1

Tožeče stranke, Ville Kivikoski, Ottavia Maffia in Peter Pristovnik, s tožbo na podlagi člena 270 PDEU predlagajo razglasitev ničnosti odločbe Sveta Evropske unije z dne 13. julija 2022 o njihovem nenapredovanju v razred AST 8 v napredovalnem obdobju 2022 (v nadaljevanju: odločba o nenapredovanju).

2

Tožeče stranke so uradniki Sveta v razredu AST 7.

3

Generalni sekretariat Sveta je 20. junija 2022 z obvestilom uslužbencem št. 30/22 objavil seznam uradnikov, ki bi lahko napredovali, kar je utemeljeno zlasti s tem, da so dopolnili najmanj dve leti delovne dobe v svojem razredu na dan 1. januarja 2022, in število napredovanj, razpoložljivih za vsako funkcionalno skupino in vsak razred, v napredovalnem obdobju 2022. Na tem seznamu so bila med 81 uradniki, ki bi lahko napredovali v razred AST 8, navedena imena tožečih strank, prav tako pa je bilo napovedano odprtje 18 možnosti za napredovanje v ta razred.

4

Organ za imenovanja pri Svetu je 13. julija 2022 z obvestilom uslužbencem št. 38/22 sprejel odločbo o nenapredovanju tako, da je objavil in odobril seznam uslužbencev funkcionalne skupine AST, ki jih je posvetovalni odbor za napredovanje priporočil za napredovanje. Na tem seznamu imen tožečih strank ni bilo.

5

Tožeče stranke so 12. oktobra 2022 zoper odločbo o nenapredovanju vložile pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi).

6

Tožeče stranke so v pritožbi navedle, da je z odločbo o nenapredovanju, na eni strani, kršen člen 6(2) Kadrovskih predpisov v povezavi z oddelkom B Priloge I k navedenim predpisom (v nadaljevanju: pravila iz Kadrovskih predpisov), ker bi moralo biti v napredovalnem obdobju 2022 v razredu AST 8 odprtih 37 možnosti za napredovanje namesto 18, in so, na drugi strani, kršena načela enakega obravnavanja, predvidljivosti in pravne varnosti.

7

Generalna sekretarka Sveta je 2. februarja 2023 zavrnila pritožbo tožečih strank (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pritožbe).

8

Generalna sekretarka Sveta je v odločbi o zavrnitvi pritožbe ugotovila, da pritožba tožečih strank ni dopustna, ker te niso dokazale, da bi si lahko obetale napredovanje, če bi bilo spoštovano število delovnih mest, ki bi morala biti po njihovem mnenju odprta za napredovanje. Podredno je zatrdila, da ni bilo treba uporabiti stopenj, ki so določene v oddelku B Priloge I h Kadrovskim predpisom (v nadaljevanju: multiplikatorji), pri čemer je poudarila, da bi njihova uporaba privedla do samodejnega napredovanja uradnikov iz razreda AST 7 po dveh letih v tem razredu, kar bi bilo v nasprotju z načelom napredovanja na podlagi uspešnosti iz člena 45 Kadrovskih predpisov. Nazadnje, generalna sekretarka Sveta je ugotovila, da tožeče stranke niso bile obravnavane neenako, saj niso bile v položaju, ki bi bil primerljiv položaju uradnikov iz različnih razredov.

9

Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

10

Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:

11

S prvim in drugim tožbenim predlogom tožeče stranke predlagajo razglasitev ničnosti odločbe o nenapredovanju in, po potrebi, odločbe o zavrnitvi pritožbe.

12

Ker izrecna odločba o zavrnitvi pritožbe nima samostojne vsebine, saj zgolj potrjuje odločbo o nenapredovanju, je treba šteti, da se s tema predlogoma za razglasitev ničnosti predlaga le razglasitev ničnosti odločbe o nenapredovanju, katere zakonitost se bo presojala ob upoštevanju obrazložitve odločbe o zavrnitvi pritožbe (glej v tem smislu sodbi z dne 17. januarja 1989, Vainker/Parlament, 293/87, EU:C:1989:8, točka 8, in z dne 6. julija 2022, MZ/Komisija, T‑631/20, EU:T:2022:426, točka 21).

13

Svet, ne da bi formalno podal ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča, v bistvu meni, da tožba ni dopustna. V zvezi s tem sicer ne izpodbija, da odločba o nenapredovanju posega v položaj tožečih strank, vendar pa predvsem na podlagi sodbe z dne 14. februarja 2017, Schönberger/Računsko sodišče (T‑688/15 P, neobjavljena, EU:T:2017:76), meni, da tožeče stranke niso dokazale, da imajo pravni interes za izpodbijanje te odločbe. Po njegovem mnenju bi morale tožeče stranke dokazati, da bi jim razglasitev ničnosti navedene odločbe lahko – ob upoštevanju njihovega osebnega položaja in če ne bi bilo zatrjevane kršitve člena 6(2) Kadrovskih predpisov – odprla možnosti za napredovanje v razred AST 8.

14

Tožeče stranke prerekajo trditve Sveta in navajajo, da je tožba dopustna.

15

Opozoriti je treba, da je ničnostna tožba, ki jo vloži fizična ali pravna oseba, dopustna le, če ima ta oseba interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Pogoj za tak interes je, da ima lahko razglasitev ničnosti tega akta pravne posledice in da lahko rezultat pravnega sredstva stranki, ki ga je vložila, prinese korist (glej sodbo z dne 6. julija 2023, Julien/Svet, C‑285/22 P, neobjavljena, EU:C:2023:551, točka 47 in navedena sodna praksa, in sklep z dne 22. decembra 2023, TB/ENISA, T‑322/21, neobjavljen, EU:T:2023:877, točka 22 in navedena sodna praksa).

16

Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da uradnik ni upravičen delovati v interesu prava ali institucij in sme v utemeljitev ničnostne tožbe uveljavljati le očitke, ki se nanašajo nanj osebno (glej sklep z dne 8. marca 2007, Strack/Komisija, C‑237/06 P, EU:C:2007:156, točka 64 in navedena sodna praksa). Natančneje, za akte, ki posegajo v položaj, je mogoče šteti le akte, ki neposredno in takoj vplivajo na pravni položaj zadevnih oseb, pri čemer se ta presoja ne sme opraviti abstraktno, ampak glede na osebni položaj tožeče stranke (glej sodbo z dne 24. aprila 2009, Sanchez Ferriz in drugi/Komisija, T‑492/07 P, EU:T:2009:116, točka 26 in navedena sodna praksa).

17

V tem kontekstu, po eni strani, seznam uradnikov, ki napredujejo, pomeni sveženj individualnih aktov, ki so naslovljeni na uradnike, ki napredujejo v zadevni razred. Ta sveženj aktov vseeno posega v položaj uradnikov, katerih imena niso navedena na seznamu, saj pomeni implicitno zavrnitev njihovega napredovanja (glej sodbo z dne 24. aprila 2009, Sanchez Ferriz in drugi/Komisija, T‑492/07 P, EU:T:2009:116, točka 32 in navedena sodna praksa).

18

Po drugi strani mora uradnik, kadar se sklicuje na tožbeni razlog glede nezdružljivosti multiplikatorjev, uporabljenih v okviru napredovalnega obdobja, s členom 6(2) Kadrovskih predpisov, dokazati svoj interes, da se nanj sklicuje, tako da dokaže, da bi se mu ob upoštevanju njegovega osebnega položaja, če bi bilo upoštevano zahtevano število delovnih mest, obetalo napredovanje (glej v tem smislu sodbi z dne 24. aprila 2009, Sanchez Ferriz in drugi/Komisija, T‑492/07 P, EU:T:2009:116, točka 34, in z dne 14. februarja 2017, Schönberger/Računsko sodišče, T‑688/15 P, neobjavljena, EU:T:2017:76, točke od 64 do 66).

19

V obravnavani zadevi je treba, na prvem mestu, navesti, da odločba o nenapredovanju posega v položaj tožečih strank, ker njihova imena niso navedena na seznamu iz točke 4 zgoraj in ker tako ta odločba pomeni implicitno zavrnitev njihovega napredovanja.

20

Na drugem mestu, glede dokaza o interesu tožečih strank, da se sklicujejo na nezdružljivost uporabljenih multiplikatorjev s členom 6(2) Kadrovskih predpisov, je treba spomniti, da je na podlagi te določbe in brez poseganja v načelo napredovanja na podlagi uspešnosti iz člena 45 Kadrovskih predpisov število prostih delovnih mest v vsakem razredu na dan 1. januarja vsakega leta enako številu aktivno zaposlenih uradnikov iz nižjega razreda na dan 1. januarja predhodnega leta, ki se pomnoži s stopnjami za ta razred, določenimi v oddelku B Priloge I h Kadrovskim predpisom, to je 25 % za razrede od AST 5 do AST 8. Te stopnje se s 1. januarjem 2014 uporabljajo na podlagi petletnega povprečja.

21

V zvezi s tem izraz „aktivno zaposleni uradniki“ napotuje na enega od položajev iz člena 35 Kadrovskih predpisov. Iz te določbe v povezavi s členom 6(2) Kadrovskih predpisov izhaja, da je treba pri letni določitvi števila prostih delovnih mest za vsak razred upoštevati le upravni status aktivno zaposlenih uradnikov iz nižjega razreda na dan 1. januarja predhodnega leta ne glede na njihovo upravičenost do morebitnega napredovanja.

22

Po mnenju tožečih strank bi torej moralo biti, če bi se uporabili multiplikatorji, v razredu AST 8 v napredovalnem obdobju 2022 na voljo 37 možnosti za napredovanje namesto 18, kot jih je bilo napovedanih v obvestilu uslužbencem št. 30/22.

23

V tem okviru tožeče stranke na podlagi elementov, ki jih je generalna sekretarka Sveta predstavila v odločbi o zavrnitvi pritožbe, navajajo, da so med drugim dopolnile najmanj dve leti delovne dobe v razredu AST 7 in da so predložile zadovoljiva ocenjevalna poročila z ocenami, primerljivimi ocenam drugih uradnikov, ki bi lahko napredovali.

24

V zvezi s tem ni sporno, da so vsi uradniki, ki bi lahko napredovali v razred AST 8, med katerimi so tožeče stranke, dopolnili najmanj dve leti delovne dobe v razredu AST 7 na dan 1. januarja 2022 v skladu s členom 45(1) Kadrovskih predpisov.

25

Res je, da je generalna sekretarka Sveta v odločbi o zavrnitvi pritožbe navedla, da so imeli vsi uradniki, ki bi lahko napredovali, enako ali daljšo delovno dobo kot P. Pristovnik in da je 49 od teh uradnikov imelo enako ali daljšo delovno dobo kot V. Kivikoski in O. Maffia, čemur tožeče stranke niso oporekale.

26

Vendar je treba ugotoviti, da taka okoliščina ne izključuje, da se je tožečim strankam obetalo napredovanje v razred AST 8 v napredovalnem obdobju 2022. Taka delovna doba, čeprav sama po sebi namreč ne zadostuje za potrditev obeta napredovanja (glej v tem smislu sklep z dne 30. septembra 2015, Schönberger/Računsko sodišče, F‑14/12 RENV, EU:F:2015:112, točka 47), tega obeta tudi ne more izključiti. Pri tej ugotovitvi se poleg tega upošteva dejstvo, da naj bi podvojitev števila možnosti za napredovanje v razred AST 8 na podlagi multiplikatorjev hkrati povečala možnosti in posledično obete tožečih strank za napredovanje v napredovalnem obdobju 2022.

27

Enako velja za dejstvo, ki ga je generalna sekretarka Sveta navedla v odločbi o zavrnitvi pritožbe, da se tožeče stranke niso razlikovale od drugih uradnikov, ki bi lahko napredovali v razred AST 8, v smislu ocenjevanja ali odgovornosti, ki jih imajo na podlagi svojih nalog. Te okoliščine naj bi, nasprotno, dokazovale, da bi si tožeče stranke, če bi se uporabili multiplikatorji, enako kot drugi uradniki, ki bi lahko napredovali, in ob upoštevanju primerjalne ocene uspešnosti iz člena 45(1) Kadrovskih predpisov, obetale napredovanje v napredovalnem obdobju 2022. To velja še toliko bolj, ker – kot je Svet potrdil na obravnavi – v napredovalnem obdobju 2022 za napredovanje v razred AST 8 ni bilo določeno nobeno posebno merilo.

28

V teh okoliščinah je treba skleniti, da so tožeče stranke dokazale, da so si ob upoštevanju svojega osebnega položaja, če bi bilo v napredovalnem obdobju 2022 spoštovano število možnosti za napredovanje v razred AST 8, ki jih zahtevajo, lahko obetale napredovanje. Zato so izkazale interes, da se sklicujejo na nezdružljivost uporabljenih multiplikatorjev s členom 6(2) Kadrovskih predpisov, in s tem svoj pravni interes.

29

Iz tega sledi, da je tožba dopustna.

30

Tožeče stranke v utemeljitev tožbe navajajo dva tožbena razloga, od katerih se prvi nanaša na napačno uporabo pravil iz Kadrovskih predpisov, drugi pa na kršitev načel enakega obravnavanja, predvidljivosti in pravne varnosti.

31

Tožeče stranke s prvim tožbenim razlogom zatrjujejo, da bi moralo biti v skladu s pravili iz Kadrovskih predpisov število možnosti za napredovanje v razred AST 8 v napredovalnem obdobju 2022 enako številu aktivno zaposlenih uradnikov iz razreda AST 7 na dan1. januarja 2021, ki se pomnoži z 0,25 (25 %). V zvezi s tem tožeče stranke navajajo, da je bilo na dan 1. januarja 2021 145 uradnikov uvrščenih v razred AST 7 in bi zato moralo biti v tem obdobju na voljo 37 možnosti za napredovanje v razred AST 8.

32

Poleg tega tožeče stranke zatrjujejo, da se v napredovalnih obdobjih pred napredovalnim obdobjem 2022 niso sistematično uporabljala pravila iz Kadrovskih predpisov.

33

Svet meni, da je treba člen 6(2) Kadrovskih predpisov razlagati v povezavi z oddelkom B Priloge I h Kadrovskim predpisom, in ocenjuje, da morajo institucije zagotoviti, da se število prostih delovnih mest v vsakem napredovalnem obdobju na petletni podlagi približuje multiplikatorjem, ki so določeni s to prilogo in ki odražajo povprečno kariero uradnikov v njihovi funkcionalni skupini. Te določbe naj bi tako institucijam puščale polje proste presoje glede sredstev, ki jih imajo na voljo za dosego tega cilja. Po mnenju Sveta bi morala institucija, če bi ugotovila velika neravnovesja med številom uradnikov, ki lahko napredujejo v nekatere razrede, in povprečno čakalno dobo v teh razredih, sprejeti korektivne ukrepe za uskladitev dejanskega kariernega napredovanja uradnikov s povprečno čakalno dobo, določeno v oddelku B Priloge I h Kadrovskim predpisom, za zadevne razrede.

34

Glede tega Svet navaja, da bi bilo brez korektivnih ukrepov, sprejetih med letoma 2017 in 2022, izvajanje člena 45 Kadrovskih predpisov ogroženo, ker svetovalni odbori za napredovanje in organ za imenovanja po določitvi možnosti za napredovanje za določen razred v okviru primerjalnega preverjanja uspešnosti ne morejo prilagoditi števila uradnikov, ki napredujejo, da bi bilo to v skladu z multiplikatorji.

35

V teh okoliščinah Svet navaja, da mehanizem petletnega povprečja iz člena 6(2) Kadrovskih predpisov izpolnjuje svoj cilj, kadar se število uradnikov, ki so uvrščeni v določen razred, iz leta v leto spreminja. Vendar naj ta mehanizem sam po sebi ne bi omogočal zagotovitve polnega učinka člena 6(2) Kadrovskih predpisov v povezavi s členom 45 teh predpisov in z oddelkom B Priloge I k navedenim predpisom, kar zadeva razred AST 7, v katerem naj bi prišlo do stalnega povečevanja števila uradnikov, ki v zadnjih letih niso bili upravičeni do napredovanja v višje razrede. To povečevanje števila uradnikov v razredu AST 7 naj bi bilo posledica reform Kadrovskih predpisov v letih 2004 in 2013. V zvezi s tem naj bi se v zadnjem obdobju potrjevanja, organiziranem leta 2014, 238 uradnikov odločilo, da bodo ostali na karierni poti AST 1–AST 7, in so se posledično odpovedali, da v prihodnosti napredujejo v razred AST 8. Svet iz tega sklepa, da so bili korektivni ukrepi, sprejeti za razred AST 7, potrebni za zagotovitev polnega učinka navedenih določb.

36

V skladu s členom 6(1) Kadrovskih predpisov je v kadrovskem načrtu, ki je priložen delu proračuna za posamezno institucijo, navedeno število delovnih mest v vsakem razredu in funkcionalni skupini. Člen 6(2) Kadrovskih predpisov določa, da brez poseganja v načelo napredovanja, ki temelji na uspešnosti, kakor je določeno v členu 45, navedeni načrt zagotovi, da je število prostih delovnih mest v vsakem razredu za vsako institucijo na dan 1. januarja vsakega leta enako številu aktivno zaposlenih uradnikov iz nižjega razreda na dan 1. januarja predhodnega leta, ki se pomnoži s stopnjami za ta razred, določenimi v oddelku B Priloge I h Kadrovskim predpisom, pri čemer se te stopnje s 1. januarjem 2014 uporabljajo na podlagi petletnega povprečja.

37

V zvezi s tem je treba besedilo „brez poseganja v načelo napredovanja, ki temelji na odlikah [uspešnosti], kakor je določeno v členu 45“ razlagati tako, da napotuje na ustaljeno sodno prakso Splošnega sodišča, v skladu s katero Kadrovski predpisi ne podeljujejo pravice do napredovanja niti uradnikom, ki izpolnjujejo vse pogoje za napredovanje. V skladu s členom 45 Kadrovskih predpisov imajo uradniki le možnost, da napredujejo. Odločitev o napredovanju namreč ni odvisna le od kvalifikacij in sposobnosti kandidata, ampak tudi od ocene teh kvalifikacij in sposobnosti v primerjavi s kvalifikacijami in sposobnostmi drugih kandidatov, ki imajo možnost napredovanja, in to v vsakem novem napredovalnem obdobju (glej sodbo z dne 22. novembra 2023, QN/eu-LISA, T‑484/22, EU:T:2023:741, točka 71 in navedena sodna praksa). Vendar iz tega besedila, ki napotuje na poznejšo fazo v postopku napredovanja, ni mogoče sklepati, da bi bilo mogoče uporabiti načelo napredovanja, ki temelji na uspešnosti, da bi se pri določitvi letnega števila prostih delovnih mest v vsakem razredu in s tem možnosti za napredovanje odstopilo od uporabe multiplikatorjev na število aktivno zaposlenih uradnikov iz nižjega razreda na dan 1. januarja predhodnega leta.

38

V oddelku B Priloge I h Kadrovskim predpisom z naslovom „Multiplikatorji enakovrednosti povprečne kariere“ so v tabeli iz prvega odstavka določeni multiplikatorji enakovrednosti povprečne kariere v funkcionalnih skupinah AST in AD. Za razred AST 8 znaša ta stopnja 25 %.

39

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba te multiplikatorje uporabiti na število „aktivno zaposlenih“ uradnikov iz nižjega razreda na dan 1. januarja predhodnega leta v smislu člena 35 Kadrovskih predpisov (glej točko 21 zgoraj).

40

Dalje, poudariti je treba, da multiplikatorji sledijo dvema različnima ciljema. Po eni strani je namen teh multiplikatorjev v skladu s členom 6(2) Kadrovskih predpisov izračunati letno število delovnih mest, odprtih za napredovanje, v vsakem razredu in za to se uporabljajo na podlagi petletnega povprečja (glej v tem smislu sodbo z dne 22. novembra 2023, QN/eu-LISA, T‑484/22, EU:T:2023:741, točki 59 in 61 ter navedena sodna praksa).

41

Po drugi strani te stopnje ne glede na člen 6(2) Kadrovskih predpisov omogočajo tudi določitev povprečnega trajanja kariere v razredu. Pri tem vprašanju je treba upoštevati multiplikatorje, ki so se uporabljali v letih, ko je bil uradnik v zadevnem razredu, tako da se omejitev petletne podlage iz člena 6(2) Kadrovskih predpisov ne uporablja (glej v tem smislu sodbo z dne 22. novembra 2023, QN/eu-LISA, T‑484/22, EU:T:2023:741, točki 60 in 62 ter navedena sodna praksa).

42

Iz tega izhaja, da je treba vprašanje določitve povprečnega trajanja kariere v nekem razredu razlikovati od vprašanja določitve števila delovnih mest, ki morajo biti odprta za določen razred v nekem napredovalnem obdobju. To zadnjenavedeno vprašanje je namreč odvisno zlasti od razlage drugega stavka člena 6(2) Kadrovskih predpisov, v skladu s katerim se stopnje iz oddelka B Priloge I h Kadrovskim predpisom s 1. januarjem 2014 uporabljajo na podlagi petletnega povprečja (glej v tem smislu sodbi z dne 14. februarja 2017, Schönberger/Računsko sodišče, T‑688/15 P, neobjavljena, EU:T:2017:76, točka 121, in z dne 22. novembra 2023, QN/eu-Lisa, T‑484/22, EU:T:2023:741, točka 61).

43

V tem okviru je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da razlaga določbe prava Unije ob upoštevanju njenega konteksta in namena ne sme pripeljati do tega, da se jasnemu in natančnemu besedilu te določbe odvzame ves polni učinek, sicer bi bila ta določba contra legem in zato ne bi bila združljiva z zahtevami načela pravne varnosti. Če torej pomen določbe prava Unije nedvoumno izhaja iz njenega besedila, sodišče Unije ne sme odstopiti od te razlage (glej v tem smislu sodbi z dne 13. julija 2023, Mensing, C‑180/22, EU:C:2023:565, točka 34 in navedena sodna praksa, in z dne 16. junija 2021, Lucaccioni/Komisija, T‑316/19, EU:T:2021:367, točka 118 in navedena sodna praksa).

44

Ob upoštevanju navedenih preudarkov je treba preučiti, ali je Svet, kot to trdijo tožeče stranke, napačno uporabil pravila iz Kadrovskih predpisov.

45

V obravnavani zadevi je iz spisa in razprav med obravnavo razvidno, da je bilo na Svetu na dan 1. januarja 2021 145 aktivno zaposlenih uradnikov v razredu AST 7 in da je leto 2022 pomenilo konec petletnega obdobja, v katerem so se redno izvajali korektivni ukrepi za razred AST 7. V zvezi s tem Svet ni dokazal, da je lahko po izteku tega petletnega obdobja in ob upoštevanju korektivnih ukrepov, ki jih je izvajal v tem obdobju, na eni strani uporabil drugačen multiplikator od tistega, ki je določen v oddelku B Priloge I h Kadrovskim predpisom, in na drugi strani neupošteval število aktivno zaposlenih uradnikov v razredu AST 7 na dan 1. januarja 2021 v smislu člena 35 Kadrovskih predpisov v povezavi s členom 6(2) teh predpisov (glej točko 21 zgoraj). Zato je bila ta institucija zavezana upoštevati navedeno stopnjo in navedeno število za določitev možnosti za napredovanje v razred AST 8. Iz tega izhaja, da je Svet s tem, da je napovedal odprtje 18 možnosti za napredovanje v ta razred v napredovalnem obdobju 2022, napačno uporabil pravila iz Kadrovskih predpisov, kot so navedena v točkah od 36 do 39 zgoraj.

46

Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvama, ki ju navaja Svet.

47

Na prvem mestu, posebne okoliščine – tudi če bi bile dokazane – ki so značilne za položaj uradnikov v razredu AST 7, ki jih je Svet opisal v svojih vlogah in na katere je bilo opozorjeno v točki 35 zgoraj, ne morejo upravičiti, da se s korektivnimi ukrepi odstopi od jasnega in natančnega besedila pravil iz Kadrovskih predpisov, ne da bi bilo ogroženo izvajanje hierarhično višjih določb, kot so določbe iz Kadrovskih predpisov in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije ali splošna pravna načela (glej v tem smislu sodbo z dne 22. novembra 2023, QN/eu-LISA, T‑484/22, EU:T:2023:741, točka 42 in navedena sodna praksa).

48

V zvezi s tem ni upoštevna trditev Sveta, da bi bilo treba dejansko karierno napredovanje uradnikov uskladiti s povprečno čakalno dobo v vsakem razredu, določeno v oddelku B Priloge I h Kadrovskim predpisom, v primeru neravnovesja med številom uradnikov, ki lahko napredujejo v nekaterih razredih, in povprečno čakalno dobo v teh razredih. Kot namreč izhaja iz točke 42 zgoraj, vprašanja določitve števila možnosti za napredovanje v razred AST 8 v napredovalnem obdobju 2022 ni mogoče zamenjevati z vprašanjem glede določitve povprečnega trajanja kariere v razredu AST 7, za katero – v nasprotju s tem prvim vprašanjem – ne velja omejitev, ki izhaja iz petletnega povprečja iz člena 6(2) Kadrovskih predpisov.

49

Na drugem mestu, ker je iz elementov spisa razvidno, da je bilo na Svetu na dan 1. januarja 2021 145 aktivno zaposlenih uradnikov v razredu AST 7, bi moralo biti teoretično odprtih 36,25 možnosti za napredovanje v razred AST 8 za 81 uradnikov, ki bi lahko napredovali v napredovalnem obdobju 2022 na podlagi pravil iz Kadrovskih predpisov. V teh okoliščinah v nasprotju s tem, kar trdi Svet, ni bilo dokazano, da bi uporaba teh pravil v tej zadevi, natančneje glede na razliko med številom uradnikov, ki bi lahko napredovali, in številom možnosti za napredovanje, lahko ovirala primerjalno oceno uspešnosti uradnikov iz člena 45(1) Kadrovskih predpisov.

50

Glede na navedeno je prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na napačno uporabo pravil iz Kadrovskih predpisov, utemeljen in ga je torej treba sprejeti. Zato je treba odločbo o nenapredovanju razglasiti za nično, ne da bi bilo treba preučiti drugi tožbeni razlog, ki ga navajajo tožeče stranke, niti odločiti o predlogu tožečih strank za odreditev pripravljalnega ukrepa za predložitev seznama uradnikov v razredu AST 7, ki so v napredovalnem obdobju 2022 napredovali v razred AST 8, z natančno navedbo delovne dobe vsakega uradnika, njegove uspešnosti in ravni odgovornosti.

51

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Svet ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožečih strank naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat)

razsodilo: