–

za Parfümerie Akzente GmbH P. Järvengren Gerner in T. Kronhöffer, advokater,

–

za KTF Organisation AB S. Brandt, advokat,

–

za švedsko vlado F.-L. Göransson in H. Shev, agentki,

–

za francosko vlado B. Fodda in M. Guiresse, agenta,

–

za italijansko vlado G. Palmieri in M. F. Severi, agentki,

–

za Evropsko komisijo P.-J. Loewenthal, U. Małecka, N. Ruiz García in A. Sävje, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(h)(ii) ter člena 3(2) in (4) Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 25, str. 399), člena 8(2) Direktive Sveta 75/324/EGS z dne 20. maja 1975 o približevanju zakonodaje držav članic o aerosolnih razpršilnikih (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 2, str. 192), kakor je bila spremenjena z Direktivo Komisije (EU) 2016/2037 z dne 21. novembra 2016 (UL 2016, L 314, str. 11) (v nadaljevanju: Direktiva 75/324), in člena 19(5) Uredbe (ES) št. 1223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o kozmetičnih izdelkih (UL 2009, L 342, str. 59).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama KTF Organisation AB (v nadaljevanju: KTF) in Parfümerie Akzente GmbH, da bi se zadnjenavedeni med drugim prepovedalo trženje kozmetičnih izdelkov, ki niso označeni v švedščini, na Švedskem.

3

V uvodnih izjavah 11, 21 in 24 Direktive 2000/31 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 1 Direktive 2000/31, naslovljen „Cilji in področje uporabe“, v odstavku 3 določa:

„Ta direktiva dopolnjuje pravo Skupnosti, ki se uporablja za storitve informacijske družbe, in ne posega v stopnjo zaščite, še posebno ne javnega zdravja in varstva interesov potrošnikov, kakor izhaja iz pravnih aktov Skupnosti in nacionalne zakonodaje za njihovo izvajanje, če to ne omejuje svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe.“

5

Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitve“, določa:

„Za namene te direktive imajo posamezni izrazi, uporabljeni v tej direktivi, naslednji pomen:

[…]

6

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Notranji trg“, določa:

„1.   Vsaka država članica zagotovi, da so storitve informacijske družbe ponudnika, ki posluje na njenem ozemlju, skladne z veljavnimi nacionalnimi določbami v zadevni državi članici, ki spadajo na koordinirano področje.

2.   Države članice ne smejo omejevati svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice zaradi razlogov, ki spadajo na koordinirano področje.

[…]

4.   Države članice lahko v zvezi z neko storitvijo informacijske družbe sprejmejo ukrepe, ki odstopajo od drugega odstavka, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

[…].“

7

Člen 8 Direktive 75/324 v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Brez poseganja v Uredbo (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta [z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi in zmesi, spremembi in razveljavitvi direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES in spremembi Uredbe (ES) št. 1907/2006 (UL 2008, L 353, str. 1)] mora imeti vsak aerosolni razpršilnik, oziroma kadar se podatkov ne da pritrditi nanj, ker je premajhen (največja prostornina 150 ml ali manj), pritrjeno nalepko z naslednjimi podatki, napisanimi z vidnimi, čitljivimi in neizbrisnimi črkami:

[…]

[…]

2.   Države članice lahko tržijo aerosolne razpršilnike na svojem ozemlju, če je besedilo na nalepki v njihovem nacionalnem jeziku ali jezikih.“

8

Priloga k Direktivi 75/324 v točki 2.2, naslovljeni „Označevanje“, določa:

„Brez poseganja v Uredbo [št. 1272/2008] mora imeti vsak aerosolni razpršilnik vidno pritrjeno naslednjo čitljivo in neizbrisno oznako:

[…]

9

Člen 3 Uredbe št. 1223/2009, naslovljen „Varnost“, določa:

„Kozmetični izdelek, ki je dostopen na trgu, je varen za zdravje ljudi, če je uporabljen pod normalnimi ali razumno predvidljivimi pogoji uporabe, zlasti ob upoštevanju:

[…]

Z navedbo opozoril se osebe iz členov 2 in 4 ne izvzamejo iz zahtev po skladnosti z drugimi zahtevami iz te uredbe.“

10

Člen 19 te uredbe, naslovljen „Označevanje“, določa:

„1.   Brez poseganja v druge določbe tega člena so kozmetični izdelki dostopni na trgu samo, če so na primarni in s[e]kundarni embalaži kozmetičnih izdelkov naslednje informacije v neizbrisni, čitljivi in vidni pisavi:

[…]

[…]

[…]

5.   Jezik, v katerem so navedene informacije iz točk (b), (c), (d) in (f) odstavka 1 in iz odstavkov (2), (3) in (4), se določi z zakonodajo države članice, v kateri je izdelek dostopen končnemu uporabniku.

[…]“

11

Lagen (2002:562) om elektronisk handel och andra informationssamhällets tjänster (zakon (2002:562) o elektronskem poslovanju in drugih storitvah informacijske družbe, v nadaljevanju: zakon o elektronskem poslovanju), s katerim je prenesena Direktiva 2000/31, v členu 3 določa:

„Ponudnik, ki ima sedež v državi [Evropskega gospodarskega prostora (EGP)], ki ni Švedska, ima pravico zagotavljati storitve informacijske družbe prejemnikom na Švedskem, in to ne glede na švedska pravila, ki spadajo na koordinirano področje.

Vendar lahko sodišče ali drug organ na podlagi zakona sprejme ukrep, ki omejuje svobodo zagotavljanja takšne storitve, če je to potrebno za zaščito

1. javnega reda in varnosti,

2. javnega zdravja ali

3. potrošnikov.

Tak ukrep se mora nanašati na določeno storitev, ki škoduje ali obstaja nevarnost, da resno škoduje kateremu od teh varovanih interesov. Ukrep mora biti sorazmeren z interesom, ki ga je treba varovati.“

12

V skladu s členom 5 tega zakona se v okviru koordiniranega področja švedsko pravo uporablja za storitve informacijske družbe, ki jih opravljajo ponudniki s sedežem v Kraljevini Švedski, tudi če so te storitve v celoti ali delno namenjene prejemnikom s sedežem v drugi državi EGP.

13

Parfümerie Akzente je nemška družba, ki prek svoje spletne strani parfumdreams.se trži in prodaja izdelke za nego las in druge kozmetične izdelke, namenjene švedskemu trgu in švedskim potrošnikom.

14

Družba KTF pa je združenje podjetij, ki uvažajo, proizvajajo in tržijo kozmetične in higienske izdelke, za katera opravlja najrazličnejše storitve. Februarja 2020 je zoper družbo Parfümerie Akzente pri Patent- och marknadsdomstolen (sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve, Švedska) vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se zadnjenavedeni družbi pod grožnjo denarne kazni prepovejo nepoštene prakse, ki vključujejo, prvič, uporabo nekaterih specifičnih promocijskih trditev v okviru trženja kozmetičnih izdelkov in izdelkov za nego las, drugič, trženje nekaterih kozmetičnih izdelkov z aerosolnimi razpršilniki, ki niso označeni v švedščini, kar ni v skladu s švedskimi predpisi, s katerimi je bila prenesena Direktiva 75/324, in tretjič, trženje nekaterih kozmetičnih izdelkov, zlasti tistih, ki omogočajo razbarvanje in barvanje las, ki prav tako niso označeni v švedščini, kar je med drugim v nasprotju s členom 19(1)(d) Uredbe št. 1223/2009 in Prilogo III k tej uredbi.

15

Družba Parfümerie Akzente, ki priznava, da je promovirala in prodajala izdelke brez označbe v švedskem jeziku, meni, da Direktiva 2000/31 nasprotuje temu, da bi za ponudnika storitve informacijske družbe veljala strožja pravila od tistih v državi sedeža.

16

Patent- och marknadsdomstolen (sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve) je s sodbo z dne 24. septembra 2021 razsodilo, da sporne promocije pomenijo nepošteno prakso, in je zato na podlagi švedskih pravil, ki urejajo poslovne prakse, družbi Parfümerie Akzente prepovedalo njeno uporabo.

17

V zvezi s tem je navedeno sodišče poudarilo, družba Parfümerie Akzente ni navedla razlogov, iz katerih naj bi bila švedska ureditev na področju poslovnih praks strožja od Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL 2005, L 149, str. 22), ali nemško materialno pravo.

18

Družba Parfümerie Akzente je zoper to sodbo vložila pritožbo pri Svea Hovrätt, Patent- och marknadsöverdomstolen (pritožbeno sodišče, ki zaseda v Stockholmu kot pritožbeno sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve, Švedska), ki je predložitveno sodišče.

19

Na prvem mestu to sodišče zlasti opozarja, da iz člena 3(2) Direktive 2000/31 izhaja, da ta direktiva državi članici ne dovoljuje, da iz razlogov, ki spadajo na koordinirano področje, omeji prosti pretok storitev informacijske družbe iz druge države članice. Poleg tega naj bi bilo iz sodbe z dne 25. oktobra 2011, eDate Advertising in drugi (C‑509/09 in C‑161/10, EU:C:2011:685, točke od 53 do 68), razvidno, da morajo države članice zagotoviti, da za ponudnika takih storitev, razen če to ni izrecno dovoljeno s členom 3(4) te direktive, ne veljajo strožje zahteve od tistih, ki jih določa materialno pravo v državi članici, v kateri ima ta ponudnik sedež.

20

Kar zadeva ponudnike storitev s sedežem zunaj Švedske, naj bi člen 3, prvi odstavek, zakona o elektronskem poslovanju, s katerim je prenesen člen 3(2) Direktive 2000/31, od zadnjenavedene določbe odstopal. Tako naj člen 3, prvi odstavek, tega zakona ne bi omenjal, prvič, da švedska pravila, ki spadajo na koordinirano področje, ne morejo omejevati prostega pretoka storitev informacijske družbe iz druge države članice in, drugič, da se švedska pravila lahko uporabljajo, če niso strožja od tistih, ki jih določa materialno pravo države članice, v kateri ima ponudnik storitev sedež.

21

Če naj bi bilo treba člen 3, prvi odstavek, zakona o elektronskem poslovanju razlagati tako, da lahko tuji gospodarski subjekt svoje storitve na Švedskem svobodno ponuja v prodajo, ne da bi švedska pravila temu nasprotovala, bi bilo tako izvajanje člena 3(2) Direktive 2000/31 v skladu s sodbo z dne 25. oktobra 2011, eDate Advertising in drugi (C‑509/09 in C‑161/10, EU:C:2011:685).

22

Vendar naj bi taka razlaga lahko vplivala na izvajanje Direktive 2005/29, ker bi pomenila neuporabo švedskih pravil, s katerimi je bila prenesena zadnjenavedena direktiva, za ponudnika storitev s sedežem v drugi državi članici, iz katere zagotavlja storitve informacijske družbe. Poleg tega naj bi se bili konkurenti takega ponudnika ali združenja potrošnikov, ki menijo, da so bili oškodovani zaradi nekaterih spletnih poslovnih praks, prisiljeni obrniti na sodišča in druge organe države sedeža istega ponudnika, da bi tam uveljavljali svoje pravice v drugem jeziku, kot je njihov, in ob uporabi materialnega prava druge države članice. Taka možnost naj bi vplivala na cilj zagotovitve visoke skupne ravni varstva potrošnikov, ki mu sledi Direktiva 2005/29.

23

Na drugem mestu, predložitveno sodišče poudarja, da je iz člena 2(h) Direktive 2000/31 v povezavi z njeno uvodno izjavo 21 razvidno, da koordinirano področje ne zajema zahtev držav članic glede blaga, kot so varnostni standardi, obveznosti glede označevanja ter zahteve glede dobave in prevoza tega blaga. Nacionalna pravila, ki določajo pogoje, pod katerimi je blago, prodano na spletu, lahko dobavljeno na ozemlju države članice, naj torej ne bi spadala na področje uporabe te direktive.

24

Vendar naj niti v Direktivi 2000/31 niti v sodni praksi Sodišča ne bi bila pojasnjena pravila, ki jih je treba uporabiti, kadar se promocija in spletna prodaja nanašata na izdelke, ki naj ne bi bili označeni v skladu z zahtevami glede teh izdelkov samih v državi članici potrošnika, ki jih kupi. Postavljalo naj bi se torej vprašanje, ali koordinirano področje v smislu Direktive 2000/31 vključuje zahteve v zvezi s spletno promocijo in prodajo izdelka, ki domnevno ni v skladu z zahtevami, ki veljajo za sam izdelek.

25

Predložitveno sodišče ugotavlja, da čeprav je treba zahteve, ki veljajo za dobavo in za sam izdelek, v skladu s členom 2(h)(ii) Direktive 2000/31, kakor je razložen v sodbi z dne 2. decembra 2010, Ker-Optika (C‑108/09, EU:C:2010:725), sicer izključiti iz koordiniranega področja, pa sodba z dne 1. oktobra 2020, A (Oglaševanje in spletna prodaja zdravil) (C‑649/18, EU:C:2020:764, točke od 54 do 59), nasprotno, namiguje, da lahko neločljiv in postranski element storitve spletne prodaje spada na koordinirano področje, tudi če je ta element, obravnavan ločeno, zunaj področja uporabe te direktive.

26

Poleg tega bi se lahko v primeru spletne prodaje, namenjene izključno potrošnikom v državi članici, v kateri ponudnik nima sedeža, če bi koordinirano področje zajemalo zahteve, ki se uporabljajo za promocijo in prodajo prek spleta, ne pa zahteve glede dobave ali izdelka samega, za različne faze trženja tega izdelka uporabljala pravila različnih držav članic. Cilj Direktive 2000/31, ki je odpraviti pravno negotovost in spodbujati prosti pretok, zlasti kar zadeva spletne prodaje, bi bil torej kršen.

27

Nazadnje, predložitveno sodišče poudarja, da določbe drugih predpisov Unije, kot sta člen 8(2) Direktive 75/324 in člen 19(5) Uredbe št. 1223/2009, določajo pogoje, ki jih mora izpolnjevati izdelek, da se lahko da na trg ali dobavi končnim uporabnikom v njihovi državi članici.

28

V teh okoliščinah je Svea Hovrätt, Patent- och marknadsöverdomstolen (pritožbeno sodišče, ki zaseda v Stockholmu kot pritožbeno sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

29

Predložitveno sodišče z drugim, tretjim in četrtim vprašanjem, ki jih je treba preučiti najprej in skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(h)(i), druga alinea, Direktive 2000/31 razlagati tako, da pojem „koordinirano področje“ vključuje zahteve glede označevanja izdelkov, ki se promovirajo in prodajajo na spletnem mestu ponudnika storitev informacijske družbe, ki jih naloži država članica, na ozemlju katere so potrošniki, na katere se nanašajo ti ukrepi spletnega trženja, ker so te zahteve, ki izhajajo iz izvajanja sektorskih pravil Unije, od katerih je odvisno dajanje na trg ali dobava teh izdelkov končnim uporabnikom, pomožni in neločljivi element promocije in spletne prodaje istih izdelkov.

30

Kot izhaja iz uvodne izjave 24 Direktive 2000/31, ta temelji na načelu nadzora storitev informacijske družbe pri viru. Iz tega na eni strani sledi, da v skladu s členom 3(1) te direktive „[v]saka država članica zagotovi, da so storitve informacijske družbe ponudnika, ki posluje na njenem ozemlju, v skladu z veljavnimi nacionalnimi določbami v zadevni državi članici, ki spadajo na koordinirano področje“. Na drugi strani, v skladu s členom 3(2) „[d]ržave članice ne smejo omejevati svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice zaradi razlogov, ki spadajo na koordinirano področje“. Vendar navedeni člen 3(4) državam članicam omogoča, da lahko pod določenimi pogoji „v zvezi z neko storitvijo informacijske družbe sprejmejo ukrepe, ki odstopajo od drugega odstavka“.

31

V skladu s členom 2(h), initio, navedene direktive „koordinirano področje“ pomeni „zahteve, določene v pravnih sistemih držav članic za ponudnike storitev informacijske družbe ali storitve informacijske družbe, ne glede na to[,] ali so splošne narave ali posebej določene“.

32

Člen 2(h)(i), druga alinea, Direktive 2000/31 določa, da „koordinirano področje“ vključuje zlasti zahteve v zvezi z izvajanjem dejavnosti storitev informacijske družbe, kot so zahteve glede kakovosti ali vsebine storitve, vključno z zahtevami za oglaševanje. Nasprotno pa so v skladu s členom 2(h)(ii), prva alinea, te direktive s tega področja izključene zahteve glede blaga samega.

33

V zvezi s tem je treba poudariti, da označevanje, tako kot embalaža, oblika ali sestava blaga, pomeni zahtevo glede blaga samega (glej v tem smislu sodbi z dne 24. novembra 1993, Keck in Mithouard, C‑267/91 in C‑268/91, EU:C:1993:905, točka 15, in z dne 6. julija 1995, Mars,C‑470/93, EU:C:1995:224, točka 12). Prav tako so v uvodni izjavi 21 Direktive 2000/31, ob upoštevanju katere je treba razlagati člen 2(h)(ii), prva alinea, te direktive, obveznosti glede označevanja razvrščene med zahteve glede blaga. Zato so obveznosti glede označevanja izključene s področja koordiniranega področja.

34

Te razlage ni mogoče ovreči s sodbo z dne 1. oktobra 2020, A (Oglaševanje in spletna prodaja zdravil) (C‑649/18, EU:C:2020:764, točka 59), v kateri je Sodišče razsodilo, da je oglaševanje tako na elektronskih kot na fizičnih nosilcih „pomožno in neločljivo povezan[o] s storitvijo spletne prodaje in zato v celoti spada na ,koordinirano področje‘ v smislu [te d]irektive“.

35

V nasprotju s primerom, ki ga je Sodišče preučilo v točkah od 55 do 59 te sodbe, je namreč zakonodajalec Unije s členom 2(h)(ii), prva alinea, Direktive 2000/31, kot je pojasnjen v uvodni izjavi 21 te direktive, izrecno želel, kot je bilo poudarjeno v točki 33 te sodbe, s koordiniranega področja izključiti zahteve glede blaga samega, med katere spadajo obveznosti glede označevanja.

36

Zato za obveznosti glede označevanja, ki veljajo za izdelke, ki se promovirajo in prodajajo na spletu, ni mogoče šteti, da spadajo na koordinirano področje, sicer bi se kršila izrecna volja zakonodajalca Unije.

37

Iz navedenega izhaja, da ponudnik storitev informacijske družbe spada, na eni strani, na področje uporabe Direktive 2000/31, zlasti kar zadeva zahteve glede spletnega oglaševanja, in na drugi strani, na področje uporabe določb prava Unije, ki konkretizirajo obveznosti glede označevanja izdelkov, ki jih ponuja v prodajo na svojem spletnem mestu.

38

Ta razlaga zagotavlja varstvo potrošnikov, saj lahko vsaka zadevna država članica neposredno zagotovi, da se na njenem ozemlju spoštujejo pravila, ki urejajo označevanje izdelkov.

39

V zvezi s tem je treba poleg tega navesti, da – kot izhaja iz člena 1(3) Direktive 2000/31 v povezavi z njeno uvodno izjavo 11 – ta direktiva ne posega na raven obstoječe zaščite zlasti varstva javnega zdravja in interesa potrošnikov, uvedeno na podlagi pravnih aktov Unije, ki jih je treba v celoti uporabljati za storitve informacijske družbe.

40

Ker so zahteve glede blaga samega, zlasti tiste glede njegovega označevanja, izključene iz koordiniranega področja v smislu člena 2(h) Direktive 2000/31, jih je treba v okviru spora o glavni stvari poiskati v Direktivi 75/324 in Uredbi št. 1223/2009.

41

Ta akta sekundarne zakonodaje pa državam članicam omogočata, da na svojem ozemlju zahtevajo spoštovanje določenega jezika. Iz člena 8(2) Direktive 75/324 je namreč razvidno, da „[d]ržave članice lahko tržijo aerosolne razpršilnike na svojem ozemlju, če je besedilo na nalepki v njihovem nacionalnem jeziku ali jezikih“. Člen 19(5) Uredbe št. 1223/2009 pa določa, da se jezik, v katerem so med drugim navedene informacije iz člena 19(1)(c), (d) in (f) te uredbe, in sicer minimalni rok trajanja, podrobni varnostni ukrepi in namen kozmetičnega izdelka, „določi z zakonodajo države članice, v kateri je izdelek dostopen končnemu uporabniku“.

42

Kot je Sodišče že razsodilo v zvezi s členom 19(5) Uredbe št. 1223/2009, varovanja zdravja ljudi ni mogoče v celoti zagotoviti, če se potrošniki ne bi mogli v celoti seznaniti zlasti z informacijo o namenu zadevnega kozmetičnega izdelka in o varnostnih ukrepih, ki jih je treba upoštevati pri njegovi uporabi, ter jo razumeti. Informacije, ki jih morajo proizvajalci ali distributerji kozmetičnih izdelkov iz te uredbe navesti na primarni in sekundarni embalaži izdelka – razen kadar jih je mogoče učinkovito posredovati z uporabo piktogramov ali znakov, ki niso besede – so praktično neuporabne, če niso podane v jeziku, razumljivem osebam, ki so jim namenjene (sodba z dne 17. decembra 2020, A. M. (Označevanje kozmetičnih izdelkov), C‑667/19, EU:C:2020:1039, točka 47).

43

Člen 8(2) Direktive 75/324 zahteva, da države članice, ki uporabijo možnost iz te določbe, določijo, da je besedilo na nalepki aerosolnega razpršilnika napisano v ustreznem nacionalnem jeziku ali jezikih. Vendar morajo biti za kozmetične izdelke zgolj informacije, navedene v členu 19(5) Uredbe št. 1223/2009, dostopne v jeziku, ki ga določi država članica, v kateri je izdelek dostopen končnemu uporabniku.

44

Vendar lahko ponudnik storitev informacijske družbe, če to želi, zagotovi tudi prevod informacij, katerih prevod ni obvezen na podlagi te določbe, v jezik potrošnika (glej po analogiji sodbo z dne 3. junija 1999, Colim,C‑33/97, EU:C:1999:274, točka 42).

45

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je treba člen 2(h) Direktive 2000/31 razlagati tako, da pojem „koordinirano področje“ ne vključuje zahtev glede označevanja izdelkov, ki se promovirajo in prodajajo na spletnem mestu ponudnika storitev informacijske družbe, ki jih naloži država članica, na ozemlju katere so potrošniki, na katere se nanašajo ti ukrepi spletnega trženja.

46

Ob upoštevanju odgovora na drugo, tretje in četrto vprašanje na prvo vprašanje ni treba odgovoriti, ker to temelji na predpostavki, da švedski predpisi o označevanju aerosolnih razpršilnikov in kozmetičnih izdelkov spadajo na koordinirano področje v smislu člena 2(h) Direktive 2000/31.

47

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 2(h) Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju)

je treba razlagati tako, da

pojem „koordinirano področje“ ne vključuje zahtev glede označevanja izdelkov, ki se promovirajo in prodajajo na spletnem mestu ponudnika storitev informacijske družbe, ki jih naloži država članica, na ozemlju katere so potrošniki, na katere se nanašajo ti ukrepi spletnega trženja.