–

za H (ved DRC Dansk Flygtningehjælp) M. Melin in C. Vester Kofoed, conseils, skupaj z J. Goldschmidtom, advokat,

–

za dansko vlado D. Elkan, M. Jespersen, C. A.‑S. Maertens in J. Sandvik Loft, agenti,

–

za francosko vlado R. Bénard in O. Duprat-Mazaré, agenta,

–

za avstrijsko vlado A. Posch, J. Schmoll in M. Kopetzki, agenti,

–

za švicarsko vlado L. Lanzrein in V. Michel, agenta,

–

za Evropsko komisijo A. Katsimerou, B. Schima in C. Vang, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 27 ter člena 29(1) in (2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL 2013, L 180, str. 31; v nadaljevanju: Uredba Dublin III).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med H, afganistanskim državljanom, in Udlændingestyrelsen (urad za tujce, Danska) v zvezi z odločitvijo te uprave, da ga preda Romuniji.

3

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske Uredba Dublin III za Kraljevino Dansko ni zavezujoča.

4

Vendar se v skladu s členom 2 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Dansko o merilih in mehanizmih za določitev države, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, vložene na Danskem ali v kateri koli drugi državi članici Evropske unije, in o Eurodacu za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Dublinske konvencije (UL 2006, L 66, str. 38), ki je bila v imenu Skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 2006/188/ES z dne 21. februarja 2006 (UL 2006, L 66, str. 37), Uredba Dublin III uporablja za odnose med Evropsko unijo in Kraljevino Dansko.

5

V skladu s členom 48, prvi odstavek, Uredbe Dublin III je bila s to uredbo razveljavljena Uredba Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 109), ki je v skladu s svojim členom 24 nadomestila Konvencijo o določanju države, odgovorne za obravnavanje prošenj za azil, vloženih v eni od držav članic Evropskih skupnosti, podpisano v Dublinu 15. junija 1990 (UL 1997, C 254, str. 1).

6

V uvodnih izjavah 4, 5 in 19 Uredbe Dublin III je navedeno:

[…]

7

Člen 18 te uredbe, naslovljen „Obveznosti odgovorne države članice“, določa:

„(1)   Odgovorna država članica po tej uredbi […] je zavezana

[…]

[…].“

8

Člen 27 navedene uredbe, naslovljen „Pravna sredstva“, določa:

„(1)   Prosilec ali druga oseba iz člena 18(1)(c) ali (d) ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem.

[…]

(3)   Za namene pritožb zoper ali ponovnega pregleda odločitev o predaji države članice v svojem nacionalnem pravu določijo:

(4)   Države članice lahko določijo, da se lahko pristojni organi po uradni dolžnosti odločijo, da bodo odložili izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba ali poteka ponovni pregled.

[…]“

9

Člen 29 iste uredbe, naslovljen „Načini in roki“, določa:

„(1)   Predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek.

[…]

(2)   Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. […]“

10

H je afganistanski državljan, ki je 25. aprila 2021 vstopil na Dansko, kjer je istega dne vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Po podatkih iz sistema Eurodac je bil H 5. marca 2021 že registriran kot prosilec za azil v Romuniji.

11

Urad za tujce je zato 24. junija 2021 na Romunijo naslovil zahtevo za ponovni sprejem H na podlagi člena 18(1)(c) Uredbe Dublin III.

12

Romunija je 7. julija 2021 privolila v ponovni sprejem H.

13

Urad za tujce je 19. julija 2021 odločil, da bo H predan Romuniji v skladu s členom 18(1)(c) Uredbe Dublin III. H je istega dne zoper to odločitev vložil pritožbo pri Flygtningenævnet (odbor za begunce, Danska), ki je predložitveno sodišče v obravnavani zadevi. Ta pritožba je imela v skladu s členom 27(3)(a) te uredbe odložilni učinek.

14

Romunija je 28. februarja 2022 vse države članice obvestila, da od 1. marca 2022 ustavlja vse vstopne predaje, ki se izvajajo na podlagi Uredbe Dublin III, zaradi konflikta v Ukrajini in povečanega prihoda beguncev v Romunijo.

15

Predložitveno sodišče je 15. marca 2022 zadevo vrnilo v ponovno odločanje uradu za tujce, zlasti da bi ta urad zavzel stališče o vplivu splošnega obvestila romunskih organov iz prejšnje točke na odločitev o predaji H v Romunijo.

16

Urad za tujce je 8. aprila 2022 znova odločil, da se H v skladu s členom 18(1)(c) Uredbe Dublin III preda Romuniji. H je istega dne zoper to odločitev vložil pritožbo pri predložitvenem sodišču. Ta pritožba je imela v skladu s členom 27(3)(a) te uredbe odložilni učinek.

17

Romunija je 24. maja 2022 vse države članice obvestila, da je ustavitev vstopnih predaj na podlagi Uredbe Dublin III preklicana.

18

Predložitveno sodišče je 2. decembra 2022 potrdilo zakonitost odločitve urada za tujce z dne 8. aprila 2022.

19

H je 2. februarja 2023 predlagal obnovo postopka, ker naj bi šestmesečni rok iz člena 29(1), prvi pododstavek, Uredbe Dublin III, v katerem je treba opraviti predajo prosilca za azil iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, na dan, ko je urad za tujce 8. aprila 2022 sprejel drugo odločitev o predaji, že potekel. Tako naj bi bila po njegovem mnenju Kraljevina Danska v skladu s členom 29(2) te uredbe odslej odgovorna za vsebinsko obravnavanje njegove prošnje za azil.

20

Predložitveno sodišče je po tem, ko je obnovilo postopek, znova potrdilo veljavnost odločitve urada za tujce z dne 8. aprila 2022. Menilo je, da je ta šestmesečni rok začel teči šele z njegovo končno odločitvijo z dne 2. decembra 2022.

21

Predložitveno sodišče je na podlagi zahteve DRC Dansk Flygtningehjælp (danski svet za begunce, Danska) odločilo, da znova obnovi postopek, da bi ponovno preučilo razlago pravil o rokih za predajo iz člena 29(1) in (2) Uredbe Dublin III v povezavi s členom 27 te uredbe.

22

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da čeprav te določbe določajo, da je treba predajo prosilca za azil opraviti v šestih mesecih od končne odločitve o pritožbi ali ponovnem pregledu, če je odobren odložilni učinek, pa ne vsebujejo pravil, ki bi izrecno urejala položaj, v katerem se sodni organ odloči, da zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu. Po njegovem mnenju lahko taka vrnitev v ponovno odločanje prispeva k temu, da se prosilcem za mednarodno zaščito zagotovi učinkovito sodno varstvo, ker jim daje možnost ponovne preučitve zadeve na dveh ravneh.

23

V tem okviru predložitveno sodišče pojasnjuje, da se v skladu z nacionalno ureditvijo iz postopka v glavni stvari, kadar je sodišče, ki odloča o zadevi, seznanjeno s pomembnimi novimi informacijami v zvezi s to odločitvijo, lahko odločitev o predaji odpravi in zadeva vrne pristojnemu upravnemu organu v ponovno odločanje. V obravnavani zadevi pa naj bi to vrnitev v ponovno odločanje upravičevale zunanje in nepredvidljive okoliščine, ker naj bi odgovorna država članica po tem, ko je sprejela predajo, v splošnem prekinila predaje na podlagi Uredbe Dublin III zaradi konflikta v Ukrajini in prihoda beguncev v državo.

24

V teh okoliščinah je Flygtningenævnet (odbor za begunce) sklenil, da postopek prekine in Sodišču predloži to vprašanje za predhodno odločanje:

„Ali je treba pravila o [izračunu rokov] iz člena 29(1) in (2) Uredbe [Dublin III] razlagati tako, da šestmesečni rok iz člena 29(1), drugi pododstavek, [te] [u]redbe začne teči z dokončno odločitvijo o vsebini, kadar pritožbeni organ države članice, ki podaja zahtevo, kot je določeno v členu 27 [navedene] uredbe, vrne zadevo v zvezi s predajo v ponovno odločanje [pristojnemu upravnemu organu], ki nato več kot šest mesecev po prejemu odobritve ponovnega sprejema s strani odgovorne države članice sprejme novo odločitev o predaji – zlasti če je razlog za vrnitev v ponovno odločanje dejstvo, da je odgovorna država članica, ki se je prvotno strinjala s predajo, pozneje sprejela odločitev, da ustavi vse predaje na podlagi [uredbe Dublin III] – in kadar ima ukrep odstranitve zadevnega tujca odložilni učinek?“

25

Flygtningenævnet (odbor za begunce) je v predlogu za sprejetje predhodne odločbe Sodišču predlagalo, naj se ta zadeva obravnava po hitrem postopku iz člena 105 Poslovnika Sodišča.

26

Predsednik Sodišča je 15. decembra 2023 po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odločil, da ta predlog zavrne.

27

Sodišče je 27. novembra 2023 na Flygtningenævnet (odbor za begunce) naslovilo zahtevo za podrobnejše podatke, s katero ga je pozvalo, naj pojasni svojo naravo „sodišča“ v smislu člena 267 PDEU.

28

Flygtningenævnet (odbor za begunce) je 8. januarja 2024 odgovoril na to zahtevo.

29

Predložitveno sodišče želi s svojim edinim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 29(1) in (2) Uredbe Dublin III razlagati tako, da kadar nacionalno sodišče, ki odloča o zahtevi za ugotovitev ničnosti, ki ima odložilni učinek, sprejme končno odločitev o vsebinski zakonitosti druge odločitve o predaji, sprejete po tem, ko je bila prva odločitev o predaji, ki se nanaša na isto osebo, odpravljena zgolj zaradi spremembe okoliščin, ki so odločilne za pravilno uporabo te uredbe, zaradi česar je bila zadeva vrnjena pristojnemu upravnemu organu v ponovno odločanje, šestmesečni rok za predajo iz člena 29(1) navedene uredbe začne teči

30

Najprej, navesti je treba, da se predložitveno sodišče sprašuje, katera od dveh odločb, ki ju je sprejelo nacionalno sodišče, je odločilna za uporabo šestmesečnega roka za predajo na podlagi drugega primera iz člena 29(1) navedene uredbe. H v bistvu trdi, da se ta drugi primer v postopku v glavni stvari ne uporablja več. Meni, da je po odpravi prve odločitve o predaji rok za predajo v skladu s prvim primerom iz te določbe ponovno tekel od dneva, ko je Romunija privolila v njegov sprejem, to je od 7. julija 2021.

31

Najprej je treba opozoriti, da člen 29(1), prvi pododstavek, Uredbe Dublin III določa, da se predaja zadevne osebe v odgovorno državo članico izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica zadevno osebo sprejela ali ponovno sprejela, ali po končni odločitvi o pritožbi, če v skladu s členom 27(3) te uredbe obstaja odložilni učinek.

32

Iz samega besedila člena 29(1), prvi pododstavek, navedene uredbe in zlasti iz uporabe veznika „ali“, ki ločuje „odobritev“ druge države članice na eni strani in „končno odločitev“ o pritožbi ali ponovnem pregledu na drugi strani, izhaja – kot je generalni pravobranilec navedel v točki 34 sklepnih predlogov – da trenutka iz te določbe, od katerih lahko začne teči šestmesečni rok za predajo, pomenita dva primera, ki se medsebojno izključujeta.

33

Poleg tega se navedena določba v zvezi z drugim primerom nanaša na trenutek, ko je odločitev o pritožbi zoper odločitev o predaji postala končna, ni pa v njej navedeno nikakršno razlikovanje glede na odločitev, ki jo je pravosodni organ sprejel v zvezi s pritožbo. Natančneje, iz besedila te določbe nikakor ne izhaja, da se drugi primer ne bi uporabljal, če bi sodni organ odločitev o predaji odpravil.

34

Tako v primeru, v katerem je zoper odločitev o predaji vložena pritožba, ki ima odložilni učinek, na podlagi člena 27(3) Uredbe Dublin III, iz člena 29(1), prvi pododstavek, te uredbe izhaja, da šestmesečni rok za predajo ne začne teči od odobritve zahteve za sprejem ali ponovni sprejem, temveč izjemoma od končne odločitve o pritožbi, vloženi zoper odločitev o predaji. V tem primeru začne navedeni rok torej teči šele, ko sodna odločba o pravnem sredstvu zoper odločitev o predaji postane pravnomočna, po tem, ko so bila izčrpana vsa pravna sredstva, določena v pravnem redu zadevne države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 30. marca 2023, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Prekinitev roka za predajo v pritožbenem postopku), C‑556/21, EU:C:2023:272, točki 23 in 24 ter navedena sodna praksa).

35

Dalje, opozoriti je treba, da ta odlog začetka teka roka za predajo do odločitve o pritožbi zoper odločitev o predaji omogoča zagotovitev enakosti orožij in učinkovitosti postopkov s pravnim sredstvom, saj zagotavlja, da se ta rok ne izteče, čeprav je bila izvršitev odločitve o predaji onemogočena z vložitvijo pritožbe, ki ima odložilni učinek, zoper to odločitev (glej v tem smislu sodbo z dne 30. marca 2023, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Prekinitev roka za predajo v pritožbenem postopku), C‑556/21, EU:C:2023:272, točka 35).

36

Razlaga, na katero se sklicuje H, pa lahko ogrozi enakost orožij in učinkovitost pritožbenih postopkov, katerih namen je zagotoviti drugi primer iz člena 29(1), prvi pododstavek, Uredbe Dublin III. Če bi namreč v skladu s to razlago odprava odločitve o predaji, o kateri odloči pravosodni organ, pomenila, da bi rok za predajo ponovno tekel od takrat, ko odgovorna država članica privoli v ponovni sprejem, bi to lahko povzročilo prav to, da bi se šestmesečni rok za predajo iztekel v obdobju, ko izvršitev te odločitve ni mogoča zaradi zahteve za ugotovitev ničnosti, ki ima odložilni učinek. Prav do tega naj bi prišlo v postopku v glavni stvari, saj naj bi se na podlagi navedene razlage ta rok že iztekel 7. februarja 2022, na dan, ko o zahtevi za ugotovitev ničnosti prve odločitve o predaji še ni bilo odločeno.

37

Nazadnje, v nasprotju s tem, kar trdi H, iz sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 30. marca 2023, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Prekinitev roka za predajo v pritožbenem postopku) (C‑556/21, EU:C:2023:272), nikakor ne izhaja, da se zaradi odprave odločitve o predaji na podlagi vložitve zahteve za ugotovitev ničnosti, ki ima odložilni učinek, drug primer iz člena 29(1), prvi pododstavek, Uredbe Dublin III ne uporabi.

38

V zvezi s tem je res, da je Sodišče v točki 29 te sodbe navedlo, da v primeru, da je bila odločitev o predaji na prvi stopnji odpravljena, odločitev o predaji, katere izvršitev bi se lahko odložila v okviru pritožbe na drugi stopnji, ne obstaja več. Vendar se položaj, v katerem je bila izdana navedena sodba, bistveno razlikuje od položaja v postopku v glavni stvari. Iz točk 29 in 39 iste sodbe je namreč razvidno, da se je Sodišče izreklo o možnosti uporabe začasnih odredb iz člena 27(4) te uredbe v okviru pritožbe na drugi stopnji, in sicer v položaju, v katerem pritožba na prvi stopnji ni imela odložilnega učinka. V obravnavani zadevi pa je H vložil dve zahtevi za ugotovitev ničnosti zoper dve odločitvi o predaji iz postopka v glavni stvari, ki imata obe odložilni učinek, tako da se prvi primer iz člena 29(1), prvi pododstavek, navedene uredbe ne uporabi, ker se uporabi drugi primer, saj gre za pritožbo zoper prvo odločitev o predaji in – po tem, ko je bila ta prva odločitev odpravljena – za pritožbo zoper drugo odločitev o predaji.

39

Po tem pojasnilu je treba preučiti postavljeno vprašanje v zvezi z uporabo drugega primera iz člena 29(1), prvi pododstavek, Uredbe Dublin III.

40

Na prvem mestu, navesti je treba, da je ta določba za določitev trenutka, od katerega začne teči šestmesečni rok za predajo, v zvezi z drugim primerom omejena na končno odločitev o pritožbi, če obstaja odložilni učinek.

41

Kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 40 sklepnih predlogov, navedena določba torej ne določa posebnih pravil za izračun tega roka, kadar pravosodni organ – po odpravi prve odločitve o predaji in po vrnitvi zadeve pristojnemu upravnemu organu v ponovno odločanje zgolj zaradi spremembe okoliščin, ki so odločilne za pravilno uporabo Uredbe Dublin III in ki so nastale po sprejetju te odločitve – odloči o zakonitosti druge odločitve o predaji, sprejete v zvezi z isto osebo po tej odpravi in tej vrnitvi v ponovno odločanje.

42

Na drugem mestu, člen 27(1) Uredbe Dublin III določa, da ima prosilec za mednarodno zaščito pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega in pravnega pregleda te odločitve pred sodiščem.

43

V zvezi s tem je iz drugega stavka uvodne izjave 19 te uredbe razvidno, da bi moralo, da se zagotovi spoštovanje mednarodnega prava, učinkovito pravno sredstvo proti takim odločitvam obsegati tako preučitev uporabe te uredbe kot tudi pravnega in dejanskega stanja v državi članici, v katero je predan prosilec. Tako člen 27(1) navedene uredbe v povezavi s to uvodno izjavo zadevni osebi podeljuje pravico do sodnega nadzora nad zakonitostjo odločitve o predaji.

44

Ob upoštevanju povezave, ki v okviru ureditve, vzpostavljene z Uredbo Dublin III, obstaja med določitvijo pravnih sredstev z odložilnim učinkom v skladu s členom 27(1) in (3) te uredbe in odlogom roka za predajo iz člena 29(1), prvi pododstavek, drugi primer, te uredbe, je Sodišče že razsodilo, da ta rok za predajo ne sme začeti teči od začasne sodne odločbe, s katero se izvedba postopka predaje odloži, temveč šele od sodne odločbe, s katero se odloči o utemeljenosti tega postopka in ki ne more več ovirati te izvedbe (glej v tem smislu sodbo z dne 29. januarja 2009, Petrosian,C‑19/08, EU:C:2009:41, točki 46 in 50).

45

V zvezi s tem je res, da lahko uporaba nacionalne ureditve, v skladu s katero pravosodni organ v primeru novih okoliščin, ki so odločilne za pravilno uporabo Uredbe Dublin III, odločitev o predaji odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu, privede do obstoja dveh odločitev o predaji in dveh ločenih pritožb. Ker pa je predmet obeh zaporednih odločitev predaja istega prosilca za mednarodno zaščito, potem ko se je odgovorna država članica strinjala s sprejemom tega prosilca, kaže, da sta – kot je generalni pravobranilec navedel v točki 44 sklepnih predlogov – navedeni odločitvi del enotnega postopka.

46

V okviru takega enotnega postopka pa je treba odločbo, s katero pravosodni organ prvo odločitev o predaji odpravi zgolj zaradi spremembe okoliščin, ki so odločilne za pravilno uporabo Uredbe Dublin III, in to zadevo vrne v ponovno odločanje, šteti za vmesno odločbo, ki pristojnemu upravnemu organu omogoča, da oceni morebitne vplive teh novih okoliščin na predajo zadevne osebe, ne da bi se postopek v zvezi s to predajo dokončno končal.

47

Na tretjem mestu, čeprav iz člena 29(1) in (2) Uredbe Dublin III izhaja, da je zakonodajalec Unije nameraval dati prednost hitri izvršitvi odločitev o predaji, pa ni nameraval žrtvovati sodnega varstva prosilcev za mednarodno zaščito zaradi zahteve po hitrosti obravnavanja njihovih prošenj in je zaradi zagotavljanja tega varstva določil, da je lahko v nekaterih primerih izvršitev teh odločitev odložena (sodbi z dne 29. januarja 2009, Petrosian,C‑19/08, EU:C:2009:41, točka 48, in z dne 30. marca 2023, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Prekinitev roka za predajo v pritožbenem postopku),C‑556/21, EU:C:2023:272, točka 19 in navedena sodna praksa). Te določbe je torej treba razlagati ob upoštevanju pravice do učinkovitega sodnega varstva, zagotovljene s členom 47 Listine.

48

Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da čeprav je treba, kadar ni ureditve Unije na tem področju, na podlagi načela procesne avtonomije držav članic in ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti v nacionalnem pravnem redu določiti postopkovna pravila za pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic posameznikov, ki izhajajo iz pravnega reda Unije, pa so države članice odgovorne za to, da v vsakem primeru zagotovijo spoštovanje pravice do učinkovitega sodnega varstva navedenih pravic, kot je zagotovljena v členu 47 Listine (glej po analogiji v zvezi s pravico do pravnega sredstva, zagotovljeno s členom 46 Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL 2013, L 180, str. 60), sodbo z dne 3. julija 2025, Al Nasiria,C‑610/23, EU:C:2025:514, točka 51 in navedena sodna praksa).

49

Zakonodajalec Unije je v členu 27 Uredbe Dublin III harmoniziral le nekatera postopkovna pravila za pritožbe zoper odločitev o predaji ali za ponoven dejanski in pravni pregled te odločitve pred sodiščem, ki mora biti na voljo zadevni osebi. V tem členu zlasti ni pojasnilo, ali in kako mora sodišče, ki odloča o tej tožbi, upoštevati okoliščine, nastale po sprejetju navedene odločitve (glej v tem smislu sodbo z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločitvi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točki 38 in 40).

50

Iz tega sledi, da mora v zvezi z upoštevanjem okoliščin, nastalih po sprejetju odločitve o predaji, vsaka država članica, ki jo zavezuje Uredba Dublin III, svoje nacionalno pravo prilagoditi tako, da lahko prosilci za mednarodno zaščito uveljavljajo svojo pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kot je zagotovljena s tem členom 47 in konkretizirana s členom 27 Uredbe Dublin III v povezavi z uvodno izjavo 19 te uredbe (glej po analogiji sodbo z dne 3. julija 2025, Al Nasiria,C‑610/23, EU:C:2025:514, točka 52 in navedena sodna praksa).

51

V zvezi s tem je treba na eni strani opozoriti, da je Sodišče v točki 49 sodbe z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločitvi o predaji) (C‑194/19, EU:C:2021:270), razsodilo, da te določbe nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki določa, da sodišče, ki odloča o ničnostni tožbi zoper odločitev o predaji, v okviru preučitve te tožbe ne sme upoštevati okoliščin, nastalih po sprejetju te odločitve, ki so odločilne za pravilno uporabo te uredbe, razen če ta zakonodaja ne določa posebnega pravnega sredstva, ki vključuje ex nunc presojo položaja zadevne osebe, katere izid pristojne organe zavezuje in ki jo je mogoče opraviti po nastanku takih okoliščin. Kot izhaja iz točke 47 iste sodbe, so take odločilne okoliščine zlasti tiste, ki preprečujejo izvršitev odločitve o predaji v državo članico, ki ni država članica, ki poda zahtevo, ali ki pomenijo odgovornost države članice, ki poda zahtevo.

52

Sodna praksa, navedena v prejšnji točki, se mutatis mutandis uporablja za nacionalno ureditev, v skladu s katero pravosodni organ, kadar obstajajo nove informacije o takih okoliščinah, odločitev o predaji odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu, da bi ta upošteval te informacije. V teh okoliščinah taka odločitev o odpravi in vrnitvi zadeve zaradi takega ponovnega odločanja ne more pomeniti končne odločitve o pritožbi v smislu člena 29(1), prvi pododstavek, Uredbe Dublin III.

53

Na drugi strani je Sodišče razsodilo, da mora imeti prosilec tako glede na cilj iz uvodne izjave 19 Uredbe Dublin III, da se v skladu s členom 47 Listine zagotovi učinkovita zaščita pravic zadevnih oseb, kot tudi glede na cilj, da se zagotovi hitra določitev države članice, odgovorne za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, naveden v uvodni izjavi 5 navedene uredbe, na voljo učinkovito in hitro pravno sredstvo, ki mu omogoča, da se lahko sklicuje na okoliščine, nastale po sprejetju odločitve o predaji, kadar je njihovo upoštevanje odločilno za pravilno uporabo navedene uredbe. To zahtevo, da se določi hitro in učinkovito pravno sredstvo, med drugim izpolnjuje nacionalna ureditev, ki prosilcu omogoča, da se sklicuje na take okoliščine v okviru pritožbe zoper odločitev o predaji (glej v tem smislu sodbo z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločitvi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točki 35 in 36 ter navedena sodna praksa).

54

Okoliščina, da nacionalna ureditev določa, da mora po tem, ko pravosodni organ odpravi prvo odločitev o predaji in jo vrne pristojnemu upravnemu organu v ponovno odločanje, ta upravni organ ponovno preučiti predajo zadevne osebe glede na okoliščine, nastale po tej odločitvi, načeloma ni ovira za izpolnitev obveznosti, da se določi hitro in učinkovito pravno sredstvo. Vendar spoštovanje te obveznosti predpostavlja, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 54 sklepnih predlogov, da je nacionalno pravo urejeno tako, da upravni organ opravi tako zahtevano ponovno odločanje brez nepotrebnega odlašanja in da pravosodni organ, ki mu je zadeva nato predložena, odloči v kar najkrajšem času (glej po analogiji v zvezi s pravico do pravnega sredstva, zagotovljeno s členom 46 Direktive 2013/32, sodbo z dne 25. julija 2018, Alheto,C‑585/16, EU:C:2018:584, točka 148).

55

Trajanje upravnega in sodnega postopka, ki se nanašata na predajo zadevne osebe, kot celota nikakor ne sme presegati tega, kar je nujno glede na cilje, zaradi katerih je bila izvedba te predaje začeta.

56

Zlasti taka nacionalna ureditev, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 55 sklepnih predlogov, organom države članice, ki poda zahtevo, ne more omogočati, da se izognejo svoji odgovornosti tako, da zadevo večkrat vrnejo v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu, ne da bi bilo kadar koli odločeno o postopku za priznanje mednarodne zaščite. Taka ureditev bi namreč lahko ogrozila cilj hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito, naveden v uvodni izjavi 5 Uredbe Dublin III, ki zagotavlja učinkovit dostop do postopkov za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega bi taka ureditev lahko ogrozila tudi učinkovitost sodnega varstva, kot je zagotovljeno s členom 47 Listine in členom 27 Uredbe Dublin III v povezavi z uvodno izjavo 19 te uredbe.

57

V zvezi s tem je treba ponovno opozoriti, da rok za predajo iz člena 29(1) Uredbe Dublin III odločilno prispeva k uresničitvi cilja hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito, navedenega v uvodni izjavi 5 te uredbe, saj zagotavlja, da se postopki za sprejem in ponovni sprejem izvedejo brez nepotrebnega odlašanja. Ta zavezujoči rok in zlasti pravilo iz člena 29(2) navedene uredbe kažeta na to, da je po mnenju zakonodajalca Unije pomembno, da take prošnje po potrebi obravnava država članica, ki ni tista, ki je bila v skladu z merili iz poglavja III te uredbe določena za odgovorno (glej v tem smislu sodbo z dne 13. novembra 2018, X in X, C‑47/17 in C‑48/17, EU:C:2018:900, točki 69 in 70).

58

V obravnavani zadevi je iz navedb v predlogu za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je urad za tujce drugo odločitev o predaji v zvezi s H sprejel 8. aprila 2022, to je manj kot štiri tedne po odpravi prve odločitve o predaji in vrnitvi v ponovno odločanje temu uradu 15. marca istega leta. Tako kaže – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da je urad za tujce zahtevano ponovno odločanje opravil brez nepotrebnega odlašanja.

59

Poleg tega mora to sodišče ob upoštevanju preudarkov iz točk 54 in 55 te sodbe in glede na vse upoštevne okoliščine zadeve v glavni stvari na eni strani preveriti, ali je mogoče šteti, da je s tem, da je 8. decembra 2022 zavrnilo zahtevo za ugotovitev ničnosti zoper drugo odločitev o predaji, o tej zahtevi odločilo v kar najkrajšem času, čeprav je bila ta pri njem vložena skoraj osem mesecev prej in je Romunija že 24. maja 2022 vse države članice obvestila o odpravi odloga predaj na podlagi Uredbe Dublin III. Na drugi strani mora preveriti, ali trajanje postopka v zvezi s predajo H, ki je potekal skoraj 17 mesecev od takrat, ko je Romunija 7. julija 2021 odobrila ponovni sprejem tega prosilca, kot celota ne presega tega, kar je potrebno glede na namene, za dosego katerih je bila ta postopek začet.

60

Če pa bi predložitveno sodišče ugotovilo, da postopek za ponovni sprejem ni bil izveden brez nepotrebnega odlašanja, bi morala prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati država članica, ki ni tista, ki je bila določena kot odgovorna na podlagi meril iz poglavja III Uredbe Dublin III.

61

Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 29(1) in (2) Uredbe Dublin III razlagati tako, da kadar nacionalno sodišče, ki odloča o zahtevi za ugotovitev ničnosti, ki ima odložilni učinek, sprejme končno odločitev o vsebinski zakonitosti druge odločitve o predaji, sprejete po tem, ko je bila prva odločitev o predaji, ki se nanaša na isto osebo, odpravljena zgolj zaradi spremembe okoliščin, ki so odločilne za pravilno uporabo te uredbe, zaradi česar je bila zadeva vrnjena pristojnemu upravnemu organu v ponovno odločanje, šestmesečni rok za predajo iz člena 29(1) navedene uredbe začne teči na dan, ko je bila sprejeta končna odločitev o vsebinski zakonitosti te druge odločitve.

Da bi se zagotovilo, da trajanje postopka v zvezi s predajo zadevne osebe kot celota ne presega tega, kar je nujno za namene, za katere je bila ta postopek začet, je treba to drugo odločitev o predaji in končno odločitev o zahtevi za ugotovitev ničnosti, vloženi zoper navedeno odločitev, sprejeti v kratkem času.

62

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 29(1) in (2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva,

je treba razlagati tako, da

kadar nacionalno sodišče, ki odloča o zahtevi za ugotovitev ničnosti, ki ima odložilni učinek, sprejme končno odločitev o vsebinski zakonitosti druge odločitve o predaji, sprejete po tem, ko je bila prva odločitev o predaji, ki se nanaša na isto osebo, odpravljena zgolj zaradi spremembe okoliščin, ki so odločilne za pravilno uporabo te uredbe, zaradi česar je bila zadeva vrnjena pristojnemu upravnemu organu v ponovno odločanje, šestmesečni rok za predajo iz člena 29(1) navedene uredbe začne teči na dan, ko je bila sprejeta končna odločitev o vsebinski zakonitosti te druge odločitve.

Da bi se zagotovilo, da trajanje postopka v zvezi s predajo zadevne osebe kot celota ne presega tega, kar je nujno za namene, za katere je bil ta postopek začet, je treba to drugo odločitev o predaji in končno odločitev o zahtevi za ugotovitev ničnosti, vloženi zoper navedeno odločitev, sprejeti v kratkem času.