1.

Pristojni francoski organ ( 2 ) je med postopkom za izdajo dovoljenja za dajanje biocidnih proizvodov v promet pripravil poročilo o tehnični ekvivalenci različnih aktivnih snovi, ki je bilo odločilno za izdajo zahtevanega dovoljenja.

2.

Kemijsko podjetje, ki izpodbija ugotovljeno tehnično ekvivalenco, je zaprosilo za dostop do tega poročila. Ker naj bi poročilo vsebovalo tehnične informacije, za katere velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti, je agencija ANSES tožeči stranki razkrila le nekatere strani poročila in zavrnila dostop do preostalih.

3.

V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, ali dostop do spornih informacij ureja Direktiva 98/8/ES, ( 3 ) na podlagi katere je bilo dovoljenje izdano, ali Uredba (EU) št. 528/2012, ( 4 ) ki je veljala ob vložitvi vloge za dostop do poročila.

4.

Če bi se uporabljala Uredba št. 528/2012, kot bom predlagal Sodišču, je treba pojasniti še, ali ta uredba izključuje uporabo Direktive 2003/4/ES ( 5 ) ali pa ju je, nasprotno, mogoče harmonično povezati.

5.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe bo Sodišču omogočil, da nadalje razvije svojo sodno prakso o uskladitvi pravice do dostopa do informacij na eni strani in zaupnosti, ki je neločljivo povezana z varstvom poslovnih skrivnosti in interesov, na drugi.

6.

V uvodni izjavi 61 je navedeno:

„Učinkovito obveščanje o tveganjih glede biocidnih proizvodov in ukrepih za obvladovanje tveganj je pomemben del sistema, ki ga vzpostavlja ta uredba. Ob lajšanju dostopa do informacij bi morali pristojni organi, Agencija in Komisija spoštovati načelo zaupnosti in preprečiti vsako razkritje informacij, ki bi utegnilo ogroziti tržne interese zadevne osebe, razen kadar je to potrebno zaradi varovanja človekovega zdravja, varnosti ali okolja ali kadar zaradi drugih razlogov prevlada javni interes.“

7.

Člen 3, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„1.   Za namene te uredbe se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…].“

8.

Člen 66, naslovljen „Zaupnost“, kakor je bil spremenjen z Uredbo (EU) št. 334/2014, ( 6 ) določa:

„[…]

2.   Agencija in pristojni organi zavrnejo dostop do informacij, kadar bi njihovo razkritje ogrozilo zaščito poslovnih interesov ali zasebnost ali varnost zadevnih oseb.

Razkritje naslednjih informacij se običajno šteje, da ogroža zaščito poslovnih interesov ali zasebnost ali varnost zadevnih oseb:

[…]

Vendar kadar je nujno takojšnje ukrepanje za zaščito zdravja človeka, zdravja živali, varnosti ali okolja ali kadar zaradi drugih razlogov prevlada javni interes, Agencija ali pristojni organi razkrijejo informacije iz tega odstavka.

3.   Ne glede na odstavek 2 se po izdaji dovoljenja v nobenem primeru ne sme zavrniti dostop do naslednjih informacij:

[…]

(j) metode analize iz člena 19(1)(c);

[…].“

9.

Člen 67, naslovljen „Elektronski dostop javnosti“, kakor je bil spremenjen z Uredbo št. 334/2014, določa:

„1.   Od dneva, ko Komisija sprejme izvedbeno uredbo o odobritvi aktivne snovi, kot je navedeno v točki (a) člena 9(1), se javnosti omogoči lahko dosegljiv in brezplačen dostop do naslednjih posodobljenih informacij o tej aktivni snovi, ki jih ima Agencija ali Komisija:

[…]

2.   Od dneva izdaje dovoljenja za biocidni proizvod Agencija javnosti omogoči lahko dosegljiv in brezplačen dostop do naslednjih najnovejših informacij:

3.   Od dneva, ko Komisija sprejme izvedbeno uredbo iz točke (a) člena 9(1) o odobritvi aktivne snovi, Agencija javnosti omogoči brezplačen dostop do naslednjih posodobljenih informacij o tej aktivni snovi, razen če pošiljatelj podatkov predloži utemeljitev v skladu s členom 66(4), ki jo pristojni organ ali Agencija sprejme kot veljavno, zakaj bi objava lahko škodovala njegovim poslovnim interesom ali interesom druge zadevne strani:

[…]

(e) poročilo o oceni.

4.   Agencija od dneva izdaje dovoljenja za biocidni proizvod javnosti omogoči brezplačen dostop do naslednjih najnovejših informacij, razen če pošiljatelj podatkov predloži utemeljitev v skladu s členom 66(4), ki jo pristojni organ ali Agencija sprejme kot veljavno, v kateri utemelji, zakaj bi takšna objava lahko škodovala njegovim poslovnim interesom ali drugi zadevni strani:

[…]

(b) poročilo o oceni.“

10.

Člen 91, naslovljen „Prehodni ukrepi v zvezi z vlogami za izdajo dovoljenj za biocidne proizvode, vloženimi v skladu z Direktivo 98/8/ES“, določa:

„Vloge za izdajo dovoljenj za biocidne proizvode, ki se vložijo za namene Direktive 98/8/ES in katerih ocenjevanje se ne konča do 1. septembra 2013, ocenjujejo pristojni organi v skladu z navedeno direktivo.

[…]“

11.

Člen 96, naslovljen „Razveljavitev“, kakor je bil spremenjen z Uredbo (EU) št. 334/2014, določa:

„Brez poseganja v člene 86, 89 do 93 in 95 te uredbe se Direktiva 98/8/ES razveljavi z učinkom od 1. septembra 2013.“

12.

Člen 97, naslovljen „Začetek veljavnosti“, določa:

„Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 1. septembra 2013.

[…]“

13.

Člen 4, naslovljen „Izjeme“, določa:

„[…]

2.   Države članice lahko predvidijo, da se zahteva za informacije o okolju zavrne, če bi razkritje informacij negativno vplivalo na:

[…]

[…]

Razlogi za zavrnitev iz odstavkov 1 in 2 se razlagajo restriktivno ob upoštevanju javnega interesa, ki mu služi razkritje, za vsak posamezen primer. V vsakem posameznem primeru se tehta med javnim interesom, ki mu služi razkritje, in interesom, ki mu služi zavrnitev. Države članice ne smejo na podlagi odstavka 2(a), (d), (f), (g) in (h) predvideti, da se zahteva zavrne, če se zahteva nanaša na informacije o emisijah v okolje.

[…]“

14.

Člen 11, naslovljen „Razveljavitev“, določa:

„Direktiva 90/313/EGS se s tem razveljavi z učinkom od 14. februarja 2005.

Sklici na razveljavljeno Direktivo se razlagajo kot sklici na to direktivo in se razumejo skladno s korelacijsko tabelo v Prilogi.“

15.

Družba Sumitomo Chemical Agro Europe SAS (v nadaljevanju: Sumitomo) trži biocidni proizvod za zatiranje komarjev, imenovan „Vectobac“, katerega aktivna snov ( 7 ) je vključena na seznam snovi, ki so odobrene za uporabo v biocidnih proizvodih v skladu s Prilogo I k Direktivi 98/8.

16.

Družba Compagnie européenne de réalisations antiparasitaires SAS France (v nadaljevanju: CERA) je 30. avgusta 2013 ( 8 ) pri agenciji ANSES vložila vloge za izdajo dovoljenj za dajanje na nacionalni trg treh biocidnih proizvodov za isti namen, imenovanih „Aquabac XT“, „Aquabac DF3000“ in „Aquabac 200G“.

17.

Aktivna snov teh treh biocidnih proizvodov je ista paličasta bakterija istega serotipa. Vendar ustrezni sev ( 9 ) ni vpisan na seznam snovi, odobrenih na evropski ravni.

18.

Družba CERA je zahtevala zaupno obravnavo podatkov, ki so poslovna skrivnost, predloženih ANSES.

19.

ANSES je 19. avgusta 2019 izdala dovoljenja. Oprla se je na poročilo, v katerem je bila ocenjena tehnična ekvivalenca aktivnih snovi Bti-BMP 144 in Bti-AM65-52. ( 10 )

20.

Družba Sumitomo, ki izpodbija tehnično ekvivalenco zadevnih snovi, je 11. februarja 2021 po navedbah predložitvenega sodišča ANSES prosila, naj ji posreduje poročilo. ( 11 )

21.

ANSES je družbi Sumitomo omogočila le dostop do dela poročila (do naslovnice, povzetka in ugotovitve v obliki preglednice) z obrazložitvijo, da preostali del vsebuje tehnične informacije, za katere velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti. Natančneje, informacije, ki niso bile poslane, se nanašajo:

22.

Družba Sumitomo je odločbo ANSES izpodbijala pri Tribunal administratif de Melun, Francija (upravno sodišče v Melunu, Francija), ki je 22. septembra 2022 v omejenem obsegu ugodilo njenemu predlogu, ne da bi odredilo posredovanje celotnega poročila niti zlasti informacij, ki sem jih navedel v prejšnji točki. ( 15 )

23.

Družba Sumitomo je vložila pritožbo pri Conseil d’État (državni svet, Francija), ki je Sodišču v predhodno odločanje predložil štiri vprašanja, od katerih navajam prvo, tretje in četrto:

[…]

24.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je na Sodišče prispel 22. decembra 2023.

25.

Pisna stališča so predložile družba Sumitomo, ANSES, francoska vlada in Evropska komisija, pri čemer je Sodišče menilo, da obravnave ni treba opraviti.

26.

V skladu z navodilom Sodišča v teh sklepnih predlogih ne bom obravnaval drugega vprašanja za predhodno odločanje.

27.

Vse stranke se strinjajo, da je treba prošnje za dostop do informacij o biocidnem proizvodu, vložene po 1. septembru 2013, preučiti v skladu z Uredbo (EU) št. 528/2012. To zlasti velja tudi za informacije o biocidnih proizvodih, za katere je bilo dovoljenje za promet izdano v skladu z Direktivo 98/8.

28.

Glede na člena 96 in 97 Uredbe št. 528/2012 se strinjam s to presojo. V skladu s členom 96, prvi odstavek, in členom 97, drugi odstavek, Uredbe št. 528/2012 se ta uporablja od 1. septembra 2013, ko je bila Direktiva 98/8 razveljavljena.

29.

Res je, da člen 96, prvi odstavek, Uredbe št. 528/2012, kakor je bil spremenjen z Uredbo št. 334/2014, določa, da se Direktiva 98/8 razveljavi „[b]rez poseganja v člene 86, 89 do 93 in 95“ te uredbe. Vendar se „prehodni ukrepi“ iz členov 89 do 93 in 95 ( 16 ) Uredbe št. 528/2012 nanašajo na drugačne primere, kot so ti, ki so predmet tega predloga za sprejetje predhodne odločbe. Namreč:

30.

Skratka, nobeden od prehodnih ukrepov iz teh določb se ne nanaša na zahteve, kakršna je sporna zahteva v obravnavani zadevi, to je na zahteve za dostop do informacij o odobrenem biocidnem proizvodu in aktivni snovi, ki jo vsebuje; natančneje, o tehnični ekvivalenci z odobreno aktivno snovjo.

31.

Če ni posebnih prehodnih določb, morajo biti zahteve za dostop do informacij skladne s pravili, ki veljajo v času njihove vložitve. V obravnavani zadevi je bilo to po 1. septembru 2013, ko je bila Direktiva 98/8 razveljavljena in se je začela uporabljati Uredba št. 528/2012.

32.

Tega ne spremeni dejstvo, da se zahtevane informacije nanašajo na biocidne proizvode, za katere je bilo dovoljenje izdano v skladu z Direktivo 98/8. V skladu s členom 91 Uredbe št. 528/2012 so zadnjenavedeni proizvodi opredeljeni kot tisti, za katere ocena za izdajo dovoljenja ni bila zaključena do začetka uporabe te uredbe, to je do 1. septembra 2013. ( 18 )

33.

Kot sta poudarili družba Sumitomo in francoska vlada, ( 19 ) se v zvezi z vlogami za izdajo dovoljenja za dajanje biocidnega proizvoda v promet na eni strani in zahtevami za dostop do informacij v zvezi z dovoljenim biocidnim proizvodom na drugi strani uporabljata dva ločena postopka:

34.

V nasprotnem primeru bi bilo po mnenju francoske vlade ( 20 ) neupravičeno kršeno načelo enakega obravnavanja pri uresničevanju pravice do obveščenosti. Obseg in področje uporabe te pravice morata biti tista, ki izhajata iz pravil, ki so veljala v času njenega uveljavljanja, ne glede na datum, ko je bila formalizirana vsebina zadevne informacije.

35.

Ker je zahteva za dostop do informacij v obravnavani zadevi urejena z Uredbo št. 528/2012, bom tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje obravnaval skupaj, pri čemer bom delno spremenil vrstni red, v katerem sta postavljeni.

36.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali člena 66 in 67 Uredbe št. 528/2012 določata posebno in izčrpno ureditev dostopa do informacij o biocidnih proizvodih in njihovih aktivnih snoveh.

37.

Vprašanje se postavlja, ker se člena 66 in 67 Uredbe št. 528/2012 ne sklicujeta na Direktivo 2003/4. ( 21 ) To opustitev bi bilo mogoče razlagati tako, da se „odstopa[…] od določb Direktive 2003/4 v delu, v katerem določajo, prvič, da se na poslovno skrivnost ni mogoče sklicevati zoper posredovanje informacij o emisijah v okolje, in, drugič, da če razkritje drugih informacij o okolju lahko posega v poslovne interese podjetja, mora pristojni organ pred morebitno zavrnitvijo posredovanja informacij pretehtati interes tega podjetja in interes javnosti“. ( 22 )

38.

Kot je navedla Komisija, se vprašanje predložitvenega sodišča implicitno nanaša na člen 4(2), drugi odstavek, Direktive 2003/4, čeprav ga predložitveno sodišče ne navaja. Navedeni odstavek vsebuje obveznost tehtanja med javnim in poslovnim interesom ter prepoved zavrnitve zahtev za dostop do informacij o emisijah v okolje.

39.

Ugotoviti je torej treba, ali člena 66 in 67 Uredbe št. 528/2012 izključujeta uporabo člena 4(2), drugi pododstavek, Direktive 2003/4.

40.

Strinjam se s strankami, ki zagovarjajo stališče, da molk členov 66 in 67 Uredbe št. 528/2012 ne povzroči neuporabe Direktive 2003/4 za zahteve za dostop do dokumentov, pripravljenih za namene navedene uredbe.

41.

Kot trdita francoska vlada in Komisija, bi bile v nasprotnem primeru kršene zlasti mednarodne zaveze, ki jih je Evropska unija sprejela ob podpisu Aarhuške konvencije ( 23 ). Sprejetje Direktive 2003/4 je v skladu z njeno uvodno izjavo 5 odgovorilo prav na potrebo po zagotovitvi skladnosti prava Unije s to konvencijo.

42.

Sodišče je razsodilo, da „[č]len 4(2), drugi pododstavek, Direktive 2003/4 […] s tem, da določa, da zaupnost poslovnih ali industrijskih informacij ne more nasprotovati razkritju ,informacij o emisijah v okolje‘, omogoča konkretno izvajanje tega pravila in načela kar najširšega dostopa do informacij o okolju, ki jih hranijo javni organi ali se hranijo zanje“. ( 24 )

43.

Ta in druge trditve v točkah od 53 do 58 sodbe Bayer CropScience in Stichting De Bijenstichting pomenijo, da:

44.

„Konkretno izvajanje“ člena 4(4), drugi pododstavek, Aarhuške konvencije se izvaja tako, da Direktiva 2003/4 določa „splošen sistem, katerega namen je zagotoviti, da ima vsaka fizična in pravna oseba države članice Unije pravico do dostopa do informacij o okolju, ki jih hranijo javni organi ali se zanje hranijo, ne da bi morala izkazati interes“. ( 25 )

45.

Kot je razvidno iz naslova, ureja Direktiva 2003/4 „dostop javnosti do informacij o okolju“. Uredba št. 528/2012 pa ureja „dostopnost na trgu in uporabo biocidnih proizvodov“.

46.

Gre torej za dva zakonodajna instrumenta, ki različno vplivata na predmet prvotnega spora, in sicer dostop do poročila, pripravljenega v okviru postopka izdaje dovoljenja za dajanje v promet treh biocidnih pripravkov.

47.

Glede na njuna predmeta urejanja sledita instrumenta namenom, ki se na videz ne ujemajo:

48.

Vendar se strinjam s Komisijo, da je mogoča skladna razlaga obeh določb. Menim, da ta zadeva dokazuje, da se določbi ne izključujeta, temveč dopolnjujeta.

49.

Interes družbe Sumitomo v obravnavanem postopku je izključno poslovni. Z zahtevo za dostop do poročila (ki je bila zavrnjena) želi izpodbijati tehnično ekvivalenco aktivnih snovi, ki se uporabljajo v biocidnih proizvodih, katerih dajanje v promet je dovoljeno konkurenčnemu podjetju. Njena vloga torej spada na področje uporabe člena 66 Uredbe št. 528/2012.

50.

Vendar mora pristojni organ v obsegu – in samo v obsegu – v katerem se informacije, ki jih zahteva družba Sumitomo, nanašajo na „emisije v okolje“, ravnati v skladu s členom 4(2) Direktive 2003/4. Zato mora omogočiti dostop do teh informacij, tudi če je to v nasprotju z zaupnostjo poslovnih podatkov.

51.

Temu ne nasprotuje dejstvo, da se družba Sumitomo sklicuje na koristnost teh informacij za obrambo svojih interesov v okviru postopka, v katerem izpodbija zadevno tehnično ekvivalenco: Direktiva 2003/4 zagotavlja dostop do informacij o okolju, ne da bi bilo treba izkazati interes. ( 27 )

52.

Načelo zaupnosti zaradi varstva poslovnih interesov (ki se uporablja v postopkih, ki jih ureja Uredba št. 528/2012) je v nasprotju z načelom razkritja informacij o emisijah v okolje (ki ga zagotavlja Direktiva 2003/4).

53.

Medsebojno vplivanje obeh načel je torej odvisno od okoljske pomembnosti zahtevanih informacij. Natančneje, od tega, ali se zahtevani podatki, ki so bili zbrani v postopku izdaje dovoljenja za dajanje biocidnega proizvoda v promet, strogo nanašajo na emisije biocidnega proizvoda, ki je bil predmet tega postopka, v okolje.

54.

Poleg tega bi bilo mogoče trditi, da člen 66 Uredbe št. 528/2012 sam po sebi ne nasprotuje presoji javnega interesa za razkritje določenih informacij kot protiuteži zasebnemu interesu za ohranitev njihove zaupnosti iz poslovnih razlogov.

55.

S tega vidika je pri presoji zahteve za dostop do informacij, predložene v skladu z Uredbo št. 528/2012, treba pretehtati obe kategoriji interesov, ne da bi moralo biti to izrecno navedeno (kot je v členu 4(2) Direktive 2003/4).

56.

Res je, da člen 66(2) Uredbe št. 528/2012 določa, da „se običajno šteje“, da razkritje nekaterih informacij ogroža zaščito poslovnih interesov. Vendar ta člen dovoljuje tudi razkritje teh informacij, če je nujno takojšnje ukrepanje za zaščito, med drugim, okolja.

57.

Ker gre torej za splošno pravilo (kar pomeni, da so možne posamične izjeme), ki ne izključuje potrebe po razkritju v nekaterih okoliščinah, mora pristojni organ oceniti javni interes za dostop do informacij skupaj z zasebnim interesom, da se ohrani njihova zaupnost. Nič mu ne nalaga, da mora samodejno dati prednost zadnjenavedenim.

58.

Skratka, predlagam, da se na prvi del tretjega vprašanja za predhodno odločanje odgovori, da člena 66 in 67 Uredbe št. 528/2012 ne izključujeta uporabe Direktive 2003/4.

59.

Predložitveno sodišče želi v bistvu izvedeti, ali „informacije o emisijah v okolje“ v smislu člena 4(2) Direktive 2003/4 vključujejo informacije, ki jih vsebuje ocena tehnične ekvivalence aktivnih snovi, ki so predmet spora.

60.

Kot je navedla Komisija, ( 28 ) mora predložitveno sodišče, ki ima na voljo poročilo o ekvivalenci in zahtevo za zaupnost, ki jo je vložila družba CERA, ugotoviti, katere vrste podatkov so vključene v oba dokumenta.

61.

Vendar lahko Sodišče predložitvenemu sodišču poda nekaj napotkov o tem, kdaj je informacije iz postopka preverjanja tehnične ekvivalence aktivnih snovi na splošno mogoče opredeliti kot „informacije o emisijah v okolje“.

62.

Na prvem mestu, „emisije v okolje“ v smislu člena 4(2), drugi pododstavek, Direktive 2003/4 „med drugim vključuje sproščanje proizvodov ali snovi v okolje, kot so […] biocidni pripravki in snovi, ki jih ti proizvodi vsebujejo, če je to sproščanje dejansko ali predvidljivo v običajnih ali realnih pogojih uporabe“. ( 29 )

63.

Na drugem mestu, „informacije o emisijah v okolje“ ne zajemajo samo „informacij o emisijah, torej navedbe o naravi, sestavi, količini, datumu in kraju teh emisij, temveč tudi podatke o bolj ali manj dolgoročnih vplivih navedenih emisij na okolje“. ( 30 )

64.

Na tretjem mestu, iz pojma „informacije o emisijah v okolje“ so izključene tako informacije, ki se ne nanašajo na te emisije, ki jih povzroča zadevni proizvod, kot tudi podatki, ki se nanašajo na hipotetične emisije. ( 31 )

65.

Na podlagi teh predpostavk (in ob ponovnem poudarku, da mora predložitveno sodišče ugotoviti, ali poročilo, ki je predmet spora, dejansko vsebuje podatke o emisijah v okolje) se strinjam s presojo Komisije in francoske vlade: ( 32 ) Načeloma se ne zdi, da bi bili ti podatki vključeni v dokumentacijo, namenjeno preverjanju tehnične ekvivalence med različnimi aktivnimi snovmi, to je primerjavi snovi, odobrene na evropski ravni, s snovjo drugega biocidnega proizvoda v postopku izdaje dovoljenja.

66.

Kot je prav tako poudarila francoska vlada, ( 33 ) odobritev aktivne snovi sama po sebi še ne dovoljuje njenega izpusta v okolje. Taka odobritev se izda za proizvod, ki vsebuje snov, glede na tveganja ali nevarnosti, ki jih lahko pomeni v „običajnih ali realnih pogojih uporabe“. ( 34 ) Ti pogoji niso pogoji v zvezi z emisijo same aktivne snovi, temveč pogoji v zvezi z biocidnim proizvodom, v katerega je vključena.

67.

Zato je na četrto vprašanje za predhodno odločanje mogoče odgovoriti, da informacije, zbrane v postopku preverjanja tehnične ekvivalence med aktivno snovjo in drugo predhodno odobreno aktivno snovjo, načeloma niso „informacije o emisijah v okolje“ v smislu člena 4(2) Direktive 2003/4. Zadnjo besedo v zvezi s tem bo imelo predložitveno sodišče glede na informacije, ki so bile dejansko zbrane v tem postopku.

68.

Predložitveno sodišče prosi za razlago člena 67(3) in (4) Uredbe št. 528/2012. V bistvu želi izvedeti, ali sporno poročilo pomeni „poročilo o oceni“ v smislu člena 67(3)(e) Uredbe št. 528/2012 in ali ga je treba zato posredovati javno in brezplačno, razen če se odobri zaupno obravnavanje.

69.

V skladu s členom 67(3) Uredbe št. 528/2012 Evropska agencija za kemikalije od datuma avtorizacije aktivne snovi javnosti brezplačno omogoči dostop do nekaterih najnovejših informacij o aktivnih snoveh, razen če pošiljatelj podatkov zahteva zaupno obravnavanje. Informacije, ki morajo biti praviloma na voljo javnosti, vključujejo „poročilo o oceni“ (člen 67(3), točka(e)).

70.

Res je, da je bilo sporno poročilo pripravljeno v postopku izdaje dovoljenja za biocidne proizvode, ki ga je vodil nacionalni organ. Zato bi se lahko štelo, da se določba, kot je člen 67(3) Uredbe št. 528/2012, ki je načeloma omejena na informacije, ki jih mora zagotoviti Evropska agencija za kemikalije, ne uporablja.

71.

Vendar menim, da se za namene te zadeve in v zvezi z informacijami, pridobljenimi v postopku, ki ga ureja Direktiva 98/8, pri čemer so pogoji za dostop do teh informacij določeni v Uredbi št. 528/2012, člen 67(3) te uredbe po analogiji uporablja za nacionalni organ. ( 35 )

72.

Če se to razlaga dobesedno, je „poročilo o oceni“ iz člena 67(3)(e) Uredbe št. 528/2012 tisto, ki je expressis verbis navedeno v členu 8 te uredbe. To je poročilo, ki ga v skladu s členom 8(1) Uredbe 528/2012 „ocenjevalni pristojni organ“ po oceni vloge za odobritev aktivne snovi predloži Agenciji. ( 36 )

73.

Presoja tehnične ekvivalence enih in drugih aktivnih snovi je lahko predhodna faza pred izdajo dovoljenja za določen biocidni proizvod, če se je to zahtevalo. ( 37 ) Vendar, kot sta opozorili ANSES ( 38 ) in francoska vlada ( 39 ), se člen 54 Uredbe št. 528/2012 ne nanaša na nobeno uradno poročilo, ki ga je treba pripraviti med postopkom za ugotavljanje te ekvivalence.

74.

Kot ugotavlja Komisija, ( 40 ) se člen 54 Uredbe št. 528/2012 preprosto nanaša na oceno, na podlagi katere je treba sprejeti odločitev o tehnični ekvivalenci aktivnih snovi. V nobenem od njegovih odstavkov ni navedeno, da je treba to oceno zapisati prav v poročilu.

75.

Postopek iz člena 54 Uredbe št. 528/2012 se začne z vlogo (odstavek 1), ki so ji priloženi podatki, ki jih Agencija potrebuje za njeno ocenitev (odstavek 2). Kadar so poleg informacij, ki jih je predložil vlagatelj, potrebne dodatne informacije, ga Agencija pozove k njihovi predložitvi (točka 5). Agencija se lahko tudi posvetuje s pristojnim organom države članice (odstavek 6). Postopek se konča z odločbo o ugotovitvi ali zavrnitvi zahtevane ekvivalence, zoper katero se je mogoče pritožiti (točka 7).

76.

Vlagatelj je seveda upravičen do seznanitve z odločbo in razlogi zanjo, torej z razlogi, na katerih temelji sprejeta odločitev glede tehnične ekvivalence. Ker v tem postopku poročilo o oceni ni nujno potrebno, pravica do dostopa, ki jo zagotavlja člen 67 Uredbe št. 528/2012, ne zajema tega poročila. Če bi tako poročilo obstajalo, bi dostop do njega spadal v okvir pravice do učinkovitega sodnega varstva, ne pa v okvir pravice do dostopa do informacij javnega značaja.

77.

Skratka, posredovanje poročila o tehnični ekvivalenci enih in drugih aktivnih snovi ni zajeto v členu 67(3)(e) Uredbe št. 528/2012. To je odgovor, ki ga predlagam na drugi del tretjega vprašanja za predhodno odločanje.

78.

Predložitveno sodišče prosi za razlago člena 66(3) Uredbe št. 528/2012. Zlasti želi izvedeti, ali je na podlagi te določbe mogoče dobiti vse podrobne informacije v zvezi z nekaterimi metodami analize, čeprav bi njihovo razkritje lahko ogrozilo poslovno skrivnost, ali samo „splošne informacije o naravi teh metod in po potrebi o ugotovitvah, ki jih je bilo z njimi mogoče pridobiti“.

79.

Člen 66(3)(j) Uredbe št. 528/2012 določa, da se po izdaji dovoljenja ne sme zavrniti dostop do, med drugim, informacij o „metod[ah] analize iz člena 19(1)(c)“ te uredbe.

80.

V členu 19(1) Uredbe 528/2012 so določeni pogoji za izdajo dovoljenja za biocidni proizvod, za katerega ni mogoče uporabiti poenostavljenega postopka za izdajo dovoljenja iz člena 25 iste uredbe. Natančneje, točka (c) navedenega odstavka 1 se nanaša na možnost „v skladu z ustreznimi zahtevami iz prilog II in III […] določiti […] tehnično ekvivalenco aktivnih snovi v biocidnem proizvodu […]“.

81.

Iz povezave člena 66(3)(j) Uredbe št. 528/2012 in člena 19(1)(c) te uredbe izhaja, da se po izdaji dovoljenja ne sme zavrniti dostop do informacij o metodah analize, ki so omogočile določitev tehnične ekvivalence aktivnih snovi v odobrenem biocidnem proizvodu.

82.

Po mojem mnenju, ki je ponovno v skladu z mnenjem Komisije in francoske vlade, ( 41 ) je obveznost dostopa do informacij strogo omejena na metode analize in se ne nanaša na rezultate ali ugotovitve, pridobljene z uporabo teh metod. Seveda ne zadostujejo splošne informacije o naravi metod analize, temveč o teh metodah v celoti.

83.

Iz nedvoumnega besedila („v nobenem primeru“) člena 66(3) Uredbe (EU) št. 528/2012 izhaja, da dostopa do informacij o metodah analize nikakor ni mogoče zavrniti; torej niti v primeru, da bi njihovo razkritje lahko ogrozilo poslovno skrivnost.

84.

Odstavek 3 člena 66 pomeni izrecno izjemo od načela zaupnosti iz odstavka 2 istega člena. Če odstavek 2 določa zavrnitev dostopa do informacij, katerih razkritje bi ogrozilo varstvo poslovnih interesov ali zasebnost ali varnost zadevnih oseb, ta prepoved v vsakem primeru preneha veljati „po izdaji dovoljenja“, kot je navedeno v odstavku 3 („[n]e glede na odstavek 2“).

85.

Zato predlagam, da se na tretji del tretjega vprašanja za predhodno odločanje odgovori, da po izdaji dovoljenja za dajanje biocidnega proizvoda v promet ni mogoče zavrniti dostopa do podrobnih informacij o metodah analize, ki so omogočile določitev tehnične ekvivalence aktivnih snovi v odobrenem biocidnem proizvodu.

86.

Med informacijami, ki morajo biti v skladu s členom 67(1) Uredbe št. 528/2012 javnosti na voljo od dneva odobritve aktivne snovi, se točka (h) nanaša na „analitsk[e] metod[e] iz oddelkov 5.2 in 5.3 naslova 1 ter oddelka 4.2 naslova 2 Priloge II“.

87.

Kar zadeva oddelek 4.2 naslova 2 Priloge II v izvirni različici, so bile v njem navedene „[m]etode, namenjene spremljanju, za določitev in količinsko opredeljevanje ostankov (živih ali neživih)“. Vendar se po prilagoditvi Priloge II z Delegirano uredbo (EU) 2021/525 ( 42 ) vsebina oddelka 4.2 glasi tako: „Analitične metode za analizo mikroorganizma, kakor se proizvaja“, medtem ko je bilo njegovo izvirno besedilo prestavljeno v novi oddelek 4.3.

88.

V teh okoliščinah predložitveno sodišče sprašuje dvoje:

89.

Med strankama ni sporno, da se člen 67(1)(h) Uredbe št. 528/2012 tako zdaj kot prej sklicuje na vsebino, ki je bila prvotno navedena v oddelku 4.2 in je zdaj v oddelku 4.3 Priloge II k tej uredbi, to je na „[m]etode, namenjene spremljanju, za določitev in količinsko opredeljevanje ostankov (živih ali neživih)“.

90.

Kot je navedla družba Sumitomo, ( 43 ) je iz uvodne izjave 16 Delegirane uredbe 2021/525 razvidno, da Komisija ni nameravala spremeniti predmeta dostopa do informacij iz člena 67(1)(h) Uredbe št. 528/2012. Namen novega besedila je bil odpraviti „prekrivanja in nerelevantne“ zahteve glede informacij o mikroorganizmih, ki so bile v izvirnem besedilu pod naslovom 2 prilog II in III.

91.

Pooblastilo iz člena 85 Uredbe št. 528/2012 Komisiji ni dovoljevalo, da gre dlje, saj ji je omogočalo le „prilagoditev določb te uredbe znanstvenemu in tehničnemu napredku“. Za to prilagoditev ni bilo treba spremeniti člena 67 v zvezi z omejitvijo vsebine javno dostopnih informacij. ( 44 )

92.

Druga stvar, po kateri predložitveno sodišče sprašuje v tem delu tretjega vprašanja, bi bila torej brezpredmetna, ker metode, o katerih je treba zagotoviti informacije v skladu s členom 67(1)(h) Uredbe št. 528/2012, niso „[a]nalitične metode za analizo mikroorganizma, kakor se proizvaja“, ki so navedene v točki 4.2 in na katere je omejeno to vprašanje.

93.

V vsakem primeru se odgovor ne bi razlikoval od odgovora, ki sem ga predlagal za vprašanje o razlagi člena 66(3)(j) Uredbe št. 528/2012, in sicer iz razlogov, navedenih v okviru preučitve tega vprašanja.

94.

Skratka, člen 67(1)(h) Uredbe št. 528/2012 je treba razlagati tako, da napotuje na veljavni oddelek 4.3 naslova 2 Priloge II k tej uredbi.

95.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na prvo, tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje, ki jih je postavil Conseil d’État (državni svet, Francija), odgovori:

Uredbo (EU) št. 528/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o dostopnosti na trgu in uporabi biocidnih proizvodov ter Direktivo 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS

je treba razlagati tako, da

je treba zahteve za dostop do informacij o odobrenih biocidnih proizvodih, ki so bile vložene po 1. septembru 2013, v skladu z Direktivo 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 1998 o dajanju biocidnih proizvodov v promet, obravnavati v skladu s členoma 66 in 67 Uredbe št. 528/2012;

člena 66 in 67 Uredbe št. 528/2012 ne izključujeta uporabe Direktive 2003/4;

informacije, zbrane v postopku za presojo tehnične ekvivalence med aktivno snovjo in drugo, že odobreno aktivno snovjo, načeloma niso „informacije o emisijah v okolje“ v smislu člena 4(2) Direktive 2003/4;

dajanje poročila o tehnični ekvivalenci aktivne snovi z že odobreno snovjo na voljo javnosti ni urejeno s členom 67(3)(e) Uredbe (ES) št. 528/2012;

v skladu s členom 66(3)(j) Uredbe št. 528/2012 po izdaji dovoljenja za promet z biocidnim proizvodom ni mogoče zavrniti dostopa do podrobnih informacij o metodah analize, na podlagi katerih je bila ugotovljena tehnična ekvivalenca aktivne snovi v odobrenem biocidnem proizvodu. Obveznost razkritja teh informacij ne zajema rezultatov ali ugotovitev, pridobljenih z uporabo teh metod;

člen 67(1)(h) Uredbe št. 528/2012 napotuje na veljavni oddelek 4.3 naslova 2 Priloge II k tej uredbi.