Začasna izdaja

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti senat, ki zaseda v sestavi petih sodnikov)

z dne 3. junija 2026(*)

„ Konkurenca – Koncentracije – Zahteva po podatkih – Člen 11(3) Uredbe (ES) št. 139/2004 – Potrebnost zahtevanih podatkov – Zloraba pooblastil – Obveznost obrazložitve – Pravna varnost – Sorazmernost – Impossibilium nulla obligatio est – Člen 7 Listine o temeljnih pravicah – Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja – Dokumenti, shranjeni v osebnih komunikacijskih orodjih in aplikacijah – Člen 11 Listine o temeljnih pravicah – Svoboda izražanja – Zaščita novinarskih virov“

V zadevi T‑1119/23,

Lagardère SA s sedežem v Parizu (Francija), ki jo zastopajo P. Gassenbach, Y. Boubacir in M. Oiknine, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo P. Caro de Sousa, B. Cullen in D. Viros, agenti,

tožena stranka,

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat, ki zaseda v sestavi petih sodnikov)

ob posvetovanju v sestavi L. Truchot, predsednik, M. Jaeger, J. Schwarcz, M. Sampol Pucurull in T. Perišin (poročevalka), sodniki,

sodna tajnica: H. Eriksson, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi obravnave z dne 14. maja 2025,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeča stranka, družba Lagardère SA, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2023) 6429 final z dne 19. septembra 2023 o postopku v zvezi z uporabo člena 11(3) Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (zadeva M.11184 – Vivendi/Lagardère) (v nadaljevanju: sklep z dne 19. septembra 2023), kakor je bil spremenjen s Sklepom Komisije C(2023) 7464 final z dne 27. oktobra 2023 (v nadaljevanju: sklep z dne 27. oktobra 2023) (v nadaljevanju skupaj: izpodbijani sklep).

 Dejansko stanje

2        Tožeča stranka je obvladujoča družba skupine Lagardère, francoske skupine, ki deluje zlasti v medijskem sektorju.

3        Družba Vivendi SE, obvladujoča družba skupine Vivendi – francoske mednarodne skupine na področju medijev in razvedrila, ki je prek svojih odvisnih družb prisotna na različnih trgih – je 24. oktobra 2022 Evropski komisiji priglasila koncentracijo, ki je zajemala pridobitev izključnega nadzora nad družbo Lagardère SA.

4        Komisija je s sklepom z dne 9. junija 2023 odobrila predlagani načrt koncentracije, pod pogojem izpolnitve zavez o odsvojitvi vseh dejavnosti družbe Vivendi v sektorju založništva knjig (združenih v družbi Editis, odvisni družbi družbe Vivendi) in revije Gala.

5        Komisija je z dopisom z dne 25. julija 2023 tožečo stranko obvestila, da je začela uradno preiskavo o morebitni predčasni izvedbi koncentracije.

 Sklep z dne 19. septembra 2023

6        Komisija je v okviru formalnega postopka preiskave v zvezi z morebitno predčasno izvedbo koncentracije s sklepom z dne 19. septembra 2023 tožeči stranki na podlagi člena 11(3) Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 40) poslala zahtevo po podatkih z rokom, ki je potekel 27. oktobra 2023.

7        Sklep z dne 19. septembra 2023 vsebuje prilogo.

8        V točkah 2 in 6 obrazložitve sklepa z dne 19. septembra 2023 je pojasnjeno, da je njegov cilj pridobiti podatke, da bi Komisija lahko presodila, ali je družba Vivendi odločilno vplivala na družbo Lagardère, kar bi lahko pomenilo kršitev obveznosti priglasitve in zadržanja izvajanja ter neizpolnitev zavez, ob kršitvi določb člena 4(1) in člena 7(1) Uredbe št. 139/2004.

9        V točki 7 obrazložitve sklepa z dne 19. septembra 2023 je pojasnjeno, da so zahtevani dokumenti in sporočila bistveni za to, da lahko Komisija analizira, ali je posredovanje družbe Vivendi in/ali posvetovanje in/ali sodelovanje z njo pri nekaterih odločitvah, ki jih je sprejela družba Lagardère, mogoče opredeliti kot izvajanje odločilnega vpliva družbe Vivendi, kot je opisano v točki 6 obrazložitve navedenega sklepa. Med drugim je navedeno, da se zadevni dokumenti in sporočila nanašajo na izvajanje operativnih sinergij, kot so skupni programi avdiovizualnih subjektov družb Vivendi in Lagardère, določitev programskega sporeda radijske postaje Europe 1, ki je v lasti skupine Lagardère, imenovanja in odhode novinarjev znotraj publikacij skupine Lagardère, uredniške odločitve revij skupine Lagardère, na katere so lahko vplivali vodstveni delavci družbe Vivendi ali njen glavni delničar, skupina Bolloré, ter selitev subjektov skupine Vivendi v prostore družbe Lagardère. Pojasnjeno je, da se nanašajo tudi na strateške odločitve, ki jih je sprejela skupina, ki se ukvarja s knjižnim založništvom Hachette (ki je v lasti družbi Lagardère) (pri katerih bi družba Vivendi lahko imela vlogo, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot izvajanje odločilnega vpliva, kot sta opustitev sporov z odvisno družbo družbe Vivendi ali nepredložitev ponudbe za odkup ameriškega založnika Simon & Schuster), ter pogoje za imenovanje nekaterih članov, za katere je znano, da so povezani s skupino Bolloré, v upravni odbor družbe Lagardère.

10      V točki 8 obrazložitve sklepa z dne 19. septembra 2023 so navedeni razlogi, iz katerih je Komisija menila, da je mogoče le s sklepom, sprejetim na podlagi člena 11(3) Uredbe št. 139/2004, zagotoviti, da bo tožeča stranka predložila vse dokumente, ki izpolnjujejo merila, ki jih je opredelila v navedenem sklepu.

11      V točkah 9 in 10 obrazložitve sklepa z dne 19. septembra 2023 so navedene posledice, ki bodo za tožečo stranko nastale, če predloži nepravilne, nepopolne ali zavajajoče podatke ali če te predloži po izteku roka.

12      V skladu s členom 1 sklepa z dne 19. septembra 2023 mora tožeča stranka, ki je naslovnica tega sklepa, informacije iz Priloge k temu sklepu predložiti čim prej, vsekakor pa najpozneje do 27. oktobra 2023.

13      V točki I Priloge k sklepu z dne 19. septembra 2023 so splošne opredelitve, vključno z opredelitvijo pojma „zadevno obdobje“, to je obdobje od 1. januarja 2020 do 19. septembra 2023, in opredelitvijo pojma „dokument“. Iz navedene točke izhaja:

„Pojem ,dokument(i)‘ pomeni: vse datoteke, s katerimi družba Lagardère razpolaga, jih hrani ali so pod njenim nadzorom in ki med drugim zajemajo te podatke:

(a)      vse informacije, shranjene v elektronski obliki, vključno z elektronskimi sporočili in neposrednimi sporočili (WhatsApp, SMS, Telegram, Signal, druga), besedilnimi dokumenti in dokumenti pdf, preglednicami in predstavitvami;

(b)      osnutke dokumentov, metapodatkov in kopij dokumentov, z izvirniki katerih družba Lagardère ne razpolaga ali ki niso pod njenim nadzorom, odvisno od primera;

(c)      za izognitev dvoumnosti pojem dokument vključuje tudi:

(i)      dokumente v vseh zasebnih in/ali osebnih elektronskih poštnih predalih (če so bili vsaj enkrat uporabljeni za službeno komunikacijo) ter v mobilnih napravah, tudi v mobilnih telefonih ali tablicah (vključno z zasebnimi in/ali osebnimi mobilnimi telefoni in/ali tablicami, če so bili ti vsaj enkrat uporabljeni za službeno komunikacijo), kar vključuje tudi takojšnja sporočila in sporočila SMS, ter

(ii)      dokumente, ki so, čeprav jih je naslovnik ali avtor izbrisal, še vedno na voljo ali dostopni v računalniških sistemih družbe Lagardère ali (osebnem ali službenem) orodju, ki ga uporablja naslovnik ali avtor (na primer v varnostnih kopijah).“

14      V točki II Priloge k sklepu z dne 19. septembra 2023 so opredeljene tudi „zadevne osebe“, in sicer petnajst poimensko določenih oseb, „in vse osebe, ki so bile pred njimi oziroma so jih nasledile na različnih delovnih mestih, ki so jih zasedale v zadevnem obdobju“ (v nadaljevanju: zadevne osebe).

15      V točki III Priloge k sklepu z dne 19. septembra 2023 se od tožeče stranke zahteva, naj med drugim predloži vse dokumente, ki so si jih izmenjale nekatere od zadevnih oseb, in vse dokumente, ki so jih navedene osebe poslale ali prejele in ki so povezani z nekaterimi tematskimi področji oziroma vsebujejo vsaj enega od iskalnih izrazov, naštetih v točki VII Priloge k navedenemu sklepu.

16      V točkah IV, V in VI Priloge k sklepu z dne 19. septembra 2023 so navedeni način, kako mora tožeča stranka predložiti zahtevane dokumente, vsebina spremnega poročila in zahteve v zvezi z izjavami o popolnosti odgovora. V točki IV je med drugim pojasnjen postopek, po katerem se za nekatere dokumente zahteva varstvo zaupnosti komunikacije med odvetniki in strankami ter občutljivih osebnih podatkov, kot so opredeljeni v Uredbi (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL 2016, L 119, str. 1). Pojasnjeno je, da morajo biti dokumenti, ki vsebujejo take občutljive podatke, posredovani šifrirano in ločeno ter morajo biti označeni kot „občutljivi osebni podatki“.

17      V točki VII Priloge k sklepu z dne 19. septembra 2023 so našteti iskalni izrazi in navodila za njihovo uporabo.

 Razvoj dogodkov po sprejetju sklepa z dne 19. septembra 2023 

18      Komisija je s sklepom z dne 27. oktobra 2023 rok, ki je bil prvotno določen s sklepom z dne 19. septembra 2023, podaljšala do 1. decembra 2023.

19      Tožeča stranka je 27. novembra 2023 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, in sicer sklepa z dne 19. septembra 2023, kakor je bil spremenjen s sklepom z dne 27. oktobra 2023.

 Dejstva, ki so nastala po vložitvi tožbe

20      Generalni direktor Generalnega direktorata Komisije za konkurenco je v dopisu z dne 6. decembra 2023 navedel, da bodo za vsak dokument, ki ogroža varstvo občutljivih osebnih podatkov ali zaščito novinarskih virov, na podlagi ustrezne zakonodaje in sodne prakse določena jamstva, ter v njem podrobno opredelil navedena procesna jamstva (v nadaljevanju: dopis z dne 6. decembra 2023).

21      Komisija je 24. januarja 2024 sprejela Sklep C(2010) 572 final o postopku v zvezi z uporabo člena 11(3) in člena 15(1) Uredbe št. 139/2004 (zadeva M.11184 – Vivendi/Lagardère) (v nadaljevanju: sklep z dne 24. januarja 2024).

22      S členom 1 sklepa z dne 24. januarja 2024 je bil rok, ki je bil v členu 2 sklepa z dne 27. oktobra 2023 določen na 1. december 2023, podaljšan na 7. februar 2024.

23      S členom 2 sklepa z dne 24. januarja 2024 je bila tožeči stranki na podlagi člena 15 Uredbe št. 139/2004 naložena periodična denarna kazen, ki ne presega 5 % njenega povprečnega dnevnega prometa za vsak dan zamude, ki se začne prvi delovni dan po datumu, določenem v členu 1 navedenega sklepa.

24      Poleg tega so bila v sklepu z dne 24. januarja 2024 ponovno navedena procesna jamstva v zvezi z varstvom občutljivih osebnih podatkov in zaščito novinarskih virov, kot so bila določena v dopisu z dne 6. decembra 2023.

25      Kar zadeva osebne podatke, je v točki 14(a) obrazložitve sklepa z dne 24. januarja 2024 pojasnjeno, da se lahko dokumenti, ki spadajo na področje uporabe izpodbijanega sklepa, ki niso povezani s poslovnimi dejavnostmi tožeče stranke in ki vsebujejo občutljive osebne podatke v smislu člena 9 Uredbe 2016/679 in člena 10 Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2018 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 45/2001 in Sklepa št. 1247/2002/ES (UL 2018, L 295, str. 39), prenesejo v virtualno podatkovno sobo, kot je določena v točki 2 izreka sklepov z dne 29. oktobra 2020, Facebook Ireland/Komisija (T‑451/20 R, neobjavljen, EU:T:2020:515), in z dne 29. oktobra 2020, Facebook Ireland/Komisija (T‑452/20 R, neobjavljen, EU:T:2020:516), da lahko Komisija preveri njihovo upoštevnost za svojo preiskavo.

26      Kar zadeva zaščito novinarskih virov, je v točki 14(b) obrazložitve sklepa z dne 24. januarja 2024 pojasnjeno, da lahko osebe, na katere se nanaša izpodbijani sklep in ki so imetniki novinarske izkaznice, pregledajo dokumente, ki izpolnjujejo merila iz izpodbijanega sklepa, identificirajo informacije, za katere velja taka zaščita, in predložijo redigirano različico identifikacije novinarskih virov ali – če to ni mogoče – izločijo dokument iz predložene dokumentacije, če ni mogoče predložiti njegove nezaupne različice. Pojasnjeno je, da bo morala tožeča stranka predložiti preostale dokumente in preglednico, v kateri so podrobno navedeni narava izbrisanih informacij oziroma dokumenti, ki so bili izločeni iz predložene dokumentacije.

 Postopek za izdajo začasne odredbe

27      Družba Lagardère je z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 28. novembra 2023 vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagala, naj se, na eni strani, odloži izvršitev tega sklepa in, na drugi strani – če predsednik Splošnega sodišča meni, da je to potrebno – kot ukrep zavarovanja odredi, da mora hraniti vse dokumente oseb, na katere se nanaša navedeni sklep, ki bi lahko bili pomembni za preiskavo Komisije.

28      S sklepom z dne 29. novembra 2023, Lagardère/Komisija (T‑1119/23 R, neobjavljen) je bil odrejen odlog izvršitve izpodbijanega sklepa do dneva izdaje sklepa, s katerim se konča postopek v zadevi T‑1119/23 R, brez poseganja v obveznost tožeče stranke, da nadaljuje zbiranje informacij in da na elektronskem mediju hrani vse dokumente, na katere se nanaša izpodbijani sklep in ki bi lahko bili pomembni za preiskavo Komisije.

29      Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 19. januarja 2024, Lagardère/Komisija (T‑1119/23 R, neobjavljen, EU:T:2024:16), zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe, sklep z dne 29. novembra 2023, Lagardère/Komisija (T‑1119/23 R, neobjavljen), pa je bil odpravljen.

30      Podpredsednik Sodišča je s sklepom z dne 6. februarja 2024, Lagardère/Komisija (C‑89/24 P(R)-R, EU:C:2024:120), odredil začasno zadržanje obveznosti, ki je bila tožeči stranki naložena z izpodbijanim sklepom, da zbere in Komisiji posreduje dokumente, vsebovane v zasebnih ali osebnih elektronskih poštnih predalih in v zasebnih ali osebnih mobilnih napravah nekaterih zaposlenih in direktorjev, do sprejetja sklepa, ki bo izdan prej, in sicer sklepa, s katerim bo končan ta postopek za izdajo začasne odredbe, ali sklepa, s katerim bo odločeno o pritožbi v zadevi C‑89/24 P(R), pri čemer to ne vpliva na obveznost tožeče stranke, da sprejme vse potrebne ukrepe za zagotovitev hrambe vseh teh dokumentov.

31      Podpredsednik Sodišča je s sklepom z dne 11. aprila 2024, Lagardère/Komisija (C‑89/24 P(R), EU:C:2024:312), razveljavil sklep z dne 19. januarja 2024, Lagardère/Komisija (T‑1119/23 R, neobjavljen, EU:T:2024:16), in zadevo vrnil v razsojanje Splošnemu sodišču, da to odloči o pogoju fumus boni juris in po potrebi opravi tehtanje zadevnih interesov. Predlog tožeče stranke, naj se odloži izvršitev obveznosti, ki ji je bila naložena z izpodbijanim sklepom, kot je bil spremenjen s Sklepom Komisije C(2024) 572 final z dne 24. januarja 2024, in sicer naj zbere in Komisiji posreduje dokumente, ki so v zasebnih ali osebnih elektronskih poštnih predalih in v zasebnih ali osebnih mobilnih napravah nekaterih njenih zaposlenih in direktorjev, dokler predsednik Splošnega sodišča ponovno ne odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe v zadevi T‑1119/23 R ali – če do tega ne pride – dokler Splošno sodišče ne odloči o tožbi v zadevi T‑1119/23, je bil zavrnjen.

32      Podpredsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 13. junija 2024, Lagardère/Komisija (T‑1119/23 R-RENV, neobjavljen, EU:T:2024:382), prvič, odločil, da se postopek s predlogom za izdajo začasne odredbe ustavi v delu, v katerem se nanaša na dokumente, ki so bili Komisiji predloženi 30. januarja 2024, drugič, odložil izvršitev izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se nanaša na dokumente, ki Komisiji 30. januarja 2024 niso bili predloženi, in tretjič, tožeči stranki naložil, naj od oseb, na katere se nanaša izpodbijani sklep, zahteva, naj sprejmejo vse ustrezne ukrepe, da se zagotovi, da se dokumenti iz Priloge k temu sklepu, ki Komisiji še niso bili predloženi, hranijo v taki obliki, ki zagotavlja njihovo celovitost in nespremenljivost. V preostalem je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen.

33      Tožeča stranka je 12. julija 2024 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je primarno predlagala, naj se odredi zapečatenje vseh dokumentov in morebitnih kopij dokumentov, ki jih je 30. januarja 2024 predložila Komisiji, tako da Komisija ali katera koli druga tretja oseba ne bi imela vpogleda vanje do razglasitve sodbe Splošnega sodišča, s katero bo odločeno o ničnostni tožbi zoper sklep z dne 19. septembra 2023, kakor je bil spremenjen s sklepom z dne 27. oktobra 2023 in sklepom z dne 24. januarja 2024, in podredno, naj se odredi tako zapečatenje, dokler v razumnem in zadostnem roku ne more identificirati in redigirati vseh dokumentov, ki naj bi spadali v zasebno življenje oseb, na katere se nanaša izpodbijani sklep, vsekakor pa, naj se Komisiji odredi, da predhodno in pred predložitvijo pripomb začasno onemogoči kakršen koli dostop svojim uslužbencem in uradnikom do dokumentov, ki ji jih je predložila 30. januarja 2024, do datuma sklepa, s katerim bo končan postopek za izdajo začasne odredbe.

34      Komisiji je bilo s sklepom z dne 15. julija 2024, Lagardère/Komisija (T‑1119/23 RIII, neobjavljen), odrejeno, naj svojim uradnikom in uslužbencem začasno onemogoči dostop do dokumentov, ki ji jih je tožeča stranka predložila 30. januarja 2024, do datuma sklepa, s katerim bo končan postopek za izdajo začasne odredbe.

35      Predlog za izdajo začasne odredbe je bil s sklepom z dne 13. septembra 2024, Lagardère/Komisija (T‑1119/23 RIII, neobjavljen, EU:T:2024:624), zavržen kot nedopusten, sklep z dne 15. julija 2024, Lagardère/Komisija (T‑1119/23 RIII, neobjavljen), pa je bil odpravljen.

36      Tožeča stranka je 22. avgusta 2024 v sodnem tajništvu Sodišča vložila pritožbo v zvezi z odločbo o začasni odredbi, s katero je predlagala razglasitev delne ničnosti sklepa z dne 13. junija 2024, Lagardère/Komisija (T‑1119/23 R-RENV, neobjavljen, EU:T:2024:382).

37      Podpredsednik Sodišča je s sklepom z dne 21. oktobra 2024, Lagardère/Komisija (C‑569/24 P(R), neobjavljen, EU:C:2024:945), odredil izbris te zadeve iz vpisnika Sodišča.

 Predlogi strank

38      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani sklep razglasi za ničen;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

39      Tožeča stranka je na obravnavi pojasnila, da v nasprotju s tem, kar izhaja iz replike, ne predlaga razglasitve ničnosti sklepa z dne 24. januarja 2024.

40      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

41      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja šest tožbenih razlogov, od katerih se prvi nanaša na zlorabo pooblastil in kršitev načela impossibilium nulla obligatio est, drugi na neobstoj obrazložitve, tretji na kršitev temeljne pravice do spoštovanja zasebnega življenja in tajnosti dopisovanja, ki sta zagotovljeni s členom 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in členom 8 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), četrti na kršitev načela svobode tiska, zagotovljenega s členom 11 Listine in členom 10 EKČP, peti na kršitev načela pravne varnosti, šesti pa na kršitev načel sorazmernosti in varstva pred samovoljnimi posegi javnih organov v sfero zasebne dejavnosti.

42      Najprej je treba obravnavati drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve.

 Drugi tožbeni razlog: neobstoj obrazložitve

43      Tožeča stranka s tem tožbenim razlogom, ki je sestavljen iz dveh delov, trdi, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve, ki jo ima na podlagi člena 296 PDEU in člena 11(3) Uredbe št. 139/2004. Na eni strani naj Komisija ne bi zadostno obrazložila svoje odločitve, da sprejme sklep na podlagi člena 11(3) Uredbe št. 139/2004. Na drugi strani naj na podlagi izpodbijanega sklepa ne bi mogla razumeti razlogov, iz katerih naj bi bile nekatere informacije potrebne za preiskavo Komisije.

 Uvodne ugotovitve

44      Opozoriti je treba, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev aktov institucij Unije, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta, iz nje pa mora biti jasno in nedvoumno razvidno razlogovanje institucije, ki je avtor tega akta, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko sodišče Unije opravi nadzor. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, naravo podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, na katere se akt nanaša v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih elementov, ker je treba vprašanje, ali je obrazložitev posameznega akta v skladu z zahtevami iz člena 296 PDEU, presojati ne samo glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov kontekst in glede na celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo z dne 10. marca 2016, HeidelbergCement/Komisija, C‑247/14 P, EU:C:2016:149, točka 16 in navedena sodna praksa).

45      Posebej je treba glede obrazložitve sklepa o zahtevi po podatkih spomniti, da člen 11(3) Uredbe št. 139/2004 določa vse njegove bistvene elemente (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2016, HeidelbergCement/Komisija, C‑247/14 P, EU:C:2016:149, točka 17).

46      Člen 11(3) Uredbe št. 139/2004 namreč določa, da Komisija „navede pravno podlago in namen prošnje [zahteve], podrobno določi, katere podatke zahteva, in določi rok, v katerem jih je treba zagotoviti“. Poleg tega ta določba določa, da Komisija „[n]avede tudi kazni, določene s členom 14 [Uredbe št. 139/2004], […] navede ali naloži kazni, določene s členom 15 [te uredbe]“, in „[n]avede tudi pravico, da se lahko vloži pritožba zoper [sklep] na Sodišče“.

47      Uvodoma je treba spomniti, da je treba vsem jezikovnim različicam nekega akta Unije načeloma priznati enako vrednost. Za zagotovitev enotne razlage prava Unije je zato treba v primeru razhajanj med temi različicami zadevno določbo razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je. Tako se ubeseditev, ki je uporabljena v eni od jezikovnih različic akta, ne more uporabiti kot edina podlaga za razlago tega akta oziroma glede tega ne more imeti prednosti pred drugimi jezikovnimi različicami. Tak pristop namreč ne bi bil združljiv z zahtevo po enotni uporabi prava Unije (glej sodbo z dne 20. februarja 2018, Belgija/Komisija, C‑16/16 P, EU:C:2018:79, točki 49 in 50 ter navedena sodna praksa).

48      V obravnavani zadevi je treba pojasniti, da člen 11(3) Uredbe št. 139/2004 v francoski različici določa, da Komisija v zahtevi po podatkih s sklepom navede pravno podlago in „[predmet]“ te zahteve. V drugih jezikovnih različicah te določbe pa so uporabljeni izrazi, ki ustrezajo pojmu „namen“, kot na primer v angleški, nemški, nizozemski, italijanski, grški in hrvaški različici, v katerih so uporabljeni izrazi „purpose“, „Zweck“, „doel“, „scopo“, „σκοπό“ in „svrhu“, razen v španski različici, v kateri je uporabljen izraz „objeto“. Tako je iz izrazov, uporabljenih v drugih jezikovnih različicah, ter ob upoštevanju konteksta te določbe in cilja, ki mu sledi zadevna uredba, razvidno, da je zakonodajalec v členu 11(3) Uredbe št. 139/2004 želel napotiti na pojem „namen“ iz člena 11(2) Uredbe št. 139/2004 ter člena 18(2) in (3) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205, ter popravka v UL 2015, L 100, str. 81, in v UL 2019, L 142, str. 72), kot se razlaga v sodni praksi, navedeni v točki 50 spodaj.

49      Obveznost posebne obrazložitve je temeljna zahteva, katere namen ni samo izkazati utemeljenost zahteve po podatkih, temveč tudi zadevnim podjetjem omogočiti, da razumejo obseg svoje dolžnosti sodelovanja in hkrati obdržijo pravico do obrambe (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2016, HeidelbergCement/Komisija, C‑247/14 P, EU:C:2016:149, točka 19 in navedena sodna praksa).

50      Kar zadeva obveznost navedbe „namena zahteve“, mora Komisija v zahtevi navesti namen svoje preiskave in s tem dovolj natančno opredeliti domnevno kršitev pravil o konkurenci (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2016, HeidelbergCement/Komisija, C‑247/14 P, EU:C:2016:149, točka 20 in navedena sodna praksa). V zvezi s tem, Komisiji naslovnika sklepa o zahtevi po podatkih ni treba obvestiti o vseh informacijah, ki jih ima glede domnevnih kršitev, niti ji ni treba podati stroge pravne opredelitve teh kršitev, mora pa jasno navesti domneve, ki jih namerava preveriti (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2016, HeidelbergCement/Komisija, C‑247/14 P, EU:C:2016:149, točka 21 in navedena sodna praksa).

51      Taka obveznost je pojasnjena predvsem z okoliščino – kot izhaja iz člena 11(1) Uredbe št. 139/2003 – da lahko Komisija za izpolnjevanje nalog, ki ji jih nalaga ta uredba, od podjetij in podjetniških združenj z enostavnim zahtevkom ali sklepom zahteva, da ji predložijo „vse potrebne podatke“ (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2016, HeidelbergCement/Komisija, C‑247/14 P, EU:C:2016:149, točka 22 in navedena sodna praksa).

52      Iz tega sledi, da lahko Komisija zahteva le predložitev podatkov, ki ji lahko omogočijo preverjanje domnevnih kršitev, zaradi katerih je utemeljeno opraviti preiskavo in ki so navedene v zahtevi po podatkih (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2016, HeidelbergCement/Komisija, C‑247/14 P, EU:C:2016:149, točka 23).

53      Glede na to, da je treba potrebnost podatkov presojati glede na namen, ki je naveden v zahtevi po podatkih, mora biti ta namen izražen dovolj natančno, drugače ni mogoče ugotoviti, ali je podatek potreben, in sodišče Unije ne more izvesti nadzora (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 10. marca 2016, HeidelbergCement/Komisija, C‑247/14 P, EU:C:2016:149, točka 24 in navedena sodna praksa).

54      Zadostnost obrazložitve sklepa o zahtevi po podatkih je tako odvisna od tega, ali so domnevne kršitve, ki jih namerava preveriti Komisija, opredeljene dovolj jasno (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2016, HeidelbergCement/Komisija, C‑247/14 P, EU:C:2016:149, točka 25).

55      Pri presoji obsega obveznosti obrazložitve je treba upoštevati tudi fazo preiskave, v kateri je bil sprejet tak sklep, in to, ali je Komisija že imela nekatere informacije o domnevnih kršitvah (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 9. aprila 2019, Qualcomm in Qualcomm Europe/Komisija, T‑371/17, neobjavljena, EU:T:2019:232, točka 46 in navedena sodna praksa).

56      Trditve tožeče stranke je treba analizirati ob upoštevanju te sodne prakse.

 Prvi del drugega tožbenega razloga: neobstoj obrazložitve v zvezi z uporabo zahteve po podatkih s sklepom

57      Tožeča stranka trdi, da Komisija ni obrazložila odločitve o uporabi sklepa na podlagi člena 11(3) Uredbe št. 139/2004. Komisija naj ne bi utemeljila svoje trditve, da naj bi bilo le s takim sklepom mogoče zagotoviti popoln odgovor, čeprav naj bi tožeča stranka s Komisijo sodelovala v okviru postopka, uvedenega na podlagi nadzora koncentracij, in naj bi odgovorila na prvi zahtevek Komisije, sprejet na podlagi člena 11(2) Uredbe št. 139/2004.

58      Po mnenju tožeče stranke uporabe zahteve po podatkih s sklepom na podlagi člena 11(3) Uredbe št. 139/2004 ni mogoče utemeljiti s ciljem hitrosti in tveganjem uničenja dokumentov sodelavcev, ki so zapustili skupino Lagardère, kot je bilo navedeno v izpodbijanem sklepu. Komisiji naj bi že sporočila, da čeprav v zvezi s hrambo podatkov o osebah, ki so prenehale opravljati svojo funkcijo, ne obstaja skupna politika za celotno skupino Lagardère, pa večina subjektov te podatke hrani med tremi meseci in enim letom. Poleg tega naj bi se od vseh subjektov skupine Lagardère lahko zahtevala uvedba takega ukrepa, s čimer bi se odpravilo vsakršno tveganje v zvezi z nehrambo dokumentov.

59      Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

60      Spomniti je treba, da iz člena 11(1) Uredbe št. 139/2004 izhaja, da lahko Komisija podatke zahteva „z enostavnim zahtevkom ali [sklepom]“, pri čemer sprejetje sklepa v skladu s to določbo ni pogojeno s predhodnim enostavnim zahtevkom.

61      Zahteva po podatkih s sklepom se od enostavnega zahtevka za podatke razlikuje po tem, da lahko Komisija, kadar uporabi prvo zahtevo, podjetju naloži globo ali periodične denarne kazni, da bi ga prisilila k predložitvi popolnih in točnih podatkov na podlagi člena 14(1)(c) oziroma člena 15(1)(a) Uredbe št. 139/2004 (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2024, thyssenkrupp/Komisija, C‑581/22 P, EU:C:2024:821, točka 379).

62      V obravnavani zadevi je iz točke 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija v okviru tega postopka, katerega namen je ugotoviti kršitev pravil Uredbe št. 139/2004, menila, da se lahko le s sklepom, sprejetim na podlagi člena 11(3) Uredbe št. 139/2004, zagotovi, da bo tožeča stranka predložila vse dokumente, ki izpolnjujejo merila, opredeljena v navedenem sklepu. Uporaba člena 11(3) Uredbe št. 139/2004 naj bi bila edini postopek, določen v tej uredbi, v okviru katerega lahko od podjetij naslovnikov zahteva predložitev popolnega odgovora in jim v nasprotnem primeru naloži sankcije. Poleg tega je Komisija menila, da je bilo treba ukrepati hitro, da se je preprečilo uničenje upoštevnih dokumentov iz datotek tožeče stranke, zlasti če bi bila sporočila po določenem roku izbrisana ali če se nekateri dokumenti, katerih avtor je sodelavec, ne bi hranili zelo dolgo po njegovem odhodu. Po mnenju Komisije je bilo sprejetje sklepa podlagi člena 11(3) Uredbe št. 139/2004 v skladu s ciljem hitrosti postopka.

63      Zato je treba ugotoviti, da je v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 44 do 46 zgoraj, v izpodbijanem sklepu dovolj jasno navedena njegova pravna podlaga in da je iz njega pravno zadostno razvidno razlogovanje Komisije, s katerim je ta pojasnila svojo odločitev, da namesto enostavnega zahtevka uporabi zahtevo po podatkih.

64      Poleg tega je obveznost obrazložitve sklepov bistvena procesna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, pri kateri gre za vsebinsko zakonitost spornega akta. Z obrazložitvijo sklepa se namreč formalno izrazijo razlogi, na katerih ta sklep temelji. Če so ti razlogi napačni, to vpliva na materialno zakonitost sklepa, in ne na njegovo obrazložitev, ki je lahko zadostna, čeprav so v njej navedeni napačni razlogi (glej sodbo z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 181 in navedena sodna praksa).

65      Zato so trditve tožeče stranke – in sicer da v obravnavani zadevi uporaba zahteve po podatkih s sklepom, namesto enostavnega zahtevka, ni utemeljena – v okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve, brezpredmetne.

66      V delu, v katerem tožeča stranka dejansko izpodbija utemeljenost odločitve Komisije, da za zahtevo po podatkih uporabi sklep, je treba ugotoviti, da v bistvu ponavlja trditve, navedene v okviru prvega dela šestega tožbenega razloga, ki je obravnavan in zavrnjen v točkah od 252 do 261 spodaj.

67      Zato je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti.

 Drugi del drugega tožbenega razloga: neobstoj obrazložitve v zvezi s potrebnostjo zadevnih podatkov za preiskavo

68      Tožeča stranka na eni strani trdi, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ni zadostna, ker se nanaša na dejavnosti radijskega sektorja, in sicer radijske dejavnosti skupine Lagardère, Europe 1, Europe 2 (prej Virgin Radio) in RFM. Na drugi strani trdi, da na podlagi obrazložitve izpodbijanega sklepa ne more razumeti razlogov, iz katerih naj bi bile nekatere informacije potrebne za preiskavo Komisije. Gre za krog zadevnih oseb, komunikacijo med dvema od njih, datum začetka zadevnega obdobja, in sicer 1. januar 2020, ter informacije, shranjene v osebnih komunikacijskih orodjih in aplikacijah.

69      Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

70      Najprej je treba spomniti, da je cilj izpodbijanega sklepa, kot je pojasnjeno v točkah 2, 6 in 7 obrazložitve tega sklepa (glej točki 8 in 9 zgoraj), dokazati obstoj domnevnih kršitev Uredbe št. 139/2004, v zvezi s katerimi tožeča stranka ne prereka dejstva, da so v izpodbijanem sklepu zadostno pojasnjene.

71      Na prvem mestu, kar natančneje zadeva zahteve Komisije v zvezi z radijskim sektorjem, je najprej iz spisa in vlog Komisije razvidno, da se je načrtovani prevzem družbe Vivendi nanašal na celotno skupino Lagardère, vključno z „radijskim sektorjem“. Poleg tega tožeča stranka ne izpodbija trditve Komisije, da je obseg javne ponudbe družbe Vivendi za prevzem družbe Lagardère vključeval tudi radijski sektor. Nazadnje, v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa je pojasnjeno, da Komisija preiskuje „določitev programskega sporeda radijske postaje Europe 1“ (glej točko 9 zgoraj).

72      Na drugem mestu, glede zadevnih oseb ni sporno, da so imele te osebe v skupini Lagardère strateško vlogo ter da so imele osebe, navedene v točki II(4)(a) in (c) Priloge k izpodbijanemu sklepu, pogoste stike v različnih oblikah v zvezi s koncentracijo in dejavnostmi, na katere se je nanašala preiskava. Iz tega sledi, da Komisiji v zvezi s tem ni bilo treba dodatno obrazložiti izpodbijanega sklepa.

73      Na tretjem mestu, kar zadeva začetek zadevnega obdobja, prav tako ni sporno, da je družba Vivendi kapitalski delež v družbi Lagardère prvič pridobila marca 2020. Zato je Komisija na datum izpodbijanega sklepa lahko razumno domnevala, da ji bodo podatki od 1. januarja 2020 v pomoč pri ugotavljanju obstoja te kršitve, zlasti ker bo na podlagi teh podatkov lažje razumela vse dogodke in okoliščine teh dogodkov. Iz tega sledi, da Komisiji v zvezi s tem ni bilo treba dodatno obrazložiti izpodbijanega sklepa.

74      Na četrtem mestu, kar zadeva osebna komunikacijska orodja, tožeča stranka priznava, da so nekatere od zadevnih oseb v zadevnem obdobju svoja osebna komunikacijska orodja in aplikacije uporabljale v službeni namen. Iz tega sledi, da Komisiji v zvezi s tem ni bilo treba dodatno obrazložiti izpodbijanega sklepa.

75      Glede na okoliščine, opisane v točkah od 71 do 74 zgoraj, je izpodbijani sklep pravno zadostno obrazložen, ker lahko tožeča stranka na podlagi njegovega cilja in konteksta razume, iz katerih razlogov so zahtevani podatki potrebni za preiskavo Komisije.

76      Zato je treba drugi del drugega tožbenega razloga in posledično drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Prvi tožbeni razlog: zloraba pooblastil in kršitev načela „impossibilium nulla obligatio est“

77      Prvi tožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov. Prvič, tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija prekoračila in zlorabila svoja pooblastila s tem, da je sprejela sklep, katerega namen je izključno poizvedovalen. Drugič, trdi, da se Komisija ni prepričala, ali je pravno in tehnično sposobna ravnati v skladu z izpodbijanim sklepom. Ker naj tožeča stranka do nekaterih podatkov, katerih posredovanje zahteva Komisija, ne bi mogla dostopiti, naj bi bilo z izpodbijanim sklepom kršeno načelo impossibilium nulla obligatio est.

78      Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

 Prvi del prvega tožbenega razloga: zloraba pooblastil

79      Pojem zlorabe pooblastil se nanaša na dejstvo, da je upravni organ svoja pooblastila uporabil za drugačen namen od tistega, za katerega so mu bila ta pooblastila dodeljena. Pri sklepu gre za zlorabo pooblastila le, če je iz objektivnih, upoštevnih in skladnih indicev razvidno, da je bil sprejet za tak namen. Če se s sklepom uresničuje več ciljev – čeprav ob veljavnih razlogih obstaja neupravičen razlog – ni mogoče govoriti o zlorabi pooblastil pri sklepu, če glavni cilj ni opuščen (glej sodbo z dne 4. februarja 2009, Omya/Komisija, T‑145/06, EU:T:2009:27, točka 99 in navedena sodna praksa).

80      Zato je treba preveriti, ali elementi, na katere se sklicuje tožeča stranka, pomenijo objektivne, upoštevne in skladne indice, iz katerih je razvidno, da je Komisija izpodbijani sklep sprejela z drugačnim namenom od tistega, ki je določen v členu 11(3) Uredbe št. 139/2004, in sicer – po mnenju tožeče stranke – za odreditev izvajanja „raziskovalnih poizvedb“, tako da je nanjo prenesla breme vodenja teh „poizvedb“ in opredelitve parametrov preiskave.

81      V zvezi s tem je treba opozoriti, da Uredba št. 139/2004 Komisiji nalaga, naj zagotovi, da se vsaka koncentracija z razsežnostjo Skupnosti priglasi in odobri, preden je izvedena, in da so izpolnjeni pogoji, določeni s sklepom, s katerim je koncentracija razglašena za združljivo z notranjim trgom.

82      V skladu s členom 11(1) Uredbe št. 139/2004 lahko „Komisija […] za opravljanje nalog, ki so ji dodeljene s to uredbo, z enostavnim zahtevkom ali [sklepom] zahteva vse potrebne podatke od oseb iz člena 3(1)(b) in podjetij ter podjetniških združenj“.

83      Člen 11(3) Uredbe št. 139/2004 je torej lahko pravna podlaga za vsako zahtevo po podatkih za opravljanje nalog, ki so z navedeno uredbo dodeljene Komisiji.

84      V točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa je navedeno, da Komisija od tožeče stranke zahteva, da predloži dokumente, „da bi lahko presodila, ali je družba Vivendi odločilno vplivala na družbo Lagardère, kar bi lahko pomenilo kršitev obveznosti priglasitve in/ali kršitev obveznosti zadržanja izvajanja in/ali nespoštovanje pogojev in obveznosti, povezanih s sklepom Komisije o odobritvi koncentracije Vivendi/Lagardère“.

85      Iz tega izhaja, da je namen podatkov, ki se zahtevajo z izpodbijanim sklepom, v smislu člena 11(1) Uredbe št. 139/2004 Komisiji omogočiti opravljanje nalog, ki so ji dodeljene z navedeno uredbo, zato ta institucija svojih pooblastil ni uporabila za drug namen kot za tistega, za katerega so ji bila podeljena.

86      Te ugotovitve ne omaje trditev tožeče stranke, da je Komisija obrnila breme preiskave s tem, da ji je naložila, naj izvede „raziskovalne poizvedbe“.

87      V zvezi s tem je treba spomniti, da so v točkah I, II in III Priloge k izpodbijanemu sklepu opredeljeni zadevno obdobje, pojem dokumenta, zadevne osebe in dokumenti, ki jih je treba predložiti, in sicer zlasti na podlagi tematskih področij in iskalnih izrazov, ki jih je opredelila Komisija (glej točke od 13 do 15 zgoraj).

88      Iz tega sicer res izhaja, da mora tožeča stranka identificirati tako predhodnike in naslednike poimensko določenih oseb kot tudi komunikacijska orodja, ki so jih te osebe uporabljale. Poleg tega razpolaga z določeno diskrecijsko pravico glede sredstev, ki naj jih uporabi pri identifikaciji dokumentov, ki ustrezajo tematskim področjem, ki jih je opredelila Komisija. Vendar izpodbijani sklep tožeči stranki ne pušča nikakršne diskrecijske pravice glede dokumentov, ki jih je treba predložiti. Tožeča stranka tako ne more trditi, da je Komisija obrnila breme preiskave s tem, da ji je naložila, naj izvede „raziskovalne poizvedbe“.

89      Trditve tožeče stranke v zvezi s pravnimi in tehničnimi ovirami, s katerimi se ta srečuje pri izvajanju izpodbijanega sklepa, bodo analizirane v okviru drugega dela tega tožbenega razloga.

90      Iz tega sledi, da tožeča stranka ni dokazala, da so bila z izpodbijanim sklepom zlorabljena pooblastila.

91      Zato je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti.

 Drugi del prvega tožbenega razloga: kršitev načela „impossibilium nulla obligatio est“

92      Najprej je treba spomniti, da je rek impossibilium nulla obligatio est (nemogoča obveznost ne zavezuje) načelo prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 6. novembra 2018, Scuola Elementare Maria Montessori/Komisija, Commission/Scuola Elementare Maria Montessori in Komisija/Ferracci, od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točka 79 in navedena sodna praksa).

93      Morebitne postopkovne ali druge težave pri izvrševanju akta ne morejo vplivati na njegovo zakonitost. Komisija pa, nasprotno, s sklepom ne more naložiti obveznosti, ki bi jo bilo vse od njenega nastanka objektivno in absolutno nemogoče izpolniti, saj bi bil ta sklep sicer neveljaven (glej sodbo z dne 17. junija 1999, Belgija/Komisija, C‑75/97, EU:C:1999:311, točka 86 in navedena sodna praksa).

94      Vendar pogoj v zvezi z absolutno nezmožnostjo izvršitve ni izpolnjen, kadar zainteresirani subjekt le obvesti Komisijo o notranjih težavah pravne, politične ali praktične narave, ki so nastale zaradi njegovih lastnih ravnanj in ki so povezane z izvršitvijo zadevnega sklepa, ne da bi Komisiji predlagal alternativne načine za izvršitev tega sklepa, s katerimi bi bilo mogoče te težave premostiti (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 13. novembra 2008, Komisija/Francija, C‑214/07, EU:C:2008:619, točka 50, ter z dne 12. februarja 2015, Komisija/Francija, C‑37/14, neobjavljena, EU:C:2015:90, točka 66 in navedena sodna praksa).

95      Spomniti je treba tudi, da je podjetje, na katero se nanaša preiskovalni ukrep, zavezano, da dejavno sodeluje, kar pomeni, da Komisiji da na voljo vse informacije glede predmeta preiskave (glej po analogiji sodbo z dne 9. aprila 2019, Qualcomm in Qualcomm Europe/Komisija, T‑371/17, neobjavljena, EU:T:2019:232, točka 119 in navedena sodna praksa).

96      Trditve tožeče stranke je treba preizkusiti ob upoštevanju te sodne prakse.

–       Osebna komunikacijska orodja in aplikacije

97      Tožeča stranka trdi, da 19 zadevnih oseb na svojih službenih orodjih uporablja osebne aplikacije, kot so Yahoo, Gmail in WhatsApp, štiri od teh oseb pa naj bi pri opravljanju poklicnih dejavnosti uporabljale tudi svoj osebni telefon. Ena od teh štirih oseb uporablja osebni telefon v okviru tako imenovane prakse „AVEC“ (Apportez votre équipement personnel de communication, prinesite svojo osebno komunikacijsko opremo).

98      Tožeča stranka meni, da mora kot zasebno podjetje spoštovati pravila in načela, ki veljajo za zasebne subjekte, zlasti določbe nacionalnega prava, ki prepovedujejo kršitev zasebnosti in tajnosti dopisovanja v skladu s členom 7 Listine in členom 8 EKČP, ter določbe nacionalnega delovnega prava. Za izvršitev izpodbijanega sklepa naj bi obstajale pravne ovire, saj naj dostop do osebnih komunikacijskih orodij in aplikacij njenih zaposlenih in direktorjev ne bi bil mogoč brez tveganja naložitve civilnih in kazenskih sankcij.

99      V zvezi s tem je treba spomniti, da je vprašanje, ki se nanaša na razlago nacionalnega prava države članice, dejansko vprašanje (glej po analogiji sodbo z dne 8. septembra 2016, Merck/Komisija, T‑470/13, neobjavljena, EU:T:2016:452, točka 136 in navedena sodna praksa). Vprašanje, ali in v kolikšnem obsegu se pravilo nacionalnega prava uporablja za obravnavani primer, spada v presojo sodišča glede dejanskega stanja ter je podvrženo pravilom o izvajanju dokazov in razdelitvi dokaznega bremena (glej po analogiji sodbo z dne 20. septembra 2012, Francija/Komisija, T‑154/10, EU:T:2012:452, točka 65 in navedena sodna praksa).

100    Na prvem mestu, kar zadeva člene L.226-1, L.226-2, L.226-3, L.226-4 in L.226‑15 francoskega kazenskega zakonika, na katere se opira tožeča stranka, da bi dokazala, da bi bila zaradi izvršitve izpodbijanega sklepa izpostavljena tveganju naložitve sankcij, je treba najprej poudariti, da tožeča stranka ni predložila celotnega besedila zadevnih določb in da so v predloženem poročilu, ki ga je pripravil zunanji pravni svetovalec, te določbe prav tako navedene le delno in glede njihove morebitne uporabe v obravnavani zadevi ni natančnih navedb.

101    Člen 226-1 francoskega kazenskega zakonika določa:

„Naklepno ogrožanje zasebnosti drugega se kaznuje z zaporom do enega leta in denarno kaznijo v višini 45.000 EUR, če je storjeno na kateri koli način:

1.      s posnetki, snemanjem ali prenosom zasebnih ali zaupnih zvokovnih sporočil brez soglasja njihovega avtorja;

[…]“

102    Člen 226-15 francoskega kazenskega zakonika določa:

„Kdor v slabi veri odpre, izbriše, zadrži ali preusmeri sporočilo, ki je naslovljeno na drugo osebo, in to ne glede na to, ali je prispelo do naslovnika, ali se z njegovo vsebino protipravno seznani, se kaznuje z zaporom do enega leta in denarno kaznijo v višini 45.000 EUR.

Enako se kaznuje, kdor v slabi veri prestreže, preusmeri, uporabi ali razkrije sporočilo, poslano, preneseno ali prejeto po elektronski poti, ali namesti naprave za tako prestrezanje.

[…]“

103    Iz besedila določb, navedenih v točkah 101 in 102 zgoraj, je razvidno, da se z njimi kaznujejo dejanja, ki so storjena „naklepno“, „v slabi veri“ ali „goljufivo“. Izpodbijani sklep pa je pravno zavezujoči akt, ki ima podlago v pravu Unije (člen 11(3) Uredbe št. 139/2004), ki ga je izdala institucija Unije (Komisija) in ki nalaga obveznost predložitve podatkov, katere neizpolnitev je sankcionirana.

104    V zvezi s tem je treba spomniti, na eni strani, da načelo primarnosti prava Unije določa prednost prava Unije pred pravom držav članic in vsem organom držav članic nalaga, da različnim predpisom Unije zagotovijo polni učinek, pri čemer pravo držav članic ne more posegati v učinek, ki je tem različnim predpisom priznan na ozemlju navedenih držav (glej sodbo z dne 18. januarja 2022, Thelen Technopark Berlin, C‑261/20, EU:C:2022:33, točka 25 in navedena sodna praksa). Na drugi strani, tožeča stranka je na vprašanje o očitni neskladnosti, navedeni v točki 103 zgoraj, v bistvu odgovorila, da bi v primeru izvršitve izpodbijanega sklepa – če ne bi podala nikakršnega ugovora ali pomisleka – ravnala „naklepno“. Vendar je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni predložila dokazov v podporo razlagi francoskega kazenskega prava, ki jo je zagovarjala na obravnavi.

105    Poleg tega so trditve tožeče stranke, kot trdi Komisija, v nasprotju z besedilom člena 122-4 francoskega kazenskega zakonika, iz katerega izhaja, da „kdor izvrši dejanje, ki je predpisano ali dovoljeno z zakonom ali drugim predpisom, ali kdor izvrši dejanje po naročilu organa oblasti, razen če je to dejanje očitno nezakonito, ni kazensko odgovoren“.

106    Nazadnje, tožeča stranka ni navedla niti enega primera uporabe določb nacionalnega prava, navedenih v točki 100 zgoraj, ali člena 7 Listine in člena 8 EKČP v okoliščinah, ki bi bile primerljive z obravnavano zadevo. Nobena od sodb, ki jih navaja tožeča stranka, se namreč ne nanaša na položaj, v katerem, prvič, je obstajal pravno zavezujoči akt, ki ima podlago v pravu Unije in ki je določal pridobitev osebnih komunikacijskih orodij in aplikacij ter dostop do vsebine komunikacij za uresničevanje ciljev v splošnem interesu, drugič, poseg ni bil izveden z namenom nadzora nad zaposlenimi in direktorji ter ni imel negativnih posledic, kot je odpoved njihove pogodbe o zaposlitvi, in tretjič, navedeni poseg je bil izveden ali bi lahko bil izveden v prisotnosti zadevnih oseb ali po njihovi predhodni obvestitvi.

107    Poleg tega je tožeča stranka v odgovoru na ukrep procesnega vodstva navedla, da je sistem AVEC, omenjen v njenih pisnih vlogah, uporabljala le ena od zadevnih oseb, ne da bi podala dodatne podrobnosti o tem sistemu. Komisija je predložila tudi dokument, v katerem je tožeča stranka odgovorila na njena vprašanja, ki se med drugim nanašajo na sistem AVEC v skupini Lagardère. Iz tega izhaja, da so nekatere odvisne družbe te skupine sprejele interni poslovnik, v skladu s katerim „informacijska politika [družbe] torej velja za osebna orodja zaposlenih in direktorjev, ki se uporabljajo za službeno komunikacijo“, in da ima „neomejen dostop“ do osebnih orodij, ki se uporabljajo v službeni namen.

108    Čeprav naj ta interni poslovnik, kot trdi tožeča stranka, ne bi bil dovolj jasen, da bi se z njim utemeljil obstoj pravice, na podlagi katere bi lahko iskala poslovne elemente iz osebnih komunikacijskih orodij zadevnih oseb, ki v njihovo zbiranje ne bi privolile, pa vseeno velja, da obstoj tega poslovnika omaje trditve tožeče stranke, da ji je dostop do takih orodij prepovedan.

109    V zvezi s trditvijo tožeče stranke, ki temelji na določbah francoskega delovnega prava, zadostuje navesti, da ta ni z ničemer podprta, zato jo je treba na podlagi člena 76(d) Poslovnika Splošnega sodišča zavrniti.

110    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba trditev tožeče stranke, ki se nanaša na nacionalno pravo, zavrniti.

111    Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da podjetje, ki ga je pooblastila za pomoč pri zbiranju dokumentov, ki spadajo na področje uporabe izpodbijanega sklepa, nima dovoljenja za uporabo komunikacijskih orodij v smislu francoskega kazenskega zakonika.

112    Ker tožeča stranka ni predložila niti besedila zadevnih določb niti dovolj natančnih informacij o njihovi uporabi v obravnavani zadevi, je treba trditev na podlagi člena 76(d) Poslovnika zavrniti.

113    Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da kot delodajalka nima dostopa do osebnih komunikacijskih orodij in aplikacij svojih zaposlenih in direktorjev.

114    V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da glede na to, da je tožeča stranka kljub obstoju sistema AVEC v nekaterih svojih odvisnih družbah (glej točko 107 zgoraj) dopuščala prakso nekaterih svojih zaposlenih in direktorjev, da so svoja osebna komunikacijska orodja in aplikacije uporabljali v službeni namen, ne da bi zagotovila, da lahko po potrebi identificira in pridobi službena sporočila, ki so bila poslana s teh orodij ali aplikacij oziroma prejeta prek njih, so težave, ki jih navaja, nastale zaradi njenega lastnega ravnanja v smislu sodne prakse, navedene v točki 94 zgoraj.

115    Dalje, iz sodne prakse v zvezi z uporabo člena 101 PDEU izhaja, da je podjetje odgovorno za ravnanje vseh oseb, ki delujejo v okviru njegovega vpliva ali pod njegovo odgovornostjo (glej v tem smislu in po analogiji sodbe z dne 7. junija 1983, Musique Diffusion française in drugi/Komisija, od 100/80 do 103/80, EU:C:1983:158, točka 97; z dne 18. septembra 2003, Volkswagen/Komisija, C‑338/00 P, EU:C:2003:473, točki 97 in 98, in z dne 16. februarja 2017, H & R ChemPharm/Komisija, C‑95/15 P, neobjavljena, EU:C:2017:125, točka 34 in navedena sodna praksa). Ta sodna praksa se na podlagi člena 83 Uredbe 2016/679 uporablja na področju sankcij (glej v tem smislu sodbo z dne 5. decembra 2023, Nacionalinis visuomenės sveikatos centras, C‑683/21, EU:C:2023:949, točka 82 in navedena sodna praksa). Na področju Uredbe št. 139/2004 ne more biti drugače.

116    Iz sodne prakse, navedene v točki 115 zgoraj, izhaja, na eni strani, da ima vsako podjetje interes, da zagotovi, da njegovi zaposleni ne kršijo pravil, ki se uporabljajo na področju konkurence, vključno z Uredbo št. 139/2004, in na drugi strani, da bi bilo v nasprotju s sodno prakso, navedeno v točkah 94, 95 in 115 zgoraj, če bi se podjetje obveznosti posredovanja podatkov na podlagi člena 11(3) Uredbe št. 139/2004 in dolžnosti sodelovanja lahko izognilo z neutemeljenim sklicevanjem (glej točke od 120 do 197 spodaj) na pravice oseb, ki delujejo v okviru njegovega vpliva ali pod njegovo odgovornostjo. S priznanjem, da tožeča stranka kot delodajalka nima dostopa do osebnih komunikacijskih orodij in aplikacij svojih zaposlenih in direktorjev, ki se uporabljajo v službeni namen, bi se namreč resno ogrozila učinkovitost konkurenčnega prava Unije (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 18. septembra 2003, Volkswagen/Komisija, C‑338/00 P, EU:C:2003:473, točka 97), katerega sestavni del je Uredba št. 139/2004.

–       Novinarski viri

117    Tožeča stranka trdi, da mora kot zasebno podjetje spoštovati pravila in načela, ki se uporabljajo za zasebne subjekte, zlasti določbe nacionalnega prava, ki ščitijo zaupnost novinarskih virov, določeno v členu 11 Listine in členu 10 EKČP. V zvezi s tem tožeča stranka v okviru drugega dela četrtega tožbenega razloga v bistvu trdi, da bi se ji s procesnimi jamstvi za zaščito tajnosti novinarskih virov naložila prevelika delovna obremenitev.

118    Ker je ta težava praktična in so bile trditve tožeče stranke v zvezi s tem v okviru drugega dela četrtega tožbenega razloga zavrnjene, tožeča stranka ni pravno zadostno dokazala, da ji je z izpodbijanim sklepom naložena obveznost, katere izpolnitev naj bi bila vse od začetka objektivno in absolutno nemogoča.

119    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba prvi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 7 Listine in člena 8 EKČP 

120    Tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom, ki ima dva dela, trdi, da sta z izpodbijanim sklepom kršena člen 7 Listine in člen 8 EKČP, ker se z njim zahtevata zbiranje in analiza dokumentov, shranjenih v osebnih komunikacijskih orodjih in aplikacijah zadevnih oseb. Tožeča stranka trdi, na eni strani, da izpodbijani sklep ni v skladu z bistveno vsebino pravice do spoštovanja zasebnega življenja in, na drugi strani, da je nesorazmeren.

121    V skladu s členom 7 Listine ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij.

122    V členu 7 Listine so pravice, ki ustrezajo pravicam iz člena 8(1) EKČP, v skladu s katerim ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja (glej sodbo z dne 8. decembra 2022, Google (Odstranitev povezav do domnevno netočne vsebine), C‑460/20, EU:C:2022:962, točka 59 in navedena sodna praksa). Zato je treba v skladu s členom 52(3) Listine členu 7 Listine dati enak pomen in obseg kot členu 8(1) EKČP, kot se razlaga v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) (glej sodbo z dne 17. decembra 2015, WebMindLicenses, C‑419/14, EU:C:2015:832, točka 70 in navedena sodna praksa).

 Obstoj posega, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa, v uresničevanje pravice iz člena 7 Listine

123    V skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni sporočanje osebnih podatkov tretji osebi poseg v temeljne pravice, določene v členu 7 Listine, ne glede na nadaljnjo uporabo sporočenih informacij in tudi če ni okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ta poseg opredeliti kot „resen“. Enako velja za hrambo osebnih podatkov in za dostop do navedenih podatkov z namenom, da bi jih javni organi uporabljali. Ni pomembno, ali so zadevne informacije o zasebnem življenju občutljive, niti to, ali so zadevne osebe zaradi tega poseganja imele nevšečnosti (glej v tem smislu sodbi z dne 2. oktobra 2018, Ministerio Fiscal, C‑207/16, EU:C:2018:788, točka 51 in navedena sodna praksa, in z dne 21. junija 2022, Ligue des droits humains, C‑817/19, EU:C:2022:491, točka 96 in navedena sodna praksa). V zvezi s tem dejstvo, da se zadevni podatki nanašajo na poklicne dejavnosti, ni pomembno (glej v tem smislu sodbo z dne 22. novembra 2022, Luxembourg Business Registers, C‑37/20 in C‑601/20, EU:C:2022:912, točka 38 in navedena sodna praksa).

124    V tem okviru je Sodišče že imelo priložnost potrditi, da pomeni zaseg elektronske pošte, izveden med hišnimi preiskavami v poslovnih ali trgovskih prostorih fizične osebe ali v prostorih gospodarske družbe, poseg v uresničevanje pravice, zagotovljene s členom 7 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 2015, WebMindLicenses, C‑419/14, EU:C:2015:832, točke od 70 do 73 in 80 ter navedena sodna praksa).

125    V obravnavani zadevi, kot je razvidno iz točk od 12 do 16 zgoraj, je tožeči stranki z izpodbijanim sklepom naložena obveznost, da zbere in Komisiji posreduje, na eni strani, dokumente, ki jih je v zadevnem obdobju poslalo ali prejelo 15 zadevnih oseb, identificiranih v točki II(4) Priloge k temu sklepu, in ki ustrezajo tematskim področjem, naštetim v točki III(6) te priloge, ali vsebujejo iskalne izraze, naštete v točki VII iste priloge, in na drugi strani, dokumente, ki si jih je v zadevnem obdobju izmenjalo šest oseb, identificiranih v točki III(7), od (a) do (c), te priloge. Ta obveznost zajema dopisovanje, ki se je izvajalo tako s službenimi komunikacijskimi orodji kot z osebnimi komunikacijskimi orodji, če so bila zadnjenavedena vsaj enkrat uporabljena za službeno komunikacijo.

126    V teh okoliščinah so lahko v dokumentih, ki jih je treba zbrati, obdelati in posredovati Komisiji, informacije, povezane z zasebnim življenjem nekaterih zaposlenih in direktorjev tožeče stranke. Zato lahko izvršitev izpodbijanega sklepa pomeni poseg v pravico, zagotovljeno s členom 7 Listine.

127    Kar zadeva resnost posega, je treba opozoriti, da se na eni strani obveznost, naložena z izpodbijanim sklepom, nanaša tudi na dopisovanje, ki se izvaja tako s službenimi komunikacijskimi orodji kot z osebnimi komunikacijskimi orodji, če so bila zadnjenavedena vsaj enkrat uporabljena za službeno komunikacijo. Na drugi strani izpodbijani sklep ne nalaga le posredovanja dokumentov, ki so si jih v celotnem zadevnem obdobju izmenjale osebe, navedene v točki 125 zgoraj, ampak v točki III(7)(d) Priloge k temu sklepu določa tudi obveznost posredovanja celotnega dopisovanja med nekaterimi osebami, kadar en sam dopis ustreza iskalnim izrazom iz navedenega sklepa.

128    Zato se lahko v okviru izvrševanja izpodbijanega sklepa posredujejo zelo različni osebni podatki, ki jih je vnaprej težko določiti in so lahko zelo obsežni. Poleg tega je lahko med zbranimi informacijami iz osebnih komunikacijskih orodij več informacij o občutljivih vidikih zasebnega življenja posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, kot v tistih iz službenih komunikacijskih orodij. Iz tega sledi, da je mogoče na podlagi takih podatkov, obravnavanih kot celota, izpeljati natančne ugotovitve o zasebnem življenju zadevnih oseb.

129    Sporočanje občutljivih podatkov o zasebnem življenju zadevnih oseb, na podlagi katerih je mogoče izpeljati natančne ugotovitve o zasebnem življenju teh oseb, pa pomeni resen poseg v temeljno pravico zadevnih oseb iz člena 7 Listine (glej v tem smislu sodbe z dne 1. avgusta 2022, Vyriausioji tarnybinės etikos komisija, C‑184/20, EU:C:2022:601, točka 105; z dne 22. novembra 2022, Luxembourg Business Registers, C‑37/20 in C‑601/20, EU:C:2022:912, točke od 41 do 44, in z dne 30. aprila 2024, La Quadrature du Net in drugi (Osebni podatki in boj proti ponarejanju), C‑470/21, EU:C:2024:370, točka 96 in navedena sodna praksa).

130    Zato obveznost posredovanja Komisiji, določena v izpodbijanem sklepu, pomeni tveganje resnega posega v temeljno pravico iz člena 7 Listine.

131    Ker izpodbijani sklep v smislu člena 52(1) Listine pomeni omejitev uresničevanja pravice do spoštovanja zasebnega življenja, je treba preveriti, ali je taka omejitev glede na besedilo te določbe utemeljena.

 Utemeljitev posega, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa

132    V skladu s členom 52(1), prvi stavek, Listine mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, predpisano z zakonom (zahteva, ki se v sodni praksi imenuje „načelo zakonitosti“) in mora spoštovati njihovo bistveno vsebino. Člen 52(1), drugi stavek, Listine določa, da so ob upoštevanju načela sorazmernosti omejitve teh pravic in svoboščin dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih oseb.

–       Spoštovanje načela zakonitosti

133    Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da spoštovanje načela zakonitosti pomeni, da je v pravni podlagi za tako omejitev njen obseg določen dovolj jasno in natančno (glej v tem smislu sodbo z dne 26. januarja 2023, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco, ki ga izvaja policija), C‑205/21, EU:C:2023:49, točka 65 in navedena sodna praksa).

134    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je omejitev uresničevanja temeljne pravice, zagotovljene s členom 7 Listine, ki izhaja iz izvršitve izpodbijanega sklepa, določena z zakonodajnim aktom Unije. Izpodbijani sklep je bil namreč sprejet na podlagi člena 11(3) Uredbe št. 139/2004, ki Komisiji podeljuje pristojnost, da s sklepom od podjetij in podjetniških združenj zahteva predložitev podatkov, potrebnih za opravljanje nalog, ki so ji dodeljene z navedeno uredbo.

135    Izvrševanje pooblastil, podeljenih Komisiji z Uredbo št. 139/2004, prispeva k ohranitvi konkurenčnega režima, ki se uresničuje s Pogodbama in katerega spoštovanje je za podjetja obvezno (glej po analogiji sodbo z dne 20. junija 2018, České dráhy/Komisija, T‑621/16, neobjavljena, EU:T:2018:367, točka 105 in navedena sodna praksa).

136    Ker Uredba št. 139/2004 Komisiji dovolj jasno in natančno podeljuje pristojnost za sprejetje sklepov o zahtevah po podatkih, je izpodbijani sklep torej v skladu z načelom zakonitosti v smislu člena 52(1) Listine, česar tožeča stranka ne izpodbija.

–       Spoštovanje bistvene vsebine temeljne pravice, določene v členu 7 Listine (prvi del tretjega tožbenega razloga)

137    Tožeča stranka sicer ne izpodbija, da imajo službe Komisije na voljo sredstva, ki zagotavljajo pogoje za obdelavo osebnih podatkov v skladu z zakonodajo na tem področju, vendar v bistvu trdi, da kljub procesnim jamstvom, ki jih je določila Komisija, nima pravice dostopiti do osebnih komunikacijskih orodij in aplikacij, da bi ravnala v skladu z izpodbijanim sklepom, ne da bi pri tem posegla v zasebnost in tajnost dopisovanja zadevnih oseb, kar je v nasprotju s členom 7 Listine in členom 8 EKČP. V bistvu trdi, da izpodbijani sklep ne spoštuje bistvene vsebine temeljne pravice, določene v členu 7 Listine.

138    V skladu s sodno prakso ureditev, ki javnim organom omogoča splošen dostop do vsebine elektronskih komunikacij, pomeni poseg v bistvo temeljne pravice do spoštovanja zasebnega življenja, zagotovljene v členu 7 Listine (glej sodbo z dne 6. oktobra 2015, Schrems, C‑362/14, EU:C:2015:650, točka 94 in navedena sodna praksa).

139    Prav tako lahko ukrep, ki javnim organom omogoča celovit vpogled v zasebno in družinsko življenje zadevnih oseb, posega v bistveno vsebino temeljne pravice, določene v členu 7 Listine (glej v tem smislu sodbe z dne 21. junija 2022, Ligue des droits humains, C‑817/19, EU:C:2022:491, točka 120; z dne 22. novembra 2022, Luxembourg Business Registers, C‑37/20 in C‑601/20, EU:C:2022:912, točke od 50 do 52, in z dne 21. marca 2024, Landeshauptstadt Wiesbaden, C‑61/22, EU:C:2024:251, točki 80 in 81 ter navedena sodna praksa).

140    Vendar se z omejitvijo temeljne pravice spoštuje njena bistvena vsebina, če ta omejitev ne posega v to pravico kot tako, zlasti če se uporablja pod posebnimi pogoji in če so navedeni pogoji izpolnjeni (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 6. oktobra 2015, Delvigne, C‑650/13, EU:C:2015:648, točka 48, in z dne 27. septembra 2017, Puškár, C‑73/16, EU:C:2017:725, točka 64).

141    Na prvem mestu, v obravnavanem primeru je res sicer, da lahko informacije, ki so bile na podlagi izpodbijanega sklepa zbrane in posredovane Komisiji, razkrijejo zelo natančne informacije o zasebnem življenju zadevnih oseb, vendar je mogoče na podlagi takih informacij le razpršeno in postransko pridobiti navedbe o nekaterih vidikih zasebnega življenja navedenih oseb. Te informacije se namreč nanašajo na različne kategorije podatkov iz zasebnega življenja, ki medsebojno niso nujno povezane in ne tvorijo enovite celote.

142    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je časovno, osebno in stvarno področje uporabe izpodbijanega sklepa omejeno z natančnimi opredelitvami zadevnega obdobja (točka I(3) Priloge k temu sklepu), zadevnih oseb (točka II(4) Priloge k temu sklepu) in iskalnih izrazov (točka VII Priloge k temu sklepu), tako da ta sklep tožeči stranki ne nalaga, da zbere in Komisiji posreduje vse dokumente, ki so si jih izmenjali njeni zaposleni in direktorji.

143    Pojasniti je treba tudi, da se izpodbijani sklep nanaša na osebna komunikacijska orodja le, če so bila ta vsaj enkrat uporabljena v službeni namen (glej točko 13 zgoraj). Ta pogoj omogoča omejitev področja uporabe izpodbijanega sklepa le na osebe, ki so svoja osebna komunikacijska orodja uporabljale v službeni namen. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je namen zadevne zahteve po podatkih dokazati kršitve pravil o konkurenci in da gre za področje, na katerem lahko pride do upoštevnega dopisovanja med zadevnimi osebami na drugih nosilcih, ki niso službeni nosilci.

144    Poleg tega je treba poudariti, da cilj sklepa o zahtevi po podatkih, sprejetega na podlagi člena 11(3) Uredbe št. 139/2004, ni zbiranje informacij o zasebnem življenju zadevnih oseb ali njihovih osebnih podatkov, temveč zbiranje informacij, ki so potrebne za preverjanje domnevnih kršitev obveznosti, ki izhajajo iz navedene uredbe. To pomeni, da se informacije o zasebnem življenju zadevnih oseb in njihovi osebni podatki, razen če so poslovno pomembni in so zato koristni za ugotovitev obstoja take kršitve, zbirajo le posredno (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 22. oktobra 2002, Roquette Frères, C‑94/00, EU:C:2002:603, točka 45).

145    Na drugem mestu, poseg, ki ga pomeni izpodbijani sklep, je omejen s procesnimi jamstvi v zvezi z varstvom občutljivih osebnih podatkov. Točka IV(10)(l) Priloge k izpodbijanemu sklepu namreč določa, da če nekateri dokumenti vsebujejo občutljive osebne podatke, kot so opredeljeni v Uredbi 2016/679, bodo ti dokumenti posredovani šifrirano in ločeno ter označeni kot „občutljivi osebni podatki“.

146    V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu s členom 9(1) Uredbe 2016/679 v povezavi z uvodno izjavo 10 te uredbe pojem „občutljivi osebni podatki“ nanaša na osebne podatke, katerih obdelava razkriva rasno ali etnično poreklo, politično mnenje, versko ali filozofsko prepričanje ali članstvo v sindikatu, ter na genetske podatke, biometrične podatke za namene edinstvene identifikacije posameznika, podatke v zvezi z zdravjem ali podatke v zvezi s posameznikovim spolnim življenjem ali spolno usmerjenostjo.

147    Tako so v izpodbijanem sklepu določena posebna procesna jamstva v zvezi z občutljivimi osebnimi podatki, ker je v njem pojasnjeno, da morajo biti dokumenti, ki vsebujejo take podatke, predloženi šifrirano in ločeno ter označeni kot „občutljivi osebni podatki“.

148    Vsekakor je treba pojasniti, da je bil izpodbijani sklep, kot je razvidno iz točk od 21 do 26 zgoraj, spremenjen in dopolnjen s sklepom z dne 24. januarja 2024. Natančneje, iz točke 14(a) obrazložitve zadnjenavedenega sklepa je v zvezi z osebnimi podatki razvidno, da bo dokumente, ki spadajo na področje uporabe izpodbijanega sklepa in ki niso povezani s poslovnimi dejavnostmi tožeče stranke ter naj bi vsebovali občutljive osebne podatke v smislu člena 9 Uredbe 2016/679 in člena 10 Uredbe 2018/1725, mogoče prenesti v virtualno podatkovno sobo, kot je določena v točki 2 izreka sklepov z dne 29. oktobra 2020, Facebook Ireland/Komisija (T‑451/20 R, neobjavljen, EU:T:2020:515), in z dne 29. oktobra 2020, Facebook Ireland/Komisija (T‑452/20 R, neobjavljen, EU:T:2020:516), da lahko Komisija preveri njihovo upoštevnost za svojo preiskavo.

149    Komisija je na obravnavi pojasnila, da se procesna jamstva iz točke IV(10)(l) Priloge k izpodbijanemu sklepu in procesna jamstva iz točke 14(a) obrazložitve sklepa z dne 24. januarja 2024 dopolnjujejo.

150    Postopek v zvezi z virtualno podatkovno sobo, vzpostavljen s sklepom z dne 24. januarja 2024, omogoča, da se podrobneje uredi izvajanje izpodbijanega sklepa, tako da se zagotovijo dodatna procesna jamstva za zagotovitev varstva občutljivih osebnih podatkov. V zvezi s tem je treba pojasniti, da je pravica do varstva osebnih podatkov, določena v členu 8(1) Listine, tesno povezana s pravico do spoštovanja zasebnega življenja, določeno v členu 7 Listine, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 186 spodaj, in analize iz točke 185 spodaj.

151    Na tretjem mestu, posredovanje in obdelava informacij, predloženih v okviru preiskave Komisije na področju konkurenčnega prava, sta omejena s splošnimi procesnimi jamstvi, katerih namen je med drugim zagotoviti varnost, celovitost in zaupnost teh podatkov.

152    Samo uslužbenci in uradniki Komisije, ki so zadolženi za preiskavo, se namreč lahko po potrebi seznanijo z osebnimi podatki. Opozoriti je treba, da za uradnike in uslužbence Komisije velja stroga obveznost varovanja poslovne skrivnosti na podlagi člena 339 PDEU in člena 17 Uredbe št. 139/2004. Zadnjenavedena določba uslužbencem in uradnikom Komisije prepoveduje razkritje pridobljenih informacij ali njihovo uporabo za namene, ki niso tisti, za katere so bile pridobljene. Poleg tega uradnike in uslužbence Komisije zavezuje člen 17 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije, ki jim prepoveduje – tudi po tem, ko prenehajo delati – „vsak[o] neodobren[o] razkritj[e] informacij, ki jih pridobijo v okviru službenih dolžnosti, razen če te niso že objavljene ali dostopne javnosti“.

153    Iz tega sledi, da za izpodbijani sklep ni mogoče šteti, da posega v bistveno vsebino člena 7 Listine.

154    Te ugotovitve ne omaje trditev tožeče stranke, da nekateri dokumenti „delodajalcu niso dostopni, sicer se mu v nasprotnem primeru med drugim naložijo kazenske sankcije“. V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeča stranka ni pravno zadostno dokazala, da se sodbe nacionalnega sodišča in določbe francoskega kazenskega zakonika, na katere se opira, uporabljajo v obravnavani zadevi (glej točke od 97 do 112 zgoraj).

155    Poleg tega tožeča stranka ni pravno zadostno utemeljila svoje trditve, da so posledice kršitve temeljne pravice glede na nacionalno pravo upoštevne za presojo, ali je bila bistvena vsebina te pravice spoštovana. Trditev tožeče stranke v zvezi s tem je torej treba zavrniti, tudi če bi se z njo dokazalo, da do dokumentov, shranjenih v osebnih komunikacijskih aplikacijah in orodjih, ne more dostopiti, razen če bi tvegala naložitev sankcij.

156    Poleg tega trditev tožeče stranke, ki jo je ta navedla na obravnavi v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča in ki se nanaša na to, da naj v svojem podjetju ne bi mogla določiti ukrepov, nadzorov ali procesnih jamstev, v okviru nadzora zakonitosti izpodbijanega sklepa ni upoštevna. Tožeča stranka nikakor ni dokazala, da ne more ravnati v skladu z izpodbijanim sklepom ob ustreznem zavarovanju pravice svojih zaposlenih in direktorjev do zasebnega življenja.

157    Prvi del tretjega tožbenega razloga je treba torej zavrniti.

–       Uresničevanje ciljev splošnega interesa, ki jih priznava Unija

158    V skladu s sodno prakso konkurenčno pravo sledi cilju, ki je nujen za delovanje notranjega trga, da bi se preprečilo izkrivljanje konkurence na tem trgu v škodo splošnega interesa, posameznih podjetij in potrošnikov (glej v tem smislu in po analogiji sodbe z dne 22. marca 2022, bpost, C‑117/20, EU:C:2022:202, točka 46 in navedena sodna praksa; z dne 22. marca 2022, Nordzucker in drugi, C‑151/20, EU:C:2022:203, točka 51 in navedena sodna praksa, in z dne 20. junija 2018, České dráhy/Komisija, T‑621/16, neobjavljena, EU:T:2018:367, točka 105 in navedena sodna praksa).

159    V tem okviru je treba ugotoviti, da je izpodbijani sklep izraz pooblastil, ki so Komisiji podeljena s členom 11 Uredbe št. 139/2004 in katerih cilj je Komisiji omogočiti izvajanje naloge zagotavljanja spoštovanja konkurenčnega prava na notranjem trgu, ki ji je zaupana s Pogodbama.

160    Pomen splošnega interesa, ki je povezan z učinkovito uporabo konkurenčnega prava, poudarja tudi ESČP. Zlasti ob upoštevanju negativnih posledic, ki jih lahko imajo kršitve tega prava na konkurenco na trgih, ter težav pri njihovem odkrivanju in preiskovanju je pomembno, da lahko organi za varstvo konkurence in drugi organi, pristojni za izvrševanje zakonodaje, usklajujejo svoja prizadevanja za odkrivanje in sankcioniranje takih protikonkurenčnih praks. Uporaba konkurenčnega prava je nujna za ohranitev potenciala uspešnosti in poštenosti gospodarskih trgov ter posledično za gospodarsko blaginjo države (glej ESČP, 1. april 2025, Ships Waste Oil Collector B. V. in drugi proti Nizozemski, CE:ECHR:2025:0401JUD000279916, točka 197 in navedena sodna praksa).

161    Ta namen spada med cilje splošnega interesa, s katerimi je mogoče utemeljiti poseg – tudi resen – v temeljno pravico iz člena 7 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2015, Deutsche Bahn in drugi/Komisija, C‑583/13 P, EU:C:2015:404, točka 20).

162    Zato izpodbijani sklep prispeva k uresničitvi cilja v splošnem interesu, ki ga priznava Unija, česar tožeča stranka ne izpodbija.

–       Spoštovanje načela sorazmernosti (drugi del tretjega tožbenega razloga)

163    Tožeča stranka z drugim delom tega tožbenega razloga trdi, da je izpodbijani sklep nesorazmeren, na eni strani, ker ji nalaga zbiranje osebnih komunikacijskih orodij zadevnih oseb, če so te v zadnjih treh letih prek tega orodja poslale le eno sporočilo v zvezi s svojo poklicno dejavnostjo, in to čeprav to sporočilo ali ta klic ni bil nikakor povezan s predmetom preiskave, in na drugi strani, ker naj bi se z iskalnimi izrazi, ki jih je treba uporabiti v osebnih komunikacijskih orodjih in aplikacijah, razkrili številni osebni dokumenti.

164    Tožeča stranka v repliki trdi, da Komisija zamenjuje varstvo osebnih podatkov in pravico do spoštovanja zasebnega življenja. Varstvo osebnih podatkov naj ne bi bilo zadostno jamstvo, ki bi tožeči stranki dopuščalo zbiranje dokumentov, shranjenih v osebnih komunikacijskih orodjih zadevnih oseb, ne da bi pri tem kršila njihovo pravico do tajnosti dopisovanja.

165    Tožeča stranka v bistvu meni, da izpodbijani sklep ni v skladu s členom 52(1), drugi stavek, Listine, ki določa, da so ob upoštevanju načela sorazmernosti omejitve teh pravic in svoboščin dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih oseb.

166    Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

167    V skladu s sodno prakso Sodišča se z načelom sorazmernosti zahteva, da omejitve pravic in svoboščin, določenih v Listini, ki jih je med drugim mogoče uvesti z akti prava Unije, ne smejo preseči meja tistega, kar je primerno in nujno za uresničitev zastavljenih legitimnih ciljev ali za zaščito pravic in svoboščin drugih, pri čemer je treba takrat, kadar je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti nesorazmerne glede na zastavljene cilje. Tako je treba možnost upravičenja omejitev pravic, zagotovljenih s členom 7 Listine, presojati tako, da se oceni teža posega, ki ga pomeni taka omejitev, in preveri, ali je pomembnost cilja splošnega interesa, ki mu ta omejitev sledi, v sorazmerju s to težo (glej sodbo z dne 8. decembra 2022, Orde van Vlaamse Balies in drugi, C‑694/20, EU:C:2022:963, točka 41 in navedena sodna praksa).

–        Primernost omejitve

168    Kar zadeva primernost omejitve pravice do spoštovanja zasebnega življenja, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa, je treba glede na točke od 158 do 162 zgoraj ugotoviti, da je sklep o zahtevi po podatkih, kakršen je izpodbijani sklep, sprejet na podlagi člena 11(3) Uredbe št. 139/2004, ustrezen ukrep za uresničitev cilja v splošnem interesu, to je varstva učinkovite in neizkrivljene konkurence na notranjem trgu, saj zadevnim družbam nalaga obveznost, da zberejo podatke, potrebne za ugotovitev obstoja protikonkurenčnih ravnanj, in jih posredujejo Komisiji.

–        Nujnost omejitve

169    Zahteva po nujnosti omejitve pravice do spoštovanja zasebnega življenja ni izpolnjena, kadar je zastavljeni cilj v splošnem interesu mogoče razumno enako učinkovito doseči z drugimi sredstvi, ki manj posegajo v temeljne pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki. Zahteva po nujnosti pa je izpolnjena, kadar cilja zadevne obdelave podatkov ni mogoče v razumnih okvirih enako učinkovito doseči z drugimi sredstvi, ki manj posegajo v temeljne pravice posameznikov, na katere se nanašajo podatki, zlasti v pravico do spoštovanja zasebnega življenja, zagotovljeno v členu 7 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2024, Bezirkshauptmannschaft Landeck (Poskus dostopa do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu), C‑548/21, EU:C:2024:830, točki 87 in 88 ter navedena sodna praksa).

170    V tem okviru je treba opozoriti, da v digitalnem okolju ni sporno, da izmenjava informacij znotraj podjetja ali med podjetji poteka večinoma elektronsko z uporabo službenih ali celo osebnih komunikacijskih orodij.

171    Preiskovalnim pooblastilom, ki jih ima Komisija na področju konkurenčnega prava, pa bi bil lahko odvzet polni učinek, če bi se podjetja lahko izognila obveznosti odgovoriti na zahtevo po podatkih zgolj zato, ker nekateri dokumenti vsebujejo navedbo „osebno“ oziroma „zasebno“ ali so bili izmenjani z uporabo osebnih komunikacijskih orodij, ne da bi se preučilo vprašanje, ali ti dokumenti v resnici vsebujejo informacije, povezane s poslovno dejavnostjo zadevnih podjetij.

172    Tako mora imeti Komisija za zagotovitev učinkovitosti konkurenčnega prava možnost zahtevati predložitev vseh informacij, ki jih potrebuje za opravljanje nalog, dodeljenih s konkurenčnim pravom, v obravnavani zadevi z Uredbo št. 139/2004, in ki so vsebovane v službenih ali celo osebnih komunikacijskih orodjih, če so bila zadnjenavedena uporabljena v službeni namen, pri čemer je treba spoštovati pravico do spoštovanja zasebnega življenja iz člena 7 Listine.

173    Zato je treba za obveznost, ki je tožeči stranki naložena z izpodbijanim sklepom, da zbere in Komisiji posreduje v njem navedene dokumente, in za s tem povezno zbiranje podatkov v zvezi z zasebnim življenjem na njegovi podlagi šteti, da sta nujna za uresničitev cilja v splošnem interesu, ki je varstvo konkurence na notranjem trgu, ker tega cilja ni mogoče razumno enako učinkovito doseči z drugimi sredstvi, ki manj posegajo v temeljne pravice, zlasti v pravico do spoštovanja zasebnega življenja, zagotovljeno s členom 7 Listine.

–        Stroga sorazmernost omejitve

174    Pri presoji stroge sorazmernosti omejitve uresničevanja temeljne pravice, zagotovljene v členu 7 Listine, je treba pretehtati vse upoštevne elemente obravnavane zadeve. Med take elemente spadajo med drugim teža omejitve uresničevanja zadevnih temeljnih pravic, ki je odvisna od narave in občutljivosti podatkov, do katerih lahko pristojni organi pridobijo dostop, pomen cilja v splošnem interesu, ki se uresničuje s to omejitvijo, povezava med lastnikom zadevnih dokumentov in zadevno kršitvijo ter upoštevnost zadevnih podatkov za ugotavljanje dejanskega stanja (glej sodbo z dne 4. oktobra 2024, Bezirkshauptmannschaft Landeck (Poskus dostopa do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu), C‑548/21, EU:C:2024:830, točki 89 in 90 ter navedena sodna praksa).

175    Na prvem mestu, kar zadeva težo posega, pomeni obveznost zbiranja in posredovanja Komisiji, določena v izpodbijanem sklepu, kot je razvidno iz točke 130 zgoraj, tveganje resnega posega v temeljno pravico iz člena 7 Listine.

176    Vendar je treba pojasniti, da izpodbijani sklep ne omogoča popolnega in nenadzorovanega dostopa do vseh podatkov, vsebovanih v osebnih komunikacijskih orodjih zadevnih oseb, in da njegov namen ni vzpostavitev sistema stalnega, neciljnega in sistematičnega nadzora, ki bi vključeval avtomatizirano ocenjevanje osebnih podatkov vseh zaposlenih in direktorjev tožeče stranke ali pa oseb, na katere se navedeni sklep nanaša (glej v tem smislu sodbi z dne 21. junija 2022, Ligue des droits humains, C‑817/19, EU:C:2022:491, točke od 98 do 111, in z dne 4. oktobra 2024, Bezirkshauptmannschaft Landeck (Poskus dostopa do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu), C‑548/21, EU:C:2024:830, točke od 91 do 95 in navedena sodna praksa).

177    Prvič, pojasniti je namreč treba, da se lahko podatki o zasebnem življenju v okviru dokumentov, zbranih na podlagi izpodbijanega sklepa, pri iskanju poslovnih informacij o podjetju pojavijo razpršeno. V teh okoliščinah na podlagi zgolj teh podatkov ni mogoče pridobiti celovitega vpogleda v zasebno življenje posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, brez dodatne obdelave, kar nikakor ni cilj preiskave.

178    Drugič, kot je bilo pojasnjeno v točki 143 zgoraj, se obveznost, ki jo vsebuje izpodbijani sklep, nanaša na izmenjave, opravljene s službenimi komunikacijskimi orodji in tudi z osebnimi komunikacijskimi orodji zadevnih oseb, kot so njihovi osebni mobilni telefoni, vendar le, če so bili vsaj enkrat uporabljeni v službeni namen. Zato je obseg zahteve po podatkih glede obveznosti posredovanja dokumentov iz osebnih komunikacijskih orodij, kot je določena v točki III(7) Priloge k izpodbijanemu sklepu, omejen, da bi se omejil poseg v pravico do spoštovanja zasebnega življenja iz člena 7 Listine.

179    Tretjič, navesti je treba, da so bile zadevne osebe izbrane bodisi zaradi pomembnosti svojih funkcij in poslovodnih pooblastil, ki jih opravljajo v podjetju, bodisi zaradi svojega položaja glede na to, da je bila navedena zahteva podana za to, da bi se ugotovilo, ali je družba Vivendi odločilno vplivala na tožečo stranko. Zato izpodbijani sklep ni omejen le na to, da se v njem zahteva zbiranje zadevnih dokumentov od oseb iz višjega vodstva tožeče stranke, ampak tudi strogo ureja posredovanje informacij s strani oseb, ki so imetnice novinarskih izkaznic, kot je razvidno iz točke 26 zgoraj.

180    Na drugem mestu, iz elementov, na katere je bilo opozorjeno v točkah od 158 do 162 zgoraj, je razvidno, da se lahko s pomenom, ki ga ima cilj varstva učinkovite in neizkrivljene konkurence na notranjem trgu, upraviči poseg, čeprav resen, v pravico do spoštovanja temeljne pravice iz člena 7 Listine.

181    Na tretjem mestu, kar zadeva povezavo med lastnikom zadevnih komunikacijskih orodij in zadevno kršitvijo, je treba ugotoviti, da sta zbiranje in dostop do podatkov o zasebnem življenju, ki so morda vsebovani v službenih komunikacijskih orodjih oziroma osebnih komunikacijskih orodjih, ki so bila vsaj enkrat uporabljena v službeni namen, pri iskanju poslovnih informacij, potrebnih za inkriminacijo podjetja, ki je predmet preiskave, načeloma postranska. Iz tega izhaja, da namen zbiranja in dostopa do osebnih podatkov v okviru preiskave na področju konkurence načeloma ni dokazati odgovornost fizične osebe, na katero se nanašajo ti podatki, ampak le odgovornost pravne osebe, s katero je ta fizična oseba v delovnem razmerju.

182    Na četrtem mestu, spomniti je treba, da obstoj naknadnega sodnega nadzora pomeni temeljno jamstvo za zagotovitev združljivosti zadevnega ukrepa s členom 7 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2015, Deutsche Bahn in drugi/Komisija, C‑583/13 P, EU:C:2015:404, točka 32 in navedena sodna praksa). V tem smislu je poleg tega v členu 11(3) Uredbe št. 139/2004, na podlagi katerega je bil sprejet izpodbijani sklep, pojasnjeno, da mora biti v sklepih o zahtevi po podatkih navedena pravica do pravnega sredstva zoper take sklepe pred sodiščem Unije.

183    Zato, kar zadeva strogo sorazmernost omejitev pravice do spoštovanja zasebnega življenja, zagotovljene s členom 7 Listine, nevšečnosti, ki jih pomeni izvršitev izpodbijanega sklepa, niso nesorazmerne glede na cilj v splošnem interesu, ki se uresničuje s tem sklepom in ki je varstvo konkurence na notranjem trgu (glej točke od 158 do 162 zgoraj).

184    S to trditvijo ni mogoče ovreči drugih trditev, ki jih navaja tožeča stranka.

185    Na prvem mestu, kar zadeva razlikovanje, na katero se sklicuje tožeča stranka, med pojmom „osebni podatki“ na eni strani ter pravico do tajnosti dopisovanja in informacij v zvezi z „zasebnim življenjem“ na drugi strani, je sicer res, da izpodbijani sklep določa procesna jamstva v zvezi z občutljivimi osebnimi podatki, kot so opredeljeni v členu 9(1) Uredbe 2016/679.

186    Vendar je treba poudariti, da je pravica do varstva osebnih podatkov, ki je določena v členu 8(1) Listine, tesno povezana s pravico do spoštovanja zasebnega življenja, določeno v členu 7 Listine (sodbi z dne 9. novembra 2010, Volker und Markus Schecke in Eifert, C‑92/09 in C‑93/09, EU:C:2010:662, točka 47, in z dne 24. novembra 2011, Asociación Nacional de Establecimientos Financieros de Crédito, C‑468/10 in C‑469/10, EU:C:2011:777, točka 41).

187    S tega vidika se v skladu s sodno prakso Sodišča spoštovanje pravice do zasebnega življenja, priznane s členoma 7 in 8 Listine, kar zadeva obravnavo osebnih podatkov, nanaša na vsako informacijo o določeni ali določljivi fizični osebi (sodba z dne 9. novembra 2010, Volker und Markus Schecke in Eifert, C‑92/09 in C‑93/09, EU:C:2010:662, točka 52). Če so pogoji za zakonito obdelavo osebnih podatkov v skladu z Uredbo 2016/679 izpolnjeni, se za to obdelavo načeloma šteje, da izpolnjuje tudi zahteve iz členov 7 in 8 Listine (sodba z dne 5. junija 2023, Komisija/Poljska (Neodvisnost in zasebno življenje sodnikov), C‑204/21, EU:C:2023:442, točka 332).

188    V obravnavani zadevi je treba spomniti, da tožeča stranka v skladu s členom 6(1)(c) Uredbe 2016/679 zakonito obdeluje osebne podatke tako, da Komisiji posreduje dokumente, ki vsebujejo podatke, zahtevane z izpodbijanim sklepom. V skladu s členom 9(2)(g) te uredbe se občutljivi osebni podatki lahko obdelujejo le, če je obdelava potrebna iz razlogov bistvenega javnega interesa na podlagi prava Unije ali prava države članice, ki je sorazmerno z zastavljenim ciljem, spoštuje bistvo pravice do varstva podatkov ter zagotavlja ustrezne in posebne ukrepe za zaščito temeljnih pravic in interesov posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

189    Poleg tega lahko institucije Unije v skladu s členom 5(1)(a) Uredbe 2018/1725 zakonito obdelujejo osebne podatke, kadar je obdelava potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene tem institucijam.

190    V zvezi s tem je izpodbijani sklep izraz izvrševanja pooblastil, ki so Komisiji podeljena z Uredbo št. 139/2004, ki – kot izhaja iz točke 159 zgoraj – prispeva k ohranitvi konkurenčnega režima, ki se želi doseči s Pogodbama in katerega spoštovanje je za podjetja obvezno.

191    Poleg tega je treba spomniti, da temeljna pravica iz člena 7 Listine ni absolutna pravica, temveč jo je treba upoštevati glede na njeno funkcijo v družbi (glej v tem smislu sodbo z dne 21. junija 2022, Ligue des droits humains, C‑817/19, EU:C:2022:491, točka 112 in navedena sodna praksa).

192    V obravnavani zadevi, kot je razvidno iz analize, opravljene v točkah 153 in od 163 do 183 zgoraj, omejitve, ki jih izpodbijani sklep določa za pravico do spoštovanja zasebnega življenja, zagotovljeno s členom 7 Listine, ne posegajo v bistveno vsebino temeljne pravice in glede na cilj varstva učinkovite in neizkrivljene konkurence na notranjem trgu, ki mu sledi navedeni sklep, niso nesorazmerne.

193    Tako je treba trditev tožeče stranke, povzeto v točki 164 zgoraj, da je Komisija zamenjala varstvo osebnih podatkov in pravico do spoštovanja zasebnega življenja, zavrniti, ker z njo ni mogoče omajati skladnosti izpodbijanega sklepa s temeljno pravico iz člena 7 Listine.

194    Na drugem mestu, kar zadeva trditev, da je izpodbijani sklep nesorazmeren v delu, v katerem nalaga obveznost predložitve dokumentov iz osebnih komunikacijskih orodij in aplikacij zadevnih oseb, ker so bila ta v zadevnem obdobju le enkrat uporabljena v službeni namen, je treba ugotoviti, na eni strani, da se preiskava nanaša na domnevne kršitve pravil o konkurenci, zaradi česar je bolj verjetna uporaba razmeroma neformalnih in diskretnih komunikacijskih kanalov kot pa službenih naprav.

195    Na drugi strani, zaradi spremembe pogostosti – v smislu, da bi bilo treba orodje ali aplikacijo v službeni namen uporabiti vsaj 25-krat – bi nastalo tveganje, da se dokumenti, ki so upoštevni za preiskavo Komisije, ne bi razkrili, ker ni nobenega zagotovila, da oseba, ki je osebno komunikacijsko orodje ali aplikacijo v službeni namen uporabila manj kot 25-krat, ne bi poslala ali prejela dokumentov, ki so upoštevni za preiskavo Komisije.

196    Na tretjem mestu, s trditvijo, da je izpodbijani sklep nesorazmeren zaradi okoliščine, da naj bi se z njegovo izvršitvijo razkrili številni dokumenti iz zasebnega življenja, vključno z dokumenti, ki se nanašajo na politična mnenja in verska prepričanja, ni mogoče omajati sorazmernosti tega sklepa glede na to, da tožeča stranka ni dokazala obstoja iskalnih izrazov, ki bi bili primernejši za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim sledi izpodbijani sklep, in uporaba katerih bi manj verjetno razkrila dokumente, ki se nanašajo na politična mnenja ali verska prepričanja zadevnih oseb.

197    Zato je treba drugi del tretjega tožbenega razloga in s tem tretji tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 11 Listine in člena 10 EKČP

198    Tožeča stranka s četrtim tožbenim razlogom trdi, da izpodbijani sklep krši člen 11 Listine in člen 10 EKČP. Ta tožbeni razlog je razdeljen na dva dela, od katerih se prvi nanaša na neobstoj formalnih procesnih jamstev za zaščito novinarskih virov, drugi pa na nezadostnost procesnih jamstev za zaščito takih virov.

 Prvi del četrtega tožbenega razloga: neobstoj formalnih procesnih jamstev za zaščito novinarskih virov

199    Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da brez spremembe izpodbijanega sklepa ali pisnega zagotovila Komisije v zvezi s procesnimi jamstvi, ki jih je zadnjenavedena neuradno predlagala, ne more sprejeti ukrepov, da bi ravnala v skladu z izpodbijanim sklepom in pri tem ne bi kršila pravice novinarjev do zaščite novinarskih virov.

200    Komisija trdi, da jo je tožeča stranka v dopisu z dne 25. septembra 2023 opozorila na obstoj pravnih in tehničnih težav, na katere je naletela, ko je želela ravnati v skladu s sklepom z dne 19. septembra 2023, ki mu je 4. oktobra 2023 sledilo pravno obvestilo, v katerem je tožeča stranka predlagala, naj se s področja uporabe sklepa z dne 19. septembra 2023 v celoti izključijo dokumenti, ki bi lahko razkrili novinarske vire v primerih, za katere ni mogla pridobiti privolitve zadevnih novinarjev.

201    Komisija je 6. oktobra 2023 tožeči stranki predlagala, naj za dokumente, za katere bi lahko veljala zaščita novinarskih virov, uporabi procesna jamstva, podobna tistim, vzpostavljenim za zagotovitev varstva zaupnosti komunikacij med odvetnikom in stranko.

202    Komisija je z dopisom z dne 6. decembra 2023 potrdila uporabo take metodologije. V točki 14 tega dopisa Komisija „potrjuje, da dokumenti, ki bi lahko razkrili novinarske vire, uživajo posebno zaščito“, in „predlaga uporabo procesnih jamstev, podobnih tistim, ki so bila uvedena za zagotavljanje varstva zaupnosti komunikacij med odvetnikom in stranko[; v] praksi bi lahko osebe, na katere se nanaša izpodbijani sklep in ki imajo novinarsko izkaznico, pregledale dokumente, ki izpolnjujejo merila, navedena v izpodbijanemu sklepu, prepoznale informacije, ki jih zajema takšna zaščita, in predložile redigirano različico, v kateri novinarski viri ne bi bili razkriti (ali pa bi dokument izločile iz predložene dokumentacije, če nezaupne različice ne bi bilo mogoče predložiti)[; k]er je družba Lagardère odgovorna za popolno in pravilno predložitev vseh dokumentov, ki spadajo na področje uporabe izpodbijanega sklepa, mora predložiti preostale dokumente in preglednico, v kateri je podrobno navedena vrsta izbrisanih informacij ali dokumentov, ki so bili izločeni iz predložene dokumentacije“.

203    Komisija je v točki 14 sklepa z dne 24. januarja 2024 povzela procesna jamstva iz dopisa z dne 6. decembra 2023 in pojasnila, da je ta dopis sestavni del tega sklepa.

204    Ugotoviti je treba, da je iz spisa – v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka – razvidno, da je Komisija zadevna procesna jamstva predlagala že 6. oktobra 2023 ter da so bila uradna in pisna zagotovila tožeči stranki podana že 6. decembra 2023. Poleg tega je tožeča stranka v okviru drugega dela tega tožbenega razloga izpodbijala zadostnost teh jamstev.

205    Zato je treba trditev tožeče stranke, na katero je bilo opozorjeno v točki 199 zgoraj, ob upoštevanju dejstva, da je bil rok iz sklepa z dne 19. septembra 2023 najprej podaljšan do 1. decembra 2023, nato pa do 7. februarja 2024 (glej točki 18 in 22 zgoraj), zavrniti.

206    Na drugem mestu, tožeča stranka v repliki navaja, da so bila zadevna jamstva v izpodbijani sklep vključena šele s sklepom z dne 24. januarja 2024. Na obravnavi je trdila, da Komisija s sprejetjem tega sklepa ni mogla veljavno spremeniti izpodbijanega sklepa in da zato ni ravnala ustrezno.

207    S tega vidika – čeprav je sicer res, da se o zakonitosti akta Unije presoja na podlagi pravnih in dejanskih okoliščin, ki so obstajale ob sprejetju tega akta (glej sodbo z dne 17. decembra 2014, Si.mobil/Komisija, T‑201/11, EU:T:2014:1096, točka 64 in navedena sodna praksa) – mora pravni interes tožeče stranke vseeno obstajati v fazi vložitve tožbe in trajati do razglasitve sodne odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 30. aprila 2020, Izba Gospodarcza Producentów i Operatorów Urządzeń Rozrywkowych/Komisija, C‑560/18 P, EU:C:2020:330, točka 38 in navedena sodna praksa). Razlog za razglasitev ničnosti je nedopusten zaradi neobstoja pravnega interesa, saj tudi če bi bil utemeljen, tožeča stranka z razglasitvijo ničnosti izpodbijanega akta na podlagi tega tožbenega razloga ne bi dosegla zadoščenja (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2011, Evropaïki Dynamiki/BCE, C‑401/09 P, EU:C:2011:370, točka 49 in navedena sodna praksa). Svoj pravni interes mora dokazati tožeča stranka (glej sodbo z dne 30. junija 2022, Camerin/Komisija, C‑63/21 P, neobjavljena, EU:C:2022:516, točka 50 in navedena sodna praksa). Poleg tega je treba spomniti, da pogoji za dopustnost tožbe spadajo med absolutne procesne predpostavke, zato mora Splošno sodišče po uradni dolžnosti preveriti, ali ima tožeča stranka interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa (glej sodbo z dne 21. decembra 2022, E. Breuninger/Komisija, T‑525/21, EU:T:2022:835, točka 17 in navedena sodna praksa).

208    V obravnavani zadevi je tožeča stranka v odgovor na ukrepe procesnega vodstva trdila, da ima po sprejetju sklepa z dne 24. januarja 2024 še vedno interes za izpodbijanje obstoja formalnih procesnih jamstev za varstvo tajnosti novinarskih virov, ker, na eni strani, Komisija ne more retroaktivno ponovno vzpostaviti zakonitosti izpodbijanega sklepa in, na drugi strani, ker določena jamstva niso taka, da bi preprečila kakršen koli poseg v zaščito novinarskih virov. V zvezi s tem je navedla nove trditve, s katerimi je izpodbijala zadostnost zadevnih jamstev. Te nove trditve, ki so bile prvič navedene v fazi odgovora tožeče stranke na ukrepe procesnega vodstva, pa je treba na podlagi člena 84(2) Poslovnika zavreči kot nedopustne, ker ne temeljijo na novih pravnih in dejanskih okoliščinah, kot je razvidno iz točke 204 zgoraj.

209    Poleg tega s takimi trditvami ni mogoče dokazati nadaljnjega obstoja pravnega interesa tožeče stranke v okviru tega očitka. Tožeča stranka zlasti ne pojasnjuje razlogov, iz katerih bi ji razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa lahko koristila, ker je Komisija, kot je bilo navedeno v točkah od 200 do 203 zgoraj, uvedla jamstva v zvezi z zaščito novinarskih virov, da bi odpravila pomisleke, ki jih je tožeča stranka izrazila v zvezi s tem. Natančneje, Komisija je v sklepu z dne 24. januarja 2024 povzela procesna jamstva iz dopisa z dne 6. decembra 2023 in pojasnila, da je ta dopis sestavni del navedenega sklepa. Kot pa je tožeča stranka potrdila na obravnavi, ta ni prilagodila svojih predlogov, da bi izpodbijala ta sklep, čeprav je Komisija z dopisom z dne 25. januarja 2024 Splošno sodišče obvestila o sprejetju sklepa z dne 24. januarja 2024 in tožečo stranko pozvala, naj svojo tožbo prilagodi na podlagi člena 86 Poslovnika.

210    Zato tožeča stranka ni dokazala, da bi bila razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa na podlagi trditev, povzetih v točki 199 zgoraj, taka, da bi z njo dosegla zadoščenje, kot se to zahteva s sodno prakso, navedeno v točki 207 zgoraj.

211    Zato je treba prvi del četrtega tožbenega razloga zavrniti.

 Drugi del četrtega tožbenega razloga: nezadostnost procesnih jamstev za zaščito novinarskih virov

212    Tožeča stranka trdi, da procesna jamstva, ki jih je neuradno predlagala Komisija, pomenijo, da mora vsakemu novinarju omogočiti posamičen pregled dokumentov, ki ustrezajo iskalnim izrazom, in pripraviti seznam vseh izločenih dokumentov. V obravnavanem primeru naj bi se na podlagi iskalnih izrazov, ki jih je določila Komisija, pridobilo več kot 77.000 dokumentov, med katerimi so številni dokumenti, ki niso povezani s predmetom preiskave. Zato naj bi Komisija tožeči stranki naložila nesorazmerno delovno obremenitev.

213    Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da bi Komisija lahko sprejela manj invazivne ukrepe, zlasti tako, da bi natančneje opredelila nekatere iskalne izraze, jih povezala z drugimi, da bi bolje omejila obseg svojih zahtev, in iskalne izraze posamično prilagodila glede na zadevne osebe. Brez takih pojasnil in ob upoštevanju kratkih rokov, ki jih je določila Komisija, naj bi bila možnost novinarjev, da iz svojih virov izločijo dokumente, za katere menijo, da bi se z njimi lahko razkrila tajnost, umetna in naj ne bi omogočala učinkovitega varstva njihovih pravic.

214    Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

215    V skladu s členom 11(1) Listine, naslovljenim „Svoboda izražanja in obveščanja“, ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja, ki vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje.

216    Pravice in svoboščine iz člena 11 Listine niso absolutne, temveč jih je treba upoštevati glede na njihovo funkcijo v družbi (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2020, La Quadrature du Net in drugi, C‑511/18, C‑512/18 in C‑520/18, EU:C:2020:791, točka 120 in navedena sodna praksa).

217    Kot namreč izhaja iz člena 52(1) Listine, ta dopušča omejitve pri uresničevanju teh pravic in svoboščin, če so te omejitve predpisane z zakonom, če spoštujejo bistveno vsebino teh pravic in svoboščin, če so ob upoštevanju načela sorazmernosti potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

218    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je člen 11 Listine eden od bistvenih temeljev demokratične in pluralistične družbe, ki je ena od vrednot, na katerih v skladu s členom 2 PEU temelji Unija (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2016, Tele2 Sverige in Watson in drugi, C‑203/15 in C‑698/15, EU:C:2016:970, točka 93).

219    Poleg tega iz člena 52(3) Listine izhaja, da sta v delu, v katerem ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. Ta določba ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije.

220    Sodišče Unije mora torej pri razlagi člena 11 Listine kot minimalno raven varstva upoštevati ustrezne pravice, zagotovljene s členom 10 EKČP, kot jih razlaga ESČP (glej sodbo z dne 4. oktobra 2024, Real Madrid Club de Fútbol, C‑633/22, EU:C:2024:843, točka 52 in navedena sodna praksa).

221    V zvezi s tem je treba spomniti, da je ESČP menilo, da zavezujoča odredba o predaji novinarskega materiala, v katerem so informacije, na podlagi katerih je mogoče identificirati novinarske vire, zadošča za ugotovitev, da je treba zadevno odredbo analizirati kot poseg v uresničevanje svobode sprejemanja in sporočanja obvestil v smislu člena 10(1) EKČP (ESČP, 14. september 2010, Sanoma Uitgevers B. V. proti Nizozemski, CE:ECHR:2010:0914JUD003822403, točka 72).

222    Vendar je ESČP menilo tudi, da posega v uresničevanje svobode izražanja, ki ga pomeni strateški nadzor, ni mogoče šteti za posebej resnega, kadar ti ukrepi nadzora niso namenjeni razkritju novinarskih virov (glej v tem smislu ESČP, 29. junij 2006, Weber in Saravia proti Nemčiji, CE:ECHR:2006:0629DEC005493400, točka 151).

223    Glede na sodno prakso, navedeno v točki 222 zgoraj, je treba ugotoviti, da se izpodbijani sklep kot tak ne nanaša na razkritje novinarskih virov, saj je cilj tega sklepa zbrati informacije, da bi se preverilo, ali je družba Vivendi kršila obveznost priglasitve, zadržanja izvajanja ali spoštovanja pogojev, povezanih s sklepom o razglasitvi koncentracije za združljivo z notranjim trgom. Informacije, ki se nanašajo na novinarske vire, naj bi se brez izvajanja določenih procesnih jamstev razkrile le posredno. Iz tega sledi, da omejitve uresničevanja svobode izražanja, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa, ni mogoče opredeliti kot posebej resne.

224    Tožeča stranka ne navaja očitkov v zvezi z zahtevami iz člena 52(1) Listine in ne izpodbija trditve Komisije, da se bo z izvajanjem procesnih jamstev, navedenih v dopisu z dne 6. decembra 2023 in povzetih v sklepu z dne 24. januarja 2024 (glej točki 202 in 203 zgoraj), v celoti zaščitila zaupnost novinarskih virov, saj bodo lahko novinarji pregledali dokumente, ki izpolnjujejo merila, navedena v izpodbijanem sklepu, identificirali informacije, za katere velja tako varstvo, in predložili redigirano različico identifikacije novinarskih virov ali – če to ne bi bilo mogoče – dokument izločili iz predložene dokumentacije, če ne bi bilo mogoče predložiti nezaupne različice.

225    Tožeča stranka namreč trdi le, da ji procesna jamstva za zaščito tajnosti novinarskih virov nalagajo preveliko delovno obremenitev. Ta procesna jamstva naj bi bila torej „umetna“, kar naj ne bi omogočalo učinkovitega varstva pravic zadevnih novinarjev.

226    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da iz sodne prakse ESČP izhaja, da je treba jamstva uporabiti konkretno in učinkovito, ne pa teoretično in navidezno, zlasti glede na veliko število zaseženih računalniških dokumentov in elektronskih sporočil (glej po analogiji ESČP, 2. april 2015, Vinci Construction in GTM Génie Civil et Services proti Franciji, CE:ECHR:2015:0402JUD006362910, točka 75 in navedena sodna praksa).

227    V obravnavani zadevi tožeča stranka trdi, da mora 14 oseb pregledati 77.000 dokumentov, to je povprečno 5500 dokumentov na osebo, in da je delovna obremenitev zaradi te naloge za vsakega novinarja velika. Vendar je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni predložila nobene navedbe o delovni obremenitvi, ki naj bi jo pomenila sestava preglednice, v kateri je podrobno navedena narava izbrisanih informacij ali dokumentov, izločenih iz predložene dokumentacije. V teh okoliščinah s trditvijo tožeče stranke v zvezi z veliko delovno obremenitvijo zaradi izpodbijanega sklepa ni mogoče dokazati, da so vzpostavljena jamstva le teoretična in navidezna v smislu sodne prakse EKČP, navedene v točki 226 zgoraj.

228    Iz tega sledi, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, naloge, potrebne za izvajanje procesnih jamstev za zaščito novinarskih virov, niso tako obsežne, da bi bila ta jamstva „umetna“, teoretična ali navidezna, ker naj ne bi omogočala učinkovitega varstva pravice novinarjev do zaščite njihovih virov.

229    Poleg tega je iz spisa razvidno, da je tožeča stranka na lastno pobudo predlagala, naj se s področja uporabe izpodbijanega sklepa v celoti izključijo dokumenti, ki bi lahko razkrili novinarske vire v primerih, v katerih ni mogla pridobiti soglasja zadevnih novinarjev (glej točko 200 zgoraj).

230    Nazadnje, trditev, da bi morala Komisija nekatere iskalne izraze pojasniti tako, da bi jih povezala z drugimi, da bi bolje omejila obseg svojih zahtev in iskalne izraze posamično prilagodila glede na zadevne osebe, bo analizirana v okviru drugega dela šestega tožbenega razloga.

231    Tako je treba drugi del četrtega tožbenega razloga in zato četrti tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Peti tožbeni razlog: kršitev načela pravne varnosti

232    Tožeča stranka trdi, da je z izpodbijanim sklepom kršeno načelo pravne varnosti, ker ne more niti razumeti obsega obveznosti, ki izhajajo iz tega sklepa, niti sprejeti ukrepov, potrebnih za uskladitev z njim.

233    Na prvem mestu, tožeča stranka naj bi z zbiranjem osebnih podatkov o zaposlenih v skupini Lagardère kršila pravico do spoštovanja njihovega zasebnega življenja, zaradi česar bi tvegala naložitev kazenske sankcije. Ker naj bi izpodbijani sklep tožeči stranki nalagal, naj sprejme nezakonite ukrepe, bi s tem kršila načelo pravne varnosti.

234    Na drugem mestu, Komisija naj ne bi podala dosledne opredelitve pojma „dokumenti“, osrednjega pojma iz izpodbijanega sklepa. „Dokumenti“ so „vse datoteke, s katerimi razpolaga, jih hrani ali so pod nadzorom družbe Lagardère“, vendar naj bi ta pojem vključeval dokumente v „zasebnih in/ali osebnih elektronskih poštnih predalih“ ter v „zasebni[h] in/ali osebni[h] mobilni[h] telefoni[h] in/ali tablica[h]“ zadevnih oseb, s katerimi po mnenju tožeče stranke skupina Lagardère ne razpolaga, jih ne hrani in tudi niso pod njenim nadzorom.

235    Poleg tega naj bi se z izpodbijanim sklepom od tožeče stranke zahtevalo, naj potrdi, da odgovor na zahtevo po podatkih „vključuje vse dokumente, ki pomenijo odgovor na to zahtevo“, in da so predloženi dokumenti „resnični, pravilni in popolni“. Vendar naj bi se Komisija v odgovoru na tožbo sklicevala na milejši standard, v skladu s katerim bi si morala tožeča stranka zgolj „razumno prizadevati“ za odgovor na izpodbijani sklep.

236    Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

237    Namen načela pravne varnosti, ki je splošno načelo prava Unije, je zagotoviti predvidljivost pravnih položajev in pravnih razmerij, ki jih ureja pravo Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 15. februarja 1996, Duff in drugi/Komisija, C‑63/93, EU:C:1996:51, točka 20). To načelo zahteva, da mora biti vsak akt institucij, ki ima pravne učinke, jasen in natančen, tako da lahko zadevne osebe nedvomno poznajo svoje pravice in obveznosti ter ustrezno ukrepajo (glej sodbi z dne 1. oktobra 1998, Langnese-Iglo/Komisija, C‑279/95 P, EU:C:1998:447, točka 78 in navedena sodna praksa, in z dne 14. marca 2014, Cemex in drugi/Komisija, T‑292/11, neobjavljena, EU:T:2014:125, točka 141 in navedena sodna praksa).

238    Najprej je treba ugotoviti, da ta trditev v delu, v katerem tožeča stranka trdi, da z dokumenti, shranjenimi v osebnih komunikacijskih orodjih in aplikacijah, ne razpolaga, jih ne hrani in tudi niso pod njenim nadzorom, v bistvu ustreza trditvi, ki je bila zavrnjena v okviru prvega in tretjega tožbenega razloga, v skladu s katero naj tožeča stranka ne bi mogla dostopiti do nekaterih podatkov, katerih posredovanje zahteva Komisija.

239    Poleg tega je treba spomniti, da okoliščine, da bi se zaradi nekaterih vidikov izpodbijanega sklepa lahko pojavila vprašanja glede razlage, ni mogoče šteti za razlog za tako dvoumnost, da bi moralo Splošno sodišče ugotoviti kršitev načela pravne varnosti, zaradi katere bi bila omajana zakonitost tega sklepa (glej po analogiji sodbo z dne 14. marca 2014, Holcim (Deutschland) in Holcim/Komisija, T‑293/11, neobjavljena, EU:T:2014:127, točka 93).

240    To velja za razlago pojma „dokumenti“. Tudi ob predpostavki, da v zvezi s tem v izpodbijanem sklepu dejansko obstaja dvoumnost, Komisija tožeči stranki še vedno ne more utemeljeno očitati nezadostnosti njenih odgovorov, ki bi lahko izhajala iz nenatančnosti njenih vprašanj. Poleg tega je Komisija v odgovoru na tožbo potrdila, da izpodbijani sklep zahteva, da tožeča stranka predloži podatke, ki so po njenem poznavanju resnični, pravilni in popolni. Gre za elemente, ki jih bo treba upoštevati v okviru morebitne tožbe zoper odločbo o naložitvi globe ali periodične denarne kazni na podlagi člena 14(1)(c) in člena 15(1)(a) Uredbe št. 139/2004 (glej po analogiji sodbo z dne 14. marca 2014, Holcim (Deutschland) in Holcim/Komisija, T‑293/11, neobjavljena, EU:T:2014:127, točka 94).

241    V zvezi s trditvami tožeče stranke, da naj bi jo izpodbijani sklep silil k sprejetju nezakonitih ukrepov ali da naj z njim ne bi bili zadostno zaščiteni dokumenti, za katere velja tajnost novinarskih virov, je treba navesti, da te okoliščine ne izhajajo iz nenatančnosti ali nejasnosti izpodbijanega sklepa. Iz tega sledi, da so te trditve v okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela pravne varnosti, brezpredmetne.

242    Enako velja za trditev tožeče stranke, da se Komisija v odgovoru na tožbo sklicuje na milejši standard.

243    Zato je treba peti tožbeni razlog zavrniti.

 Šesti tožbeni razlog: kršitev načel sorazmernosti in varstva pred samovoljnimi posegi javne oblasti v sfero zasebne dejavnosti

244    Tožeča stranka s tem tožbenim razlogom, ki je sestavljen iz dveh delov, trdi, da se z izpodbijanim sklepom kršita načeli sorazmernosti in varstva pred samovoljnimi posegi javnih organov v sfero zasebne dejavnosti, ker naj bi ta sklep presegal to, kar je nujno za dosego cilja preiskave Komisije, prvič, glede izbranega pravnega instrumenta, drugič, glede obsega zahtevanih podatkov in, tretjič, glede predpisanega roka za odgovor. Tožeča stranka prav tako trdi, da izpodbijani sklep ne temelji na nobenem dovolj resnem indicu, ki bi utemeljeval sum kršitev Komisije.

 Dopustnost očitka o neobstoju dovolj resnih indicev, na katerih temelji izpodbijani sklep

245    Komisija se sklicuje na nedopustnost očitka, ki je bil prvič naveden v repliki in v skladu s katerim naj izpodbijani sklep ne bi temeljil na dovolj resnih indicih za sum kršitve pravil Uredbe št. 139/2004.

246    Tožeča stranka trdi, da naj bi natančnost indicev, na podlagi katerih je Komisija sumila o kršitvi, navedeni v delu odgovora na tožbo, naslovljenem „Časovno zaporedje upoštevnih dogodkov“, upravičevala njegovo predložitev v fazi replike.

247    V skladu s členom 84(1) Poslovnika navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se razkrile med postopkom, ali če ne pomenijo ponovitve tožbenega razloga, ki je bil predhodno neposredno ali posredno naveden v tožbi in s katerim je tožba tesno povezana (glej v tem smislu sodbo z dne 5. oktobra 2020, HeidelbergCement in Schwenk Zement/Komisija, T‑380/17, EU:T:2020:471, točka 87 (neobjavljena) in navedena sodna praksa).

248    Pojem „razlog“ v smislu člena 84(1) Poslovnika se je razlagal široko, pri čemer se nanaša tudi na očitke (sodba z dne 29. novembra 2018, Španija/Komisija, T‑459/16, neobjavljena, EU:T:2018:857, točka 25) in trditve (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2019, Silver Plastics in Johannes Reifenhäuser/Komisija, T‑582/15, neobjavljena, EU:T:2019:497, točka 198).

249    Ugotoviti je treba, da okoliščina, da je Komisija v odgovoru na tožbo podrobneje pojasnila razloge v zvezi z izpodbijanim sklepom, iz katerih se je odločila preiskati domnevne kršitve, ne more biti element, ki bi utemeljeval navedbo tega novega očitka. Tožeči stranki namreč nič ni preprečevalo, da bi ta očitek navedla v tožbi, česar pa ni storila. Poleg tega tožeča stranka ne trdi, da ta očitek pomeni razširitev predhodno navedenega tožbenega razloga.

250    Iz tega sledi, da očitek, da izpodbijani sklep ne temelji na dovolj resnih indicih, ne izhaja iz pravnih ali dejanskih okoliščin, ki so se razkrile med postopkom. Zato ga je treba zavrniti kot nedopustnega.

251    V teh okoliščinah je predlog tožeče stranke, naveden v okviru tega novega očitka, ki se nanaša na sprejetje ukrepov procesnega vodstva, da bi Splošno sodišče lahko preverilo, ali je Komisija razpolagala z dovolj resnimi indici za utemeljitev izpodbijanega sklepa, brezpredmeten.

 Prvi del šestega tožbenega razloga: nesorazmernost izbranega pravnega instrumenta

252    Tožeča stranka trdi, da je takojšnja uporaba sklepa na podlagi člena 11(3) Uredbe št. 139/2004 – namesto enostavnega zahtevka na podlagi člena 11(2) te uredbe – nesorazmerna. V obravnavani zadevi naj bi zadostoval enostaven zahtevek za podatke.

253    Tožeča stranka ponavlja trditve, povzete v točkah 57 in 58 zgoraj, pri čemer poudarja, da naj bi bila kršitev načela sorazmernosti še toliko resnejša, ker naj bi ji Komisija 20. septembra 2023 poslala zahtevo po podatkih v zvezi s skoraj enakimi tematskimi področji, kot so bila opredeljena v izpodbijanem sklepu.

254    Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

255    Najprej, kar zadeva uporabo zahteve po podatkih s sklepom na podlagi člena 11(3) Uredbe št. 139/2004 namesto enostavnega zahtevka za podatke na podlagi člena 11(2) Uredbe št. 139/2004, iz člena 11(1) Uredbe št. 139/2004 izhaja, da ima Komisija pravico zahtevati podatke „z enostavnim zahtevkom ali [sklepom]“, ne da bi ta določba sprejetje sklepa pogojevala s predhodnim enostavnim zahtevkom.

256    Komisija ima namreč široko diskrecijsko pravico pri uporabi členov 11, 14 in 15 Uredbe št. 139/2004 (sodba z dne 4. oktobra 2024, thyssenkrupp/Komisija, C‑581/22 P, EU:C:2024:821, točka 380).

257    Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se z načelom sorazmernosti, ki je eno od splošnih načel prava Unije, zahteva, da akti institucij Unije ne presežejo meja tistega, kar je primerno in nujno za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim zadevna ureditev sledi, pri čemer je treba takrat, kadar je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti nesorazmerne glede na zastavljene cilje (glej sodbo z dne 12. julija 2001, Jippes in drugi, C‑189/01, EU:C:2001:420, točka 81 in navedena sodna praksa).

258    O izbiri med enostavnim zahtevkom za podatke in sklepom je treba odločiti glede na potrebo po ustrezni preiskavi ob upoštevanju posebnosti obravnavanega primera (glej po analogiji sodbo z dne 14. marca 2014, Holcim (Deutschland) in Holcim/Komisija, T‑293/11, neobjavljena, EU:T:2014:127, točka 84 in navedena sodna praksa).

259    V obravnavanem primeru se – ob upoštevanju količine podatkov, ki jih je treba zbrati in navzkrižno preveriti, potrebe po ustrezni preiskavi in pomenu domnevnih kršitev – to, da se je Komisija odločila uporabiti sklep o zahtevi po podatkih, ne zdi niti neprimerno niti nesorazmerno, saj lahko na podlagi takega sklepa, kot je bilo poudarjeno v točki 61 zgoraj, tožeči stranki v primeru, da posreduje nepopolne podatke ali da jih posreduje prepozno, naloži sankcije.

260    Poleg tega se je v zahtevi po podatkih z dne 20. septembra 2023 od tožeče stranke zahtevalo le, da predloži pojasnila v zvezi z omejenim številom določenih dogodkov in okoliščin. Zgolj dejstvo, da se je zahteva po podatkih z dne 20. septembra 2023 nanašala na tematska področja, podobna tistim, opredeljenim v izpodbijanem sklepu, ne pomeni, da tožeča stranka posreduje podatke, s katerimi Komisija že razpolaga, saj navedeni sklep temelji na natančnih merilih, ki jih v tej prejšnji zahtevi ni bilo.

261    Nazadnje, treba je zavrniti trditev tožeče stranke, da naj bi bila uporaba sklepa – namesto enostavnega zahtevka za podatke – nesorazmerna, ker je s Komisijo sodelovala v okviru postopka, uvedenega na podlagi nadzora koncentracij. Dovolj je namreč opozoriti, da se postopek preizkusa združljivosti koncentracije z notranjim trgom razlikuje od postopka preiskave, katerega namen je ugotoviti kršitev pravil Uredbe št. 139/2004.

262    Iz navedenega izhaja, da Komisija s tem, da je namesto enostavnega zahtevka na podlagi člena 11(2) Uredbe št. 139/2004 uporabila sklep na podlagi člena 11(3) Uredbe št. 139/2004, ni kršila načela sorazmernosti.

263    Zato je treba prvi del šestega tožbenega razloga zavrniti.

 Drugi del šestega tožbenega razloga: nesorazmernost zahtevanih podatkov

264    Tožeča stranka želi z drugim delom šestega tožbenega razloga, ki je sestavljen iz šestih očitkov, v bistvu dokazati, da se z različnimi vidiki izpodbijanega sklepa krši načelo sorazmernosti, ker ji je z njimi glede na potrebe preiskave Komisije naložena nesorazmerna delovna obremenitev.

–       Uvodne ugotovitve

265    Spomniti je treba, da se z načelom sorazmernosti, ki je eno od splošnih načel prava Unije, zahteva, da akti institucij Unije ne presežejo meja tistega, kar je primerno in nujno za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim zadevna ureditev sledi, pri čemer je treba takrat, kadar je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti nesorazmerne glede na zastavljene cilje (glej sodbo z dne 12. decembra 2012, Electrabel/Komisija, T‑332/09, EU:T:2012:672, točka 279 in navedena sodna praksa).

266    V skladu z ustaljeno sodno prakso je podjetje, na katero se nanaša preiskovalni ukrep, zavezano, da dejavno sodeluje, kar pomeni, da Komisiji da na voljo vse informacije glede predmeta preiskave (glej sodbo z dne 9. aprila 2019, Qualcomm in Qualcomm Europe/Komisija, T‑371/17, neobjavljena, EU:T:2019:232, točka 119 in navedena sodna praksa).

267    Vendar je treba poudariti, da je Komisija pri izvajanju tega posebnega pooblastila med drugim omejena s spoštovanjem načela sorazmernosti. Podjetju naložena obveznost, da predloži podatke, namreč zanj ne sme pomeniti nesorazmerne obremenitve glede na potrebe preiskave (glej sodbo z dne 9. aprila 2019, Qualcomm in Qualcomm Europe/Komisija, T‑371/17, neobjavljena, EU:T:2019:232, točka 120 in navedena sodna praksa).

268    Vendar zgolj dejstvo, da taka zahteva po podatkih podjetju nalaga veliko delovno obremenitev, še ne zadošča za dokaz, da je nesorazmerna glede na potrebe preiskave v zvezi z domnevnimi kršitvami, ki jih je Komisija nameravala preveriti, in glede na okoliščine zadevnega postopka (glej po analogiji sodbo z dne 9. aprila 2019, Qualcomm in Qualcomm Europe/Komisija, T‑371/17, neobjavljena, EU:T:2019:232, točka 121 in navedena sodna praksa).

269    Iz ustaljene sodne prakse izhaja tudi, da mora Komisija glede na široka pooblastila za preiskavo, ki jih ima na podlagi Uredbe št. 139/2004, sama presoditi, ali je podatek potreben, da se lahko odkrije kršitev pravil o konkurenci (glej po analogiji sodbo z dne 28. januarja 2021, Qualcomm in Qualcomm Europe/Komisija, C‑466/19 P, EU:C:2021:76, točka 69 in navedena sodna praksa). Vendar od Komisije ni mogoče zahtevati, da se pred vsako zahtevo po podatkih seznani z vsebino zahtevanih dokumentov in njihovo relativno pomembnostjo za namene preiskave (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 22. marca 2012, Slovak Telekom/Komisija, T‑458/09 in T‑171/10, EU:T:2012:145, točka 55).

270    Tudi če Komisija že razpolaga z indici ali celo dokazi o obstoju kršitve, lahko legitimno oceni, da je treba zahtevati dodatne podatke, na podlagi katerih bo lahko bolje opredelila obseg kršitve in določila trajanje kršitve ali krog vpletenih podjetij (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 28. januarja 2021, Qualcomm in Qualcomm Europe/Komisija, C‑466/19 P, EU:C:2021:76, točka 69 in navedena sodna praksa).

271    Glede nadzora, ki ga sodišče Unije izvaja nad presojo Komisije v zvezi s potrebnostjo informacij, je Sodišče razsodilo, da je treba to potrebnost presojati glede na cilj, naveden v zahtevi po podatkih, in sicer sum o kršitvi, ki ga Komisija namerava preveriti. Zahteva po povezanosti med zahtevo po podatkih in domnevno kršitvijo je izpolnjena, če lahko Komisija ob izdaji zahteve razumno domneva, da so ti podatki taki, da ji bodo v pomoč pri ugotavljanju obstoja te kršitve (glej po analogiji sodbo z dne 28. januarja 2021, Qualcomm in Qualcomm Europe/Komisija, C‑466/19 P, EU:C:2021:76, točka 70 in navedena sodna praksa).

272    Ker je treba potrebnost podatkov presojati glede na namen, ki je naveden v zahtevi po podatkih, mora biti ta namen izražen dovolj natančno, drugače ni mogoče ugotoviti, ali je informacija potrebna, in sodišče Unije ne more izvesti nadzora (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2016, Schwenk Zement/Komisija, C‑248/14 P, neobjavljena, EU:C:2016:150, točka 28 in navedena sodna praksa).

273    Trditve tožeče stranke je treba analizirati ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah od 265 do 272 zgoraj. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne izpodbija tega, da je predmet, naveden v zahtevi po podatkih, v izpodbijanem sklepu naveden dovolj natančno.

–       Prvi očitek: prekrivanje med tematskimi področji in iskalnimi izrazi

274    Tožeča stranka s prvim očitkom trdi, da je zahteva za predložitev vseh dokumentov, „pripravljenih in/ali prejetih in/ali poslanih in/ali ki jih hranijo zadevne osebe“ v okviru sprejemanja sklepov, ki se nanašajo na nekatera tematska področja, nesorazmerna glede na potrebe preiskave in da se ji z njo – ker bi se morala posamično sestati z zadevnimi osebami, da bi poleg tematskih področij in iskalnih izrazov, ki so bili v izpodbijanem sklepu že pojasnjeni, določila dodatna tematska področja in iskalne izraze – nalaga prevelika delovna obremenitev. Komisija naj poleg tega ne bi upoštevala pomislekov, ki jih je v zvezi s tem izrazila tožeča stranka.

275    Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

276    Najprej je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne izpodbija trditve Komisije, da so tematska področja namenjena zagotavljanju popolnosti raziskav, opravljenih s ključnimi besedami. Zato ne more utemeljeno trditi, da bi lahko Komisija sama opredelila milejšo metodologijo z opredelitvijo drugih iskalnih izrazov, saj je opredelitev dodatnih iskalnih izrazov odvisna od dodane vrednosti zadevnih oseb. Zato tožeča stranka ni dokazala, da obstaja milejša metodologija za opredelitev dokumentov, potrebnih za preiskavo.

277    Poleg tega tožeča stranka nikakor ni podkrepila trditve, da se ji z zahtevo po posvetovanju z zadevnimi osebami, bodisi zaradi opredelitve dodatnih iskalnih izrazov bodisi zaradi zagotovitve nadomestnega odgovora v zvezi s tem vidikom izpodbijanega sklepa, nalaga nesorazmerna ali pretirana delovna obremenitev.

278    Zato je treba prvi očitek zavrniti.

–       Drugi očitek: nesorazmernost pojma zadevnih oseb

279    Tožeča stranka z drugim očitkom trdi, da zahteva Komisije, da ji predloži dokumente vseh predhodnikov in naslednikov poimensko določenih oseb na vseh funkcijah, ki so jih te osebe opravljale v zadevnem obdobju, pripelje do tega, da se izpodbijani sklep nanaša na 20 dodatnih oseb, čeprav štiri od teh oseb niso povezane s predmetom preiskave.

280    Izpodbijani sklep naj bi bil torej nesorazmeren, in to še toliko bolj, ker je imela Komisija na voljo informacije, na podlagi katerih bi lahko podala bolj omejeno zahtevo, s katero bi od nje zahtevala, naj posreduje le dokumente v zvezi s predhodniki in nasledniki oseb, ki so bile poimensko navedene v navedenem sklepu in ki so lahko sodelovale pri sprejetju odločitev, ki jo zanimajo.

281    Komisija te trditve izpodbija.

282    V obravnavani zadevi je iz točke 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je njegov cilj pridobiti podatke, da bi Komisija lahko presodila, ali je družba Vivendi odločilno vplivala na družbo Lagardère, kar bi lahko pomenilo kršitev obveznosti priglasitve in zadržanja izvajanja ter neizpolnitev zavez v nasprotju z določbami člena 4(1) in člena 7(1) Uredbe št. 139/2004.

283    Najprej je treba ugotoviti, da tožeča stranka v okviru tega očitka ne izpodbija upoštevnosti dokumentov, ki jih je poslalo ali prejelo 15 oseb, poimensko navedenih v izpodbijanem sklepu. Prav tako ne izpodbija, da so štiri osebe, ki naj po njenem mnenju ne bi imele nobene zveze s subjekti, ki so predmet preiskave, v skupini Lagardère opravljale strateške funkcije, zlasti v odvisnih družbah, ki so spadale na področje prevzema s strani družbe Vivendi.

284    Tožeča stranka tako ni dokazala, da Komisija ni mogla razumno domnevati, da ji bodo dokumenti teh oseb v pomoč pri ugotavljanju obstoja domnevnih kršitev Uredbe št. 139/2004. Poleg tega tožeča stranka ni dokazala, da obstaja milejša metoda za identifikacijo dokumentov, potrebnih za preiskavo, niti kakšna naj bi bila delovna obremenitev zaradi iskanja dokumentov štirih oseb, ki po njenem mnenju niso povezane s predmetom preiskave.

285    Iz tega sledi, da tožeča stranka ni dokazala nesorazmernosti izpodbijanega sklepa v delu, v katerem ji je z njim naloženo, naj predloži dokumente predhodnikov in naslednikov poimensko določenih oseb.

286    Zato je treba drugi očitek zavrniti.

–       Tretji očitek: nesorazmernost iskalnih izrazov

287    Tožeča stranka s tretjim očitkom trdi, da se zaradi nenatančnosti nekaterih iskalnih izrazov in podrobnih pravil za njihovo uporabo zbira preveliko število dokumentov, ki s predmetom preiskave Komisije niso nikakor povezani.

288    Nesorazmernost teh iskalnih izrazov naj bi ponazarjala količina dokumentov, ki ustrezajo uporabi vsake kombinacije iskalnih izrazov. Naložena delovna obremenitev naj bi bila pretirana, ker je sortiranje, potrebno za identifikacijo komunikacije med odvetnikom in stranko, občutljivih osebnih podatkov in po potrebi dokumentov, ki lahko razkrijejo novinarske vire, še toliko dolgotrajnejše, kadar je dokumentov veliko. Komisija naj bi lahko izbrala manj omejujoč ukrep, ne da bi s tem ogrozila cilje svoje preiskave, na primer z določitvijo dodatnih iskalnih izrazov ali z določitvijo krajšega obdobja od zadevnega obdobja, zlasti za odločitve, ki so predmet preiskave v zvezi z odhodi ali prihodi oseb, izbiro naslovnic revij ali posebnimi projekti ali dogodki.

289    Poleg tega naj bi bilo nesorazmerno, da se od nje zahteva predložitev celotne verige elektronskih sporočil, pogovorov prek sporočil SMS ali neposrednih sporočil v celotnem zadevnem obdobju, ker naj bi le eno sporočilo v okviru tega pogovora ustrezalo izpodbijanemu sklepu ali ker naj bi se iskalni izrazi pojavljali drugje kot v pogovoru.

290    Komisija te trditve izpodbija.

291    Tožeča stranka navaja le konkreten primer v podporo trditvi, da uporaba iskalnih izrazov v podatkih vseh zadevnih oseb ni niti potrebna niti ni najmanj omejujoč ukrep, ki bi ga Komisija lahko sprejela. Trdi, da noben iskalni izraz ni povezan s predhodnikom osebe, navedene v točki II(4)(b) Priloge k izpodbijanemu sklepu, ali njenimi funkcijami pri družbi Lagardère, zato se z njegovo uporabo v njenih podatkih nujno ustvarjajo dokumenti, ki niso nikakor povezani s preiskavo.

292    Vendar tožeča stranka ne izpodbija okoliščine, da so iskalni izrazi povezani z osebo, navedeno v točki II(4)(b) Priloge k izpodbijanemu sklepu.

293    Poleg tega, čeprav tožeča stranka izpodbija potrebo po nekaterih iskalnih izrazih v smislu povezave med zahtevo po podatkih in domnevno kršitvijo, se v tožbi omejuje na trditev, da se z uporabo navedenih izrazov ustvarijo številni dokumenti, ki niso povezani s preiskavo. Ni dokazala, da obstajajo iskalni izrazi, ki so primernejši za uresničitev legitimnih ciljev, ki se uresničujejo z izpodbijanim sklepom. V teh okoliščinah tožeča stranka ni dokazala, da ti iskalni izrazi niso potrebni.

294    V zvezi s trditvijo, da Komisija ni predložila nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče sumiti, da je bila družba Vivendi vpletena v prihod osebe, navedene v točki II(4)(n) Priloge k izpodbijanemu sklepu, k družbi Lagardère aprila 2020, ko je imela družba Vivendi le 1‑odstotni delež v kapitalu tožeče stranke, je treba navesti, da je iz odgovora na tožbo razvidno, da Komisija razpolaga z indici, da je bila premestitev te osebe povezana z načrtom koncentracije. Iz tega sledi, da tožeča stranka ni dokazala, da ti iskalni izrazi niso bili potrebni.

295    Trditve tožeče stranke, da naj bi obstajali enako primerni, vendar manj omejujoči ukrepi za uresničitev legitimnih ciljev preiskave, niso dovolj natančne in niso dovolj utemeljene.

296    Na prvem mestu, tožeča stranka sicer trdi, da bi Komisija lahko izbrala manj omejujoč ukrep, ne da bi to škodilo ciljem njene preiskave, vendar je opredelila le kombinacijo iskalnih izrazov, ki bi jo bilo po njenem mnenju mogoče nadomestiti z iskalnimi izrazi, določenimi v izpodbijanem sklepu. Gre za dodatek imena informacijske verige v Franciji „CNews“ k iskalnim izrazom „[del priimka] OR [del priimka] * OR NS“. Vendar tožeča stranka ni pojasnila razlogov, iz katerih bi bil dodatek besede „CNews“ enako primeren, vendar manj omejujoč ukrep za uresničitev cilja preiskave Komisije.

297    Na drugem mestu, v zvezi s trditvijo, da bi Komisija lahko individualizirala seznam iskalnih izrazov, kot je to storila v zahtevi po podatkih z dne 5. decembra 2022, je treba ugotoviti, na eni strani, da je bila navedena zahteva drugače od izpodbijanega sklepa del odobritve načrta koncentracije. Na drugi strani, tožeča stranka ni predložila dodatnih pojasnil o iskalnih izrazih, ki bi bili primerni.

298    Na tretjem mestu, kar zadeva uporabo iskalnih izrazov „[ime]“ in „[priimek]“ v povezavi z izrazom „Vivendi“, z okoliščino, da oseba, navedena v točki II(4)(b) Priloge k izpodbijanemu sklepu, poleg predstavnika družbe Vivendi zaseda v upravnem odboru, ni mogoče dokazati, da obstaja drug, prav tako primeren ukrep za uresničitev ciljev preiskave. Enako velja za trditev, da uporaba kombinacije iskalnih izrazov v zvezi z prihodi, zaposlitvami ali imenovanji nekaterih zadevnih oseb v njihovih dokumentih vodi do identifikacije vseh dokumentov teh oseb, v katerih se bodo preučili prihod, zaposlitev ali imenovanje katere koli osebe na katero koli funkcijo.

299    Na četrtem mestu, trditev, da bi bilo od tožeče stranke nesorazmerno zahtevati, da zagotovi celotno komunikacijsko verigo, kadar eno samo sporočilo iz tega pogovora ustreza iskalnim izrazom, je treba zavrniti, saj lahko Komisija s pomočjo konteksta, v katerega je umeščen podatek, lažje razume in pojasni njegovo upoštevnost za preiskavo.

300    Na petem mestu, tožeča stranka trdi, da uporaba nekaterih iskalnih izrazov v celotnem zadevnem obdobju ni sorazmerna. To trditev je treba zavrniti v delu, v katerem iz izpodbijanega sklepa med drugim izhaja, da Komisija preiskuje izbor vseh naslovnic revij Paris Match in JDD-Magazine, in ne le tistih, ki se nanašajo na določene datume.

301    Kar zadeva odhode in prihode oseb, opredeljenih v točki III(6)(d) Priloge k izpodbijanemu sklepu, in natančno določene dogodke, kot sta projekt v zvezi s ponudbo za odkup ameriškega založnika Simon & Schuster in spor Margot, je treba ugotoviti, da čeprav ni izključeno, da bi lahko bila uporaba iskalnih izrazov omejena na natančneje določeno obdobje, krajše od zadevnega obdobja, pa tožeča stranka pred Splošnim sodiščem ni pojasnila obsega tega alternativnega obdobja ter vpliva predlaganega pristopa na količino zahtevanih dokumentov in torej na njeno delovno obremenitev.

302    Zato je treba tretji očitek zavrniti.

–       Četrti očitek: nesorazmernost zahteve za predložitev celotne komunikacije med nekaterimi od zadevnih oseb

303    Tožeča stranka s četrtim očitkom trdi, da je zahteva za predložitev celotne komunikacije v zadevnem obdobju med osebami, navedenimi v točki II(4)(a) in (c) Priloge k izpodbijanemu sklepu, nesorazmerna, ker naj velika večina njihovih izmenjav ne bi bila povezana s predmetom preiskave.

304    Po mnenju tožeče stranke bi Komisija lahko izbrala manj omejujoč ukrep, tako da bi to zahtevo omejila z iskalnimi izrazi, kar bi privedlo do opredelitve 765 dokumentov namesto 4939.

305    Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

306    Iz spisa je razvidno, da je oseba, navedena v točki II(4)(a) Priloge k izpodbijanemu sklepu, predsednik odvisne družbe družbe Lagardère, ki je del sklopa news skupine Lagardère, in da je oseba, navedena v točki II(4)(c) Priloge k temu sklepu, generalna direktorica neke druge odvisne družbe družbe Lagardère, ki je del radijskega sklopa. Poleg tega je iz točke 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa (glej točko 9 zgoraj) razvidno, da se preiskava Komisije med drugim nanaša na programe avdiovizualnih subjektov, programskega sporeda na radiu, imenovanja in odhode novinarjev znotraj publikacij in uredniške odločitve revij. Obe zadevni osebi sta članici izvršnega odbora skupine Lagardère.

307    Tako kot Komisija je treba ugotoviti, da osebe, navedene v točki II(4)(a) in (c) Priloge k izpodbijanemu sklepu, zasedajo visoke položaje v dejavnosti, ki je za preiskavo Komisije ključnega pomena, zato so zahtevani dokumenti potrebni in primerni v smislu sodne prakse, navedene v točki 271 zgoraj.

308    Teh ugotovitev s trditvami tožeče stranke, da je v 4939 dokumentih dolžna identificirati komunikacijo med odvetnikom in stranko ter občutljive osebne podatke, ni mogoče omajati. V zvezi s tem je treba spomniti, da z okoliščino, da bi morala tožeča stranka predložiti številne dokumente, ni mogoče omajati potrebnosti teh dokumentov za preiskavo Komisije. Tudi če bi bila delovna obremenitev, ki jo povzroča ta vidik izpodbijanega sklepa, velika, tožeča stranka ni dokazala niti tega, da bi bila glede na potrebe preiskave nesorazmerna, niti tega, da bi obstajala milejša metoda za uresničitev njenih ciljev. Poleg tega izpodbijani sklep določa procesna jamstva za varstvo komunikacij med odvetnikom in stranko ter občutljivih osebnih podatkov.

309    Iz tega sledi, da je treba četrti očitek zavrniti.

–       Peti očitek: nesorazmernost zadevnega obdobja

310    Tožeča stranka s petim očitkom trdi, da je zadevno obdobje nesorazmerno, ker se je začelo 1. januarja 2020, in ne 30. junija 2021. Na eni strani naj bi bil načrt koncentracije napovedan šele septembra 2021, to je eno leto in devet mesecev po začetku obdobja, ki ga je upoštevala Komisija, in sicer 1. januarja 2020. Na drugi strani naj bi se tematska področja, za katera se je zanimala Komisija, nanašala na dogodke, ki so se zgodili najprej poleti 2021.

311    Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

312    Spomniti je treba, da Uredba št. 139/2004 Komisiji nalaga, naj zagotovi, da se katera koli koncentracija z razsežnostjo Skupnosti ne izvede v nasprotju s členom 7 Uredbe št. 139/2004, preden se priglasi in odobri.

313    Iz točke 84 zgoraj je razvidno, da je namen preiskave Komisije zbrati podatke zlasti za presojo, ali je družba Vivendi odločilno vplivala na družbo Lagardère, kar bi lahko pomenilo kršitev obveznosti priglasitve in/ali kršitev obveznosti zadržanja izvajanja.

314    Ob upoštevanju dejstva, da je družba Vivendi kapitalski delež v družbi Lagardère prvič pridobila marca 2020, je Komisija na datum izpodbijanega sklepa lahko razumno domnevala, da ji bodo podatki v zvezi z začetkom obdobja od 1. januarja 2020 v pomoč pri ugotavljanju obstoja te kršitve, zlasti ker bo na podlagi teh podatkov lažje razumela vse dogodke in okoliščine teh dogodkov. Poleg tega je iz spisa razvidno, da Komisija preiskuje imenovanje oseb iz krogov osebe, navedene v točki III(7)(b) Priloge k izpodbijanemu sklepu, v upravne organe družbe Lagardère in premestitev osebe, navedene v točki II(4)(n) Priloge k izpodbijanemu sklepu, iz podjetja iz skupine Vivendi v skupino Lagardère aprila 2020.

315    Iz tega sledi, da tožeča stranka ni dokazala, da je izpodbijani sklep nesorazmeren, ker se zadevno obdobje začne 1. januarja 2020.

316    Zato je treba peti očitek zavrniti.

–       Šesti očitek: nesorazmernost roka za odgovor

317    Tožeča stranka trdi, da je rok za odgovor, ki je bil prvotno določen na 27. oktober 2023 in nato podaljšan do 1. decembra 2023, nesorazmeren, ker je prekratek, da bi lahko obravnavala vse zahteve Komisije, in ni utemeljen s potrebami preiskave.

318    Tako kot Komisija je treba ugotoviti, da je tožeča stranka 20. oktobra 2023 zaprosila za podaljšanje desettedenskega roka, s katerim je bil skupni rok podaljšan za več kot tri mesece. Poleg tega je bil rok, ki je bil prvotno določen na 27. oktober 2023, najprej podaljšan do 1. decembra 2023, nato pa do 7. februarja 2024. Tožeča stranka je torej imela na voljo daljši rok, kot je bil po njenem mnenju potreben za popoln odgovor na izpodbijani sklep, česar sicer ne izpodbija.

319    Šesti očitek je torej treba zavrniti, ne da bi bilo treba odločiti o ugovoru nedopustnosti, ki ga je v zvezi s tem podala Komisija.

320    Poleg tega je treba v zvezi z domnevno kršitvijo splošnega načela prava Unije, ki določa varstvo pred posegi javnih organov na področje zasebne dejavnosti fizične ali pravne osebe, navedeno v okviru tega tožbenega razloga, ugotoviti, da tožeča stranka v utemeljitev tega tožbenega razloga ne navaja nobene samostojne trditve, ki bi se razlikovala od trditev, navedenih v utemeljitev kršitve načela sorazmernosti. Ta očitek je zato treba zavrniti.

321    Zato je treba drugi del šestega tožbenega razloga in s tem šesti tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Sklep

322    Ker so bili vsi tožbeni razlogi tožeče stranke zavrnjeni, je treba tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

323    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži, da nosi svoje stroške in stroške Komisije, vključno s stroški postopkov za izdajo začasne odredbe, vpisanimi pod številkami T‑1119/23 R, C‑89/24 P(R)-R, C‑89/24 P(R), T‑1119/23 R-RENV in T‑1119/23 RIII.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat, ki zaseda v sestavi petih sodnikov)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družba Lagardère SA poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Evropske komisije, vključno s stroški postopkov za izdajo začasne odredbe, vpisanimi pod številkami T‑1119/23 R, C‑89/24 P(R)-R, C‑89/24 P(R), T‑1119/23 R-RENV in T‑1119/23 RIII.

Truchot

Jaeger

Schwarcz

Sampol Pucurull

Perišin

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 3. junija 2026.

Podpisi

---

*      Jezik postopka: francoščina