–

za YM S. J. Linck in R. Malewicz, advocaten,

–

za Openbaar Ministerie K. van der Schaft in A. L. Wagenaar, officiers van justitie,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman, A. Hanje in P. P. Huurnink, agentke,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo H. Leupold, F. van Schaik, J. Vondung in F. Wilman, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(4), člena 4, točka 1, in člena 5, točka 3, Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 (UL 2009, L 81, str. 24) (v nadaljevanju: Okvirni sklep 2002/584), ter člena 7(4), člena 9(1)(d) in člena 25 Okvirnega sklepa Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji (UL 2008, L 327, str. 27), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299 (v nadaljevanju: Okvirni sklep 2008/909).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru postopka v zvezi z izvršitvijo – na Nizozemskem – evropskega naloga za prijetje, ki ga je Sąd Okręgowy w Jeleniej Górze, Wydzial III Karny (okrožno sodišče v kraju Jelenia Góra, tretji kazenski oddelek, Poljska) izdalo zaradi uvedbe kazenskega postopka zoper YM, poljskega državljana.

3

V uvodni izjavi 6 Okvirnega sklepa 2002/584 je navedeno:

„Evropski nalog za prijetje, kot ga predvideva ta okvirni sklep, je na področju kazenskega prava prvi konkretni ukrep izvajanja načela medsebojnega priznavanja, o katerem je Evropski svet navedel, da je ‚temeljni kamen‘ pravosodnega sodelovanja.“

4

Člen 1 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali [varnostni] ukrep, vezan na odvzem prostosti.

2.   Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.“

5

Člen 2 navedenega okvirnega sklepa, naslovljen „Področje uporabe evropskega naloga za prijetje“, v odstavkih 2 in 4 določa:

„2.   Naslednja kazniva dejanja, če so v odreditveni državi članici kazniva z zaporno kaznijo ali ukrepom, vezanim na odvzem prostosti do najmanj treh let in kot so opredeljena po pravu odreditvene države članice, so po tem okvirnem sklepu in brez ugotavljanja dvojne kaznivosti storjenega dejanja razlog za predajo osebe na podlagi evropskega naloga za prijetje:

[…]

4.   Pri drugih kaznivih dejanjih, ki niso zajeta v odstavku 2, se zahtevana oseba lahko preda pod pogojem, da dejanja, za katera je bil odrejen nalog za prijetje, po zakonu izvršitvene države članice pomenijo kaznivo dejanje, kakršnikoli že so njegovi sestavni elementi ali opis.“

6

Ta okvirni sklep v členu 3 določa razloge za obvezno neizvršitev evropskega naloga za prijetje, v členih 4 in 4a pa razloge za njegovo fakultativno neizvršitev.

7

Člen 4, točki 1 in 6, Okvirnega sklepa 2002/584 določa razloge za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje:

„Izvršitveni pravosodni organ lahko zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje:

[…]

8

Člen 5 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Jamstva, ki jih mora dati odreditvena država članica v nekaterih primerih“, določa:

„Za izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki jo izvede izvršitveni pravosodni organ, lahko po zakonu izvršitvene države članice veljajo naslednji pogoji:

[…]

9

V uvodnih izjavah 9 in 12 Okvirnega sklepa 2008/909 je navedeno:

[…]

10

Člen 3 Okvirnega sklepa 2008/909, naslovljen „Namen in področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Namen tega okvirnega sklepa je določiti pravila, na podlagi katerih država članica v luči zaradi lažje socialne rehabilitacije obsojene osebe prizna sodbo in izvrši kazensko sankcijo.“

11

Člena 4 in 5 tega okvirnega sklepa določata merila in postopek za posredovanje sodbe in potrdila drugi državi članici.

12

Člen 7 navedenega okvirnega sklepa, naslovljen „Dvojna kaznivost“, v odstavkih 1, 3 in 4 določa:

„1.   Brez ugotavljanja dvojne kaznivosti se v skladu s tem okvirnim sklepom priznajo sodbe in izvršijo izrečene kazenske sankcije, če gre za kaznivo dejanje, za katero je po pravu države izdajateljice kot najvišja mera kazni predpisana zaporna kazen ali ukrep, ki vključuje odvzem prostosti, najmanj treh let in gre po pravu te države za eno izmed naslednjih kaznivih dejanj:

[…]

3.   Pri kaznivih dejanjih, ki jih odstavek 1 ne zajema, lahko država izvršiteljica priznanje sodbe in izvršitev kazenske sankcije pogojuje s tem, da se sodba nanaša na dejanja, ki so kazniva tudi po pravu države izvršiteljice, ne glede na znake ali opis kaznivega dejanja.

4.   Vsaka država članica lahko ob sprejetju tega okvirnega sklepa ali pozneje poda izjavo, o kateri uradno obvesti generalni sekretariat Sveta, da ne bo uporabljala odstavka 1. Takšno izjavo je mogoče kadar koli umakniti. Takšne izjave ali umiki izjav se objavijo v Uradnem listu Evropske unije.“

13

Člen 8(1) Okvirnega sklepa 2008/909, naslovljen „Priznanje sodbe in izvršitev kazenske sankcije“, določa:

„Pristojni organ v državi izvršiteljici v skladu s postopkom iz člena 5 prizna sodbo, posredovano v skladu s členom 4, in nemudoma sprejme vse potrebne ukrepe za izvršitev kazenske sankcije, razen če se odloči, da se bo skliceval na enega od razlogov za nepriznanje in neizvršitev iz člena 9.“

14

Člen 9 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Razlogi za nepriznanje in neizvršitev“, v odstavku 1(d) določa:

„1.   Pristojni organ države izvršiteljice lahko zavrne priznanje sodbe in izvršitev kazenske sankcije:

[…]

15

Člen 25 navedenega okvirnega sklepa, naslovljen „Izvrševanje kazenskih sankcij na podlagi evropskega naloga za prijetje“, določa:

„Brez poseganja v Okvirni sklep 2002/584/PNZ se določbe tega okvirnega sklepa smiselno uporabljajo – kolikor so združljive z določbami navedenega okvirnega sklepa – za izvrševanje kazenskih sankcij v primerih, ko se država članica zaveže k izvršitvi kazenske sankcije v primerih iz člena 4(6) navedenega okvirnega sklepa, ali če je v skladu s členom 5(3) navedenega okvirnega sklepa postavila pogoj, da je osebo treba vrniti zadevni državi članici, da bi v njej prestala kazen, s čimer se izogne nekaznovanosti zadevne osebe.“

16

Kraljevina Nizozemska je v izjavi z dne 20. septembra 2012, o kateri je bil generalni sekretariat Sveta uradno obveščen v skladu s členom 7(4) Okvirnega sklepa 2008/909, navedla, da ne bo uporabljala člena 7(1) tega okvirnega sklepa.

17

Wet tot implementatie van het kaderbesluit van de Raad van de Europese Unie betreffende het Europees aanhoudingsbevel en de procedures van overlevering tussen de lidstaten van de Europese Unie (Overleveringswet) (zakon o izvajanju okvirnega sklepa Sveta Evropske unije o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami) z dne 29. aprila 2004 (Stb. 2004, št. 195), s katerim je bil v nizozemsko pravo prenesen Okvirni sklep 2002/584, v različici, ki se uporablja za postopek v glavni stvari (v nadaljevanju: OLW), v členu 6 določa:

„1.   Predaja nizozemskega državljana se lahko dovoli, če se zahteva zaradi kazenske preiskave zoper njega in če je po mnenju izvršitvenega pravosodnega organa zagotovljeno, da bo, če bo v odreditveni državi članici obsojen na nepogojno [zaporno kazen ali ukrep, vezan na odvzem prostosti,] zaradi dejanj, za katera se predaja lahko dovoli, to kazen lahko prestajal na Nizozemskem.

[…]

3.   Odstavek 1 se uporablja tudi za tujega državljana, ki na zaslišanju pred rechtbank [(sodišče)] dokaže, da je na Nizozemskem zakonito neprekinjeno prebival vsaj pet let v smislu člena 8, initio ter točke od (a) do (e) in (l), Vreemdelingenwet 2000 [(zakon o tujcih iz leta 2000) z dne 23. novembra 2000 (Stb. 2000, št. 495)], če je mogoče dejanja, ki so podlaga za evropski nalog za prijetje, kazensko preganjati na Nizozemskem in če se pričakuje, da zaradi kazni ali ukrepa, ki bi mu bila izrečena po predaji, ne bo izgubil pravice do prebivanja na Nizozemskem. Morebitna dokazila morajo biti predložena pravočasno pred zaslišanjem pred rechtbank [(sodišče)].“

18

Člen 7 OLW določa:

„1.   Predaja se lahko dovoli za namene:

[…]“

19

Wet wederzijdse erkenning en tenuitvoerlegging vrijheidsbenemende en voorwaardelijke sancties (zakon o vzajemnem priznavanju in izvrševanju zapornih in pogojnih kazni) z dne 12. julija 2012 (Stb. 2012, št. 333), s katerim je bil v nizozemsko pravo prenesen Okvirni sklep 2008/909, v različici, ki se uporablja za postopek v glavni stvari (v nadaljevanju: WETS), v členu 1:1 določa:

„V tem zakonu in na njem temelječih določbah se uporabljajo naslednje opredelitve:

[…]“

20

Člen 2:11 WETS določa:

„1.   Naš minister sodno odločbo in potrdilo posreduje advocaat-generaal bij het ressortsparket [(generalni pravobranilec na tožilstvu pri višjem sodišču)], razen če že na začetku meni, da obstajajo razlogi za zavrnitev priznanja te sodne odločbe.

2.   Generalni pravobranilec sodno odločbo in potrdilo takoj predloži posebnemu senatu Gerechtshof Arnhem-Leeuwarden [(višje sodišče v Arnhem-Leeuwardnu, Nizozemska)] iz člena 67 Wet op de rechterlijke organisatie [(zakon o organizaciji sodstva) z dne 18. aprila 1827 (Stb. 1827, št. 20)]. Svoje morebitno stališče o zgoraj navedenih dokumentih mu predloži v štirinajstih dneh od datuma, ko mu je predložil dokumente.

3.   Posebni senat višjega sodišča presodi:

[…]

7.   Posebni senat višjega sodišča v šestih tednih od datuma, ko je prejel sodno odločbo in potrdilo, ministru pošlje pisno in obrazloženo presojo, ki jo je opravil na podlagi odstavka 3.“

21

Člen 2:12 WETS določa:

„1.   Naš minister odloči o priznanju sodne odločbe ob upoštevanju presoje posebnega senata višjega sodišča.

[…]“

22

Člen 2:13 tega zakona določa:

„1.   Priznanje sodne odločbe se zavrne, kadar:

[…]

[…]“

23

Sąd Okręgowy w Jeleniej Górze, Wydział III Karny (regionalno sodišče v kraju Jelenia Góra, tretji kazenski oddelek, Poljska) je zoper YM izdalo dva evropska naloga za prijetje zaradi uvedbe kazenskega postopka, in sicer enega 9. novembra 2020, drugega pa 9. maja 2023.

24

Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska), ki je predložitveno sodišče, mora kot izvršitveni pravosodni organ odločiti o izvršitvi teh dveh evropskih nalogov za prijetje.

25

To sodišče pojasnjuje, da se njegov predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša le na drugega od navedenih nalogov. Ta je bil izdan zaradi uvedbe kazenskega pregona zoper zadevno osebo zaradi enega samega dejanja, in sicer tega, da ta oseba ni izpolnila svoje preživninske obveznosti do svojega mladoletnega sina v skladu z odločbami, ki so jih v zvezi s tem sprejela poljska sodišča.

26

Odreditveni pravosodni organ tega dejanja ni opredelil kot kaznivo dejanje iz člena 2(2) Okvirnega sklepa 2002/584, ki je lahko razlog za predajo zadevne osebe brez ugotavljanja dvojne kaznivosti. Čeprav je predložitveno sodišče v zvezi s tem ugotovilo, da to dejanje v skladu z nizozemskim pravom ne pomeni kaznivega dejanja, doppušča možnost, da se ne sklicuje na razlog za fakultativno neizvršitev, ki temelji na taki ugotovitvi in je določen v členu 4, točka 1, tega okvirnega sklepa.

27

Navedeno sodišče namreč meni, da je treba, ker je zadevna oseba, ki je poljski državljan, več kot pet let zakonito in neprekinjeno prebivala na Nizozemskem, šteti, da je ta oseba „prebivalec“ Kraljevine Nizozemske v smislu člena 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584.

28

Poleg tega to sodišče ugotavlja, da ima zahtevana oseba tesne vezi s Kraljevino Nizozemsko, tako da bi izvršitev – v tej državi članici – zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, ki bi bila po predaji morebiti izrečena na Poljskem, pripomogla k povečanju njenih možnosti za socialno rehabilitacijo. Predložitveno sodišče v zvezi s tem navaja, da ta oseba prebiva na Nizozemskem približno dvanajst let, da je imela v zadnjih letih znatne prihodke, da dobro govori nizozemsko in da čeprav trenutno ni zaposlena, namerava nadaljevati izobraževanje za inštruktorja v fitnesu.

29

Medtem ko je predložitveno sodišče v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe najprej predložilo tri vprašanja za predhodno odločanje, je 13. februarja 2024 sprejelo odločbo o umiku prvega in drugega vprašanja, ki jo je Sodišču predložilo 26. februarja 2024. Glede na pojasnila predložitvenega sodišča je bila ta odločitev za delni umik sprejeta po tem, ko je nizozemska vlada 21. decembra 2023 vložila osnutek zakona „Wet herimplementatie Europees strafrecht“ (zakon o novem prenosu kazenskega prava Unije), katerega sprejetje naj bi omogočilo rešitev težav pri prenosu Okvirnega sklepa 2002/584, ki so bile predmet prvih dveh vprašanj, ki ju je postavilo to sodišče.

30

Predložitveno sodišče navaja, da se tretje vprašanje za predhodno odločanje, ki je zdaj edino, za odgovor na katero je zaprošeno Sodišče, nanaša na primer, v katerem je evropski nalog za prijetje izdan zaradi dejanja iz člena 2(4) Okvirnega sklepa 2002/584, ki po pravu izvršitvene države članice ni kaznivo dejanje. Kot je navedeno v točki 26 te sodbe, se predložitveno sodišče v delu, v katerem dopušča možnost, da se ne sklicuje na razlog za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 1, tega okvirnega sklepa, sklicuje na možnost iz člena 5, točka 3, navedenega okvirnega sklepa, ki mu omogoča, da predajo zadevne osebe pogojuje s tem, da se ta oseba vrne izvršitveni državi članici, da bi v njej prestala zaporno kazen ali ukrep, vezan na odvzem prostosti, ki bi ji bila morebiti izrečena v odreditveni državi članici.

31

V zvezi s tem navedeno sodišče pojasnjuje, da se v skladu z nizozemsko ureditvijo, ki se je uporabljala na datum predložitvene odločbe, priznanje kazenske sankcije, izrečene v državi članici, ki ni Kraljevina Nizozemska, samodejno zavrne, kadar dejanje, za katero je bila izrečena zaporna kazen ali ukrep, vezan na odvzem prostosti, po nizozemskem pravu ne bi bilo kaznivo, če bi bilo storjeno na ozemlju te države.

32

Zato, kadar je evropski nalog za prijetje izdan zaradi uvedbe kazenskega postopka v zvezi z dejanji, ki po nizozemskem pravu niso kazniva, in se ta nalog za prijetje izvrši s pogojevanjem predaje zadevne osebe z jamstvom vrnitve v skladu s členom 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584, ta oseba, ne glede na to, kar ta določba določa, zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, ki bi bila morebiti izrečena v odreditveni državi članici, ne bo mogla prestajati na Nizozemskem.

33

Vendar predložitveno sodišče meni, da je ta položaj v nasprotju s pravom Unije. V zvezi s tem ugotavlja, da bi morale države članice, ker člen 9(1)(d) Okvirnega sklepa 2008/909 določa fakultativni razlog za nepriznanje sodbe in neizvršitev kazenske sankcije, v okviru prenosa te določbe v svoj pravni red pristojnim organom priznati polje proste presoje, ne da bi bil ta razlog za zavrnitev zavezujoč. To sodišče dodaja, da bi bilo treba navedeni razlog za zavrnitev razlagati ozko, v skladu s ciljem olajšanja socialne rehabilitacije zadevne osebe, kot se uresničuje z navedenim okvirnim sklepom.

34

Navedeno sodišče dodaja, da je v okviru uveljavljanja jamstva vrnitve za dejanje, ki po pravu izvršitvene države članice ni kaznivo, združljivost takega polja proste presoje s pravom Unije vprašljiva. V takem položaju se namreč zdi, da je nemožnost izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, na ozemlju Kraljevine Nizozemske v nasprotju s členom 25 Okvirnega sklepa 2008/909.

35

V zvezi s tem isto sodišče pojasnjuje, da imajo v skladu s tem členom 25 določbe Okvirnega sklepa 2002/584 prednost pred določbami Okvirnega sklepa 2008/909. Poleg tega naj bi bilo iz točke 41 sodbe z dne 11. marca 2020, SF (Evropski nalog za prijetje – Jamstvo vrnitve v izvršitveno državo članico) (C‑314/18, EU:C:2020:191), razvidno, da člen 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584 v posebnih primerih izvršitvenemu pravosodnemu organu omogoča, da odloči, da je treba kazen, ki je bila izrečena v odreditveni državi članici, izvršiti na ozemlju izvršitvene države članice.

36

V teh okoliščinah predložitveno sodišče ugotavlja, da kadar se je izvršitveni pravosodni organ odpovedal uveljavljanju razloga za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje, ki temelji na dvojni kaznivosti, kot je določen v členu 4, točka 1, Okvirnega sklepa 2002/584, vendar je predajo zadevne osebe pogojeval z jamstvom vrnitve zaradi povečanja možnosti za socialno rehabilitacijo te osebe v skladu s členom 5, točka 3, tega okvirnega sklepa, pravo Unije nasprotuje temu, da pristojni organ izvršitvene države članice naknadno zavrne priznanje in izvršitev kazenske sankcije, izrečene v odreditveni državi članici, z uveljavljanjem razloga za zavrnitev, ki temelji na dvojni kaznivosti, kot je določen v členu 9(1)(d) Okvirnega sklepa 2008/909.

37

Po presoji tega sodišča bi bila v tem primeru zavrnitev izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, ki sta bila izrečena v odreditveni državi članici, v nasprotju s ciljem, ki mu sledi člen 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584, to je povečati možnosti za socialno rehabilitacijo zadevne osebe v družbo, in bi bil tej določbi odvzet polni učinek.

38

Poleg tega navedeno sodišče pojasnjuje, da bo odgovor na to vprašanje vplival na njegovo odločitev o predaji zadevne osebe organom odreditvene države članice. Natančneje, če bi Sodišče ugotovilo, da pravo Unije ne nasprotuje uporabi zadevnih nacionalnih določb, predložitveno sodišče navaja, da bi lahko ponovno razmislilo o svojem namenu, da to osebo preda poljskim organom z jamstvom vrnitve. V tem primeru namreč ne bi bilo zagotovljeno, da bi lahko navedena oseba na Nizozemskem prestala zaporno kazen ali ukrep odvzema prostosti, ki bi ji bila morebiti izrečena na Poljskem, da bi se izboljšale njene možnosti za socialno rehabilitacijo.

39

Skratka, predložitveno sodišče želi izvedeti, ali sta v fazi uveljavljanja jamstva vrnitve iz člena 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584 priznanje in izvršitev – na Nizozemskem – zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, ki bi bila morebiti izrečena na Poljskem, lahko v nasprotju s tem, da dejanje z vidika nizozemskega prava ni kaznivo.

40

To sodišče v odločbi o delnem preklicu, navedeni v točki 29 te sodbe, natančneje navaja razloge, zaradi katerih meni, da sprememba nizozemske ureditve, zaradi katere je posledica nepriznanja sodbe in neizvršitve kazenske sankcije iz člena 9(1)(d) Okvirnega sklepa 2008/909 fakultativna, vseeno ne bi odpravila problema, ki je predmet tretjega vprašanja za predhodno odločanje.

41

Navedeno sodišče namreč meni, da bi minister tudi v takem položaju ohranil pristojnost, da v skladu s členom 2:11(1) in členom 2:13(1)(f) WETS takoj zavrne priznanje sodbe, ki so jo izdali organi odreditvene države članice, in posledično vrnitev zadevne osebe na Nizozemsko zaradi neobstoja kaznivosti dejanja v nizozemskem pravu. Poleg tega, tudi če minister ne bi izvajal te pristojnosti, isto sodišče navaja, da bi imel posebni senat Gerechtshof Arnhem-Leeuwarden (višje sodišče v Arnhem-Leeuwardnu) vedno možnost zavrniti priznanje navedene sodbe in posledično vrnitev zadevne osebe na Nizozemsko, ker dejanje v nizozemskem pravu ni kaznivo, pri čemer pojasnjuje, da bi bil minister na podlagi člena 2:12(1) WETS vezan na tako zavrnitev.

42

V teh okoliščinah je rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali člen 9(1)[(d)] Okvirnega sklepa [2008/909] v povezavi s členom 25 tega okvirnega sklepa ter v povezavi s členom 4, točka 1, in členom 5, točka 3, Okvirnega sklepa [2002/584] nasprotuje temu, da država članica, ki je uporabila člen 7(4) Okvirnega sklepa [2008/909], prenese prvonavedeno določbo tako, da po tem, ko je izvršitveni pravosodni organ, ki mu je dano jamstvo vrnitve, odobril predajo odreditveni državi članici zaradi kazenskega pregona za dejanje iz člena 2(4) Okvirnega sklepa [2002/584], ki po pravu izvršitvene države članice ni kaznivo, v zvezi s katerim pa se je izvršitveni pravosodni organ izrecno odpovedal zavrnitvi predaje [te osebe] iz tega razloga, drugi organi izvršitvene države članice (kot države izvršitve) zaradi neobstoja kaznivosti po pravu izvršitvene države članice (kot države izvršitve) morajo ali smejo naknadno zavrniti priznanje in izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, izrečenih v odreditveni državi članici za to dejanje, in morajo ali smejo zavrniti uveljavljanje jamstva vrnitve?“

43

Najprej je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče med različnimi določbami prava Unije, navedenimi v postavljenem vprašanju, navaja primer države članice, ki je uporabila člen 7(4) Okvirnega sklepa 2008/909. V skladu s to določbo lahko vsaka država članica ob sprejetju tega okvirnega sklepa ali pozneje v izjavi, s katero uradno obvesti generalni sekretariat Sveta, navede, da ne bo uporabljala odstavka 1 tega člena, ki določa, da se za kazniva dejanja iz tega člena prizna sodba in izvrši kazenska sankcija, izrečena pod pogoji iz navedenega okvirnega sklepa, brez ugotavljanja dvojne kaznivosti.

44

Vendar je v obravnavanem primeru iz navedb predložitvenega sodišča, kot so navedene v točki 25 te sodbe, razvidno, da je bil evropski nalog za prijetje iz postopka v glavni stvari izdan zoper zadevno osebo zaradi uvedbe kazenskega postopka v zvezi s tem, da ta oseba ni izpolnila svoje preživninske obveznosti do svojega mladoletnega sina. Zato je treba ugotoviti, da kaznivo dejanje, ki je predmet navedenega evropskega naloga za prijetje, ne spada med kazniva dejanja iz člena 7(1) Okvirnega sklepa 2008/909, tako da to, da je Kraljevina Nizozemska, kot je razvidno iz točke 16 te sodbe, v izjavi z dne 20. septembra 2012, s katero je bil generalni sekretariat Sveta uradno obveščen v skladu s členom 7(4) Okvirnega sklepa 2008/909, navedla, da ne bo uporabila člena 7(1) tega okvirnega sklepa, ne vpliva na rešitev spora o glavni stvari.

45

Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 9(1)(d) in člen 25 Okvirnega sklepa 2008/909 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki določa obveznost ali možnost, da se pristojni organ države članice sklicuje na ta člen 9(1)(d), da zavrne priznanje sodbe, izrečene v drugi državi članici, in izvršitev kazenske sankcije, izrečene v drugi državi članici, ker se ta sodba in ta kazenska sankcija nanašata na dejanja, ki po pravu prve države članice ne pomenijo kaznivega dejanja, čeprav se je izvršitveni pravosodni organ te države članice predhodno odločil izvršiti evropski nalog za prijetje, na podlagi katerega sta bili ta sodba in ta kazenska sankcija izdani,

46

V zvezi s tem je treba ob upoštevanju pojasnil, ki jih je to sodišče podalo v zvezi z nizozemsko ureditvijo, ki se uporablja v sporu o glavni stvari, in ki so povzeta v točkah 31 in 32 te sodbe, najprej presoditi, ali je razlog za nepriznanje sodbe in neizvršitev kazenske sankcije, kot je določen v členu 9(1)(d) Okvirnega sklepa 2008/909, mogoče prenesti v pravni red držav članic, tako da se od pristojnega organa države izvršiteljice zahteva, da samodejno zavrne priznanje obsodilne sodbe za dejanja, ki po nacionalnem pravu te države ne pomenijo kaznivega dejanja. Glede na to presojo naj bi bilo treba nato preučiti morebitno polje proste presoje, ki ga ima zadnjenavedeni organ pri uporabi tega razloga za zavrnitev v posameznem primeru po predaji zadevne osebe, za katero velja jamstvo vrnitve v skladu s členom 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584.

47

Za odgovor na to vprašanje je treba spomniti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (sodba z dne 30. oktobra 2025, Tomann,C‑134/24, EU:C:2025:839, točka 55 in navedena sodna praksa).

48

Člen 7(3) Okvirnega sklepa 2008/909 določa, da „[p]ri kaznivih dejanjih, ki jih odstavek 1 ne zajema, lahko država izvršiteljica priznanje sodbe in izvršitev kazenske sankcije pogojuje s tem, da se sodba nanaša na dejanja, ki so kazniva tudi po pravu države izvršiteljice, ne glede na znake ali opis kaznivega dejanja“.

49

Člen 9(1)(d) navedenega okvirnega sklepa med drugim določa, da lahko pristojni organ države izvršiteljice zavrne priznanje sodbe in izvršitev kazenske sankcije v primerih iz člena 7(3) tega okvirnega sklepa.

50

Tako je iz besedila teh dveh določb, zlasti iz uporabe izraza „lahko“, razvidno, da mora imeti izvršitveni pravosodni organ diskrecijsko pravico pri odločanju, ali je treba zavrniti priznanje sodbe in izvršitev kazenske sankcije iz razlogov iz tega člena 9 (glej po analogiji sodbo z dne 29. aprila 2021, X (Evropski nalog za prijetje – Ne bis in idem), C‑665/20 PPU, EU:C:2021:339, točka 43).

51

Zato države članice, če se odločijo za prenos enega ali več razlogov za fakultativno neizvršitev iz navedenega člena 9, ne morejo določiti, da morajo pravosodni organi države izvršiteljice zavrniti priznanje sodbe in izvršiti kazensko sankcijo, ki formalno spada na področje uporabe navedenih razlogov, ne da bi imeli možnost upoštevati okoliščine vsakega posameznega primera (glej po analogiji sodbo z dne 29. aprila 2021, X (Evropski nalog za prijetje – Ne bis in idem), C‑665/20 PPU, EU:C:2021:339, točka 44).

52

Dalje, poudariti je treba, da to razlago potrjuje sobesedilo, v katero je umeščen člen 9(1)(d) Okvirnega sklepa 2008/909.

53

V zvezi s tem je treba opozoriti, da načelo vzajemnega priznavanja v skladu s členom 8(1) tega okvirnega sklepa pomeni, da pristojni organ države izvršiteljice načeloma prizna sodbo, ki mu je bila posredovana, in nemudoma sprejme vse potrebne ukrepe za izvršitev kazenske sankcije (sodba z dne 11. januarja 2017, Grundza,C‑289/15, EU:C:2017:4, točka 42).

54

Iz navedenega izhaja, da pogoj dvojne kaznivosti pomeni izjemo od splošnega pravila priznavanja sodb in izvrševanja kazenskih sankcij. Zato je treba področje uporabe razloga za zavrnitev priznanja sodbe in izvršitev kazenske sankcije zaradi neobstoja dvojne kaznivosti, kot je določeno v členu 9(1)(d) navedenega okvirnega sklepa, razlagati ozko, da se omeji število primerov nepriznanja in neizvršitve (sodba z dne 11. januarja 2017, Grundza,C‑289/15, EU:C:2017:4, točka 46).

55

Ker pa mora imeti pristojni organ države izvršiteljice polje proste presoje v skladu z razlago iz točke 50 te sodbe, mora imeti ta organ možnost, da kadar zadevna dejanja po pravu države izvršiteljice ne pomenijo kaznivega dejanja, v nekaterih primerih vseeno odloči, da se ne bo skliceval na ta razlog za zavrnitev, da bi zagotovil priznanje sodbe in izvršitev kazenske sankcije.

56

Nazadnje, kar zadeva razlago člena 9(1)(d) Okvirnega sklepa 2008/909, je treba glede na cilj tega okvirnega sklepa opozoriti, da je v skladu s členom 3(1) navedenega okvirnega sklepa njegov namen določiti pravila, na podlagi katerih država članica zaradi lažje socialne rehabilitacije obsojene osebe prizna sodbo in izvrši kazensko sankcijo (sodba z dne 11. januarja 2017, Grundza,C‑289/15, EU:C:2017:4, točka 50).

57

Razlaga člena 9(1)(d) istega okvirnega sklepa, navedena v točki 50 te sodbe, prispeva prav k uresničitvi tega cilja, saj bi se lahko pristojni organ države izvršiteljice ob uporabi svoje diskrecijske pravice odločil, da se ne bo skliceval na razlog za nepriznanje in neizvršitev, ki temelji na pogoju dvojne kaznivosti, ker naj bi izvršitev kazenske sankcije na ozemlju države izvršiteljice prispevala k lažji socialni rehabilitaciji obsojene osebe.

58

Glede na preudarke, navedene v točkah od 48 do 57 te sodbe, je treba šteti, da je treba člen 9(1)(d) Okvirnega sklepa 2008/909 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa obveznost pristojnega organa države članice, da zavrne priznanje sodbe, izrečene v drugi državi članici, in izvršitev kazenske sankcije, izrečene v drugi državi članici, ker se ta sodba in ta kazenska sankcija nanašata na dejanja, ki po pravu prve države članice ne pomenijo kaznivega dejanja, ne da bi bilo pristojnemu organu države članice izvršiteljice v zvezi s tem priznano kakršno koli polje proste presoje.

59

Glede na razlago iz prejšnje točke je treba nato, kot je navedeno v točki 46 te sodbe, preučiti, ali določbe Okvirnega sklepa 2002/584 ter zlasti člen 4, točka 1, in člen 5, točka 3, tega okvirnega sklepa v povezavi s členom 25 Okvirnega sklepa 2008/909 nasprotujejo temu, da bi imel pristojni organ izvršitvene države članice možnost, da na podlagi razloga iz člena 9(1)(d) zadnjenavedenega okvirnega sklepa prizna sodbo in izvrši kazensko sankcijo, kadar se je izvršitveni pravosodni organ iste države članice, prvič, odpovedal sklicevanju na razlog za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 1, Okvirnega sklepa 2002/584, ki se nanaša na neobstoj dvojne kaznivosti, in je, drugič, predajo zadevne osebe pogojeval z jamstvom vrnitve v skladu s tem členom 5, točka 3.

60

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je namen Okvirnega sklepa 2002/584, da se z uvedbo poenostavljenega in učinkovitega sistema predaje oseb, ki so obsojene ali osumljene storitve kaznivega dejanja, poenostavi in pospeši pravosodno sodelovanje ter da se tako prispeva k uresničitvi cilja, zastavljenega za Evropsko unijo, da ta postane območje svobode, varnosti in pravice, tako da se opira na visoko stopnjo zaupanja, ki mora obstajati med državami članicami (sodba z dne 4. septembra 2025, C. J. (Izvrševanje kazenske sankcije na podlagi ENP), C‑305/22, EU:C:2025:665, točka 39 in navedena sodna praksa).

61

Na področju, ki je urejeno s tem okvirnim sklepom, je načelo vzajemnega priznavanja – ki je, kot je razvidno zlasti iz njegove uvodne izjave 6, „temeljni kamen“ pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah – izraženo v členu 1(2) navedenega okvirnega sklepa, v katerem je določeno pravilo, da države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela vzajemnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa (sodba z dne 4. septembra 2025, C. J. (Izvrševanje kazenske sankcije na podlagi ENP), C‑305/22, EU:C:2025:665, točka 40 in navedena sodna praksa).

62

Iz tega sledi, prvič, da lahko izvršitveni pravosodni organi izvršitev evropskega naloga za prijetje zavrnejo le iz razlogov, ki izhajajo iz Okvirnega sklepa 2002/584, kakor ga razlaga Sodišče. Drugič, medtem ko je izvršitev evropskega naloga za prijetje načelo, je zavrnitev njegove izvršitve zasnovana kot izjema, ki jo je torej treba razlagati ozko (sodba z dne 4. septembra 2025, C. J. (Izvrševanje kazenske sankcije na podlagi ENP), C‑305/22, EU:C:2025:665, točka 41 in navedena sodna praksa).

63

Ta okvirni sklep v členu 3 določa razloge za obvezno neizvršitev evropskega naloga za prijetje, v členih 4 in 4a pa razloge za njegovo fakultativno neizvršitev.

64

Člen 5 navedenega okvirnega sklepa pa določa jamstva, ki jih mora dati odreditvena država članica v nekaterih primerih. Tako lahko izvršitveni pravosodni organ v skladu s členom 5(3) tega okvirnega sklepa, kadar je oseba, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje z namenom uvedbe kazenskega postopka, državljan ali prebivalec izvršitvene države članice, evropski nalog za prijetje izvrši pod pogojem, da je zadevna oseba po obravnavi vrnjena izvršitveni državi članici, da bi v njej prestajala zaporno kazen ali ukrep, vezan na odvzem prostosti, ki bi se zoper njo izrekla v odreditveni državi članici.

65

Kar zadeva vpliv takega jamstva vrnitve na uporabo – v fazi priznanja obsodilne sodbe – razloga za nepriznanje in neizvršitev iz člena 9(1)(d) Okvirnega sklepa 2008/909, je treba opozoriti, da Okvirni sklep 2008/909, tako kot Okvirni sklep 2002/584, na kazenskem področju konkretizira načeli medsebojnega zaupanja in medsebojnega priznavanja, ki zlasti v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice od vsake države članice zahtevata, da ta, razen v izjemnih okoliščinah, izhaja iz tega, da druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Z Okvirnim sklepom 2008/909 se krepi pravosodno sodelovanje v zvezi s priznavanjem in izvrševanjem sodb v kazenskih zadevah, kadar so bile osebe v drugi državi članici s kazensko sodbo obsojene na zaporno kazen ali ukrep, ki vključuje odvzem prostosti, da bi se olajšala njihova socialna rehabilitacija (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 4. septembra 2025, C. J. (Izvrševanje kazenske sankcije na podlagi ENP), C‑305/22, EU:C:2025:665, točka 45 in navedena sodna praksa).

66

Poleg tega, kot je Sodišče že razsodilo, na podlagi ničesar ni mogoče sklepati, da je zakonodajalec Unije nameraval določiti dve različni pravni ureditvi v zvezi s priznavanjem in izvrševanjem sodb v kazenskih zadevah glede na to, ali evropski nalog za prijetje obstaja ali ne (sodba z dne 4. septembra 2025, C. J. (Izvrševanje kazenske sankcije na podlagi ENP), C‑305/22, EU:C:2025:665, točka 48).

67

Iz člena 25 Okvirnega sklepa 2008/909 v povezavi z uvodno izjavo 12 tega okvirnega sklepa izhaja, da se ta okvirni sklep, če so njegove določbe združljive z določbami Okvirnega sklepa 2002/584, smiselno uporablja za izvrševanje kazenskih sankcij, zlasti kadar je država članica v okviru člena 5, točka 3, zadnjenavedenega okvirnega sklepa kot pogoj za izvršitev evropskega naloga za prijetje zaradi kazenskega pregona v odreditveni državi določila vrnitev zadevne osebe v izvršitveno državo, da bi ta tam prestala kazen, ki bi bila izrečena v odreditveni državi (glej v tem smislu sodbo z dne 4. septembra 2025, C. J. (Izvrševanje kazenske sankcije na podlagi ENP), C‑305/22, EU:C:2025:665, točka 49).

68

Poleg tega je zakonodajalec Unije v tem členu 5, točka 3, posebno pozornost namenil možnosti, da se državljanu ali prebivalcu izvršitvene države članice omogočijo boljše možnosti za socialno rehabilitacijo, tako da se mu omogoči, da na njenem ozemlju prestaja zaporno kazen ali ukrep, vezan na odvzem prostosti, ki bi mu bil po predaji na podlagi evropskega naloga za prijetje izrečen v odreditveni državi članici (glej v tem smislu sodbo z dne 11. marca 2020, SF (Evropski nalog za prijetje – Jamstvo vrnitve v državo izvršiteljico), C‑314/18, EU:C:2020:191, točka 48).

69

Tako je treba ob upoštevanju enakosti cilja, ki se uresničuje na eni strani z možnostjo, da se predaja zadevne osebe pogojuje z jamstvom vrnitve na podlagi člena 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584, in na drugi strani s pravili iz Okvirnega sklepa 2008/909, in sicer s ciljem olajšanja socialne rehabilitacije oseb, obsojenih v drugi državi članici, šteti, da mora pravosodni organ države izvršiteljice, kadar želi uporabiti razlog za nepriznanje in neizvršitev iz člena 9(1)(d) zadnjenavedenega okvirnega sklepa, upoštevati ta pravila (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 4. septembra 2025, C. J. (Izvrševanje kazenske sankcije na podlagi ENP), C‑305/22, EU:C:2025:665, točka 47).

70

Prav tako iz dela (f) obrazca potrdila iz Priloge I k Okvirnemu sklepu 2008/909 izhaja, da mora pristojni organ v fazi priznanja obsodilne sodbe v okviru tega okvirnega sklepa upoštevati jamstvo vrnitve, pri čemer se mora to potrdilo sklicevati na navedeno jamstvo, kadar je predaja pogojena s tem jamstvom (glej v tem smislu sodbo z dne 4. septembra 2025, C. J. (Izvrševanje kazenske sankcije na podlagi ENP), C‑305/22, EU:C:2025:665, točka 58).

71

Poleg tega mora izvršitveni pravosodni organ v okviru svoje odločitve o izvajanju mehanizma predaje zadevne osebe, pogojene z jamstvom vrnitve, kot je določeno v členu 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584, opraviti celovito presojo vseh konkretnih elementov, ki opredeljujejo položaj te osebe in ki lahko kažejo, ali med to osebo in izvršitveno državo članico obstajajo navezne okoliščine, ki dokazujejo, da je dovolj integrirana v to državo in da bo zato izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, ki sta ji bila izrečena v odreditveni državi članici, v navedeni državi članici prispevala k povečanju njenih možnosti za socialno rehabilitacijo po izvršitvi te kazni ali tega ukrepa, vezanega na odvzem prostosti. Ti elementi vključujejo družinske, jezikovne, kulturne, socialne ali ekonomske vezi zahtevane osebe z izvršitveno državo članico ter naravo, trajanje in pogoje njenega bivanja v tej državi članici (glej v tem smislu sklep z dne 16. novembra 2023, PY (Prebivalec tretje države v izvršitveni državi članici), C‑636/22, EU:C:2023:899, točki 42 in 43 ter navedena sodna praksa).

72

Zato mora izvršitveni pravosodni organ ob upoštevanju posebnih okoliščin zadevnega primera presoditi, ali vezi zadevne osebe z izvršitveno državo članico zadostujejo za to, da je cilj socialne rehabilitacije, ki se uresničuje s členom 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584, lažje doseči, če bi navedena oseba prestala kazen, ki bi ji bila lahko naložena v tej državi članici (glej v tem smislu sklep z dne 16. novembra 2023, PY (Prebivalec tretje države v izvršitveni državi članici), C‑636/22, EU:C:2023:899, točka 39).

73

Kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 73 in 74 sklepnih predlogov, mora izvršitveni pravosodni organ v okviru te presoje tehtati več interesov, kot so interesi, povezani z rehabilitacijo zadevne osebe po njeni morebitni obsodbi, potrebo po preprečevanju nekaznovanosti te osebe in neobstojem dvojne kaznivosti. Če se torej ta organ odloči uporabiti mehanizem predaje zadevne osebe, pogojene z jamstvom vrnitve, kot je določeno v členu 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584, tako da se odpove sklicevanju na razlog za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 1, tega okvirnega sklepa, je treba iz tega sklepati, da meni, da interesi, povezani z bojem proti nekaznovanosti te osebe in njeno socialno rehabilitacijo, prevladajo nad ugotovitvijo, da zadevno dejanje po nacionalnem pravu ni kaznivo. Sprejetje take odločbe pa nujno vključuje upoštevanje vseh upoštevnih določb v zvezi s tem, in sicer upoštevanje tako tega okvirnega sklepa kot Okvirnega sklepa 2008/909.

74

Iz navedenega in zlasti iz logike, ki je neločljivo povezana z mehanizmom predaje zadevne osebe, pogojene z jamstvom vrnitve iz člena 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584, izhaja, da izvajanje tega mehanizma temelji, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 78 sklepnih predlogov, na implicitni zavezi izvršitvene države članice, da bo načeloma izvršila kazen zapora ali ukrep odvzema prostosti, ki bosta morda izrečena v odreditveni državi članici po tej predaji.

75

Zato je treba za zagotovitev čim boljšega spoštovanja te zaveze in spremljanja učinkov ter posledično za zagotovitev, prvič, spoštovanja načela vzajemnega zaupanja, na katerem, kot izhaja iz točke 65 te sodbe, temeljita okvirna sklepa 2002/584 in 2008/909, in drugič, pravilnega delovanja sistemov vzajemnega priznavanja, ki sta bila vzpostavljena s tema sklepoma, ugotoviti, da bi bilo treba možnost pristojnega organa države izvršiteljice, da se sklicuje na razlog za nepriznanje in neizvršitev iz člena 9(1)(d) te sodbe, pri izvajanju jamstva vrnitve iz člena 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584 strogo omejiti.

76

V prid razlagi, navedeni v prejšnji točki te sodbe, govorijo tudi cilj, ki se uresničuje s tem členom 5, točka 3, in cilji, ki se splošneje uresničujejo z okvirnima sklepoma 2002/584 in 2008/909.

77

V zvezi s tem je treba, na prvem mestu, kar zadeva cilj spodbujanja socialne rehabilitacije zadevne osebe, poudariti, da če možnost, ki jo ima pristojni organ države izvršiteljice na podlagi člena 9(1)(d) Okvirnega sklepa 2008/909, da zavrne priznanje sodbe in izvršitev kazenske sankcije, ne bi bila strogo omejena, bi bilo lahko jamstvu vrnitve, ki se je zahtevalo v fazi predaje te osebe na podlagi člena 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584, odvzet polni učinek, tako da bi bil navedeni cilj, ki upravičuje sprožitev mehanizma predaje navedene osebe, pogojene z jamstvom vrnitve, lahko ogrožen v fazi, ko ta organ prizna obsodilno sodbo.

78

Poleg tega, kot je Sodišče že razsodilo, mora razmerje med Okvirnim sklepom 2002/584 in Okvirnim sklepom 2008/909, ki ga je predvidel zakonodajalec Unije, prispevati k uresničitvi cilja olajšanja socialne rehabilitacije zadevne osebe. Poleg tega taka rehabilitacija ni le v interesu obsojene osebe, ampak tudi Unije na splošno (sodba z dne 11. marca 2020, SF (Evropski nalog za prijetje – Jamstvo vrnitve v državo izvršiteljico), C‑314/18, EU:C:2020:191, točka 51 in navedena sodna praksa).

79

Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 82 sklepnih predlogov, tak pristop krepi potrebo po tem, da se razlog za zavrnitev iz člena 9(1)(d) Okvirnega sklepa 2008/909 razlaga ozko, kadar se mehanizem predaje zadevne osebe, pogojene z jamstvom vrnitve, izvaja v skladu s členom 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584.

80

Na drugem mestu, kar zadeva cilj preprečevanja nekaznovanosti zadevne osebe, je treba v zvezi s tem opozoriti, kot je bilo navedeno v točki 60 te sodbe, da je namen Okvirnega sklepa 2002/584 uvesti nov poenostavljen in učinkovitejši sistem predaje oseb, ki so obsojene ali osumljene storitve kaznivega dejanja.
V skladu s členom 1(1) tega okvirnega sklepa je namreč namen mehanizma evropskega naloga za prijetje omogočiti prijetje in predajo zahtevane osebe, da glede na cilj, ki mu sledi navedeni okvirni sklep, storjeno kaznivo dejanje ne ostane nekaznovano in da se ta oseba kazensko preganja ali da prestane kazen zapora, ki ji je bila izrečena (sodba z dne 11. marca 2020, SF (Evropski nalog za prijetje – Jamstvo vrnitve v državo izvršiteljico), C‑314/18, EU:C:2020:191, točka 47 in navedena sodna praksa).

81

Poleg tega je treba poudariti, da se v skladu s členom 25 Okvirnega sklepa 2008/909 v primeru izvršitve kazenskih sankcij na podlagi evropskega naloga za prijetje in brez poseganja v Okvirni sklep 2002/584 določbe Okvirnega sklepa 2008/909 smiselno uporabljajo, kolikor so združljive z določbami Okvirnega sklepa 2002/584, da se prepreči nekaznovanost zadevne osebe. Iz tega izhaja, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 86 sklepnih predlogov, da je treba v primeru izvršitve kazenske sankcije po predaji te osebe, pogojeni z jamstvom vrnitve, ki se izvaja v skladu s členom 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584, ustrezno povezavo med okvirnima sklepoma 2002/584 in 2008/909 v vsakem primeru določiti ob upoštevanju ne le cilja lažje socialne rehabilitacije navedene osebe, ampak tudi cilja boja proti nekaznovanosti te osebe.

82

Če pa bi pristojni organ države izvršiteljice v fazi priznanja sodbe zaradi izvršitve kazenske sankcije lahko podvomil o jamstvu vrnitve, ki se izvaja v skladu s členom 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584, tako da bi ponovno ocenil okoliščine, ki jih je izvršitveni pravosodni organ že presodil v fazi izvršitve evropskega naloga za prijetje, bi bil lahko zadnjenavedeni organ odvrnjen od sprožitve mehanizma predaje zadevne osebe, pogojene z navedenim jamstvom vrnitve, kot je določeno v tej določbi, ali celo od izvršitve evropskega naloga za prijetje, kar bi lahko ogrozilo cilj boja proti nekaznovanosti te osebe.

83

Poleg tega načelo vzajemnega priznavanja, kot je navedeno v točki 65 te sodbe in na katerem temelji Okvirni sklep 2008/909, v skladu s členom 8(1) tega okvirnega sklepa pomeni, da mora načeloma pristojni organ države izvršiteljice, prvič, ugoditi zaprosilu za priznanje sodbe in izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, izrečenih v drugi državi članici, ki mu je bilo posredovano v skladu s členoma 4 in 5 tega okvirnega sklepa, in lahko, drugič, tako zahtevo zavrne le iz razlogov za nepriznanje in neizvršitev, ki so taksativno našteti v členu 9 navedenega okvirnega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2023, Staatsanwaltschaft Aachen,C‑819/21, EU:C:2023:841, točka 20).

84

Iz preudarkov, navedenih v točkah od 60 do 83 te sodbe, tako izhaja, da se pristojni organ države izvršiteljice pri izvajanju jamstva vrnitve iz člena 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584 ne more sklicevati na razlog za nepriznanje sodbe in neizvršitev kazenske sankcije, kot je določen v členu 9(1)(d) Okvirnega sklepa 2008/909, ker bi sklicevanje na ta razlog pomenilo ponovno presojo okoliščin, ki jih je izvršitveni pravosodni organ že upošteval pri odločitvi, da predajo zadevne osebe pogojuje s tem jamstvom.

85

Vendar, kot sta v bistvu trdili nizozemska vlada in Evropska komisija na obravnavi, je drugače, kadar sprememba okoliščin v pravnem ali dejanskem položaju te osebe, kot je omilitev ali prenehanje njenih vezi z izvršitveno državo članico, povzroči, da v fazi priznanja sodbe za izvršitev kazenske sankcije na podlagi Okvirnega sklepa 2008/909 ne prevlada več interes za izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, na ozemlju izvršitvene države članice.

86

V fazi priznanja te sodbe na podlagi Okvirnega sklepa 2008/909 je namreč treba zagotoviti, da to priznanje v tej fazi še vedno ustreza cilju tega okvirnega sklepa, ki je olajšati socialno rehabilitacijo zadevne osebe. Če se torej spremenijo okoliščine, ki bi upravičevale ponovno presojo prvotne presoje izvršitvenega pravosodnega organa, na podlagi katere je ta dal prednost interesu socialne rehabilitacije zadevne osebe pred interesom, povezanim z neobstojem dvojne kaznivosti, lahko pristojni organ izvršitvene države članice v fazi priznanja sodbe zaradi izvršitve kazenske sankcije odloči, da bo prevladal zadnjenavedeni interes, pri čemer se sklicuje na razlog za nepriznanje sodbe in neizvršitev kazenske sankcije, kot je določen v členu 9(1)(d) navedenega okvirnega sklepa.

87

Zato priznanje možnosti, opisane v točkah 85 in 86 te sodbe, da se pristojni organ države izvršiteljice sklicuje na ta člen 9(1)(d), kadar zaradi spremenjenih okoliščin izvajanje jamstva vrnitve, ki se je prvotno zahtevalo na podlagi drugačnih okoliščin, ni več upravičeno, omogoča najboljše zagotavljanje spoštovanja cilja socialne rehabilitacije, ki se uresničuje z istim okvirnim sklepom, glede na to, da bi, če se na to določbo nikakor ne bi bilo mogoče sklicevati v okviru izvajanja jamstva vrnitve, obstajala nevarnost, da bi bila zadevna oseba samodejno vrnjena v izvršitveno državo članico, tudi če bi jamstvo vrnitve izgubilo svoj smisel. V takem primeru uporaba možnosti iz navedene določbe ne posega v mehanizem predaje te osebe, pogojene z jamstvom vrnitve, kot je določeno v členu 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584.

88

Poleg tega v tem primeru cilj boja proti nekaznovanosti zadevne osebe prav tako ni ogrožen, ker je, prvič, možnost pristojnega organa države izvršiteljice, da se sklicuje na člen 9(1)(d) Okvirnega sklepa 2008/909, strogo omejena in bo, drugič, ta oseba po potrebi svojo kazen prestala v odreditveni državi članici.

89

Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 9(1)(d) in člen 25 Okvirnega sklepa 2008/909 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki določa obveznost ali možnost, da se pristojni organ države članice sklicuje na ta člen 9(1)(d), da zavrne priznanje sodbe, izrečene v drugi državi članici, in izvršitev kazenske sankcije, izrečene v drugi državi članici, ker se ta sodba in ta kazenska sankcija nanašata na dejanja, ki po pravu prve države članice ne pomenijo kaznivega dejanja, čeprav je

90

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 9(1)(d) in člen 25 Okvirnega sklepa Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009,

je treba razlagati tako, da

nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki določa obveznost ali možnost, da se pristojni organ države članice sklicuje na ta člen 9(1)(d), da zavrne priznanje sodbe, izrečene v drugi državi članici, in izvršitev kazenske sankcije, izrečene v drugi državi članici, ker se ta sodba in ta kazenska sankcija nanašata na dejanja, ki po pravu prve države članice ne pomenijo kaznivega dejanja, čeprav je