)(i) Okvirnega sklepa 2008/909. Ta ureditev torej temu organu ne pusti nobenega polja proste presoje, da bi na podlagi okoliščin primera preveril, ali je mogoče šteti, da je bila pravica do obrambe zadevne osebe spoštovana, in posledično odločil o priznanju in izvršitvi zadevne obsodilne sodbe.

75.

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je taka nacionalna ureditev v nasprotju s členom 9(1)(i) Okvirnega sklepa 2008/909.

76.

Glede na to ugotovitev nezdružljivosti je treba spomniti, da je treba v skladu s sodno prakso Sodišča načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da nacionalnemu sodišču ne nalaga, naj ne uporabi določbe nacionalnega prava, ki ni združljiva z določbami Okvirnega sklepa 2002/584 ali Okvirnega sklepa 2008/909, glede na to, da te določbe nimajo neposrednega učinka. Vendar morajo organi držav članic, vključno s sodišči, kolikor je mogoče, podati skladno razlago svojega nacionalnega prava, ki jim omogoča zagotovitev rezultata, ki je v skladu s ciljem, ki mu sledita ta okvirna sklepa. ( 44 )

77.

Res je, da okvirni sklepi sicer nimajo neposrednega učinka, vendar je posledica njihove zavezujoče narave obveznost za nacionalne organe, da od izteka roka za prenos teh okvirnih sklepov skladno razlagajo svoje nacionalno pravo. Ti organi so, ko uporabljajo svoje nacionalno pravo, to torej zavezani karseda razlagati glede na besedilo in namen zadevnega okvirnega sklepa, da bi se dosegel rezultat, določen v okvirnem sklepu, ne da bi se to pravo smelo razlagati contra legem. Tako se z načelom skladne razlage zahtevata upoštevanje celotnega nacionalnega prava in uporaba metod razlage, ki jih priznava to pravo, da se zagotovi polni učinek tega okvirnega sklepa in da se doseže rešitev, ki je v skladu z njegovim ciljem. ( 45 )

78.

Iz tega sledi, da mora predložitveno sodišče ob upoštevanju svojega celotnega nacionalnega prava in ob uporabi metod razlage, ki so v njem priznane, nacionalno ureditev, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, kolikor je mogoče, razlagati glede na besedilo in namen okvirnih sklepov 2002/584 in 2008/909.

79.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je predložilo Corte di appello di Napoli (pritožbeno sodišče v Neaplju, Italija), odgovori tako:

Člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami ter člen 9(1)(i) in člen 25 Okvirnega sklepa Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji, kakor sta bila spremenjena z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009,

je treba razlagati tako, da

ima pristojni organ izvršitvene države članice v okviru uporabe razloga za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje, omenjenega v prvi od teh določb, kadar oseba, zoper katero je bil izdan ta nalog, ni bila osebno navzoča na sojenju, možnost, ne pa obveznosti, da zavrne priznanje sodbe in izvršitev kazenske sankcije, kadar ne velja nobena od izjem iz druge od navedenih določb.

Nacionalno sodišče mora ob upoštevanju svojega celotnega nacionalnega prava in ob uporabi metod razlage, ki so v njem priznane, nacionalno ureditev, kolikor je mogoče, razlagati glede na besedilo in namen okvirnih sklepov 2002/584 in 2008/909, kakor sta bila spremenjena.