Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 16. julija 2026(*)

„ Predhodno odločanje – Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Zloraba prevladujočega položaja – Člena 101 in 102 PDEU – Izvajanje s strani nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco – Sklep nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, o odreditvi pregleda – Preiskava v prostorih zadevnih podjetij – Zaseg poslovne dokumentacije iz komunikacij po elektronski pošti – Nalog, ki ga izda državno tožilstvo – Člena 7 in 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do spoštovanja zasebnega življenja in komunikacij – Pravica do varstva osebnih podatkov – Postopkovne zahteve – Neobstoj predhodne odobritve sodišča “

V združenih zadevah od C‑258/23 do C‑260/23,

katerih predmet so trije predlogi za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki jih je vložilo Tribunal da Concorrência, Regulação e Supervisão (sodišče za konkurenco, regulacijo in nadzor, Portugalska) z odločbami z dne 21. aprila 2023, ki so na Sodišče prispele 24. aprila 2023, v postopkih

IMI – Imagens Médicas Integradas S. A. (C‑258/23),

Synlabhealth II S. A. (C‑259/23),

SIBS – Sociedade Gestora de Participações Sociais S. A.,

SIBS, Cartões – Produção e Processamento de Cartões S. A.,

SIBS Processos – Serviços Interbancários de Processamento S. A.,

SIBS International S. A.,

SIBS Pagamentos S. A.,

SIBS Gest S. A.,

SIBS Forward Payment Solutions S. A.,

SIBS MB S. A. (C‑260/23)

proti

Autoridade da Concorrência,

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi K. Lenaerts, predsednik, T. von Danwitz, podpredsednik, K. Jürimäe, predsednica senata, C. Lycourgos, I. Jarukaitis, predsednika senatov, O. Spineanu‑Matei, predsednica senata, M. Condinanzi in F. Schalin, predsednika senatov, S. Rodin (poročevalec), E. Regan, N. Piçarra, A. Kumin, N. Jääskinen, S. Gervasoni in N. Fenger, sodniki,

generalna pravobranilka: L. Medina,

sodna tajnica: L. Carrasco Marco, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 3. junija 2025,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za IMI – Imagens Médicas Integradas S. A. A. Dias Henriques, R. Oliveira, M. Rodrigues Caldeira in M. Valente, advogados,

–        za Synlabhealth II S. A. A. Martins Ferreira, advogado,

–        za SIBS – Sociedade Gestora de Participações Sociais S. A. in druge M. de Abreu Castelo Branco, J. Pateira Ferreira in C. Pinto Correia, advogados,

–        za Autoridade da Concorrência D. Cardoso, A. Cruz Nogueira in S. Parodi, advogadas,

–        za portugalsko vlado C. Alves, P. Barros da Costa in A. Oliveira Santos, agentke,

–        za češko vlado L. Halajová, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,

–        za grško vlado K. Boskovits, agent,

–        za finsko vlado H. Leppo, agentka,

–        za švedsko vlado F.-L. Göransson, agentka,

–        za Evropsko komisijo P. Berghe, P. Caro de Sousa in E. Rousseva, agenti,

–        za Nadzorni organ EFTA C. Simpson, E. Gromnicka in M.-M. Joséphidès, agentke,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 23. oktobra 2025

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlogi za sprejetje predhodne odločbe se nanašajo na razlago člena 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2        Ti predlogi so bili vloženi v okviru treh sporov med več podjetji in Autoridade da Concorrência (organ, pristojen za konkurenco, Portugalska) v zvezi z zakonitostjo ukrepov iskanja ter preučitve, zbiranja in zasega dokazov v prostorih teh podjetij v okviru preiskav, ki jih je ta organ opravil v zvezi s protikonkurenčnimi ravnanji iz členov 101 in 102 PDEU.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

 Pogodba DEU

3        Člen 101 PDEU določa:

„1.      Kot nezdružljivi z notranjim trgom so prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu, zlasti tisti, ki:

(a)      neposredno ali posredno določajo nakupne ali prodajne cene ali druge pogoje poslovanja;

(b)      omejujejo ali nadzorujejo proizvodnjo, trge, tehnični razvoj ali naložbe;

(c)      določajo razdelitev trgov in virov nabave;

(d)      uvajajo neenake pogoje za primerljive posle z drugimi trgovinskimi partnerji in jih tako postavljajo v podrejen konkurenčni položaj;

(e)      pogojujejo sklepanje pogodb s tem, da sopogodbeniki sprejmejo dodatne obveznosti, ki po svoji naravi ali glede na trgovinske običaje nimajo nikakršne zveze s predmetom takšnih pogodb.

2.      Vsi sporazumi ali sklepi, ki jih ta člen prepoveduje, so nični.

[…]“

4        Člen 102 PDEU določa:

„Kot nezdružljiva z notranjim trgom je prepovedana vsaka zloraba prevladujočega položaja enega ali več podjetij na notranjem trgu ali njegovem znatnem delu, kolikor bi lahko prizadela trgovino med državami članicami.

Takšna zloraba je zlasti:

(a)      neposredno ali posredno določanje nepoštenih nakupnih ali prodajnih cen ali drugih nepoštenih pogojev poslovanja;

(b)      omejevanje proizvodnje, trgov ali tehničnega razvoja na škodo potrošnikov;

(c)      uporaba neenakih pogojev za primerljive posle z drugimi trgovinskimi partnerji, ki slednje postavlja v podrejen konkurenčni položaj;

(d)      sklepanje pogodb, ki sopogodbenikom narekujejo sprejetje dodatnih obveznosti, ki po svoji naravi ali glede na trgovinske običaje nimajo nikakršne zveze s predmetom takšnih pogodb.“

 Listina

5        Člen 7 Listine določa:

„Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij.“

6        Člen 8 Listine določa:

„1.      Vsakdo ima pravico do varstva osebnih podatkov, ki se nanj nanašajo.

2.      Osebni podatki se morajo obdelovati pošteno, za določene namene in na podlagi privolitve prizadete osebe ali na drugi legitimni podlagi, določeni z zakonom. Vsakdo ima pravico dostopa do podatkov, zbranih o njem, in pravico zahtevati, da se ti podatki popravijo.

[…]“

 Uredba (ES) št. 1/2003

7        V uvodni izjavi 26 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) je navedeno:

„Izkušnje so pokazale, da se v nekaterih primerih poslovna dokumentacija hrani na domovih vodilnih delavcev ali drugih sodelavcev podjetja. Zaradi varovanja učinkovitosti pregleda morajo uradniki in druge osebe, ki jih je imenovala Komisija, imeti pooblastila za vstop v vse prostore, kjer se poslovna dokumentacija lahko hrani, vključno z zasebnimi. Vendar pa je za izvajanje tega pooblastila potrebna ustrezna sodna odločba.“

8        Člen 3(1) te uredbe določa, da „[k]adar organi, pristojni za konkurenco v državah članicah, ali nacionalna sodišča uporabljajo nacionalno zakonodajo o konkurenci za sporazume, sklepe podjetniških združenj ali za usklajena ravnanja v smislu člena [101](1) [PDEU], ki lahko vplivajo na trgovanje med državami članicami v smislu navedene določbe, uporabljajo za te sporazume, sklepe ali usklajena ravnanja tudi člen [101 PDEU]. Kadar organi, pristojni za konkurenco v državah članicah, ali nacionalna sodišča uporabljajo nacionalno zakonodajo o konkurenci za zlorabo, ki je prepovedana s členom [102 PDEU], uporabljajo tudi člen [102 PDEU].“

9        Člen 5 navedene uredbe določa:

„Organi, pristojni za konkurenco v državah članicah, so pristojni za uporabo členov [101] in [102 PDEU] v posameznih primerih. Za ta namen lahko po uradni dolžnosti ali na podlagi pritožbe izdajo naslednje odločbe, ki:

–        zahtevajo odpravo kršitve,

–        odredijo začasne ukrepe,

–        sprejmejo zaveze,

–        naložijo globe, periodične denarne kazni ali druge sankcije, predvidene po nacionalnem pravu.

Kadar na podlagi razpoložljivih informacij pogoji za prepoved niso izpolnjeni, se lahko odločijo, da ni nobenega vzroka za njihovo ukrepanje.“

10      Člen 20 iste uredbe, ki se nanaša na „Pooblastilo Komisije za pregled“, določa:

„1.      Za izpolnjevanje dolžnosti, ki jih nalaga ta uredba, lahko Komisija izvaja vse potrebne preglede podjetij in podjetniških združenj.

2.      Uradniki in druge spremljevalne osebe, ki jih je Komisija pooblastila za izvajanje pregleda, so pooblaščeni, da:

(a)      vstopijo v vse prostore, zemljišča in prevozna sredstva podjetij in podjetniških združenj;

(b)      pregledajo poslovne knjige in drugo poslovno dokumentacijo ne glede na obliko, v kateri je predložena;

(c)      odvzamejo in pridobijo, ne glede na obliko, kopije ali izvlečke iz poslovnih knjig ali dokumentacije;

[…]

3.      Uradniki in druge spremljevalne osebe, ki jih je Komisija pooblastila za izvajanje pregleda, uresničujejo svoja pooblastila s predložitvijo pisnega pooblastila, ki navaja predmet in namen pregleda in sankcije, ki so predvidene v členu 23, če izročene poslovne knjige ali druga poslovna dokumentacija o poslovanju ni popolna ali če odgovori na vprašanja v skladu z odstavkom 2 tega člena niso točni ali so zavajajoči. Komisija pred pregledom pravočasno obvesti o tem organ, pristojen za konkurenco v državi članici, na ozemlju katere se bo izvajal pregled.

4.      Podjetja in podjetniška združenja se morajo podrediti pregledom, ki jih z odločbo odredi Komisija. Odločba podrobno navaja predmet in namen pregleda, določi datum začetka in navede sankcije, ki jih predvidevata člena 23 in 24, ter pravico Sodišča do pritožbe zoper odločbo. Komisija sprejme take odločbe po posvetovanju z organom, pristojnim za konkurenco v državi članici, na ozemlju katere se bo izvajal pregled.

[…]

6.      Kadar uradniki in druge spremljevalne osebe, ki jih je Komisija pooblastila, ugotovijo, da podjetje nasprotuje pregledu, ki je bil odrejen v skladu s tem členom, jim zadevna država članica ponudi potrebno sodelovanje in, če je to potrebno, zagotovi tudi podporo policije ali drugega ustreznega izvršilnega organa, da jim omogoči izvedbo pregleda.

7.      Če se za sodelovanje, ki ga navaja odstavek 6, po nacionalnih pravilih zahteva odobritev pravosodnega organa, se vloži prošnja za tako odobritev. Prošnja za takšno odobritev se lahko vloži tudi kot previdnostni ukrep.

[…]“

11      Člen 21 Uredbe št. 1/2003, naslovljen „Pregled drugih prostorov“, določa:

„1.      Če obstaja utemeljen sum, da se poslovne knjige in druga poslovna dokumentacija, ki so povezani s poslovanjem in predmetom pregleda ter so lahko pomembni za dokazovanje resne kršitve določb člena [101] ali [102 PDEU], hranijo v drugih prostorih, prevoznih sredstvih ali na drugem zemljišču, vključno z domovi vodstva podjetij, članov nadzornega ali upravnega organa, pa tudi drugih sodelavcev zadevnih podjetij in podjetniških združenj, lahko Komisija z določbo odredi, da se opravi pregled v teh prostorih, prevoznih sredstvih ali na tem zemljišču.

2.      Odločba navaja predmet in namen pregleda, določa datum začetka in navaja pravico, da zoper odločbo lahko Sodišče vloži pritožbo. Zlasti navaja razloge, ki so Komisijo privedli do zaključka, da obstaja sum v smislu odstavka 1. Komisija sprejme odločbe po posvetovanju z organom, pristojnim za konkurenco v državi članici, na ozemlju katere se bo opravljal pregled.

3.      Odločba, ki je izdana v skladu z odstavkom 1, se ne more izvajati brez predhodne odobritve nacionalnega sodišča zadevne države članice. Nacionalno sodišče preverja pristnost odločbe Komisije in nadzoruje, da predvideni prisilni ukrepi niso niti enostranski niti pretirani zlasti glede na resnost domnevne kršitve, na pomembnost dokaznega gradiva, ki ga išče, na vpletenost zadevnega podjetja in na upravičeno verjetnost, da se poslovne knjige in poslovna dokumentacija v zvezi s predmetom pregleda hranijo v prostorih, za katere se zahteva dovoljenje. Nacionalno sodišče lahko Komisijo neposredno ali prek organa, pristojnega za konkurenco v državi članici, prosi za podrobno razlago tistih elementov, ki so potrebni za nadzor sorazmernosti predvidenih prisilnih ukrepov.

Vendar pa nacionalno sodišče ne more dvomiti o potrebnosti pregleda niti ne sme zahtevati, da mu zagotovijo informacije, ki so v spisu Komisije. Nadzor zakonitosti odločbe Komisije je pridržan Sodišču.

[…]“

 SUVP

12      Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL 2016, L 119, str. 1, v nadaljevanju: SUVP) v členu 9, naslovljenem „Obdelava posebnih vrst osebnih podatkov“, določa:

„1.      Prepovedani sta obdelava osebnih podatkov, ki razkrivajo rasno ali etnično poreklo, politično mnenje, versko ali filozofsko prepričanje ali članstvo v sindikatu, in obdelava genetskih podatkov, biometričnih podatkov za namene edinstvene identifikacije posameznika, podatkov v zvezi z zdravjem ali podatkov v zvezi s posameznikovim spolnim življenjem ali spolno usmerjenostjo.

2.      Odstavek 1 se ne uporablja, če velja eno od naslednjega:

[…]

(g)      obdelava je potrebna iz razlogov bistvenega javnega interesa na podlagi prava Unije ali prava države članice, ki je sorazmerno z zastavljenim ciljem, spoštuje bistvo pravice do varstva podatkov ter zagotavlja ustrezne in posebne ukrepe za zaščito temeljnih pravic in interesov posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki;

[…]“

 Direktiva (EU) 2019/1

13      V uvodnih izjavah od 30 do 34 Direktive (EU) 2019/1 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o krepitvi vloge organov držav članic, pristojnih za konkurenco, da bodo učinkoviteje uveljavljali pravila konkurence, in o zagotavljanju pravilnega delovanja notranjega trga (UL 2019, L 11, str. 3) je navedeno:

„(30)      Preiskovalna pooblastila nacionalnih upravnih organov, pristojnih za konkurenco, bi morala biti zadostna za odziv na izzive pri uveljavljanju pravil konkurence v digitalnem okolju in bi morala [nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco] omogočiti, da pridobijo vse informacije v zvezi s podjetjem ali podjetniškim združenjem, ki je predmet preiskovalnega ukrepa, v digitalni obliki, vključno s forenzičnimi podatki, ne glede na nosilec, na katerem so informacije shranjene, kot so prenosni računalniki, mobilni telefoni, druge mobilne naprave ali shranjevanje v oblaku.

(31)      Nacionalni upravni organi, pristojni za konkurenco, bi morali imeti možnost, da opravijo vse potrebne preglede prostorov podjetij in podjetniških združenj, kadar lahko v skladu s sodno prakso Sodišča dokažejo, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je prišlo do kršitve člena 101 ali 102 PDEU. Ta direktiva državam članicam ne bi smela preprečevati, da za take preglede zahtevajo predhodno odobritev nacionalnega pravosodnega organa.

(32)      Da bi bilo pooblastilo nacionalnih upravnih organov, pristojnih za konkurenco, za opravljanje pregledov učinkovito, bi jim moralo omogočiti dostop do informacij, ki so dostopne podjetju ali združenju podjetij ali osebi, ki je predmet pregleda, in ki so povezane s podjetjem ali podjetniškim združenjem, ki je predmet preiskave. To bi moralo nujno vključevati pooblastilo za iskanje dokumentov, datotek ali podatkov na napravah, ki vnaprej niso natančno opredeljene. Brez tega pooblastila ne bi bilo mogoče pridobiti potrebnih informacij za preiskavo, kadar bi jo podjetja ali podjetniška združenja ovirala ali zavrnila sodelovanje. Pooblastilo za preučitev poslovnih knjig ali dokumentacije bi moralo zajemati vse oblike korespondence, vključno z elektronskimi sporočili, ne glede na to, ali so prikazana kot neprebrana ali so bila izbrisana.

(33)      Da bi se čim bolj omejilo nepotrebno podaljšanje pregledov, bi bilo treba nacionalne upravne organe, pristojne za konkurenco, pooblastiti, da bi lahko nadaljevali iskanje in izbrali kopije ali izvlečke iz poslovnih knjig in dokumentacije, povezanih s poslovanjem podjetja ali podjetniškega združenja, ki je predmet preiskave, v prostorih organa ali v drugih za to določenih prostorih. Pri tem iskanju bi bilo treba nenehno zagotavljati ustrezno spoštovanje pravic obrambe podjetij.

(34)      Izkušnje kažejo, da se lahko poslovna dokumentacija hrani v domovih vodilnih delavcev in drugih zaposlenih v podjetjih ali podjetniških združenjih, zlasti zaradi vse pogostejše uporabe prožnejših ureditev dela. Za zagotovitev učinkovitosti pregledov bi morali nacionalni upravni organi, pristojni za konkurenco, imeti pooblastila za vstop v vse prostore, vključno z zasebnimi domovi, če lahko dokažejo, da obstaja utemeljen sum, da se v teh prostorih hrani poslovna dokumentacija, ki bi bila lahko pomembna za dokazovanje kršitve člena 101 ali 102 PDEU. Nacionalni upravni organi, pristojni za konkurenco, bi morali za izvajanje tega pooblastila pridobiti predhodno odobritev nacionalnega pravosodnega organa, kar lahko v nekaterih nacionalnih pravnih sistemih vključuje javnega tožilca. To državam članicam ne bi smelo preprečevati, da bi v izjemno nujnih primerih naloge nacionalnega pravosodnega organa zaupale nacionalnemu upravnemu organu, pristojnemu za konkurenco, ki deluje kot pravosodni organ, ali da bi temu organu izjemoma dovolile opravljanje takih pregledov, če v to privolijo osebe, ki so predmet pregleda. […]“

14      Člen 6 te direktive, naslovljen „Pooblastilo za pregled poslovnih prostorov“, določa:

„1.      Države članice zagotovijo, da lahko nacionalni upravni organi, pristojni za konkurenco, izvedejo vse nenapovedane preglede podjetij in podjetniških združenj, potrebne za uporabo členov 101 in 102 PDEU. Države članice zagotovijo, da so uradniki in druge spremljevalne osebe, ki so jih nacionalni organi, pristojni za konkurenco, pooblastili ali imenovali za izvajanje takih pregledov, pooblaščeni najmanj, da:

(a)      vstopijo v vse prostore, na zemljišča in v prevozna sredstva podjetij in podjetniških združenj;

(b)      pregledajo poslovne knjige in drugo dokumentacijo, povezano s poslovanjem podjetja, ne glede na vrsto nosilca, na katerem je shranjena, in imajo pravico do dostopa do katerih koli informacij, ki so dostopne subjektu, ki je predmet pregleda;

(c)      odvzamejo ali pridobijo, ne glede na obliko, kopije takšnih poslovnih knjig ali dokumentacije ali izvlečke iz njih in, kadar menijo, da je to ustrezno, nadaljujejo s takimi iskanji informacij in izberejo kopije ali izvlečke v prostorih nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, ali katerih koli drugih za to določenih prostorih;

[…]

2.      Države članice zagotovijo, da se morajo podjetja in podjetniška združenja podvreči pregledom iz odstavka 1. Države članice zagotovijo tudi, da kadar podjetje ali podjetniško združenje nasprotuje pregledu, ki ga odredi nacionalni upravni organ, pristojen za konkurenco, in/ali ga odobri nacionalni pravosodni organ, lahko nacionalni organi, pristojni za konkurenco, pridobijo potrebno pomoč policije ali enakovrednega organa za izvajanje tovrstnih pooblastil, da jim omogoči izvedbo pregleda. Takšna pomoč se lahko pridobi tudi kot previdnostni ukrep.

3.      Ta člen ne posega v zahteve iz nacionalnega prava, da je za take preglede potrebna predhodna odobritev nacionalnega pravosodnega organa.“

15      Člen 7 navedene direktive, naslovljen „Pooblastilo za pregled drugih prostorov“, določa:

„1.      Če obstaja utemeljen sum, da se poslovne knjige oziroma druga dokumentacija, povezana s poslovanjem in predmetom pregleda, ki so lahko pomembne za dokazovanje kršitve člena 101 ali 102 PDEU, hranijo v katerih koli prostorih, na zemljiščih ali v prevoznih sredstvih, ki niso navedeni v točki (a) člena 6(1) te direktive, vključno z domovi vodilnih delavcev in drugih zaposlenih v zadevnih podjetjih ali podjetniških združenjih, države članice zagotovijo, da lahko nacionalni upravni organi, pristojni za konkurenco, izvedejo nenapovedane preglede v teh prostorih, na zemljiščih in v prevoznih sredstvih.

2.      Takšni pregledi se ne izvedejo brez predhodne odobritve nacionalnega pravosodnega organa.

3.      Države članice zagotovijo, da imajo uradniki in druge spremljevalne osebe, ki so jih nacionalni organi, pristojni za konkurenco, pooblastili ali imenovali za izvajanje pregleda v skladu z odstavkom 1 tega člena, najmanj pooblastila iz točk (a), (b) in (c) člena 6(1) in člena 6(2).“

16      V skladu s členom 32 iste direktive „[d]ržave članice zagotovijo, da vrste dopustnih dokazov pred nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, vključujejo dokumente, ustne izjave, elektronska sporočila, posnetke in vse druge predmete, ki vsebujejo informacije, ne glede na njihovo obliko in vrsto nosilca, na katerem so shranjene“.

 Portugalsko pravo

17      Člen 34 Constituição da República Portuguesa (ustava Portugalske republike), naslovljen „Nedotakljivost doma in korespondence“, določa:

„1.      Dom ter tajnost korespondence in drugih sredstev za zasebno komunikacijo sta nedotakljiva.

[…]

4.      Javnim oblastem je prepovedano vmešavati se v korespondenco, telekomunikacije ali katero koli drugo komunikacijsko sredstvo, razen kadar je to predpisano s kazensko procesno zakonodajo.“

18      Lei n.^o 19/2012 que aprova o novo regime da concorrência, revogando as Leis n.^os 18/2003, de 11 de junho, e 39/2006, de 25 de agosto, e procede à segunda alteração à Lei n.º 2/99, de 13 de janeiro (zakon št. 19/2012 o odobritvi nove ureditve konkurence, razveljavitvi zakona št. 18/2003 z dne 11. junija in zakona št. 39/2006 z dne 25. avgusta ter o drugi spremembi zakona št. 2/99 z dne 13. januarja) z dne 8. maja 2012 (Diário da República, 1. serija, št. 89; v nadaljevanju: zakon o konkurenci) v členu 2(3) in (5) določa:

„3.      Ta zakon se razlaga v skladu s pravom Evropske unije in ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije, tudi za protikonkurenčna ravnanja, ki ne morejo vplivati na trgovino med državami članicami.

[…]

5.      V okviru členov 101 in 102 [PDEU] je treba pri uporabi tega zakona upoštevati splošna načela prava Evropske unije in [Listino].“

19      Člen 18 tega zakona določa:

„1.      Pri izvajanju pooblastil za sankcioniranje ima organ, pristojen za konkurenco, prek svojih organov ali uslužbencev naslednje pravice:

[…]

(c)      v prostorih, na zemljiščih ali v prevoznih sredstvih podjetij ali podjetniških združenj opravi postopke iskanja, pregleda, zbiranja in zasega izvlečkov pisanj in drugih dokumentov, ne glede na njihov nosilec, kadar koli se ta dejanja izkažejo za potrebna za pridobitev dokaza;

[…]

2.      Dejanja, določena v točkah (c) in (d) prejšnjega odstavka, se opravijo na podlagi odobritve pristojnega pravosodnega organa.

[…]“

20      Člen 20(1) navedenega zakona določa, da se vsak zaseg dokumentov, ne glede na njihovo vrsto ali njihov nosilec, odobri, odredi ali potrdi s sklepom pravosodnega organa.

21      Člen 20(6) istega zakona določa, da je v primeru zasega dokumentov, za katere velja bančna tajnost, v bankah ali drugih kreditnih institucijah potrebna predhodna odobritev preiskovalnega sodnika.

22      Člen 21 zakona o konkurenci je v prvotni različici določal:

„Za odobritev dejanj iz člena 18(1)(c) in (d), člena 19 in člena 20 sta pristojna državno tožilstvo pri sodišču, kjer ima organ, pristojen za varstvo konkurence, sedež, ali – če je to izrecno določeno – preiskovalni sodnik pri istem sodišču.“

23      Člen 21 zakona o konkurenci, kakor je bil spremenjen z lei n.^o 17/2022 (zakon št. 17/2022) z dne 17. avgusta 2022, določa:

„Pristojni pravosodni organ sodišča, kjer ima [organ, pristojen za konkurenco,] sedež, je pooblaščen za odobritev dejanj iz člena 18(1), točke od (a) do (d), člena 19 ter člena 20.“

 Spori o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

24      Organ, pristojen za konkurenco, je začel preiskave v več gospodarskih sektorjih na Portugalskem, da bi ugotovil obstoj protikonkurenčnih ravnanj, ki so med drugim v nasprotju s členoma 101 in 102 PDEU. Natančneje, te preiskave so se nanašale na morebitno usklajeno ravnanje podjetij, ki je povzročilo zvišanje cen pri opravljanju storitev teleradiologije za bolnišnice, ki so del nacionalne zdravstvene službe (zadeva C‑258/23), na morebitni omejevalni sporazum v zvezi s cenami testov za „covid-19“, ki so jih zahtevali portugalski organi za javno zdravje (zadeva C‑259/23), in na sum zlorabe prevladujočega položaja na področju obdelave plačil (zadeva C‑260/23).

25      V tem okviru je organ, pristojen za konkurenco, menil, da je treba opraviti preglede v prostorih družb IMI – Imagens Médicas Integradas S. A. in Synlabhealth II S. A. ter skupine SIBS (v nadaljevanju: tožeče stranke iz postopka v glavni stvari) zaradi preučitve, zbiranja in zasega dokazov. Prošnjam, naslovljenim na pristojni pravosodni organ, to je portugalsko državno tožilstvo, za pridobitev predhodne odobritve za izvedbo teh pregledov je bilo ugodeno.

26      V skladu z nalogi, ki jih je izdalo državno tožilstvo, je bil organ, pristojen za konkurenco, pooblaščen, da po eni strani zaseže vse dokumente, ki so bili neposredno ali posredno povezani s protikonkurenčnimi ravnanji, zlasti elektronsko pošto in interne dokumente za sporočanje informacij med različnimi hierarhičnimi ravnmi in za pripravo odločitev na področju poslovne politike podjetij, ter po drugi strani preuči in kopira informacije, ki so jih ti dokumenti vsebovali. Kar posebej zadeva ukrepe pregleda, predvidene zoper družbi IMI in Synlabhealth II, so ti nalogi izključevali zaseg dokazov v prostorih, v katerih se je zagotavljala zdravstvena oskrba ali v katerih so bili arhivirani dokumenti, za katere velja zdravniška tajnost.

27      Organ, pristojen za konkurenco, je med pregledi, opravljenimi med januarjem 2021 in marcem 2022 v prostorih tožečih strank iz postopka v glavni stvari, preučil elektronsko pošto zaposlenih v teh podjetjih in zasegel računalniške datoteke, ki so se štele za upoštevne za njegove preiskave. Tako je bilo zaseženih 1405, 731 oziroma 10.797 računalniških datotek.

28      Navedena podjetja so zakonitost teh pregledov izpodbijala pred Tribunal da Concorrência, Regulação e Supervisão (sodišče za konkurenco, regulacijo in nadzor, Portugalska), ki je predložitveno sodišče.

29      To sodišče navaja, da zakon o konkurenci organu, pristojnemu za konkurenco, podeljuje pooblastilo, da zaseže dokumente, ne glede na njihov nosilec, če je državno tožilstvo izdalo predhodno odobritev. Navedeno sodišče navaja tudi, da se v skladu s členom 20 zakona o konkurenci predhodna odobritev, ki jo podeli sodišče, zahteva le v nekaterih primerih, in sicer kadar se odobritev nanaša na preglede, opravljene na domu fizične osebe, v bančni instituciji, odvetniški pisarni ali zdravstveni ordinaciji.

30      Po mnenju navedenega sodišča določbe tega zakona spadajo v logiko, na kateri temelji kazensko pravo, in sicer da je posredovanje preiskovalnega sodnika potrebno, kadar je verjetno, da se bodo z načini pridobivanja dokazov kršile temeljne pravice, v drugih primerih pa se šteje, da zadostuje odobritev pregleda s strani državnega tožilstva kot pristojnega pravosodnega organa.

31      V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, najprej, da v skladu s sodno prakso portugalskih sodišč, pristojnih na tem področju, pregled znotraj podjetja zaradi preiskave obstoja protikonkurenčnih ravnanj ne bi mogel kršiti temeljnih pravic. Natančneje, sporočil zaposlenih tega podjetja naj ne bi bilo mogoče opredeliti kot „korespondenco“, varovano s členom 7 Listine, kadar so ta poslana prek funkcionalnih poštnih predalov tega podjetja.

32      To sodišče se, dalje, sklicuje na določbe Uredbe št. 1/2003, ki se nanašajo na preiskovalna pooblastila Komisije. Poudarja, da lahko v skladu s členom 20 te uredbe izvaja vse potrebne preglede podjetij in podjetniških združenj ter v tem okviru pregleda poslovne knjige in drugo „poslovno dokumentacijo“, ne glede na nosilec. Na podlagi člena 21 navedene uredbe naj bi bili mogoči tudi pregledi v drugih prostorih, kot so domovi direktorjev podjetij, vodstvenih delavcev in članov osebja, vendar naj bi se zahtevala predhodna odobritev pristojnega sodišča. Poleg tega naj bi bili v uvodni izjavi 26 iste uredbe dokumenti, ki so v elektronskih poštnih predalih podjetij, opredeljeni kot „poslovna dokumentacija“.

33      Poleg tega predložitveno sodišče omenja Direktivo 2019/1 o pooblastilih organov držav članic, pristojnih za konkurenco. Iz uvodnih izjav 30 in 32 ter člena 6 te direktive naj bi izhajalo, da bi morali biti ti organi pooblaščeni za pridobitev vseh informacij v zvezi s podjetjem, na katero se nanaša preiskovalni ukrep, ne glede na nosilec, na katerem so te informacije shranjene. V ta namen bi morali imeti ti organi pooblastilo, da zasežejo vse oblike korespondence, vključno z elektronskimi sporočili.

34      To sodišče poleg tega poudarja, da je treba zakon o konkurenci na podlagi njegovega člena 2(3) in (5) razlagati v skladu s pravom Unije, tudi za protikonkurenčna ravnanja, ki ne morejo vplivati na trgovino med državami članicami. Poleg tega naj bi bilo treba na področju uporabe zadnjenavedenih določb ta zakon uporabljati ob spoštovanju Listine.

35      Nazadnje, navedeno sodišče trdi, da se zadevna dokumentacija iz obravnavanih zadev nanaša na poslovno dejavnost podjetij, na katera se nanašajo ukrepi pregleda. V obravnavanem primeru je vsa elektronska pošta institucionalne narave, saj je v izključni lasti teh podjetij, ki svojim zaposlenim enostransko nalagajo pogoje za uporabo tega komunikacijskega sredstva med trajanjem funkcionalnega odnosa med njimi. Poleg tega je v skladu z notranjimi pravili navedenih podjetij taka elektronska pošta omejena na funkcionalno uporabo. Njena uporaba za osebne namene in namene, ki spadajo v zasebno življenje zaposlenega, naj bi bila zato prepovedana.

36      Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari pa trdijo, da je treba elektronsko pošto njihovih zaposlenih varovati kot „korespondenco“ in da take dokumentacije ni mogoče zaseči v okviru preiskave v zvezi s protikonkurenčnimi ravnanji, prepovedanimi s členoma 101 in 102 PDEU. Podredno trdijo, da je za zaseg te pošte vsekakor potrebna predhodna odobritev preiskovalnega sodnika.

37      V teh okoliščinah je Tribunal da Concorrência, Regulação e Supervisão (sodišče za konkurenco, regulacijo in nadzor) v vsakem od sporov, o katerih odloča, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali se poslovni dokumenti, ki se prenašajo po elektronski pošti, ki so predmet obravnavane zadeve, štejejo za ,korespondenco‘ v smislu člena 7 [Listine]?

2.      Ali člen 7 [Listine] nasprotuje zasegu poslovne dokumentacije, ki izhaja iz sporočil, poslanih po elektronski pošti med člani nadzornega ali upravnega organa in zaposlenimi v podjetjih, kadar se preiskujejo sporazumi in ravnanja, ki so v skladu s členom 101 PDEU (nekdanji člen 81 ES) prepovedani?

3.      Ali člen 7 [Listine] nasprotuje zasegu navedene poslovne dokumentacije, če ga predhodno odobri pravosodni organ, v obravnavani zadevi državno tožilstvo, ki je pristojno za zastopanje države, za obrambo interesov, določenih z zakonom, za kazenski pregon na podlagi načela zakonitosti in za obrambo demokratične zakonitosti v skladu z določbami ustave [Portugalske republike] ter ki deluje neodvisno od drugih organov osrednje, regionalne in lokalne oblasti?“

 Postopek pred Sodiščem

38      Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 14. junija 2023 na podlagi člena 54(2) Poslovnika Sodišča odločil, da se zadeve C‑258/23, C‑259/23 in C‑260/23 združijo za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

39      Te združene zadeve so bile 5. marca 2024 dodeljene četrtemu senatu Sodišča, da bi ta odločil brez obravnave, vendar ob upoštevanju predlogov, ki se nanašajo na tretje vprašanje za predhodno odločanje.

40      Ti predlogi so bili predstavljeni 20. junija 2024, ustni del postopka pa je bil nato končan.

41      Sodišče je 9. oktobra 2024 zaradi odhoda sodnika poročevalca zaradi konca njegovega mandata odločilo, da te združene zadeve dodeli novemu sodniku poročevalcu.

42      Ker je četrti senat Sodišča med drugim menil, da bi moral vprašanje v zvezi s posledicami sodbe z dne 4. oktobra 2024, Bezirkshauptmannschaft Landeck (Poskus dostopa do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu) (C‑548/21, EU:C:2024:830) – za odgovor na tretje vprašanje za predhodno odločanje, postavljeno v vsaki od teh zadev – preučiti razširjeni senat, je na podlagi člena 60(3) Poslovnika Sodišču predlagal, naj te zadeve dodeli velikemu senatu.

43      Sodišče je 18. marca 2025 odločilo, da navedene zadeve dodeli velikemu senatu Sodišča, in ponovno odprlo ustni del postopka.

 Dopustnost

44      Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so izpodbijale dopustnost predlogov za sprejetje predhodne odločbe v celoti.

45      Na prvem mestu, v bistvu trdijo, da ti predlogi ne izpolnjujejo zahtev, določenih v členu 94 Poslovnika, in da postavljena vprašanja niso upoštevna.

46      Najprej, družba IMI v zadevi C‑258/23 meni, da predložitveno sodišče Sodišču ni predložilo elementov, potrebnih za razumevanje dejanskega in pravnega okvira postopka v glavni stvari, ter ni navedlo pravnih vprašanj, ki se postavljajo. Trdi zlasti, da predložitveno sodišče Sodišča ni seznanilo s sodbo Tribunal Constitucional (ustavno sodišče, Portugalska) št. 91/2023 z dne 16. marca 2023, zadeva št. 559/2020, s katero je zadnjenavedeno sodišče za neustavno razglasilo pravilo, v skladu s katerim ima organ, pristojen za konkurenco, dovoljenje, da preišče in zaseže elektronsko pošto, odprto s soglasjem državnega tožilstva, zato ni zagotovljeno, da bo odgovor Sodišča na postavljena vprašanja kar najbolj popoln in koristen. Dalje, družba Synlabhealth II v zadevi C‑259/23 prav tako meni, da v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni navedenih več dejstev, ki so bistvena za razumevanje spora o glavni stvari, nacionalnih določb, ki se uporabljajo, ter povezave med zadnjenavedenimi in določbami prava Unije, za razlago katerih se prosi. Nazadnje, v zadevi C‑260/23 družbe skupine SIBS trdijo, da postavljena vprašanja niso upoštevna za predmet tega spora, ki naj bi vključeval presojo zakonitosti zadevnih ukrepov glede na portugalsko pravo, in ne glede na Listino.

47      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, uvedenega s členom 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanja, ki ga postavi Sodišču. Zato Sodišče, kadar se zastavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma mora odločiti (sodba z dne 24. julija 2023, Lin, C‑107/23 PPU, EU:C:2023:606, točka 61 in navedena sodna praksa).

48      Iz tega sledi, da za vprašanja v zvezi s pravom Unije velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju za predhodno odločanje nacionalnega sodišča samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 24. julija 2023, Lin, C‑107/23 PPU, EU:C:2023:606, točka 62 in navedena sodna praksa).

49      Opozoriti je treba tudi, da v skladu z ustaljeno sodno prakso, ki se zdaj odraža v točkah (a) in (b) člena 94 Poslovnika, nujnost razlage prava Unije, ki je koristna za nacionalno sodišče, od tega sodišča zahteva, da opredeli dejanski in pravni okvir, v katerega se umeščajo vprašanja, ki jih postavlja, ali vsaj pojasni dejanske okoliščine, ki so podlaga za ta vprašanja. Poleg tega je – kot določa člen 94(c) tega poslovnika – nujno, da predlog za predhodno odločanje vsebuje razloge, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili dvom glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in pojasnitev zveze, ki po mnenju predložitvenega sodišča obstaja med temi določbami in nacionalno ureditvijo, ki jo je treba uporabiti v sporu o glavni stvari (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 59 in navedena sodna praksa).

50      Poleg tega morajo podatki, navedeni v predložitvenih odločbah, omogočiti ne le Sodišču, da poda koristne odgovore, ampak tudi vladam držav članic in drugim zainteresiranim strankam, da predstavijo stališča v skladu s členom 23 Statuta Sodišča Evropske unije (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 60 in navedena sodna praksa).

51      V obravnavanem primeru predlogi za sprejetje predhodne odločbe vsebujejo dovolj elementov, da lahko Sodišče razume pravni in dejanski okvir sporov o glavni stvari ter pomen in obseg postavljenih vprašanj za predhodno odločanje. Poleg tega je predložitveno sodišče pojasnilo razloge, zaradi katerih je pri Sodišču vložilo te predloge, in povezavo, ki po njegovem mnenju obstaja med določbami prava Unije, vključno z določbami Listine, na katere se nanašajo navedeni predlogi, in določbami portugalskega prava, ki se uporabljajo za te spore.

52      V zvezi s tem je iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je njihov namen od Sodišča pridobiti pojasnilo o obsegu varstva, ki ga člen 7 Listine zagotavlja zoper ukrepe zasega poslovne dokumentacije, ki izhaja iz komunikacij po elektronski pošti med vodstvenimi delavci in zaposlenimi v podjetjih, v okviru, ki spada na področje uporabe prava Unije ter zlasti členov 101 in 102 PDEU.

53      Razlaga, ki jo bo moralo Sodišče podati glede določb prava Unije, na katere se nanašajo predlogi za sprejetje predhodne odločbe, bo vplivala na preizkus, ki ga bo predložitveno sodišče opravilo glede zakonitosti zasegov dokumentacije, ki jih opravi organ, pristojen za konkurenco, brez predhodne odobritve, ki jo izda sodišče.

54      Poleg tega vsebina pisnih stališč in navedb na obravnavi razkriva, da zadevne stranke niso imele nobenih težav z dojemanjem dejanskega in pravnega okvira, v katerega se umeščajo vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, doumevanjem pomena in obsega dejanskih navedb, na katerih ta vprašanja temeljijo, razumevanjem razlogov, zaradi katerih je to sodišče menilo, da jih je treba postaviti, ter navsezadnje oblikovanjem celovitih in koristnih stališč v zvezi s tem.

55      Prvi razlog za nedopustnost, ki ga navajajo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, je torej treba zavrniti.

56      Na drugem mestu, v zadevi C‑259/23 družba Synlabhealth II trdi, da je v obravnavanem primeru organ, pristojen za konkurenco, prekoračil meje naloga, ki ga je izdalo državno tožilstvo, ko je opravil preglede in zasege v prostorih te družbe, ter da zadnjenavedena ni imela možnosti podati izjavo o postavljenih vprašanjih za predhodno odločanje, s čimer je ta organ kršil postopkovne zahteve, določene v portugalskem pravu, zaradi česar je vložila tožbo zoper predložitveno odločbo. Ker vse okoliščine zadeve še niso dokazane, bi moralo Sodišče zavrniti odločanje ali vsaj prekiniti postopek do odločitve, ki jo bo izdalo Tribunal da Relação de Lisboa (višje sodišče v Lizboni, Portugalska) v okviru pritožbe zoper sklep o predložitvi zadeve Sodišču. V zadevi C‑260/23 družbe skupine SIBS trdijo tudi, da je bil predlog za sprejetje predhodne odločbe vložen v času, ko dejansko stanje v sporu o glavni stvari še ni bilo niti ugotovljeno niti obravnavano.

57      V zvezi s tem je treba opozoriti, da se nacionalno sodišče odloči, v kateri fazi postopka bo Sodišču predložilo vprašanje za predhodno odločanje (glej v tem smislu sodbo z dne 17. julija 2008, Coleman, C‑303/06, EU:C:2008:415, točka 29 in navedena sodna praksa).

58      Ko je Sodišču tako predložena zahteva za razlago prava Unije, ki ni očitno brez povezave z resničnim dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, ter ima Sodišče podatke, ki so potrebni, da ustrezno odgovori na postavljena vprašanja, mora na njih odgovoriti, ne da bi se spraševalo o domnevi glede dejstev, na katero se je oprlo predložitveno sodišče, ki mora pozneje to domnevo preveriti, če se to izkaže za potrebno (glej v tem smislu sodbo z dne 17. julija 2008, Coleman, C‑303/06, EU:C:2008:415, točka 31 in navedena sodna praksa).

59      Zato je treba drugi razlog za nedopustnost, ki ga navajajo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, prav tako zavrniti.

60      Glede na vse navedene preudarke so vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, dopustna.

 Vsebinska presoja

61      Najprej je treba opozoriti, da je področje uporabe Listine glede ravnanja držav članic opredeljeno v njenem členu 51(1), v skladu s katerim se določbe Listine uporabljajo za države članice, samo ko te izvajajo pravo Unije. Ta določba potrjuje ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero se temeljne pravice, ki jih zagotavlja pravni red Unije, uporabljajo v vseh položajih, ki jih ureja pravo Unije, v drugih položajih pa ne (glej sodbi z dne 26. februarja 2013, Åkerberg Fransson, C‑617/10, EU:C:2013:105, točka 19, in z dne 6. marca 2025, D. K. (Razrešitev sodnika), C‑647/21 in C‑648/21, EU:C:2025:143, točka 38).

62      Ker se spori o glavni stvari nanašajo na vprašanje spoštovanja temeljnih pravic med pregledi, ki jih nacionalni organ, pristojen za konkurenco, opravi v okviru preiskav zaradi kršitev členov 101 in 102 PDEU, in torej na položaje uporabe prava Unije, se določbe Listine uporabljajo.

 Prvo vprašanje

63      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7 Listine razlagati tako, da pod pojem „komunikacije“ v smislu tega člena spada poslovna elektronska pošta, ki si jo zaposleni in vodstveni delavci podjetja izmenjajo prek poštnih predalov tega podjetja.

64      Pojasniti je namreč treba, da čeprav je predložitveno sodišče omenilo pojem „korespondenca“, ta člen zdaj napotuje na pojem „komunikacije“. Kot je razvidno iz Pojasnil k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 17), je bila beseda „korespondenca“ zaradi upoštevanja tehničnega razvoja nadomeščena z besedo „komunikacije“.

65      Iz člena 52(3) Listine je razvidno, da sta, kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisano 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. Vendar ta določba ne preprečuje širšega varstva v skladu s pravom Unije.

66      Glede tega je treba opozoriti, da člen 7 Listine v zvezi s pravico do zasebnega in družinskega življenja vsebuje pravice, ki se ujemajo s tistimi, zagotovljenimi s členom 8(1) EKČP. V skladu s členom 52(3) Listine je treba torej navedenemu členu 7 dati enak pomen in obseg kot členu 8(1) EKČP, kakor se razlaga v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) (glej v tem smislu sodbe z dne 5. oktobra 2010, McB., C‑400/10 PPU, EU:C:2010:582, točka 53; z dne 15. novembra 2011, Dereci in drugi, C‑256/11, EU:C:2011:734, točka 70, in z dne 17. decembra 2015, WebMindLicenses, C‑419/14, EU:C:2015:832, točka 70).

67      Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice pa izhaja, da je mogoče glede komunikacij, ki izvirajo iz poslovnih prostorov, tako kot glede komunikacij, ki izvirajo iz doma, razumeti, da so zajete v pojmih „zasebno življenje“ in „korespondenca“ iz člena 8 EKČP. Evropsko sodišče za človekove pravice je pojasnilo, da je za ugotovitev, ali se ta pojma uporabljata, razumno pričakovanje na področju varstva in spoštovanja zasebnega življenja pomembno, vendar ne nujno odločilno merilo (glej ESČP, 5. september 2017, Bărbulescu proti Romuniji,  CE:ECHR:2017:0905JUD006149608, točka 73 in navedena sodna praksa).

68      Ker prestrezanje telekomunikacij pomeni poseganje v uresničevanje pravice, zagotovljene s členom 8(1) EKČP, pomeni zato tudi omejitev uresničevanja ustrezajoče pravice, zagotovljene s členom 7 Listine (sodba z dne 17. decembra 2015, WebMindLicenses, C‑419/14, EU:C:2015:832, točka 71).

69      Sodišče je že ugotovilo, da enako velja za zaseg elektronske pošte, izveden med pregledi v poslovnih ali trgovskih prostorih fizične osebe ali v prostorih gospodarske družbe, ki prav tako pomeni poseganje v uresničevanje pravice, zagotovljene s členom 8 EKČP (sodba z dne 17. decembra 2015, WebMindLicenses, C‑419/14, EU:C:2015:832, točka 72).

70      Poleg tega, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 31 sklepnih predlogov, predstavljenih 20. junija 2024, opredelitev elektronske pošte kot „korespondence“ v smislu člena 8(1) EKČP in zato kot „komunikacije“ v smislu člena 7 Listine ni odvisna niti od okoliščine, da je naslovnik to pošto že prejel – ne glede na to, ali je bila prebrana, neprebrana ali izbrisana – ker je bilo sporočilo poslano iz poslovnih prostorov ali s poslovne opreme (ESČP, 11. januar 2024, Arregui proti Španiji, CE:ECHR:2024:0111JUD004254118, točka 31 in navedena sodna praksa) oziroma prek službenega elektronskega poštnega predala (ESČP, 3. april 2007, Copland proti Združenemu kraljestvu, CE:ECHR:2007:0403JUD006261700, točki 41 in 42) ali pa je naslov pošiljatelja ali naslovnika naslov pravne osebe (ESČP, 14. marec 2013, Bernh Larsen Holding AS in drugi proti Norveški, CE:ECHR:2013:0314JUD002411708, točka 106), niti od vprašanja, ali je vsebina te pošte zasebna (ESČP, 16. december 1992, Niemietz proti Nemčiji, CE:ECHR:1992:1216JUD001371088, točka 32 in fine).

71      Tako dejstvo, da je elektronsko pošto glede na njeno obliko ali vsebino mogoče opredeliti kot „službeno“, ne omogoča, da bi se ji odvzelo varstvo, ki ga člen 7 Listine zagotavlja komunikacijam. V zvezi s tem je bilo v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 5. septembra 2017, Bărbulescu proti Romuniji (CE:ECHR:2017:0905JUD006149608, točka 74), ki se je nanašala na zadevo, v kateri so bila zasebna sporočila poslana s službenega računalnika, pojasnjeno, da pravilo, ki ga je določil delodajalec in ki zaposlenim nalaga, da se na delovnem mestu vzdržijo vsakršne osebne dejavnosti, in jim prepoveduje uporabo sredstev podjetja za zasebne namene, ni upoštevno za opredelitev kot „korespondenca“ v smislu člena 8(1) EKČP.

72      Nazadnje, to varstvo zajema tudi osebne podatke, ustvarjene s prometom s tako službeno elektronsko pošto, ki so prav tako varovani s členom 8 Listine (ESČP, 16. oktober 2007, Wieser in Bicos Beteiligungen GmbH proti Avstriji, CE:ECHR:2007:1016JUD007433601, točka 45).

73      Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba člen 7 Listine razlagati tako, da pod pojem „komunikacije“ v smislu tega člena spada službena elektronska pošta, ki si jo zaposleni in vodstveni delavci podjetja izmenjajo prek poštnih predalov tega podjetja.

 Drugo in tretje vprašanje

74      Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, sprašuje, ali je treba člen 7 Listine razlagati tako, da nasprotuje zasegu službene elektronske pošte, izmenjane med vodstvenimi delavci in zaposlenimi v podjetju, ki ga predhodno odobri pravosodni organ, kot je portugalsko državno tožilstvo, ki je samostojno in pristojno med drugim za to, da v javnem interesu izvaja kazenski pregon in brani demokratično zakonitost, in ki se izvede med pregledom, ki ga opravi organ, pristojen za konkurenco, v okviru preiskave, ki se nanaša na kršitve člena 101 ali člena 102 PDEU.

75      V skladu z ustaljeno sodno prakso mora Sodišče v okviru sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena. Poleg tega lahko Sodišče presodi, da je treba upoštevati določbe prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v besedilu svojih vprašanj ni sklicevalo (sodbi z dne 20. marca 1986, Tissier, 35/85, EU:C:1986:143, točka 9, in z dne 4. oktobra 2024, Bezirkshauptmannschaft Landeck (Poskus dostopa do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu), C‑548/21, EU:C:2024:830, točka 60).

76      To, da je nacionalno sodišče vprašanje za predhodno odločanje formalno oblikovalo tako, da se je sklicevalo na nekatere določbe prava Unije, namreč Sodišča ne ovira, da nacionalnemu sodišču poda vse elemente razlage, ki bi mu lahko koristili pri odločanju o zadevi, ki mu je bila predložena, ne glede na to, ali se je v besedilu svojih vprašanj nanje sklicevalo ali ne. V zvezi s tem mora Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo navedeno sodišče, in zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe razbrati elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora (sodba z dne 4. oktobra 2024, Bezirkshauptmannschaft Landeck (Poskus dostopa do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu), C‑548/21, EU:C:2024:830, točka 61 in navedena sodna praksa).

77      V obravnavanem primeru se predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem sprašuje o zakonitosti zasegov elektronske pošte, izmenjane med vodstvenimi delavci in zaposlenimi v podjetju, ki so bili izvedeni med pregledi, ki jih je organ, pristojen za konkurenco, opravil v poslovnih ali trgovskih prostorih tega podjetja v okviru preiskave zaradi kršitve členov 101 ali 102 PDEU. Natančneje, to sodišče se sprašuje, ali lahko take zasege odobri pravosodni organ, kot je portugalsko državno tožilstvo, ali pa je za to nujno potrebna predhodna odobritev sodišča.

78      Čeprav predložitveno sodišče Sodišče sprašuje le o razlagi člena 7 Listine, ki vsakomur v takih okoliščinah priznava pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij, je treba navesti, da se lahko dokumentacija, na katero se nanašajo zasegi iz postopka v glavni stvari, nanaša ne le na „komunikacije“ v smislu tega člena 7, ampak tudi na osebne podatke, varovane s členom 8 Listine. To, da zbrane informacije spadajo v okvir poklicne dejavnosti, namreč ne pomeni, da jih ni mogoče opredeliti kot osebne podatke (sodba z dne 3. aprila 2025, Ministerstvo zdravotnictví (Podatki o zastopniku pravne osebe), C‑710/23, EU:C:2025:231, točka 22 in navedena sodna praksa).

79      Glede tega je treba opozoriti tudi, da je pravica do varstva osebnih podatkov tesno povezana s pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, potrjeno v členu 7 Listine, ki jo dopolnjuje (glej v tem smislu sodbi z dne 9. novembra 2010, Volker und Markus Schecke in Eifert, C‑92/09 in C‑93/09, EU:C:2010:662, točka 47, in z dne 18. decembra 2025, Storstockholms Lokaltrafik, C‑422/24, EU:C:2025:980, točka 40).

80      V teh okoliščinah je treba za koristen odgovor predložitvenemu sodišču preoblikovati drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje ter šteti, da to sodišče z njima v bistvu sprašuje, ali je treba člena 7 in 8 Listine razlagati tako, da nasprotujeta zasegu – brez predhodne odobritve, ki jo izda sodišče – elektronske pošte, izmenjane med vodstvenimi delavci in zaposlenimi v podjetju med pregledi, ki jih nacionalni organ, pristojen za konkurenco, izvede v poslovnih ali trgovskih prostorih podjetij, osumljenih kršitev člena 101 ali člena 102 PDEU.

81      Kar zadeva obseg pravic, priznanih z Listino, je treba opozoriti, da temeljne pravice iz členov 7 in 8 Listine niso absolutne pravice, temveč jih je treba upoštevati glede na njihovo funkcijo v družbi (sodbi z dne 21. junija 2022, Ligue des droits humains, C‑817/19, EU:C:2022:491, točka 112, in z dne 22. novembra 2022, Luxembourg Business Registers, C‑37/20 in C‑601/20, EU:C:2022:912, točka 45).

82      Člen 52(1) Listine namreč določa, da je lahko uresničevanje pravic, kakršne so te, ki so priznane s členoma 7 in 8 Listine, omejeno, če so te omejitve predpisane z zakonom, če spoštujejo bistveno vsebino teh pravic in svoboščin, če so ob upoštevanju načela sorazmernosti potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih (sodbi z dne 9. novembra 2010, Volker und Markus Schecke in Eifert, C‑92/09 in C‑93/09, EU:C:2010:662, točka 50, in z dne 8. decembra 2022, Google (Odstranitev povezav do domnevno netočne vsebine), C‑460/20, EU:C:2022:962, točka 57).

83      V obravnavanem primeru je treba šteti, da zasegi elektronske pošte, opravljeni med pregledi v poslovnih ali trgovskih prostorih fizične osebe ali v prostorih gospodarske družbe, pomenijo omejitev uresničevanja pravice do zasebnosti iz člena 7 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 2015, WebMindLicenses, C‑419/14, EU:C:2015:832, točka 72).

84      Poleg tega je, kar zadeva elektronsko pošto, izmenjano med vodstvenimi delavci in zaposlenimi v podjetju, in poslovno dokumentacijo, ki izhaja iz te pošte, očitno, da ker lahko ta elektronska pošta in ta dokumentacija vsebujeta tudi osebne podatke, zaseg, ki ga nacionalni organ, pristojen za konkurenco, opravi v okviru preiskave, prav tako pomeni omejevanje uresničevanja pravice, zagotovljene s členom 8 Listine.

85      Take omejitve so torej mogoče le, če so določene z zakonom, če spoštujejo bistveno vsebino teh pravic, če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, in če spoštujejo načelo sorazmernosti.

86      Na prvem mestu, očitno je, da je zahteva po spoštovanju načela zakonitosti v obravnavanem primeru izpolnjena. Navesti je namreč treba, da ni sporno, da ukrepi, obravnavani v sporih o glavni stvari, temeljijo na členih od 18 do 21 zakona o konkurenci, ki organu, pristojnemu za konkurenco, med drugim omogočajo, da v prostorih podjetij, osumljenih kršitev členov 101 in 102 PDEU, izvede „postopke iskanja, pregleda, zbiranja in zasega izvlečkov pisanj in drugih dokumentov, ne glede na njihov nosilec, kadar koli se ta dejanja izkažejo za potrebna za pridobitev dokaza“.

87      Na drugem mestu, kar zadeva spoštovanje bistvene vsebine temeljnih pravic, določenih v členih 7 in 8 Listine, je treba ugotoviti, da čeprav ukrepi iskanja in zasega dokumentov, kakršni so ti, ki so bili izvedeni v sporih o glavni stvari, vključujejo dostop do komunikacij v smislu člena 7 Listine, pa so namenjeni izključno pridobitvi dostopa do vsebine elektronske pošte in elektronskih poštnih predalov, ki so povezani s predmetom preiskave, kot je opredeljen v sklepu o pregledu. Poleg tega se ti ukrepi nanašajo na elektronsko pošto, izmenjano prek službenih poštnih predalov zadevnih podjetij, ter na dokumente in osebne podatke fizičnih oseb, zaposlenih pri teh podjetjih, ki so načeloma omejeni na vidike poklicnega življenja teh fizičnih oseb, razen informacij o njihovem zasebnem in družinskem življenju v smislu tega člena 7.

88      Poleg tega je očitno, da zaseg poslovnih komunikacij vodstvenih delavcev in zaposlenih v podjetju, ki je predmet preiskave, praviloma ne povzroči neomejenega zbiranja osebnih podatkov ali splošnega dostopa do njih, ker je zbiranje teh podatkov, vsebovanih v teh komunikacijah, omejeno na tiste, ki so povezani s protikonkurenčnimi ravnanji, na katera se nanaša začetek preiskave organa, pristojnega za konkurenco. Poleg tega navedenih podatkov ni mogoče uporabiti za druge namene kot za opredelitev teh ravnanj. Iz tega izhaja, da če nacionalna zakonodaja ob upoštevanju upoštevnih določb prava Unije, vključno s SUVP, omejuje namene obdelave zbranih podatkov in določa pravila, ki urejajo to obdelavo, vključno s hrambo in prenosom teh podatkov, za zasege elektronske pošte iz sporov o glavni stvari ni mogoče šteti, da posegajo v bistveno vsebino člena 8 Listine.

89      V teh okoliščinah in s pridržkom preverjanj, ki jih bo moralo opraviti predložitveno sodišče, je očitno, da zasegi dokumentov iz sporov o glavni stvari ne posegajo v bistveno vsebino temeljnih pravic, določenih v členih 7 in 8 Listine.

90      Na tretjem mestu, kar zadeva vprašanje, ali v obravnavanem primeru to poseganje ustreza cilju v splošnem interesu, ki ga priznava Unija, v smislu člena 52(1) Listine, je treba navesti, da je cilj pregledov in zasegov komunikacij ter drugih dokumentov in nosilcev, ki jih opravijo nacionalni organi, pristojni za konkurenco, kadar v skladu s členom 3(1) in členom 5 Uredbe št. 1/2003 uporabijo člena 101 ali 102 PDEU, odkrivanje ravnanj, ki so v nasprotju s tema določbama. Namen preiskovalnih pooblastil nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, je torej tem organom omogočiti, da se jim z njimi omogoči izpolnjevanje njihove naloge, ki je nadzor nad spoštovanjem pravil o konkurenci na notranjem trgu, katerih cilj je preprečiti izkrivljanje konkurence v škodo splošnega interesa, posameznih podjetij in potrošnikov ter tako prispevati k zagotavljanju gospodarske blaginje v Uniji (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 22. oktobra 2002, Roquette Frères, C‑94/00, EU:C:2002:603, točka 42).

91      Kot je v bistvu razvidno iz Protokola št. 27 o notranjem trgu in konkurenci, ki je priložen Pogodbi DEU in Pogodbi EU, notranji trg, kot je opredeljen v členu 3 PEU in členu 26(2) PDEU, vključuje sistem, ki zagotavlja, da konkurenca ni izkrivljena, in je nujen za delovanje tega trga (glej v tem smislu sodbe z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige, C‑52/09, EU:C:2011:83, točka 20; z dne 22. marca 2022, bpost, C‑117/20, EU:C:2022:202, točka 46, in z dne 22. marca 2022, Nordzucker in drugi, C‑151/20, EU:C:2022:203, točka 51). Vloga nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, pri učinkovitosti tega sistema in njihov prispevek k izvajanju členov 101 in 102 PDEU, ki sta v skladu z ustaljeno sodno prakso določbi javnega reda (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2023, International Skating Union/Komisija, C‑124/21 P, EU:C:2023:1012, točka 192 in navedena sodna praksa), je glede tega bistvena. Zagotavljanje neizkrivljene konkurence je torej treba šteti za cilj v splošnem interesu, ki ga priznava Unija, v smislu člena 52(1) Listine.

92      Na četrtem mestu, kar zadeva spoštovanje načela sorazmernosti, v skladu z ustaljeno sodno prakso sorazmernost ukrepov, katerih posledica je poseganje v pravice, zagotovljene s členoma 7 in 8 Listine, zahteva spoštovanje zahtev glede primernosti in nujnosti ter zahteve po sorazmernosti teh ukrepov glede na zastavljeni cilj (sodba z dne 22. novembra 2022, Luxembourg Business Registers, C‑37/20 in C‑601/20, EU:C:2022:912, točka 63 in navedena sodna praksa).

93      Omejitve pravic in svoboščin, določene v Listini, se določijo v mejah tega, kar je nujno potrebno, pri čemer je treba takrat, kadar je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi za uresničitev zastavljenih legitimnih ciljev, uporabiti najmanj omejujočega.  Poleg tega cilju splošnega interesa ni mogoče slediti brez upoštevanja tega, da ga je treba uskladiti s temeljnimi pravicami, v katere posega zadevni ukrep, in sicer z uravnoteženjem, na eni strani, tega cilja splošnega interesa ter, na drugi strani, zadevnih pravic, da se zagotovi, da nevšečnosti, ki jih ta ukrep povzroča, niso nesorazmerne glede na zastavljene cilje. Tako je možnost upravičiti omejitev pravic, zagotovljenih s členoma 7 in 8 Listine, treba presojati tako, da se oceni teža posega, ki ga pomeni taka omejitev, in preveri, ali je pomembnost cilja splošnega interesa, ki mu sledi ta omejitev, v sorazmerju s to težo (sodbi z dne 22. novembra 2022, Luxembourg Business Registers, C‑37/20 in C‑601/20, EU:C:2022:912, točka 64, in z dne 8. decembra 2022, Orde van Vlaamse Balies in drugi, C‑694/20, EU:C:2022:963, točka 41).

94      Poleg tega mora zadevna ureditev, ki povzroča poseganje, za izpolnjevanje zahteve po sorazmernosti določati tudi jasna in natančna pravila, ki urejajo obseg in uporabo ukrepov, ki jih ta ureditev določa, ter določajo minimalne zahteve, tako da imajo zadevne osebe na voljo zadostna jamstva, ki omogočajo učinkovito varovanje njihovih osebnih podatkov pred tveganji zlorabe. V tej ureditvi mora biti zlasti navedeno, v kakšnih okoliščinah in pod katerimi pogoji je mogoče sprejeti ukrep, ki določa obdelavo takih podatkov, s čimer se zagotovi, da je poseg omejen na to, kar je nujno (glej v tem smislu sodbo z dne 22. novembra 2022, Luxembourg Business Registers, C‑37/20 in C‑601/20, EU:C:2022:912, točka 65 in navedena sodna praksa).

95      V obravnavanem primeru je, prvič, namen pooblastil za preiskavo in zaseg elektronskih komunikacij, dokumentov in drugih poslovnih podatkov s strani nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, odkriti obstoj protikonkurenčnih ravnanj, ki so prepovedana s členoma 101 in 102 PDEU, zato so ta pooblastila primerna za to, da prispevajo k uresničevanju cilja v splošnem interesu, navedenega v točki 91 te sodbe, ki je ohranjanje neizkrivljene konkurence na notranjem trgu. Pomen tega cilja lahko upraviči poseg v pravice, zagotovljene s členoma 7 in 8 Listine.

96      Drugič, kar zadeva zahtevo po nujnosti, je treba opozoriti, da je ta izpolnjena, kadar cilja, ki se uresničuje z zadevnimi ukrepi, ni mogoče v razumnih okvirih enako učinkovito doseči z drugimi sredstvi, ki manj posegajo v temeljne pravice posameznikov, na katere se nanašajo podatki, zlasti v pravici do spoštovanja zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov, zagotovljeni v členih 7 in 8 Listine (sodbi z dne 26. januarja 2023, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco, ki ga izvaja policija), C‑205/21, EU:C:2023:49, točka 126, in z dne 4. oktobra 2024, Bezirkshauptmannschaft Landeck (Poskus dostopa do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu), C‑548/21, EU:C:2024:830, točka 88).

97      Glede tega je očitno, da pri pregonu in odkrivanju protikonkurenčnih ravnanj, ki so v nasprotju s členoma 101 in 102 PDEU, kot zadostna alternativa za zaseg dokumentov, ki izhajajo iz elektronske pošte, izmenjane med vodstvenimi delavci in zaposlenimi v podjetju, na katero se nanašajo ukrepi pregleda, ki jih je izvedel organ, pristojen za konkurenco, ni na voljo nobeno drugo sredstvo, ki bi bilo enako učinkovito in bi manj posegalo v pravici do komunikacij in do varstva osebnih podatkov.

98      Kot je generalna pravobranilka v bistvu poudarila v točki 21 sklepnih predlogov, predstavljenih 23. oktobra 2025, je elektronska pošta eden od glavnih virov, ki jih imajo na voljo organi, pristojni za konkurenco, da lahko odkrijejo obstoj protikonkurenčnega ravnanja. Pravica organa, pristojnega za konkurenco, da izdela kopije sklopov elektronskih dopisov, je tako del pooblastila za pregled, ki ga ima ta organ (glej po analogiji v zvezi s pooblastilom, ki je Komisiji podeljeno s členom 20(2)(b) Uredbe št. 1/2003, sodbo z dne 16. julija 2020, Nexans France in Nexans/Komisija, C‑606/18 P, EU:C:2020:571, točka 63). V zvezi s tem člen 32 Direktive 2019/1 med dokaze, ki jih je treba šteti za dopustne pred nacionalnimi organi, pristojnimi za konkurenco, uvršča elektronska sporočila. Če bi se tem organom načeloma odvzelo pooblastilo, da zasežejo take službene elektronske komunikacije, bi to lahko ogrozilo učinkovitost boja proti omejevalnim sporazumom in zlorabam prevladujočega položaja na notranjem trgu, ki se zahteva s členoma 101 in 102 PDEU.

99      Če pa lahko države članice menijo, da je treba za ugotavljanje materialnega dokaza o nezakonitem ravnanju uporabiti preiskave in zasege, morata njihova zakonodaja in praksa ponujati ustrezna in zadostna jamstva zoper zlorabe (glej v tem smislu ESČP, 25. februar 1993, Funke proti Franciji, CE:ECHR:1993:0225JUD001082884, točka 57, in 21. december 2010, Société Canal Plus in drugi proti Franciji, CE:ECHR:2010:1221JUD002940808, točka 54 in fine).

100    Tretjič, kar zadeva sorazmernost omejitve uresničevanja pravic, določenih v členih 7 in 8 Listine, ki izhaja iz zasega elektronske pošte, je treba to sorazmernost presojati v kontekstu, v katerega se taka omejitev umešča, pri čemer je treba v vsakem primeru pretehtati vse upoštevne elemente obravnavane zadeve (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2024, Bezirkshauptmannschaft Landeck (Poskus dostopa do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu), C‑548/21, EU:C:2024:830, točka 89).

101    Kar zadeva omejitev, ki izhaja iz zasegov, izvedenih v okviru pregledov, ki jih je opravil organ, pristojen za konkurenco, med take elemente spadajo zlasti teža omejitve uresničevanja zadevne temeljne pravice in okoliščine, v katerih je do te omejitve prišlo.

102    Kar zadeva resnost omejitve, ki jo določa ureditev iz postopka v glavni stvari, ki omogoča, da nacionalni organ, pristojen za konkurenco, brez predhodne odobritve, ki jo izda sodišče, opravi zaseg elektronske pošte v okviru preiskave, ki se nanaša na ravnanja, ki so v nasprotju s členoma 101 in 102 PDEU, je treba navesti, da je zaseg poslovne korespondence s strani nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, na splošno urejen s postopkovnimi jamstvi, katerih namen je med drugim zagotoviti varnost, celovitost in zaupnost teh podatkov. Kot je generalna pravobranilka navedla v točki 33 sklepnih predlogov, predstavljenih 23. oktobra 2025, mora vsaka preiskava, ki jo opravijo nacionalni organi, pristojni za konkurenco, temeljiti na ustrezno obrazloženem sklepu o pregledu, ki se mora opirati na utemeljeni sum, da je podjetje kršilo pravila o konkurenci iz Pogodbe DEU. Kar zadeva zaseg elektronske pošte, kadar preiskovalci uporabljajo preiskovalno programsko opremo, je treba postopek indeksacije, ki se opravi pred iskanjem poslovnih informacij, upoštevnih za preiskavo, opraviti z uporabo ključnih besed, ki so opredeljene glede na vnaprej določen predmet preiskave.

103    Glede okoliščin, v katerih je prišlo do omejitve uresničevanja zadevne temeljne pravice, je treba opozoriti, da je treba načeloma razlikovati med položajem, v katerem se pregled opravi v poslovnih prostorih zadevnih podjetij ali podjetniških združenj, in položajem, v katerem se ta pregled opravi v drugih prostorih, vključno z domovi fizičnih oseb.

104    Čeprav je temeljna pravica do nedotakljivosti doma splošno načelo prava Unije, ki je zdaj izraženo v členu 7 Listine, ki ustreza členu 8 EKČP, pa je javni poseg v zvezi s poslovnimi ali trgovskimi prostori ali dejavnostmi lahko širši (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2015, Deutsche Bahn in drugi/Komisija, C‑583/13 P, EU:C:2015:404, točki 19 in 20 ter navedena sodna praksa).

105    Pooblastila za preverjanje, ki so podeljena organom, pristojnim za konkurenco, so namreč načeloma natančno omejena v zvezi z med drugim izključitvijo iz pregleda dokumentov, ki niso službene narave, pravico do pravne pomoči, ohranitvijo zaupnosti korespondence med odvetniki in strankami ter obveznostjo obrazložitve sklepa o pregledu in možnostjo vložitve pravnega sredstva pri sodiščih Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2015, Deutsche Bahn in drugi/Komisija, C‑583/13 P, EU:C:2015:404, točka 31 in navedena sodna praksa). V tem kontekstu je treba opozoriti, da morajo nacionalni organi, pristojni za konkurenco, v okviru preiskav, ki jih uvedejo, med drugim ravnati v skladu s SUVP.

106    Poleg tega iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice zlasti v zvezi s členom 8 EKČP izhaja, da je lahko v primeru pregledov poslovnih prostorov podjetja protiutež temu, da ni predhodne odobritve pregleda s strani sodišča, ki bi lahko omejilo ali nadzorovalo potek tega pregleda, naknadni sodni nadzor zakonitosti in nujnosti takega preiskovalnega ukrepa, če je ta nadzor učinkovit v posebnih okoliščinah obravnavane zadeve. To pomeni, da je zadevnim osebam na voljo učinkovit dejanski in pravni sodni nadzor spornega ukrepa in njegovega izvajanja. Če je bilo dejanje, ki se šteje za nezakonito, že opravljeno, mora razpoložljivo pravno sredstvo oziroma razpoložljiva pravna sredstva omogočati, da se zadevni osebi zagotovi ustrezna odprava nepravilnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2023, Casino, Guichard-Perrachon in AMC/Komisija, C‑690/20 P, EU:C:2023:171, točka 38 in navedena sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice).

107    Poleg tega je treba poudariti, da v skladu z zgoraj navedenimi navedbami v zvezi s členoma 7 in 8 Listine določbe prava Unije v zvezi z izvajanjem pravil o konkurenci ne zahtevajo, da sodišče izda predhodno odobritev za pregled, opravljen v službenih prostorih. V zvezi s tem člen 20(6) in (7) Uredbe št. 1/2003 in člen 6(3) Direktive 2019/1, ki se nanašata na preglede, ki jih v poslovnih prostorih podjetij opravijo Komisija oziroma nacionalni organi, pristojni za konkurenco, ne zahtevata predhodne odobritve s strani nacionalnega sodišča ali neodvisnega upravnega organa, tudi če je zasežena elektronska pošta, ampak v zvezi s tem napotujeta na obveznosti, ki jih določa nacionalno pravo, pri čemer državam članicam omogočata, da določijo, da se za izvajanje pooblastil nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, za pregled zahteva odobritev pravosodnega organa.

108    Iz vseh teh preudarkov izhaja, da člena 7 in 8 Listine načeloma ne nasprotujeta ureditvi države članice, na podlagi katere nacionalni organ, pristojen za konkurenco, v okviru preiskave, ki se nanaša na domnevno kršitev člena 101 ali člena 102 PDEU, v poslovnih ali trgovskih prostorih opravi zaseg elektronske pošte, katere vsebina je povezana s predmetom pregleda, ne da bi imel predhodno odobritev, ki jo izda sodišče.

109    Ob tem je treba pojasniti, prvič, da ob neobstoju take predhodne odobritve, ki jo izda sodišče, varstvo posameznikov pred samovoljnimi posegi javnih organov v pravice, zagotovljene s členoma 7 in 8 Listine, zahteva zakonsko ureditev in stroge omejitve zadevnih ukrepov. Tako bi bila lahko pregled in zaseg v skladu s tema določbama le, če bi nacionalna zakonodaja in praksa zagotavljali ustrezna in zadostna jamstva zoper zlorabo in samovoljno ravnanje (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 2015, WebMindLicenses, C‑419/14, EU:C:2015:832, točka 77). Taka jamstva morajo biti v obliki popolnega naknadnega sodnega nadzora zadevnih ukrepov. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, navedene v točki 106 te sodbe, mora ta nadzor zadevnim osebam zagotoviti ustrezno odpravo nepravilnosti, ki omogoča tudi presojo dopustnosti zbranih dokazov.

110    V obravnavanem primeru je iz predložitvenih odločb razvidno, da pregledi in zasegi niso bili opravljeni brez vsakršnega postopka predhodne odobritve, saj jih je odobril pravosodni organ, in sicer portugalsko državno tožilstvo, ki je v skladu z ustavo Portugalske republike samostojno glede na druge organe osrednje, regionalne in lokalne oblasti ter je pristojno zlasti za to, da v imenu javnega interesa izvaja kazenski pregon in brani demokratično zakonitost. Odobritev, ki jo je podelil ta pravosodni organ, očitno prispeva k strogemu zakonskemu okviru za preglede in zasege, ki jih opravi nacionalni organ, pristojen za konkurenco, zlasti glede določitve njihove smotrnosti, trajanja in vsebinskega obsega.

111    Tako je, kadar – kot v postopkih v glavni stvari – predhodne odobritve ni izdalo sodišče, ampak državno tožilstvo, ključno, da je tak postopek naknadnega sodnega nadzora odprt za zadevne osebe in da v celoti izpolnjuje zahteve, navedene v točkah 106 in 109 te sodbe.

112    Drugič, navesti je treba pridržek v zvezi s pregledi, na podlagi katerih se zasežejo prenosni telefoni, računalniki ali drugi nosilci podatkov, ki niso v lasti podjetij, katerih prostori se pregledujejo, ampak fizičnih oseb, kot so vodstveni delavci podjetij in njihovi zaposleni.

113    V obravnavanem primeru je predložitveno sodišče navedlo, da je sistem elektronske pošte iz sporov o glavni stvari „omejen na funkcionalno uporabo“ in da naj bi bila njegova uporaba za osebne namene in namene, ki spadajo v zasebno življenje zaposlenih, „prepovedana“ z notranjimi pravili zadevnih podjetij. Čeprav je v predlogih za sprejetje predhodne odločbe navedena preiskava, opravljena v elektronski pošti ali elektronskih poštnih predalih zaposlenih, pa v njih ni navedeno, na katerih nosilcih so se zadevna elektronska sporočila hranila in do katerih nosilcev so preiskovalci lahko dostopali. Ob branju naloga, ki ga je izdalo portugalsko državno tožilstvo in ki se nanaša na „vse nosilce podatkov ali računalnike“, torej ni mogoče izključiti, da so zadevni nosilci vključevali mobilne telefone, računalnike ali druge nosilce podatkov, ki niso pripadali tem podjetjem, ampak njihovim vodstvenim delavcem in njihovim zaposlenim.

114    Če pa morajo preiskovalci med pregledi, ki jih organ, pristojen za konkurenco, opravi v poslovnih prostorih podjetja, zaseči mobilne telefone, računalnike ali druge nosilce podatkov, ki niso v lasti tega podjetja, ampak njegovih vodstvenih delavcev in zaposlenih, mora biti dostop do podatkov, vsebovanih v teh napravah, po potrebi po zapečatenju, predmet predhodnega nadzora sodišča ali neodvisnega upravnega organa.

115    Ker se namreč take naprave lahko uporabljajo hkrati za zasebne in službene ali poslovne namene, se lahko dostop do njih glede na vsebino navedenih naprav nanaša ne le na podatke o prometu in lokaciji, temveč tudi na fotografije in zgodovino brskanja po internetu, opravljenega na navedenih napravah, ali celo na vsebino zasebnih komunikacij, opravljenih z njimi (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2024, Bezirkshauptmannschaft Landeck (Poskus dostopa do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu), C‑548/21, EU:C:2024:830, točka 92).

116    Na podlagi dostopa do takega niza podatkov je tako mogoče izpeljati zelo natančne ugotovitve o zasebnem življenju posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, kot so njegove vsakodnevne navade, kraji stalnega ali začasnega prebivališča, dnevne ali druge poti, dejavnosti, socialni odnosi tega posameznika in socialna okolja, ki jih obiskuje. Poleg tega ni mogoče izključiti, da ti podatki lahko spadajo med posebne vrste podatkov v smislu člena 9 SUVP. Dostop do podatkov, shranjenih v takih napravah, lahko torej povzroči tveganje resnega ali celo posebno resnega posega v temeljne pravice, zagotovljene s členoma 7 in 8 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2024, Bezirkshauptmannschaft Landeck (Poskus dostopa do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu), C‑548/21, EU:C:2024:830, točke od 93 do 95).

117    Zlasti zaradi zagotovitve spoštovanja načela sorazmernosti v vsakem konkretnem primeru, tako da se pretehtajo vsi upoštevni elementi, je bistveno, da je dostop pristojnih nacionalnih organov do osebnih podatkov, kadar ta vključuje tveganje resnega ali celo posebno resnega posega v temeljne pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, pogojen s predhodnim nadzorom, ki ga opravi sodišče ali neodvisen upravni organ (sodba z dne 4. oktobra 2024, Bezirkshauptmannschaft Landeck (Poskus dostopa do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu), C‑548/21, EU:C:2024:830, točka 102).

118    Ta predhodni nadzor zahteva, da ima sodišče ali neodvisen upravni organ, ki je odgovoren za njegovo izvedbo, vsa pooblastila in jamstva, potrebna za uskladitev različnih zadevnih legitimnih interesov in pravic. Kar zadeva, natančneje, pregled, ki ga opravi organ, pristojen za konkurenco, mora to sodišče ali ta organ v okviru takega nadzora zagotoviti pravično ravnotežje med legitimnimi interesi, povezanimi s potrebami preiskave, na eni strani ter temeljnimi pravicami do spoštovanja zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov posameznikov, do katerih podatkov se dostopa, na drugi strani (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 4. oktobra 2024, Bezirkshauptmannschaft Landeck (Poskus dostopa do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu), C‑548/21, EU:C:2024:830, točka 103).

119    V zvezi s tem je treba dodati, da je treba načeloma izključno v nacionalnem pravu določiti pravila v zvezi z dopustnostjo zbranih dokazov, pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in v praksi ne onemogočajo ali pretirano otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih daje pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2020, La Quadrature du Net in drugi, C‑511/18, C‑512/18 in C‑520/18, EU:C:2020:791, točke od 222 do 225).

120    Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da je treba člena 7 in 8 Listine razlagati tako, da ne nasprotujeta zasegu – brez predhodne odobritve, ki jo izda sodišče – elektronske pošte, izmenjane med vodstvenimi delavci in zaposlenimi v podjetju med pregledi, ki jih nacionalni organ, pristojen za konkurenco, izvede v poslovnih ali trgovskih prostorih podjetij, osumljenih kršitev člena 101 ali člena 102 PDEU, če so določeni strog zakonski okvir za pooblastila tega organa ter ustrezna in zadostna jamstva zoper zlorabe in samovoljno ravnanje, kot je učinkovit naknadni sodni nadzor zadevnih ukrepov.

 Stroški

121    Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

1.      Člen 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

je treba razlagati tako, da

pod pojem „komunikacije“ v smislu tega člena spada službena elektronska pošta, ki si jo zaposleni in vodstveni delavci podjetja izmenjajo prek poštnih predalov tega podjetja.

2.      Člena 7 in 8 Listine o temeljnih pravicah

je treba razlagati tako, da

ne nasprotujeta zasegu – brez predhodne odobritve, ki jo izda sodišče – elektronske pošte, izmenjane med vodstvenimi delavci in zaposlenimi v podjetju med pregledi, ki jih nacionalni organ, pristojen za konkurenco, izvede v poslovnih ali trgovskih prostorih podjetij, osumljenih kršitev člena 101 ali člena 102 PDEU, če so določeni strog zakonski okvir za pooblastila tega organa ter ustrezna in zadostna jamstva zoper zlorabe in samovoljno ravnanje, kot je učinkovit naknadni sodni nadzor zadevnih ukrepov.

Podpisi

*      Jezik postopka: portugalščina.