1

Tožeča stranka, družba Ferrari SpA, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razveljavitev odločbe petega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 29. avgusta 2023 (združeni zadevi R 334/2017-5 in R 343/2017-5), kakor je bila popravljena 28. septembra 2023 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

2

Družba Ferrari SpA je z mednarodno registracijo z dne 17. oktobra 2006, v kateri je imenovana Evropska unija in ki jo je EUIPO prejel 8. februarja 2007, zahtevala varstvo besedne znamke TESTAROSSA v Uniji.

3

Proizvodi, ki jih zajema mednarodna registracija, spadajo med drugim v razred 12 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo temu opisu: „Vozila; naprave za premikanje po zemlji, zraku ali vodi; motorna kopenska vozila; avtomobili; strukturni in nadomestni deli, njihovi sestavni deli in dodatki, ki so vsi vključeni v ta razred; zavore, motorji, pnevmatike za motorna kopenska vozila, vključena v ta razred; kolesa, motorna kolesa, kombiji in tovornjaki“.

4

Mednarodna registracija je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti8. februarja 2007 in je bila v register znamk Skupnosti vpisana 12. decembra 2007.

5

Intervenient, Kurt Hesse, je 7. septembra 2015 na podlagi člena 158(2) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena, (postal člen 198(2) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)) v povezavi s členom 51(1)(a) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 58(1)(a) Uredbe 2017/1001) vložil zahtevo za ugotovitev ničnosti učinkov mednarodne registracije za proizvode iz točke 2 zgoraj.

6

Oddelek za izbris je z odločbo z dne 16. decembra 2016 tej zahtevi delno ugodil in sporno znamko razveljavil za „vozila; naprave za premikanje po zemlji, zraku ali vodi; motorna kopenska vozila; strukturne in nadomestne dele, njihove sestavne dele in dodatke, ki so vsi vključeni v ta razred; zavore, motorje, pnevmatike za motorna kopenska vozila, vključena v ta razred; kolesa, motorna kolesa, kombije in tovornjake“, z učinkom od 16. decembra 2016. Zavrnil pa je zahtevo za razveljavitev za „avtomobile“.

7

Intervenient je 13. februarja 2017 vložil pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris, s katero je predlagal delno razveljavitev te odločbe, in sicer v delu, v katerem je navedeni oddelek zavrnil zahtevo za razveljavitev sporne znamke za „avtomobile“.

8

Tožeča stranka je 14. februarja 2017 tudi vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris, s katero je predlagala delno razveljavitev te odločbe, in sicer v delu, v katerem je navedeni oddelek razveljavil sporno znamko za „strukturne in nadomestne dele, njihove sestavne dele in dodatke (za vozila), ki so vsi vključeni v ta razred; motorje“ (v nadaljevanju: rezervni deli in dodatki).

9

Odbor za pritožbe je z izpodbijano odločbo pritožbi intervenienta ugodil, pritožbo tožeče stranke pa zavrnil. Tako so bile pravice tožeče stranke na sporni znamki razveljavljene za vse proizvode, navedene v točki 2 zgoraj.

10

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

11

Tožeča stranka je na obravnavi izjavila, da umika drugi tožbeni predlog, kar je Splošno sodišče zabeležilo v zapisniku obravnave.

12

EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:

13

Intervenient Splošnemu sodišču predlaga, naj:

14

Ob upoštevanju datuma vložitve zadevne zahteve za razveljavitev, to je 7. september 2015, ki je odločilen za določitev materialnega prava, ki se uporablja, se za dejansko stanje v obravnavani zadevi uporabljajo materialnopravne določbe Uredbe št. 207/2009 in Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189) (glej v tem smislu sodbi z dne 6. junija 2019, Deichmann/EUIPO, C‑223/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:471, točka 2, in z dne 3. julija 2019, Viridis Pharmaceutical/EUIPO,C‑668/17 P, EU:C:2019:557, točka 3).

15

V zvezi s tem je iz določb člena 55(1) Uredbe št. 207/2009 razvidno, da morebitna razveljavitev učinkuje za nazaj od datuma vložitve zahteve za razveljavitev. Poleg tega, ker se v skladu z ustaljeno sodno prakso procesna pravila na splošno uporabljajo od dne začetka svoje veljavnosti (glej sodbo z dne 11. decembra 2012, Komisija/Španija,C‑610/10, EU:C:2012:781, točka 45 in navedena sodna praksa), se za spor uporabljajo procesne določbe Uredbe 2017/1001. Vendar je treba navesti, da kar zadeva dokaz o resni in dejanski uporabi sporne znamke, se zlasti na podlagi člena 82(2)(d), (f) in (i) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2018/625 z dne 5. marca 2018 o dopolnitvi Uredbe 2017/1001 ter razveljavitvi Delegirane uredbe (EU) 2017/1430 (UL 2018, L 104, str. 1) za spor uporabljajo določbe Uredbe št. 2868/95 (sodba z dne 24. marca 2021, Novomatic/EUIPO – adp Gauselmann (Power Stars), T‑588/19, neobjavljena, EU:T:2021:157, točka 20).

16

Zato je treba v obravnavanem primeru, kar zadeva materialnopravna pravila, šteti, da se sklicevanja odbora za pritožbe v izpodbijani odločbi in strank v njihovih vlogah na določbe Uredbe 2017/1001 nanašajo na določbe Uredbe št..207/2009 z enako vsebino.

17

Tožeča stranka navaja štiri tožbene razloge, od katerih se prvi v bistvu nanaša na neobstoj obrazložitve, ker naj pri presoji resne in dejanske uporabe sporne znamke ne bi bili upoštevani vsi upoštevni dejavniki, drugi na kršitev člena 51(1)(a) Uredbe št. 207/2009, tretji na kršitev člena 15(2) te uredbe (postal člen 18(2) Uredbe 2017/1001) in četrti na napake pri presoji v zvezi z uporabo sporne znamke za rezervne dele in dodatke.

18

V skladu s členom 51(1)(a) Uredbe št. 207/2009 se pravice imetnika znamke Evropske unije razveljavijo na podlagi zahteve pri EUIPO, če se v neprekinjenem obdobju petih let, ki je v obravnavani zadevi od 7. septembra 2010 do vključno 6. septembra 2015 (v nadaljevanju: upoštevno obdobje), navedena znamka ni resno in dejansko uporabljala v Uniji za proizvode ali storitve, za katere je registrirana, in za to neuporabo ne obstajajo upravičeni razlogi.

19

V skladu s pravilom 22(3) Uredbe št. 2868/95, ki se v skladu s pravilom 40(5) te uredbe smiselno uporablja za postopke za razveljavitev, se mora dokaz o uporabi nanašati na kraj, čas, obseg in naravo uporabe prejšnje znamke. V skladu z odstavkom 4 tega pravila so dokazila načeloma omejena na predložitev dodatne dokumentacije in predmetov, kot so embalaža, nalepke, ceniki, katalogi, računi, fotografije, časopisni oglasi in pisne izjave iz člena 78(1)(f) Uredbe št. 207/2009.

20

Znamka se tako resno in dejansko uporablja, če se uporablja v skladu s svojo bistveno funkcijo zagotavljanja identitete izvora proizvodov in storitev, za katere je bila registrirana, da bi se ustvaril ali ohranil trg za te proizvode in storitve, izključena pa je simbolična uporaba, katere edini cilj je ohranjanje pravic iz znamke (glej po analogiji sodbo z dne 11. marca 2003, Ansul,C‑40/01, EU:C:2003:145, točka 43). Prav tako pogoj resne in dejanske uporabe znamke zahteva, da se znamka taka, kot je zaščitena na upoštevnem ozemlju, uporablja javno in navzven (glej sodbi z dne 18. marca 2015, Naazneen Investments/UUNT – Energy Brands (SMART WATER), T‑250/13, neobjavljena, EU:T:2015:160, točka 25 in navedena sodna praksa, ter z dne 11. januarja 2023, Hecht Pharma/EUIPO – Gufic BioSciences (Gufic), T‑346/21, EU:T:2023:2, točka 22 (neobjavljena) in navedena sodna praksa).

21

Poleg tega, resna in dejanska uporaba znamke ne more biti izkazana z verjetnostjo ali domnevami, temveč mora temeljiti na konkretnih in objektivnih elementih, ki dokazujejo resnično in zadostno uporabo navedene znamke na zadevnem trgu (glej sodbo z dne 23. septembra 2009, Cohausz/UUNT – Izquierdo Faces (acopat), T‑409/07, neobjavljena, EU:T:2009:354, točka 36 in navedena sodna praksa.

22

Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da mora presoja resne in dejanske uporabe znamke temeljiti na vseh dejstvih in okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti resničnost njenega komercialnega izkoriščanja, zlasti je treba upoštevati uporabe, ki se v zadevnem gospodarskem sektorju štejejo za upravičene za ohranjanje ali ustvarjanje tržnih deležev za proizvode ali storitve, ki jih znamka varuje, naravo teh proizvodov ali storitev, značilnosti trga ter obseg in pogostost uporabe znamke (glej sodbo z dne 18. marca 2015, SMART WATER, T‑250/13, neobjavljena, EU:T:2015:160, točka 26 in navedena sodna praksa).

23

Ob upoštevanju teh načel je treba preučiti trditve tožeče stranke, s katerimi v bistvu izpodbija presojo odbora za pritožbe v zvezi z neobstojem resne in dejanske uporabe sporne znamke za „avtomobile“ iz razreda 12 na eni strani in za rezervne dele in dodatke iz istega razreda na drugi. Zato je treba najprej skupaj preučiti drugi in tretji tožbeni razlog, nato četrti tožbeni razlog in nazadnje po potrebi še prvi tožbeni razlog.

24

Odbor za pritožbe je v izpodbijani odločbi najprej navedel, da tožeča stranka v upoštevnem obdobju ni proizvedla ali distribuirala nobenega novega avtomobila pod sporno znamko niti ni sama prodajala rabljenih avtomobilov znamke TESTAROSSA. Dalje, glede prodaje rabljenih avtomobilov znamke TESTAROSSA s strani tretjih oseb je odbor za pritožbe v bistvu menil, da mora imetnik, da bi dokazal resno in dejansko uporabo te znamke, dokazati, da se je taka prodaja opravljala z njegovim soglasjem. Meni, da ni avtomatizma, v skladu s katerim bi bilo treba vsako prodajo rabljenega proizvoda, za katero je imetnik znamke vedel, šteti za resno in dejansko uporabo znamke z njegovim soglasjem, saj se za nadaljnjo prodajo takih rabljenih proizvodov soglasje imetnika znamke ne zahteva. V zvezi s tem je odbor za pritožbe ugotovil, da tožeča stranka ni dokazala, da je soglašala s tem, da tretje osebe prodajajo rabljene avtomobile znamke TESTAROSSA, v smislu člena 15 Uredbe št. 207/2009. Nazadnje je navedel, da dejstvo, da tožeča stranka opravlja storitev, s katero potrdi, da je dani rabljeni avtomobil pristni avtomobil Testarossa (v nadaljevanju: storitev certificiranja), ni upoštevno, ker se ta storitev opravlja pod znamko Ferrari in ne pod sporno znamko, tako da ne dokazuje resne in dejanske uporabe zadnjenavedene znamke.

25

Tožeča stranka izpodbija te ugotovitve in trdi, prvič, da so pooblaščeni koncesionarji prodajali rabljene avtomobile znamke TESTAROSSA, kar utemeljuje z računi, z njenim soglasjem. Po njenem mnenju to, da so ji ti koncesionarji predložili račune, ki potrjujejo prodajo rabljenih avtomobilov znamke TESTAROSSA, implicitno potrjuje, da so sporno znamko uporabljali z njenim soglasjem. Drugič, tožeča stranka navaja, da trgovcem zagotavlja storitev certificiranja proti plačilu. Tako naj bi ji ta storitev ustvarjala prihodke in naj bi bila neposredno povezana s prodajo rabljenih avtomobilov znamke TESTAROSSA s strani pooblaščenih koncesionarjev, ker naj bi certifikati, izdani v tem okviru, povečali vrednost navedenih avtomobilov in olajšali njihovo nadaljnjo prodajo.

26

Prvič, EUIPO in intervenient trdita, da soglasja tožeče stranke ni mogoče domnevati zgolj zato, ker ta ni nasprotovala temu, da sporno znamko uporabljajo tretje osebe. Neobstoj licence, ki bi se izrecno nanašala na sporno znamko, ali druge oblike soglasja tožeče stranke za njeno uporabo s strani tretjih oseb, naj bi ponazarjal njeno pasivnost. Drugič, EUIPO meni, da tožeča stranka ni dokazala aktivnega ravnanja na trgu rabljenih avtomobilov, ki bi ji omogočilo ohranitev možnosti nadzora nad kakovostjo zadevnih proizvodov. Intervenient dodaja, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da storitev certificiranja ni upoštevna, ker se opravlja pod znamko Ferrari.

27

Uvodoma je treba opozoriti, kot je bilo navedeno v točki 19 zgoraj, da se mora dokaz o uporabi nanašati na kraj, čas, obseg in naravo uporabe prejšnje znamke. V obravnavani zadevi se je odbor za pritožbe, kot je EUIPO sicer potrdil na obravnavi, v izpodbijani odločbi omejil na presojo narave uporabe sporne znamke. V teh okoliščinah je to merilo edino, ki je predmet nadzora Splošnega sodišča v tej zadevi.

28

Pojasniti je treba tudi, da med strankami ni sporno, da je proizvodnja avtomobilov modela Testarossa potekala med letoma 1984 in 1996 ter da zato v upoštevnem obdobju ni bil proizveden ali dan na trg noben nov avtomobil pod sporno znamko.

29

Prav tako ni sporno, kot sta tožeča stranka in EUIPO potrdila na obravnavi, da v upoštevnem obdobju rabljenih avtomobilov znamke TESTAROSSA ni tržila tožeča stranka, ampak tretje osebe, in sicer zlasti koncesionarji ali distributerji, ki jih je pooblastila tožeča stranka, s sedežem v Italiji, Nemčiji, Belgiji, Franciji in Španiji.

30

V skladu s sodno prakso nadaljnja prodaja rabljenega proizvoda, označenega z znamko, ne pomeni, da se je ta znamka „uporabljala“ v smislu člena 51(1)(a) Uredbe št. 207/2009. Navedena znamka se je namreč uporabljala, ko jo je njen imetnik namestil na nov proizvod, ko je bil ta proizvod prvič dan na trg. Vendar če imetnik sporne znamke ob nadaljnji prodaji rabljenih proizvodov to znamko resnično uporablja v skladu z njeno bistveno funkcijo, ki je zagotavljanje identitete izvora proizvodov, za katere je bila registrirana, lahko taka uporaba pomeni „resno in dejansko uporabo“ navedene znamke v smislu člena 51(1)(a) Uredbe št. 207/2009 (glej v tem smislu sodbo z dne 22. oktobra 2020, Ferrari,C‑720/18 in C‑721/18, EU:C:2020:854, točki 55 in 56).

31

Člen 13(1) Uredbe št. 207/2009, ki se nanaša na izčrpanje pravic iz znamke, to razlago potrjuje. Iz te določbe je namreč razvidno, da pravica, ki jo imetniku znamke daje znamka, temu ne dopušča, da prepove njeno uporabo za proizvode, ki so bili že dani na trg v Uniji pod to znamko s strani njenega imetnika ali z njegovim soglasjem. Iz tega sledi, da se znamka lahko uporablja za proizvode, ki so bili že dani na trg pod to znamko. To, da imetnik znamke tretjim osebam ne more prepovedati uporabe svoje znamke za proizvode, ki so že bili dani na trg pod to znamko, ne pomeni, da je sam ne more uporabljati za take proizvode (glej v tem smislu sodbo z dne 22. oktobra 2020, Ferrari,C‑720/18 in C‑721/18, EU:C:2020:854, točki 58 in 59).

32

Poleg tega, v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 207/2009 se šteje, da uporaba znamke s soglasjem imetnika pomeni uporabo s strani imetnika. Zato, kot je odbor za pritožbe pravilno navedel v točki 76 izpodbijane odločbe, ugotovitev iz točke 30 zgoraj velja tudi za uporabo znamke s strani tretjih oseb s soglasjem imetnika, česar stranke sicer ne izpodbijajo. Posledično lahko imetnik znamke dokaže, da se je ta resno in dejansko uporabljala za rabljene proizvode, ki so jih tretje osebe prodajale pod to znamko z njegovim soglasjem.

33

Poleg tega mora imetnik znamke predložiti dokaz o tem, da je soglašal, da je to znamko uporabljala tretja oseba (glej v tem smislu sodbo z dne 11. maja 2006, Sunrider/UUNT,C‑416/04 P, EU:C:2006:310, točka 44).

34

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožeča stranka ni predložila dokazov, kot je licenca, iz katerih bi bilo razvidno njeno izrecno soglasje, da tretje osebe uporabljajo sporno znamko v upoštevnem obdobju. Trdi pa, da je z dokazi, ki jih je predložila, mogoče dokazati, da je do take uporabe prišlo z njenim implicitnim soglasjem.

35

V zvezi s tem je lahko v skladu s sodno prakso soglasje imetnika znamke izraženo izrecno ali implicitno. Soglasje imetnika mora biti namreč izraženo tako, da je volja odpovedati se svoji izključni pravici v zvezi z znamko nedvoumno izražena. Taka volja običajno izhaja iz izrecne izjave o soglasju. Vendar ni mogoče izključiti, da lahko v nekaterih primerih implicitno izhaja iz okoliščin in elementov, ki so obstajali pred, med ali po tem, ko je tretja oseba zadevno znamko uporabljala, in ki prav tako nedvoumno izražajo, da se je imetnik odpovedal svoji pravici (glej sodbi z dne 13. januarja 2011, Park/UUNT – Bae (PINE TREE), T‑28/09, neobjavljena, EU:T:2011:7, točka 61 in navedena sodna praksa, in z dne 8. junija 2022, Muschaweck/EUIPO – Conze (UM), T‑293/21, EU:T:2022:345, točka 71 (neobjavljena) in navedena sodna praksa).

36

Preučiti je torej treba, ali tako implicitno soglasje imetnika izhaja iz okoliščin in elementov, ki so obstajali pred, med ali po tem, ko je tretja oseba uporabljala sporno znamko.

37

V zvezi s tem je treba navesti, da v skladu s sodno prakso imetnik znamke, ki je predmet postopka za razveljavitev, kadar se sklicuje na to, da je tretja oseba to znamko uporabljala, da bi dokazal resno in dejansko uporabo v smislu člena 15(1) Uredbe št. 207/2009, implicitno trdi, da se je ta znamka uporabljala z njegovim soglasjem (sodba z dne 8. julija 2004 v zadevi Sunrider/UUNT – Espadafor Caba (VITAFRUIT), T‑203/02, EU:T:2004:225, točka 24).

38

Vendar je treba, tako kot EUIPO, pojasniti, da v specifičnem okviru uporabe znamke za rabljene proizvode o takem implicitnem soglasju ni mogoče sklepati zgolj na podlagi tega, da je imetnik vedel, da znamko uporablja tretja oseba, in da temu ni nasprotoval. Soglasje imetnika namreč ni pravno nujno za to, da tretja oseba uporablja znamko za rabljene proizvode. Da bi bilo v tem specifičnem okviru mogoče ugotoviti obstoj takega implicitnega soglasja, mora biti tudi imetnik udeležen pri uporabi znamke s strani tretjih oseb.

39

Upoštevne okoliščine in elemente, ki bi lahko kazali na obstoj takega implicitnega soglasja, je treba preučiti, kot je poleg tega EUIPO navedel na obravnavi, ob upoštevanju zlasti uporab, ki se v zadevnem gospodarskem sektorju štejejo za upravičene za ohranjanje ali ustvarjanje tržnih deležev za proizvode, ki jih varuje znamka, in značilnosti trga (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 18. marca 2015, SMART WATER, T‑250/13, neobjavljena, EU:T:2015:160, točka 26 in navedena sodna praksa).

40

Na prvem mestu, v obravnavani zadevi je tožeča stranka predložila račune za prodajo rabljenih avtomobilov znamke TESTAROSSA, ki so jih izdali koncesionarji, ki jih je pooblastila, in na katerih je bilo navedeno: „Ferrari Vertragshändler“ (koncesionar Ferrari), „Ferrari und Ferrari Classiche Vetragspartner“ (pogodbeni partner Ferrari in Ferrari Classiche), „Offizieller Ferrari und Maserati Vetragshändler“ (uradni koncesionar Ferrari in Maserati) ali „pooblaščeni distributer in center za popravila“.

41

Iz tega sledi, da uporaba sporne znamke, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni uporaba s strani katere koli tretje osebe, ki ni v nikakršni zvezi z njo, ampak uporaba s strani pooblaščenih koncesionarjev in distributerjev, s katerimi je tožeča stranka gospodarsko in pogodbeno povezana, kar v obravnavani zadevi ni sporno.

42

V zvezi s tem je treba navesti, da je Splošno sodišče razsodilo, da je uporabo znamke družbe za proizvodnjo s strani družbe za distribucijo, ki je z njo gospodarsko povezana, mogoče priznati kot uporabo te znamke s soglasjem imetnika in jo je tako mogoče šteti za uporabo s strani imetnika v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 207/2009 (glej v tem smislu sodbe z dne 17. februarja 2011, J & F Participações/UUNT – Plusfood Wrexham (Friboi), T‑324/09, neobjavljena, EU:T:2011:47, točka 32; z dne 5. marca 2019, Meblo Trade/EUIPO – Meblo Int (MEBLO), T‑263/18, neobjavljena, EU:T:2019:134, točka 80 in navedena sodna praksa, in z dne 16. oktobra 2024, Fractal Analytics/EUIPO – Fractalia Remote Systems (FRACTALIA), T‑194/23, neobjavljena, EU:T:2024:696, točka 102 in navedena sodna praksa).

43

Te ugotovitve veljajo mutatis mutandis, kadar znamko družbe za proizvodnjo, kakršna je sporna znamka, uporablja družba za distribucijo, ki jo je pooblastil imetnik te znamke, če tako dovoljenje vzpostavlja povezavo med tema družbama, ki, če ni navedeno drugače, pomeni, da je imetnik znamke navedenemu pooblaščenemu koncesionarju ali distributerju dovolil, čeprav le implicitno, da uporablja njegove znamke v okviru svojih gospodarskih dejavnosti na trgu.

44

To presojo v obravnavani zadevi potrjujejo uporabe, ki se štejejo za upravičene v zadevnem gospodarskem sektorju, in značilnosti zadevnega trga. Praksa na avtomobilskem trgu je namreč, da se avtomobili običajno tržijo hkrati pod znamko, ki označuje njihovega proizvajalca, kot je v obravnavani zadevi besedna znamka Ferrari ali figurativna znamka tožeče stranke, ki prikazuje vzpenjajočega se konja, in pod drugo znamko, ki označuje njihov model, kot je sporna znamka, obe znamki pa sta neločljivo povezani. Tako se glede na uporabe, ki se štejejo za upravičene v tem sektorju, šteje, da lahko distributer ali koncesionar, ki ga je pooblastila družba Ferrari, trži vse modele avtomobilov tega proizvajalca. Poleg tega je treba v skladu z uporabami, ki se štejejo za upravičene v sektorju rabljenih avtomobilov, razlikovati med prodajo rabljenih avtomobilov, ki jo opravlja neodvisna tretja oseba, ki ni nikakor povezana s proizvajalcem teh avtomobilov, in prodajo rabljenih avtomobilov s strani koncesionarja ali distributerja, ki ga je pooblastil navedeni proizvajalec. To velja še toliko bolj, kadar gre, kot v obravnavani zadevi, za stare zbirateljske, luksuzne in vrhunske rabljene avtomobile, ki so za zbiralce posebej sloviti in cenjeni. Znano je namreč, da lahko na tem specifičnem trgu dejstvo, da tak avtomobil prodaja koncesionar ali distributer, ki ga pooblasti imetnik znamke, kaže na trgovski izvor tega avtomobila in strankam zagotavlja, da sta bila njegovo vzdrževanje ter po potrebi zamenjava rezervnih delov in dodatkov za ta avtomobil opravljena, ne da bi to vplivalo na trgovski izvor avtomobila.

45

Zato je treba drugače kot odbor za pritožbe šteti, da prodaja rabljenega avtomobila znamke TESTAROSSA s strani koncesionarja ali distributerja, ki ga pooblasti imetnik sporne znamke, pomeni indic, da je ta prodaja opravljena z njegovim soglasjem, čeprav le implicitnim.

46

Na drugem mestu, tožeča stranka je prav tako predložila račune, ki jih je sama izdala strankam v Italiji, Švici, na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu v okviru storitve certificiranja iz točk 24 in 24 zgoraj.

47

V skladu s sodno prakso lahko to, da imetnik znamko, ki je registrirana za nekatere proizvode, resnično uporablja za storitve, ki se neposredno nanašajo na proizvode, ki se že tržijo, in so namenjene zadovoljevanju potreb kupcev teh proizvodov, pomeni „resno in dejansko uporabo“ te znamke v smislu člena 51(1)(a) Uredbe št. 207/2009 (glej v tem smislu sodbo z dne 22. oktobra 2020, Ferrari,C‑720/18 in C‑721/18, EU:C:2020:854, točka 62).

48

Vendar je takšna uporaba pogojena z resnično uporabo sporne znamke pri zagotavljanju zadevnih storitev. Če se namreč ta znamka ne uporablja, očitno ne more iti za „resno in dejansko uporabo“ te znamke v smislu člena 51(1)(a) Uredbe št. 207/2009 (glej v tem smislu sodbo z dne 22. oktobra 2020, Ferrari,C‑720/18 in C‑721/18, EU:C:2020:854, točka 63).

49

V obravnavani zadevi je iz spisa in zlasti iz vsebine računov razvidno, da je namen storitve certificiranja potrditev pristnosti rabljenih avtomobilov znamke TESTAROSSA („certificazione autenticita vettura Testarossa“, v italijanščini). Kot je tožeča stranka pojasnila na obravnavi, tako „potrdilo o pristnosti“, ki ga med drugim zagotavlja pooblaščenim koncesionarjem v okviru prodaje rabljenih avtomobilov znamke TESTAROSSA, za plačilo in po potrebnih preverjanjih dokazuje, da je zadevni avtomobil originalni model Testarossa.

50

Tožeča stranka je predložila tudi dokument z naslovom „Tehnični list“, ki je primer zahteve za certificiranje rabljenega avtomobila znamke TESTAROSSA. Iz njega izhaja, da mora prosilec za pridobitev certifikata o pristnosti predložiti natančne informacije o izvoru vsakega od glavnih delov avtomobila, kot so motor, menjalnik, rezervoar za gorivo in črpalka za gorivo, ter o zgodovini njihove morebitne zamenjave, vse pa podprto s fotografijami avtomobila in njegovih delov.

51

Tožeča stranka je poleg tega v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča in na obravnavi pojasnila, da imajo taki certifikati pomembno vlogo pri prodaji rabljenih avtomobilov znamke TESTAROSSA, saj kupcem zagotavljajo trgovski izvor takega avtomobila in povečujejo njegovo vrednost v primerjavi z rabljenim avtomobilom, ki takega certifikata nima.

52

Iz tega sledi, da se storitev certificiranja nanaša neposredno na prodajo rabljenih avtomobilov znamke TESTAROSSA s strani pooblaščenih koncesionarjev in je namenjena zadovoljevanju potreb kupcev teh avtomobilov, tako da lahko taka uporaba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 47 zgoraj, pomeni „resno in dejansko uporabo“ te znamke v smislu člena 51(1)(a) Uredbe št. 207/2009.

53

Glede dejstva, ki ga je navedel odbor za pritožbe, da se navedeno certificiranje ne opravlja pod sporno znamko, ampak pod znamko Ferrari, zadostuje ugotovitev, da je tudi sporna znamka jasno vidna in prepoznavna v sami glavi teh računov.

54

Iz ustaljene sodne prakse pa je razvidno, da na področju znamke Unije ne obstaja nobeno pravilo, ki bi imetnika zavezovalo, da dokaže uporabo svoje znamke ločeno, neodvisno od katere koli druge znamke ali drugega znaka. Zato je mogoče, da se dve ali več znamk uporabljajo skupaj in samostojno z imenom družbe proizvajalca ali brez njega. Tako skupna uporaba druge znamke s sporno znamko sama po sebi ne more posegati v funkcijo te druge znamke, da identificira zadevne proizvode (glej sodbo z dne 8. junija 2022, Apple/EUIPO – Swatch (THINK DIFFERENT), od T‑26/21 do T‑28/21, neobjavljena, EU:T:2022:350, točka 87 in navedena sodna praksa). Poleg tega je pogoj resne in dejanske uporabe znamke lahko izpolnjen, kadar se znamka uporablja skupaj z drugo znamko, če se prva znamka še naprej dojema kot označba izvora zadevnega proizvoda (glej sodbo z dne 23. septembra 2020, CEDC International/EUIPO – Underberg (Oblika travne bilke v steklenici), T‑796/16, EU:T:2020:439, točka 142 in navedena sodna praksa).

55

V obravnavani zadevi je, kot je navedeno v točki 44 zgoraj, splošno znano, da se avtomobili običajno tržijo hkrati pod znamko, ki označuje njihovega proizvajalca, in pod drugo znamko, ki označuje njihov model, tako da je sočasna uporaba znamke Ferrari in sporne znamke, ki označuje poseben model avtomobilov Ferrari, na računih v zvezi s storitvijo certificiranja v skladu s prakso na zadevnem trgu.

56

Zato je odbor za pritožbe napačno kot neupoštevne zavrnil dokaze v zvezi s certificiranjem rabljenih avtomobilov znamke TESTAROSSA.

57

Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvijo EUIPO, da je bila tožeča stranka v upoštevnem obdobju pasivna, saj iz zgornjih preudarkov, zlasti tistih v zvezi s storitvijo certificiranja, izhaja, da je bila tožeča stranka udeležena pri nekaterih prodajah rabljenih avtomobilov znamke TESTAROSSA, ki so jih opravili njeni pooblaščeni koncesionarji in distributerji, in da je imela gospodarsko korist iz prihodkov, ki jih ustvarja s to storitvijo.

58

Poleg tega je treba v delu, v katerem se tožeča stranka sklicuje na ugled sporne znamke v Uniji v upoštevnem obdobju, opozoriti, da zahteve dokazati uporabo, ki velja za imetnika sporne znamke, ni mogoče izpolniti ali omiliti z obrazložitvijo, da je ta znamka v upoštevnem obdobju v Uniji uživala ugled (sodba z dne 8. aprila 2016, Frinsa del Noroeste/EUIPO – Frisa Frigorífico Rio Doce (FRISA), T‑638/14, neobjavljena, EU:T:2016:199, točka 35), in je torej treba ta dokaz predložiti ne glede na ugled.

59

Vendar ni mogoče izključiti, da je glede na okoliščine, kot v obravnavani zadevi, ugled sporne znamke lahko eden od elementov, ki kaže na uporabe, ki se v zadevnem gospodarskem sektorju štejejo za upravičene za ohranjanje ali ustvarjanje tržnih deležev za proizvode, ki jih varuje znamka, v smislu sodne prakse, navedene v točki 22 zgoraj. Natančneje, kot je bilo navedeno v točki 44 zgoraj, to, da posebej sloviti avtomobil proda koncesionar ali distributer, ki ga pooblasti imetnik znamke, lahko strankam zagotavlja, da sta bila njegovo vzdrževanje ter po potrebi zamenjava rezervnih delov in dodatkov za ta avtomobil opravljena, ne da bi to vplivalo na trgovski izvor avtomobila.

60

Glede na vse zgornje preudarke je treba navesti, da je odbor za pritožbe storil napako pri presoji s tem, da je ugotovil, da tožeča stranka ni dokazala, da je implicitno soglašala s tem, da tretje osebe uporabljajo sporno znamko za „avtomobile“ iz razreda 12.

61

Zato je treba drugi in tretji tožbeni razlog sprejeti.

62

Odbor za pritožbe je v izpodbijani odločbi v okviru pritožbe, ki jo je vložila tožeča stranka, kot nedopustne zavrgel dokaze v zvezi z uporabo sporne znamke za rezervne dele in dodatke iz razreda 12, ki jih je tožeča stranka prvič predložila pred njim, nato pa jih je vsebinsko zavrnil. V okviru pritožbe, ki jo je vložil intervenient, pa je te dokaze vsebinsko preučil, ne da bi se izrekel o njihovi dopustnosti. Po tej preučitvi je ugotovil, da z navedenimi dokazi ni mogoče dokazati resne in dejanske uporabe sporne znamke za rezervne dele in dodatke.

63

Preučiti je treba obrazložitev izpodbijane odločbe v zvezi z dopustnostjo dokazov, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe, in nato trditve tožeče stranke v zvezi z vsebinsko presojo.

64

V skladu z ustaljeno sodno prakso neobstoj ali nezadostnost obrazložitve pomeni bistveno kršitev postopka v smislu člena 263 PDEU in je razlog javnega reda, ki ga lahko oziroma celo mora sodišče Unije preizkusiti po uradni dolžnosti (sodbi z dne 2. decembra 2009, Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točka 34, in z dne 9. marca 2023, Les Mousquetaires in ITM Entreprises/Komisija, C‑682/20 P, EU:C:2023:170, točka 39). V zvezi s tem je treba dodati, da je načelo kontradiktornosti del pravice do obrambe in da velja za vsak postopek, v katerem bi lahko bila izdana odločba institucije Unije, ki občutno vpliva na interese neke osebe (sodba z dne2. decembra 2009, Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točka 50). Zato mora sodišče samo spoštovati načelo kontradiktornosti, zlasti kadar v sporu odloča na podlagi razloga, ki je bil preizkušen po uradni dolžnosti (sodba z dne 2. decembra 2009, Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točka 54).

65

V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko v skladu s členom 76(2) Uredbe št. 207/2009 EUIPO ne upošteva dejstev, na katera se stranke niso sklicevale, ali dokazov, ki jih niso predložile v ustreznem času.

66

Iz besedila člena 76(2) Uredbe št. 207/2009 izhaja, da je na splošno, in če ni določeno drugače, predložitev dejstev in dokazov strank mogoča tudi po izteku rokov, ki veljajo za tako predložitev v skladu z določbami Uredbe št. 207/2009, in da EUIPO nikakor ni prepovedano, da upošteva dejstva in dokaze, ki so tako prepozno navedeni ali predloženi (sodbi z dne 13. marca 2007, UUNT/Kaul,C‑29/05 P, EU:C:2007:162, točka 42, in z dne 24. januarja 2018, EUIPO/European Food,C‑634/16 P, EU:C:2018:30, točka 55).

67

Člen 76(2) Uredbe št. 207/2009 s tem, da določa, da EUIPO v takem primeru „lahko“ ne upošteva takih dokazov, temu namreč daje široko diskrecijsko pravico glede odločitve, ali jih je treba upoštevati ali ne, pri tem pa mora svojo odločitev v zvezi s tem obrazložiti (sodbi z dne 13. marca 2007, UUNT/Kaul,C‑29/05 P, EU:C:2007:162, točka 43, in z dne 28. februarja 2018, mobile.de/EUIPO,C‑418/16 P, EU:C:2018:128, točka 49).

68

V zvezi z izvajanjem te diskrecijske pravice je treba opozoriti, da je v skladu s sodno prakso to upoštevanje lahko zlasti upravičeno takrat, kadar EUIPO meni, da so po eni strani ti prepozno predloženi dokazi na prvi pogled dejansko upoštevni, in po drugi strani, kadar faza postopka, v kateri je prišlo do te prepozne predložitve, in njene okoliščine ne nasprotujejo njihovemu upoštevanju (glej v tem smislu sodbe z dne 13. marca 2007, UUNT/Kaul,C‑29/05 P, EU:C:2007:162, točka 44; z dne 28. februarja 2018, mobile.de/EUIPO,C‑418/16 P, EU:C:2018:128, točka 63, in z dne 4. oktobra 2018, Blackmore/EUIPO – Paice (DEEP PURPLE), T‑344/16, neobjavljena, EU:T:2018:648, točka 54).

69

V obravnavanem primeru je, prvič, odbor za pritožbe, kot je bilo opozorjeno v točki 62 zgoraj, v okviru preizkusa pritožbe, ki jo je vložila tožeča stranka, ugotovil nedopustnost dokazov, ki jih je tožeča stranka prvič predložila pred njim in ki se nanašajo na rezervne dele in dodatke, ker so bili predloženi prepozno. V zvezi s tem je v točkah 168 in 169 izpodbijane odločbe navedel le, da dokazi, predloženi pred oddelkom za izbris, niso „zadovoljivi“ in da „zaradi [njihove] neprepričljivosti […] diskrecijske pravice ni mogoče izvajati v korist [tožeče stranke]“.

70

Na podlagi te obrazložitve se ni mogoče prepričati, da je odbor za pritožbe preučil dopustnost teh dokazov glede na merila iz sodne prakse, navedena v točki 68 zgoraj. Zlasti ne omogoča preverjanja, ali je odbor za pritožbe preučil, ali bi ti dokazi lahko bili na prvi pogled dejansko upoštevni za rešitev pritožbe, vložene pri njem, in ali faza postopka, v kateri je prišlo do te prepozne predložitve, in okoliščine navedene predložitve nasprotujejo njihovemu upoštevanju. V zvezi s tem zgolj trditev, da dokazi, predloženi oddelku za izbris, „niso zadovoljivi“, ni zadostna obrazložitev, saj ne vsebuje nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče razumeti, zakaj merila, ki jih je določila sodna praksa in na podlagi katerih lahko odbori za pritožbe upoštevajo prepozno predložene dokaze, v obravnavanem primeru niso bila izpolnjena.

71

EUIPO je na obravnavi na vprašanje, ali izpodbijana odločba ni zadostno obrazložena glede dopustnosti dokazov, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe, v bistvu navedel, da analiza teh meril ni potrebna, ker so bili ti dokazi nato v izpodbijani odločbi vsekakor vsebinsko preučeni.

72

Vendar to, da so bili ti dokazi vsekakor vsebinsko preučeni, ne odpravlja nezadostnosti obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi z njihovo nedopustnostjo, ampak se nanaša bolj na posledice te nezadostnosti za zakonitost izpodbijane odločbe, ki bodo preučene v nadaljevanju.

73

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da izpodbijana odločba ni zadostno obrazložena, kar mora Splošno sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti.

74

Drugič, kot je bilo navedeno v točki 62 zgoraj, je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe, na eni strani, v okviru pritožbe, ki jo je vložila tožeča stranka, navedene dokaze zavrgel kot nedopustne, medtem ko, na drugi strani, v okviru pritožbe, ki jo je vložil intervenient, ni preizkusil domnevne nedopustnosti teh dokazov, ampak jih je neposredno vsebinsko preučil.

75

Splošno sodišče je s pisnim vprašanjem stranke pozvalo, naj predložijo stališča glede morebitne nedoslednosti obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi s tem, če bi Splošno sodišče ugotovilo, da je treba to vprašanje obravnavati po uradni dolžnosti. Tožeča stranka je v odgovor na to vprašanje trdila, da je obrazložitev izpodbijane odločbe v zvezi s tem protislovna, zaradi česar naj bi bilo treba izpodbijano odločbo razveljaviti. EUIPO pa je navedel, da pristop odbora za pritožbe ni protisloven, ker so bili zadevni dokazi v okviru obeh pritožb vsekakor preučeni in vsebinsko zavrnjeni, tako da naj zadevna protislovnost obrazložitve ne bi vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe. Intervenient je navedel podobno argumentacijo.

76

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da izpodbijana odločba vsebuje protislovno obrazložitev, ki jo mora Splošno sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti, ker so bili isti dokazi v okviru pritožbe, ki jo je vložila tožeča stranka, primarno zavrženi kot nedopustni, v okviru pritožbe, ki jo je vložil intervenient, pa so se implicitno, vendar nujno šteli za dopustne.

77

Glede trditve EUIPO, navedene v točki 75 zgoraj, je treba ugotoviti, tako kot je bilo ugotovljeno v točki 72 zgoraj, da ta nikakor ne vpliva na to, da je obrazložitev izpodbijane odločbe protislovna glede dopustnosti dokazov, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe, ampak se nanaša bolj na posledice tega protislovja za zakonitost izpodbijane odločbe, ki bodo preučene v nadaljevanju.

78

Ob upoštevanju navedenega Splošno sodišče ne more ugotoviti, ali je odbor za pritožbe lahko zadevne dokaze izločil kot nedopustne, ne da bi storil napako. Kot je bilo namreč ugotovljeno v točkah 72 in 76 zgoraj, izpodbijana odločba po eni strani ni zadostno obrazložena, po drugi strani pa je njena obrazložitev protislovna.

79

V teh okoliščinah je treba preučiti trditev EUIPO, da zgoraj navedene napake v obrazložitvi ne vplivajo na zakonitost izpodbijane odločbe, ker je odbor za pritožbe navedene dokaze vsekakor vsebinsko zavrnil.

80

Odbor za pritožbe je v izpodbijani odločbi ugotovil, prvič, da sporne znamke za rezervne dele in dodatke ni uporabljala tožeča stranka, ampak neodvisni trgovci, in da iz dokazov ni razvidno, da bi se ta znamka uporabljala s soglasjem tožeče stranke. Drugič, navedel je, da se je sporna znamka za navedene proizvode uporabljala za „opisne“ namene, in ne za označevanje njihovega trgovskega izvora. Po mnenju odbora za pritožbe dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ne razlikujejo med rezervnimi deli in dodatki, ki se prodajajo pod sporno znamko, ter generičnimi rezervnimi deli in dodatki, ki so združljivi z avtomobili modela Testarossa. Tretjič, glede dokazov o rezervnih delih in dodatkih, označenih s sporno znamko, je odbor za pritožbe navedel, da gre za osamljene primere, ki ne zadostujejo za dokaz resne in dejanske uporabe sporne znamke za take dele in dodatke.

81

Tožeča stranka po eni strani trdi, da je odbor za pritožbe napačno zavrnil priznanje resne in dejanske uporabe sporne znamke za rezervne dele in dodatke. V zvezi s tem navedenemu odboru očita, da je napačno navedel, da so bile tretje osebe, ki so sodelovale pri prodaji teh delov in dodatkov, „neodvisni trgovci“ in da uporabe sporne znamke za take proizvode ni mogoče šteti za dokaz resne in dejanske uporabe za avtomobile „zaradi nesorazmernosti [njihove] vrednosti“. Poudarja tudi, da odbor za pritožbe pri svojem preizkusu ni upošteval upoštevnih meril za presojo resne in dejanske uporabe, in sicer narave zadevnih proizvodov, značilnosti trga in pogostosti uporabe. Poleg tega naj bi odbor za pritožbe storil napako pri razlagi pojma „resna in dejanska uporaba“ in pri presoji take uporabe s strani tretjih oseb, ker naj bi napačno menil, da predloženi dokazi ne zadostujejo za dokaz, da je bila bistvena funkcija znamke izpolnjena.

82

Po drugi strani tožeča stranka navaja, da odbor za pritožbe ni upošteval sodne prakse, v skladu s katero lahko uporaba registrirane znamke za rezervne dele, ki so sestavni del proizvodov, na katere se ta znamka nanaša, pomeni resno in dejansko uporabo ne le za same rezervne dele, ampak tudi za proizvode, na katere se navedena znamka nanaša.

83

EUIPO in intervenient izpodbijata trditve tožeče stranke in trdita, da resna in dejanska uporaba sporne znamke za rezervne dele in dodatke ni bila dokazana in nikakor ne more dokazati uporabe za „avtomobile“. Menita, da na podlagi sodbe z dne 22. oktobra 2020, Ferrari (C‑720/18 in C‑721/18, EU:C:2020:854), ni mogoče samodejno ugotoviti, da uporaba za rezervne dele pomeni resno in dejansko uporabo za avtomobile. Intervenient vztraja na dejstvu, da so rezervni deli in dodatki sekundarni proizvodi, ki jih običajno prodajajo neodvisni prodajalci, ki znamko uporabljajo „opisno“, ne da bi vzpostavljali neposredno povezavo z njenim imetnikom. Trdi tudi, da tožeča stranka ni predložila licenčnih pogodb za uporabo sporne znamke za rezervne dele in dodatke.

84

V obravnavani zadevi tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve odbora za pritožbe, da so bili rezervni deli in dodatki, ki so se v upoštevnem obdobju tržili pod sporno znamko, „predvsem“ rabljeni deli.

85

Poleg tega med strankami ni sporno, da pri uporabi sporne znamke za rezervne dele in dodatke, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni šlo za uporabo s strani tožeče stranke, ampak tretjih oseb.

86

V zvezi s tem tožeča stranka ne trdi, da je izrecno soglašala s tako uporabo. Trdi pa, da je mogoče z dokazi, ki jih je predložila pred EUIPO, obravnavanimi skupaj, dokazati, da je s tako uporabo soglašala implicitno.

87

Tožeča stranka je na obravnavi trdila tudi, da eden od njenih koncesionarjev, ki je v upoštevnem obdobju prodajal rezervne dele in dodatke pod sporno znamko, in sicer družba Maranello, dejansko spada v isto skupino družb kot ona. Ker pa ta okoliščina ni razvidna iz spisa in ni bila podprta z nobenim dokazom, je Splošno sodišče ne more upoštevati.

88

Prvič, ugotoviti je treba, kot je to storila tožeča stranka in drugače kot je navedel odbor za pritožbe, da sporne znamke za rezervne dele in dodatke v upoštevnem obdobju, kot je razvidno iz dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, niso uporabljali neodvisni trgovci, ki niso v nikakršni zvezi s tožečo stranko, ampak pooblaščeni koncesionarji in distributerji, s katerimi je bila tožeča stranka gospodarsko in pogodbeno povezana.

89

Med dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, je namreč več posnetkov zaslona in odlomkov s spletnega mesta družbe Maranello, iz katerih je razvidno, da ima to podjetje „izključne pravice svetovne distribucije vseh delov, izdelanih v tovarni za avtomobile Ferrari pred letom 1995“, ter da prodaja rezervne dele in dodatke „Ferrari“, opisane kot „originalni deli“ („genuine parts“), v skladu z odobrenimi standardi, katerih kakovost, varnost in zanesljivost so preverjeni. Tožeča stranka je predložila tudi račune, ki so jih izdali družba Maranello in drugi pooblaščeni koncesionarji, iz katerih je razvidna prodaja takih delov in dodatkov posameznikom v Nemčiji, Švici in Češki republiki ali storitve popravil avtomobilov znamke TESTAROSSA.

90

Poleg tega, kot je bilo ugotovljeno v točkah 48 in 50 zgoraj, tožeča stranka zlasti pooblaščenim koncesionarjem in distributerjem ponuja storitev certificiranja, katere namen je potrditi pristnost rabljenega avtomobila znamke TESTAROSSA in ki vključuje preverjanje trgovskega izvora glavnih delov avtomobila.

91

Zato je treba iz podobnih razlogov, kot so navedeni v točkah od 34 do 56 zgoraj, navesti, da je tožeča stranka dokazala, da je implicitno soglašala s tem, da tretje osebe uporabljajo sporno znamko za rezervne dele in dodatke.

92

Drugič, odbor za pritožbe je ugotovil, da dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, izkazujejo „opisno“ uporabo sporne znamke za rezervne dele in dodatke z edinim namenom, da bi se navedlo, da so taki proizvodi združljivi z avtomobilom znamke TESTAROSSA.

93

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da odbor za pritožbe ni zadostno upošteval dejstva, da so se prodaje rezervnih delov in dodatkov, ki so jih opravili pooblaščeni koncesionarji, zlasti družba Maranello, nanašale med drugim na originalne dele („genuine parts“) znamke TESTAROSSA, kot je tožeča stranka že trdila pred odborom za pritožbe in oddelkom za izbris ter kot je razvidno iz točke 89 zgoraj. V zvezi s tem je treba tudi navesti, da nekateri dokazi, kot so računi, ki jih je izdala družba Maranello, vsebujejo številna sklicevanja na rezervne dele in dodatke, ki so posebej označeni s sporno znamko.

94

Vsekakor je odbor za pritožbe v točki 197 izpodbijane odločbe sam priznal, da so bili nekateri rezervni deli in nekateri dodatki označeni s sporno znamko, čeprav je menil, da gre za „osamljene primere“. Vendar je vprašanje, ali gre za „osamljene primere“, odvisno od obsega uporabe znamke za take dele in dodatke, in ne od narave te uporabe, ki je, kot je bilo opozorjeno v točki 26 zgoraj, edina predmet tega spora.

95

Iz tega sledi, da so pri presoji odbora za pritožbe v zvezi z uporabo sporne znamke za rezervne dele in dodatke podane napake.

96

Poleg tega je treba navesti, kot je to storila tožeča stranka, da lahko uporaba sporne znamke za rezervne dele in dodatke pomeni tudi uporabo te znamke za „avtomobile“, kar je odbor za pritožbe napačno zanikal.

97

Sodišče je namreč že razsodilo, da lahko uporaba registrirane znamke s strani njenega imetnika ali z njegovim soglasjem za rezervne dele, ki so sestavni del proizvodov, zajetih s to znamko, pomeni „resno in dejansko uporabo“ v smislu člena 51(1)(a) Uredbe št. 207/2009 ne le za same rezervne dele, ampak tudi za proizvode, ki jih navedena znamka zajema. V zvezi s tem ni pomembno, da registracija navedene znamke ne zajema le celih proizvodov, ampak tudi njihove rezervne dele (glej v tem smislu sodbo z dne 22. oktobra 2020, Ferrari,C‑720/18 in C‑721/18, EU:C:2020:854, točka 35).

98

Tako je treba za znamko, registrirano za kategorijo proizvodov in rezervnih delov, ki te proizvode sestavljajo, šteti, da se je „resno in dejansko uporabljala“ v smislu navedenega člena 51(1)(a) Uredbe št. 207/2009 za vse proizvode, ki spadajo v to kategorijo, in rezervne dele, ki te proizvode sestavljajo, če se je tako uporabljala le za nekatere od teh proizvodov, kot so dragi luksuzni športni avtomobili, oziroma zgolj za rezervne dele ali dodatke, ki sestavljajo nekatere od navedenih proizvodov, razen če je iz upoštevnih dejstev in dokazov razvidno, da potrošnik, ki želi kupiti te proizvode, slednje dojema kot samostojno podkategorijo kategorije proizvodov, za katero je bila zadevna znamka registrirana (glej v tem smislu sodbo z dne 22. oktobra 2020, Ferrari,C‑720/18 in C‑721/18, EU:C:2020:854, točka 53).

99

Zato bi moral odbor za pritožbe konkretno presoditi – primarno v zvezi s proizvodi ali storitvami, za katere je imetnik znamke dokazal uporabo svoje znamke – ali slednji sestavljajo samostojno podkategorijo glede na proizvode in storitve iz zadevnega razreda proizvodov in storitev, tako da so proizvodi ali storitve, za katere je bila resna in dejanska uporaba znamke dokazana, v razmerju s kategorijo proizvodov ali storitev, ki jih je zajemala registracija te znamke (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 22. oktobra 2020, Ferrari,C‑720/18 in C‑721/18, EU:C:2020:854, točka 41 in navedena sodna praksa).

100

Odbor za pritožbe pa v izpodbijani odločbi takega preizkusa ni opravil. Ni namreč ugotovil, da ti rezervni deli in dodatki tvorijo samostojno podkategorijo glede na avtomobile, tako da dokaz o uporabi prvih ne bi bil upošteven za druge.

101

Odbor za pritožbe je na eni strani zgolj navedel obstoj nesorazmerja ekonomske vrednosti med rezervnimi deli in dodatki ter avtomobili. Vendar je treba poudariti, kot je to storila tožeča stranka, da odbor za pritožbe s tem, da se je oprl na ekonomsko vrednost rezervnih delov in dodatkov, ni upošteval ustaljene sodne prakse, v skladu s katero sta, ker potrošnik išče predvsem proizvod ali storitev, ki lahko zadovolji njegove specifične potrebe, namen ali predvidena uporaba zadevnega proizvoda ali storitve bistvena pri usmerjanju njegove izbire. Ker torej potrošniki pred vsakim nakupom uporabijo merilo namena ali predvidene uporabe, je to primarno merilo pri opredelitvi podkategorije proizvodov ali storitev (sodbe z dne 13. februarja 2007, Mundipharma/UUNT – Altana Pharma (RESPICUR), T‑256/04, EU:T:2007:46, točka 29; z dne 16. maja 2013, Aleris/UUNT – Carefusion 303 (ALARIS), T‑353/12, neobjavljena, EU:T:2013:257, točka 22, in z dne 24. januarja 2024, Agus/EUIPO – Alp Food Group (ROYAL MILK), T‑603/22, neobjavljena, EU:T:2024:29, točka 32).

102

Na drugi strani je odbor za pritožbe navedel, da upoštevna javnost ne bi menila, da ima proizvajalec rezervnih delov in dodatkov tehnično sposobnost za izdelavo avtomobilov, saj je splošno znano, da proizvajalci avtomobilov ne proizvajajo vseh rezervnih delov in dodatkov za svoje avtomobile. Vendar, čeprav sami proizvajalci avtomobilov ne proizvajajo običajno vseh rezervnih delov in dodatkov in, obratno, proizvajalci takih delov in dodatkov ne proizvajajo nujno avtomobilov, je prav tako splošno znano, da nekatere rezervne dele in dodatke dejansko proizvajajo proizvajalci avtomobilov sami ali tretje osebe z licenco. Zato ni splošnega pravila, v skladu s katerim bi upoštevna javnost nujno štela, da avtomobili izvirajo od proizvajalcev, ki niso tisti, ki proizvajajo rezervne dele in dodatke za te avtomobile.

103

Glede na navedeno izpodbijana odločba vsebuje napake pri presoji tudi v zvezi z upoštevnostjo dokazov v zvezi z rezervnimi deli in dodatki za dokaz uporabe sporne znamke za avtomobile. Te napake se dodajo k napaki, navedeni v točki 60 zgoraj.

104

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba četrti tožbeni razlog sprejeti.

105

Glede na navedeno in v nasprotju s tem, kar trdi EUIPO, napake v obrazložitvi, navedene v točkah 72 in 78 zgoraj, vplivajo na rešitev spora. Iz tega namreč izhaja, da so v izpodbijani odločbi napake zaradi pomanjkljive obrazložitve, kar zadeva dopustnost dokazov v zvezi z rezervnimi deli in dodatki, ter zaradi napak pri presoji, kar zadeva njihovo vsebinsko preučitev, tako da jo je treba tudi v zvezi s tem razveljaviti.

106

Zato je treba izpodbijano odločbo v celoti razveljaviti, ne da bi bilo treba preučiti prvi tožbeni razlog.

107

V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker EUIPO in intervenient nista uspela, se jima v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

108

Tožeča stranka je poleg tega predlagala, naj se EUIPO in intervenientu naloži plačilo stroškov, ki so ji nastali v postopku pred odborom za pritožbe. V zvezi s tem je treba opozoriti, da se na podlagi člena 190(2) Poslovnika le nujni stroški, ki so strankam nastali v postopku pred odborom za pritožbe, štejejo za stroške, ki se lahko povrnejo. Zato je treba EUIPO in intervenientu naložiti tudi plačilo nujnih stroškov, ki so tožeči stranki nastali v postopku pred odborom za pritožbe.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat)

razsodilo: