–

za CG in YN H. Lindhorst, Rechtsanwalt,

–

za Pelham GmbH, SD in UP, S. Scherer, L. Schramke in A. Walter, Rechtsanwälte,

–

za nemško vlado J. Möller, M. Hellmann in J. Simon, agenti,

–

za Evropsko komisijo J. Samnadda in T. Scharf, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5(3)(k) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med CG in YN, ki je pravni naslednik RL, na eni strani ter družbo Pelham GmbH, SD in UP (v nadaljevanju skupaj: Pelham in drugi) na drugi strani, ker je bila pri snemanju skladbe „Nur mir“, ki sta jo skomponirala SD in UP ter za produkcijo katere je bila odgovorna družba Pelham, uporabljena približno dve sekundi trajajoča ritmična sekvenca, vzeta iz fonograma glasbene skupine Kraftwerk, katere ustanovna člana sta CG in RL.

3

V uvodnih izjavah 3, 4, 9, 10, 31 in 32 Direktive 2001/29 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 2 te direktive, naslovljen „Pravica reproduciranja“, določa:

„Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:

[…].“

5

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Pravica priobčitve del javnosti in pravica do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic“, določa:

„1.   Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.

2.   Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo vsakršno obliko dajanja na voljo njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način tako, da imajo pripadniki javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami:

3.   Pravice iz odstavka 1 in 2 se ne izčrpajo z nobenim dejanjem priobčitve javnosti oziroma dajanja na voljo javnosti, kot ju določa ta člen.“

6

Člen 5 te direktive, naslovljen „Izjeme in omejitve“, določa:

„[…]

3.   Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravic iz členov 2 in 3 v naslednjih primerih:

[…]

[…]

5.   Izjeme in omejitve iz odstavkov 1, 2, 3 in 4 naj se uporabijo le v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela ali drugega predmeta in ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic.“

7

Člen 51a Gesetz über Urheberrecht und verwandte Schutzrechte (Urheberrechtsgesetz) [zakon o avtorski in sorodnih pravicah (zakon o avtorski pravici)] z dne 9. septembra 1965 (BGBl. 1965 I, str. 1273) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: UrhG), je začel veljati 7. junija 2021 in določa:

„Reproduciranje, distribucija in priobčitev javnosti objavljenega dela so dovoljeni v namene karikature, parodije ali pastiša. Pravica iz prvega stavka zajema uporabo slike ali kateri koli druge reprodukcije uporabljenih del, tudi če je ta varovana z avtorsko ali sorodnimi pravicami.“

8

V skladu s členom 83 in členom 85(4) UrhG se del 1, oddelek 6, tega zakona, katerega del je njegov člen 51a, smiselno uporablja za pravice izvajalca in za pravice proizvajalca fonogramov.

9

SD in UP sta skladatelja skladbe „Nur mir“, ki se je pojavila na fonogramih, za produkcijo katerih je bila leta 1997 odgovorna družba Pelham.

10

CG in RL, ki je umrl leta 2020, sta ustanovitelja glasbene skupine Kraftwerk, ki je leta 1977 izdala fonogram, na katerem je skladba „Metall auf Metall“.

11

CG in YN, ki je pravna naslednica RL, trdita, da so družba Pelham in drugi v elektronski obliki kopirali približno dve sekundi trajajoči vzorec (sample) z ritmično sekvenco skladbe „Metall auf Metall“ in ta vzorec z zaporednim ponavljanjem vključili v skladbo „Nur mir“, čeprav bi navedeno sekvenco lahko sami posneli.

12

CG in YN primarno menita, da so družba Pelham in drugi kršili pravico, sorodno avtorski, katere imetnika sta kot proizvajalca fonogramov. Podredno se CG in YN sklicujeta na kršitev sorodne pravice, ki jo imata kot izvajalca, in še bolj podredno na kršitev avtorske pravice CG na glasbenem delu. Nazadnje, še bolj podredno CG in YN trdita, da so družba Pelham in drugi kršili konkurenčno pravo, ki sankcionira neupravičeno okoriščanje.

13

CG in RL sta pri Landgericht Hamburg (deželno sodišče v Hamburgu, Nemčija) vložila tožbo in zahtevala prenehanje kršitve, dodelitev odškodnine, posredovanje informacij in izročitev fonogramov za njihovo uničenje.

14

Navedeno sodišče je s sodbo z dne 8. oktobra 2004 tej tožbi ugodilo, pritožba, ki so jo družba Pelham in drugi zoper navedeno sodbo vložili pri Oberlandesgericht Hamburg (višje deželno sodišče v Hamburgu, Nemčija), pa je bila zavrnjena s sodbo z dne 7. junija 2006. Po tem, ko so družba Pelham in drugi pri Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) vložili revizijo, je navedeno sodišče s sodbo z dne 20. novembra 2008 razveljavilo sodbo Oberlandesgericht Hamburg (višje deželno sodišče v Hamburgu) in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno odločanje. Navedeno sodišče je s sodbo z dne 17. avgusta 2011 ponovno zavrnilo pritožbo, ki so jo družba Pelham in drugi vložili zoper sodbo z dne 8. oktobra 2004. Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) je s sodbo z dne 13. decembra 2012 zavrnilo novo revizijo, ki so jo družba Pelham in drugi vložili zoper to sodbo z dne 17. avgusta 2011.

15

Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče, Nemčija) je sodbo z dne 13. decembra 2012 in prejšnjo sodbo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) z dne 20. novembra 2008 ter drugo sodbo Oberlandesgericht Hamburg (višje deželno sodišče v Hamburgu) z dne 17. avgusta 2011 razveljavilo in zadevo vrnilo v razsojanje Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče).

16

Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) je v okviru tega tretjega revizijskega postopka pri Sodišču vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki se je med drugim nanašal na razlago člena 2(c) in člena 5(3)(d) Direktive 2001/29 ter člena 9(1)(b) Direktive 2006/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine (UL 2006, L 376, str. 28).

17

Sodišče je s sodbo z dne 29. julija 2019, Pelham in drugi (C‑476/17, EU:C:2019:624), med drugim razsodilo, da je treba člen 2(c) Direktive 2001/29 ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) razlagati tako, da izključna pravica, ki je s to določbo podeljena proizvajalcu fonogramov, da ta dovoli ali prepove reproduciranje svojega fonograma, temu proizvajalcu omogoča, da nasprotuje temu, da tretja oseba uporabi zvočni vzorec – čeprav zelo kratek – iz njegovega fonograma, da bi ta vzorec vključila v drug fonogram, razen če je ta vzorec vanj vključen v spremenjeni in pri poslušanju neprepoznavni obliki. Sodišče je prav tako razsodilo, da je treba člen 9(1)(b) Direktive 2006/115 razlagati tako, da fonogram, ki vsebuje glasbene vzorce, prenesene iz drugega fonograma, ne pomeni „kopije“ tega fonograma v smislu te določbe, če tega fonograma ne prevzema v celoti ali v bistvenem delu.

18

Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) je s sodbo z dne 30. aprila 2020 razveljavilo sodbo Oberlandesgericht Hamburg (višje deželno sodišče v Hamburgu) z dne 7. junija 2006 in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Oberlandesgericht Hamburg (višje deželno sodišče v Hamburgu) je s sodbo z dne 28. aprila 2022 spremenilo sodbo Landgericht Hamburg (deželno sodišče v Hamburgu) z dne 8. oktobra 2004, pri čemer je v okviru svoje pravne presoje razlikovalo med tremi različnimi obdobji.

19

Kar zadeva prvo obdobje, to je obdobje pred iztekom roka za prenos Direktive 2001/29 22. decembra 2002, je Oberlandesgericht Hamburg (višje deželno sodišče v Hamburgu) zavrnilo vsakršno kršitev avtorske ali sorodne pravice na podlagi določb UrhG v različici, ki se je uporabljala v tem obdobju.

20

Kar zadeva drugo obdobje od izteka roka za prenos Direktive 2001/29 do začetka veljavnosti pravila o omejitvah avtorske pravice iz člena 51a UrhG 7. junija 2021, je navedeno sodišče na eni strani družbi Pelham in drugim naložilo, naj predložijo informacije o številu fonogramov z zvočnimi posnetki skladbe „Nur mir“, ki so bili proizvedeni in/ali dani na trg v tem obdobju, ter kopije teh fonogramov izročijo v uničenje, na drugi strani pa je ugotovilo, da morajo družba Pelham in drugi plačati odškodnino. Med drugim je Oberlandesgericht Hamburg (višje deželno sodišče v Hamburgu) ugotovilo, da so Pelham in drugi s tem, da so leta 2004 ponovno objavili dva fonograma, ki sta vsebovala posnetke te skladbe, kršili pravico reproduciranja, katere imetnika sta bila CG in RL kot proizvajalca fonogramov, ker je bila sekvenca, povzeta iz skladbe „Metall auf Metall“, jasno zaznavna v skladbi „Nur mir“ in prepoznavna za poslušalca, ki pozna prvo od teh skladb. Poleg tega naj bi družba Pelham in drugi s tem, da so leta 2004 proizvedli in dali na trg oba fonograma, kršili avtorsko pravico CG na povzeti ritmični sekvenci, pri čemer naj bi ta sekvenca izpolnjevala pogoje, ki jih mora izpolnjevati avtorskopravno varovano delo.

21

Kar zadeva obdobje od začetka veljavnosti člena 51a UrhG 7. junija 2021, je navedeno sodišče zavrnilo vsakršno kršitev avtorske in sorodnih pravic, ker je ugotovilo, da povzemanje ritmične sekvence iz skladbe „Metall auf Metall“ z vzorčenjem pomeni uporabo v namene „pastiša“, ki je dovoljena na podlagi te določbe.

22

CG in YN sta pri Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče), ki je predložitveno sodišče, vložila revizijo zoper del sodbe z dne 28. aprila 2022, s katerim sta bila zavrnjena njuna zahtevka v delu, v katerem sta se nanašala na obdobje po 7. juniju 2021.

23

Navedeno sodišče meni, da je Oberlandesgericht Hamburg (višje deželno sodišče v Hamburgu) pravilno ugotovilo obstoj kršitve pravic, ki jih imata tožeči stranki iz postopka v glavni stvari kot proizvajalca fonogramov in izvajalca, ker so družba Pelham in drugi zadevno ritmično sekvenco prevzeli v obliki, ki je bila, čeprav je bila nekoliko spremenjena, pri poslušanju vseeno prepoznavna.

24

Navedeno sodišče meni, da Oberlandesgericht Hamburg (višje deželno sodišče v Hamburgu) s tem, da je ugotovilo, da je ta ritmična sekvenca glasbeno delo, ki je lahko varovano z avtorsko pravico, prav tako ni napačno uporabilo prava.

25

Vendar predložitveno sodišče navaja, da so v skladu s členom 51a, prvi stavek, UrhG reproduciranje, distribucija in priobčitev javnosti objavljenega dela dovoljeni v namene karikature, parodije ali pastiša. Dodaja, da se v skladu s členoma 83 in 85(4) UrhG ta določba uporablja za sorodne pravice izvajalca in proizvajalca fonogramov.

26

Ker Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) meni, da sporno povzemanje ritmične sekvence ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za opredelitev kot „karikatura“ ali „parodija“, glede na to, da ni nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da skladba „Nur mir“ ustvarja humor ali posmeh, želi ugotoviti, ali je mogoče šteti, da je bilo sporno povzemanje opravljeno v namene „pastiša“ v smislu člena 5(3)(k) Direktive 2001/29, saj je treba člen 51a UrhG razlagati v skladu s to določbo, ki se z njo prenaša v nemško pravo.

27

Za to se Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) sprašuje, prvič, ali je pravilo, ki opredeljuje meje avtorske in sorodnih pravic v zvezi z uporabo dela ali drugega varovanega predmeta v namene pastiša v smislu člena 5(3)(k) Direktive 2001/29, univerzalno (Auffangtatbestand), ki vsekakor zajema umetniško konfrontacijo z obstoječim delom ali drugim referenčnim predmetom, tudi v obliki „vzorčenja“ (sampling); ali pa za pojem „pastiš“ veljajo omejevalna merila, kot so zahteva po humorju, posnemanju sloga ali izražanju poklona.

28

To vprašanje naj bi bilo odločilno za rešitev spora o glavni stvari glede na ugotovitev Oberlandesgericht Hamburg (višje deželno sodišče v Hamburgu), da skladba „Nur mir“ spominja na ritmično sekvenco, ki je povzeta iz skladbe „Metall auf Metall“, hkrati pa se od nje zaznavno razlikuje, vendar ne gre niti za posnemanje sloga te ritmične sekvence niti za humor ali posmeh. Navedeno sodišče naj bi poleg tega ugotovilo, da skladba „Nur mir“ predstavlja umetniško konfrontacijo z navedeno ritmično sekvenco, ker je ta sekvenca povzeta v skladbi z drugačnim glasbenim žanrom, čeprav jo je kljub zmanjšanju tempa in ritmičnemu zamiku mogoče prepoznati kot prikrito merjenje na izvirnik.

29

Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) v zvezi s tem navaja, da bi lahko iz dejstva, da so izjeme za pastiš, karikaturo in parodijo urejene z isto določbo, izhajalo, da imajo te tri izjeme skupne bistvene značilnosti, zlasti to, da spominjajo na obstoječe delo, vendar se od njega zaznavno razlikujejo. Naj pa ne bi bilo gotovo, da pojem „pastiš“ poleg tega vključuje še druge bistvene značilnosti, kot je to, da gre za posmeh ali humor, ki se zahteva za karikaturo in parodijo, ali to, da se posnema slog zadevnega dela ali da se temu delu izraža oblika poklona. Cilj člena 5(3)(k) Direktive 2001/29, ki je zagotoviti pravično ravnotežje med pravicami in interesi avtorjev na eni strani ter pravicami in interesi uporabnikov varovanih predmetov na drugi strani, zlasti njihove svobode izražanja in umetnosti, ki ju zagotavljata člena 11 in 13 Listine, bi namreč lahko govoril v prid razlagi, v skladu s katero je izjema za pastiš univerzalna in da v to izjemo vsekakor spada umetniška konfrontacija z obstoječim referenčnim delom, tudi v obliki vzorčenja.

30

Drugič, Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) se sprašuje, ali je za ugotovitev obstoja uporabe dela ali drugega predmeta, varovanega z avtorsko pravico, „v namene“ pastiša potrebno, da uporabnik namerava uporabiti to delo ali varovani predmet v te namene, saj je Oberlandesgericht Hamburg (višje deželno sodišče v Hamburgu) ugotovilo, da tak namen ni potreben in da torej tega ni treba ugotavljati.

31

V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

32

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(3)(k) Direktive 2001/29 razlagati tako, da je izjema za „pastiš“ v smislu te določbe univerzalna (Auffangtatbestand), ki zajema kakršno koli umetniško konfrontacijo z obstoječim delom, tudi v obliki „vzorčenja“ (sampling), ne da bi bilo potrebno, da ta konfrontacija ustvarja humor, posnemanje sloga ali izražanje poklona.

33

V skladu s členom 5(3)(k) Direktive 2001/29 lahko države članice predvidijo izjeme ali omejitve izključnih pravic reproduciranja in priobčitve javnosti iz členov 2 in 3 te direktive, kadar gre za uporabo v namene karikature, parodije ali pastiša.

34

Ker pojem „pastiš“ v Direktivi 2001/29 ni opredeljen in ker njen člen 5(3)(k) glede pomena, ki ga je treba pripisati temu pojmu, ne napotuje na nacionalno pravo, je treba ta pojem v skladu z ustaljeno sodno prakso šteti za avtonomen pojem prava Unije, ki ga je treba na njenem ozemlju razlagati enotno v skladu z običajnim pomenom zadevnega izraza v vsakdanjem jeziku ter ob upoštevanju konteksta, v katerega je navedeni pojem umeščen, in ciljev, ki se uresničujejo s to določbo (glej v tem smislu sodbi z dne 3. septembra 2014, Deckmyn in Vrijheidsfonds, C‑201/13, EU:C:2014:2132, točke 14, 15 in 19, in z dne 29. julija 2019, Spiegel Online, C‑516/17, EU:C:2019:625, točki 62 in 65).

35

Prvič, kar zadeva običajni pomen izraza „pastiš“, je treba navesti, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah od 49 do 57 sklepnih predlogov, da se ta izraz v vsakdanjem jeziku le redko uporablja in da čeprav se običajno uporablja za označitev stvaritve v slogu, ki posnema slog dela, umetnika ali del, ki so del iste umetniške smeri, vseeno vsebuje različne pomene.

36

Tako je v skladu z nekaterimi pomeni tudi prikrito posnemanje, izvedeno z namenom zavajanja, mogoče opredeliti kot „pastiš“, medtem ko drugi zahtevajo odprto in prepoznavno uporabo elementov, značilnih za eno ali več prejšnjih del, v novi stvaritvi, ki posnema to prejšnje delo ali dela, da bi se vzpostavil umetniški ali ustvarjalni dialog s temi deli.

37

Poleg tega, čeprav nekateri pomeni omejujejo pojem pastiša na humoristična ali satirična posnemanja, drugi pa na posnemanja slogov, številni pomeni priznavajo, da ima lahko uporaba, ki spada pod ta pojem, različne oblike in namene, kot so poklon delu ali delom, ki so predmet pastiša, izražanje oblike humorja ali kritike ali pa zgolj posvečanje slogu.

38

Ker običajni pomen izraza „pastiš“ ni enoznačen, se je treba zato pri razlagi tega izraza opreti na kontekst, v katerega v katerega je navedeni izraz umeščen, in cilje člena 5(3)(k) Direktive 2001/29.

39

Drugič, kar zadeva kontekst, v katerega je umeščen pojem „pastiš“, je treba ugotoviti, da sta v členu 5(3)(k) Direktive 2001/29 poleg pastiša kot izjemi od izključnih pravic reproduciranja in priobčitve javnosti iz členov 2 in 3 te direktive navedeni „karikatura“ in „parodija“.

40

Na podlagi povezanosti teh treh pojmov v isti določbi je mogoče šteti, da imajo ti v duhu zakonodajalca Unije nekatere skupne bistvene značilnosti, in sicer zlasti to, da spominjajo na obstoječe delo, vendar se od njega zaznavno razlikujejo (glej v tem smislu sodbo z dne 3. septembra 2014, Deckmyn in Vrijheidsfonds, C‑201/13, EU:C:2014:2132, točka 20).

41

Vendar je zakonodajalec Unije, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 62 in 69 sklepnih predlogov, s tem, da je v členu 5(3)(k) Direktive 2001/29 enakovredno naštel tri različne pojme, želel omogočiti tri kategorije uporabe, ki se, čeprav se lahko delno prekrivajo, vseeno razlagajo tako, da se zagotovi polni učinek vsake od teh izjem. Zato Sodišče ne sme razlagati enega ali več teh pojmov kot pravno odvečnih.

42

Iz tega po eni strani izhaja, da čeprav lahko pastiš, tako kot parodija in karikatura, ustvarja humor ali posmeh (glej v tem smislu sodbo z dne 3. septembra 2014, Deckmyn in Vrijheidsfonds, C‑201/13, EU:C:2014:2132, točka 20), ni mogoče zahtevati, da je to nujno tako, saj bi taka razlaga pojma „pastiš“ tej izjemi dala enak obseg kot pojmu „parodija“ oziroma „karikatura“, s čimer bi bil ogrožen polni učinek te izjeme.

43

Po drugi strani pojma „pastiš“ ni mogoče razlagati tako, da zajema vsako stvaritev, ki spominja na obstoječe delo in se od njega zaznavno razlikuje, ker bi taka razlaga, kot je razvidno iz točke 40 te sodbe, povzročila, da sta drugi dve izjemi, našteti v členu 5(3)(k) Direktive 2001/29, odveč.

44

Poleg tega, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 69 in 71 sklepnih predlogov in kot je razvidno iz točke 40 te sodbe, nič v okviru člena 5(3)(k) Direktive 2001/29 niti, splošneje, tega člena 5 ne kaže na to, da bi zakonodajalec Unije izjemo za „pastiš“ zasnoval kot univerzalno, ki zajema vse oblike ustvarjalne uporabe gradiva, varovanega z avtorsko pravico.

45

Tretjič, kar zadeva cilj iz člena 5(3)(k) Direktive 2001/29, je iz uvodnih izjav 3 in 31 Direktive 2001/29 razvidno, da je namen člena 5(3)(k) te direktive ohraniti pravično ravnotežje – med drugim v elektronskem okolju – med interesom imetnikov avtorskih in sorodnih pravic za varstvo njihove pravice intelektualne lastnine na eni strani ter varstvom interesov in temeljnih pravic uporabnikov varovanih predmetov, zlasti njihove svobode izražanja in umetniške svobode, zagotovljenih s členoma 11 in 13 Listine, ter splošnega interesa na drugi (glej v tem smislu sodbi z dne 3. septembra 2014, Deckmyn in Vrijheidsfonds, C‑201/13, EU:C:2014:2132, točki 25 in 26, in z dne 29. julija 2019, Pelham in drugi, C‑476/17, EU:C:2019:624, točka 32).

46

Res je, kot izhaja iz uvodnih izjav 4, 9 in 10 Direktive 2001/29, da je njen namen zagotoviti visoko stopnjo varstva avtorske in sorodnih pravic s tem, da se v členih 2 in 3 podeljujejo izključne pravice reproduciranja in priobčitve javnosti. Vendar pravica intelektualne lastnine, določena v členu 17(2) Listine, ni absolutna, ampak jo je treba uravnotežiti z drugimi temeljnimi pravicami, med katerimi je med drugim svoboda umetnosti, ki je zagotovljena v členu 13 Listine in ki spada na področje svobode izražanja, ki je varovana s členom 11 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2019, Pelham in drugi, C‑476/17, EU:C:2019:624, točki 33 in 34 ter navedena sodna praksa).

47

Iz tega je razvidno, da je treba pri razlagi in uporabi izjem v smislu člena 5(3)(k) Direktive 2001/29 v konkretnem primeru spoštovati pravično ravnotežje med interesi in pravicami oseb iz členov 2 in 3 te direktive na eni strani in svobodo izražanja in umetniško svobodo uporabnikov predmetov, varovanih z avtorsko pravico, ter splošnim interesom na drugi strani (glej v tem smislu sodbo z dne 3. septembra 2014, Deckmyn in Vrijheidsfonds, C‑201/13, EU:C:2014:2132, točka 27).

48

Natančneje, ob upoštevanju cilja, ki mu sledi člen 5(3)(k) Direktive 2001/29, in dejstva, da izjeme, določene v tej določbi, vsebujejo pravice v korist uporabnikov varovanih predmetov, katerih namen je zagotoviti spoštovanje temeljnih svoboščin, se pojem „pastiš“ ne sme razlagati ozko, ampak popolnoma v skladu s tem ciljem in svoboščinami (glej v tem smislu sodbi z dne 29. julija 2019, Funke Medien NRW,C‑469/17, EU:C:2019:623, točke od 69 do 71, in z dne 29. julija 2019, Spiegel Online, C‑516/17, EU:C:2019:625, točke od 53 do 55).

49

V teh okoliščinah je treba po eni strani navesti, da pojem „pastiš“ ne more zajemati prikritih posnemanj varovanih predmetov ali celo plagiatov. Tudi če bi namreč take oblike uporabe predmetov, varovanih z avtorsko pravico, pod nekaterimi pogoji lahko spadale na področje svobode izražanja ali umetniške svobode, razlaga tega pojma, v skladu s katero bi bile te oblike dovoljene na podlagi člena 5(3)(k) Direktive 2001/29 brez predhodnega dovoljenja imetnikov pravic, ne bi mogla doseči pravičnega ravnotežja, ki si ga je zakonodajalec Unije prizadeval vzpostaviti med varstvom pravice intelektualne lastnine teh imetnikov in varstvom temeljnih pravic uporabnikov varovanih predmetov ter splošnega interesa. Zato navedeni pojem predpostavlja, da gre za oblike odprte uporabe varovanih predmetov, ki jih je mogoče prepoznati kot take.

50

Po drugi strani je treba v zvezi z vprašanjem, katere oblike odprte uporabe varovanih predmetov dejansko zajema pojem „pastiš“, ob upoštevanju cilja, ki se uresničuje s členom 5(3)(k) Direktive 2001/29 in ki je zagotoviti spoštovanje svobode izražanja in umetniške svobode, ter preudarkov, navedenih v točkah od 35 do 43 te sodbe, ugotoviti, da se ta pojem nanaša na stvaritve, ki spominjajo na eno ali več obstoječih del, vendar se od njih zaznavno razlikujejo, da bi se s temi deli začela oblika umetniškega ali ustvarjalnega dialoga, ki bi jo bilo mogoče prepoznati kot tako.

51

V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da morajo biti za začetek takega dialoga elementi, uporabljeni v novi stvaritvi, značilni za delo ali dela, iz katerih izvirajo.

52

Dalje, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 65 in 66 sklepnih predlogov, ker se lahko le za uporabo elementov dela, ki so posamično ali skupaj varovani z avtorsko pravico, zahteva dovoljenje imetnika pravic, mora izjema za pastiš v določeni meri omogočati uporabo takih varovanih elementov, sicer bi bila brez polnega učinka.

53

Nazadnje, umetniški ali ustvarjalni dialog z delom ali deli, iz katerih izhajajo uporabljeni elementi, ima lahko različne oblike, zlasti obliko posnemanja sloga teh del, poklona tem delom ali humoristične ali kritične konfrontacije z navedenimi deli.

54

V obravnavani zadevi želi predložitveno sodišče zlasti ugotoviti, ali je povzemanje ritmične sekvence skladbe z vzorčenjem (sampling) lahko zajeto z izjemo za „pastiš“ iz člena 5(3)(k) Direktive 2001/29.

55

V zvezi s tem je treba na eni strani opozoriti, da je ta tehnika, v skladu s katero uporabnik – največkrat z uporabo elektronske opreme – vzame vzorec iz fonograma in ga uporabi pri ustvarjanju novega dela, oblika umetniškega izražanja, ki je zajeta s svobodo umetnosti, varovano s členom 13 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2019, Pelham in drugi, C‑476/17, EU:C:2019:624, točka 35).

56

Na drugi strani izključna pravica, ki je s členom 2(c) Direktive 2001/29 podeljena proizvajalcu fonogramov, da dovoli ali prepove reproduciranje svojega fonograma, temu proizvajalcu načeloma omogoča, da nasprotuje temu, da tretja oseba uporabi zvočni vzorec njegovega fonograma za vključitev tega vzorca v drug fonogram tako, da je še vedno prepoznaven. To je v skladu s posebnim ciljem izključne pravice proizvajalca fonogramov, navedenim v uvodni izjavi 10 te direktive, ki je varstvo njegove naložbe. Kot je namreč zakonodajalec Unije navedel v tej uvodni izjavi, je treba v proizvodnjo fonogramov precej investirati, tako da je treba proizvajalcem fonogramov zagotoviti možnost doseganja zadovoljivega donosa (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2019, Pelham in drugi, C‑476/17, EU:C:2019:624, točke od 29 do 31).

57

Tako je pravično ravnotežje, ki ga je treba zagotoviti med varstvom umetniške svobode in varstvom avtorske pravice in sorodnih pravic, doseženo, če je z izjemo za „pastiš“ zajeto povzemanje ritmične sekvence skladbe z vzorčenjem, vendar le če se tako odvzet vzorec uporabi za ustvarjanje dela, ki izpolnjuje zahteve iz točk od 49 do 53 te sodbe.

58

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(3)(k) Direktive 2001/29 razlagati tako, da izjema za „pastiš“ v smislu te določbe ni univerzalna (Auffangtatbestand), ampak zajema stvaritve, ki spominjajo na eno ali več obstoječih del, vendar se od njih zaznavno razlikujejo, in pri katerih se uporabljajo nekateri od njihovih značilnih elementov, varovanih z avtorsko pravico, tudi z „vzorčenjem“ (sampling), da bi se s temi deli začel umetniški ali ustvarjalni dialog, ki ga je mogoče prepoznati kot takega in ki ima lahko različne oblike, zlasti obliko odprtega posnemanja sloga navedenih del, poklona tem delom ali humoristične ali kritične konfrontacije s temi deli.

59

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(3)(k) Direktive 2001/29 razlagati tako, da je za to, da se šteje, da gre za uporabo „v namene“ pastiša v smislu te določbe, treba ugotoviti namen uporabnika, ki se želi sklicevati na to določbo, da bo obstoječe delo uporabljal v take namene, ali pa zadostuje, da oseba, ki pozna to delo in razpolaga s potrebnim intelektualnim razumevanjem, prepozna, da gre za „pastiš“.

60

Kot izhaja iz odgovora na prvo vprašanje, opredelitev pastiša med drugim pomeni, da se v novi stvaritvi, ki ima lahko različne oblike, uporabijo varovani značilni elementi obstoječega dela, da bi se z njim začel umetniški ali ustvarjalni dialog, ki bi ga bilo mogoče prepoznati kot takega.

61

Vendar, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 82 sklepnih predlogov, je treba za zagotovitev pravne varnosti vprašanje, ali je tako, presojati objektivno, tako da morajo osebe, ki poznajo obstoječe delo, iz katerega so ti elementi izposojeni, prepoznati, da gre za „pastiš“.

62

Iz tega sledi, da je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(3)(k) Direktive 2001/29 razlagati tako, da za ugotovitev, da gre za uporabo „v namene“ pastiša v smislu te določbe, zadostuje, da oseba, ki pozna obstoječe delo, iz katerega so izposojeni elementi, prepozna, da gre za „pastiš“.

63

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: