1.

V prelomni sodbi Aziz ( 2 ) je bila prikazana povezava med potrošniškim pravom, hipotekarnim pravom in pravom o človekovih pravicah. ( 3 ) Od te sodbe dalje je sodna praksa Sodišča o Direktivi 93/13/EGS ( 4 ) v zvezi s postopki izvršbe v primeru pogodb o hipotekarnem kreditu za stanovanjsko nepremičnino privedla do razvoja trdnih procesnih jamstev v korist potrošnikov. Razlaga Direktive 93/13, ki jo je Sodišče podalo ob upoštevanju člena 7 in člena 47, prvi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), je pripeljala do „močnega sistema pravnih sredstev“ ( 5 ) zoper rubež in prodajo.

2.

Obravnavana zadeva Sodišču ponuja priložnost, da razvije procesna jamstva zoper nepoštene pogoje v okviru zunajsodnega postopka izvršbe na podlagi hipoteke in se poglobi v to, kako domnevne kršitve postopka vplivajo na možnost potrošnika, da izpodbija svojo prisilno izselitev po prodaji nepremičnine, zavarovane s hipoteko, na dražbi.

3.

Člen 7(1) Direktive 93/13 določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

4.

Člen 151j(1) zákon č. 40/1964 ZB. Občiansky zákonník (zakon št. 40/1964 o civilnem zakoniku) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: civilni zakonik), določa:

„Če terjatev, zavarovana z zastavno pravico, ni ustrezno in pravočasno poplačan, lahko zastavni upnik začne izvršbo s prodajo zastavljene stvari. Z izvršbo s prodajo zastavljene stvari je zastavni upnik lahko poplačan tako, kot je določeno v pogodbi, ali tako, da se zastavljena stvar proda na javni dražbi v skladu s posebnim zakonom […], ali pa lahko zahteva poplačilo terjatve s prodajo zastavljene stvari v skladu s posebnimi zakoni […], če ni v tem zakoniku ali v posebnem zakonu določeno drugače.“

5.

Člen 565 civilnega zakonika določa:

„V primeru obročnega odplačevanja upnik ne sme zahtevati odplačila celotnega dolga zaradi neplačila posameznega mesečnega obroka, razen če je bilo to dogovorjeno med strankama ali določeno v sodbi. Upnik pa to pravico lahko uveljavlja najpozneje do datuma zapadlosti prvega naslednjega mesečnega obroka.“

6.

Člen 16(1) zákon č. 527/2002 Z. z. o dobrovol’ných dražbách (zakon št. 527/2002 o prostovoljnih dražbah, kakor je bil spremenjen; v nadaljevanju: zakon o prostovoljnih dražbah) določa, da se lahko prodaja na dražbi izvede le na podlagi sporazuma med osebo, ki zahteva prodajo, in organizatorjem dražbe.

7.

Člen 19(1) zakona o prostovoljnih dražbah določa:

„Organizator dražbe mora preklicati dražbo najpozneje pred začetkom naroka za dražbo, (a) če tako pisno zahteva predlagatelj prodaje na dražbi, (b) če je organizatorju dražbe z izvršljivo odločbo dokazano, da predlagatelj prodaje na dražbi ni upravičen do vložitve predloga za prodajo na dražbi; če je sodišče izdalo začasno odredbo, zadostuje, da se organizatorju dražbe dokaže, da je sodišče izdalo tako odredbo […].“

8.

Člen 21(2) zakona o prostovoljnih dražbah določa:

„Če se izpodbija veljavnost pogodbe o ustanovitvi zastavne pravice, ali je prišlo do kršitev določb tega zakona, lahko oseba, ki trdi, da so bile pri tem kršene njene pravice, zahteva, naj sodišče dražbo razveljavi. Pravica zahtevati razveljavitev dražbe preneha, če se ne uveljavlja v treh mesecih od dneva domika, razen če so razlogi za razveljavitev dražbe povezani s storitvijo kaznivega dejanja in je predmet dražbe hiša ali stanovanje, v katerem je imel prejšnji lastnik predmeta dražbe v času domika prijavljeno stalno prebivališče v skladu s posebnimi predpisi; […] v tem primeru se lahko razveljavitev dražbe zahteva tudi po izteku tega roka. […].“

9.

Člen 325(1) zákon 160/2015 Z. z. Civilný sporový poriadok (zakon št. 160/2015 o zakoniku o civilnem postopku) določa:

„1. Sodišče lahko izda začasno odredbo, če je treba nemudoma urediti neko razmerje ali če obstaja bojazen, da bo ogrožena izvršba.“

10.

Osebi PO in RT, toženi stranki v postopku v glavni stvari, sta 7. aprila 2011 pri Slovenská sporiteľňa, a.s. (v nadaljevanju: banka) sklenili pogodbo o potrošniškem kreditu v višini 63.000 EUR. Ta kredit je bilo treba odplačevati v mesečnih obrokih v višini 424,41 EUR od 20. junija 2011, zadnji obrok pa naj bi zapadel v plačilo 20. januarja 2030. Istega dne sta toženi stranki sklenili tudi pogodbo o zavarovanju kredita s hipoteko. Predmet pogodbe o zastavi nepremičnine s hipoteko je bila hiša, v kateri sta PO in RT živela s svojimi tremi otroki.

11.

Banka je z dopisom z dne 3. novembra 2016 PO in RT obvestila, da je kredit zapadel v plačilo s takojšnjim učinkom, ter ju pozvala k odplačilu preostalega dolga v višini 56.888,08 EUR. ( 6 ) V skladu s slovaškim pravom je oseba, ki predlaga izvršitev hipoteke, upravičena zahtevati prostovoljno prodajo nepremičnine, zavarovane s to hipoteko, na dražbi, če se stranke o tem dogovorijo.

12.

PO in RT sta 21. aprila 2017 pri Okresný súd Prešov (okrajno sodišče v Prešovu, Slovaška) vložila tožbo, s katero sta predlagala, naj se banki naloži, naj opusti izvršbo za uveljavljanje hipoteke na prostovoljni dražbi. PO in RT sta v tožbi trdila, da banka nima pravice zahtevati predčasnega plačila celotnega kredita, ker stranke kreditne pogodbe v zvezi s tem niso sklenile nobenega dogovora. Vložila sta tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim sta banki predlagala, naj do zaključka ugotovitvenega postopka ne opravi prisilne izvršbe.

13.

Dne 25. aprila 2017 je bil izveden prvi krog dražbe, na katerem je oseba PO zoper to dražbo vložila ugovor, pri čemer se je sklicevala na sodni postopek, ki je še tekel. Prvi krog prostovoljne dražbe ni bil uspešen, saj ni bila podana nobena ponudba.

14.

Okresný súd Prešov (okrajno sodišče v Prešovu) je s sklepom z dne 26. maja 2017 zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ne da bi obravnavalo trditev toženih strank, da je banka kršila njune pravice s tem, da je za izterljiv razglasila celoten kredit. PO in RT sta zoper ta sklep vložila pritožbo pri Krajský súd v Prešove (regionalno sodišče v Prešovu, Slovaška).

15.

Medtem ko je tekel pritožbeni postopek, je bil 18. julija 2017 izveden drugi krog dražbe. Oseba PO je med to dražbo organizatorja dražbe in notarja opozorila, da teče sodni postopek za prekinitev izvršbe. Vendar niti notar niti organizator dražbe njene izjave nista upoštevala.

16.

Domik je bil izvršen v korist GR REAL, družbe, ki se med drugim ukvarja z dajanjem kreditov in posojil ter vzdržuje stanovanjske in nestanovanjske sklade. V skladu s slovaškim pravom se z domikom lastninska pravica na nepremičnini prenese na uspešnega dražitelja.

17.

Krajský súd v Prešove (regionalno sodišče v Prešovu) je s sklepom z dne 9. avgusta 2017 odločilo o pritožbi, ki sta jo vložila PO in RT, razveljavilo odločbo Okresný súd Prešov (okrajno sodišče v Prešovu) in zadevo vrnilo v razsojanje temu sodišču. Po mnenju Krajský súd v Prešove (regionalno sodišče v Prešovu) bi moralo prvostopenjsko sodišče preučiti zlasti trditev PO in RT, da z banko nista sklenila dogovora, ki bi ji omogočal, da za predčasno izvršljiv razglasi celoten kredit. ( 7 ) Poleg tega naj bi moralo prvostopenjsko sodišče uporabiti načelo sorazmernosti in preučiti, ali je prostovoljna dražba ustrezen ukrep, pri tem pa med drugim upoštevati, da je nepremičnina, ki se prodaja na dražbi, družinski dom OP in RT, ter ali so za poplačilo upnikove terjatve na voljo druga sredstva.

18.

PO in RT sta 19. decembra 2017 umaknila tožbo za prekinitev izvršbe na podlagi hipoteke prek prostovoljne dražbe, saj je tožba postala brezpredmetna, ker je bila dražba že izvedena. Okresný súd Prešov (okrajno sodišče v Prešovu) je s sklepom z dne 11. januarja 2018 ustavilo postopek ter PO in RT naložilo plačilo vseh stroškov postopka, ki so nastali banki.

19.

Na podlagi prostovoljne dražbe je bila družba GR REAL v zemljiško knjigo vpisana kot imetnica lastninske pravice na hiši ter je od PO in RT zahtevala, da družinski dom izpraznita.

20.

PO in RT se nista hotela izseliti iz svoje hiše, v kateri živita s tremi otroki, od katerih sta dva mladoletna in imata hude psihološke motnje. Poleg tega je PO doživel možgansko kap in potrebuje vsakodnevno oskrbo.

21.

Družba GR REAL je prekinila dobavo komunalnih storitev za hišo, kot sta voda in električna energija. Vložila je tudi tožbo za prisilno izselitev, s katero je predlagala, naj toženi stranki izpraznita nepremičnino. Okresný súd Prešov (okrajno sodišče v Prešovu) je tožbo za prisilno izselitev zavrnilo, v pritožbenem postopku pa je to storilo Krajský súd v Prešove (regionalno sodišče v Prešovu). Sodišči sta upoštevali dejstvo, da je nepremičnina družinski dom OP in RT ter da bi bila prisilna izselitev krivična. Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike) je s sklepom z dne 8. aprila 2021 obe sodbi razveljavilo in navedlo, da morata nižji sodišči upoštevati lastninsko pravico družbe GR REAL.

22.

Okresný súd Prešov (okrajno sodišče v Prešovu) je v drugi sodbi PO in RT naložilo, naj izpraznita nepremičnino. Prav tako je zavrnilo njuno nasprotno tožbo, s katero sta zahteva priznanje njune lastninske pravice na hiši. To sodišče je navedlo, da je bila nepremičnina že prodana na prostovoljni dražbi, da dražba ni bila razglašena za neveljavno ter da sodišče, pri katerem je bila vložena ta nasprotna tožba, ni bilo pristojno za odločanje o veljavnosti dražbe.

23.

Družba GR REAL je pri predložitvenem sodišču vložila pritožbo zoper del sodbe prvostopenjskega sodišča, v katerem ji ni bilo prisojeno povračilo stroškov postopka. PO in RT sta se prav tako pritožila zoper to sodbo, ker jima je bila naložena izpraznitev nepremičnine in ker je bila zavrnjena njuna nasprotna tožba.

24.

Predložitveno sodišče meni, da je osrednje vprašanje, ki se postavlja v postopku v glavni stvari, to, ali se določbe prava Unije o varstvu potrošnikov uporabljajo v položaju, v katerem je bila dražba izvedena, čeprav sta potrošnika uveljavljala sodno varstvo in sta organizatorja dražbe opozorila na sodni postopek, ki je tekel.

25.

Predložitveno sodišče poudarja pomen načela pravne varnosti in varstva dobre vere uspešnega dražitelja, ki pridobi nepremičnino, v slovaškem pravnem redu. Vendar dobra vera ni varovana, če so okoliščine pridobitve blaga „zaskrbljujoče“. Predložitveno sodišče meni, da je „zaskrbljujoče“ to, da je bila v postopku v glavni stvari oseba, ki je pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, obveščena o sodnem postopku, ki je tekel.

26.

Predložitveno sodišče glede možnosti potrošnika, da zahteva naknadno sodno varstvo, opozarja, da člen 21(2) zakona o prostovoljnih dražbah določa le tri razloge za razveljavitev dražbe, z nobenim od njih pa potrošniku ni omogočeno, da bi se skliceval na obstoj nepoštenih pogojev. Natančneje, po mnenju tega sodišča nepoštenost spornega pogoja v zvezi s predčasnim odplačilom dolga ni zajeta z drugim od teh razlogov, in sicer z neveljavnostjo dogovora o ustanovitvi zastavne pravice. Tako je zato, ker se klavzula o predčasni zapadlosti nanaša na znesek kredita in rok za njegovo odplačilo, ne pa na zastavno pravico v zvezi s kreditom in njeno izvršbo.

27.

Predložitveno sodišče meni, da je pomembno, da se ugotovi, ali se člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 uporabljata za postopek, kakršen je ta v glavni stvari, v katerem je potrošnik uporabil pravna sredstva za prekinitev izvršbe, pa je bila izvršba kljub temu izvedena. Prav tako sprašuje, ali Direktiva 93/13 nasprotuje slovaški zakonodaji o zunajsodnih dražbah, ker ne določa učinkovitih sredstev za to, da bi potrošnik lahko prekinil izvršbo.

28.

Nazadnje, predložitveno sodišče želi ugotoviti, ali je glede na prakse organizatorja dražbe Direktiva 2005/29/ES ( 8 ) upoštevna za postopek v glavni stvari.

29.

V teh okoliščinah je Krajský súd v Prešove (regionalno sodišče v Prešovu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

30.

Pisna stališča so predložile družba GR REAL, slovaška vlada in Evropska komisija. Sodišče je predložitvenemu sodišču poslalo zahtevo za informacije in zahtevo za pojasnila. Predložitveno sodišče je na ti zahtevi odgovorilo 20. julija 2023 oziroma 13. maja 2024. Sama sem v skladu s členom 62 Poslovnika Sodišča Evropske unije strankam iz postopka v glavni stvari in zainteresiranim strankam iz člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije postavila vprašanja za pisni odgovor. Stranke iz postopka v glavni stvari, slovaška vlada in Komisija so odgovorile na ta vprašanja. Predložitveno sodišče se je prav tako izreklo o teh vprašanjih.

31.

Najprej je treba opozoriti, da mora Sodišče v skladu s svojo ustaljeno sodno prakso v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem iz člena 267 PDEU nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. Zato mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena. ( 9 )

32.

Čeprav je v obravnavani zadevi predložitveno sodišče drugo vprašanje formalno omejilo na razlago Direktive 93/13, to Sodišča ne ovira, da predložitvenemu sodišču zagotovi vse elemente razlage, ki bi mu lahko koristili pri presoji zadeve v glavni stvari, in sicer tako, da iz vseh elementov, ki jih je predložilo to sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, izloči elemente prava Evropske unije, za katere je ob upoštevanju predmeta spora potrebna razlaga. ( 10 )

33.

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da predložitveno sodišče prosi zlasti za razlago člena 6(1) in člena 7(1) Direktive 93/13. Drugo vprašanje se nanaša v bistvu tudi na člena 7 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter se nanju v njem napotuje kot na upoštevna elementa prava Unije. S tem vprašanjem se izpostavljajo dvomi o procesnih jamstvih, ki so z nacionalnim procesnim pravom dana potrošnikom na področju zunajsodne izvršbe, kadar je predmet take izvršbe stanovanje potrošnika. Zato bi bilo treba poleg instrumentov Unije, katerih razlago predlaga predložitveno sodišče, tudi ti določbi vključiti v odgovor.

34.

Poleg tega je, čeprav se predložitveno sodišče v svojem vprašanju formalno sklicuje na to, da potrošnik ne more uveljavljati ugovorov proti organizatorju dražbe, iz predložitvene odločbe razvidno, da se njegovi dvomi splošneje nanašajo na neobstoj procesnih jamstev, posledica katerih bi bila to, da bi sodišče prekinilo postopek izvršbe na podlagi hipoteke.

35.

Predložitveno sodišče tako z drugim vprašanjem, ki ga je treba preučiti najprej, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 v povezavi s členom 7 in členom 47 Listine razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki v okviru zunajsodne izvršbe v zvezi s hipoteko na nepremičnini, ki je družinski dom potrošnika, po eni strani omogoča, da se dražba te nepremičnine izvede, preden sodišče, ki vsebinsko odloča o zadevi, izda sodbo, s katero se ugotovi nepoštenost pogodbenega pogoja, ki je podlaga za to izvršbo, čeprav je potrošnik predlagal prekinitev dražbe, po drugi strani pa ne določa nobene možnosti za razveljavitev dražbe zaradi obstoja nepoštenih pogojev v pogodbi, v zvezi s katero se zahteva izvršba.

36.

Opozoriti je treba, da je obravnavano vprašanje postavljeno v okviru posebnega postopka zunajsodne izvršbe, za katerega velja zakon o prostovoljnih dražbah. ( 11 ) Ta postopek upniku omogoča, da na podlagi kreditne pogodbe uveljavlja zastavno pravico in na dražbi proda dolžnikovo (in tudi potrošnikovo) premoženje, ne da bi bila pred tem vključena sodišča, ki bi preverila terjatev. ( 12 )

37.

Poleg tega se tako kot v postopku v glavni stvari ta postopek lahko uporabi za izvršitev pogodbe o hipotekarnem kreditu za stanovanjsko nepremičnino, zavarovanem z nepremičnino, ki pomeni osnovno potrebo potrošnika, in sicer stanovanje. ( 13 )

38.

Spomniti je treba, da je Sodišče v sodbi Kušionová ( 14 ) razsodilo, da Direktiva 93/13 ne nasprotuje slovaškemu sistemu zunajsodne prodaje na dražbi. Kot sem poudarila v sklepnih predlogih v zadevi Všeobecná úverová banka, ( 15 ) pa je ta ugotovitev odvisna od obstoja učinkovitih sredstev za izpodbijanje izvršbe na podlagi potencialno nepoštenih pogojev.

39.

V tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe so izpostavljeni podatki, ki lahko vzbudijo resne dvome o učinkovitosti razpoložljivega sodnega nadzora. Zlasti sta potrošnika aktivno izpodbijala izvršbo, a je bila dražba izvedena kljub njunemu aktivnemu pristopu.

40.

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, ali Direktiva 93/13 nasprotuje sistemu zunajsodne izvršbe, ki (i) ne določa učinkovitih sredstev, ki bi potrošniku omogočala, da prepreči dražbo, medtem ko še se odloča o njegovi tožbi zoper izvršbo, in (ii) ne določa sredstev, ki bi omogočala razveljavitev dražbe zaradi nepoštenih pogojev.

41.

Prvi vidik drugega vprašanja predložitvenega sodišča se v bistvu nanaša na neobstoj učinkovitih sredstev, ki bi potrošniku omogočila, da bi preprečil dražbo nepremičnine, medtem ko pristojno sodišče odloča o predlogu tega potrošnika zoper izvršbo zaradi nepoštenih pogojev v pogodbi, v zvezi s katero se zahteva izvršba.

42.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča sistem varstva, ki se izvaja z Direktivo 93/13, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju tako glede pogajalske sposobnosti kot ravni obveščenosti. ( 16 )

43.

Glede na ta podrejeni položaj člen 6(1) te direktive določa, da nepošteni pogoji za potrošnika niso zavezujoči. Gre za zavezujočo določbo, katere namen je formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, določeno s pogodbo, nadomestiti z dejanskim ravnotežjem, tako da se med sopogodbeniki spet vzpostavi enakost. ( 17 )

44.

Sodišče je v okviru tega že večkrat ugotovilo, da mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti nepoštenost pogodbenega pogoja, ki spada na področje uporabe Direktive 93/13, in tako izravnati neravnotežje med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, in to takoj, ko ima vse za to potrebne pravne in dejanske elemente. ( 18 )

45.

Poleg tega, glede na naravo in pomen javnega interesa, na katerem temelji varstvo potrošnikov, Direktiva 93/13 – kot izhaja iz njenega člena 7(1) v povezavi z njeno štiriindvajseto uvodno izjavo – državam članicam nalaga, da zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva „za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki“. ( 19 )

46.

Sodišče je pojasnilo, da obveznost držav članic, da zagotovijo učinkovitost pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, med drugim v zvezi s pravicami, ki izhajajo iz Direktive 93/13, vključuje zahtevo po zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva, ki je potrjena v členu 7(1) te direktive in določena tudi v členu 47 Listine ter ki med drugim velja za opredelitev postopkovnih pravil v zvezi s tožbami, ki temeljijo na takih pravicah. ( 20 )

47.

V zvezi s tem je Sodišče presodilo, da ob neobstoju učinkovitega nadzora morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev v zadevni pogodbi ni mogoče zagotoviti spoštovanja pravic, priznanih z Direktivo 93/13. ( 21 )

48.

Ugotoviti pa je treba, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da mora biti spoštovanje pravic, zagotovljenih s to direktivo, po potrebi zagotovljeno tudi v okviru izvršilnega postopka ( 22 ) in zlasti v okviru postopkov izvršbe na podlagi hipoteke. ( 23 )

49.

Sodišče je v zvezi s postopkom izvršbe na podlagi hipoteke razvilo obsežne zahteve po učinkovitem sodnem varstvu pred nepoštenimi pogoji iz pogodbe, katere izvršba se zahteva.

50.

Natančneje, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da morajo nacionalna sodišča ugotoviti morebitno nepoštenost pogodbenih pogojev, preden se izvede dražba, ki privede do prisilne izselitve potrošnika iz njegovega stanovanja. V zvezi s tem je Sodišče menilo, da če se postopek izvršbe konča, preden sodišče, ki vsebinsko odloča o zadevi, izda sodbo, s katero se ugotovi nepoštenost pogodbenega pogoja, ki je podlaga za to izvršbo, in posledično razveljavi postopek izvršbe, bi ta odločba potrošniku zagotovila le naknadno odškodninsko varstvo, ki bi bilo nepopolno in nezadostno ter ne bi bilo niti ustrezno niti učinkovito sredstvo za prenehanje uporabe tega pogoja, kar je v nasprotju s tem, kar določa člen 7(1) Direktive 93/13. ( 24 )

51.

Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da mora biti z nacionalnimi postopkovnimi pravili sodišču dopuščeno, da sprejme začasne ukrepe, s katerimi se lahko prekine ali ustavi nezakonit postopek izvršbe na podlagi hipoteke, ki temelji na pogodbi, ki vsebuje nepoštene pogoje, kadar je sprejetje teh ukrepov nujno za zagotovitev popolne učinkovitosti pravnomočne odločbe sodišča. ( 25 )

52.

Tako polni učinek varstva potrošnikov, ki se želi doseči z Direktivo 93/13, zahteva, da je mogoče postopek izvršbe prekiniti, po potrebi v skladu s pravili, ki potrošnika ne odvračajo od vložitve pravnega sredstva in vztrajanja pri njem, dokler pristojno sodišče ne opravi nadzora morebitne nepoštenosti pogojev zadevne pogodbe. ( 26 )

53.

Ta sodna praksa velja še toliko bolj, če – tako kot v postopku v glavni stvari – ni bil opravljen sodni nadzor postopka zunajsodne izvršbe in pogodbe, katere izvršba se zahteva, ti izvršba in pogodba pa ciljata na stanovanje potrošnika in njegove družine, v kateri so mladoletni otroci.

54.

Sodna praksa Sodišča daje poseben pomen dejstvu, da je zastavljena nepremičnina stanovanje potrošnika, pri čemer se šteje, da je pravica do stanovanja temeljna pravica, zagotovljena s členom 7 Listine, ki jo mora nacionalno sodišče upoštevati pri razlagi Direktive 93/13. ( 27 ) Kot je bilo poudarjeno v pravni teoriji, gre razlaga Direktive 93/13, ki jo je podalo Sodišče, „v smeri priznavanja stanovanjske pravice kot elementa, ki je neločljivo povezan z varstvom potrošnikov“. ( 28 )

55.

Ob upoštevanju posega v temeljne pravice potrošnika mora biti s postopkom izvršbe na podlagi hipoteke zoper stanovanje potrošnika zagotovljena „najvišja stopnja postopkovne strogosti“. ( 29 )

56.

„Postopkovne posledice“ ( 30 ) člena 7 Listine se lahko kažejo tudi v tem, kako intenziven je sodni nadzor pogojev, s katerimi je določeno, ali je mogoče začeti postopek izvršbe, kakršen je pogoj, ki se izpodbija v postopku v glavni stvari, ki upniku omogoča, da kredit razglasi za predčasno izvršljiv in zarubi stanovanje potrošnika.

57.

Natančneje, Sodišče je v sodbi Všeobecná úverová banka ( 31 ) razsodilo, da mora nacionalno sodišče glede na učinke klavzule o predčasni zapadlosti, ( 32 ) določene v pogodbi o potrošniškem kreditu, v kateri je bila v zavarovanje dana družinska hiša, med drugim – kadar presoja, ali je nepoštena – preučiti sorazmernost možnost upnika, ki mu je dana s tem pogojem, da zahteva vse zapadle zneske.

58.

V zvezi s tem mora to sodišče v okviru presoje sredstev, s katerimi lahko potrošnik odpravi učinke celotne zapadlosti zneskov, dolgovanih na podlagi kreditne pogodbe, upoštevati posledice prisilne izselitve potrošnika in njegove družine iz stanovanja, ki je njihovo glavno prebivališče, z vidika člena 7 Listine. ( 33 )

59.

Navesti je treba, da člen 7 Listine, ki vsakomur priznava pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij, ustreza členu 8(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), člen 47 Listine, ki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča, pa ustreza členu 6(1) EKČP. ( 34 )

60.

Sodišče mora torej v skladu s členom 52(3) Listine, katerega namen je zagotoviti potrebno usklajenost med pravicami iz te listine in njim ustrezajočimi pravicami, zagotovljenimi z EKČP, ne da bi posegalo v avtonomijo prava Unije, pri razlagi, ki jo poda glede pravic, zagotovljenih s členoma 7 in 47 Listine, upoštevati njima ustrezajoči pravici, zagotovljeni s členom 8(1) in členom 6(1) EKČP, kakor ju razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), kot minimalno raven varstva. ( 35 )

61.

Glede postopka rubeža je Evropsko sodišče za človekove pravice dosledno menilo, da je izguba stanovanja najskrajnejša oblika posega v pravico do spoštovanja stanovanja. ( 36 )

62.

V zadevi, v kateri je bila izdana sodba Rousk proti Švedski, ( 37 ) je do izvršbe prišlo pred pravnomočno odločitvijo v pritožbenem postopku. Iz te sodbe izhaja, da mora biti postopek odločanja, ki vodi do tako velikega posega, kot je izguba stanovanja, pravičen. ( 38 ) Evropsko sodišče za človekove pravice je presodilo, da bi bilo treba za zagotovitev, da so pravna sredstva in procesna jamstva iz nacionalnega prava „dejansko na voljo in zadostna, ne le v teoriji, ampak tudi v praksi, prisilno izselitev odložiti, dokler niso rešena sporna vprašanja“. ( 39 )

63.

Glede na sodno prakso Sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice mora imeti potrošnik učinkovito in dejansko možnost, da doseže sodni nadzor nepoštenih pogojev, vsebovanih v pogodbi, katere izvršitev se zahteva, pred prodajo njegovega stanovanja na dražbi. Dražbe ni mogoče opraviti dokler pristojno sodišče ni opravilo nadzora morebitne nepoštenosti pogojev zadevne pogodbe. Vendar pa ni mogoče šteti, da so sredstva sodnega nadzora nepoštenih pogojev učinkovita, če je prodaja na dražbi mogoča, čeprav teče postopek, v katerem želi potrošnik izpodbijati izvršbo in doseči njeno prekinitev ali ustavitev.

64.

V obravnavani zadevi sta potrošnika zoper sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe, brez upoštevanja njune trditve, da banka ni bila upravičena zahtevati predčasnega plačila celotnega kredita, vložila pritožbo ( 40 ). Medtem ko je še tekel pritožbeni postopek je bila izvedena dražba, čeprav sta potrošnika o tem, da postopka tečeta, obvestila organizatorja dražbe.

65.

Čeprav nacionalna zakonodaja določa nekatera pravna sredstva, katerih namen je omogočiti prekinitev izvršbe, ( 41 ) je iz okoliščin postopka v glavni stvari razvidno, da razpoložljiva pravna sredstva v praksi niso dovolj usklajena, da bi se zagotovilo, da dražba ne prevlada nad sodnim postopkom. Predložitveno sodišče je navedlo, da potrošnika nimata nobenega vpliva na čas, ki ga bo sodišče potrebovalo za izdajo pravnomočne odločbe ali za odločitev o začasni odredbi. Tako potrošnik, ki aktivno brani svoje pravice, morda še vedno ne bo mogel doseči prekinitev izvršbe.

66.

V takih okoliščinah se zdi, da obstoječa pravna sredstva, ki so potrošnikom na voljo v okviru zunajsodnega postopka izvršbe, potrošnikom ne ponujajo učinkovite in dejanske možnosti, da bi dosegli sodni nadzor nepoštenih pogojev in preprečili dražbo, preden je izvedena.

67.

Glede na navedeno menim, da člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 v povezavi s členom 7 in členom 47 Listine nasprotujeta nacionalnemu pravnemu okviru o zunajsodni izvršbi, ki se obravnava v tej zadevi, ker se zdi, da z njim potrošnikom niso zagotovljena učinkovita pravna jamstva zoper izvršbo in prodajo njihovega stanovanja na dražbi.

68.

Drugi vidik drugega vprašanja predložitvenega sodišča se nanaša na to, da potrošniki nimajo možnosti, da bi naknadno odpravili posledice prodaje na prostovoljni dražbi. Predložitveno sodišče je navedlo, da noben od treh razlogov iz člena 21(2) zakona o prostovoljnih dražbah potrošnikom ne omogoča, da bi se sklicevali na obstoj nepoštenih pogojev v pogodbi, na podlagi katere se zahteva izvršba.

69.

Slovaška vlada v pisnih stališčih trdi, da predložitveno sodišče zadevne nacionalne zakonodaje ne razlaga pravilno. Napotuje na novejšo sodno prakso Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike), ( 42 ) ki široko razlaga upoštevno zakonsko določbo, in sicer tako, da obstoj nepoštenih pogojev v kreditni pogodbi pomeni razlog, iz katerega je mogoče dražbo razveljaviti. V skladu s to sodno prakso, kot jo navaja slovaška vlada, bi morala taka možnost obstajati, če pred dražbo ni bil opravljen predhodni nadzor ali preučitev dolga in preverjanje, ali so bili spoštovani pogoji te prodaje. Poleg tega naj bi iz te sodne prakse izhajalo, da mora imeti dolžnik možnost, da se sklicuje na kršitev katere koli postopkovne ali materialne zahteve, ki vpliva na izvršitev jamstva in prodaje ter s katero je mogoče izpodbijati veljavnost kreditne pogodbe ali zastavne pravice ter znesek in naravo terjatve.

70.

S sodno prakso Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike) je podprta ugotovitev, da mora potrošnik imeti možnost doseči razveljavitev dražbe, ker v kreditni pogodbi, ki je podlaga za izvršbo, obstajajo nepošteni pogoji, če se je ta izvršba začela brez sodnega nadzora terjatve.

71.

Sodišče je predložitvenemu sodišču poslalo zahtevo za pojasnila z vprašanjem, ali je ob upoštevanju teh stališč slovaške vlade odgovor na del njegovega vprašanja, ki se nanaša na razloge, iz katerih je mogoče dražbo razveljaviti, še vedno potreben.

72.

Predložitveno sodišče je v odgovoru na zahtevo za pojasnila vztrajalo pri vprašanju. Navedlo je, da ko je bila leta 2017 izvedena dražba, ni obstajala sodna praksa, s katero bi bil obstoj nepoštenih pogojev priznan kot možen razlog za razveljavitev dražbe. Navedlo je tudi, da nedavna sklepa Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike) ne odražata ustaljene sodne prakse o tem vprašanju.

73.

V zvezi s tem je treba navesti, prvič, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka, določenega v členu 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, nacionalno sodišče edino pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja spora o glavni stvari ter za razlago in uporabo nacionalnega prava. ( 43 )

74.

Drugič, opozoriti je treba, da je načelo skladne razlage nacionalnega prava neločljivo povezano s sistemom Pogodb, ker nacionalnim sodiščem omogoča, da v okviru svoje pristojnosti zagotovijo polni učinek prava Unije, kadar odločajo v sporih, ki so jim predloženi. ( 44 )

75.

V skladu s tem načelom morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju vseh pravil nacionalnega prava in ob uporabi metod razlage, ki jih to pravo priznava, odločiti, ali in v kolikšni meri je mogoče določbo nacionalnega prava razlagati v skladu z upoštevnimi določbami prava Unije. ( 45 )

76.

To načelo ima nekatere omejitve. Tako je obveznost nacionalnih sodišč, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicujejo na vsebino prava Unije, omejena s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. ( 46 )

77.

Glede na to, da so za razlago nacionalnega prava v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 73 teh sklepnih predlogov, pristojna le nacionalna sodišča, mora predložitveno sodišče presoditi, ali je mogoče člen 21(2) zakona o prostovoljnih dražbah razlagati tako, da obstoj nepoštenih pogojev v pogodbi pomeni razlog, iz katerega je mogoče dražbo razveljaviti.

78.

Sodna praksa Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike) kaže na to, da je razlaga, skladna s pravom Unije, mogoča. Dejstvo, da – kot navaja predložitveno sodišče – ta sodna praksa nacionalnega vrhovnega sodišča še ni ustaljena, nacionalnemu sodišču ne preprečuje, da bi sprejelo razlago, skladno s pravom Unije. Vsekakor nacionalno sodišče skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča ne more upravičeno trditi, da določbe nacionalnega prava ne more razlagati v skladu s pravom Unije le zato, ker se je ta določba dosledno razlagala v smislu, ki ni v skladu s tem pravom. ( 47 )

79.

Vendar je treba poudariti, da razlaga, v skladu s katero je z nacionalnim pravom potrošnikom omogočeno, da zahtevajo razveljavitev dražbe zaradi nepoštenih pogojev, ne vpliva na vprašanje, ali bi lahko PO in RT v času, ko je potekala dražba, uporabila to pravno sredstvo. Kot je že bilo ugotovljeno, predložitveno sodišče pojasnjuje, da je bila sodna praksa, v kateri se obstoj nepoštenih pogojev priznava kot razlog, iz katerega je mogoče dražbo razveljaviti, razvita šele nedavno. Pojasnjuje tudi, da ko je potekala dražba, ni bila izdana še nobena sodba, v kateri bi bila razveljavitev razglašena iz takih razlogov.

80.

Ob upoštevanju negotovosti, ki jo je predložitveno sodišče opisalo v zvezi z razlago člena 21(2) zakona o prostovoljnih dražbah, od povprečnega potrošnika, ki je opredeljen kot razumno obveščen, pozoren in pazljiv, ( 48 ) ni mogoče pričakovati, da bo vedel, da taka določba omogoča, da se predlaga razveljavitev dražbe zaradi nepoštenih pogojev. Kot je jasno navedel eden od avtorjev, „povprečni potrošnik ni odvetnik!“. ( 49 ) Prav tako ni mogoče pričakovati, da bo povprečni potrošnik navdušenec, ki bo poskušal uveljaviti nov razlog v sodni praksi.

81.

Glede na vse zgornje preudarke je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 v povezavi s členom 7 in členom 47 Listine razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji in praksi, kot sta ti v postopku v glavni stvari, ki v okviru zunajsodne izvršbe v zvezi s hipoteko na nepremičnini, ki je družinska hiša potrošnika, po eni strani omogočata, da se dražba te nepremičnine izvede, preden sodišče, ki vsebinsko odloča o zadevi, izda sodbo, s katero se ugotovi nepoštenost pogodbenega pogoja, ki je podlaga za to izvršbo, čeprav je potrošnik predlagal prekinitev dražbe, po drugi strani pa ne določata nobene možnosti za razveljavitev dražbe zaradi nepoštenih pogojev v pogodbi, v zvezi s katero se zahteva izvršba.

82.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali se člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 uporabljata za postopek, v katerem uspešni dražitelj nepremičnine, ki je dosojena v postopku zunajsodne izvršbe, uveljavlja lastninsko pravico v primeru, ko je bila dražba izvedena, čeprav je tekel sodni postopek, ki ga je začel potrošnik, da bi preprečil dražbo, in je bil dražitelj o tem postopku obveščen.

83.

Uvodoma bom obravnavala ugovor družbe GR REÁL v zvezi z dopustnostjo vprašanja. Družba GR REÁL v bistvu trdi, da se to vprašanje nanjo ne nanaša, saj je uspešni dražitelj, ne pa prodajalec ali ponudnik v smislu točke (c) člena 2 Direktive 93/13. Navaja, da se je ne tiče vprašanje, ali so pogodbeni pogoji, vključeni v pogodbo o hipotekarnem kreditu, nepošteni.

84.

V zvezi s tem je treba spomniti, ( 50 ) da spor o glavni stvari izhaja iz tožbe uspešnega dražitelja za prisilno izselitev in nasprotne tožbe potrošnikov, s katero ta uveljavljata svojo lastninsko pravico proti uspešnemu dražitelju. Predložitveno sodišče navaja, da ima družba GR REAL, ki je lastnica nepremičnine, vpisana v zemljiško knjigo, v okviru takega postopka procesno upravičenje. Kot pojasnjuje predložitveno sodišče, potrošnika trdita, da imata lastninsko pravico na hiši, ker banka ni bila upravičena začeti postopka izvršbe, ki se je končal s prodajo na dražbi. V teh okoliščinah se vprašanje, kot je poudarila Komisija, ne nanaša na presojo nepoštenosti pogojev iz pogodbe o hipotekarnem kreditu, temveč na procesno varstvo, dano potrošnikom v okviru postopka zunajsodne izvršbe, in na vpliv morebitnih nepravilnosti v tem postopku na prodajo na dražbi.

85.

Kar zadeva vsebino, se to vprašanje predložitvenega sodišča nanaša omejitev uporabe Direktive 93/13 v okviru postopka prisilne izselitve. ( 51 ) Natančneje, glavno vprašanje je, ali prenos lastninske pravice na nepremičnini na uspešnega dražitelja potrošniku preprečuje, da bi se za izpodbijanje prisilne izselitve skliceval na Direktivo 93/13, če je do prodaje stanovanja na dražbi prišlo pred koncem sodnega postopka v zvezi z nadzorom nepoštenih pogojev.

86.

Kot bo pojasnjeno v naslednjem delu, polni učinek Direktive 93/13 načeloma ne zahteva preučitve nepoštenosti pogodbenih pogojev v položajih, v katerih se je postopek izvršbe na podlagi hipoteke končal in je bila lastninska pravica na tej nepremičnini prenesena na tretjo osebo, kjer bi takšna preučitev ogrozila pravno varnost prenosa lastninske pravice tretji osebi.

87.

Vendar lahko okoliščine obravnavane zadeve pri tehtanju različnih zadevnih interesov po mojem mnenju upravičujejo drugačen rezultat.

88.

V sodbi Banco Santander ( 52 ) so bile prvič navedene omejitve uporabe Direktive 93/13 v primeru, ko je uspešni dražitelj zakonito pridobil lastninsko pravico na nepremičnini. Sodišče je v tej sodbi v bistvu izključilo uporabo Direktive 93/13 v postopku, ki ga je začel uspešni dražitelj, da bi zavaroval svoje zakonito pridobljene stvarne pravice po tem, ko je bila na dražbi prodana nepremičnina, na kateri je potrošnik privolil v hipoteko. Štelo je, da bi dovolitev dolžniku, ki je privolil v hipoteko na nepremičnini, da njenemu pridobitelju nasprotuje z ugovori glede pogodbe o hipotekarnem kreditu, glede katere se ta pridobitelj vendarle lahko šteje za tretjo osebo, pomenila nevarnost za škodovanje pravni varnosti obstoječih lastninskih razmerij. ( 53 )

89.

Vendar je bil eden od pogojev, ki so veljali za omejitve uporabe Direktive 93/13, dostopnost pravnih sredstev, vključno z možnostjo potrošnika, da nasprotuje postopku ali predlaga njegovo prekinitev zaradi obstoja nepoštenega pogoja v pogodbi o hipotekarnem kreditu in možnostjo, da se predlaga izdaja začasne odredbe. ( 54 ) Sodišče je v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Banco Santander, upoštevalo dejstvo, da potrošnik ni uporabil obstoječih pravnih sredstev. ( 55 )

90.

V poznejši sodni praksi, v sodbi Ibercaja Banco ( 56 ), je Sodišče, ki je odločalo v velikem senatu, potrdil pomen načela pravne varnosti in varstva stvarnih pravic lastnika na nepremičnini po izvedbi dražbe. Ta zadeva se je pojavila v okviru postopka izvršbe na podlagi hipoteke, ki je bil odobren s sodno odločbo. V njej sta se postavljali dve glavni vprašanji. Prvo vprašanje je bilo, ali mora izvršilno sodišče imeti možnost, da opravi nadzor morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev ne glede na nacionalna postopkovna pravila, s katerimi se izvaja načelo pravnomočnosti v zvezi s sodno odločbo, iz katere v zvezi s tem preizkus ne izhaja izrecno. Drugo vprašanje se je nanašalo na določitev trenutka, od katerega je treba šteti, da je postopek izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini končan v zvezi s preizkusom nepoštenosti pogodbenih pogojev.

91.

Sodišče je glede prvega vprašanja presodilo, da učinkovitega nadzora morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev ni mogoče zagotoviti, če bi pravnomočnost veljala tudi za sodne odločbe, v katerih tak nadzor ni omenjen. ( 57 ) Tako mora potrošnik imeti možnost, da se na Direktivo 93/13 sklicuje celo v poznejših fazah postopka ali v poznejšem ugotovitvenem postopku. ( 58 )

92.

V zvezi z drugim vprašanjem je Sodišče ugotovilo, da v položaju, v katerem se je postopek izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini končal in je bila lastninska pravica na nepremičnini prenesena na tretjo osebo, sodišče, ki odloča po uradni dolžnosti ali na predlog potrošnika, ne more več opraviti preizkusa nepoštenosti pogodbenih pogojev, ki bi pripeljal do razveljavitve aktov o prenosu lastninske pravice, in ogroziti pravne varnosti že izvedenega prenosa lastninske pravice na tretjo osebo. ( 59 )

93.

Vendar je Sodišče razsodilo, da mora imeti potrošnik v takem položaju v skladu s členom 6(1) in členom 7(1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti možnost, da se v poznejšem ločenem postopku sklicuje na nepoštenost pogojev pogodbe o hipotekarnem kreditu, da bi lahko učinkovito in v celoti uveljavljal svoje pravice na podlagi te direktive ter s tem dobil odškodnino za premoženjsko škodo, nastalo zaradi uporabe teh pogojev. ( 60 )

94.

Predložitveno sodišče poudarja, da slovaški pravni red varuje tretje osebe, ki nepremičnino kupijo na javni dražbi, in priznava potrebo po spoštovanju načela pravne varnosti. Vendar meni, da postopek v glavni stvari upravičuje drugačno tehtanje zadevnih interesov in odstopanje od pravila o varstvu uspešnega dražitelja. Razloga za to odstopanje sta po mnenju predložitvenega sodišča predvsem to, da je bila dražba končana, preden je pristojno sodišče opravilo nadzor morebitne nepoštenosti pogojev, določenih v pogodbi o hipotekarnem kreditu, in to, da je bil uspešni dražitelj obveščen o postopku, ki je tekel. ( 61 )

95.

Zato je treba ugotoviti, ali je mogoče šteti, da lahko ta elementa upravičita uporabo Direktive 93/13, potem ko je bila izvedena dražba in je bila lastninska pravica na nepremičnini prenesena na uspešnega dražitelja.

96.

Kot izhaja iz zgornje analize, ( 62 ) sodna praksa Sodišča, ki se opira na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, v postopku rubeža pripisuje poseben pomen obstoju procesnih jamstev, pri čemer se upošteva resnost posega v pravico do spoštovanja stanovanja.

97.

Tako mora biti z ukrepi za izvršbo zagotovljeno, da se ustrezno upošteva in varuje pravica potrošnika do njegovega stanovanja ter da ima potrošnik na voljo učinkovita postopkovna sredstva, ki mu omogočajo uveljavljanje pravic na podlagi Direktive 93/13 ter da doseže sodni nadzor nepoštenih pogojev, preden se izvede prodaja na dražbi. ( 63 ) Potrošniki morajo imeti tudi učinkovita sredstva, da dosežejo prekinitev izvršbe, dokler se ne presodi nepoštenost pogojev. ( 64 )

98.

To, da ni učinkovite in dejanske možnosti, da bi se pred dražbo dosegel sodni nadzor nepoštenih pogojev, pomeni resno kršitev zahteve po učinkovitem sodnem varstvu potrošnika, zagotovljenem s členom 47 Listine, in pravice do spoštovanja stanovanja iz člena 7 Listine. Potrošniku, ki je bil med postopkom izvršbe prikrajšan za to možnost, mora biti izjemoma omogočeno, da se po izvedeni dražbi sklicuje na Direktivo 93/13.

99.

Niti varstvo dobrovernega kupca niti splošni interes, da se ohrani pravna varnost, nista dovolj, da bi prevladala nad ugotovitvijo, da je osebi bilo odvzeto stanovanje, ne da bi dosegla sodni nadzor nad njeno zadevo. ( 65 ) Ta ugotovitev velja še toliko bolj, če so v družini te osebe mladoletni otroci.

100.

V postopku v glavni stvari je bilo stanovanje potrošnika dano na dražbo, ne da bi bila pogodba, ki je podlaga za izvršbo, predmet sodnega nadzora, da bi se preučila morebitna nepoštenost njenih pogojev, in medtem ko je tekel postopek za ugotovitev nepoštenosti pogodbenih pogojev. Nepremičnina, ki se prodaja na dražbi, je stanovanje, v katerem potrošnika živita s svojimi otroki, od katerih sta dva mladoletna in imata psihološko motnjo. Prodaja na dražbi je bila izvedena, čeprav ni bilo opravljeno sodno preverjanje terjatve in čeprav ni bilo nadzora sorazmernosti možnosti, ki jo je imel upnik, da kredit razglasi za predčasno izvršljiv.

101.

Nadaljnji element, s katerim je mogoče upravičiti drugačno tehtanje interesov iz postopka v glavni stvari v primerjavi z zadevo, v kateri je bila izdana sodba Ibercaja Banco, je to, da je bil ponudnik obveščen o postopku, ki je tekel v zvezi z nepoštenostjo pogoja, na podlagi katerega je upnik začel prisilno izvršbo. Predložitveno sodišče je obveščenost ponudnika opisalo kot „zaskrbljujoče okoliščine“, v katerih je prišlo do prenosa lastninske pravice na nepremičnini.

102.

Kot je v bistvu navedla Komisija, mora predložitveno sodišče v skladu z nacionalnim pravom ugotoviti, ali te okoliščine pomenijo napake pri pridobitvi nepremičnine in kakšne bi bile morebitne posledice za zakonitost prenosa lastninske pravice na nepremičnini. ( 66 ) Pri tej presoji se lahko to, da je bil uspešni dražitelj obveščen o postopku, ki teče, upošteva kot dejavnik, ki je v nasprotju s potrebo po varstvu dražitelja.

103.

Res je, kot navaja družba GR REAL, da zgolj izpodbijanje pogojev v pogodbi, ki je podlaga za izvršbo, ne napoveduje izida postopka. Vendar bi se moral dražitelj, ki pridobi nepremičnino, čeprav teče sodni postopek, v katerem se izpodbija pogodba, ki je podlaga za izvršbo, in čeprav ni bilo predhodnega sodnega nadzora, zavedati povečanega tveganja za razveljavitev dražbe in tega, da je pravni status nepremičnine negotov. ( 67 )

104.

Zdi se, da je s sodno prakso Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike) potrjeno, da so lastninske pravice, ki jih dražitelj pridobi v okviru sistema postopka zunajsodne izvršbe, negotove, kar mora preveriti predložitveno sodišče. Kot je bilo poudarjeno zgoraj, ( 68 ) iz te sodne prakse izhaja, da mora potrošnik imeti možnost izpodbijati veljavnost dražbe, če pred prostovoljno prodajo na dražbi ni bil opravljen sodni nadzor ali drugo sodno preverjanje dolga in prodajnih pogojev.

105.

K zapletenosti te zadeve prispeva to, da potrošnika nista vložila tožbe za razveljavitev dražbe. V zvezi s tem je Sodišče ugotovilo, da spoštovanje načela učinkovitosti ne more v celoti nadomestiti popolne pasivnosti zadevnega potrošnika. ( 69 ) Vendar, kot je predložitveno sodišče pojasnilo v odgovoru na zahtevo za pojasnila, sodna praksa Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike) ob začetku postopka v glavni stvari ni obstajala. ( 70 ) Od PO in RT ni bilo mogoče pričakovati, da poznata široko razlago zakona, na podlagi katere je vložitev ničnostne tožbe mogoča. V takih okoliščinah ni mogoče šteti, da so bili potrošniki povsem pasivni. ( 71 )

106.

Iz okoliščin zadeve so razvidne resne napake v procesnih jamstvih, ki so bila na voljo potrošnikoma v okviru nacionalnega sistema zunajsodne izvršbe, vsaj glede tega, kako se uporablja v praksi. Kot je v bistvu navedla Komisija, obstajajo dvomi o učinkovitosti procesnih jamstev, zagotovljenih potrošnikom v okviru prostovoljne prodaje na dražbi, v celoti. To, da je bil dražitelj obveščen o tveganjih pri dražbi, v zvezi s katero niso bila rešena temeljna vprašanja, te pomanjkljivosti krepi.

107.

S kumulativnim učinkom neobstoja procesnih jamstev sistema zunajsodne izvršbe in okoliščin konkretne zadeve na pravice do učinkovitega pravnega sredstva na podlagi Direktive 93/13, bi moralo biti mogoče upravičiti odstopanje od splošnega pravila iz sodbe Ibercaja Banco. Potrošniki bi tako morali biti upravičeni, da se v okviru postopka prisilne izselitve sklicujejo na njihovo pravico do učinkovitega sodnega varstva na podlagi Direktivo 93/13. Zagotovitev konkretnih pogojev za to, da se potrošniku omogoči, da doseže učinkovito preverjanje pogodbenih pogojev na podlagi katerih je bila zahtevana izvršba ter izpeljava vseh posledic tega preverjanja spada na področje nacionalnega postopkovnega prava.

108.

Glede na navedeno menim, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 v povezavi s členom 7 in členom 47 Listine razlagati tako, da se uporabljata za postopek, v katerem uspešni dražitelj nepremičnine, ki je dosojena v postopku zunajsodne izvršbe, uveljavlja lastninsko pravico v primeru, ko je bila dražba izvedena, čeprav je tekel sodni postopek, da bi se preprečila dražba in čeprav je bil dražitelj o tem postopku obveščen, če obstoječa postopkovna sredstva potrošniku niso omogočila dejanske in učinkovite možnosti, da bi dosegel sodni nadzor nepoštenih pogojev in zahteval prekinitev postopka pred izvedbo dražbe ali zahteval razveljavitev dražbe.

109.

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5 Direktive 2005/29 razlagati tako, da lahko izvršitev zastavne pravice na podlagi nepoštenega pogodbenega pogoja, ki se nanaša na predčasno odplačilo dolga, pomeni nepošteno poslovno prakso, za katero je lahko odgovoren organizator dražbe.

110.

Stranke, ki so predložile stališča, trdijo, da je vprašanje nedopustno.

111.

V skladu z ustaljeno sodno prakso za vprašanja v zvezi s pravom Unije, ki jih postavi nacionalno sodišče, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju nacionalnega sodišča za predhodno odločanje samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore. ( 72 )

112.

V obravnavani zadevi iz predloga za sprejetje predhodne odločbe ni razvidno, kako se vprašanje nanaša na dejansko stanje ali predmet spora o glavni stvari. Natančneje, kot poudarja slovaška vlada, nista niti banka niti organizator dražbe stranki v sporu o glavni stvari. Tako ni očitno, da bi lahko razlaga Direktive 2005/29 vplivala na postopek v glavni stvari.

113.

Poleg tega, kot je poudarila Komisija, je nepoštena poslovna praksa v skladu s členom 5(2)(b) Direktive 2005/29 ravnanje, ki „v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga izdelek doseže ali je nanj usmerjen“. Vendar predložitveno sodišče ne podaja pojasnil o vrsti poslovne odločitve, ki jo je sprejel potrošnik in ki naj bi jo banka ali organizator dražbe nameravala izkriviti.

114.

Zato menim, da tretje vprašanje ni dopustno.

115.

Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Krajský súd v Prešove (regionalno sodišče v Prešovu, Slovaška), odgovori: