1.

Evropska komisija s tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Kraljevina Danska ni izpolnila svojih obveznosti iz določb prava Unije o svobodi opravljanja storitev cestnega prevoza, določenih v členu 15(b), Uredbe (ES) št. 1073/2009 ( 2 ), ki dovoljuje kabotažo za „občasne prevoze“, in sicer z uvedbo upravne prakse, ki z namenom razjasnitve pojma „začasna“ kabotaža iz člena 2, točka 7, te uredbe kabotažo z avtobusi na danskem ozemlju omejuje na obdobje sedmih zaporednih dni v istem koledarskem mesecu (v nadaljevanju: sporna upravna praksa).

2.

V tej zadevi se postavlja vprašanje, ali države članice lahko sprejmejo izvedbene ukrepe v zvezi s pojmom „začasne“ kabotaže v skladu z opredelitvijo iz člena 2, točka 7, te uredbe, in če je tako, ali je sporna upravna praksa sorazmerna.

3.

Člen 1 Uredbe št. 1073/2009, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Ta uredba se uporablja za avtobusni prevoz oseb v mednarodnem prometu na območju Skupnosti, ki ga opravljajo prevozniki, ustanovljeni v državi članici, za najem ali plačilo ali za lastni račun, skladno z njenimi zakoni, uporabljajo pa se vozila, ki so registrirana v taki državi članici in so po svoji konstrukciji in opremi primerna in namenjena za prevoz več kot devet oseb, vključno z voznikom, ter za gibanje takih praznih vozil v zvezi s takim prevozom.

Menjava vozila ali prekinitev prevoza, da se lahko del vožnje opravi z drugim prevoznim sredstvom, ne vpliva na uporabo te uredbe.“

4.

Člen 2 te uredbe, naslovljen „Opredelitev pojmov“, v točkah 4 in 7 določa:

„4.   ‚občasni prevozi‘ pomenijo prevoze, ki niso zajeti v definiciji linijskih prevozov, vključno s posebnimi linijskimi prevozi, in katerih glavna značilnost je prevažanje skupin potnikov, sestavljenih na pobudo stranke ali prevoznika samega;

[…]

7.   ‚kabotaža‘ pomeni bodisi

5.

Poglavje V te uredbe, ki se nanaša na kabotažo, med drugim vsebuje člena 14 in 15. Člen 14, naslovljen „Splošno načelo“, se glasi:

„Vsak prevoznik, ki opravlja cestne prevoze potnikov za najem ali plačilo in je imetnik licence Skupnosti, lahko pod pogoji, ki jih določa to poglavje, in brez diskriminacije glede njegovega državljanstva ali kraja, kjer ima sedež, opravlja kabotažo, kakor je določeno v členu 15.“

6.

Člen 15 te uredbe, naslovljen „Dovoljena kabotaža“, določa:

„Kabotaža je dovoljena za naslednje prevoze:

7.

Kot je razvidno iz sporočila za javnost danskega ministrstva za promet z dne 11. oktobra 2019, naslovljenega „Danmark strammer fortolkningen af EU's regler om cabotage for busser“ („Danska zaostruje razlago pravil EU o kabotaži z avtobusi“), so danski organi s 1. novembrom 2019 začeli izvajati sporno upravno prakso, v skladu s katero se je izraz „začasno“ iz člena 2, točka 7, Uredbe 1073/2009 ( 3 ) razlagal tako, da pomeni „v obdobju sedmih zaporednih dni v istem koledarskem mesecu“.

8.

Komisija je – ker je menila, da sporna upravna praksa, ki se izvaja od 1. novembra 2019, pomeni omejitev svobode opravljanja prevoznih storitev – proti Kraljevini Danski uvedla postopek za ugotavljanje kršitev.

9.

Komisija je, po sestanku in izmenjavi dopisov med njo in dansko vlado v letu 2020, 9. junija 2021 danski vladi poslala uradni opomin, 19. maja 2022 pa obrazloženo mnenje, na katerega je danska vlada odgovorila z dopisoma z dne 2. avgusta 2021 in 1. julija 2022.

10.

Komisija je – ker je utemeljitve, ki jih je v posameznih fazah postopka za ugotavljanje kršitev navedla danska vlada, niso prepričale – 4. marca 2022 vložila to tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti.

11.

Pisna stališča so Sodišču predložile Kraljevina Danska, Kraljevina Norveška in Komisija. Iste stranke in Republika Islandija ter Nadzorni organ EFTA so na obravnavi 5. decembra 2024 stališča predstavile tudi ustno.

12.

Komisija ob podpori Nadzornega organa EFTA predlaga Sodišču, naj:

13.

Kraljevina Danska ob podpori Republike Islandije in Kraljevine Norveške predlaga Sodišču, naj:

14.

Komisija v tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti očita Kraljevini Danski, da s sprejetjem sporne upravne prakse, ki z namenom razjasnitve pojma „začasna“ kabotaža iz člena 2, točka 7, te uredbe kabotažo z avtobusi na danskem ozemlju omejuje na obdobje sedmih zaporednih dni v istem koledarskem mesecu, ni izpolnila obveznosti iz člena 15(b) Uredbe št. 1073/2009.

15.

Navedeno vprašanje bom obravnaval tako, da bom najprej pojasnil pojem „začasne“ kabotaže v smislu navedene uredbe, nato bom preveril, ali imajo države članice diskrecijsko pravico, v skladu s katero lahko na podlagi te uredbe sprejmejo izvedbene ukrepe za razjasnitev tega pojma, na tretjem in zadnjem mestu pa bom preveril, ali je sporna upravna praksa sorazmerna.

16.

Uvodoma želim poudariti, da svobodnega opravljanja prevoznih storitev ne ureja člen 56 PDEU, ki se nanaša na svobodo opravljanja storitev nasploh, temveč posebna določba člena 58(1) PDEU, ki določa, da „[s]vobodno opravljanje prevoznih storitev urejajo določbe naslova o prevozu“. Zato mora biti uporaba načela svobode opravljanja storitev v skladu s Pogodbo DEU dosežena z izvajanjem skupne prometne politike. ( 4 )

17.

Svet je na podlagi člena 71(1)(a) ES (zdaj člen 91(1)(a) PDEU) – ki Svet Evropske unije pooblašča, da v skladu s postopkom iz te določbe določi skupna pravila, ki se uporabljajo za mednarodni prevoz na ozemlje ali z ozemlja države članice ali za prevoz prek ozemlja ene ali več držav članic – sprejel Uredbo Sveta (EGS) št. 684/92 ( 5 ), ki je bila sprva spremenjena z Uredbo (ES) št. 12/98 ( 6 ) in nato z Uredbo št. 1073/2009, na katero se nanaša obravnavana zadeva.

18.

Člen 14 zadnjenavedene uredbe v bistvu določa, da lahko vsak prevoznik, ki opravlja cestne prevoze potnikov za najem ali plačilo in je imetnik licence Skupnosti, opravlja kabotažo, med drugim kabotažo za „občasne prevoze“, ki je dovoljena na podlagi člena 15, točka (b), navedene uredbe.

19.

Člen 2, točka 7, iste uredbe opredeljuje „kabotažo“ tako, da ta med drugim zajema nacionalni cestni prevoz potnikov za najem in plačilo, ki ga prevoznik „začasno“ opravlja v državi članici gostiteljici. Natančneje, izraz iz danske različice člena 2, točka 7, Uredbe št. 1073/2009 („za omejeno obdobje“) se v bistvu razlikuje od vseh drugih jezikovnih različic te določbe („začasno“). ( 7 ) Ne glede na to pa se strinjam s Komisijo, da je treba ob upoštevanju vseh jezikovnih različic navedene določbe in zaradi zagotavljanja njene enotne uporabe izraz „za omejeno obdobje“ razlagati kot enakovreden izrazu „začasno“ ( 8 ).

20.

Naj spomnim, da v zvezi z razlago izraza „začasno“ iz sodne prakse Sodišča na področju opravljanja storitev izhaja, da je treba o začasnosti dejavnosti v smislu člena 57 PDEU načeloma presojati ne samo glede na trajanje opravljanja te storitve, temveč tudi glede na pogostost, periodičnost ali neprekinjenost ( 9 ), in da Pogodba DEU ne vsebuje nobenih določb, na podlagi katerih bi bilo mogoče abstraktno določiti mejo trajanja ali pogostnosti, pri kateri opravljanja storitev ali določenih vrst storitev v drugi državi članici ni več mogoče šteti za opravljanje storitev v smislu te pogodbe ( 10 ).

21.

Na podlagi navedenega je treba preveriti, kakšno diskrecijsko pravico imajo države članice pri razlagi in uporabi pojma kabotaže, ki se opravlja „začasno“.

22.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča imajo določbe uredb na podlagi člena 288 PDEU in zaradi svoje narave in funkcije v sistemu virov prava Unije na splošno takojšnji učinek v nacionalnih pravnih redih, ne da bi morali nacionalni organi sprejeti izvedbene ukrepe. Vendar je mogoče, da morajo države članice za izvajanje nekaterih od teh določb vseeno sprejeti izvedbene ukrepe. ( 11 )

23.

Čeprav v zvezi s tem države članice načeloma imajo pristojnost za določitev postopkovnih pravil za uporabo neposredno uporabljivih pravil prava Unije, pa v skladu s pravom Unije ne smejo določiti dodatnih pogojev za uporabo posamezne določbe uredbe niti sprejeti dodatnih ukrepov, ki vplivajo na vsebino uredbe. V tem okviru je institucionalna in postopkovna avtonomija držav članic v skladu z načelom lojalnega sodelovanja omejena s potrebo po zagotavljanju polnega učinka prava Unije in zlasti njegove enotne uporabe v vseh državah članicah. ( 12 )

24.

Zato lahko države članice, če izvajanje nekaterih določb uredbe to zahteva, sprejmejo ukrepe za izvajanje uredbe, če ti ne ovirajo njene neposredne uporabljivosti, če ne prikrivajo značilnosti akta Unije in če določajo natančno izvajanje diskrecijske pravice, ki jim jo podeljuje ta uredba, pri čemer morajo ostati v mejah njenih določb. ( 13 )

25.

Natančneje, pri razlagi nedoločnih pojmov iz aktov prava Unije je treba upoštevati okvir vloge in ciljev zadevne določbe. ( 14 ) Pri ugotavljanju, ali določbe Uredbe št. 1073/2009 državam članicam prepovedujejo, nalagajo ali dopuščajo sprejetje nekaterih ukrepov za izvajanje in – v zadnjem primeru – ali zadevni ukrep spada v okvir polja proste presoje, priznanega vsaki državi članici, se je torej treba opreti na upoštevne določbe zadevne uredbe, ki se razlagajo ob upoštevanju ciljev te uredbe. ( 15 )

26.

V naslednjih točkah bom obravnaval področje uporabe upoštevnih določb navedene uredbe, pri čemer bom v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča upošteval tako njihovo besedilo in sobesedilo kot cilje, ki jim sledi ureditev, katere del so, ter v obravnavanem primeru tudi razvoj te ureditve. ( 16 )

27.

Na prvem mestu iz besedila upoštevnih določb Uredbe št. 1073/2009 – v obravnavanem primeru člena 2, točka 7, ter členov 14 in 15 te uredbe – izhaja, da nobena od njih držav članic izrecno ne pooblašča za sprejetje nacionalnih izvedbenih ukrepov glede razlage pojma „kabotaža“, obenem pa jim sprejetja takih ukrepov tudi ne prepoveduje.

28.

Kot je bilo opozorjeno v točki 19 teh sklepnih predlogov, člen 2, točka 7, te uredbe opredeljuje „kabotažo“ tako, da ta med drugim zajema „nacionalni cestni prevoz potnikov za najem in plačilo, ki ga prevoznik začasno opravlja v državi članici gostiteljici“ ( 17 ). Zato je treba preveriti, ali je pojem „kabotaža“, kakor je opredeljen v navedeni uredbi, premalo natančen, zlasti kar zadeva vprašanje, v kakšnem obsegu se tak prevoz opravlja „začasno“, tako da je sprejetje nacionalnih izvedbenih ukrepov, katerih namen je podrobneje določiti obseg tega pojma, potrebno in upravičeno.

29.

Čeprav v zvezi s tem iz besed „začasno“ izhaja, da se kabotaža ne sme opravljati trajno, v tej določbi ni ničesar drugega – med drugim zaradi povzemanja meril iz sodne prakse Sodišča, navedene v točki 20 teh sklepnih predlogov – kar bi kazalo na trajanje, pogostost, periodičnost ali neprekinjenost storitve, zaradi česar bi bila ta skladna z omejitvami, dovoljenimi s to uredbo.

30.

Čeprav se v zakonodaji Unije lahko uporabljajo nedoločni ali večpomenski pojmi, ki jih je treba v posamičnih primerih izvesti ( 18 ), je Sodišče že razsodilo, da splošnost in nedoločnost določb kaže na nujnost sprejetja nacionalnih izvedbenih ukrepov ( 19 ). Zato po mojem mnenju splošnost člena 2, točka 7, Uredbe št. 1073/2009 načeloma omogoča sprejetje izvedbenih ukrepov, če so ti ukrepi upravičeni glede na kontekst ali cilje navedene uredbe.

31.

Na drugem mestu je treba v zvezi s kontekstom Uredbe št. 1073/2009 in njenim nastankom opozoriti zlasti na to, da je bila ta uredba, ki se nanaša na mednarodni avtobusni prevoz potnikov, sprejeta v okviru istega zakonodajnega „svežnja“ kot Uredba (ES) št. 1072/2009 ( 20 ), ki vsebuje zelo natančno opredelitev pojma „kabotaža“ v zvezi z mednarodnim cestnim prevozom blaga. Člen 8(2), prvi pododstavek, te uredbe namreč prevoznikom blaga za najem ali plačilo dovoljuje, da ko je blago, ki se prevaža v okviru dohodnega mednarodnega prevoza, dostavljeno, opravljanje do treh kabotaž z istim vozilom po mednarodnem prevozu iz druge države članice ali tretje države v državo članico gostiteljico, pod pogojem, da se zadnje razkladanje v okviru kabotaže pred zapustitvijo države članice gostiteljice izvrši v sedmih dneh od zadnjega razkladanja v državi članici gostiteljici v okviru dohodnega mednarodnega prevoza. ( 21 )

32.

Iz tega po mojem mnenju sledi, da je – če Uredba št. 1072/2009 natančno opredeljuje kabotažo blaga, Uredba št. 1073/2009 pa take ali podobne določbe v zvezi s kabotažo potnikov ne vsebuje – mogoče upravičeno sklepati, da je zakonodajalec Unije na tem področju zavestno sprejel različna pravila. ( 22 )

33.

Vendar ta ugotovitev, čeprav lahko kaže na to, da je treba po mnenju zakonodajalca Unije pojem „kabotaža blaga“ opredeliti natančneje kot pojem „kabotaža potnikov“, zlasti glede na izkušnje na podlagi uporabe prejšnje uredbe ( 23 ), pa sama po sebi državam članicam ne more onemogočiti sprejetja izvedbenih ukrepov, če so ti potrebni ali upravičeni.

34.

Res je, da bi bilo preveč poenostavljeno, če bi na podlagi obstoja zelo podrobne določbe prava Unije o opredelitvi pojma „kabotaža blaga“ sklepali, da je v nacionalnem pravu ta opredelitev potrebna in upravičena tudi za kabotažo potnikov. Poudariti je namreč treba, da čeprav člen 8(2) Uredbe št. 1072/2009 vsebuje natančnejšo (in ožjo) opredelitev pojma „kabotaža“ od tiste iz člena 2, točka 7, Uredbe št. 1073/2009, je bilo sprejetje take določbe na eni strani povsem skladno s pooblastilom, ki ga Svet imel na podlagi člena 71(1)(a) CE (zdaj člen 91(1)(a) PDEU), na drugi strani pa je bil z njo uveden harmoniziran okvir, ki se uporablja po vsej Uniji, medtem ko sprejetje nacionalne zakonodaje ali upravne prakse, s katero se uporaba tega pojma podrobno pojasnjuje v samo eni državi članici, neizogibno pomeni tveganje, da se bodo v Uniji uporabljala raznolika nacionalna pravila. ( 24 )

35.

Vendar pa obstoj takega tveganja državam članicam sam po sebi ne more onemogočati sprejetja nacionalnih izvedbenih ukrepov, saj tako tveganje že po definiciji obstaja pri vsakršni nacionalni uporabi določbe posamezne uredbe. ( 25 )

36.

Na tretjem in zadnjem mestu, stališča strank se razlikujejo glede ciljev Uredbe št. 1073/2009 v zvezi s kabotažo. Po mnenju Komisije je namen te uredbe liberalizirati – in s tem omogočiti – opravljanje nekaterih vrst cestnega prevoza potnikov ter določiti pogoje, pod katerimi lahko prevozniki nerezidenti začasno opravljajo storitev nacionalnega prevoza potnikov v državi članici v okviru skupne prometne politike Unije. Tako naj bi navedena uredba prevoznikom zagotavljala pravico, ki naj bi bila v skladu s sodno prakso Sodišča glede klasičnega razlikovanja med svobodo opravljanja storitev in svobodo ustanavljanja, omejena samo z ustanovitvijo v državi članici, v kateri se opravljajo storitve. ( 26 ) S tega vidika bi vsakršno ozko pojasnilo omejevalo pravico prevoznikov v zvezi s kabotažo in bi bilo zato v nasprotju s ciljem, da se v najširšem možnem obsegu omogoči svobodno opravljanje zadevne storitve. Danska vlada pa trdi, da ta uredba omejuje pravico prevoznikov do opravljanja kabotaže, zato morajo države članice sankcionirati opravljanje kabotaže, ki traja dlje od „omejenega obdobja“.

37.

V zvezi s tem se strinjam s stališčem Komisije, da Uredba št. 1073/2009 – četudi na omejen način – spodbuja svobodno opravljanje storitev kabotaže. Ker pa ta uredba ne določa natančno, v kakšnem obdobju je mogoče kabotažo opravljati, je treba državam članicam v zvezi s tem priznati določeno diskrecijsko pravico. ( 27 ) Kot je namreč navedla danska vlada, morajo države članice zagotoviti, da nacionalni organi učinkovito izvajajo pravo Unije, še posebej v položaju, kakršen je v obravnavani zadevi, ko policija aktivno nadzira in sankcionira pravila v zvezi s cestnim prevozom, vključno s kabotažo. ( 28 )

38.

V zvezi s tem načelo pravne varnosti zahteva, da so pravna pravila jasna, natančna in imajo predvidljive učinke, predvsem če imajo lahko neugodne posledice za posameznike in podjetja – še toliko bolj, če so represivna – ( 29 ) in da predpisi Unije zadevnim osebam omogočajo, da se lahko nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi ter ukrepajo v skladu z njimi ( 30 ). V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da so v sporni upravni praksi opredeljena merila, ki povečujejo predvidljivost zahtev iz Uredbe št. 1073/2009, in da zato prispevajo tako k temu, da jo zadevni gospodarski subjekti spoštujejo, kot tudi k učinkovitosti in objektivnosti nadzora pristojnih organov. ( 31 )

39.

Sklepno menim, da Kraljevini Danski ni mogoče očitati, ker je s sporno upravno prakso sprejela nacionalne ukrepe za izvajanje Uredbe št. 1073/2009 v zvezi s pojmom „začasne“ kabotaže iz člena 2, točka 7, te uredbe.

40.

Zato je treba preveriti, ali so ti nacionalni izvedbeni ukrepi glede na sodno prakso Sodišča, navedeno v točki 23 teh sklepnih predlogov, skladni z načelom sorazmernosti.

41.

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da morajo države članice pri sprejemanju ukrepov za izvajanje določene uredbe spoštovati načelo sorazmernosti, ki velja za njihove zakonodajne in regulativne organe, kadar izvajajo pravo Unije, in v skladu s katerim morajo biti z neko določbo sprejeti ukrepi primerni za uresničitev cilja zakonodaje Unije in ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za dosego tega cilja. ( 32 )

42.

Zato je treba najprej preizkusiti, ali je sporna upravna praksa skladna s cilji Uredbe št. 1073/2009.

43.

Namen te uredbe je v bistvu zagotoviti skladen okvir za mednarodni avtobusni prevoz potnikov po vsej Uniji, zlasti z zagotavljanjem svobode opravljanja storitev na področju prevoza potnikov in z določitvijo pogojev, pod katerimi lahko prevozniki nerezidenti opravljajo kabotažo. ( 33 ) Navedena uredba torej omogoča opravljanje kabotaže, pri čemer poudarja začasnost teh storitev.

44.

Cilj sporne upravne prakse danskih organov je omejiti kabotažo ali vsaj njeno zlorabo, in sicer tako, da se prepreči, da bi ta dejavnost iz začasne prerasla v trajno ali neprekinjeno dejavnost ( 34 ), s čimer bi se pogojem za opravljanje kabotaže zagotovila pravna jasnost in predvidljivost, njihovemu spoštovanju pa preprosto uveljavljanje. Kot je na obravnavi potrdila danska vlada, se je poleg tega danska uprava pri oblikovanju sporne upravne prakse oprla na opredelitev kabotaže blaga iz člena 8(2) Uredbe št. 1072/2009 ( 35 ).

45.

V zvezi s tem je po mojem mnenju sporna upravna praksa načeloma skladna s ciljem Uredbe št. 1073/2009, ker je prek določitve časovne omejenosti kabotaže z avtobusi na danskem ozemlju v obdobju enega koledarskega meseca zmožna zagotavljati skladnost z zahtevo, da je treba to storitev opravljati zgolj „začasno“, pa tudi predvidljivost in spoštovanje te zahteve.

46.

Zato je treba na drugem mestu preveriti, ali sporna upravna praksa presega tisto, kar je potrebno za dosego tega cilja. Po mojem mnenju odgovor na to vprašanje ni očiten na prvi pogled.

47.

V zvezi s tem je sicer res, da se s to prakso opravljanje zadevne dejavnosti zelo omejuje, in da bi bilo mogoče zastavljeni cilj doseči z manj omejujočimi sredstvi. ( 36 ) Trajnost ali neprekinjenost te dejavnosti bi bilo to mogoče na primer preprečiti z omejitvijo kabotaže na dva tedna v istem mesecu ali z omejitvijo števila dovoljenih prevozov v enem tednu, kar bi bilo manj omejujoče. ( 37 ) Poleg tega je sporna upravna praksa, ker ne upošteva pogostosti storitve, neskladna, saj če prevozniku dovoljuje potencialno neomejeno število prevozov v enem koledarskem tednu, to na drugi strani pomeni, da prevoznik, ki opravlja nacionalni prevoz potnikov na Danskem, ne more več opravljati nacionalnih prevozov potnikov v časovnem obdobju osmih dni ali več v istem mesecu. ( 38 )

48.

Ne glede na to pa je res tudi, da ker je v tej zadevi obravnavani pojem zelo nenatančen, ga ni mogoče uporabljati brez dvoumnosti. Zato je brez referenčnega merila zelo težko najti rešitev, ki ne bi imela manj omejujoče alternative. ( 39 ) Poleg tega je bilo brez takšnega referenčnega merila s sporno upravno prakso uvedeno podobno pravilo kot je tisto, ki je v zvezi s kabotažo blaga določeno v členu 8(2) Uredbe št. 1072/2009, ki je del istega zakonodajnega „svežnja“ kot Uredba št. 1073/2009. Čeprav iz razlogov, navedenih v točkah 32 in 33 teh sklepnih predlogov, samo s tem ni mogoče dokazati sorazmernosti zadevne upravne prakse, pa sklicevanje na podobno zakonodajo Unije kaže na to, da je bil namen danskih organov uvesti ureditev, ki je v največji možni meri skladna s pravom Unije. ( 40 )

49.

Poleg tega se je Komisija, ki nosi dokazno breme glede obstoja domnevne kršitve ( 41 ), v svojih vlogah sklicevala zgolj na splošne elemente, ni pa predložila konkretnih dokazov v podporo svoji tožbi. ( 42 ) Po mnenju Komisije bi bila namreč edina možna rešitev ta, da se vsakršen ukrep za izvedbo pojma „začasna“ kabotaža prepove, njegovo izvedbo pa prepusti presoji v vsakem posamičnem primeru, ne le na podlagi trajanja prevoza, temveč tudi njegovi pogostosti, periodičnosti ali neprekinjenosti, v skladu s sodbo z dne 30. novembra 1995, Gebhard (C-55/94, EU:C:1995:411). ( 43 )

50.

Te sodne prakse, ki razlikuje med opravljanjem storitev v državi članici, ki ni država članica, v kateri ima ponudnik sedež, in izvrševanjem pravice do ustanavljanja v tej državi članici, pa po mojem mnenju preprosto ni mogoče prenesti na obravnavano zadevo. Uredba št. 1073/2009 namreč ne določa popolne liberalizacije kabotaže, temveč omogoča njeno „začasno“ opravljanje v skladu s členom 2, točka 7, te uredbe, zlasti kar zadeva „občasne prevoze“ v smislu člena 15, točka (b), te uredbe. Sicer bi bilo odveč pojasnilo, da je kabotaža med drugim prevoz, ki se opravlja „začasno“. ( 44 )

51.

Ob upoštevanju zgornjih premislekov menim, da Komisija ni uspela dokazati, da Kraljevina Danska s sprejetjem sporne upravne prakse, v skladu s katero je treba pojem „začasna“ kabotaža iz člena 2, točka 7, Uredbe št. 1073/2009 razlagati tako, da zajema kabotažo z avtobusi na danskem ozemlju v obdobju sedmih zaporednih dneh v enem koledarskem mesecu, ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 15, točka (b), te uredbe.

52.

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je Kraljevina Danska predlagala, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi predlogi ni uspela, ji je treba naložiti plačilo stroškov.

53.

Na podlagi navedenega predlagam Sodišču, naj tožbo zavrne in Evropski komisiji naloži plačilo stroškov.